Oto Luthar
Med prve, ki so ob prenovi historične pripovedi zmogli duhovito, emancipatorično, predvsem pa samokritično refleksijo sprememb v »managementu templja« boginje zgodovine, nedvomno sodi tudi George Macaulay Trevelyan, ki je rad poudarjal, da ga je zanimal predvsem čas, ko so »preroki in bardi« zgodovinopisja svoje mesto odstopili »duhovnikom urejene cerkve«. Ali, kot pravi sam, najbolj ga je zanimal čas, ko so njegovi kolegi začeli spoznavati, da interpretacija preteklih dejstev ni le gola akumulacija in interpretacija dejstev, temveč tudi razlaga teh dejstev in mnenj »v njihovi polni čustveni in intelektualni vrednosti«. Razlaga, ki bi, posredovana na podoben način kot literarna pripoved, morala doseči kar se da širok krog bralcev. Primerjava z naravoslovjem, h kateri so se zatekali njegovi učitelji, se mu je zdela neprimerna, »ker zgodovinskega dogajanja ni mogoče popolnoma osamiti« in ga analizirati izven okolja, v katerem je nastal. Na podoben način je bil nezaupljiv tudi do iskanja zakonitosti zgodovinskega razvoja ter hkrati docela prepričan, da nihče na tem svetu ne more zbrati celotnega ali popolnoma resničnega poročila o nekem dogodku. Priznaval je le različna nepopolna branja zgodovine (»ki pa so vsekakor boljša kot nobena«), predvsem pa verjel, da bo najboljše interpretacije sposoben tisti, ki bo ob natančnem pregledu vseh, za obravnavano zadevo pomembnih virov, premogel največ pameti, najtoplejšo človeško naklonjenost in največjo domišljijo. Domišljija, pripoved, odstranjevanje predsodkov, navdušenje itd., to so bili ključni pojmi, h katerim se je vedno znova vračal v svoji želji, da bi nas obvaroval pred tistimi, ki se vedno znova sklicujejo nasodbo zgodovine.»Nobene druge sodbe ni, samo zasebno mnenje vsakega posebej,« je dejal in zatrdil, da lahko zgodovinar vidi le odkrušek resnice; če pa vendarle lahko zapopade vse strani, verjetno ne more pogledati prav globoko v nobeno od njih. Edini način, ki bralcu omogoča kakršno koli pametno sodbo določenega zgodovinskega obdobja, je ta, da prebere več dobrih zgodovin, sodobnih ali modernih, napisanih z različnih zornih kotov, in o njih razmisli. Toda prepogosto je izbor dobrih knjig in s tem izkušnje, ki si jih pridobimo na podlagi osebne sodbe, zožen zato, ker nekdo neko delo kot »nepristransko« in »aktualno« postavlja pred druge. Toda nobena knjiga ne more ponuditi bližnjice do zgodovinske resnice. Resnica ni siva, ampak črno-bela v zaplatah. Sicer na svetu ne obstaja nič, kar je črno, in nič, kar je povsem belo, temveč stvari take postanejo šele skozi mišljenje.
Pri oblikovanju premišljenega pa po njegovem mnenju ne smemo nasedati pridigam, ki zapovedujejo izgon strasti iz zgodovinopisja. Interpretacija preteklosti brez vsake strasti je sicer visoko cenjena, »previsoko, zaradi česar je ne gre zamenjevati z resnično nujno potrebnimi kvalitetami, kot so natančnost in dobronamernost. […] Pogled brez strasti – nil admirari – lahko prelisiči še najbolj nadarjenega zgodovinarja in povzroči, da spregleda kako pomembno resnico, ki je povezana s predmetom njegovega preučevanja.«
Nekaj podobnega je skoraj tri generacije kasneje zapisal slovenski zgodovinar Marko Štuhec:
»Ne vem, ali ima pripovednost kak epistemološki pomen, gotovo ima didaktičnega. Že zato se zgodovinarju, nevarnim pastem navkljub, ni treba odreči možnosti prepletanja znanstvenega in pripovednega diskurza. Podlaga je seveda upoštevanje vseh tistih načel, ki zgodovinopisje opredeljujejo kot znanost. Toda na teh načelih – a ne mimo njih! – ostaja dovolj prostora za zgodovinarjevo senzibilnost in domišljijo.«
Štuhčeva vpetost v linijo narativnega zgodovinopisja je paradigmatična, obenem pa na najlepši način kaže na težavnost vrednotenja tematskih in metodoloških inovacij, saj tudi on ugotavlja, da je tudi zgodovinopisje 19. stoletja »poznalo danes tako moderno zgodovino vsakdanjega življenja«.
Glede na to verjetno ne tvegamo preveč, če ugotovimo, da 19. stoletje ni izzvenelo niti v nacionalistični evforiji niti v »vajah v slogu«, temveč v pozivu k emancipaciji (Trevelyan), k odpiranju vedno novih vprašanj (de Coulanges), ki so zgodovino za dalj časa močno približali družboslovju, saj je tudi zgodovinopisje začelo na človeško preteklost gledati kot na preteklost družbenih procesov. Deloma je bil to še vedno odsev pozitivizma, predvsem pa vse večji vpliv marksizma. Seveda to ni bil več pozitivizem, ki je trdil, da je treba družbo analizirati na isti način kot naravne pojave, temveč predvsem njegov drugi del, ki govori o tem, da mora zgodovina zagotoviti podlago za tolmačenje družbenih pojavov. (Na podlagi zadnjega je že mogoče verjeti, da je bil isti Auguste Comte zaslužen za to, da je leta 1831 tudi znameniti College de France končno dobil samostojno stolico za zgodovino.) Hkrati pa to še ni bil poenostavljeni marksizem, ki je po letu 1945 v socialističnih državah nekdanjega vzhodnega bloka »kazal pot in način, kako v vsej razsežnosti in z vseh strani raziskati nastanek, razvoj in zaton družbeno-ekonomskih formacij«, in ki naj bi razkrival »celostnost vseh protislovnih teženj, v katerih živijo in producirajo različni družbeni razredi« (Klopčič 1977: 31). To je bil marksizem Nemca Franza Mehringa, ki je z obrambo stališč svojega rojakaKarla Lamprechta (»zgodovina posameznega akterja je sestavni del zgodovine nekega naroda, tako enega kot drugega pa ne moremo soditi samo po njuni »politični preteklosti«) razkril globoko krizo v nemškem zgodovinopisju po Rankeju. To je bil marksizem, ki ga kasneje srečamo v delih Georgesa Lefebvra (1874–1959), zagovornika kvantitativnega in kvazipsihološkega pristopa do zgodovine. Ali, še kasneje, delo avtorjev, kot so bili E. P. Thompson(1924–1993), Christopher Hill (1912–2003) in ne nazadnje že omenjeni Eric Hobsbawm (1917–). To je marksizem, pri katerem npr. pojem razredni niti stvar še manj entiteta, temveč predvsem neke vrste »razmerje«. Ta način kodiranja preteklih pojmov se sicer ujema z Marksovimi raziskavami različnih načinov ovedanja blagovnih razmerij, hkrati pa pomeni njihovo nadgradnjo. Thompson namreč ni samo natančneje definiral posamičnih faz razvoja angleškega delavskega razreda, temveč je na podlagi posamičnih dejstev razvil njihovo kronološko zaporedje.
Toda z omenjenimi Angleži smo zabredli že pregloboko v 20. stoletje in s tem načeli vprašanja, ki nam pri obračunu z 19. stoletjem ne morejo več kaj prida pomagati. Precej bolj nam s stoletjem, ki je, kot vemo, trajalo vse do leta 1914, lahko pomaga avtor, ki je bolj kot zgodovinar znan kot sociolog. To je bil NemecMax Weber(1864–1920), eden največjih družboslovcev na prelomu stoletja, ki pa je zgodovini namenjal posebno mesto v okviru družboslovnih znanosti. Njeno osnovno nalogo je videl v tem, da posamične dogodke oziroma celoto dogodkov in procesov predstavlja in interpretira z vidika njihovega kulturnega pomena. Pri tem je bil zelo skeptičen do zgodovinarskega »prisvajanja resnice«, saj je bil prepričan, da predstavljeni resničnosti vedno dodajamo tudi »celoto našega ‘nomološkega’ izkustvenega znanja«. Se pravi, da vse, kar lahko zgodovinar ponudi, ne presega bolj ali manj tipičnih formulacij »objektivne možnosti«, pri čemer je mišljena mreža mogočih razlag, ki ob doslednem upoštevanju kritične analize zgodovinskega gradiva, predstavijo verjetno podobo preteklega dogajanja. Glede na to je povsem razumljivo, da Weber v človeških strukturah ni videl univerzalnih zakonov, temveč kvečjemu zbirko historičnih izjav.
Na podobno stremljenje k zgodovini kot zgodovini kultur naletimo nato pri mnogih pravih zgodovinarjih. Pri Švicarju Jakobu Burchardu, BelgijcuHenriju Pirennuin seveda pri Johanu Huizingi (1872–1945), avtorju slavnega dela Jesen srednjega veka (Herfstij der middeleeuwen). Omenjeni trije so namreč odločilno vplivali na razvoj kulturne zgodovine, ki je svoj preporod doživela pol stoletja kasneje, ko so njihovi nasledniki še posebej pozorno prisluhnili trditvi, da
»… je zgodovinopisna pripoved vedno odvisna od kulture, v kateri nastaja oziroma iz katere izvira …, da … zgodovinopisna sinteza nastaja že v samem aktu analize …, da … je zgodovinopisno znanje mrtvo in brez vrednosti, če v njem ne zaznamo meril, ki veljajo tudi za zgodovinarjevo osebno intelektualno in duhovno življenje …, in seveda, da … mora zgodovinarjevo stremljenje zmeraj voditi obravnavani dogodek z vsemi svojimi spreminjajočimi se smermi. Kajti vedenje, ki je izgubilo pogled konkretnega človeka in dejanskega dogodka, je sicer vredno vloženega truda, toda to ni več zgodovina.«
Toda o tem več kasneje. Na tem mestu je treba najprej končati začeto bilanco 19. stoletja. Bilanco, ki jo laže predstavimo v obliki tipičnih vprašanj, ki so si jih najpogosteje zastavljali zgodovinarji tedanjega časa.
Najpogosteje so se seveda spraševali, (1) ali je zgodovina lahko objektivna ali vedno »samo predmet predvidevanj in predsodkov zgodovinarjev« (Marwick 1989: 61). Ali je sploh mogoče oblikovati kakršna koli univerzalna spoznanja in ali so ta spoznanja vedno družbeno pogojena. Ranke je verjel, da bo dosledna raba primarnih virov omogočila objektivno podobo, Marx na drugi strani pa je trdil, da take metode razkrivajo samo lupino, s čimer je mislil na meščanski pogled na družbo. Po njegovem mnenju je bilo to, kar je bilo v meščanski družbi razumljeno kot znanje, v resnici del superstrukture, ki je bila »skonstruirana« za to, da bi ohranila meščansko nadvlado. Pravo in kasneje tudi širše sprejeto alternativo obema je nato ponudil filozof Wilhelm Dilthey(1833–1911), ki je opozoril na to, da je zgodovinar neločljivi del lastnih preučevanj in kot tak neizogibno in usodno vpliva na oblikovanje rezultatov svojega preučevanja.
Drugi sklop vprašanj se je vrtel okoli razmišljanja, ali naj bo v središču zgodovinarjevega preučevanja politična ureditev posameznih držav in odnosov med njimi, kot je predvideval Ranke, ali pa bi bilo treba dati prednost drugim zgodovinam. Najmočnejša kandidatka za prevzem prestola je bila na prelomu stoletij ekonomska zgodovina, in to ne le marksistična operacionalizacija določujočega vpliva ekonomskih faktorjev, temveč tudi t. i. meščanska zgodovina politično-ekonomskih razmerij. Tej je sledila zgodovina idej, ki se je v svoji takratni izdaji zavzemala predvsem za prevlado duhovnih faktorjev nad materialnimi, nad obema pa je viselo splošno vprašanje, ali ne bi bilo najbolje, da bi vse te historične poddiscipline združili v »totalno« zgodovino; tako kot sta predlagala Voltaire in Burckhardt, slednji pa je to s svojim enkratnim delom Renesančna kultura v Italiji tudi konkretno ponazoril.
Nekje na obrobju obeh pa se je (največkrat v zvezi z obema glavnima dilemama) postavljalo še (3) vprašanje, kako kaže sprejeti nove metode oziroma tehnike, ki so jih prispevale druge vede, npr. psihologija s psihozgodovino ali tehnični razvoj s statistiko. Ali naj jih zgodovinarji »(a) obravnavajo z nezaupanjem; (b) sprejmejo z odprtimi rokami in ukinejo vse stare tehnike; ali pa naj jih (c) preprosto priključijo naboru obstoječih tehnik«? 837
Obdobje, ki je sledilo, ni dopuščalo skoraj nobenega časa za premislek, po drugi strani pa je veliko širši dostop do znanja nakopičil nepregledno množico novih premislekov razvoja zgodovinopisja. Nasploh je dinamika družbenega človeštvo pripeljala do točke, ki je prekašala vse predstave z začetka stoletja. Še več, človeštvo je spravila na rob propada …
Oto Luthar
Fustel De Coulanges (1830–1889) je med zgodovinarji verjetno najbolj znan po nasvetu, da domoljubja, ki velja za vrlino, in zgodovinopisja, ki sodi v okvir znanosti, ne kaže nikoli mešati. V okviru zgodovinopisja pa ga poznamo po tem, da je prekinil z romantično tradicijo in v francosko zgodovinopisje uvedel načela znanstvenega oziroma strokovnega ukvarjanja s preteklostjo. Najprej v Strasbourgu, po francoskem porazu z Nemci (1870), pa v Parizu, kjer je svoje kolege in študente nagovarjal k študiju virov oziroma jih je prepričeval, da je preteklost treba obravnavati kot nekaj enkratnega in ne kot »vzvratno projekcijo sedanjosti«.
