Janez Polajnar[os.]
Projekt Odlivanja smrti se je fenomena posmrtnih mask kot kulturne dediščine lotil v okviru evropskega projekta raziskovanja posredovanja sporne kulturne dediščine (TRACES). Osnovna vprašanja, ki so se odpirala, so bila: koliko mask hranijo javne maske, kdo so bili »upodobljenci«, zakaj so sporne/težavne in se le redko (če sploh) pojavljajo v razstavnih postavitvah dediščinskih institucij ter čemu so namenjene kot predmet kulturne dediščine? Na tem mestu se osredotočam predvsem na prvo in zadnje vprašanje.
Velik del gradiva v muzejih, ki je kot dediščina zanimiv za raziskovalce, je za širšo javnost le srednje privlačen predmet. Posmrtne maske so na primer že tak primer, saj v javnih zbirkah navadno niso izpostavljene kot posebno priljubljen ali uporaben predmet za razstavne namene. Za mnoge so maske »premočan«, temačen predmet, ki obiskovalca ne privablja, temveč nasprotno. Svoje mesto najdejo največkrat v postavitvah spominskih sob, medtem ko v sodobnih izvedbah postavitev ali ob njihovih prenovah večkrat izgubijo svoje mesto.
Pričujoča interpretacija zbranih podatkov želi gradivo o evidentiranih enotah posmrtnih mask v slovenskih javnih zbirkah razumeti predvsem v kontekstu razvoja nacionalizmov in nastanka novih skupnosti. Sprejem in hranjenje posmrtnih mask v javnih zbirkah namreč razumemo predvsem v okviru posmrtne komemoracije in čaščenja zaslužnih predstavnikov naroda oz. v okviru teze projekta, da je odlivanje obrazov umrlih oseb služilo predvsem nadaljnji eksploataciji umrle osebe za potrebe raznovrstnih, natančno strukturiranih družbenih projektov.
Ujeti obraz človeka je umetnike stoletja postavljalo pred izziv. Odlite maske so večkrat uporabljali kot pripomočke pri izdelavi nagrobnih spomenikov ali pa so bile del pogrebnih slovesnosti, tj. ceremonialnega zaključka življenja vladarja ali pomembnega cerkvenega dostojanstvenika. Da pa bi se lahko uveljavilo v evropski meščanski kulturi 19. stoletja, se je »moral« zgoditi prehod od ceremonialnega k profanemu. Ta prehod je postopoma potekal vse od 15. stoletja, ko so posmrtne maske začele izgubljati svoj kultni status in pomen ter so se začele vse bolj spreminjati v nosilca individualnega in avtentičnega fizičnega spomina. Praksa se je do 19. stoletja povsem »osvobodila« kultnega in ceremonialnega pomena ter postala nosilec spomina na umrlega in na njegovo delo, hkrati pa v »tostranskosti« vzpostavlja simbolno vez med skupnostjo in pokojno osebo. Mesto duhovne enotnosti in ponavljanja istega je prevzela ideja o skupni družbeni preteklosti.176 Pri razvoju maske v sekularno relikvijo ne gre pozabiti izjemno vplivne razlage fiziognomije v 19. in zgodnjem 20. stoletju, ki je karakterne lastnosti človeka iskala in dokazovala prav s posameznikovimi telesnimi lastnostmi. Vpliv v različnih oblikah vztraja še danes. Skladno s popularnim prepričanjem, da zunanja podoba človeka izraža njegovo notranjost, posmrtne maske za prihodnje rodove ohranjajo odtis »genija«, ki naj bi se zrcalil na posameznikovem obrazu. Večkrat pa maske postanejo tudi predmet posmrtnih analiz, ki v potezah in izrazih iščejo izraze telesnih in duševnih bolezni ali celo dokaze za domnevno nepojasnjeno smrt. Zaradi fizične povezanosti s trenutkom smrti so svojevrstna relikvija, v zadnjem odlitku zato mnogi iščejo »nekaj več«, lahko tudi samo »resnico«. V slovenskem prostoru je v tej smeri razmišljal npr. gledališčnik in prevajalec Herbert Grün[os.], ki je leta 1958 v eseju Beli obrazi iz mask izpeljeval misli o poslednjih osebno pogojenih in opredeljenih izpovednih spominih na pokojne ljudi.177
Maske so na ta način v meščanskem okolju postale predvsem objekt spominjanja, nostalgije ali – kot je značilno za morda najpopularnejšo masko v Evropi, tj. posmrtni odlitek Ludwiga van Beethovna – predmet navdiha, ki se je razširil po vsej Evropi. Beethoven[os.] predstavlja morda ključno osebnost pri uveljavljanju »nove vloge« umetnika v družbi. V meščanski družbi so postali tako rekoč garant za eksistenco sublimnega.178 V svoji najbolj »radikalno« demokratizirani obliki pa je posmrtna maska postala svojevrstna posebnost – bizarnost, ki je bila zaradi fizičnega stika z onostranstvom večkrat uporabljena kot del spektaklov.179 Srh in stud pa je vzbujal človeški ostanek (ostanek kože, las ali kocina), ki je ustal ujet v mavec.
