Štovičkova^[os.] zapuščina

Kustosinji Nini Sotelšek^[os.] iz Mestnega muzeja Krško gre zahvala, da nas je opozorila na zbirko posmrtnih mask in reliefnega odlitka roke. To zbirko je – skupaj s še 1600 drugimi predmeti – občini Krško leta 1976 zapustil kipar in medaljer Vladimir Štoviček^[os.] (1896–1989), ki je tudi izdelal tri maske in naredil odlitek roke. Štoviček^[os.] je odlil obraze (za zdaj še) neidentificiranega moškega in neidentificirane ženske ter psihologa, politika in pisatelja Mihajla Rostoharja^[os.] (1878–1966), kateremu je tudi odlil desno roko. Rostohar^[os.] je odigral pomembno vlogo pri ustanavljanju Države SHS in Univerze v Ljubljani ter Oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti. Kot zanimivost, ki jo bržkone zaradi potrjevanja avtentičnosti posmrtnih mask radi omenjajo njihovi skrbniki, dodajmo, da nad ušesom posmrtne maske Mihajla Rostoharja^[os.] najdemo nekaj las, ki so se izmuznili zaščiti, s katero je Štoviček^[os.] med odlivanjem sicer pokril pokojnikovo lasišče, in se prilepili najprej v maso, s katero je obdal obraz, potem pa še v samo posmrtno masko.

Utišani Nietzsche^[os.]

Četrta maska, ki jo hranijo v Mestnem muzeju Krško, pa je povezana z nekaj neznankami. Najverjetneje je nastala v Weimarju, kjer je upodobljenec umrl, ali Röcknu, kjer je pokopan. Niti ni jasno, ali sploh res gre za posmrtno masko. Po napisu, ki ga najdemo na strani maske, lahko sodimo, da je masko najverjetneje izdelal kipar Rudolf Saudek^[os.] (1880–1965), in sicer enkrat pred letom 1935, ko mu je bilo kot Judu prepovedano opravljati poklic v Nemčiji. Gotovo je le, da je maska bronasta in da upodablja Friedricha Nietzscheja^[os.] (1844–1900). Saudek^[os.] je sicer že leta 1906 po naročilu Nietzschejeve^[os.] sestre Elisabeth Förster-Nietzsche^[os.] (1846–1935) izdelal danes pogrešan marmornat doprsni kip, ki naj bi reprezentiral »nadčloveško« veličino misli Friedricha Nietzscheja^[os.], in prav mogoče je, da je maska »iz Krškega« povezana z izdelavo omenjenega kipa. Vemo namreč, da si je Saudek^[os.] pri svojem delu pomagal s prvim odlitkom obraza pokojnega filozofa, ki pa je bil slabe kakovosti, maska »iz Krškega« pa kaže idealizirano podobo.

Po pisanju Meredith Hindley^[os.] je Nietzschejevo^[os.] posmrtno masko dal v zadnjem trenutku odliti bankir, diplomat, ljubitelj umetnosti in velik oboževalec tega nemškega filozofa grof Harry Kessler^[os.] (1868–1937), in ne, kot bi morda lahko predvidevali, Elisabeth, ki je sicer skrbela za bolnega brata in njegovo zapuščino.¹³⁰ Odlitek obraza je ob pomoči neznanega lokalnega mavčarja le nekaj ur pred pogrebom naredil Curt Stoveing^[os.] (1863–1939). Stoveing^[os.] je nekaj let pred tem po Elisabethinem naročilu tudi že naslikal Nietzschejev^[os.] portret. Prvi odlitek Nietzschejeve^[os.] posmrtne maske danes hranijo v muzeju Nietzsche Haus v švicarski Sils Marii, kjer je filozof rad preživljal poletja, eno izmed naslednjih različic pa v stockholmski galeriji Thielska galleriet. Komparativist Andrew Cutting^[os.] opaža, da je Nietzschejeva^[os.] posmrtna maska zanimiva, ker naj bi Stoveing^[os.] pri odlivanju z gazo prekril pokojnikova usta;¹³¹ vsaj na maski, ki smo si jo ogledali v krškem mestnem muzeju, sledov gaze ni opaziti – morda so bile naknadno preoblikovane v košate brke. Stoveing^[os.] naj bi usta prekril, ker naj bi bila skrotovičena in bi jih odlita v masko lahko – skladno s fiziognomskimi oziroma frenološkimi načeli¹³² – brali kot znamenje filozofove duševne bolezni. Cutting^[os.] ob tem zapiše, da so tako tudi simbolično utišali Nietzschejev^[os.] radikalni glas in ga – dodajmo – naredili sprejemljivega za politično in ideološko rabo. Spomnimo se samo, kako so ob posredništvu Elisabeth Förster-Nietzsche^[os.] nacisti sprejeli Nietzscheja^[os.], pa čeprav je ta, ko je bil živ, denimo v knjigi Človeško, prečloveško nasprotoval antisemitizmu in nacionalizmu.¹³³ Nietzschejeva^[os.] maska tako paradigmatsko kaže enega izmed splošnejših načinov rabe posmrtnih mask: izrabo umrlega za uveljavljenje in utrjevanje družbenih norm in vrednot »po okusu« vladajočih družbenih skupin oziroma družbenih skupin, ki so si za vladanje prizadevale.

Nadvlada slovenstva

To napeljuje na nadaljnji razlog, zakaj je Nietzschejeva^[os.] posmrtna maska v Krškem tako zanimiva. Kolikor nam je uspelo ugotoviti, v javnih zbirkah po Sloveniji posmrtnih mask »izjemnih posameznikov«, ki so se svoj čas prištevali med Nemce, tako rekoč ni. Verjetno iz vsaj dveh razlogov. Nemško govoreče meščanstvo kot glavni potrošnik posmrtnih mask »svojih« je, ko je po razpadu Avstro-Ogrske pobralo šila in kopita, bržčas pobralo tudi posmrtne maske. Vprašanje pa je, kakšno politiko hrambe in razstavljanja posmrtnih mask so v 20. stoletju izvajali muzeji, galerije in druge institucije v – če parafraziramo naslov Jezernikove^[os.] knjige – »deželi brez spomina«.¹³⁴ Bržkone je bilo maske, ki so reprezentirale nemštvo, treba umakniti iz javnega prostora in tja postaviti tiste, ki so reprezentirale slovenstvo. Glede na za zdaj neznano preteklost Nietzschejeve^[os.] posmrtne maske »iz Krškega« ne moremo z gotovostjo trditi, da je služila tovrstnim nalogam – scenarijev njenega prihoda in rabe je seveda več. Toda v luči omenjene »nacionalne rabe«, sploh dandanašnje »postnacionalne rabe«¹³⁵ posmrtnih mask, kakršna je bila prav ta v projektu TRACES, se z Nietzschejem^[os.] postavlja naslednja naloga.Rečeno s parafrazo znamenite 108. teze Vesele znanosti:¹³⁶ Upodobljenci so mrtvi; ampak glede na to, kakšni ljudje pač so, bodo gotovo še tisočletja depoji in muzeji, v katerih bodo kazali maske umrlih. In mi – mi moramo premagati še njihove maske!