Meni

6. GRŠKI ZGODOVINARJI IN GEOGRAFI RIMSKEGA OBDOBJA

6.1. Grški zgodovinarji in geografi rimskega obdobja

Marjeta Šašel Kos

6.1.1. Zgodovinarji

V času helenizma se je zgodovinopisje razmahnilo in se oblikovalo v različnih smereh, med katerimi so bile glavne retorično zgodovinopisje (npr. pisca univerzalnih zgodovin, Efor in Teopomp), tragično (Duris s Samosa in Filarh iz Aten) in pragmatično zgodovinopisje (Polibij). Žal je ohranjenih le malo zgodovinskih del (to velja za vsa antična obdobja), cela vrsta avtorjev je znana le po kratkih fragmentih, zato je naša presoja zgodovinopisja tistega časa načeloma omejena. Kljub temu smo iz ohranjenega reprezentančnega vzorca ugotovili neke splošne smernice in splošne značilnosti razvoja pisanja zgodovine. Zanimivo je, da je bila grška zgodovina neke vrste historia perpetua, saj je veliko zgodovinopiscev zavestno nadaljevalo delo svojih predhodnikov, tako npr. Tukidid Herodota, Ksenofont Tukidida, Polibij Timaja in Pozejdonij Polibija; zlasti slednja dva sta močno vplivala na rimskodobno zgodovinopisje. Grško helenistično zgodovinopisje je imelo izreden vpliv na zgodnjerimsko, zato je prvi znani zgodovinar rimskega rodu Fabij Piktor (okoli 200 pr. Kr.) pisal v grščini. Prvi rimski zgodovinar, ki je pisal v latinščini, je bil malo pozneje Mark Porcij Katon (Origines).

Čas 1. stoletja pr. Kr. in po Kr. je pomenil razcvet rimskega zgodovinopisja, ki je s Cezarjem, Salustijem, Livijem in Tacitom doseglo svoj vrh. Rimljani so bili ljudstvo, katerega zavest je temeljila na tradiciji; imeli so smisel za zgodovino, ki pa je izviral predvsem iz praktičnih političnih motivov. Sočasne grško pisane zgodovine so za temi deli zaostajale in zanimivo je, da so tudi v času pozne republike in zgodnjega principata (druga polovica 1. stoletja pr. Kr. in začetek 1. stoletja po Kr.) med grškimi zgodovinami sprva prevladovale univerzalne zgodovine; njihovi avtorji so bili Strabon iz Amaseje, Nikolaj iz Damaska, Timagen iz Aleksandrije. Dionizij Halikarnaški je približno v istem času napisal Rimske starožitnosti. 2. stoletje pomeni za rimsko zgodovinopisje zaton, za sočasno grško pa ponovni vzpon; mnogo zgodovinarjev je namreč izviralo z grškega vzhoda, od koder so prišli v Rim in v službi rimskih vladarjev dosegli visoke časti in službe; nekaj jih je postalo tudi rimskih senatorjev. Razumljivo je, da so na rimsko državo gledali z naklonjenostjo, jo prikazali v pozitivni luči ter njen obstoj smatrali za upravičen in potreben. Podobno kot prej Polibij so si zastavljali vprašanje, od kod veličina Rima. Glavni predstavniki grško govorečih zgodovinarjev cesarskega obdobja so Flavij Jožef, Apijan iz Aleksandrije, Arijan iz Nikomedije, Kasij Dion, Herodijan, Deksip in Evnapij.

Zgodovinopisje je bilo literarna zvrst in se je podrejalo določenim pravilom. Ena najbolj tipičnih značilnosti grškega in rimskega zgodovinopisja vseh dob so bili govori (pa tudi pisma), ki so bili vedé in namenoma izmišljeni (vsaj v smislu navedbe avtentičnega besedila), kajti njihova funkcija je bila povezovalna, povzeli naj bi bistvo situacije in ponazorili pravo atmosfero, ki je ustrezala opisu dogodkov in jih dodatno osvetljevala.