Sledeč temu načelu, se je v svojem najpomembnejšem delu, ki nosi naslov Antično mesto (La Cite antique), lotil korekcije dotedanje zgodovine grških in rimskih mest in pri tem opozoril na tesno zvezo med vero, politiko in gospodarskim življenjem. V svoji monumentalni seriji o političnih institucijah srednjeveške Francije pa je opozoril na nekatere izvore frankovske države in se pri tem vešče izognil vrednotenju romanskih in germanskih vplivov na njen nastanek in razvoj.
Sicer pa je daleč največ odmevov doživel spis Antično mesto, v katerem nekateri avtorji vidijo začetek modernega francoskega zgodovinopisja antičnega sveta. Predvsem pa so v njem prepoznali nekaj pomembnih elementov, ki francosko tematizacijo stare Grčije in Rima ločijo od nemške tradicije. Momigliano je celo prepričan, da predstavlja de Coulangesovo delo, skupaj z delom Belgijcev Francotteja in Glotza, začetek resnega znanstvenega preučevanja antičnih mest.
Druga de Coulangesova značilnost, ki pa ni zaznamovala samo zgodovinopisja, je tako imenovana primerjalna metoda, zaradi katere si je pridobil večno naklonjenost Emila Durkheima. Znani francoski sociolog naj bi svoje preučevanje družbenih dejstev utemeljeval prav z de Coulangesovimi izsledki primerjalnega študija preteklih gospodarskih struktur in religioznih praks. Ne nazadnje je bil prav on prvi, ki je znova obudil Polibijevo idejo o tem, da je krščanstvo odločilno spremenilo človeški odnos do lastnine, ki bi morala biti v prvi vrsti posledica vloženega dela.
Kot racionalist oziroma ateistični katolik je bil de Coulanges prepričan, da se je rimski kozmopolis sčasoma preoblikoval v krščanski kozmopolis predvsem zato, ker je Rim znal zaščititi zasebno lastnino. Po slabih izkušnjah z revolucionarnimi prevrati pri organiziranju državne uprave (monarhija, republika, monarhija) naj bi po njegovem mnenju že v starem Rimu dozorelo spoznanje, da je zaščita zasebne lastnine eden temeljnih pogojev za obstoj neke države. Obenem pa naj bi prav to spoznanje, vključno s prvo formalizacijo zaščite zasebne lastnine, pomenilo eno največjih prelomnic v zgodovini antičnih mest. Takšno razmišljanje je naletelo tudi na izjemen posluh dvora Napoleona III. Ne nazadnje je moral de Coulanges po enem izmed javnih predavanj na Ecole Normale pripraviti še posebno predavanje za cesarico Evgenijo in njeno spremstvo. Momigliano celo trdi, da je postal eden najbolj priljubljenih gostov dvora. Po porazu z Nemčijo leta 1870 se je morda tudi zaradi tega čutil poklicanega, da napiše manifest francoskega zgodovinopisja. V njem namreč prav na podlagi primerjave med nemškim in francoskim zgodovinopisjem opredeli značilnosti slednjega. Tako med drugim ugotavlja tudi to, da je francosko zgodovinopisje liberalno, nemško pa patriotično. Pri tem seveda v isti sapi pove, da ga ne zanima posnemanje nemškega patriotizma, saj po njegovem mnenju ljubezen do domovine ni enaka ljubezni do rodne grude, temveč spoštovanju preteklih generacij. Momigliano je celo prepričan, da je hotel zgodovino Francije na vsak način ločiti od njenih nemških korenin. Ne nazadnje je imel poleg znanja tudi potreben vpliv. Kljub dejstvu, da so ga mnogi dojemali kot prikritega bonapartista, je namreč leta 1875 nastopil mesto profesorja na Sorboni, pet let kasneje pa postal predstojnik Ecole Normale. Tik pred tem je iz mesta profesorja za antično zgodovino presedlal na posebej zanj odprto mesto predstojnika za srednjeveško zgodovino.
Sicer pa de Coulanges sodi med tiste velike zgodovinarje 19. stoletja, v katerih zapuščini se je ohranila cela vrsta neobjavljenih besedil. Do tega je prihajalo predvsem zato, ker so zelo skrbno zbirali in analizirali svoje gradivo in skrbno tehtali vsak stavek nastajajočega besedila, še posebej pa je bil znan po temeljiti pripravi na svoja predavanja. V njegovem arhivu se je zato ohranilo kar precej za objavo nespregledljivega gradiva, med drugim tudi nastopno predavanje v Strasbourgu. Uvodoma kaže opozoriti, da gre za besedilo, ki ne izdaja samo izdelanosti njegovih misli, temveč tudi sam proces oblikovanja idej, na katerih temeljijo njegova dela, tudi razprava o grški in rimski antiki. Predvsem pa kaže na to, da jih je večina njegovih del nastala na podlagi priprav na nastop v predavalnici. O tem priča tudi njegova korespondenca s kolegi, v kateri večkrat poudarja, da bo predavanja preoblikoval v knjigo, poleg tega pa na več mestih omeni, da so za en dan sintetiziranja potrebna leta analiz.
Neodvisno od imenitnih splošnih misli o zgodovinskih znanosti, ki so oblikovane tako odločno, je pričujoči odlomek pomemben tudi zato, ker pokaže, kako so se oblikovali njegov duh in njegove ideje, na katerih je nastalo delo Antično mesto.Čeprav je njegova latinsko pisana teza o kultu Veste že vsebovala kali te mojstrovine in je o njej premišljeval že od leta 1858, jo je bolj neposredno pripravil v svojih predavanjih 1862–1863. Trinajstega julija 1862 je pisal M. Perrotu: »Še nekaj let ostajam zvest naši grški in italijanski antiki. Z njo sem se ukvarjal zadnjih nekaj let, dasiravno je res, da nisem nič napisal. Računam pa, da bom prihodnje leto v svojih predavanjih obravnaval antično mestno državo. Ni nemogoče, da se bodo predavanja preoblikovala v knjigo.« 838 Delo je izšlo leta 1864.
Leta 1860 je bil Fustel de Coulanges imenovan za profesorja v Strasbourgu, kjer je doživel velik uspeh (prim. Guiraud, op. cit., str. 22). 840 S tem predavanjem (Strasbourg 1862) se je začelo njegovo tretje akademsko leto.
Želel bi, gospodje, da bi dobro razumeli, da je zgodovina nekaj drugega kot razvedrilo in da je ne preučujemo zato, da se z njo ukvarja naša radovednost ali zato, da napolnjuje predale našega spomina.
Zgodovina je in mora biti znanost. Njen predmet, zanesljivo eden od najlepših, kar jih človek more obdelovati, je prav človek sam. Človek, ki zahteva zase več različnih znanosti za to, da bi ga lahko v celoti spoznali. Fiziolog preučuje njegovo telo, psiholog in zgodovinar pa si delita študij njegove duše. Psiholog ugotavlja, kaj je v človeku nespremenljivega, kakšna je njegova narava, njegove sposobnosti, moč razuma, kakšna je njegova zavest. Zgodovinar pa opazuje spremembe, tisto, kar je v človekovi duši mimobežnega, njegova verovanja, gibanje in sosledje idej ter vsega, kar se skupaj z idejami preoblikuje. To pomeni, da opazuje zakone, institucije, umetnost in znanost.
Vse to se pri človeku spreminja. Druga bitja se pokoravajo zakonom, ki jim ne puščajo svobode in jim ne dovoljujejo sprememb. Človek pa se s svojimi prirojenimi sposobnostmi, pogoji bivanja, z dejanji in že uresničenim napredkom razlikuje in ločuje od ostalega stvarstva. Edini je, ki more delovati spontano, ki more hoteti, ki more ukazovati samemu sebi. Le njemu je bila dana ta enkratna sposobnost oblikovati samega sebe in vladati samemu sebi.
Človek je tudi edino bitje, ki dela. Bog ne dela, saj ne moremo predpostaviti, da se mora z ustvarjanjem, ohranjanjem in obvladovanjem sveta kakor koli naprezati. Narava ne dela: rastlina se z izdelovanjem svojega sadeža ne trudi; tudi žival takrat, ko prebavlja in presnavlja hrano, ne dela, saj prebavljanje in presnavljanje ni razumno in voljno dejanje. Človek pa se napreza prav vsak trenutek svojega bivanja. Že samo zato, da živi sredi drugih živih bitij, mora pokazati čudovito spretnost in energijo; osebna obramba, 841 za druga bitja nekaj nagonskega, je zanj prava umetnost. Če pa hoče izboljšati svoje življenje in zadovoljiti veliko potrebo po sreči, se mora spoprijeti z vsemi elementi: dasi slaboten je moral ukrotiti robustne živali in si podrediti celotno naravo, on, ki je tako majhen in krhek. Iz vsega, kar je bilo ovira, si je moral narediti orodje, iz vsakega sovražnika služabnika. Ker želi živeti v družbi, se mora vsak trenutek boriti proti posamičnemu interesu, se zato uklanjati sili ali zakonu, utišati naravni gnev do discipline, se neprenehoma žrtvovati v prid skupnemu interesu. Rojen sebičnež, poln gorečih želja in zlobnih strasti, mora včasih pozabiti nase, potlačiti želje in strasti preobrniti v dobro. To pa še ni vse. Tudi ko je njegov obstoj zagotovljen, srečen, miren in urejen, še ni zadovoljen, pač pa se znova napreza. To pot, da bi našel vednost. Sooča se z naravo, s samim seboj in s svojim stvarnikom. Človek dela in vsak delček znanja kupuje s potrpežljivim raziskovanjem in z napori, katerih velikosti sploh ne meri. Samo on pozna zakon dela, se pravi borbo proti zunanjim oviram in proti svojim lastnim nagnjenjem.
Človeški rod, opremljen s tako imenitnimi sposobnostmi in takšno energijo, ni mogel ostati negiben. Pri njem se skozi stoletja vse spreminja: življenje, družbeni pogoji, pojmi, ki jih oblikuje njegov razum, ideje o zakonih, moralnost. Zato znanost, katere predmet je človek, ne more rabiti istih postopkov kot botanika ali fiziologija. Botanik vzame rastlino in jo opazuje. Potem, ko jo je skrbno preučil, je lahko prepričan, da jo pozna takšno, kot je vedno bila. Njeni listi so imeli pred pet tisoč leti enako obliko kot danes. Sok je krožil po njej z enako močjo in njeni sadeži so dozoreli ob istem času, kakor dozorevajo zdaj. Toda človek danes ni enak človeku izpred tri tisoč let. Ne misli tako, kot je mislil tedaj, in ne živi tako. Zato je sklep jasen: če želimo popolnoma spoznati to spremenljivo naravo, sposobno izboljšanja, jo moramo opazovati v vseh obdobjih njenega obstoja. Druga bitja smemo preučevati s preprostim opazovanjem, človeka pa lahko dobro spoznamo samo skozi zgodovino.
Če pa zasnujemo študij preteklosti na tak način, se zgodovina ne sme zadovoljiti s podrobnim preiskovanjem enega samega obdobja, s pripovedovanjem kakega sijajnega življenjepisa, ali izbrati med dogodki tiste, katerih predstavitev nam najbolj ugaja ali nas najbolj gane. Zgodovina se mora vrniti vse do antike in spoznati ustanove ljudstev, ki jih ni več. Vdihniti mora življenje nekdanjim generacijam, od katerih že zdavnaj ni ostal niti prah. Če ji za tako delo zmanjka pisanih ostankov, naj pač zahteva od mrtvih jezikov, da ji izdajo svoje skrivnosti, tako da bo iz njihove slovnice in njihovih besed uganila misli ljudi, ki so te jezike govorili. Natančno mora preiskati pripovedke, mite, sanje, ki jih je oblikovala domišljija, vse te stare izmišljije in pod njimi odkriti, kar je zelo resnično, namreč verovanja ljudi. Tam, kjer je hodil človek, tam, kjer je pustil kak komaj opazen odtis svojega življenja in razuma, tam je zgodovina. Zgodovina mora zajeti vsa stoletja, saj je knjiga izročila, v kateri je človeška duša zapisala svoje različice in svoj napredek. […]
Ta, ki se ukvarja s političnimi vprašanji, bi ne glede na svoje prepričanje v njej videl, da se ne more opirati na antiko. Tisti, ki preučuje zakone in kot pravnik išče nasveta v preteklosti, bi se prepričal o tesni in nujni povezanosti med zakoni in stanjem naše duše in o tem, kako se zakoni spremenijo, ko se spremeni stanje duše. In naposled bi oni, ki preteklost opazuje kot filozof ali preprosto zato, da bi spoznal človeka, v taki raziskavi videl, kako si človek oblikuje svoja verovanja, kako iz njih izpelje svoje institucije, kakšne steze so ubirali njegovi zakoni in njegove misli, kako zelo se zgodovinarji iz antičnih časov razlikujejo od današnjih zgodovinarjev in kakšno pot je človek prehodil v tridesetih stoletjih.
Nikakor si, gospodje, ne domišljam, da bom odgovoril na vse te številne probleme. Le postavil jih bom pred vas, vam predstavil dejstva, ki vam jih bodo pomagala razrešiti in jih prepustil vašim razmišljanjem.
Oto Luthar
George Macaulay Trevelyan (1876–1962), med drugim znan tudi kot pranečak Thomasa Babingtona Macaulayja, se je v zgodovino zgodovinopisja zapisal predvsem s trditvijo, da je pisanje zgodovine v prvi vrsti literarni projekt. Na to ga je napeljal že eden njegovih profesorjev (sir John Seeley) na univerzi v Cambridgeu, ki je trdil, da sta bila Carlyle in njegov stari stric (Thomas B. Macaulay) šarlatana. Da je s svojim poukom dosegel prav nasprotno, pričajo vsa njegova dela od Zgodovine Anglije v času Wycliffa (England in the Age of Wycliffe, 1899) do njegovih spisov o Garibaldiju in obširna Zgodovina Anglije (History of England) iz leta 1926. Po mnenju Fritza Sterna je Trevelyan vse življenje ostal zvest pripovednemu zgodovinopisju, nekateri pa celo menijo, da je bil daleč največji literat med zgodovinarji 19. in 20. stoletja. Ali, natančneje, bil je izjemen pripovednik s poudarjenim posluhom za socialno zgodovino. Tudi zaradi tega se je na začetku 20. stoletja zapletel v burno polemiko z Buryjem oziroma njegovim delom Zgodovinska znanost (The Science of History).
