5.1.1. Analistika

Prvi v vrsti analistov, ki velja tudi za prvega rimskega zgodovinarja (rerum Romanarum antiquissimus auctor ²⁵³ ), je Kvint Fabij Piktor (Quintus Fabius Pictor, 254 pr. Kr.–?), član ugledne rimske družine Fabijev (Fabii), ki se je vzpel do položaja senatorja. Boril se je v vojni proti Galcem (225–222) in v drugi vojni proti Kartažanom. Po rimskem porazu pri Kanah leta 217 je bil na pobudo senata (kot najbrž najprimernejša oseba, ki bi lahko predstavljala Rim v stikih z Grki) postavljen na čelo senatnega odposlanstva v Delfe, da bi povprašal Apolonov orakelj za nasvet. Za svoje delo, ki se začne s prihodom Eneja v Italijo (začetek Rima je postavil v leto 747), je kot vir poleg analov uporabljal tudi zasebno kroniko in arhive imenitnih rimskih družin, brez dvoma pa je o sodobnih dogodkih pisal tudi po avtopsiji; v (mitoloških) poglavjih o ustanovitvi Rima pa se je naslonil na grškega zgodovinarja Diokla. ²⁵⁴

Piktorjevo delo je služilo več kasnejšim piscem kot razmeroma zanesljiv vir, med drugim Polibiju, Dioniziju Halikarnaškemu in Liviju. Polibij je v svoji zgodovini zanj našel pohvalne besede, češ da gre za pisca, ki mu velja (sicer ne brez dvoma) zaupati (3,9,5), vendar mu očita tudi pristranskost pri pisanju, za kar pa – zlasti v primerjavi z zgoraj omenjenim grškim zgodovinarjem Filinom, ki je pisal na kartažanski strani – najde tudi razumevanje (1,14,1–3).

Piktorjev sodobnik Lucij Cincij Aliment (Lucius Cincius Alimentus) je svoj ustvarjalni vrhunec dosegel na prelomu 3. in 2. stoletja pr. Kr.; podobno kot Fabij Piktor je opravljal pomembne državne službe in se vzpel do položaja pretorja – leta 210 je, kot izvemo pri Liviju (26,23,1), upravljal Sicilijo. Sodeloval je v vojaških operacijah v drugi punski vojni in bil tudi Hanibalov ujetnik (26,38,3). Prav Hanibal naj bi Alimentu podrobno razložil, kako je s svojo vojsko prečkal Alpe. Aliment je, podobno kot Piktor, s svojo zgodovino segel do začetka Rima (postavlja ga v leto 729) in jo končal s Hanibalovo vojno.

Avel Postumij Albin (Aulus Postumius Albinus) je bil prelomnega leta 155 pr. Kr., ko so prišli v Rim trije znani grški filozofi, peripatetik Kritolaj, akademik Karnead in stoik Diogen, na položaju pretorja. Leta 151 ga srečamo na položaju konzula, po padcu Korinta leta 146 je bil tudi član senatne komisije, ki je urejala ustanovitev nove province Ahaje. Ciceron o njem poda sodbo, da je bil učen in tekočega, lepega jezika, ²⁵⁵ Polibij pa, da je bil brbljav (39,12,1).

Med pripadniki starejše generacije analistov bi lahko omenili še vrsto imen, npr. Publija Kornelija Scipiona (Publius Cornelius Scipio), sina slavnega Scipiona Afričana, o katerem Ciceron pravi, da je napisal »zgodovino v grškem jeziku, prav prijetno branje«, in Gaja Acilija (Caius Acilius), senatorja, ki je leta 155 tolmačil govore že omenjenih grških filozofov Karneada, Kritolaja in Diogena, vendar je o posameznih avtorjih znanega le malo – včasih ne več kot skromna notica.

Prevladujoča osebnost tega obdobja je Katon Starejši (Marcus Porcius Cato Censorius Maior), vsestranski pisec, ki je bistveno vplival na razvoj rimskega zgodovinopisja. O njem velja spregovoriti v posebnem poglavju.