Dogoditi se je moralo torej »razsvetljenstvo, odčaranje sveta, vzpon nacionalizma in nacionalne države, premik od predkapitalistične cerkve h kapitalistični šoli kot prevladujočemu ideološkemu aparatu države – skratka vse tisto, kar označujemo z izrazom modernost«.180
Posmrtne maske, ki jih danes hranijo slovenske javne zbirke, so v prvi vrsti nosilec spomina na pomembnega in v slovenskem kulturnem kanonu že zapisanega umetnika ter njegovo delo. Večina jih je nastala za potrebe spomina na najbližje, naročile so jih družine ali pa jih je kipar, ki je poznal pokojnega, izdelal samoiniciativno. V dediščinske ustanove (kakor izkazuje baza podatkov) navadno pridejo nekoliko kasneje, tj. s pregledom in sprejemom zapuščin, s podaritvijo ali kot oseben angažma. Knjižnice, muzeji in druge javne ustanove navadno niso naročali izdelave mask. V zbirke so jih navadno prinesli posamezni zaposleni s posebnim odnosom do »raritet«, ki so v najdeni oz. ponujeni maski videli pomembnega nosilca kulturnozgodovinskega spomina za širšo ali lokalno skupnost.
Iz zbranega popisa mask v javnih zbirkah lahko ugotovimo, da gre med upodobljenci v večini primerov za ljudi, ki jih štejemo med nosilce slovenske identitete. V prvi vrsti gre za odlitke velikih osebnosti slovenske kulture: pisatelje, pesnike in slikarje. Najdene maske oz. zbirke mask zato obravnavamo predvsem z vidika razvoja spominskih praks evropskih nacionalizmov. Med njih štejemo množična slavja ob obletnicah, odkritja spomenikov in spominskih obeležij itd. Nacionalizmi kot oblika sekularne ali civilne religije so prevzeli in lastnim potrebam prilagodili komemorativne prakse.181 Retorika in praksa sta se pri tem v veliki meri naslanjali na obstoječe katoliške oz. krščanske prakse, kjer imata spomin in opomin iz preteklosti prav tako osrednje mesto. »Stalno slavljenje odrešenja postavlja (našo) preteklost na osrednje mesto, kar primerno označujemo tudi kot 'spominski značaj krščanstva'.«182 Koncept kulturnega svetništva, ki izhaja iz množičnega čaščenja velikih kulturnih osebnosti od 19. stoletja dalje, se zato zdi najprimernejši tudi za razumevanje nastale baze posmrtnih mask, ki so vključene v javne zbirke. Maske v dediščinskih ustanovah s svojim prehodom od mističnega k individualnemu pritrjujejo razmišljanju, »da je razlika med kulturo svetnikov in svetniki kulture v veliki meri prav razlika med življenjem in delom. Medtem ko je pri svetniku delo del življenja, je pri kulturnem svetniku življenje del dela«.183 So zapuščina preobrazbe pomena in vzpostavitve kulta »genija«, ki sta pripomogla k veliki popularnosti posmrtnih mask v meščanski družbi od konca 18. stoletja do danes.
