Jani Pirnat^[os.]

Teden dni po pogrebu Gregorja Žerjava^[os.] (14. november 1882–27. junij 1929), pravnika in politika, člana liberalcev, tesnega sodelavca Alberta Kramerja^[os.] in soustanovitelja časnika Jutro, je v prilogi časnika Domovina izšla fotoreportaža z dogodka.²³¹ Prvo stran Tedenskih slik krasi fotografija pokojnikove posmrtne maske. Druge fotografije kažejo protokol pogreba, življenjsko delo in pomembneže, ki so Gregorja Žerjava^[os.] pospremili na zadnjo pot. Množico fotografij pogreba in življenja umrlega s podnapisi spremlja le kratek vznesen tekst.

S fotografij sta razvidni osrednja funkcija in pomembnost odlivanja posmrtnih mask. Pri tem je imel umetnik (v primeru Žerjava^[os.] in Kramerja^[os.] medaljer in akademski kipar Anton Sever^[os.]), vpričo pietete do umrlega spoštovan tudi kot mojster odlivanja posmrtnih mask, posebno protokolarno vlogo. Fotografija posmrtne maske, ovekovečenega obličja preminulega, je imela častno mesto na naslovnici nekrologa.

»Svečan pogreb Riharda Jakopiča^[os.]«

25. aprila 1943, štiri dni po smrti Riharda Jakopiča^[os.] (12. 4. 1869–21. 4. 1943), je v časniku Jutro izšlo poročilo nepodpisanega avtorja, verjetno uredništva, o svečanem pogrebu velikega umetnika s podnaslovom Venec cvetlic Visokega komisarja Eksc. Graziolija^[os.].²³² Poudarjeno patetičen članek o veličini mojstra in umetniškega genija ter o veliki izgubi za slovenski narod spremlja tudi naštevanje vseh pomembnežev, ki so bili prisotni in so nekaj veljali v svetu slovenske kulture. Pred vsemi je bil izpostavljen vodja italijanskih okupatorskih sil, ki je izrazil veliko žalost ter po svojem predstavniku dodal še venec cvetlic, kajti na pogrebu ni mogel biti navzoč.

Poleg sprevodov, govorov in branja poezije je imela izdelava posmrtne maske Riharda Jakopiča^[os.] pri pogrebnem protokolu eno osrednjih vlog, saj se članek zaključi z opisom umetniškega ovekovečenja in ustvarjalnim poklonom poslednjemu obličju Riharda Jakopiča^[os.]: »Z mrtvaškega odra sta posnela pokojnikovo masko akademska kiparja Putrih^[os.] in Kalin^[os.], narisali pa so jo slikarji Jakac^[os.], Debenjak^[os.], Sedej^[os.], arh. Oražen^[os.] in še drugi.« Fotografija Jakopičeve^[os.] posmrtne maske je bila tudi edina slikovna oprema članka.

»Doktorja Kramerja^[os.] poslednji obraz«

Junija 1943, mesec dni po smrti politika dr. Alberta Kramerja^[os.] (6. 10. 1882–27. 5. 943), je v časopisu Jutro v dveh delih izšel članek, ki pomembno prispeva k razumevanju vloge posmrtnih mask.^{233 *} Gre za podroben pietetni opis postopka odlivanja in izdelovanja posmrtne maske pokojnika, ki ga je spisal slikar in grafik Elko (Gabrijel) Justin^[os.] , ko je spremljal medaljerja in mojstra za posmrtne maske kiparja Antona Severja^[os.] , oziroma za natančen opis tridnevne izdelave posmrtne maske med 27. in 30. majem 1943, od odvzema podobe pokojnika v žalni vežici do izdelka v Severjevem^[os.] ateljeju. Postopek in pogovor z medaljerjem spremlja tudi slavospev umrlemu politiku Albertu Kramerju^[os.], ki je bil soustanovitelj in direktor časopisa Jutro (ust. 1920) ter minister v več starojugoslovanskih vladah. Članek z opisom odlivanja posmrtne maske je namenjen, zdi se, predstavitvi protokola javnosti in pojasni marsikatero vprašanje o vlogi posmrtnih mask in njihovi družbenopolitični rabi v tistem času.