Lucij Kasij Hemina ali Emina (Lucius Cassius Hemina) je sledil Katonovemu zgledu in je svojo zgodovino pisal v latinskem jeziku. O njem je znano le malo, po vsej verjetnosti je izviral iz stare in ugledne plebejske družine. Točno obdobje, v katerem je živel in ustvarjal, ni znano, vendar je Katona zagotovo preživel vsaj za nekaj let; vsekakor je moral biti leta 146 še živ, kakor navaja ob omembi konzulov za to leto v svojem delu Lucij Kalpurnij Pizon. ²⁵⁶ Zanimivo je, da ga Plinij st. omenja kot »enega najstarejših piscev analov«. ²⁵⁷ Njegovo delo, v katerem se je jezikovno močno naslonil na Katona, je bilo morda prvo prozno delo z dejanskim naslovom Annales (čeprav so ga navajali tudi kot Historiae); obsegalo je štiri knjige, ki jih je pisec po vsej verjetnosti izdal še pred začetkom tretje punske vojne, vendar nekateri fragmenti dajejo sklepati, da ga je kasneje še revidiral ali naknadno izdal še peto knjigo.

O Luciju Kalpurniju Pizonu (Lucius Calpurnius Piso Frugi), ki je bil velik politični nasprotnik Grakhov, ²⁵⁸ pri Ciceronu izvemo, da je kot ljudski tribun (l. 149 pr. Kr.) izdal zakon de pecuniis repetundis, torej zakon, ki je predvideval kazenski postopek za kriminalne prestopke pred stalnim sodiščem; ob tem podatku lahko sklepamo tudi, da se je rodil okoli leta 180. ²⁵⁹ Na istem mestu izvemo tudi, da je Kalpurnij napisal annales sane exiliter scriptos, »precej suhoparno delo«. ²⁶⁰ Leta 133 se je kot konzul uspešno vojskoval proti sužnjem, ki so se uprli na Siciliji. Leta 120 je postal cenzor (s tem si je verjetno – tako kot Katon – prislužil vzdevek Censorius, kar pa je morda le drugi izraz za njegov siceršnji vzdevek Frugi, »vrli«, saj je slovel že po skoraj pregovorni pravičnosti).

V njegovem analističnem delu v sedmih knjigah je prevladoval razmeroma moralističen ton, zaradi katerega si je morda tudi prislužil Ciceronovo grajo, vendar so ga sodobniki zaradi njega cenili in postavljali ob bok Kvintu Fabiju Piktorju in celo Katonu; kolikor moremo soditi po fragmentih, ki so nam na voljo, je do trenutnih razmer zavzel izrazito kritično držo in se oziral v slavno rimsko preteklost, ki ji je vladala preprostost prednikov.

V drugi polovici 2. stoletja pr. Kr. se je rimsko zgodovinopisje iz stroge analistike počasi začelo prevešati v bolj razvito obliko; zgodovinska pripoved se je zlasti pod rastočim vplivom helenističnega zgodovinopisja začela vse bolj približevati poznejšim pripovednim vrstam: medtem ko so stari analisti svoja dela še ustvarjali v stvarnem, kronističnem slogu brez retoričnih olepšav (čeprav je Ciceron npr. hvalil lep jezik Publija Kornelija Scipinona), so se mlajši pisci že bistveno bolj podrejali zahtevam kritičnega občinstva in se v svojih delih temu primerno precej bolj ozirali na retorične zakonitosti v zgodovinopisju, ki jim jih je sugerirala helenistična zgodovinopisna tradicija. ²⁶¹ Tudi časovni okvir, ki ga je za svojo pripoved zajel posamezen avtor, je postajal vse ožji; tako je npr. manj znani Gaj Fanij (Caius Fannius), ki je ustvarjal v drugi polovici 2. stoletja pr. Kr., ²⁶² sestavil zgodovino, ki jo Ciceron izrecno imenuje Historia – morda prav zato, ker je – sodeč po skromnih fragmentih – avtor pisal le o sočasnih dogodkih. Fanij si je s svojim stvarnim načinom pisanja sicer prislužil celo Salustijevo oceno zanesljivega pisca (Zgodovina, fr. 1,4). Med zgodovinopisci te dobe velja omeniti tudi Gaja Sempronija Tuditana (Caius Sempronius Tuditanus), ki ga leta 129 srečamo na položaju konzula. ²⁶³ Ciceron ga omenja kot izkušenega govornika, ²⁶⁴ napisal pa je tudi spis o državnih službah (Libri Magistratuum), ²⁶⁵ ki je bil morda del širše zgodovinopisne celote.