Da gre za izrazito sodoben fenomen, neposredno povezan z razvojem nacionalizmov, izpričuje tudi primerjava z javnimi spomeniki. Za prve postavitve javne spomeniške plastike v sodobnem smislu štejeta konjenika iz 15. stoletja v Firencah in Padovi. Sledil je zelo postopen premik spomeniških plastik iz cerkva in nagrobnih upodobitev v javni prostor.184 A šele v drugi polovici 19. stoletja se je postavljanje javnih spomenikov zares močno razširilo. Javni spomeniki in druga obeležja služijo za simbolno prilaščanje javnega prostora, medtem ko ohranjajo posmrtne maske v javnih zbirkah, podobno kot v cerkvenem obredu relikvije, otipljivo in neposredno povezanost med upodobljencem in skupnostjo.
Predmoderno počelo in »magičnost« se zaradi ujetega trenutka smrti še vedno držita posmrtnih mask. Odlitki naj bi zaradi trenutka smrti omogočali vpogled v nekaj več. Imajo pa možnost reproduciranja, s čimer se približajo spomenikom, kipom in reliefom v interierjih. Evidentirane posmrtne maske lahko razumemo v istem kontekstu, torej kot del procesa kanonizacije posameznika v kulturnega svetnika. Posmrtne maske pa v konceptu kanonizacije kulturnih svetnikov glede na način »delovanja« razumemo kot relikte, saj jih lahko štejemo med materialno zapuščino, ki na svoj (duhovni) način ustvarja povezavo s pokojnim in njegovim delom.
Kot je bilo omenjeno v uvodu, želi pričujoča razprava interpretirati zbrane statistične podatke. Pri interpretaciji je ključna primerjava z bazo evidentiranih spominskih obeležij, posvečenih slovenskim literatom, oz. s podatki, ki so jih zbrali raziskovalci v projektu Prostor slovenske literarne kulture. Statistični podatki o javnih spomenikih in spominskih obeležjih so bili popisani v letih 2011–2014 in so se (kljub precejšni razliki v številu enot) izkazali za primerljive s podatki projekta Odlivanje smrti. V obeh projektih lahko namreč že število ponovitev (odlitka ali obeležja in kipa) sporoča »težo« posameznika v slovenskem nacionalnem kanonu.
Omenjeni projekt si je za nalogo zadal kartiranje in prostorsko analizo literarnozgodovinskih podatkov o življenjih in spominskih obeležjih pomembnih pisateljev in drugih akterjev literarne kulture. »Z geografskim informacijskim sistemom (GIS) preučuje razvoj medsebojnih vplivov med geografskim prostorom, večinsko poseljenim s Slovenci, in slovensko literaturo.«185 Projekt je raziskoval slovenski geografski prostor z vidika simbolnega nacionalnega prilaščanja z vzpostavitvijo mreže spominskih obeležij, ki ga povsem konkretno preoblikujejo. Na splošno velja, kakor je v analizi zapisal Marjan Dović[os.], da muzejske postavitve rojstnih hiš oz. njihove muzealizacije, postavitve javnih spomenikov, obeležij in poimenovanje ulic omogočajo oblikovanje primernega javnega prostora in so imele konstitutivno vlogo pri oblikovanju komemorativnih kultov nacionalnih pesnikov in drugih »kulturnih svetnikov«.186 V obeh podatkovnih bazah gre torej za dokumentiranje pojava, ki ga razumemo v okviru procesa kanonizacije kulturnega svetnika. Podobno kot posmrtni ostanki ali izvirna dela in osebna lastnina187 »kulturnih svetnikov« so obravnavane s posebno pieteto. Maske so samo manj izpostavljeni (vendar prav tako javni) del mreže.
Kot omenjeno so si podatki, ko jih prenesemo v številke, med seboj podobni. Najprej moramo izpostaviti razliko v velikosti vzorca. Končni seznam evidentiranih enot spominskih obeležij za izbranih 323 osebnosti, ki so ga sestavili ustvarjalci projekta Prostor slovenske literarne kulture do začetka leta 2014, je dosegel skupno 1676 enot. Število posmrtnih mask, ki smo jih uspeli evidentirati v projektu Odlivanje smrti in ki jih hranijo slovenske javne institucije, pa se je z zadnjimi vpisi ustavilo pri 106 evidentiranih enotah in pri upodobljenih 64 posameznikih.188 Pomembna razlika med obema projektoma je še, da se pri ustvarjanju baze posmrtnih mask ustvarjalci baze niso omejili na literate, kar je razumljivo, saj gre pri spominskih obeležjih v javnem prostoru za neprimerno večje število enot.
