Zgodovina je širok pojem. Pomeni lahko več stvari, zato naj na samem začetku poudarimo, da se tudi v tem delu pričujoče hrestomatije posvečamo predvsem interpretaciji preteklosti in da zgodovino razmišljanj o zgodovini razumemo kot mozaik spoznanj o človeški preteklosti, h kateremu posamezne drobce prispevajo zgodovinarji. Po drugi strani je treba zgodovino razumeti kot dialog med preteklostjo in sedanjostjo, pri čemer se mora zgodovinar zavedati lastne odvisnosti od preteklosti; v izkazih, trditvah, pomenih in idejah iz preteklosti se namreč skriva gradivo za oblikovanje verjetne pripovedi o življenju, ki so ga ljudje nekoč živeli. Michel Foucault in Leopold von Ranke bi dejala, da se odgovori na vprašanje, kaj se je zares dogajalo, nahajajo zgolj v izkazih, ki jih najdemo v zgodovinskih dokumentih.

Čeprav se zgodovinarji poleg odgovora na to vprašanje že več kot 2500 let posvečajo tudi metodam in tehnikam, s pomočjo katerih naj se dokopljemo do stvarnih spoznanj o delih preteklosti, je velik del razprav o historiografiji vse od njenega nastanka posvečen vprašanju zgodovinarjevega odnosa do resnice. Resnica je, pravi Paul Veyne, končni cilj človeške zgodovine, pri čemer dvom v zgodovinsko ni problem same zgodovine, pač pa problem njenih interpretov. Tudi zato je Michel Foucault verjel, da je zgodovinskim izkazom treba vrniti brezosebni izraz on parle – »govori se« in ga tako osvoboditi bremena neposrednega avtorstva. »Zakaj je sploh pomembno, kdo govori,« (Qu' importe qui parle) bi Foucault citiral Becketta in s tem poudaril, da je pomembno predvsem, da »pri opisovanju izrečenega« upoštevamo »natanko tisto, kar (in prav toliko, kolikor) je bilo izrečeno«. ¹

Foucault nam tu služi bolj kot opomnik – da pokažemo, da zgodovina še ni izgubila svojega pomembnega mesta – nasprotno, historični diskurz je še naprej nepogrešljivi del procesov (pre)oblikovanja sleherne družbe. Ob koncu prejšnjega tisočletja je to še posebej veljalo za tako imenovane tranzicijske družbe, v katerih je politika preteklosti skoraj povsem zasenčila poglobljeno razpravo o interpretaciji preteklosti. Obenem smo bili zunaj profesionalnega zgodovinopisja priča popolni izgubi čuta za zgodovino; v začetku 21. stoletja je v zlagani dilemi med modernistično empirično ter postmoderno estetizirajočo interpretacijo preteklosti jasno le toliko, da ljudje občasno sicer lahko ubežijo svoji preteklosti, njeni interpretaciji pa ne.

Le malo manj kot trideset let po koncu tako imenovane Nouvelle histoire, najvplivnejše historiografske šole v prejšnjem stoletju, je postalo (tudi zaradi zgoraj navedene ugotovitve) očitno, da je zgodovina oziroma zgodovinopisje še vedno – če ne celo bolj kot prej – razpeta med znanostjo in politiko. Če je bilo v času, ko je bila analovska paradigma na vrhuncu, še bilo videti, da se interpretacija preteklosti morda izmika vplivu dnevne politike, pa je čas po koncu hladne vojne pokazal, da politika še naprej sistematično omejuje avtono Emijo zgodovinopisja.

Skušajmo na tem mestu razgaliti posledice teh strahov, ki nas pogosto lahko pahnejo v slepo verovanje v tiste pripovedi, ki ne poznajo pojmov »morda« ali »slutiti«. Natančneje, postsocialistični zgodovinski revizionizem, ki ni posledica neke globalne ideološke bipolarnosti, temveč ideološkega razcepa v historiografijah posameznih držav južne in vzhodne Evrope, razodeva politično kontaminiranost zgodovinske interpretacije in teoretsko podhranjenost zgodovinopisja.

Razmišljujoč o posledicah zgodovinskega revizionizma, ki je na postsocialističnem zgodovinopisju pustil globoke sledi, se moramo vprašati o strahovih, ki so – namesto da bi pospešili demokratizacijo interpretacij preteklosti – prispevali k nastanku kulture spomina, v kateri prevladuje izrazito nacionalistična politika preteklosti. Pospešili so razvoj politike zgodovinopisja, ki je zagledana v nacionalne interese.

Zgodovinopisje je bilo vedno ujeto v precep med znanostjo in politiko, toda politika nikoli ni imela tako neposrednega vpliva na razumevanje preteklosti kot v obdobju po letu 1991. Nekaj podobnega se je sicer dogajalo pred 150 leti, ko je prišlo do prve nacionalizacije preteklosti, toda to konstruiranje izjemnosti posameznih narodov v zgodnji moderni dobi nikoli ni zajelo vseh Francozov, vseh Nemcev ali vseh Poljakov naenkrat.

