Jani Pirnat^[os.]

Je smrt umetnika ali umetnice tista pika na i njegovega ali njenega opusa in osebnosti, da je podobo smrti vredno odliti? ^* Kakšne so osebne odločitve bližnjih in kakšno vlogo imajo pri tem družbeni dejavniki neke skupnosti? Ali praksa odlivanja posmrtnih mask še obstaja in kakšno vlogo ima dejavnost dandanes? To so vprašanja, ki so ostala odprta po zajemu posmrtnih mask v institucijah, ki maske hranijo kot kulturno dediščino in zgodovinsko gradivo. Iz muzejskih depojev in knjižnic, kjer se strokovnjaki z maskami ukvarjajo strokovno in čustveno nevpleteno, smo se odpravili na teren, da bi odkrili intimnejšo plat odlivanja posmrtnih mask.

Zbrani podatki o posmrtnih maskah kažejo, da so v depojih naših javnih kulturnih in znanstvenih institucij v veliki večini posmrtne maske moških kulturnikov. Kakšna je torej osebna vloga vdov umetnikov pri odločitvi, da odlijejo posmrtno masko svojega partnerja? In kako poteka sam čin odlivanja maske skozi izkušnjo bližnjih?

Na intervju je pristala Sely de Brea^[os.], vdova znanega slovenskega slikarja Iveta Šubica^[os.] iz Škofje Loke, ki je nenadno preminil pred novim letom leta 1989. Zaradi oživljanja spomina na travmatično izkušnjo smrti bližnjega je bila zahtevna naloga sestaviti vprašalnik, ki bo enostaven, nevtralen, sugestiven, etičen in bo metodološko veljal za več podobnih intervjujev, iz katerih se bo dalo izluščiti znanstvene zaključke. Pogovor sva pripravila antropolog Blaž Bajič^[os.] in Jani Pirnat^[os.], član Društva za Domače raziskave (DDR), potekal pa je 16. maja 2017 na domu Sely de Brea^[os.] in Iveta Šubica^[os.] v Škofji Loki. Prisotna je bila tudi Maja Šubic^[os.], njuna hči, ki je pripomogla k povezovanju pogovora in pri razlagi družinskih pogledov na odločitev, da se odlije posmrtno masko in se jo hrani doma.

Z vprašanji v petih sklopih je pogovor vodil Blaž Bajič^[os.]. Po kratki predstavitvi projekta TRACES in raziskave o posmrtnih maskah ter pridobitvi soglasja o sodelovanju smo se v intervjuju najprej osredotočili na osebnost Iveta Šubica^[os.], na njegove umetniške vrednote ter na njegov svetovni in osebni nazor. Po tem uvodu smo prešli k njegovi nenadni smrti in odločitvi, nabiti s čustvi v luči travmatičnega dogodka smrti bližnjega. V naglici se je bilo treba odločiti ogromno stvari in ena od vdovinih odločitev je bila tudi, da se odlije posmrtna maska. Zanjo je bila ključna sugestija družinskega prijatelja in patologa Antona Dolenca^[os.], ki je predlagal odlitek posmrtne maske še pred obdukcijo, ker ta utegne vplivati na izgled umrlega. V noči na 30. december je na patologiji masko Iveta Šubica^[os.] odlil Jaka Torkar^[os.] z Jesenic, ki je bil Ivetov prijatelj, po poklicu pa slikar in kipar. Po besedah Sely de Brea^[os.] je Ive Šubic^[os.] zelo cenil njegovo risbo in kako spretno je slikal osebnosti in njihove roke. Omenila je, da je Ive vedno govoril, da dobrega portretista spoznaš po tem, kako naslika roke, ne obraz. Vdova ni bila prisotna pri izdelavi maske, je pa omenjala tehniko odlivanja z zlatimi lističi, ki naj bi jih položili pokojniku na lice, da se obraza ne bi prijel mavec. Bojda je zdravnica na Golniku omenila, da se je naslednji dan Ivetove obrvi še vedno držalo nekaj zlata.

Odlite so bile tri kopije posmrtne maske, ki jih je prejela vdova. Eno hrani doma v dnevni sobi na steni v vitrini iz pleksi stekla med deli svojega moža in drugimi umetninami, kar deluje kot neke vrste oltarček, h kateremu se vdova obrača ob obletnicah in ki ji pomaga ob težkih odločitvah. Po besedah Maje Šubic^[os.] je postavitev v nekaterih članih družine in posameznih obiskovalcih vzbudila tesnobne občutke ter iz njih izvabila komentarje , sama pa se je posmrtne maske sčasoma navadila. Drugi dve posmrtni maski hranijo na domačiji v Poljanski dolini v omari.

Spraševanje o dogodkih, povezanih z moževo smrtjo, je pri vdovi, ki je po naravi čvrst karakter, vzbudilo nekaj emocij. Predvsem v delu, ko so se vprašanja navezovala na pomen maske. Njej maska pomeni zadnji dotik z življenjem njenega moža. In morebitne biološke ostaline, kot so dlake v mavcu in blagi ostanki krvi, ki so z leti zbledeli, ji pomenijo vez z življenjem njenega moža.

Na Bajičevo^[os.] vprašanje, ali ima maska neko intimnost, ki je fotografija nima, je odgovorila: »Dotik je ogromno. Ta dotik, to je neki praobčutek. Recimo, kaj božaš, če imaš nekoga? Božaš obraz, pa roke. To dvoje. To je tisto, kar je Ive rekel, da največ govori, predvsem roke.«

Posmrtno masko Iveta Šubica^[os.] si je prišel večkrat ogledat tudi kipar Metod Frlic^[os.], ko je izdeloval doprsni kip za alejo znamenitih Ločanov, tako da je maska v tem primeru služila kot predloga za izdelavo javne plastike. Eden od razlogov za pristanek na intervju (poleg osebne naklonjenosti Društvu za domače raziskave) je bil, da Sely želi, da je nekje zavedeno, da maska Iveta Šubica^[os.] obstaja in da javnosti lahko služi tudi kasneje.

Očitno sta spoštljiv stik z umrlim in poslednja podoba vdovi bistvena za intimno simbolno vrednost predmeta. Praksa odlivanja posmrtnih mask še vedno obstaja. Morda tičita težava fotografije in neuspeh ponudnikov odlivanja posmrtnih mask s sodobnimi metodami, npr. skeniranjem in tiskanjem 3D posmrtne maske, ki so izdelane brez stika s truplom, predvsem v intimni simbolni vrednosti stika z življenjem. Ob smrti slavnega sorodnika bližnjim, ki se odločajo ali privolijo v izdelavo njegove maske, morda več pomenita navezanost in intima kot pa dokumentacija pomembnosti. Vsekakor je pri odločitvah za izdelavo posmrtne maske treba upoštevati tudi intimen odnos naročnikov do umrlega. Ta se v zbirkah in depojih izgubi, posmrtna maska pa ostane le tesnobna podoba in dokument smrti znanega, slavnega oz. anonimnega nebližnjega.