Če ne bi poznali letnice natisa tega besedila (1913), bi Trevelyanovo razmišljanje lahko mirno zamenjali za misli našega sodobnika. Podobno kot razpravljavci na začetku 21. stoletja, je tudi on slabih sto let pred nami govoril o velikih spremembah pri upravljanju Klijinega templja. Tudi on je ugotavljal, da so »navdihnjeni preroki in pesniki« izginili iz zgodovinarskih krogov, obenem pa tudi on opaža, da so jih zamenjali »duhovniki državne cerkve«, ki so »izločili ljudstvo, postavili doktrino in izobčili heretike«. Tako kot mnogim pred njim se je tudi njemu sredi tega razmišljanja zazdelo, da mu je Klio pomežiknila, in tudi on ni bil prepričan, ali je bil to znak strinjanja ali posmeha. Dilema je bila toliko večja, ker je bil prepričan, da je vpliv zgodovine v javnosti močno uplahnil, ne nazadnje tudi zato, ker so njegovi sodobniki zgodovino razglasili za »znanost« specialistov in s tem izrekli nezaupnico navadnemu bralcu.
Po drugi strani je zaznal tudi nekaj pozitivnih premikov, med katerimi ga je daleč najbolj navdušil prodor zgodovine v univerzitetne programe. Dve generaciji pred njim je namreč sploh ni bilo na urniku, nato pa se je skoraj čez noč znašla med najbolj priljubljenimi predmeti. Ta presenetljivi razvoj je po njegovem mnenju omogočil ponovni premislek izgnanih avtoritet, kot sta Macaulay in Carlyle, obenem pa ga je napeljal na sklep, da se je zgodovina dodobra usidrala na evropskih univerzah. Sicer pa je pouk zgodovine rad primerjal z odkrivanjem obljubljene dežele, v katero se zgrinja vse več priseljencev. Podobno kot novim deželam, kjer prebivalstvo hitro narašča, pa tudi zgodovini kot novemu univerzitetnemu predmetu po Trevelyanovem mnenju preti nevarnost, da bo prehitro pridobila »obliko surovega materializma in splošne jalove gonje …«. »Če raziskovalec odkrije nov dokument, je vesel in je uspel; v nasprotnem primeru je nesrečen, ker ni uspel. Ob prehudem navalu priseljencev v nove zgodovinske šole preti nevarnost, da izgubimo nekaj stare kulture in slavnih spominov.« Pri tem ga je, podobno kot de Coulangesa, zanimala (in skrbela) primerjava z nemškim zgodovinopisjem. Tako kot je znani Francoz poudarjal prednosti francoskega, je tudi Trevelyan upal, da bodo anglosaški zgodovinarji za svojo »matično deželo« prepoznali »Anglijo«.
Takole pravi:
Metode in omejitve nemške učenosti najbrž ustrezajo Nemcem, za angleške ude in sposobnosti pa bi prav gotovo bile le pretesen telovnik. Ozirati se moramo po svobodnih, ljudskih in literarnih zgodovinskih tradicijah v naši deželi. Do nedavnega se zgodovinsko pisanje, vse od časa Clarendona do Gibbona, od Carlyla in Macaulayja do Greena in Leckyja, ni omejevalo le na medsebojno občevanje učenjakov, temveč je na daleč in na široko skoz vse bralske razrede širilo ljubezen do zgodovine in zgodovinsko znanje, plemenito in kritično domoljubje ter marsikatero duhovno in srčno odliko. Vendar tega ni več in poskušalo se je, da bi iz nas naredili potsdamske straže učenosti.
Po drugi strani se tudi on zaveda, da njegovi rojaki o tem vprašanju ne morejo govoriti le s stališča domoljubja, temveč s stališča stroke. Pri tem je presenečeno ugotavljal, da se vse več britanskih zgodovinarjev vzgaja po »ponemčeni hierarhiji«, za katero zgodovina ni niti »evangelij« niti »zgodba«, temveč je »znanost«, zaradi česar naj bi tudi angleški študentje hudo zanemarili umetnost pripovedovanja. Zdelo se mu je, da nekateri zgodovinarji pišejo, kot da se nikoli ne bi učili, kako povedati zgodbo. Jezilo ga je, da njihovi dogodki ne »tečejo«, temveč »stojijo kakor mlakuže, namesto da bi lili kakor potoki«. Ne glede na vse spremembe tedanjega časa je zgodovino vendarle dojemal po njenem »nespremenljivem bistvu«, to pa je »zgodba«. Tako kot se nabereta meso in kri okoli kosti, bi se po njegovem mnenju moralo okoli zgodbe zbrati mnogo različnih stvari: opis značajev, študije o družbenih in intelektualnih gibanjih, premišljanja o verjetnih vzrokih in učinkih in še vse drugo, s čimer lahko zgodovinar osvetli preteklost. Umetnost zgodovine, tako Trevelyan, je vselej umetnost pripovedovanja.
Ali točneje, pripovedovanja in poučevanja. Če zanemarimo poučevanje javnosti, potem po njegovem mnenju nimamo več česa početi. To, da zgodovinarji izobražujejo predvsem sami sebe, se mu zdi premalo. Zgodovina bi morala vzgajati duha državljana za to, da bi bil sposoben »pravilnega pogleda na politična vprašanja«, po drugi strani je bil prepričan, da zgodovina ne more napovedati prihodnosti in ne more voditi politikov.
Lahko pa pomaga preganjati predsodke in spodbuja izvirne ideje. Po njegovem mnenju bi se pravi preučevalec preteklosti moral napajati predvsem »ob čistih izvirih nekdanjih misli in čustev«. Prav tako, kot je preučevanje Plutarha in starih zgodovinarjev razvnelo ogenj svobode in državljanske kreposti v moderni Evropi, lahko zgodovina vsakogar založi tudi z zasebnimi ideali. Človek se lahko zgleduje po najboljših značajskih potezah Atenca, duhovnika iz 12. stoletja ali reformatorja iz 16. stoletja. Njihovi ideali so se mu zdeli neprecenljivo gradivo za pouk mladih generacij.
Poleg tega je zgodovinarjem naložil tudi skrb za ustrezno poznavanje književnosti. Bil je namreč prepričan, da bi se morali tisti, ki pišejo ali berejo zgodovino neke dobe, prepojiti z literaturo tega časa, tisti, ki berejo ali pojasnujejo književnost, pa bi se morali oborožiti z znanjem zgodovine. Brez slednjega se nam namreč lahko zgodi, da bomo naše prednike doživljali zgolj kot figure na šahovnici. Brez poznavanja njihovih moralnih vprašanj bodo za nas ostali samo brezosebne pojave, njihov svet pa enolična kulisa za sosledje številk in drugih dolgočasnih podatkov …
Nujno je, da se vprašamo, kaj je zgodovina in kakšne so njene koristi. Moramo »se vrniti k osnovnim načelom«, kot je vznemirjeno rekla stara škotska gospa s slušalom, ko je novi pastor prišel k njej na spoznavni obisk. Vprašam se torej zdaj, kaj je življenjski cilj človeka qua zgodovinarja. Je v tem, da pozna preteklost in za vedno uživa v njej? Ali pa mora izpolniti dolžnost do soseda, da se tudi ta seznani s preteklostjo? Ta teoretska vprašanja morajo imeti praktične učinke na poučevanje in učenje, na pisanje in branje zgodovine.
Osnovna vprašanja si lahko zastavimo takole: Bi morala zgodovina le zbirati dejstva o preteklosti? Ali pa bi morala tudi interpretirati dejstva o preteklosti? Bi morala zgodovina, če gremo še dlje, ne le zbirati in interpretirati dejstva, temveč tudi komentirati ta dejstva in mnenja, tako da bi jih predstavila v vsej njihovi čustveni in intelektualni vrednosti najširšemu občinstvu s pomočjo težavne umetnosti literature?
Besede v poševni pisavi sprožajo nova vprašanja, ki jih lahko izrazimo takole: Ali bi morali čustva izključiti iz zgodovine z utemeljitvijo, da se zgodovina ukvarja le z znanostjo vzroka in učinka pri človeških zadevah?
Bilo bi dobro, da razpravo začnemo s premislekom o domnevni »znanosti vzroka in učinka pri človeških zadevah«. Ta domnevna »znanost« ne obstaja in ne more obstajati v obliki, ki bi zaslužila, da jo opišemo z besedo »znanost«.
Predstava, da imajo dejstva zgodovine vrednost, ker so del eksaktne znanosti, pridržane specialistom, izhaja iz napačne uporabe analogije z naravoslovno znanostjo. Naravoslovna znanost bi imela še vedno veliko vrednost, dasi nedvomno okrnjeno, tudi če se najširšemu občinstvu ne bi sanjalo o njej, če Sir Robert Ball ne bi nikoli predaval in če Huxley ne bi nikoli klal škofov zaradi rimskega praznika.
Naravoslovna znanost ima predvsem dve funkciji: neposredno uporabnost na praktičnih področjih; na bolj intelektualnih področjih pa izpeljevanje zakonov o ‘vzroku in učinku’. A zgodovina ne more opravljati ne ene ne druge funkcije.
Prvič, zgodovina nima praktične uporabnosti kakor naravoslovna znanost. Nihče ne more z znanjem zgodovine, pa naj bo še tako globoko, izumiti parnega stroja, razsvetliti mesta, pozdraviti raka ali vzgojiti žita blizu polarnega kroga. Zato pri zgodovini, v nasprotju z naravoslovjem, ni nikakršne koristi od znanja, ki bi ga kopičili maloštevilni raziskovalci, varuhi skrivnosti, ki so neznane preprostim ljudem.
Drugič, zgodovina ne more izpeljevati splošno veljavnih vzročnih zakonov kakor naravoslovna znanost. Neuspešni so bili vsi poskusi, da bi odkrili zakone ‘vzroka in učinka’, ki bi se z gotovostjo ponavljali pri človeških in institucionalnih zadevah. Zakon gravitacije lahko znanstveno dokažemo, ker je univerzalen in preprost. Ni pa dokazan zgodovinski zakon, da lakota povzroči upor; v luči preteklih dogodkov je pravzaprav enako resnična nasprotna trditev, da lakota vodi v hlapčevsko pokorščino. Zgodovinskega dogodka ni mogoče do te mere osamiti od okoliščin, da bi lahko iz dogodka izpeljali splošno veljaven zakon. To moč imajo le politiki, ko krasijo svoje govore z zgodovinskimi argumenti, pa še ti se nikoli ne strinjajo. Zgodovinskega dogodka ne moremo osamiti od okoliščin, kakor ne moremo olupiti čebule, saj je zgodovinski dogodek le niz okoliščin, nobena izmed njih pa se ne bo nikoli ponovila.
Da bi preizkusili zadevo, se vprašajmo, katere ‘zakone’ je zgodovinska ‘znanost’ odkrila v zadnjih štiridesetih letih, odkar je svoj laboratorij očistila nesrečnih ‘literarnih zgodovinarjev’. Medeji se je posrečilo spraviti starca v lonec, ne vidim pa lepega mladeniča, ki nam ga je obljubila.
Ne le, da pri tako zapletenem predmetu ni mogoče odkriti univerzalno veljavnih vzročnih zakonov, temveč ni mogoče po pravici reči, da naj bi bila pojasnitev vzroka in učinka pri kakem posamičnem dogodku 'znanstvena'. Zbiranje dejstev in tehtanje dokazov o tem, kateri dogodki, sta do neke mere znanstveni; odkrivanje vzrokov in učinkov teh dogodkov pa ni. Celo ko obravnavamo razmeroma dobro znane zadeve, kakršna je francoska revolucija, ni mogoče natančno proučiti psihologije petindvajsetih milijonov različnih oseb, med katerimi je večino življenj in dejanj, razen nekaj sto ali tisoč, pogoltnila noč popolne pozabe. Nihče ne more torej izdelati popolne in povsem resnične ocene vzrokov francoske revolucije. Vendar pa je nekaj nepopolnih branj zgodovine boljše kakor nobeno; najboljšo razlago pa bo imel tisti, ki bo najprej odkril in primerjal vse pomembne evidence, ki jih je mogoče zbrati, potem pa jih obravnaval z največjo umsko predirnostjo, z najtoplejšo simpatijo do človeka in z največjo imaginativno močjo. Zadnja pogoja je izpolnil Carlyle, vsaj v svojem največjem delu, in zato so njegova psihološka obravnava drhali v času brezvladja, njegova ognjena podoba tega, kar je tudi v resnici bilo požar, njegovi portreti posameznih oseb – Louisa, Sieyesa, Dantona, Marata, Robespierra – v najglobljem smislu resničnejši od hladne analize istih dogodkov in konvencionalnih orisov istih oseb izpod peres znanstvenih zgodovinarjev, ki bolje poznajo dejstva, a slabše razumejo človeka. Carlyle je šele pozneje v življenju ponorel za čaščenjem junaka in ni več dojemal sočloveka z vseobsegajočo toleranco in simpatijo, ki sta sicer duhovna pečata njegove Francoske revolucije. […]
A tudi ta velika knjiga ima usodno slabost – avtor ni poznal v podrobnostih ancien régime in 'starega francoskega načina življenja'. Opisal je, kako je gorelo, ne da bi kaj vedel o gorivu ali vžigalici.
Res, kako naj bi zgodovina lahko bila 'znanost'? Lahko secirate človekovo telo in iz tega potem sklepate o splošni telesni strukturi drugih ljudi. Ne morete pa secirati uma; in tudi če bi lahko, iz tega ne bi mogli sklepati o drugih umih. Znanstveno ne morete vedeti ničesar o dvajsetih milijonih umov naroda. Tistih nekaj dejstev, ki jih poznamo, je lahko tipičnih za ostale ali pa tudi ne. Potemtakem zgodovina v najpomembnejšem delu svojega opravila ni znanstvena dedukcija, temveč domiselna ocena o najverjetnejših posplošitvah.