Patetiko slavljenja umrlega in vloge posmrtne maske je Elko Justin^[os.] nadgradil v drugem delu članka celo s »prešernovskim« sonetom Maski, kjer se avtor pojavlja s pesniškim psevdonimom Joʃht Shbogar^[os.]. Doda tudi osebnoizkušenjski odlomek o Kramerju^[os.] kot prosvetljenem ljubitelju glasbe ter zgodbo o sumljivem izginotju Beethovnovega rokopisa, ki naj bi bil pred vojno še v Ljubljani, naveže na originalno posmrtno masko Ludwiga van Beethovna kot kvaliteten vzor za Kramerjevo^[os.] masko:

Po tehnični izdelavi me spominja prav ta Kramerjeva^[os.] maska na poslednji izraz, posnet po obrazu Beethovnovem. Ampak tu ne mislim one glave, ki jo vsi tako dobro poznamo iz različnih revij in reprodukcij – zakaj to delo je le šablonski odlitek srednje nadarjenega kiparja – ne, moj spomin se oklepa tu one glasbenikove res pristne posmrtne maske, ki je bila resnično odlita po njegovem poslednjem poduhovljenem izrazu; maske malokomu poznane, še manj pa dostopne.

Obenem se obregne tudi ob problematiko prodajnih multiplov posmrtnih mask Ludwiga van Beethovna (eno od njih pri nas hrani Glasbena matica v Ljubljani v spominski sobi Blaža Arniča^[os.]).

Posmrtni maski Alberta Kramerja^[os.] in Gregorja Žerjava^[os.] sta odliti v bron in nameščeni na marmorno ploščo, kar da slutiti, da sta nekoč nekje zavzemali zgledno in reprezentančno mesto. Obe sta končali v depoju Mestnega muzeja Ljubljana (MGML). Maska Gregorja Žerjava^[os.] (u. 1929) je bila znana in zavedena v bazi podatkov, medtem ko je maska Alberta Kramerja^[os.] (u. 1943) v 74 letih muzejsko-depojskih vic izgubila identiteto. Zanimivo je, da je imel dr. Kramer^[os.] ob smrti kolega in soustanovitelja časopisa Jutro tudi poslovilni govor na njegovi pogrebni slovesnosti in je fotografiran tudi kot del protokola v fotoreportaži Ob mrtvaškem odru Gregorja Žerjava^[os.] skupaj z njegovo posmrtno masko. ²³⁴

Razlogov, zakaj identiteta posmrtne maske ni bila znana, je lahko seveda več: selitve muzealij, menjava generacij in kadra, pomanjkljiva dokumentacija ali morda tiha cenzura zaradi Kramerjeve^[os.] vloge med 2. svetovno vojno, ko je deloval kot vodja domačih političnih nasprotnikov Osvobodilni fronti. Kakorkoli že, na razstavi Odlivanje smrti v Galeriji Vžigalica je sliko maske med neidentificiranimi portreti prepoznala zgodovinarka Mojca Šorn^[os.] na vodstvu, ki je bilo pripravljeno za sodelavce Inštituta za novejšo zgodovino (INZ). Konkretno dokumentarno podlago pa je identifikacija maske nedvomno pridobila z odkritjem članka v Jutru.

Zanimivo je, da je – takrat še neidentificirano – bronasto posmrtno masko dr. Alberta Kramerja^[os.] fotograf Matevž Paternoster^[os.] povsem naključno izbral za model, ki je služil študiji dokumentarnega fotografiranja posmrtnih mask.²³⁵ Pristop sodobnega fotografa, ki ni poznal časopisnega članka, se povsem ujema s fotografijo profila posmrtne maske in njeno osvetlitvijo v časopisu Jutro. Študija fotografiranja posmrtnih mask z izborom anonimnega upodobljenca, ki v procesu raziskave postane prepoznan, zanimivo zaokrožuje celotno zgodbo o konkretni posmrtni maski, s katero lahko pojasnimo mnoge vidike raziskave omenjenega fenomena in razstavno-raziskovalnega projekta Odlivanje smrti.

Postavlja se tudi vprašanje o razpolovni dobi slave, dela in družbenega pomena določene osebnosti, če je tok zgodovinopisja ne potiska v ospredje, medtem pa posmrtna maska te osebe obleži nekje na depojskih policah, brez identifikacije. Postavlja se vprašanje o moči posmrtne maske kot predmeta, ki vzpodbudi raziskovalce, da se aktivno lotijo raziskovanja osebnosti, ki jo upodablja. Je morda brezčasna posebnost posmrtne maske kot avratičnega predmeta dovolj, da sproži interes posameznikov, da iz vic pozabe ponovno reciklirajo lik in delo ob smrti odlitega obraza? V našem primeru sta se povezali vlogi javnega glasila, ki govori o predmetu kot delu protokola predstavitve pomembnosti osebe ob smrti, in v prihodnosti najdenega predmeta, ki zastopa osebo, in omogočili upodobljenčevo simbolno obuditev od mrtvih.