Po številu evidentiranih spominskih enot/obeležij sta kot osebnosti v projektu Prostor slovenske literarne kulture v veliki »prednosti« pesnik France Prešeren[os.] s 134 enotami in pisatelj Ivan Cankar[os.] s 102 enotama. Sledijo jima pesnik in general Rudolf Maister[os.] (52), pisatelj Anton Martin Slomšek[os.] (47), pesnik Simon Gregorčič[os.] (40), pesnik in jezikoslovec Valentin Vodnik[os.] (39), pisatelj in časnikar Josip Jurčič[os.] (38) ter pesniki Anton Aškerc[os.] (36), Srečko Kosovel[os.] (35) in Karel Destovnik Kajuh[os.][os.] (32), če naštejemo prvih deset. Med njimi najdemo samo tri, ki imajo tudi posmrtno masko, in sicer so to Ivan Cankar[os.], Simon Gregorčič[os.] in Anton Aškerc[os.]. Med ostalimi dokumentiranimi imeni, ki imajo tudi svojo posmrtno masko v javni zbirki, so še Lovro Kuhar[os.] (31), Oton Župančič[os.] (25), Miško Kranjec[os.] (13) in Franc Ksaver Meško[os.] (13).189
Podobnemu vrstnemu redu lahko sledimo pri številu odlitkov posmrtnih mask, ki so nastali ali iz negativa ali kot kopije pozitivov: na prvem mestu je Ivan Cankar[os.] z 9 odlitki, sledijo pa mu slikar Rihard Jakopič[os.] s 7 odlitki, pesnika Simon Gregorčič[os.] in Oton Župančič[os.] z vsak po 6 odlitki, operni pevec Ivan Levar[os.] s 4 odlitki ter arhitekt Jože Plečnik[os.], literarni zgodovinar Ivan Prijatelj[os.], slikar Ivan Vavpotič[os.] in kipar Ivan Napotnik[os.] s po 3 odlitki, literati Lovro Kuhar/Prežihov Voranc[os.], Anton Aškerc[os.], Franc Ksaver Meško[os.] in Miško Kranjec[os.] pa imajo zabeležena po 2 odlitka posmrtne maske.190 Zanimiva se zdi razdelitev po institucijah. Maske namreč hranijo tako nacionalne kot občinske institucije. Maske največkrat odlitih posameznikov najdemo v obojih (npr. Cankarja[os.], Župančiča[os.], Jakopiča[os.]). Preostale maske pa v večini hranijo ali v občinskih (npr. Voranca, Kraigherja[os.], Kralja[os.]) ali pa samo v nacionalnih institucijah (npr. Kobilco[os.], Sovreta[os.], Kidriča[os.]). Pri zbirki mask, ki jih hranijo v SAZU, gre npr. za izrazito nacionalno – literarnozgodovinsko in jezikoslovno »zbirko«, medtem pa gre npr. v primeru maske Mihajla Rostoharja[os.] v Krškem za osebnost, ki je kljub svojemu delu in objavam manj poznana in na nacionalni ravni deluje manj povezovalno. Na lokalni ravni pa gre seveda za človeka, ki ga želi skupnost ohraniti v spominu.