Zgodovina le deloma zadeva 'dejstvo'. Zberite 'dejstva' francoske revolucije! Morali bi iti do pekla in do neba, da bi jih zbrali. Napuh naravoslovnega znanstvenika pogosto upravičeno kritizirajo. A kaj je njegov napuh v primerjavi z napuhom zgodovinarja, ki meni, da njegova zbirka 'dejstev' zadošča za znanstveno obravnavo vzroka in učinka pri človeških zadevah? Ekonomist potrebuje predvsem domišljijo, da bi lahko razumel tiste vzroke dogodkov, ki so oddaljeni ali pa skriti pod površino, je rekel profesor Marshall. Če pa je domišljija, kot nam govori profesor Marshall, potrebna ekonomistu, je toliko bolj potrebna zgodovinarju, če hoče odkriti vzroke človeškega delovanja, ne le pri posamezniku, ki se žene za preživetjem, temveč tudi pri njegovih neštetih sposobnostih za strast in mišljenje. Kdor nima čustev, jih lahko le redko pripiše drugim in jih pri drugih ne more nikoli razumeti, četudi so imela vodilno vlogo pri vzroku in učinku. Tudi če bi bila torej zgodovina znanost vzroka in učinka, to ne bi bil razlog za izključitev čustev iz zgodovinske metode, pač pa za njihovo vključitev.
Ni bil hladnokrvni zgodovinar tisti, ki je odkril, da Cromwell ni bil hipokrit, temveč avtor Sartor Resartus. Carlyle ni prišel do tega sklepa s strogim deduktivnim postopkom, pa je bil sklep vseeno resničen in – v nasprotju s številnimi drugimi zgodovinskimi odkritji – bil je zelo dragoceno odkritje. Carlyle je kdaj pa kdaj res zanemaril zbiranje dejstev in ustrezen izbor evidenc. Ne kaže ga posnemati kot vzornega zgodovinarja, vendar pa bi ga morali vsi preučevalci zgodovine brati in upoštevati zaradi njegovih imaginativnih in pripovednih sposobnosti. Manjka mu tega, do česar se je prebila sodobna zgodovinska metoda, poln pa je tega, kar je ta metoda izgubila.
Carlyle stalno uporablja zgodovinsko metodo, ki jo Gibbon in Maitland uporabljata občasno, drugi zgodovinarji pa komajda: humor. 'Dostojanstvo zgodovine', bodisi literarne bodisi znanstvene, se prepogosto boji stika s komičnim duhom. Vendar pa obstajajo zgodovinske situacije, kot tudi družinske in družbene situacije, ki jih lahko koristno ali celo resnicoljubno obravnavamo le tako, da jih vidimo s smešne strani […]
Naj torej sklenem, da je analogija z naravoslovnimi znanostmi v zadnjih tridesetih letih zapeljala mnoge zgodovinarje, da so se oddaljili od resnice svojega poklica. V znanju o preteklosti ni koristne vrednosti, ni pa tudi mogoče znanstveno deducirati vzročnih zakonov o delovanju ljudi v množici. Vrednost zgodovine, skratka, ni v znanstvenosti. Njena prava vrednost je v poučnosti. Zgodovina lahko poučuje ljudi tako, da jih napeljuje k razmišljanju o preteklosti.
Tudi če bi lahko natančno odkrili vzrok in učinek, ne bi bila najbolj zanimivi del človeških zadev. Veliki poduk preteklosti in najbolj vzvišena tema zgodovine ni človekov razvoj, temveč njegov dosežek. Bolj kakor vzroki in učinki so zanimiva dejanja sama, in ta je na srečo mogoče dognati s precej večjo natančnostjo. Pri 'znanstveni' obravnavi evidenc (le na tem področju lahko govorimo o 'znanosti') lahko z razumno gotovostjo ugotovimo, da so se ti in ti dogodki zgodili, da je ta človek storil to in da je oni rekel ono. Zgodba o velikih dogodkih ima sama po sebi kar najvišjo vrednost, če jo zgodovinar s svojim razumom in s svojo imaginacijo ustrezno obravnava. Občutja, razmišljanja in dejanja vojakov iz Cromwellove vojske so zanimiva sama po sebi, ne le kot del procesa 'vzroka in učinka'. V dolgih stoletjih, ki so prišla potem, so dejanja teh mož seveda imela učinek – kakor en val v zmešnjavi tisočih valov, ki poganjajo svetovno plimo in oseko. Kako velik ali majhen pa je bil ta učinek, moramo dognati s približnim ugibanjem; in o njihovem končnem uspehu ali neuspehu, kar koli bi že hoteli, je pretežno odločilo nepredvidljivo naključje. Res je naloga zgodovinarja, da posplošuje in ugiba glede vzrokov in učinkov, a pri tem naj bo skromen in naj temu ne pravi 'znanost'; v tem naj tudi ne vidi svoje prve dolžnosti – ta je, da pove zgodbo. Ne glede na 'vzrok in učinek' želimo namreč vedeti, kaj so mislili in delali Cromwellovi vojaki, kot eden izmed višjih rezultatov in dosežkov človeške rase, kot nekaj, kar se je enkrat zgodilo in je bilo in se ne bo nikoli ponovilo. Prav tako bi radi vedeli, kakšni so bili Karl in njegovi vitezi in kaj so počeli, saj se tudi oni ne bodo nikoli vrnili. Na splošno so nam pri tem Carlyle, Gardiner in profesor Firth verno služili.
Bolj kot vzroki in učinki vzgaja politično presojo pripoved o stvareh, ki so se zgodile, in sicer tako, da širi obseg naklonjenosti in poglablja odzivanje zavesti v hvali in v graji; z zgledi vzpodbuja mladino k vzvišenim ciljem in starino k potrpežljivosti; ko zgodovina pokaže na to, kar je človek nekoč bil, nam pomaga, da se vidimo takšne, kakršni smo, v nejasnih slikah pa takšne, kakršni bi morali biti. »Ali ni zgodovina človeka in zgodovina človeštva nepretrgan evangelij?« […]
Vsaka prava zgodovina nas mora s človeško in življenjsko predstavitvijo dogodkov pripraviti do tega, da se zavemo, da je bila preteklost nekoč stvarna kot sedanjost in negotova kot prihodnost.
Celo iz osebne izkušnje bržkone vemo, kako skrivnostno se razlikujejo dogodki: kako jih prvič doživimo v razburjenju, potem pa iste dogodke vidimo hladne in zamrznjene, ko v miru premišljujemo o njih v luči dogodkov, ki so prišli za njimi. […]
Obnoviti, kaj so naši predniki resnično mislili in občutili, je najtežja, najbolj občutljiva in najbolj vzgojna funkcija, ki jo zgodovinar lahko opravi. To je veliko težje kakor na pamet presti generalizacije in iskati odseve nekdanjih misli ali mnenj v našem času. Da bi lahko zares pokazali deželo, človeka ali skupino v preteklosti, sta potrebna prizadevnost in znanje, saj se lahko le skozi dokumente dokopljemo do resnice, vendar pa so potrebne tudi uvidevnost, naklonjenost in pretanjena imaginacija, ne nazadnje pa tudi umetnost, da prikažemo prednike spet žive skoz sodobno pripoved. Carlyle je to znal v svojih redkih najboljših trenutkih. […]
Naj na to sitno vprašanje, ali je zgodovina umetnost ali znanost, odgovorim, da je bodisi oboje bodisi ne eno ne drugo. Ima namreč nekaj od obeh. Znanost ne nastopi z ugibanjem o zgodovinskem 'vzroku in učinku'; vendar pa zbiranje in tehtanje evidenc, kar zadeva dejstva, zahteva od zgodovinarja nekaj znanstvenega duha, tako kakor ga zahteva tudi od detektiva ali politika.
Menim, da obstajajo tri različne funkcije zgodovine, ki jih lahko imenujemo znanstvena, imaginativna ali spekulativna in literarna. Prvo pride na vrsto to, čemur bi lahko rekli znanstvenost, če besedi pripišemo ozko, a življenjsko pomembno funkcijo vsakdanjega napornega dela, ki ga mora opravljati vsak zgodovinar dobro in vdano, če hoče biti pravi pripadnik svojega poklica – zbiranje dejstev in presoja evidenc. »Vsak veliki zgodovinar je bil tudi Starinar,« 843 je rekel Stubbs in za primer navedel Carlyla. Potem pride na vrsto imaginativna ali spekulativna funkcija, ko se zgodovinar igra z dejstvi, ki jih je zbral, ko prebira in razvršča dejstva in ko ugiba in posplošuje. Zadnja, pa vendar ne najmanj pomembna, je literarna funkcija, ki predstavi rezultate znanosti in imaginacije tako, da bo pritegnila in poučila sonarodnjake. Pri zadnji funkciji uporabljam besedo literatura, ker bi rad poudaril, bolj kakor so pripravljeni priznati sodobni zgodovinarji, kako težavno in pomembno je načrtovati in napisati učinkovito pripoved o zgodovinskih dejstvih. Razvrstitve, kompozicije in sloga se ne naučimo tako zlahka kakor pisanja na stroj. Književnost nikoli ne pomaga nikomur pri njegovem poslu, vse dokler si njenih uslug ni pripravljen pridobiti tako, da postane njen zvesti vajenec. Pisanje je potemtakem najpomembnejša in ne le obstranska naloga zgodovinarjeva.
Drugi razlog, zakaj rajši uporabljam besedo 'književnost', ko govorim o predstavitveni plati zgodovinarjevega dela, je v tem, da je sodobna književnost sama osiromašena, ko jo poskušajo ločiti od znanja in resne misli. Grozljivo bi bilo, če bi bralno občestvo imelo književnost le za fille de joie, ne pa za resno matrono. Vse do konca 19. stoletja so v književnost sodile ne le igre, romani in belles lettres, temveč vsa pisanja, ki so se dvignila nad neki določeni prag odličnosti. Če so romani dovolj slabi, ne sodijo v književnost. Če so pamfleti dovolj dobri, sodijo v književnost – Miltonovi, Swiftovi in Burkovi pamfleti, Huxleyevi eseji in Mainove razprave so književnost. Celo Maitlandovi prikazi srednjeveškega prava so književnost. Maitland je pravzaprav pisal dobro bolj zaradi genialnosti in naravne bistrosti kakor pa zaradi kakšne večje pozornosti, ki bi jo namenjal kompoziciji, obliki in slogu. Vendar pa bi nam, navadnim ljudem, svetoval, da smo zavestno pozorni na načrt knjige, kompozicijo in slog.
Morali bi vzpodbujati vse študente, ki bodo morda nekega dne pisali zgodovino, zagotovo pa bodo presojali tisto, kar bo napisano, da kritično berejo pretekle mojstre iz angleške zgodovinske literature. A še nedavno so imeli v mnogih krajih natiho za sprejemljivo in celo za hvalevredno, da študent zgodovine ni poznal velikih angleških zgodovinarjev pred Stubbsom. In takšni kraji, kolikor vem, še vedno obstajajo.
V Franciji je zgodovinsko pisanje na višji ravni kakor v Angliji, ker je del njihovega šolskega kurikula, da se Francozi naučijo pisati v svojem jeziku. Francoski savant je vzgojen za proznega pisatelja, če se takšen ni že rodil. Iz teh razlogov mu je dobro pisanje že v naravi, ko odraste. Potem ko so nedavno v Franciji združili nemška raziskovalna merila s prirojeno veščino kompozicije in sloga, je iz tega nastala francoska zgodovinska šola, in ta nas iz leta v leto zalaga z zgodovinskimi knjigami, ki so študijske in očarljive hkrati. […]
Ni res, da bi bile zgodovine, ki jih beremo z veseljem, lahko le delo površnih značajev, nečitljiv slog pa da bi napovedoval globokega misleca ali skrbnega delavca. Težko je bilo napisati to, kar beremo z lahkoto. Dolžnost avtorja, ki jo zahteva vsaka dobra knjiga, je pisanje in predelovanje, popravljanje in izboljševanje, celo če avtor natančno že od začetka ve, kaj hoče povedati. Jasen slog je vedno rezultat trdega dela, lahkotno tekoč niz od stavka do stavka in od odstavka do odstavka pa vedno dosežemo le v potu svojega čela.
Pri zgodovini pa se vse to umetnostno delo zadaja za povrh ob študijskem garanju, ki tudi zahteva celega človeka. Zgodovinski arhitekt si mora sam nalomiti kamne in jih zlagati z lastnimi rokami. Delitev dela je mogoča le v omejeni meri. Ni torej čudno, da je le tako malo zgodovinarjev zares doseglo raven, ki so jo ponujale njihove velike teme; da je vsak izmed njih, razen Gibbona, delal napake bodisi v znanosti bodisi v umetnosti. To težko nalogo moramo mi, mali ljudje, premagovati najbolje, kakor znamo, vsaj ob tem začasnem pomanjkanju velikanov. Če se nam bo posrečilo prepričati najodličnejše ume prihajajoče generacije, kako težavno je delo zgodovine, bo med njimi več zgodovinarjev.