Flavij Jožef, avtor Judovskih vojn in Judovskih starožitnosti (te se v naslovu navezujejo na Starožitnosti Dionizija Halikarnaškega), v svojih delih, ki so pisana po vzoru helenističnega zgodovinopisja, opisuje zgodovino svojega ljudstva v apologetskem tonu, kajti pojavi antisemitizma so stari toliko, kolikor je stara judovska diaspora. Jožef, ki je izviral iz stare svečeniške družine in je bil sicer goreč zagovornik judovske vere, je vendarle gojil prepričanje, da je Bog na strani Rimljanov, in je skušal grško govorečim bralcem predstaviti judovsko zgodovino v ugodni luči. Tudi Manetonova (Manetho) zgodovina Egipta in Berosova (Berossus) zgodovina Babilonije temeljita na helenističnem zgodovinopisju.

Od drugih pomembnih ohranjenih rimskodobnih grških zgodovinarjev si je vsak izbral svoje teme in svoj stil pisanja zgodovine, zato se med seboj zelo razlikujejo in občasno zelo dobro dopolnjujejo. Iz 2. in 3. stoletja imamo predvsem grško pisane zgodovine, rimsko zgodovinopisje, pisano v latinščini, je že v zatonu, izjemo predstavlja zgolj Amijan Marcelin, ki pa je bil, zanimivo, po rodu sirijski Grk.

Apijan iz Aleksandrije (iz 2. stoletja po Kr.) je avtor Rimske zgodovine, ki jo je razdelil po deželah, v petih knjigah pa je posebej opisal državljanske vojne. Več sklopov iz državljanskih vojn predstavlja edino kontinuirano pripoved o nekaterih dogodkih, zato je Apijan še dodatno pomemben zgodovinski vir. Kaže, da je njegova razdelitev zgodovinske snovi po deželah, ki so jih Rimljani osvajali drugo za drugo, bolj ali manj izvirna, saj se nam podobno »etnološko« zasnovana dela niso ohranila.

Prav tako iz 2. stoletja je Arijan iz Nikomedije, avtor Anabaze (Aleksandrovega pohoda) in Zgodovine diadohov ter številnih krajših del. Veliko vojaško-raziskovalno odpravo Aleksandra Velikega, njegova osvajanja in vladanje je želel prikazati čim bolj verodostojno in nepristransko, kar je že z ozirom na sam žanr biografske monografije težko dosegljivi cilj; dodatna težava je bila, da so o Aleksandru obstajala kontroverzna poročila, v Arijanovem času pa so bili dogodki iz Aleksandrovega obdobja že zelo odmaknjeni. Arijan je napisal med drugim tudi neke vrste zgodovino lova (O lovu), kar kaže na raznolikost zanimanj tedanje izobražene aristokracije; s tem je v nekem smislu nadaljeval Ksenofontovo tradicijo.

Malo poznejši je Kasij Dion, ki je napisal Rimsko zgodovino v 80 knjigah. Njegova zgodovina je pomembna za obdobje zgodnjega principata, saj del ohranjenih knjig predstavlja za marsikatere dogodke edino kontinuirano pripoved; posebej dragocena pa je tudi za njegovo sodobnost, za markomanske in sarmatsko-kvadske vojne in obdobje severske dinastije. Del njegove zgodovine na drugačen način dopolnjuje Apijanovo, ob primerjavi njunih del pa se zastavljajo zanimiva vprašanja o različnih ali istih virih, ki sta jih uporabljala, in o njunih različnih metodah pisanja ter pogledih na zgodovinopisje, predvsem pa o različnih ciljih, ki sta si jih zastavila. Za svojo dobo pomembno je tudi krajše delo Herodijana, ki je bilo do nedavnega po krivici pretirano podcenjevano. Napisal je Zgodovino po Marku Avreliju, ki sega do leta 238; najnovejše analize njegove zgodovine so pokazale, da je kljub lahkotnemu in mestoma površnemu in posplošujočemu stilu največkrat zanesljiv, ko navaja konkretne podatke.