| Ime | število obeležij |
| 1. France Prešeren[os.] | 134 |
| 2. Ivan Cankar[os.] | 102 |
| 3. Rudolf Maister[os.] | 52 |
| 4. Anton Martin Slomšek[os.] | 47 |
| 5. Simon Gregorčič[os.] | 40 |
| 6. Valentin Vodnik[os.] | 39 |
| 7. Josip Jurčič[os.] | 38 |
| 8. Anton Aškerc[os.] | 36 |
| 9. Srečko Kosovel[os.] | 35 |
| 10. Karel Destovnik Kajuh[os.][os.] | 32 |
| 11. Lovro Kuhar[os.] | 31 |
| ... | |
| 18. Oton Župančič[os.] | 25 |
| ... | |
| 36. Miško Kranjec[os.] | 13 |
| 37. Franc Ksaver Meško[os.] | 13 |
***
| Ime | število posmrtnih mask |
| 1. Ivan Cankar[os.] | 9 |
| 2. Rihard Jakopič[os.] | 7 |
| 3. Simon Gregorčič[os.] | 6 |
| 4. Oton Župančič[os.] | 6 |
| 5. Ivan Levar[os.] | 4 |
| 6. Jože Plečnik[os.] | 3 |
| 7. Ivan Prijatelj[os.] | 3 |
| 8. Ivan Vavpotič[os.] | 3 |
| 9. Ivan Napotnik[os.] | 3 |
| 10. Lovro Kuhar[os.] | 2 |
| 11. Anton Aškerc[os.] | 2 |
| 12. Franc Ksaver Meško[os.] | 2 |
| 13. Miško Kranjec[os.] | 2 |
»Slovenska« statistika raziskave posmrtnih mask v javnih zbirkah dodatno kaže, da lahko največ identificiranih in datiranih mask v našem okolju postavimo v sredino 20. stoletja. Iz obdobja Habsburške monarhije, tj. do leta 1918, se v javnih zbirkah nahaja presenetljivo majhno število mask. Najstarejša maska, če odštejemo Tartinija[os.], je nastala leta 1890, ko so v Leipzigu odlili obraz umrlega slovenskega slikarja Jurija Šubica[os.]. V obdobje dolgega 19. stoletja lahko uvrstimo še nastanek mask pesnika Simona Gregorčiča[os.] (1906), slikarja Ivana Groharja[os.] (1911), pesnika Antona Aškerca[os.] (1912) in tudi pisatelja Ivana Cankarja[os.] (1918). V vseh primerih gre torej za izjemne posameznike, ki so jih kot pomembne gradnike slovenske identitete prepoznali že njihovi sodobniki. Grohar[os.], Cankar[os.] in drugi so dokazovali enakovrednost slovenske kulture nasproti nemški. Sledilo je obdobje Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije (1918–1945). Čas »narodne osvoboditve«, kot so mnogi dojemali razpad Habsburške monarhije, je imel svoje posebnosti. Še vedno so bili med upodobljenci pomembni umetniki, a opazimo lahko več izrazito jugoslovansko usmerjenih osebnosti. Takšna sta bila npr. politik Gregor Žerjav[os.] ter publicist in pisatelj Ivan Lah[os.]. Ivan Prijatelj[os.] je kot literarni zgodovinar nakazal nov pomen te vede pri utrjevanju identitete slovenskega naroda. Z drugo svetovno vojno se razmere niso bistveno spremenile. Sprememba sistema (1945–1991) v socialistično republiko zato na izbiro odlitih upodobljencev ni bistveno vplivala. Raziskovalci slovenskega jezika so kot utemeljitelji slovenske identitete tako v leposlovju kot v jezikoslovju dobili podoben status kot umetniki. V zbirki posmrtnih mask so se znašli literarni zgodovinarji in jezikoslovci, kot sta npr. France Kidrič[os.] in Fran Ramovš[os.]. Ob njih so vztrajali slovenski in jugoslovanski narodni »prvoborci«, kot je Etbin Kristan[os.]. Zaradi osebnosti in tajnega nastanka je posebnost tega obdobja maska jugoslovanskega predsednika Josipa Broza – Tita, ki pa ni nastala za potrebe ideološkega aparata države, temveč kot zasebna iniciativa zdravnika iz Kliničnega centra, kjer se je predsednik Jugoslavije zdravil. Obdobje po osamosvojitvi leta 1991 in poskusi zgodovinskega revizionizma imajo svoj odmev tudi v posmrtnih maskah. »Repatriacija« posmrtnih mask Gregorija Rožmana[os.] in Antona Korošca[os.] je ponovno lahko razumljena kot del nastajajoče mreže javnih obeležij, ki deluje v kontekstu kulturnega boja.