Pisanje zgodovine ni igra za otroke. Vsak stavek in vsak odstavek mora zveneti v soglasju z zbranimi dejstvi; med njimi pozna nekatera dejstva le avtor, nekatera je odkril ali se jih je spomnil v zadnjem trenutku in so mu povsem uničila nekatere umetniške zasnove, ki jih je bil pazljivo sestavil. V takšnih trenutkih je umetnik nedvomno v skušnjavi, da zavrže te drobne in neprijetne koščke resnice. Menim, da je to edini močni argument tistih učenjakov, ki ščuvajo proti 'literarni zgodovini'; vendar če želimo plavati, moramo skočiti v vodo, saj ni velike koristi od samotne kreposti, nič bolj koristna pa ni izolirana učenost. V zgodovini, kakor jo pišejo zdaj, umetnost desetkrat žrtvujejo znanosti za vsakič, kadar znanost žrtvujejo umetnosti. […]
Gibbon ni bil dolgo v grobu, ko se je na Škotskem prikazal genij, ki je enkrat za vselej spremenil samorazumevanje človeštva in ga premaknil od klasičnega k romantičnemu, od enoličnega k pestremu. Gibbonovo hladno klasično svetlobo so nadomestile bogate srednjeveške barve, ki jih je prinesel Walter Scott s svojim pisanim steklom. Za Scotta ima vsaka doba, vsak poklic, vsaka dežela in vsaka pokrajina svoje navade, svoje noše in svoj način mišljenja, govorjenja in vojskovanja. Za Scotta človek ni toliko človeško bitje, kolikor je tip, ki ga je ustvarilo posebno okolje, pa naj bo mejni kmet, srednjeveški opat, vitez, covenanter, 844 švicarski kopjanik ali elizabetinski državnik. Scott je nedvomno pretiraval, kakor radi pretiravajo vsi izumitelji. Naredil pa je vendarle več kakor vsi poklicni zgodovinarji, da je človeštvo približal pravemu umevanju zgodovine, saj je bil prvi, ki je opazil, da zgodovina človeštva ni preprosta, temveč zapletena, da se zgodovina nikoli ne ponovi, temveč vselej ustvarja nove oblike, ki se razlikujejo glede na čas in kraj. Veliki ljubitelj starin in pisatelj je pokazal zgodovinarjem, da mora biti zgodovina živa, pisana in romantična, če naj bo resnično ogledalo preteklosti. Macaulay, ki je bil še fant, ko je Scott izdajal svoje pesmi in romane, je mnoge znal na pamet in se je pridno učil iz njih.
Potem je prišla viktorijanska doba, ko je zgodovina v Angliji dosegla vrhunec priljubljenosti in je imela največji vpliv na nacionalnega duha. V 18. stoletju je bil razred izobražencev številčno majhen, vendar je bil nadvse močan in prenicljiv zavetnik znanosti in učenosti, zlasti pa zgodovine. Nobena imenitnejša podeželska hiša ni bila brez svojega Clarendona, Robertsona, Huma in Gibbona, kot lahko še zdaj vidimo v marsikateri stari opuščeni knjižnici lastnikov, ki dandanašnji izgubljajo zadnjo troho razuma ob revijah in pogrošnih romanih, če jim ostane kaj časa med golfom in vožnjo z avtom. […]
Res, takoj po Macaulay˝jevi smrti je prišlo obdobje, ko se je zdelo, da je zgodovina prišla do svojega vrhunca. Ljudje so še vedno brali Macaulayjeva in Carlylova dela, Motley, Froude, Lecky, Green, Symonds, Spencer Walpole, Leslie Stephen, John Morley in drugi pa so nadaljevali s tradicijo, ki je zgodovino povezovala s književnostjo. Temelji široke nacionalne kulture, ki bi se opirala na poznavanje naše zgodovine in na ponos na angleško preteklost, so bili videti trdni. Naslednja generacija zgodovinarjev bi morala le še nadaljevati na sijajnih temeljih priljubljenosti, ki so ji jih zagotovili njeni predniki, po svoji želji bi lahko zidala vsakršna nova nadstropja političnih ali drugih mnenj, a ohraniti bi morala podlago literarne zgodovine, zgodovine kot učiteljice ljudstva. Vendar jim je bilo ljubše, da so uničili temelje in da so pretrgali vez med zgodovino in bralstvom. Oznanili so, da sta Carlyle in Macaulay 'literarna zgodovinarja' in torej neprimerna za branje. Ko je javnost slišala od avtoritete, da sta Carlyle in Macaulay 'razkrinkana' in da nista 'prava', ju je prenehala brati – a tudi vse druge. Ko so bralci slišali, da je zgodovina znanost, so jo prepustili znanstvenikom. Hrepenenje po lažji književnosti, značilno za novo generacijo, je skupaj s silovitim akademskim napadom proti literarni zgodovini povzročilo, da je javnost opustila staro navado, da bere zgodovinske knjige.
V tem trenutku se mi zdi stanje boljše in slabše, kakor je bilo pred dvajsetimi leti, ko sem prišel kot študent na Cambridge in me je avtor Ecce Homo slovesno poučeval, da Macaulay in Carlyle nista vedela, o čem pišeta, in da je 'literarna zgodovina' brez vrednosti. Sedanja generacija zgodovinarjev na Oxfordu in Cambridgeu je prenehala, če sem prav seznanjen, s to fanatično križarsko vojno: spoznali so, da zgodovina nima le ene funkcije in so zato pripravljeni sprejeti različne vrste zgodovinarjev. Več upanja je torej za prihodnost, saj se nazori o teh stvareh naposled razširijo z univerz na šole in po deželi, postopno pa prodrejo v splošna stališča.
Vendar pa je za zdaj stanje v državi na sploh komajda kaj boljše kakor pred dvajsetimi leti. Še vedno trpimo zaradi posledic antiliterarne gonje, ki so jo nedavno uprizorili glavni zgodovinarji. […] Ne le enkrat sem naletel na študenta, ki so mu izrecno prepovedali brati Macaulayja; ta je, pa naj bo vodič odraslim ali ne, zagotovo odlična vzpodbuda lenobnemu mlademu umu, ki se nikakor ne trudi razviti navdušenja za zgodovino ali književnost. Doživel sem tudi, da je recenzent obsodil zgodovinsko knjigo, ker naj bi se dobro brala naglas. Kadar sem priporočil kakšno berljivo in vzpodbudno zgodovino, sem pogosto dobil v odgovor: »Oh, ali ji niso dokazali netočnosti?« ali: »Ali ni zastarela? Slišal sem, da ni priporočljiva za branje.« Avtoritete so torej izobčile 'literarne zgodovinarje', prihodnji zgodovinar pa se mora zadovoljiti z ubogimi učbeniki, če sploh kaj bere.
Ta duhovna naravnanost nima le uničujočih posledic za intelektualno življenje dežele, temveč je tudi temeljno zgrešena v svojih premisah. Domneva namreč, da je zgodovina – 'znanstvena zgodovina' – 'dokazala', da so nekatera stališča pravilna in druga napačna. Toda zgodovina lahko dokaže resničnost ali neresničnost dejstev, ne pa mnenj. Kadar kdo začne z bombastično izjavo – 'Sodba zgodovine je …' –, nam mora nemudoma vzbuditi sum, saj zgolj preoblači v velike besede svoja lastna mnenja. Pred petdesetimi leti je bila 'sodba zgodovine' pretežno whigovska in protestantska; pred dvajsetimi leti v glavnem torijska in angleško katoliška; danes je na srečo veliko bolj raznolika. Vsak porotnik danes sam presodi – na splošno pa velja priporočilo za vsakogar, naj bo milosten. Obstaja celo nevarnost, da bi lahko zgodovina opogumila idejo, da so imele v preteklih spopadih vse strani enako prav in so se enako motile.
Ni 'sodbe zgodovine' razen zasebnega mnenja posameznika. In ni mogoče, da bi posamezen zgodovinar videl več kakor le drobec resnice: če vidi vse strani, verjetno ne bo videl prav globoko v nobeno izmed njih. Edini način, da si lahko bralec ustvari vredno sodbo o kaki zgodovinski dobi, je, da prebere več dobrih zgodovin, bodisi tedanjih ali sodobnih, ki so napisane z več različnih stališč, in da razmisli o njih pri sebi. A vse prepogosto se izogibamo branju dobrih knjig in vajam v samostojnem presojanju, zato pa imamo rajši puhle učbenike, ker naj bi bili 'nepristranski' in 'najnovejši dosežki'. Vendar pa nas nobena knjiga, zlasti pa ne učbenik, ne more pripeljati do zgodovinske resnice po bližnjici. Resnica ni siva, pač pa je črna tu in bela tam. Nič tudi ni črno ali belo, pač pa postane tako z razmišljanjem.
Zgodovinarjeva nepristranskost je odlika, ki jo zlahka cenimo pretirano visoko in ki je ne smemo zamenjevati z natančnostjo in poštenostjo – ti sta resnično potrebni odliki. Noben trud ni odveč v skrbi, da bi naša strast gorela čisto, ne smemo pa ugasiti njenega ognja. Nepristranskost – nil admirari – lahko zapelje najbolj nadarjenega zgodovinarja, da zgreši kako ključno resnico o svojem predmetu. Vse, kar pove Creighton v spisu o Luthru, je hkrati korektno in točno, vendar pa iz Creightona ne bi mogli uganiti, da je bil Luther velik človek ali da je bila nemška reformacija vznemirljivo in pomembno gibanje. Nekaj strani o Luthru v Carlylovih Junakih je dobro dopolnilo k tej pretirano nepristranski zgodovini. Obe zgodovini bi morali brati skupaj. […]
Javnosti ne zanimajo več izdaje zgodovinskih del, naj so dobra ali slaba. Cambriško sodobno zgodovino kupujejo na metre, da bi si polepšali knjižne police, vendar pa z njo ravnajo kot z referenčnim delom, kot z Britansko enciklopedijo: dovolj je, da je v knjižnici. Založniki medtem podtikajo javnosti knjige, ki so jih zanje naredili na ulici Grub – te 'založniške knjige' niso ne književnost ne učenost iz prve roke. Znane so kot vrsta tipa »Hudodelske kraljice zgodovine«, začinjeni spomini z dvorov, ki jih ni več, in psevdobiografsko napletanje o Napoleonu in njegovi družini: koliko jajc je pojedel in koliko milj je prepotoval vsak dan. Tudi Lady Hamilton je vedno na zalogi. Javnost meni, da je ta vrsta poltenega novinarstva zgodovina, ki naj bi lahkotno stregla splošnemu okusu, medtem ko naj bi bila resna zgodovina sveta stvar, ki se je vkopala visoko na ledenih vrhovih znanosti in se ji je mogoče približati le po dolgih učnih pripravah.
Ta podoba našega sedanjega nezadovoljstva pa bi bila sama po sebi pretirana in enostranska. Bojim se sicer, da je v njej veliko resnice, vendar pa imamo danes, na drugi strani, tudi veliko dobrega in še več upanja za prihodnost. Vzniknila je namreč nova javnost, širna demokracija vseh razredov od 'javne' in 'mestne' šole naprej, ki se je naučila brati, ne ve pa, kaj bi brala; moški in ženske te nove demokracije razuma, od milijonarja do mehanika, se nočejo dolgočasiti v svetu, ki jim je pripeljal orodja zabave pred vrata; najboljši med njimi, naravni voditelji drugih, pa v teh okoliščinah hrepenijo po misli in znanju, če jim ju le predstavimo na zanimiv način. […]
Če drži, kar so nam pogosto s tolikšnim veseljem govorili, da so dnevi 'literarne zgodovine' za vedno minili in se ne bodo nikoli vrnili, bo svet revnejši. Samohvala na ta račun spominja na prevarano lisico iz basni. Zgodovina kot literatura ima svojo funkcijo in danes smo prikrajšani za to zgodovino. Odlična angleška proza, ki se posveča resnemu predstavljanju dejstev in argumentov, ima svojo slavo, civilizacija pa, ki se ponaša le z ustvarjalnim leposlovjem na eni strani in z znanostjo, na drugi, je lahko odlična, ni pa popolna. Prozo komajda lahko primerjamo s pesništvom, bodisi v izvrstnosti rabe besed bodisi v čustveni vsebini, vendar pa lahko doseže veliko v obeh smereh; če pa ima proza vrh tega še intelektualno natančnost argumenta in pripoved, ki ji pesništvo ne poskuša biti kos, potem je vladarica na svojem področju. Branje nepretrgane in veličastne zgodovinske pripovedi izobrazi um in značaj; tisti pa, ki po naravi iščejo končne odgovore in jih pesništvo ne privlači, bodo imeli ob takšnem pisanju največje možno veselje. Žal nikoli ni bilo veliko zgodovinarjev z literarnim talentom, pravijo pa celo, da jih nikoli več ne bo. Zagotovo bomo morali počakati nanje, lahko pa si jih želimo in pripravljamo pogoje zanje. Če priznamo, da nam nekaj manjka in prenehamo imeti za prednost nekaj, kar je naša glavna pomanjkljivost, če vzpodbudimo prihodnjo generacijo, da se uči umetnosti sestavljanja in pripovedovanja kot del zgodovinarjevih opravil, bomo morda takoj dosegli boljšo raven pisanja zgodovine, naši otroci pa bodo nemara že lahko uživali ob sodobnih Gibbonih, ob pronicljivih Carlylih in ob skeptičnih Macaulayjih.
Oto Luthar
Huizinga (1872–1945) je bil do Ankersmita eden najbolj znanih in brez dvoma eden najbolj načelnih nizozemskih zgodovinarjev. Brez vsakih zadržkov je namreč zatrjeval, da je zgodovina nenatančna veda, njen koncept vzročnosti pa pomanjkljiv, zato iz nje ni mogoče izpeljati nobenih zakonitosti. V njenem neskončnem in neenakomernem toku po njegovem mnenju ni mogoče zaznati nobene obstojnosti, saj so vse, tudi najpreprostejše stvari, vedno nepregledno zapletene. Vsak posameznik se mu je zdel »pojav neskončne kompleksnosti«. Ljudi zato ni nikoli obravnaval kot zgodovinskega pojava, temveč kot delčke, ki za zgodovino postanejo zanimivi šele takrat, ko vzpostavijo aktivni odnos do svoje okolice. In res se zdi, da Huizinga človeka v zgodovini opazi šele skozi njegovo občevanje s sopotniki, onkraj tega pa naj bi bilo človeško življenje skoraj nedoločljivo in neulovljivo.