Med zadnjimi sta v srednji generaciji analistov nastopila Sempronij Azelion in Lucij Celij Antipater, ki sta bila med najvplivnejšimi proznimi pisci svojega časa. Rimsko zgodovinopisje se je v njunem času tako rekoč že osvobodilo analistične tradicije, k čemur sta bistveno prispevala: oba sta namreč v svojih delih že zelo odločno združila nove poglede na zgodovinsko metodologijo in posluh za dodelan literarni slog.

Sempronija Azeliona (Sempronius Asellio,okoli 160–90 pr. Kr.) srečamo v letih 134 in 133 v vojaški službi pri Numantiji, kjer je služboval kot vojaški tribun pod poveljstvom Scipiona Emilijana (Publius Cornelius Scipio Aemilianus, okoli 185–129 pr. Kr.), ki je bil pomemben vojaški poveljnik in politična osebnost v Rimu. Politično je bil Azelion vnet demokrat in je gojil tesne stike s Scipionovim krožkom, kjer je spoznal Polibija, kar je najbrž odločilno vplivalo na njegove predstave o pisanju zgodovine. Njegovo delo v štirinajstih knjigah z naslovom Zgodovina (Rerum gestarum libri oziroma kar Res gestae) ni več analistični pregled snovi ab urbe condita ²⁶⁶ do sodobnosti, temveč je sestavljeno po »historičnem« principu – pisec ne opisuje več oddaljenih dogodkov, ki jih osebno ni mogel podrobneje spoznati, temveč dogodke polpretekle zgodovine, ki jih je sam doživel (pribl. 146–91 pr. Kr.), ali pa jih je spoznal po pripovedovanju. Azelion je tako najbrž hote oziroma zavestno uvedel nov zgodovinopisni način pisanja, ki se je morda napovedoval že pri njegovih nekoliko starejših sodobnikih (npr. pri zgoraj omenjenem Gaju Faniju).

Svoj historični nazor je Azelion tudi povsem sistematično utemeljil v uvodu v svoje delo.

Predvsem pa zija razlika med tistimi, ki so želeli zapustiti za seboj letopis, in tistimi, ki so hoteli pisati rimsko zgodovino, zlasti v tem, da je letopis knjiga, v kateri ni pisec naredil nič več kot pokazal na to, kaj se je dogajalo v določenem letu; to se pravi, da je pisal dnevnik, nekaj takega, kar Grki imenujejo ephemerída. Meni pa se ne zdi dovolj zgolj sporočati, kaj se je dogajalo, temveč želim pojasniti, iz kakšnega razloga in s kakšnim namenom se je nekaj dogajalo.

Fr. 1 ²⁶⁷:

V še enem obširnejšem fragmentu, ki je prav tako ohranjen pri Geliju (5,18,9), zaide Azelion v že značilno izokratski moralizem: zgodovino postavlja v funkcijo izobraževalne institucije, ki mora koristiti državi.

Letopis namreč ne more nikogar predramiti ali navdušiti za kakršno koli stvar; tistih živahnega, iskrivega duha ne more pripraviti do tega, da bi stopili v bran države, niti ne omahljivcev, da bi se polotili kake zgrešene zadeve. Pisanje o tem, med čigavim konzulatom se je kaka vojna začela in med čigavim končala, ter o tem, kdo je po končani vojni slavil triumf, ali pa obnavljanje dogodkov, ki so se odvijali med vojno – pri tem pa ne omeniti morebitnih senatskih odlokov ali zakonov in ne pojasniti razlogov za vojno –, namreč ni pisanje resne zgodovine, temveč pripovedovanje otroških pravljic.

Fr. 2:

Azelion kljub svojim resnim zgodovinskim ambicijam ni bil deležen posebne pozornosti pri kasnejših zgodovinarjih, saj odlomke njegovega dela najdemo predvsem pri slovničarjih, ki so jih zanimali arhaizmi, in polihistorjih. Zagotovo je to posledica dejstva, da je pisal brez posebnih umetniških ambicij, poleg tega pa ga je zasenčil njegov sodobnik in najpomembnejši pisec tega obdobja, Lucij Celij Antipater.