Medtem ko je za poznorimsko obdobje do padca zahodnorimskega imperija leta 476 ohranjenega le malo, sta se v pozni antiki spet ohranili dve pomembni grško pisani zgodovini: Zosimova (začetek 6. stoletja), ki je zadnja sodobna zgodovina, ki jo je napisal poganski zgodovinar, in zgodovinsko delo Prokopija iz Cezareje, ki je najvažnejši zgodovinar iz časa Justinijanove vladavine (527–565).

Navedeni so le najpomembnejši zgodovinarji, ki so pisali vsak v svojem žanru, bilo pa jih je še mnogo več, predvsem piscev zgodovine Grčije (Helleniká) in lokalnih zgodovin. Preseneča raznolikost tem in žanrov ter kakovost zgodovinskega pisanja, ki se odraža med drugim tudi v težnji, da bi uporabili čim več primarnih virov, kar ni posebej značilno za sočasna latinsko pisana zgodovinska dela. Primerjava in poglobljeno ter detajlno ovrednotenje predhodnih del, kar je značilno za sodobno zgodovinopisje, sta bila grškim in rimskim zgodovinarjem tuja, kajti za določeno temo in z njo povezano problematiko oz. za določeno obdobje ali deželo so navadno uporabili le en vir, ki so ga izbrali kot najboljšega in ga po današnjih merilih razmeroma nekritično prepisali. Vendar so se bolj kot sodobni zgodovinarji trudili, da bi bili sami prisotni pri dogajanjih, če pa avtopsija ni bila mogoča, so zbirali in preverjali ustne podatke. Zavedali so se mnogih metodoloških problemov, za katere so poiskali tudi ustrezne rešitve, od katerih nekatere veljajo še danes; prav tako so se ukvarjali tudi s teoretično zgodovinsko problematiko in svetovnonazorskimi vprašanji, o katerih razpravljajo tudi sodobni zgodovinarji.

6.1.2. Geografi

V obdobjih od arhaike do konca helenizma se je vzporedno razvijala kot samostojna veda tudi geografija, ki pa je med drugim vendarle predstavljala pomembno komponento zgodovinopisja. Antični pomen besede geografija (»opis zemlje«) je bil širši, kot besedo pojmujemo danes, obsegal je veliko etnografije. Tedanje védenje o resničnem svetu se je mešalo s predstavami o neznanih svetovih in že v homerskih epih je mogoče zaslediti željo po geografski razvrstitvi, npr. v katalogu ladij (2. spev Iliade), v opisu Ahilovega ščita (8. spev Iliade) ter v Odisejevih prigodah ob vračanju na Itako (Odiseja). Zemljo so si tedaj predstavljali kot z neskončnim oceanom obdan otok, kar do konca antike ni bilo dokončno ovrženo.

Jonci so si zemljo predstavljali kot nekoliko konkavno ploščo, ki je bila trikrat toliko široka kot globoka; ideja, da je okrogla in del sončnega sistema, izvira od Pitagore in pitagorejskih filozofov. Herodot, ki sicer velja za utemeljitelja zgodovinopisja, se je veliko ukvarjal tudi z geografijo in etnografijo. V svojem delu je upošteval geografsko znanje o Perziji, severni Afriki in še posebej o Egiptu in zahodnem Sredozemlju. Tedaj znani naseljeni svet je poimenoval oikuméne, vendar je vedel za ljudstva, ki so živela izven tega sveta in z njim niso imela stikov; obdajala naj je ne bi morja, razen na zahodu, temveč prazna kopna območja. V oikuméne, obdano z morji, pa je vendarle verjel še Eratosten in šele v 2. stoletju po Kr. je Ptolemaj ponovno dokazal večjo pravilnost Herodotovega spoznanja. V 4. stoletju pr. Kr. so že vedeli, da je zemlja razdeljena na pet podnebnih toplotnih pasov, kar je hkrati tudi pomenilo, da je oikuméne le majhen del celega sveta (južno od Ekvatorja naj bi npr. živeli Antipodi in Antihtoni). Skilaks je prvi znani geograf, ki je šel na raziskovalne odprave, vendar njegovo delo ni ohranjeno, do nas je prišel le Períplous Psevdoskilaksa iz 4. stoletja. Nova geografska obzorja so odprli pohodi Aleksandra Velikega, ki so izredno povečali geografsko védenje. Tedaj se je tudi vzpostavila formalna povezava med geografijo in politično oblastjo, ki je igrala pozneje izredno pomembno vlogo v rimski državi. Geografijo kot znanstveno vedo je utemeljil Eratosten. V svojih delih, ki se niso ohranila – znana so le fragmentarno iz drugih piscev – se je ukvarjal z izračunavanjem obsega zemlje in s kartografijo. Njegove podatke je uporabil tudi Klavdij Ptolemaj.

