Alenka Pirman^[os.]

Pričujoča znanstvena e-monografija Odlivanje smrti prinaša rezultate prve sistematične raziskave posmrtnih mask v slovenskih javnih zbirkah. Potekala je v okviru evropskega raziskovalnega projekta TRACES, ki je Evropski komisiji v prijavi obljubljal sodelovanje umetnikov pri »učinkovitem posredovanju sporne kulturne dediščine in prispevek k evropskim identitetam v razvoju«.¹ Že v tej kratki opredelitvi projektnega cilja so zajeti trije problemski sklopi, ki so kontekstualizirali naše delo in močno vplivali na njegov potek. S to publikacijo jih želimo ponovno premisliti in tudi kritično izpostaviti.

Prvi problem, vgrajen že v zasnovo evropskega raziskovalnega projekta, je vnaprejšnje verjetje v družbeno moč umetnikovega delovanja. Iz tega izhaja drugi, metodološko-produkcijski problemski sklop, ki se navezuje na razvoj in vzpostavljanje alternativnega modela sodelovalne prakse, utemeljene v večdisciplinarnosti in enakopravnosti izjavljalnih položajev. Tretji problem projekta TRACES je njegov hegemonski postkolonialni diskurz, »utelešen« v pojmu sporne kulturne dediščine, ki pa ni bil vnaprej definiran. ² Ne glede na to, da posamezni prispevki v tej knjigi obravnavajo predvsem raziskovanje posmrtnih mask v javnih zbirkah, ki jih hranijo slovenske ustanove, kot so muzeji, knjižnice, inštituti ipd., se avtorji ne izogibamo vprašanjem, protislovjem in epistemološkim težavam, ki so jih navedeni problemski sklopi krovnega projekta vnesli v naše delo.

Mednarodni konzorcij je v okviru projekta TRACES vzporedno razvijal pet t. i. ustvarjalnih koprodukcij [creative coproductions]. Gre za »eksperimentalen model sodelovalnega umetniškega dela z namenom doseganja pomembnih in trajnostnih sprememb v dediščinskih institucijah in širše«. ³ Po tem modelu naj bi že od začetka enakopravno sodelovali umetniki, znanstveniki in upravljavci kulturne dediščine. Ustvarjalna koprodukcija je zasnovana kot večdisciplinaren in dolgoročen sodelovalni model, ki predpostavlja nehierarhične odnose, skupno upravljanje s proračunom, samorefleksijo in opazovanje od zunaj.⁴ Kako je slednje potekalo v praksi, je razdelal Blaž Bajič^[os.] v besedilu Odlivanje smrti. Etnografija prehajanja od nečesa k niču; strukturo, zasedbo, delovanje in domet ustvarjalne koprodukcije s sedežem v Ljubljani pa smo ponazorili s shemo.

V svoje delo smo vpeljali spremenjeno pojmovanje »produktov« raziskave in vzpostavili odprte platforme, ki smo jih definirali kot

konvencionalne prezentacijske formate (razstava, novinarska konferenca, javni pogovor, podatkovna zbirka …), zasnovane kot dogodek za vzpostavitev javnega dialoga in organizirane med potekom raziskave kot njen konstitutivni del; vrsta odprtih platform različnih obsegov vpleta specifična ali širša občinstva, ponuja povratno informacijo in služi kot javni preizkus vmesnih izsledkov raziskave.⁵

Največ prostora v tej monografiji namenjamo obravnavi podatkovne zbirke, ki smo jo razvili na Inštitutu za novejšo zgodovino (prispevek Andreja Pančurja^[os.] s soavtoricama) in ki dejansko ostaja javno dostopna odprta platforma, na voljo za nadaljnje rabe in razvoj, o čemer piše Katja Meden^[os.] kot o zagotovljenem »posmrtnem življenju posmrtnih mask«.