Antipater (Lucius Coelius Antipater), o katerega družinskem ozadju je mogoče povedati le malo gotovega, je s svojim delom daleč prehitel sodobnike; posegel je po povsem novi literarni obliki, ki se je dokončno uveljavila in razvila šele s Salustijem, tj. zgodovinski monografiji, ki piscu omogoča bistveno bolj kritičen pogled na obravnavano snov kot analistični pregled dogodkov. To še posebej velja za preučevanje zgodovinskih virov, pri katerih se je Antipater očitno trudil »črpati le iz tistih virov, ki so [zgodovinsko] zanesljivi«. ²⁶⁸ V tem oziru bi lahko Antipatra označili za začetnika kritičnega zgodovinopisja, ki je bolj kot kateri koli pisec pred njim uveljavil »moderno« načelo, da mora biti zgodovinopisje usmerjeno predvsem k iskanju resnice.

Za svoje delo v sedmih knjigah je Antipater izbral zgodovino druge punske vojne. S tem da se je omejil na relativno kratko zgodovinsko obdobje, se je lahko temeljito posvetil velikemu številu virov, ki so mu bili na voljo. Tako naj bi kritično preučil vsa dotedanja rimska analistična dela, posegel pa je tudi po grških virih, poleg Polibija npr. tudi po delih piscev, ki so med drugo punsko vojno pisali s stališča Kartažanov. To potrjuje vtis nepristranosti, za katero si je avtor prizadeval.

Marcelova smrt je bila vsekakor tragična, zlasti še, ker se je mož kljub svojim letom (štel jih je že več kot šestdeset) in vojaškim izkušnjam brezglavo pognal v nevarnost, pri tem pa ogrozil ne le sebe temveč tudi svojega kolega in tako rekoč vso državo.

Če bi hotel povzeti vse opise Marcelove smrti pri raznih piscih, bi se z razlago enega samega dogodka mudil kar predolgo, zato bom omenil le Celijevo razlago. Slednji ponuja tri videnja tega dogodka: tisto, ki je dospelo do njega z ustnim izročilom, potem tisto, ki ga je v pogrebnem govoru napisal njegov sin, ki se je tudi sam udeležil tega dogodka, in nazadnje lastno razlago, do katere se je dokopal s preiskavo.

Fr. 29 ²⁶⁹

Antipater, ki je po zgledu helenističnega zgodovinopisja v središče »dogajanja« v svojem delu postavil Scipiona Afričana, se je zavedal dramskega potenciala zgodovinske monografije; v svojem delu je umetniškim sredstvom namenil bistveno več pozornosti kot njegovi predhodniki; v pripoved je vključeval govore (tudi povsem fiktivne) in različne zastranitve. Ob tem se kljub svojemu pozitivnemu odnosu do zgodovinske resnice ni mogel izogniti včasih povsem pravljičnim vložkom in retoričnim pretiravanjem.

Tole zgodbo moremo brati v Silenovi zgodovini v grškem jeziku (Silen je kar se da vestno popisal Hanibalova dejanja, pri njem pa je črpal tudi Celij): Hanibalu naj bi se, potem ko je osvojil Sagunt, v sanjah prikazal Jupiter in ga poklical k shodu bogov. Tam mu je naložil, naj gre z vojsko nad Italijo, iz zbora bogov pa mu je dal vodnika, ki bi njemu in njegovi vojski pomagal napredovati. Tedaj mu je vodnik zabičal, naj se ne ozira nazaj, a Hanibal se ni mogel več zadržati, radovednost ga je premagala, da se je vseeno ozrl. Zagledal je neznansko pošast, obdano s kačami, ki je rušila vse pred seboj, grmovje, drevesne krošnje in hiše. Zaprepaden je boga vprašal, kaj neki pomeni ta prikazen, in ta mu je odgovoril, da je to opustošenje Italije; velel mu je, naj gre dalje in naj se ne sprašuje o tem, kaj se dogaja za njim. ²⁷¹

Fr. 11 ²⁷⁰:

Različni pisci se precej razhajajo v oceni, koliko vojakov je [P. Scipion] povedel s seboj v Afriko. Celij se je sicer izognil omembi števila, toda da bi ustvaril vtis izjemne množice, takole pretirava: pravi, da so zaradi vzklikanja vojakov ptice popadale z neba; množica, ki se je vkrcala na ladje, je bila neizmerna in zdelo se je, da za njimi v vsej Italiji in Siciliji ni ostal prav nihče.