Po drugi strani je prepričan, da je treba vsako podobo in vsako idejo razgraditi do atoma in iz trušča zaznavnih stvari razločiti njihove osnovne elemente. Vse kaže, da se je zavedal, da na ta način lahko hitro zanemarimo posameznika in njegovo vlogo v prostoru in času, toda podobno kot biolog, ki pri preučevanju različnih oblik življenja ne more potegniti črte med posameznikom in kolonijo, po njegovem mnenju tudi zgodovinar človeka ne more misliti izven skupin, institucij in držav.
Preden nadaljujemo z reprodukcijo njegovih misli, kaže poudariti, da Johan Huizinga sodi v družbo tistih nizozemskih, belgijskih in švicarskih zgodovinarjev (Jakob Burckhardt, Henri Pirenne, Pieter Geyl in Werner Kaegi), ki so v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja največ prispevali k razvoju kulturne zgodovine. Ker bo več o tej zgodovinski »poddisciplini« govora v posebnem poglavju, povejmo na tem mestu samo to, da so bili vsi našteti zelo nekonvencionalni interpreti preteklosti in da je verjetno prav to največ prispevalo k svežini njihovega dela. Poleg tega so se vsi ukvarjali z več področji, Huizinga med drugim tudi s sanskrtom. Zgodovino »so delali« iz veselja, kar ne nazadnje izdaja tudi njihov stil pisanja. Po eni strani gre za natančne opise posameznih procesov, po drugi pa za impresionistični oris celote obravnavanega obdobja ali dogajanja. Najlepše se to kaže v njegovih najbolj znanih delih Jesen srednjega veka (Herfstij der middeleeuwen), Igrivi človek (Homo ludens),spisih o prepletenosti zgodovine in kulture, holandski kulturi 17. stoletja ter biografiji Erazma Roterdamskega (Erasmus).
V zgodovinarskih krogih je daleč največ odzivov doživela njegova umetnina Jesen srednjega veka, delo, ki ga je Werner Kaegi označil za mešanico radovednosti in nelagodja. Kaegi je s tem verjetno sledil avtorjevemu stališču, ki pravi, da srednjega veka ne kaže razumeti kot napoved novega, temveč umiranje starega. Poleg tega iz Kaegijevega komentarja sklepamo, da je tudi on prebiral Huizingove avtobiografske zapiske, v katerih med drugim nastopajo tudi znana potepanja v okolico Groningena in ideje, ki so se avtorju med temi sprehodi porodile. Tudi sicer dobi človek občutek, da se je Huizinga vseh pomembnih stvari domislil na nogah. Kot trdi Köster, se je tudi za študij zgodovine dokončno odločil šele med ogledom slik starih nizozemskih slikarjev na razstavi v Brügeu leta 1902. Po drugi strani nas poznavalci prepričujejo, da se je že zelo mlad zanimal za ljudi, stvari in dogodke srednjega veka, to zanimanje pa naj bi podedoval po prednikih, ki so bili skoraj vsi po vrsti pridigarji. V večini biblio- in biografskih zapisov o Huizingi srečamo tudi veliko hvale na račun njegovega obvladanja številnih tujih jezikov, med katerimi se na prvo mesto postavlja že omenjeno znanje sanskrta. Indija je namreč bila njegova posebna ljubezen. Na začetku je v Haarlemu celo predaval zgodovino indijskih religij. Nizozemski in evropski zgodovini se je docela posvetil šele po prihodu na univerzo v Groningenu oziroma kasneje, ko so ga poklicali v Leiden na najodličnejšo univerzitetno ustanovo v državi. Na tej univerzi je nato do njenega začasnega zaprtja v času nemške okupacije (1942) napisal večino svojih znamenitih del in prav tu je ob neki priložnosti izjavil, da je vsako zgodovinsko spoznanje, ki se ne dotakne posamičnega bralca, mrtvo in brez vrednosti. Prav tako je v Leidnu še naprej razvijal značilno terminologijo, ki jo srečamo že v njegovem nastopnem predavanju (1905). Že takrat namreč pri njem srečamo izvirne izraze, kot sta »podoba preteklosti« in »oblika mišljenja«, predvsem pa je že po letu 1915 postalo jasno, da ga v veliki meri vodi vizualna percepcija. V njegovi pripovedi se neprenehoma srečujemo s slikami (oziroma likovnim gradivom nasploh) in z njihovo pomočjo vstopamo v svet sanj in igre. Slednji je še en izvirni prispevek tega avtorja, ki ga nekateri opredeljujejo kot preplet historične in psihološke analize.
Po drugi strani pri Huizingi zelo hitro ugotovimo pomanjkanje interesa za pretekle »politične sile«. Kurt Köster je to pripisal njegovi »prekrščevalski dediščini«, obenem pa med prvimi opozoril, da nekaj podobnega srečamo tudi pri Jakobu Burckhardtu. In res, tako Huizingo kot Bruckhardta zaznamuje izrazito nezaupanje do politike in s tem do običajnega prepričanja, da je politika poglavitna gonilna sila človeške zgodovine. Nekaj več interesa za politiko je avtor Igrivega človeka pokazal šele po letu 1933, ko je – sledeč razvoju političnih dogodkov v Nemčiji – opozoril na »pešanje moči duhovnosti« in prevlado »nezrelosti in vraževernosti« ter pozival k »zdravljenju mednarodnega pravnega sistema«. Pri tem je izhajal iz načel krščanskega humanizma in globokega prezira do nasilja, s čimer si je po letu 1942 prislužil nekajmesečno bivanje v koncentracijskem taborišču St. Michielsgestel in dosmrtni izgon in Leidna, kjer je preživel svoja najbolj plodna leta. Med drugim je tam napisal tudi večino teoretskih in filozofskih refleksij zgodovinopisnega dela, refleksij, zaradi katerih ga pogosto srečujemo na naših ekskurzijah v zgodovino zgodovinopisja. Umrl je tik pred koncem druge svetovne vojne oziroma tri leta po tem, ko so mu Nemci onemogočili dolgoletno vodenje (1929–1942) razreda za filološke in historične vede na Kraljevski akademiji za znanost v Amsterdamu. Kot vsak Neanglež je tudi on moral nekoliko dlje časa čakati na odmev svojih del zunaj Nizozemske. Prvi prevod v angleščino pa je doživel šele pri 62 letih, zato pa so toliko hitreje sledili prevodi v švedščino, španščino, francoščino, madžarščino, italijanščino in druge jezike.
Pri študiju zgodovine, kot tudi v vsakdanjem, osebnem in družbenem življenju, moramo nujno in neizogibno braniti nauk o idejah. Človek ne more živeti v doslednem nominalizmu, vsaj ne duhovno. Potreba, da pripišemo obstoječim podrobnostim oblike, bodisi v sedanjosti bodisi v preteklosti, sproža neke nadaljnje posledice.
Zgodovinski opazovalec nikoli ne trči na golo in preprosto dejstvo, ki ne bi bilo povezano s širšim splošnim kontekstom. Celo najmanjše dejstvo ima zanj smisel le zato, ker ustreza sistemu idej, ki ga je že razvil, to dejstvo pa je v takšnem ali drugačnem odnosu do tega sistema. Zgodovinsko dejstvo je posamično le zato, ker ga je mogoče vključiti v splošnejši okvir. Kot je pravilno rekel Othmar Spann, 846 ki je predstavil te probleme na zelo jasen način: »O zgodovini ni mogoče misliti brez teorije«. Zgodovina torej znova dokazuje na preprost način svojo tesno vez z oblikami mišljenja iz vsakdanjega človekovega življenja, ki tudi ne bi bilo mogoče brez splošnih kategorij, skoz katere razum organizira pojave.
Kakšen učinek ima ta osnovni premislek na zgodovinsko metodo? Začeli smo z dvomom, da lahko znanost zgodovine zgrabi svoj objekt, se pravi preteklost, s sredstvi koncepta, formule in analize. Rekli smo celo, da zgodovina ni sposobna natanko razločiti in določiti svojega predmeta; potem pa smo se sprijaznili z dejstvom, da mora zgodovina vendarle stalno razmišljati o svojem gradivu v okviru idealnih redukcij. Ali to pomeni, da smo zgodovino svojčas bolj uklanjali zahtevam normativne discipline? Ali to pomeni, da je navsezadnje zgodovina obsojena na reduciranje in omejevanje svojega gradiva le na sheme in formule?
Ne. Posebna odlika zgodovine, ki daje zgodovini njeno pravo veljavo in jo bolj kot katero koli drugo disciplino postavlja v središče življenja, bo vedno v tem, da zgodovina misli in obravnava svoje gradivo kot dogodke, ne pa kot organizme. Sociolog in psiholog v glavnem skrbita, da dejstva primera ustrezajo sistemu idej, zgodovinar pa pripisuje tej ustreznosti le malo pomembnosti ali nič: v resnici izraz ‘primer’ sploh ne sodi v zgodovino. Psihologija, pravo in sociologija razumejo dejstva kot ‘primer’, medtem ko so zgodovinarju dejstva vedno ‘niz dogodkov, ki so se zgodili ob določenemu času’.
K temu pa moramo dodati, da bi se lahko zgodilo tudi drugače. Srčika razlike postane morda na tem mestu celo nazornejša. Sociolog, in tudi drugi, ravna s svojim gradivom, kot da bi razplet izhajal iz znanih dejstev: on išče preprosto način, kako je bil rezultat že določen z dejstvi. Zgodovinar pa mora, na drugi strani, držati do svojega predmeta vselej nedeterministično stališče. Stalno se mora postavljati na točko v preteklosti, ko znani dejavniki vselej še dopuščajo drugačen razplet. Če govori o Salamini, govori na način, kot da bi Perzijci še lahko zmagali; če govori o coup d'état v Brumairju, potem se mora pretvarjati, da bi Bonaparta še lahko sramotno porazili. Zgodovinar zavzema pravilen odnos do polnosti življenja le s stalnim dopuščanjem, da so možnosti neomejene.
Postopoma smo dosegli določen pogled na nalogo preučevanja zgodovine. Zgodovinar skuša odkriti smisle v ostankih neke dobe človeške zgodovine. Da bi zgodovinar izrazil ta ‘smisel’, mora organizirati zgodovinske pojave tako, da so skladne s kategorijami, ki so mu na razpolago z njegovim Weltanschauung, z njegovim razumom in z njegovo kulturo. Na tem mestu hočem poudariti (in k temu se bom pozneje vrnil), da ne mislim oznanjati relativizma, ki ima za enako resnične vse interpretacije zgodovine, če se le ujamejo s prepričanjem, iz katerega so izšle. Trdim le, da je zgodovinska pripoved vedno odvisna od kulture, v kateri je nastala pripoved in iz katere je vzniknila.
Zgodovinar potemtakem v preteklih pojavih prepozna določene idealne oblike, ki jih skuša opisati. Jih ne definira, saj je definicija pojavov naloga sociologa. Prikaže jih v omejenem kontekstu enkratnega zgodovinskega toka dogodkov. To, kar vidi, so oblike družbe, ekonomije, religije, prava in zakona, misli, umetnostnega in književnega izražanja, političnega in občanskega življenja; z eno besedo: oblike kulture. In vedno vidi te oblike v delovanju. Vsaka izmed njih je oblika življenja in vsaka oblika ima torej funkcijo. Še enkrat: zgodovinar ne poskuša, da bi te funkcije življenja ali kulture omejil na formule ali jih sistematično organiziral, temveč jih poskuša prikazati v njihovem vidnem delovanju, v času, v prostoru in v kontekstu. Nase opozorijo skoraj vedno s konfliktom: stalni temi zgodovine sta oboroženi spopad ali spopad mnenj. V bistvu je zgodovina vedno epična ali dramatična, pa naj bosta ta vidika včasih še tako šibka.
Ni nam treba razlagati, da se s tem prijemom meja med zgodovinskim in sociološkim glediščem pogosto zabriše. Če hoče zgodovinar narediti svoj prikaz razumljiv, mora prevzemati rabe izrazov in metod sistematičnih družbenih znanosti, zlasti pri obravnavi posebnih vidikov kulture, kakršne so zgodovine religije, umetnosti in prava, kjer je razmejitvena črta med opisom in formulacijo nejasna.
V nadaljevanju nam preostanejo še idealne enote ali celote zgodovinske vednosti. Vselej zadevajo spremembo, ki se zgodi v okviru kompleksnega pojava v nekem času. Doslej smo imeli opraviti s terminologijo, ki opisuje obliko kot organizem in funkcijo kot evolucijo. Iz idej o organizmu in evoluciji izhaja, da priznavamo cilj ali usodo. Mi si izmislimo zgodovinski kontekst, ki je tvorba našega duha; smisel pa ima le, dokler mu priznavamo, da ima cilj ali, še bolje, da je sled z določenim razpletom, ki je lahko bodisi slavno izboljšanje bodisi propad in uničenje; cilj je lahko bodisi misel, ki jo je ustvarila človekova volja, bodisi slepa nujnost, bodisi božja previdnost in nepretrgano ustvarjanje.
Zgodovinsko mišljenje je potemtakem vedno teleološko. Četudi se oskrbujemo z gradivom iz preteklosti in nas privlači preteklost; četudi vemo, da ne moremo napovedati ene minute v prihodnosti, se naš duh zgane le ob večni prihodnosti. Razširjeno in trdoživo mnenje se opira na zgrešeno umevanje, da bi zgodovina morala obravnavati naše razumevanje sedanjosti: zgodovinski misli je ‘sedanjost’ tako malo znana kakor filozofski misli. Zgodovina se vedno sprašuje, kam. Zato jo moramo imeti za disciplino s teleološko naravnanostjo par exellence.
Če želimo izraziti naravo zgodovine, bi v končni analizi verjetno prišli do najbolj uravnovešene definicije, da je zgodovina dramska interpretacija, ki se opira na morfologijo človeške družbe, vsaj dokler ima zgodovina poseben poudarek na nesistematičnem in deskriptivnem značaju ter na nujnosti, da opazuje svoj predmet v delovanju. Čim zgodovina izgubi pred sabo ta dva premisleka, zgreši svoj cilj. Poskušali bomo ponazoriti potrebo po silni previdnosti, ko bomo opozorili na nekatere nevarnosti, ki zavirajo prisvajanje prave zgodovinske vednosti. Te nevarnosti vidim v nabuhlosti izrazov, v rabi stereotipov in v antropomorfizmu. Zadnja je najpomembnejša in najosnovnejša, zato jo moramo obravnavati najprej.