| 1889–1918 – cesarstvo | 1919–1945 – kraljevina | 1946–1998 – republika |
| Janez Šubic ml.[os.] (1889) | Ivan Cankar[os.] (1918) | Vito Globočnik (1946) |
| Jurij Šubic[os.] (1890) | Ivan Oražen (1921) | Milan Škerlj[os.] (1947) |
| Friedrich Nietzsche[os.] (1900) | Ivana Kobilca[os.] (1926) | Matija Jama (1947) |
| Simon Gregorčič[os.] (1906) | Gregor Žerjav[os.] (1929) | Friderik Širca (1948) |
| Karol Kotnik[os.] (1910) | Alojzij Gangl[os.] (1935) | Oton Župančič[os.] (1949) |
| Ivan Grohar[os.] (1911) | Ivan Prijatelj[os.] (1937) | France Kidrič[os.] (1950) |
| Anton Aškerc[os.] (1912) | Piero Marussig (1937) | Prežihov Voranc[os.] (1950) |
| Ivan Lah[os.] (1938) | Ivan Levar[os.] (1950) | |
| Franja Tavčar (1938) | Ivan Sojč (1951) | |
| Slavko Osterc[os.] (1941) | Fran Ramovš[os.] (1952) | |
| Ivan Vavpotič[os.] (1943) | Etbin Kristan[os.] (1953) | |
| Rihard Jakopič[os.] (1943) | Fran Kotnik[os.] (1955) | |
| Fran Suher[os.] (1944) | Josip Vilfan ml. (1955) | |
| Jože Plečnik[os.] (1957) | ||
| Rajko Nahtigal (1958) | ||
| Izidor Cankar[os.] (1958) | ||
| Alojz Kraigher[os.] (1959) | ||
| Gregorij Rožman[os.] (1959) | ||
| Ivan Napotnik[os.] (1960) | ||
| Anton Sovrè (1963) | ||
| Marjan Kozina (1966) | ||
| Mihajlo Rostohar[os.] (1966) | ||
| Jan Oeltjen (1968) | ||
| Stane Sever (1970) | ||
| Blaž Arnič[os.] (1970) | ||
| Anton Kralj[os.] (1975) | ||
| Boris Kalin[os.] (1975) | ||
| Josip Broz - Tito[os.] (1980) | ||
| Miško Kranjec[os.] (1983) | ||
| Marjan Mušič (1984) | ||
| France Mihelič (1998) |
Ugotovitve Marijana Dovića[os.] glede podatkov v bazi Prostor slovenske literarne kulture, ki se nanašajo na javne spomeniške plastike, so tudi na tem mestu primerljive z analizo podatkov zbranih v projektu Odlivanje smrti. V analizi javnih spomenikov je Dović[os.] ugotovil, da je bilo v avstro-ogrskem obdobju postavljenih izrazito malo kipov (le 3 enote), enaka je ugotovitev za obdobje stare Jugoslavije (10 enot). Šele kasneje, po 2. svetovni vojni, začne naraščati postavljanje javnih spomenikov. V analizi je zapisano:
Izrazito veliko kipov je nastalo v socialističnem obdobju (87 enot), nekoliko presenetljivo pa je, da trend tudi po osamosvojitvi Slovenije ne popušča, nasprotno; od leta 1991 do 2013 je nastalo 69 novih kipov, torej več kot trije na leto, medtem ko sta v socialističnem obdobju na leto nastala povprečno manj kot dva. Na splošno je mogoče ugotoviti, da so v prvih dveh fazah nastajali predvsem kipi kanoniziranih literarnih ustvarjalcev, pa tudi narodnih buditeljev (Vilhar[os.], Razlag[os.]) in celo literarnih zgodovinarjev (Prijatelj[os.]). V socialističnem obdobju so bili ob kanoničnih avtorjih 19. stoletja privilegirani tisti, ki so bili bližje vladajoči ideologiji. Po letu 1991 je poleg rehabilitacije disidentov in avtorjev katoliške provenience (Kocbek[os.], Balantič[os.], Slomšek[os.], Baraga[os.], Terčelj[os.] ...) predvsem v devetdesetih letih opazen izrazit porast spomenikov Maistru in Slomšku, v polnem zagonu pa je tudi postavljanje lokalno motiviranih spomenikov in spomeniških alej, ki skušajo poudariti kulturno in intelektualno tradicijo domačega okolja.191
V projektu smo se osredotočili na več vprašanj, prispevek pa se ukvarja predvsem z dvema: čigave maske hranijo javne zbirke in čemu so namenjene kot predmet kulturne dediščine? Maske v javnih zbirkah razumemo kot del mreže javnih spomenikov in obeležij. Ob raziskovanju fenomena smo sledili njegovemu prehodu od ceremonialnega izvora v popularno prakso meščanskega razreda in v relikt nacionalnega pomena – v kulturno dediščino.