Francoska zgodovinarja Jules Michelet in Henri Martin, ki sta trdila, da je le francosko ljudstvo ostalo zvesto nacionalnim interesom – da je torej »moralna konstitucija francoskega ljudstva … najmočnejša na svetu«, sta govorila o nacionalnih elitah; Micheletova hvalnica ljudstva ni namenjena njegovi čvrsti nacionalni substanci, pač pa moralni. Ljudstvo se je ovedlo pomanjkanja svoje »francoskosti« šele med prvo svetovno vojno, ko je komaj desetina vojakov razumela povelja v standardnem francoskem jeziku …

Stoletje in pol kasneje so se okoliščine spremenile do nerazpoznavnosti. K temu so pomembno prispevali elektronski mediji. Televizija, internet in mobilna telefonija so pomembno vplivali na interpretacijo preteklosti, še bolj pa na politiko zgodovine. Bolj, kot smo si pripravljeni priznati. Toda to ni poglavitni predmet naše razprave. Poudariti želimo predvsem, da je nacionalizacija preteklosti/zgodovinopisja, ki smo ji priča od leta 1991, sestavni del procesa, ki se je začel najkasneje sredi 19. stoletja. Obenem je treba še enkrat podčrtati, da se je ta proces v različnih delih Evrope odvijal na različne načine. Medtem ko smo v tako imenovani zahodni Evropi opažali skoraj sistematično izogibanje bolj poglobljenemu preučevanju kompleksnih tem, kot so kolaboracija, fašizem, antisemitizem …, je na socialističnem vzhodu pod nadzorom komunističnih partij prišlo do izrazito inflatorne, bolj ali manj enostranske interpretacije istega obdobja.

V Franciji so, denimo, predstavniki tako imenovanega novega zgodovinopisja kljub občemu prepričanju, da je za zgodovino pomembno vse – od peke kruha do delovanja kanalizacije – bežali v raziskave zgodnejših obdobij, dogajanjem med prvo in drugo svetovno vojno pa so se posvečali redkeje in bolj obzirno, še posebej v primeru že omenjene kolaboracije in vloge pri preganjanju francoskih judovskih skupnosti. Podobno kot v t. i. vzhodni Evropi smo bili tudi na zahodu kontinenta priča politiki zgodovine, le da je bila dosti bolj heterogena in, kar je dosti bolj pomembno, predmet ostrih kritik. Po mnenju Petre Bock in Edgarja Wolfruma, ki sta pojem politike preteklosti postavila na zemljevid zgodovinopisja, so moderne politične elite v demokratičnih družbah z neprestanim oblikovanjem in preoblikovanjem temeljnih družbenih predstav, norm, vrednot in simbolov onemogočale popolno homogenizacijo interpretacije preteklosti.

Toda prav to je bil ideal slovenskih in drugih vzhodnoevropskih zgodovinark in zgodovinarjev, ki so se formirali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja; deloma pod vplivom kritičnih spisov, denimo Petra Vodopivca v Sloveniji ali Andreja Mitrovića v Srbiji.² Pri tem so se brez zadržkov zavzemali za demokratizacijo zgodovinopisja … in bili nato po koncu socializma bridko razočarani. Mitrović je že leta prej opozarjal na poskuse izkoriščanja zgodovine v namen nekaterih tedanjih in prihodnjih družbeno-političnih ciljev – in ocenil, da gre pravzaprav za »poskus izrabe zgodovinske zavesti v praktične družbeno-politične namene« oziroma za »težnjo po smotrnem popreproščenju«.³

Razvoj post-jugoslovanske in nasploh post-socialistične vzhodnoevropske historiografije je Mitrovića in vse tiste, ki so se zavzemali za ideološko oz. politično dekontaminacijo zgodovinopisja, presenetil – a po začetnem šoku je sledilo dvakratno razočaranje. Na metodološki ravni smo se soočili s popolno renesanso deskriptivnega predstavljanja preteklosti, ki se je poleg opisovanja dogodkov osredotočilo predvsem na predstavljanje osrednjih, skoraj izključno političnih akterjev in dogajanj. Na ravni politike zgodovine pa imamo opraviti z dvema procesoma, ki pomembno vplivata na interpretacijo preteklosti.

V okviru prvega je prišlo do izrazitega upada interesa za teorijo in filozofijo zgodovinopisja, v okviru drugega pa se srečujemo z intenzivno nacionalizacijo in ideologizacijo preteklosti oziroma s temeljno revizijo in ponovno kanonizacijo interpretacije druge polovice 20. stoletja. Obema procesoma je skupno to, da sta neobčutljiva za eno od ključnih spoznanj, pri katerem vztraja ta knjiga: da je treba k preteklosti pristopiti kot nečemu edinstvenemu, ne pa kot »obrnjeni projekciji sedanjosti« – in da se je iz zgodovine mogoče naučiti predvsem tega, da se iz nje ni mogoče ničesar naučiti. Prav tako se vedno znova pozablja, da zgodovinopisje sodi med tiste vede, ki »nimajo praktične uporabne vrednosti« (N. Fustel de Coulanges). To pomeni, da iz njih ne moremo izpeljati nobenih zakonitosti (J. Huizinga), še manj pa nam lahko služijo kot kolektivna ali individualna terapija.