Blaž Bajič^[os.]je raziskovalec na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je tudi doktoriral (2017). V okviru projekta SENSOTRA je bil zaposlen kot podoktorski raziskovalec na področju kulturologije na Šoli za humanistiko Univerze vzhodne Finske (2017−2021). Raziskovalno deluje na področjih antropologije čutov, popularne kulture, vsakdanjega življenja, antropologije prostora, urbane antropologije, globalizacije, ustvarjalnosti, digitalizacije, ekologije itd. V zadnjem času je uredil znanstvena zbornika Občutki mest (z Rajkom Muršičem^[os.] in Sandijem Abramom^[os.]; Založba UL, 2022) ter Sensory Environmental Relations (z Ano Svetel; Vernon Press, v tisku). Je vodja projekta DigiFREN (2022−2025).

Maruša Dražil (roj. Kocjančič)^[os.] je leta 2019 magistrirala na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V svoji magistrski nalogi se je raziskovalno ukvarjala z razvojem prodajnih galerij v Sloveniji in samoorganiziranjem umetnikov na primeru Galerije Equrna. Sodelovala je pri nekaterih projektih vidnejših slovenskih institucij za moderno in sodobno umetnost. Od leta 2019 kot zunanja sodelavka deluje v dokumentacijskem oddelku Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

Društvo za domače raziskave so leta 2004 ustanovili umetnik in pedagog Damijan Kracina^[os.], umetnica in heritologinja Alenka Pirman^[os.] ter umetnostni zgodovinar in kurator Jani Pirnat^[os.]. Delovanje društva sega na kulturno, umetniško, znanstveno, izobraževalno in raziskovalno področje. Člani stremijo k interdisciplinarnemu sodelovanju, ki omogoča razvoj inovativnih pristopov k raziskovanju in predstavljanju zadanih tem. Evropski projekt Trda dejstva (2012−2014) je vključeval umetnike, muzealce in občane na Reki, v Madridu in Ljubljani ter se je osredotočal na materialno kulturo in vlogo vsakdanjih predmetov pri konstruiranju zgodovine. V okviru mednarodnega konzorcija TRACES so raziskovali vlogo umetnikov pri posredovanju sporne oz. težavne kulturne dediščine (2016−2019).

Marion Hamm^[os.] je etnologinja, ki deluje na presečišču antropologije in medijskih ter kulturnih študij. Leta 2011 je doktorirala na Fakulteti za kulturne in družbene vede na Univerzi Luzern z disertacijo Performing Protest: Media Practices of the trans-urban EuroMayDay Movement of the Precarious. Med letoma 2016 in 2019 je na Oddelku za kulturne analize na celovški univerzi kot raziskovalka sodelovala pri projektu TRACES in uredila tudi krovni zbornik Contentious Cultural Heritages and Arts. A Critical Companion (s Klausom Schönbergom, Založba Wieser, 2021). Od leta 2022 je znanstvena sodelavka pri mednarodnem raziskovalnem projektu ERA-NET Infrastructuring the Social: Public Libraries and their Transformative Capacity in Austerity Urbanism na Institutu za evropsko etnologijo na dunajski univerzi.

Marko Jenko^[os.] je doktor umetnostne zgodovine in univerzitetni diplomirani francist (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani). Leta 2010, po doktoratu in po tem, ko je bil kot mladi raziskovalec zaposlen na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, je postal kustos za umetnost 20. stoletja v Moderni galeriji v Ljubljani. Do vključno leta 2021 je kuriral 21 razstav. V svojem teoretskem delu se osredotoča predvsem na vprašanje povezav med umetnostjo, umetnostno zgodovino, psihoanalizo in moderno/sodobno filozofijo. Obenem je tudi prevajalec: v slovenski jezik je mdr. prevedel dela Gérarda Wajcmana^[os.], Daniela Arassa, Jacquesa Lacana, Monique David Ménard, Jacquesa Rancièrja, Gillesa Deleuza, Jeana Starobinskega, Davida Freedberga.