Njihov nastanek je navadno vezan na ozek intimen krog ljudi, saj je največkrat naročnik najožja družina. Na časovnici smo jih označili glede na obdobje nastanka (tj. upodobljenčevo smrt), a še primerneje bi bilo, da bi jih razporedili po času sprejema v javno zbirko. Osnovna teza rabe in izrabe mask je namreč enaka nacionalnemu prilaščanju javnega prostora in njihov sprejem je v medsebojni analogiji z nastankom javnih spomenikov. Sprejem v zbirko je sicer nemalokrat nejasen, a v večini primerov se ga da umestiti v obdobje med letoma 1945 in 1990, kar je primerljivo z »vnemo« postavljanja kipov slovenskim literatom v jugoslovanskem socialističnem obdobju.
V najnovejšem obdobju se zdi, da odlivanje posmrtnih mask znanih kulturnih osebnosti upada, medtem ko npr. trend postavljanja spomenikov ne popušča.192 Hkrati to tudi ne pomeni, da posmrtnih mask ni ali da je njihova eksploatacijska vrednost za skupnostne interese upadla. Kakšen bo oz. kdaj bo iz sfere zasebnega takšna maska prešla v sfero javnega, pa je nemogoče predvideti. Tako so se v času trajanja projekta evidenci uspele izogniti nekatere klasične maske (Ivana Cankarja[os.], Simona Gregorčiča[os.], Ivana Prijatelja[os.]) v lasti Slovenske matice, ki pa so v postopku selitve v drugo dediščinsko ustanovo. Kot nova pridobitev (iz zapuščine) pa je posmrtna maska igralke Alje Tkačev[os.]. Da ta obstaja v zbirki Slovenskega gledališkega inštituta, smo ugotovili šele po zaključku projekta. Zdi se, da so v današnjem času bolj kot odlivanje novih mask aktualnejše revizija, premeščanje, morda tudi na novo producirane kopije starejših pozitivov, a šele čez nekaj desetletij bomo lahko povedali več. V »kulturniških krogih« obstajajo informacije, da je bila v zadnjih letih odlita vsaj ena maska klasika sodobne slovenske kulture. V projektu Odlivanje smrti dokumentirana sodobna praksa odlivanja mask pa dokazuje, da onkraj javnega interesa praksa vztraja v svoji meščanski preobrazbi kot »živ« spomin in povezava z onostranstvom. 193
179. Prav tam. Kot »bizarnost« uživajo podoben status tudi v sodobnem rumenem časopisju. Gl. M. A. H. Top 10 posmrtnih mask slavnih.
185. Gl. tudi Juvan[os.], ur., Prostori slovenske književnosti in predstavitev projekta Prostor slovenske literarne kulture.
190. Več o tem, komu vse pripadajo posmrtne maske v javnih zbirkah, gl. Kocjančič[os.], Ob zaključku poizvedovanja.
192. Prav tam.
193. Razstava Odlivanje smrti, ki je bila na ogled v galeriji Vžigalica (MGML) med 1. 11. in 24. 12. 2017, je fenomen 19. stoletja v sodobni čas »potegnila« med drugim s postavitvijo »ateljeja« akademskega kiparja Viktorja Gojkoviča[os.], ki posmrtne maske odliva vse od leta 1963. Gl. tudi Hamm[os.], Razstava Odlivanje smrti, Priloga 3 v tej knjigi.