Na začetku smo se strinjali o intelektualni potrebi po nekakšnemu ‘realizmu’ v idejah: s tem smo želeli reči, da moramo pripisovati pojavom enotnost in obstoj, če hočemo izraziti naše misli o svetu in življenju, četudi se naše nominalistično razumevanje nagiba k razčlenjevanju pojavov na neskončne atome in njihove funkcije. ‘Realizem’ v sholastičnem pomenu neogibno terja malce nekakšnega antropomorfizma, se pravi to, da pripisujemo idejam človeške značilnosti, čeprav ideje tega v strožjem smislu ne dopuščajo. Ko rečem ‘družba zavrača’ ali ‘poštenje zahteva’, se izrazim antropomorfično, in prav tako, če sem natančen, tudi če rečem ‘prihaja pomlad’. Vse to je sestavni del neogibnega in očitnega antropomorfizma, brez katerega ne bi bilo več naše sposobnosti, da se izražamo.
Jasno je, da kadar koli svarim pred nevarnostjo zgodovinskega antropomorfizma, rabim pripono ‘-izem’ v običajnem pomenu, kot pretirano uporabo nekega sredstva, ki je sicer sama po sebi pravilna ali koristna. To opozorilo navajam zaradi kritika, ki mi je nekoč očital, da sem zagrešil podobno napako; tedaj bi ga moral vprašati, ali bi me obtožil alkoholizma, ker popijem občasno kozarec vina.
Z zgodovinskim antropomorfizmom mislim tudi na nagnjenje, da pripisujemo abstraktnemu izrazu vedenje in navado, ki sta sicer značilni za človeško zavest. Jezik neizogibno terja metaforične izraze, kot sem rekel. Nevarnost pa preži v dejstvu, da lahko metafora, kakršna je, postane osnova za nadaljnje izpeljave in da se rahlo počlovečene govorne figure spremenijo v prikazen, ki vrine mitološko mišljenje na mesto znanstvenega. To se zgodi vselej, kadar je zgodovinsko predstavljanje preobloženo s strastmi, ki so ali politične, ali zgodovinske, ali religiozne ali kake druge. Abstraktni pojem ‘kapitalizem’, denimo, vidimo kot vražje bitje, ki je čezmerno kruto in zvito; ‘revolucijo’ vidimo sprva kot idejo, kmalu pa postane skorajda živo bitje.
Le en korak loči antropomorfizem od retorične in alegorične personifikacije. Antropomorfizem mnogokrat nima škodljivega vpliva na retoriko: je kot lobanja s prekrižanimi kostmi na steklenici s strupeno pijačo. Ko pa ‘prestol’ meče senco ali ko ‘revolucija’ nosi baklo in z odprtimi usti preskakuje barikade, tedaj vemo, da imamo opraviti z metaforami.
Antropomorfizem je nevaren, kadar goji pod krinko metafor prepričanje, da moramo govorno figuro še vedno brati filozofsko ali znanstveno. Nikjer tega ne vidimo jasneje kakor v Propadu zahoda Oswalda Spenglerja. Četudi imamo njegove povezave, globino njegovih opažanj in odlične zorne kote za izvrstne, nam vse to ne more nadomestiti osnovne napake te velike knjige. Spengler tlači svetovno zgodovino v sheme, če pa kaj ne ustreza njegovim predstavam (krščanstvo, Amerika, latinski narodi, na primer), potem to zanika ali izpodbije. To pa še ni vse: medtem ko je tiransko razdelil kulture na področja, jim dal človeško obliko in jim pripisal biološke življenjske kroge, je zagrešil nasilje nad zgodovino.
Ali ni pravi zgodovinski pomen civiliziranega sveta dejansko zmagal pri tej zadevi? Spenglerjev veliki um je prav gotovo dosegel učinke, kdo pa danes, preden so se iztekla dvajseta leta, govori o njegovem nizu kultur; izvzemši Nemčijo, kjer so vsi sprejeli ‘faustovskega človeka’ kot uporaben zgodovinski izraz?
Nevarnost je toliko večja tam, kjer iz zgodovinskega materiala oblikujejo idealne pojme iz čisto političnih namenov, ki jih potem ponudijo kot ‘nove mite’, podobno, kot se običajnemu človeku vsiljuje sistem misli o svetem. V tem primeru je naš pogled namenoma zamračen s strašno zmešnjavo religije, mitologije in znanosti zaradi čiste hinavščine. Zgodovinska zavest našega časa se mora paziti, da v imenu zgodovine ne podpihuje malikov željnih krvi, ki žrejo kulturo.
Vrnimo pa se k mirnejšemu področju zgodovinskega preučevanja. Govoril sem o nevarnosti, ki sem jo imenoval nabuhlost izrazov. Kaj sem s tem mislil, bom nemudoma ponazoril z najbolj izrazitim primerom. V prvi polovici 19. stoletja se je v zgodovinski misli pojavil izraz ‘renesansa’, ki se je nanašal na točno določeno intelektualno gibanje iz neke določene dobe. Pozneje so odkrili, da, prvič, ne morejo z nobenimi sredstvi označiti narave, obsega in trajanja tega gibanja, in, drugič, da so bila podobna gibanja v drugih obdobjih in v drugih krajih. Raba besede renesansa se je zato razširila na nezaslišan način. Nekdo je dopustil, da se renesansa začne zelo zgodaj, v 13. stoletju, traja pa vse do 17. stoletja; drugi je začel uporabljati izraz karolinška renesansa in renesanse nasploh. Izraz je s tem vendarle neopazno izgubil svoje bistvo, svoj okus in svojo vrednost, kajti zgodovinski izraz ohrani vrednost le, če nas spomni na zelo določeno zgodovinsko preteklost, ki jo lahko prikličemo v spomin z značilnimi slikami. Ko rečem ‘italijanska renesansa’, bi rad videl vse med Donatellom in Titianom, ampak nič več.
Pojem renesansa je postal nabuhel. Pozneje se je podobno godilo izrazoma gotika in barok. Izvirno sta oba izraza označevala arhitekturni stil, vključno s kiparstvom. Potem so odkrili, da je neke značilnosti teh stilov mogoče najti tudi drugod, v intelektualni produkciji in po celemu obdobju. Z izrazoma so potem začeli označevati vso kulturo ene dobe, naposled pa sta se izraza povzpela do abstraktnega pojma stila nasploh. V neki meri lahko ta postopek upravičimo, vendar pa beseda nima več draži za zgodovinarja. Postala je kirurško orodje, namesto da bi bila cvetoča veja.
Tretjo nevarnost sem imenoval stereotip, za katerega je zgodovina zelo ranljiva ravno zato, ker stereotip ni ne sistematičen ne natančen po značaju. Zgodovina mora delati s splošnimi izrazi, ker lahko z njimi zajame veliko vsebine. Hkrati pa zgodovini ni treba dejansko preizkušati točnih vrednosti teh splošnih pojmov, ker njihovih posameznih idej ni mogoče primerjati ali omejiti, saj so po naravi heterogene in selektivne. V veliki skušnjavi smo, da proglasimo za stereotip pojem, ki je bil nekoč uporaben pri podatkih, danes pa terja premislek in novo posebno ovrednotenje. Tu mislim na vse preveč voljne rabe skoraj vseh splošnih izrazov, ki so nastali pri preučevanju družbenih in političnih pojavov in institucij: izrazi kapitalizem, fevdalizem, reakcija, buržoazija, demokracija in neštete druge. Zgodovina ne more brez njih, a resen zgodovinar, ki želi predstaviti živ in točen premislek o preteklosti, mora biti pazljiv pri uporabi teh izrazov, saj so obremenjeni z dobrimi in slabimi občutji.
Na tem mestu moramo morda reči kakšno besedo o posledicah velike shematične delitve, zaradi katere govorimo o antiki, o srednjem veku in o modernosti.
Ker se je krščanstvo cepilo iz debla klasične civilizacije, je videlo tok zgodovine kot model izmeničnih cesarstev, med katerimi je bilo zadnje rimsko cesarstvo. Humanisti so prvi prispevali novo razumevanje o nizu obdobij, ki je prešlo v tradicijo kot nespodbitna splošna osnova za periodizacijo zgodovine. Antiko so videli v velikem sijaju; mislili so, da so zajeli njeno popolnost. Svoj čas so humanisti doživljali kot svitanje nove dobe; to, kar jih je ločevalo od stare slave, pa so imenovali obdobje divjaštva in teme, media aetas ali medium aevum, se pravi vmesno obdobje, obdobje vmes, kar je povsem negativen izraz. Šele veliko pozneje, okoli leta 1700, je bila trojica antika, srednji vek in modernost sprejeta kot akademska klasifikacija pri preučevanju zgodovine. Kljub temu se je čustvena vsebina kmalu pritaknila vsakemu izmed teh izrazov, čeprav so bili izrazi sami po sebi povsem kronološki.
Antika je obdržala izvirno slavo, ki so ji jo pripisovali od začetka. Srednji vek je postal izraz za kulturni razkroj, nevednost in ustrahovanje. V čas modernosti so sodili osvojitev novega sveta, tisk, obnovitev umetnosti in religije, vznik znanosti in mnoge druge stvari. Nazadnje je romantika dala tudi srednjemu veku sij lepote in nostalgije in tako so vsi trije izrazi nosili kulturne idejne vrednosti s pozitivno vsebino.
Komaj so te časovne delitve dobile tako živo perspektivo, je bilo že treba obračunati z njihovo kronološko neustreznostjo. Tako imenovan konec rimskega cesarstva na zahodu leta 476 ni predstavljal konca neke kulture, kakor tudi ne odkritje Amerike in osvojitev Granade leta 1492 konca druge kulture. Danes je potreba po nekoč uporabnih izrazih s pozitivnimi kulturnimi implikacijami postala močnejša kakor ugotovitev, da so njihovi kronološki razlogi pomanjkljivi. Občasni konflikti so se nekoč bili okoli vprašanja, ki še danes ni zaključeno, ali postavimo v leto 1600 konec srednjega veka. To pa še ni vse: kot idejo o neki dobi so izraz »srednji vek« prenesli na čisto drugačne kulture, kakršne so grška, indijska in japonska.
Čeprav se zgodovinar strinja, da je splošna delitev neustrezna, pa ga to ne ubrani pred uporabami teh izrazov. Ve, da so izrazi preprosta pomagala pri razumevanju. To pa ne odpravi najpomembnejšega dejstva: zgodovina še naprej potrebuje specifične izraze, pa čeprav so nedorečeni, s katerimi označi splošne kompleksnosti, da lahko fraza »srednji vek«, četudi nima pomena sama po sebi, ustvari tako poseben okus in prikliče tako polno sliko življenja, ki ga zgodovina še lahko prenese.
Stalno se vračamo k nizu nasprotnosti, med katerimi mora delovati zgodovinska misel. Ali si zgodovina prizadeva za posebno ali splošno znanje, za konkretno ali abstraktno, za enkratno ali ponavljajoče? Ali je zgodovinska vednost v nazornem prikazu ali v pojmih? Je cilj zgodovinske metode analiza ali sinteza, so njeni predmeti posamezniki ali množice, posamezna dejanja ali kolektivi?
Navsezadnje je zgodovinski pomen naravno naklonjen posamičnemu, nazornemu, konkretnemu in individualnemu. Zgodovinarjev pogled se mora upirati v razne dogodke v njihovi spremenljivosti. Vredno truda je morda znanje, ki je izgubilo pred sabo dejanske ljudi in dejanske dogodke, vendar pa to znanje ne pripada več zgodovini.
Videli smo že, na drugi strani, da za zgodovinsko razumevanje, ki je razumevanje samega življenja, dejansko velja, da mora biti posamezno vedno v odnosu do nečesa splošnejšega; da zgodovina vedno primerja splošno z nečim bolj posamičnim. Edinstveni dogodek je razumljiv le v splošnem kontekstu. Za tistega, ki ne pozna zgodovine, sta zadeva z morilci Florisa V. in zadeva De Witts enako raznorodni. Konkretno lahko prepoznamo le s sredstvi abstrakcije. Predstavitev in ideja si nista povsem izključujoči.
Ko smo temeljito spoznali nasprotnosti zgodovinske vednosti, lahko z lahkoto odgovorimo na številna vprašanja, ki so sprožila živahne razprave in vroče argumente. Na vsa vprašanja, ali je prav to ali ono, je odgovor jasen, čeprav so vprašanja na videz izključujoča. Pravilno je oboje, eno skrito v drugem.
So cilj zgodovinske vednosti posamična dejstva ali obsežni pojavi in konteksti? Oboje. V posamičnih dejstvih prepoznamo večje kontekste; brez vednosti o posamičnostih pa je splošni pojav suhoparen in brez življenja. V natanko določenem obdobju rimskega cesarstva, tik pred nastopom krščanstva, je živel Cezar. Vendar pa Cezarja razumem le, ker ga lahko primerjam z Aleksandrom in Napoleonom. Sem iskal primerjavo, cesarja generala kot takega? Če to drži, potem grem lahko na koncu raziskave s Cezarjem, Aleksandrom in Napoleonom tja, kamor biolog vrže ostanke svojega eksperimenta. Iskal sem lik Cezarja, kakršen je v svoji enkratnosti: kakor se razlikuje od neštetih drugih likov in kakor je podoben nekaterim.
Stališče, da je pri zgodovini težko prikazati natančen razvoj, prinaša tudi potrebo po poznavanju posameznih dejstev. Kajti med kopičenjem zgodovinskega znanja ne smemo spregledati nepredvidljive usode posameznika, pa naj bo ta oseba zabavljač ali uničevalec ali obnovitelj sveta.
