Marion Hamm^[os.]

Iz Celovca smo se odpravili v Ljubljano na ogled razstave Društva za domače raziskave (DDR), ki je bila inteligentna, navdihujoča in celo nekoliko predrzna. ^* Že na plakatu za Odlivanje smrti je bil opazen odmik od posmrtnih mask kot predmeta preučevanja. Na njem ni bila prikazana maska, temveč fotografija povečane teksture mavčnega odlitka, torej je šlo za materialno značilnost stvari, in ne za stvar samo. Podoba je bila tako močno »materialna«, da sem se je hotela dotakniti, da bi začutila kredasto hrapavost mavca. Ni bilo nobenih namigov o tem, kaj pričakovati na razstavi, razen če je kdo prepoznal ime Viktorja Gojkoviča^[os.], sodelavca DDR.

Sama razstava je potekala v Galeriji Vžigalica na Trgu francoske revolucije. Majhni prostori, popleskani z belo. Nekoliko je spominjala na tridelni oltar v treh prostorih. V osrednjem prostoru, nekoliko podobnem preddverju, je bila na različne načine predstavljena baza podatkov o posmrtnih maskah v slovenskih ustanovah, ki jo je sestavila raziskovalna skupina DDR. Obiskovalci so si lahko ogledali fotografije dejanskih posmrtnih mask, razvrščene glede na poklic preminule osebe. Ali pa tudi kronološki seznam imen ljudi s posmrtno masko v habsburških časih, v jugoslovanski kraljevini med vojnama in v povojni Jugoslaviji. Tretja možnost je bila ogled videoposnetka z informacijami o posmrtnih maskah slavnih oseb, ki so ohranjene v več odlitkih.

V prostoru na levi strani tega osrednjega dela se je obiskovalec lahko preselil v današnji čas, saj je bil postavljen skupaj z Rdečim križem. Na sredini na tleh: lutka, ki se uporablja za vadbo oživljanja. Na steni: odlitek posmrtne maske »Neznanke iz Sene«^[os.], ki je postal znan v začetku 20. stoletja. Na kratko je bila pojasnjena povezava med lutko in odlitkom.

Desno od osrednjega dela, v ločenem prostoru, ste si lahko ogledali videoposnetek kiparja Viktorja Gojkoviča^[os.] v njegovem ateljeju, v katerem pojasnjuje, kako izdeluje posmrtne maske, koga vse je odlil in kaj mu to pomeni. Za tem pa se je skrivalo še eno presenečenje, nekaj podobnega svetišču. V majhni sobi s posebno toplo svetlobo so bile razstavljene nekatere posmrtne maske, ki jih je izdelal omenjeni kipar. Obrazi v mavcu ali bronu, roke na podstavkih ali v lesenih okvirjih. Fotografiranje v tem prostoru ni bilo dovoljeno.

Trije deli/prostori so bili estetsko povezani z risbami z navodili »korak za korakom«: na prvi je bil prikazan postopek oživljanja, na drugi pa postopek izdelave posmrtne maske.

DDR je poudarilo, da je razstava le eden od korakov v njihovem raziskovalnem procesu, in ne končni izdelek. S prikazom fotografij posmrtnih mask jim je po zaslugi obiskovalca dejansko uspelo identificirati nekaj neznanih mask.

Zanimiv je tudi način, s katerim je DDR označilo svoje sodelovanje z Viktorjem Gojkovičem^[os.], saj ga je v javnem gradivu navedlo kot sodelavca: ni šlo za razstavo o njem, temveč z njim. Na splošno ima DDR precej zanimiv pristop h koprodukciji: vzpostavili so impresivno mrežo arhivarjev, knjižničarjev in umetnikov, ki so vsi prispevali k raziskovanju posmrtnih mask, saj so se za to temo zanimali tudi sami.

Za zaključek pa še nekaj glede spornosti: mislim, da ta vidik daje delu poseben naboj. Kaj je spornega na meščanski praksi nacionalnega samopotrjevanja? Zakaj se ob pogledu na odlitke v skriti sobi pojavi vznemirjenje? Po mojem mnenju razstava osvetljuje, kako se izkušnje telesa, življenja in smrti prepletajo s konstrukcijo nacionalnih identitet. Enega brez drugega dejansko ni mogoče izkusiti. Pri posmrtnih maskah ne gre zgolj za »nacionalno identiteto«, prav tako ne gre zgolj za spreminjanje kulture ravnanja z mrtvimi telesi (za sanitetno prakso, izključevanje smrti iz sedanje prakse itd.).

Kot zanimivost naj povem, da so bile vse kritike razstave pozitivne,²³⁶ kar sproža vprašanje, ali je lahko nekaj sporno, če v javnosti ne sproži srdite razprave.