Geografsko znanje se je prvič močno povečalo z grško kolonizacijo; v 6. stoletju sta v Joniji Anaksimander in Hekataj iz Mileta utemeljila literarno zvrst »pot okoli sveta« (períodos gês), opremljeno s skiciranimi zemljevidi, ki pa se niso ohranili. Geografsko-etnografski spisi »poti okoli sveta« so bili zelo popularni v času helenizma, posebej če so vsebovali tudi opise čudežev in mitološke zgodbe; nič manj niso bili priljubljeni v rimski dobi, npr. Dionizijeva Periégesis iz 2. stoletja po Kr., ki jo je v 4. stoletju prevedel v latinščino in priredil Avien. V to kategorijo sodi tudi Pomponij Mela in njegova geografija De chorographia v treh knjigah, ki jo je napisal v času, ko je cesar Klavdij osvojil Britanijo.

Zemljevidov za splošno uporabo ni bilo, kartografsko predstavljeni geografski podatki so bili predvsem seznami krajev in med njimi označene razdalje na državnih cestah tipa Tabula Peutingeriana (katere izvirna predloga je verjetno iz 4. stoletja po Kr., vsebuje pa podatke iz 1. in 2. stoletja) in drugi itinerariji oz. períploi za morske poti.

Geografsko znanje je uporabila cela vrsta zgodovinarjev, najpomembnejši zgodovinar in hkrati geograf pa je bil Strabon, ki ga danes lahko presojamo le kot geografa, kajti njegovo zgodovinsko delo se ni ohranilo. Strabon iz pontske Amazeje, ki je izviral iz ugledne in politično pomembne pontske družine ter bil visoko izobražen (v Rimu se je gibal v istem krogu rimskih izobražencev in politikov kot Dionizij Halikarnaški), je poleg izgubljenih Zgodovinskih zapisov (Hypomnémata) v 47 knjigah, s katerimi je predvsem nadaljeval Polibija, avtor 17 knjig Geografije. Te so neprecenljiv vir za geografijo avgustejske dobe in zgodnejših obdobij, saj je uporabljal različne, zdaj izgubljene vire. Kritiziral je sicer Eratostena in druge predhodnike, deloma neupravičeno, saj v matematiki in astronomiji/kozmologiji ni imel dovolj velikega znanja, bil pa je stvaren in praktičen in je zelo uspešno nadaljeval tradicijo periegetov. Njegovo delo je prava zakladnica geografskih podatkov avgustejskega imperija.

Klavdij Ptolemaj je svoja dela napisal v Aleksandriji med letoma 146 in 170. Poleg astronomskih je pomembna njegova Geografija (Geographikè hyphégesis) v osmih knjigah (deloma temelji na delu Marina iz Tira), v kateri je skušal kartirati tedaj znani svet. Kraje je navajal po provincah in jih opremil z geografskimi širinami in dolžinami ter kratkim opisom pomembnih topografskih značilnosti. Glavna sistemska napaka je pretirano podaljšanje Sredozemlja v smeri vzhod–zahod. Dolžine so tako napačne za približno 50 odstotkov. Proporcionalno so dežele rimskega imperija prikazane bolj ali manj točno, vendar je veliko tudi individualnih popačenosti. Dežele izven meja imperija pa so v veliki meri nerazpoznavne, na južni celini je npr. Afrika povezana s Kitajsko, pri čemer je Indijski ocean spremenjen v jezero.