Zaslišali smo glasen in dolg krik, o katerem sem govoril zgoraj: »Ne zasipajte nas s heroji in tirani, ne opisujete smrtnikov od zibelke do groba in ne iščite, kaj žene ljudi. Dajte nam življenja množic, njihovo garanje in trpljenje, upe in razočaranja, strasti in nasilja.« Prav, toda vsega tega ne boste razumeli, vsaj ne zgodovinsko, če ne boste najprej videli posameznikov, ki so oblikovali ideje in imeli pogum, da so jih izpeljali, ki so tvegali in zmagali; ali drugače: kdo je opazoval in trpel, kjer so množice izgubile upanje.
Z veliko mero zaverovanosti je izbruhnil duh sodobnega časa, ki goji spoštovanje do kolektivnosti, sovraži pa vse individualno: »Zgodovine ne delajo maloštevilni junaki, temveč skupine, razredi in rase.« Prav gotovo in pri tem bi moralo ostati, če bi bili elementi teh skupin ali narodov preprosti seštevki, ki so podobni mernikom žita, o katerih je Heraklit rekel: »Katero posamično zrno, prvo ali tisoče, povzroči, da se kup zgrne s truščem?«
Pazi: Heraklit ni izpeljal sklepa, da je usipanje povzročilo posamično zrno, in to naj bi bilo vse. S tem vprašanjem je poudaril, da zagrešimo logično napako pri vsaki generalizaciji v primerih, kjer je vsaka enota dogodka mikrokozmos. Ni mogoče logično odgovoriti na vprašanje, ali zgodovino ustvarja posameznik ali skupina, zato je vprašanje nepomembno za zgodovinarja.
Ostane pa nam čisto metodološko vprašanje. Je naloga zgodovinarja, da analizira ali sintetizira? Odgovor (istega bi, mimogrede, našli v vsaki disciplini) je, da oboje.
V preteklosti je zgodovina nedvomno grešila in še danes pretirava z analitičnim delom, morda bolj kot kaka druga disciplina; zdi se, da ji prepogosto manjka vsakršen občutek za širši kontekst dogodkov in je ne zanima prikazovanje, ki bi preseglo posamične podrobnosti.
Vendar pa ima zgodovinar trojni izgovor, če ne opravičilo. Prvi je tale: zgodovina je po naravi svojega gradiva disciplina, ki drži svoje raziskovalce v odmaknjenosti, drug z drugim pa se srečajo le redko. Gradivo je, ponavljam, neskončno raznoliko in neskončno zamotano. Živo znanje lahko dosežemo le s prodiranjem v podrobnosti, to pa ne pripelje nujno do izpeljave splošnih načel.
Drugič pa, kot sem že opozoril, na smemo pozabiti, da ni mogoče spoznati podrobnosti, če ne poznamo širšega okvira. Nočem reči, da mora imeti vsak raziskovalec lokalne zgodovine vedno v mislih svetovno zgodovino, vendar pa si mora njegovo skromno delo prizadevati za totaliteto vednosti; da v svojem omejenem okviru izpelje sintezo. Z marljivim prodiranjem v detajl postavi pred nas mesto, vas, ceh, samostan, družino – vse živo v njihovi preteklosti. Če jih prenesemo v širše kontekste, v pokrajino, narod, državo ali kontinent, kam lahko zarišemo mejo med nepomembnim in zanimivim? Ni meje. Vsako zgodovinsko dejstvo se samo odpre neskončnosti. Če je pomembno za državo, da ga opazujemo v preteklosti, je enako pomembno tudi za vas in drugo. Pomembnost študije ni opredeljena z obzorjem predmeta: iz spopada, ki je pretresel svet, lahko preučevalec naredi analizo, ki ne seže prav daleč. Šteje le duh, v katerem je delo narejeno. Morda zveni protislovno, vendar pa je zgodovinska sinteza v neki meri opravljena že s samo analizo, saj je zgodovinska vednost zlasti pogled na kaj, podobna potnikom, ki se zavedo lepote pokrajine, skozi katero potujejo.
Medtem je razglabljanje o lokalnem zgodovinarju zraslo do točke, o kateri doslej še nismo spregovorili: da zgodovina ni isto vsakomur in da so privlačnost, navezanost in simpatija odločilne, da se odločimo za neko področje raziskovanja. Razumem, da se v vsaki disciplini odločajo za specializacije po preferencah, v zgodovini pa se preference in zanimanja za neko preteklo dobo povezujejo z raznovrstnimi občutji, ki daleč presegajo študijska prizadevanja. Pomembno vlogo ima domišljija, značaj pa še večjo. Zanimanje za zgodovino je ljubezen do preteklosti in želja, da oživimo mrtve stvari in jih ogrejemo z življenjem.
Zaradi teh razlogov se nešteti ljudje iz vseh dežel dnevno posvečajo majhnim zgodovinskim podvigom, za katere si izbirajo majcene naloge. Nietzsche nikakor ni imel prav, ko je strast za majhne pretekle stvari imenoval v svoji posmehljivi izjavi starinarski konjiček. To je oblika sle po znanju, ki jo moramo spoštovati.
Ravno na tem področju je amaterski preučevalec zgodovine nujno potreben. Na nobenem drugem področju ni tako potreben in zaželen kakor v zgodovini, ki je odprta vsakomur.
Ti premisleki so nas pripeljali nazaj na še eno antitezo, ki smo jo srečali že zgoraj, vendar pa si je zdaj nadela grozeče razsežnosti: tiste, ki zadevajo subjektivne in objektivne elemente zgodovinske prakse. Ko smo opisovali naravo zgodovinske dejavnosti in vednosti, ali se nismo preveč posvečali subjektivnemu, da je stopnja gotovosti v zgodovinskem vedenju postala kar negotova?
Sklep tega poglavja je namenjen le-tej stopnji gotovosti in tako ga je treba brati.
Naj povzamemo, kaj smo doslej rekli o elementu subjektivnega v zgodovinski vednosti. Vedno je prisoten, celo pri zastavitvi vprašanj. Vprašanje je krivo, da vsak razmišlja o drugih dejstvih, dela druge povezave in druge interpretacije. Da lahko vidimo povezave, je odvisno od vrednosti, ki jo oseba pripisuje stvarem, o katerih razmišlja. Zgodovinska vednost je mrtva in brez vrednosti, če nima za sondo in vatel zgodovinarjevega osebnega intelektualnega in duhovnega življenja.
Vprašanje je tole: kako daleč lahko osebna ocena nadzira presojanje in dopušča kritičnost? Bolj nekdo neguje osebni pogled na svet, z večjo strastjo zagovarja svoje ideje, z večjo verjetnostjo bo odtavala vstran njegova sposobnost zgodovinskega presojanja. Le rahla razlika je med neizogibno subjektivno obravnavo problema in med surovimi predsodki in pristranskostmi.
Če upoštevamo ta dejstva, kako se bomo potem branili pred daljnosežnim skepticizmom, ki cel sprevod zgodovine kliče fable convenue, negotovo in ničvredno znanje. Morda lahko poiščemo tolažbo kar v zgodovini sami.
Zgodovinski skepticizem je stara bolezen, ne smemo pa ga zamenjevati s splošnim filozofskim skepticizmom. Nikakor ni nastal s sodobnim učenjem ali kritično metodo, pa tudi ne s starim pironizmom. Zdi se, da se okrepi vedno, kadar nov močan miselni tok izsili, da ljudje v nekem obdobju spremenijo svoje stališče o zgodovini. Humanizem je naplavil takšen skepticizem, ki sta ga zastopala Vives in Agrippa iz Nettesheima, Pierre Bayle in Fontenelle pa sta ga predstavljala v 17. stoletju. Skepticizem se pojavlja ali v bolj pretanjeni ali v bolj robati obliki; zadnja brez zadržkov zavrača, da so zgodovinski viri avtentični. Francoski jezuit Jean Hardouin je okoli leta 1700 razglasil vso klasično tradicijo, vključno z deli iz zgodnjega srednjega veka, za namerni ponaredek, ki žali krščanstvo. Tenkočutnejše oblike skepticizma ne zavračajo a priori avtentičnosti virov, ampak trdijo, da dejanske evidence ne morejo biti zanesljive, tudi če prihajajo od sodobnikov ali očividcev. O tem govori zgodba, ki jo je povedal Sir Walter Raleigh: najprej je iz zapora opazoval direndaj na dvorišču, potem pa mu je ječar, ki mu je prinesel hrano, še enkrat pripovedoval o dogodku; razlike med njegovim lastnim opazovanjem in pričevanjem druge priče so ga mučile, da je menda rekel, da je pravkar napisano Svetovno zgodovino vrgel v ogenj.
Dvom te vrste ima utemeljene razloge. Vemo, da psihologija vsak dan na presenetljiv način potrjuje Raleighovo izkušnjo, zlasti pri delu sodišč. Če nekdo ustvari v predavalnici motnjo, ki jo je načrtoval vnaprej, potem pa prosi nič hudega sluteče očividce, da mu opišejo, kaj se je zgodilo, bo ugotovil, da se njihova poročila brezupno razlikujejo. Sklep je očiten: če lahko v preprostih vsakdanjih primerih tako zlahka dokažemo, kako nezanesljivo je vsako pričanje, do kod lahko zaupamo posrednim poročilom iz preteklosti, ki so pogosto pristranska in olepšana. Človek, ki se prepusti osnovnemu zgodovinskemu skepticizmu, pozablja tole: prvič, stališče modernega kritičnega preučevanja zgodovine je, da ne vleče informacij iz namerno zavajajočih pripovednih virov, temveč iz neposrednih prežitkov preteklosti, bodisi materialnih ali literarnih; ta metoda je naučila tudi zgodovinarje, da zgodovinske vire obravnavajo kritično. In celo: brž ko laboratorij sodniške dvorane dokaže omejeno vrednost vsake priče, hkrati ponudi tudi nasprotni dokaz. Ko dobi izkušen sodnik v roke protislovni dokaz, običajno ve, kako iz napačnih materialov obnoviti dejanski dogodek, o čemer smo govorili zgoraj.
Opozoriti moramo tudi na naslednje. Ravno hiperkritični učenjak zgodovine, skeptik par excellence, se navadno zrine v neverjetne razlage, zaradi svoje lastne predstavitve dejstev, ki je izkrivljena; tisti, ki je izhajal iz kritičnega dvoma, je torej končal v breznu najgloblje lahkovernosti.
Najmočnejši argument proti zgodovinskemu skepticizmu pa je vendarle tale: kdor dvomi, da sta lahko zgodovinska evidenca in tradicija zanesljivi, ta ne more sprejeti niti svojih lastnih dokazov, sodb, povezav in interpretacij. Svojega dvoma ne more obdržati le v mejah zgodovinskega skepticizma, temveč se mu mora prepustiti tudi v svojem življenju. Kmalu odkrije, da ne pogreša le dokončne evidence vseh vrst in vseh vidikov v svojem življenju, se pravi evidence, ki jo je imel še nedavno za samoumevno, pač pa pogreša tudi evidenco nasploh. Skupaj s svojim zgodovinskim skepticizmom mora, skratka, sprejeti tudi splošni filozofski skepticizem. Četudi je splošni filozofski skepticizem privlačna intelektualna igra, pa z njim ni mogoče živeti.
Zgodovina tu zopet pokaže svoj odnos do življenja samega. Živimo, si ustvarjamo mnenja in vedno delujemo na osnovi evidence, se pravi evidence, ki je na videz dovolj prepričljiva. Prav tako je evidenca za zgodovino stopnja gotovosti, ki je zgodovini na voljo. Zgodovina je vendarle strožja kot vsakdanje življenje pri sprejemanju evidenc, saj ji njena metoda le redko dovoli, da vzame kaj na up.
Opiranje na avtentične dokumente, na primerjalno metodo in sistematični kriticizem je zmanjšalo nevarnost pred skeptičnim malodušjem. Pazljivo opazovanje, ki lahko zavrže napačnosti in nezanesljivosti na osnovi izkušnje in primerjave, dvigne vrednost in gotovost stvari, ki jih dokaže za resnične in pravilne. Izkušeni zgodovinar se čuti dovolj zanesljivega pri uporabi kriterija; le neizkušeni zgodovinar se nagiba zdaj k sprejemanju očitnih napačnih različic, zdaj k zavračanju najbolj avtentičnih. Sposobnost kritične zgodovine ima tri zahteve: občo pamet, vajo in zlasti zgodovinski smisel, ki je višja oblika razločevanja, s katerim poznavalec prepozna resnično umetnino od neresnične in loči en stil od drugega.
Dandanes ima vsak izobražen človek nekaj čuta za zgodovinsko razločevanje. Vsakdo ima nekaj čuta za razlike med obdobji, stili in kulturami, vsak se lahko po volji prestavi v vzdušje antike, srednjega veka, renesanse ali 18. stoletja. Naš duh in naša kultura sta v veliki meri sprejela zgodovino. Zgodovinsko mišljenje se je naselilo prav v našo kri.
837. A. Marwick, The Nature of History, London 1989, str. 61.
838. Guiraud,Fustel de Coulanges, II. pogl., Bivanje v Strasbourgu, str. 30, op. 1.
839. Prevod in opombe M. Štuhec.
840. Prim. Guiraud, op. cit., str. 22.
841. Na nekaterih mestih rokopisa najdemo dve različici, ne da bi bila prva izbrisana. V tem besedilu navajamo drugo različico, prvo pa navajamo v opombi. Prva različica je tale: »Že samo zato, da živi sredi drugih bitji, si je moral izdelati orožje in obrambo, za druga bitja …«
842. Prevod M. Breznik.
843. Dryasdust (dobesedno: »suh-kot-prah«): izmišljena oseba iz Scottovih romanov, na splošno pisatelj ali raziskovalec starin, se pravi, oseba, ki se ukvarja s suhoparnimi podrobnostmi (opomba prevajalca).
844. Podpisnik ali pristaš National Covenant (podpisan 28. 2. 1838) ali Solemn League and Covenant iz leta 1643 (opomba prevajalca).
845. Prevod M. Breznik.
846. Othmar Spann, leta 1878 rojeni avstrijski ekonomist in vodilni katoliški teoretik. Znan zagovornik korporativizma.