Katja Meden^[os.],magistrica bibliotekarskih, informacijskih in založniških študij, je mlada raziskovalka na Odseku za tehnologije znanja na Institutu 'Jožef Stefan', doktorska študentka na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in asistentka na Raziskovalni infrastrukturi slovenskega zgodovinopisja Inštituta za novejšo zgodovino. Raziskovalno deluje na področju digitalne humanistike in jezikovnih tehnologij, ukvarja se s proučevanjem parlamentarnih korpusnih podatkov in metapodatkovnih sistemov. Je avtorica magistrskega dela Oblikovanje in implementacija aplikacijskega profila za digitalne znanstvenokritične izdaje v repozitoriju SI-DIH in soavtorica strokovne monografije Avtorske pravice na primeru portala Zgodovina Slovenije – SIstory (z Mojco Šorn^[os.]; Založba INZ, 2021).

Andrej Pančur, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino, je dejaven na področju digitalne humanistike in direktor Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Doktoriral je leta 2002 na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani z disertacijo Monetarna politika v habsburški monarhiji in Slovenci (1848−1914). Magistriral je leta 1999 na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani z magistrsko nalogo Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem. Leta 2000 je bil štipendist na Inštitutu za evropsko zgodovino (Institut für Europäische Geschichte) v Mainzu v Nemčiji. Od leta 1996 je zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino. Med letoma 2002 do 2015 je bil na inštitutu član raziskovalnega programa za gospodarsko in socialno zgodovino, od leta 2022 je član raziskovalnega progama Digitalna humanistika: viri, orodja in metode. Bil je član več raziskovalnih projektov, mdr. je vodil projekt Premoženjski in civilno-pravni položaj slovenskih Judov v 20. stoletju. Od leta 2011 deluje v Raziskovalni infrastrukturi slovenskega zgodovinopisja, kjer je odgovoren za tehnološki razvoj, raziskovalne podatke, digitalne izdaje ter prenos digitalnih humanističnih tehnik in metod v slovenski raziskovalni prostor.

Alenka Pirman^[os.]deluje kot umetnica, publicistka in raziskovalka. Leta 1989 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2022 pa doktorirala iz heritologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Je soustanoviteljica Društva za domače raziskave (2004). Posveča se preučevanju materialne kulture vsakdanjika in sporne kulturne dediščine ter razvoju metod in umetniške prakse v polju sodobne umetnosti. Njeno delo je bilo predstavljeno na pregledni razstavi Zbrana dela v Mednarodnem grafičnem in likovnem centru v Ljubljani (2014).

Jani Pirnat^[os.] je diplomiral na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (2005). Je soustanovitelj Društva za domače raziskave (2004). Kot kustos in organizator kulturnih dogodkov je bil zaposlen na SCCA, Zavodu za sodobno umetnost – Ljubljana (2003–2004), v Narodnem muzeju Slovenije (2007), Galeriji Škuc Ljubljana (2010–2012) in na Zavodu Celeia – Centru sodobnih umetnosti Celje (2012–2013). V letih 2013 in 2014 je z družino živel v Osaki na Japonskem in sodeloval z galerijo Shimbun Onna. Od leta 2016 je zaposlen kot višji kustos v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane, kjer kurira program sodobne umetnosti v Galeriji Vžigalica.

Janez Polajnar^[os.] je magistriral na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani na temo zgodovine morale in njenega vpliva na slovensko družbo poznega 19. stoletja (2007). Od leta 2008 je zaposlen v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane. Kot višji kustos za nesnovno dediščino od leta 2011 skrbi za razvoj nematerialne zbirke in se posveča raziskovanju splošne zgodovine mesta. Leta 2021 je v Mestnem muzeju Ljubljana pripravil razstavo Rdeče in črno, Evropa na ljubljanskem kongresu 1821.

Karin Schneider^[os.] je zgodovinarka in strokovnjakinja za posredovanje umetnosti različnim javnostim. Med letoma 2007 in 2019 je razvijala umetniške metode izobraževanja na področjih politik zgodovinjenja in spominjanja ter spornih kulturnih dediščin (MemScreen na Akademie der bildenden Künste Wien in TRACES ter Intertwining Hi/Stories of arts education na Institute for Art Education, Zürich University of the Arts). Od leta 2019 vodi izobraževalni oddelek v Museen der Stadt Linz, Lentos Kunstmuseum in Nordico Stadtmuseum v Linzu (Avstrija). Koordinirala je evropski projekt MemAct!, osredotočen na razvoj modelov izobraževanja o holokavstu (2022).