Sklopu prispevkov, ki obravnavajo podatkovno zbirko kot raziskovalno orodje, sledi kritična obravnava terenskega dela. Jani Pirnat^[os.] se posveča problematiki fotografiranja na terenu (Umetnik/raziskovalec kot amaterski fotograf) in pridobivanja fotografij za javne objave, vključno s trajno hrambo v kontekstu digitalne raziskovalne infrastrukture za humanistiko. V nadaljevanju Marko Jenko^[os.] sledi Danielu Arassu, ki fotografijo primerja s posebno portretno tehniko, izumom francoske revolucije (Rez! In tu je vaš portret). Ta sklop zaključuje Bajičeva^[os.] študija konkretnega primera – posmrtne maske Friedricha Nietzscheja^[os.] iz Mestnega muzeja Krško (Zora malikov).

Sledi sklop prispevkov, povezanih z razstavo Odlivanje smrti (Galerija Vžigalica, 2017). Sama sem prispevala kritično avtoetnografsko analizo Umetniška nadgradnja ali nemogoči poskus, kako vpreči spektakel, ki ji sledi omenjena Bajičeva^[os.] etnografija ustvarjalne koprodukcije. Sklop sklene še Jenkova^[os.] študija Resnične laži. Po Bernardu Tillieru^[os.] obravnava domnevno posmrtno masko utopljenke iz Sene^[os.], ki je bila prisotna tudi na razstavi. V prilogi kot dokument objavljamo tudi sočasen terenski zapis Marion Hamm^[os.] z obiska razstave.

Prispevki iz zadnjega sklopa se posvečajo interpretaciji pojava posmrtnih mask v luči sporne kulturne dediščine. Janez Polajnar^[os.] na podlagi zbranih podatkov posmrtne maske iz slovenskih javnih zbirk interpretira kot del spomeniške infrastrukture (Obraz »genija«. Posmrtne maske kot del procesa kanonizacije kulturnih svetnikov), Karin Schneider^[os.] in Marko Jenko^[os.] pa na konkretnih primerih podob šoe obravnavata zdaj že klasično muzeološko dilemo o (ne)primernosti razstavljanja in javnega reproduciranja. Ta sklop zaključuje Bajičeva^[os.] kritična analiza vpliva hegemonskega postkolonialnega diskurza na slovensko ustvarjalno koprodukcijo znotraj evropskega projekta TRACES (O čem govorimo, ko govorimo o sporni dediščini).

Monografija je bogata s prilogami. S tem gradivom želimo opozoriti na nekdanjo medijsko izpostavljenost posmrtnih mask pomembnih javnih osebnosti (trije primeri iz let 1929 in 1943) in na metodološke izzive studijske fotografije za muzejske potrebe (intervju z dokumentarnim fotografom Matevžem Paternostrom^[os.]). Posebno mesto zavzema izvirno gradivo, ki predstavlja še obstoječo, sodobno prakso odlivanja posmrtnih mask (intervju s kiparjem Viktorjem Gojkovičem^[os.] in poročilo z obiska pri Sely de Brea^[os.], vdovi Iveta Šubica^[os.]).

Raziskava Odlivanje smrti se je zaključila leta 2019. Podatki o novih posmrtnih maskah v javnih zbirkah slovenskih kulturnih in znanstvenih institucij se sistematično ne zbirajo več, čeprav se njihovo prehajanje iz zasebne v javno sfero nadaljuje. Nekaj primerov, ki so se zaenkrat uspeli »izogniti evidenci«, tudi navajamo.⁶ Ugotavljamo, da eksploatacijska vrednost posmrtnih mask za skupnostne interese ni upadla, da pa so danes »aktualnejše revizija, premeščanje, morda tudi na novo producirane kopije starejših pozitivov«.⁷ Upamo, da bodo pričujoči prispevki, gradivo in podatkovna zbirka, ki so na voljo v okviru Raziskovalne infrastrukture slovenskega zgodovinopisja, koristna osnova za nadaljnje preučevanje obravnavanih pojavov in problematik.