Fr. 39 ²⁷²

Ti pravljični momenti niso bistveno zmanjšali zgodovinske zanesljivosti njegovega dela, ki so mu jo kritiki nedvoumno priznavali že v antiki. Valerij Maksim ima Antipatra za »zanesljivega pisca rimske zgodovine«, ²⁷³ poleg tega pa je pri kasnejših piscih naletel na velik odmev – Livij je črpal iz njegovega dela za snov tretje dekade svoje zgodovine, med drugimi pa so se nanj naslanjali tudi Plutarh, Vergilij in Plinij. V obdobju arhaizma²⁷⁴ je bilo zanimanje za Antipatrovo delo znova obujeno; med drugim se je nanj opiral Avel Gelij, po mnenju cesarja Hadrijana (Publius Aelius Hadrianus 117–138) pa je Antipater kot zgodovinar presegel celo Salustija.

Med zgodovinopisci tega obdobja (2. stoletje pr. Kr.) velja omeniti tudi Gneja Gelija (Cnaeus Gellius), pisca Analov, ki so po omembah pri kasnejših avtorjih obsegali vsaj 97 knjig; ²⁷⁵ po fragmentih sodeč so bili Anali zelo učeno delo, v katerem se je zrcalilo avtorjevo živo zanimanje za vprašanja, kot so npr. izvor abecede, medicine ipd.

Najbolj markanten ustvarjalec te dobe je brez dvoma Antipater, ki je pozitivni odnos do zgodovinske resnice do tedaj najučinkoviteje združil z zavzetostjo za umetniške elemente v prozi, zato ni pretirana ocena, da gre za prvega »pravega« pisca med zgodovinarji. Skupaj z Azelionom predstavljata v zgodovinopisju pomembno silo, ki mu je dala nov zagon za razvoj v sodobno, kritično zgodovino.

Obdobje med zadnjimi predstavniki srednje generacije analistov in Salustijem ali Ciceronom je premostila generacija piscev, ki je ustvarjala v dveh skupinah; poleg zadnjih piscev, ki jih še smemo imenovati »analisti«, t. i. mlajši analisti, se je na prelomu stoletja pojavila še avtobiografska in memoarna literatura.

Vse močnejši individualizem v sicer razkrajajočem se političnem ozračju pozne republike je na prelomu 2. in 1. stoletja spodbudil razmah memoarne literature. Te se je med drugimi lotil tudi Sula, ²⁷⁶ ki je v zadnjih letih pred smrtjo napisal svoje spomine v 22 knjigah. Delo se žal ni ohranilo, čeprav je v svojem času naletelo na precejšen odmev; iz Sulovih spominov so črpali Salustij, Livij, Plutarh in drugi. Med pisci memoarne literature tega obdobja moramo vsekakor omeniti Marka Emilija Skavra, Publija Rutilija Rufa in Kvinta Lutacija Kátula.

O Skavru (Marcus Aemilus Scaurus) pravi Salustij v Jugurtinski vojni (Bellum Iugurthinum), da je bil »sposoben, vpliven strankarski veljak, lačen moči, časti in bogastva, ki pa je spretno prikrival svoje napake« (15,4). Skaver, vodja oligarhične stranke in spreten govornik, ki je bil leta 109 izvoljen za cenzorja, je sestavil avtobiografijo v treh knjigah, ki ji Ciceron priznava uporabnost, vendar dostavlja, da njegovih del »nihče ne bere«. ²⁷⁷

Skavrov sodobnik Ruf (Publius Rutilius Rufus) je bil Panajtijev²⁷⁸ učenec, torej stoiškega nazora. Služil je kot vojaški tribun pod Scipionovim poveljstvom pri Numantiji, kot Metelov legat v vojni z Jugurto, kasneje je opravljal funkcijo ljudskega tribuna, leta 105 pa je bil izvoljen za konzula. V avtobiografskem delu z naslovom O svojem življenju (De vita sua) je Ruf spregovoril o svoji bliskoviti politični karieri, ki se je zaradi njegove pokončne drže na mestu prokonzula v Prednji Aziji, ko se je postavil po robu nasilnemu izžemanju viteških zakupnikov, končala z montiranim sodnim procesom – zaradi izsiljevanja. Ciceron je njegov slog pisanja označil za »pust in resnoben«. ²⁷⁹