Med rimskimi pisci sta s stališča navajanja geografskih in etnografskih podatkov pomembna Cezar in njegova Galska vojna (Commentarii de bello Gallico) ter Amijan Marcelin, načeloma pa je bilo to v rimskem zgodovinopisju izjemno. Pač pa je ogromno geografskih podatkov ohranjenih v Plinijevem Naravoslovju (Naturalis historia). Žal je Plinijevo zgodovinsko delo – napisal je namreč Zgodovino po Avfidiju Basu (A fine Aufidi Bassi; Avfidij Bas je bil zgodovinar iz prve polovice 1. stoletja po Kr., katerega delo je ohranjeno le v nekaj fragmentih) – izgubljeno. Zadnji pomembnejši antični geograf je bil anonimni geograf iz Ravene (Anonymus Ravennas), ki je v 8. stoletju napisal delo v petih knjigah Popis sveta (Cosmographia), za katero pa je med drugim uporabil tudi vrsto rimskodobnih virov, vendar je v njegovi prvi knjigi zemlja še vedno opisana kot plošča, obdana z oceanom, ob katere južnem robu se podnevi pomika sonce.

6.2. Diodor s Sicilije

Marjeta Šašel Kos

Vsi podatki o Diodorjevem življenju izvirajo iz njegove Zgodovine knjižnice, sicer ga omenja le sv. Hieronim v Kroniki (p. 155, i, ed. Helm), ki pravi, da je v Abrahamovem letu 1968 (tj. letu 49 pr. Kr.) zaslovel Diodor s Sicilije, pisec grške zgodovine. Tudi Suidas omenja, da je Diodor deloval v času Avgusta Cezarja in pred tem. Rodil se je v sicilskem Argiriju (Argyrium) verjetno okoli 90 pr. Kr. (1,4,4). Misel o pisanju univerzalne zgodovine je prevzel od Eforja, le da je njegova Knjižnica manj osredotočena na Grčijo kot zgodovinsko delo njegovega predhodnika. Kot Polibij je namreč tudi Diodor živel pod rimsko oblastjo, poleg tega pa je na njegov odnos do sveta vplivala stoiška filozofija, ki je oblikovala tudi njegov pogled na zgodovino. Verjetno je bil seznanjen z učenjem stoiškega filozofa in zgodovinarja Pozejdonija. Študiral je v Rimu (nedvomno je znal latinsko), vendar je veliko tudi potoval, vsaj do Egipta. O njegovi karieri ni nič znanega. Napisal je zgodovinsko delo v 40 knjigah, od katerih je 15 ohranjenih v neokrnjeni obliki. Ni bil izvirni zgodovinopisec, temveč kompilator, ki je želel na osnovi sekundarnih virov, predvsem predhodnih zgodovinskih del, predstaviti v lahko razumljivi in tekoče berljivi obliki celotno zgodovino človeštva.

Gradivo za pisanje je začel zbirati vsaj v 180. olimpijadi (60/59–57/56 pr. Kr.), v času katere je obiskal Egipt in bil priča usmrtitvi enega rimskih poslancev zaradi nehotenega uboja svete mačke (1,44,1). Vsaj leta 56 pr. Kr. je začel s pisanjem, kar je razvidno iz prve knjige, v kateri omenja, da so poslednji tujci, ki vladajo v Egiptu, Makedonci, ki so v deželi že 276 let (1,44,1–4), Aleksandrovo osvojitev Egipta pa datira v leto 331 pr. Kr. (17,49). Za pisanje zgodovine je potreboval 30 let (1,4,1), delo pa je končal pred letom 30 pr. Kr., ko je Oktavijan osvojil Egipt, ker tega ne omenja, kar bi bilo spričo dejstva, da je rimsko državo nadvse občudoval, zelo nenavadno. Zadnji sodobni dogodek, omenjen v njegovem delu, ki ga je mogoče časovno opredeliti, je omemba mesta Tavromenij na Siciliji (16,7,1), za katerega omenja, da »je Cezar iz njega pregnal prebivalstvo in v njem ustanovil rimsko kolonijo«. Oktavijan, ki je v virih pogosto imenovan »Cezar«, je to napravil leta 36 pr. Kr. ali malo pozneje, ko je bil poražen v pomorski bitki proti Sekstu Pompeju, mesto pa mu je zaprlo vrata.