Kátul (Quintus Lutatius Catulus) je sestavil spomine na svoja dejanja in konzulat (De consulatu suo et de rebus gestis suis), ki ga je leta 102 opravljal skupaj z Marijem. Dela se je Kátul lotil tudi zato, da bi poudaril svojo vlogo v vojni s Kimbri, v kateri so zasluge pripisovali predvsem Mariju. Ker je v svojem pisanju najbrž preveč odkrito obračunal z njim, je leta 87 po vsej verjetnosti postal žrtev Marijevih čistk. Ciceron je o njegovem delu zapisal, da je napisano »prijetno, v Ksenofontovem slogu«. ²⁸⁰

Zadnji analisti, t. i. mlajši analisti, so pisci, ki so ustvarjali v Sulovi dobi. Za razliko od srednje generacije analistov, pri kateri se že kažejo jasne težnje k razvoju zgodovinopisja kot samostojne, umetelne literarne zvrsti, se je najmlajša generacija piscev zopet zazrla v preteklost, k starejši analistični tradiciji. Med avtorji tega obdobja velja posebej omeniti zlasti Kvinta Klavdija Kvadrigarija, Valerija Anciata, Licinija Makra, Elija Tuberona in Lucija Kornelija Sizeno.

Kvint Klavdij Kvadrigarij (Quintus Claudius Quadrigarius) je napisal obsežno delo v 23 knjigah, ki ga je najverjetneje pričel z dogodki po letu 378 pr. Kr., ko so Galci požgali Rim. Kvadrigarij je svoje Annales (nekateri delo omenjajo tudi kot Historiae) sicer napisal v letopisni tehniki, vendar je zgodovinsko snov po drugi punski vojni obravnaval natančneje; izrazito osebno noto je dodal zlasti opisu dogodkov, ki jih je sam doživel. Analistično zasnovo je razbil tudi z vstavljanjem govorov, pisem in raznih anekdot, poleg tega pa je za pomembnejše razdelke v delu oblikoval dodatne predgovore.

V konfliktu med populari in optimati se je Kvadrigarij postavil na stran slednjih; povzdigoval je Sulo in odkrito kritiziral Marija (fr. 83: ²⁸¹ »Kvadrigarij je takole zapisal v devetnajsti knjigi svojih analov: Gaj Marij, kdaj neki se boš usmilil nas in države?«).

Pri kasnejših piscih je Kvadrigarij doživel precejšen odmev (Velej Paterkul, Fronton idr. mu priznavajo resne zgodovinske ambicije), Liviju pa je služil kot eden poglavitnih virov, zlasti za opis požara leta 378 pr. Kr. in za dogodke po letu 187 pr. Kr.

Anali Kvinta Valerija Anciata (Quintus Valerius Antias) so obsegali celo 75 knjig; obravnavali so rimsko zgodovino od začetkov (ab urbe condita) do sodobnosti, tj. vsaj do leta 91 pr. Kr., morda celo do Sulove smrti (78 pr. Kr.). Anciat je svoje Anale sicer zasnoval v izrazito letopisni tehniki (pri opisu dogodkov po posameznih letih se je držal ozkega formalnega okvira), vendar je v pripoved vpletal številne zastranitve in pravljične vložke (fabulae). S tem da je zgodovinsko resnico žrtvoval na račun retorične učinkovitosti, se je Anciat odločno približal retoričnemu zgodovinopisju helenistične zgodovinopisne tradicije; njegovi Anali so tako zmes romanesknega in zgodovinskega. Livij, ki mu je Anciat služil kot eden poglavitnih virov, je opazil tudi, da je ta pri navajanju podatkov zagrešil netočnosti.

Ta konzul [Gnej Servilij, op. prev.] se je spopadel s Hanibalom na krotonskem polju. O tem spopadu je le malo znanega; Valerij Anciat pravi, da je bilo pobitih pet tisoč sovražnikov, vendar je to tolikanj pretirano število, da je bodisi brezsramno potvorjeno bodisi iz malomarnosti nepreverjeno …

Fr. 29 ²⁸²:

Najpomembnejši med mlajšimi analisti je Lucij Kornelij Sizena (Lucius Cornelius Sisenna). Bil je vnet Sulov privrženec in je v njegovem obdobju opravljal vrsto pomembnih služb; leta 78 pr. Kr. ga srečamo na položaju pretorja, leta 67 se je kot Pompejev legat bojeval v vojni proti morskim razbojnikom (še istega leta je na Kreti umrl).

Sizena je bil deležen izvrstne latinske in grške izobrazbe, bil je tudi izvrsten govornik, zato so mu med drugimi leta 70 zaupali obrambo v sodnem procesu zoper Vera. ²⁸³ Prevedel je roman Miletske zgodbe (Milesiaká, lat. Milesiae) Aristida iz Mileta; ²⁸⁴ tudi pri svojem temeljnem delu, Zgodovini (Historiae), se je zgledoval po romanesknem delu o Aleksandru, ki ga je napisal Klejtarh²⁸⁵ in je v svoje delo je v maniri helenističnega zgodovinopisja vpletal dramatične vložke, npr. razne zastranitve, govore, sanjske momente ipd. Zgodovina je verjetno obsegala 23 knjig. Že zasnova dela, od katerega se je ohranilo kakih 130 fragmentov, kaže, da Sizena ni bil zgolj analist; prva knjiga je namreč vsebovala sumarni pregled rimske zgodovine od začetkov do leta 91 pr. Kr. V drugih knjigah je avtor podrobno obdelal dogodke v obdobju med letoma 91–79, tj. od začetka vojne z Marsi do Sulove smrti; osrednja tema so bili državljanski spopadi med Marijem in Sulo.

Sizena je pri kasnejših piscih doživel precejšen odmev. Ciceron mu je očital preveč novelistični značaj dela, češ da je v svojem zgledovanju po Klejtarhu prepogosto posegal po pravljičnih momentih, kar daje delu nekoliko otročji značaj (puerile quidquam). Salustij ga je imel za najboljšega med dotedanjimi zgodovinarji in mu je priznaval veliko mero skrbnosti in zgodovinske natančnosti, čeprav je do njegovega dela zavzel tudi kritično distanco; nezaupljiv je bil zlasti do njegovega opisa Sule:

O Suli namreč ne bom več govoril nikjer, razen tega pa bi dejal, da je Lucij Sizena, ki je sicer od vseh zgodovinarjev najskrbneje in najbolje obravnaval te dogodke, o njem vendarle govoril premalo nepristransko.

Salustij, Jugurtinska vojna 95,2:

Nazadnje velja poleg Elija Tuberona (Aelius Tubero), ki je sestavil zgodovinsko delo v 14 knjigah (kot vir ga med drugimi uporablja Livij), omeniti še Gaja Licinija Makra (Caius Licinius Macer). Leta 73 srečamo Makra, ki je bil plebejskega rodu, na položaju ljudskega tribuna, ko se je srdito boril proti Sulovim odredbam. Leta 68 je bil na položaju pretorja, še dve leti kasneje pa je zaradi obtožb o prejemanju podkupnin (tožnik je bil Ciceron) napravil samomor. Maker je v svojih analih, ki so obsegali vsaj 16 knjig, obdelal zgodovino Rima od začetkov do svoje dobe. Delo kaže avtorjevo živo zanimanje za zgodovinske vire (uporabljal je celo tako imenovane libri lintei), ²⁸⁶ čeprav je v svojo pripoved nekritično vpletal različne dramatične vložke.

V slabih dvesto letih, od Kvinta Fabija Piktorja do zadnjih piscev najmlajše generacije analistov, se je torej v Rimu zvrstila vrsta proznih piscev, ki so za poglavitni predmet svojega ustvarjanja izbrali zgodovinsko snov. V tem obdobju torej lahko govorimo o izjemno živahni zgodovinopisni dejavnosti, vendar moramo hkrati ugotoviti, da o pravem zgodovinopisju še ni govora. Poleg Katona, ki je kot zgodovinopisec stvaren in zanesljiv, so se različni pisci, npr. Celij Antipater, Sempronij Azelion idr. temu cilju sicer že zelo približali, vendar se še niso mogli povsem otresti kalupov analistične tradicije. Starejši pisci so, kot ugotavlja Ciceron, pisali suhoparno in zgolj povzemali dogodke, mlajši pisci pa so vse preveč podlegali vplivom helenističnega zgodovinopisja, ki je v zgodovinski pripovedi dopuščalo veliko dramatičnih elementov. Kljub temu je zgodovinopisje v tem obdobju ob piscih različnih generacij doživelo postopen miselni in oblikovni napredek ter ustvarilo trdno podlago za ustvarjalce mlajše dobe, ki so lahko osamosvojili zgodovinopisje kot vrhunsko umetniško prozo.