Stoiška filozofija je vplivala na njegovo razumevanje človeštva kot velike – prostorsko sicer razdrobljene – družine, ki jo druži koncept božje previdnosti, pisec svetovne oz. univerzalne zgodovine pa v službi te previdnosti skuša prikazati na videz zmedene in nepovezane zgodovinske dogodke kot neko celoto, ki ustreza božjemu načrtu. Diodorju to ni povsem uspelo, pač pa se njegovo gledanje na ljudi kot na sobrate odraža v njegovem odnosu do suženjskega vprašanja. V desetih letih od 70 do 60 pr. Kr. je bil priča silni ekspanziji rimske države, ki je pod Pompejem Velikim v svoji oblasti združila velik del Sredozemlja, do »skrajnih mej naseljenega sveta« (1,4,3). Pri pisanju ga je predvsem vodila ideja o koristnosti zgodovine in njeni vlogi pri vzgoji in splošnem izobraževanju, zato se je pogosto osredotočil na dejanja in govore pomembnih mož, da bi osvetlil moralno dobre ali slabe nagibe in dejanja ljudi. Ob tem je rad podajal tudi svoje sodbe. Njegovi opisi bitk so retorično obarvani.

Diodorjev glavni vir za starejša obdobja je bil Efor in nekaj pristranskosti, npr. proatensko usmerjenost, gre pripisati njemu, ne Diodorju. Za obdobje 323–302 pr. Kr. je Diodor glavni literarni vir. Za dobo diadohov je uporabil predvsem Hieronima iz Kardije, za zgodovino Sicilije Timaja, za obdobje vzpona Rima pa Polibija. Njegovo poznavanje geografije je načeloma šibko.

Pripoved je začel z mitično dobo, končal pa z letom 60 pr. Kr. Prvih šest knjig je obsegalo obdobje pred trojansko vojno, naslednjih enajst (7.–17.) dobo od trojanske vojne do smrti Aleksandra Velikega, knjige od 18. do 20. čas do leta 301, zadnje, le v odlomkih ohranjene knjige (od 21. do 40.) pa 3., 2. in 1. stoletje do leta 60 pr. Kr., čeprav je mogoče iz nekaterih podatkov sklepati, da je želel končati z letom 45. pr. Kr. Berljivost kvari analistično podajanje dogodkov. Kot zgodovinar se je sam zavedal nekaterih napak svojega dela, tako določene površnosti in pomanjkanja izvirnosti, vendar mu ni mogoče odrekati svojskega stila. Zgodovinsko delo, ki ga je ustvaril, ni slepo prepisano iz del predhodnikov, ampak je gradivo samostojno oblikoval v neko novo celoto, verjetno tudi zato, ker so se podatki pri različnih avtorjih pogosto razlikovali, Diodor pa je moral te neenotnosti med seboj uskladiti. To je nedvomno zahtevalo poglobljeno razumevanje snovi. Njegov namen pojasni že sam naslov njegovega dela, Zgodovinska knjižnica, ki sam na sebi kaže, da avtor ni imel visoko ambicioznih historiografskih ciljev, pač pa je želel posredovati kolikor mogoče široko znanje iz predhodnih del.

6.2.1. Zgodovinska knjižnica310

1,1 Prav bi bilo, ko bi vsi ljudje izkazovali piscem splošnih zgodovin veliko hvaležnost, ker so vložili svoje napore v prizadevanja, da bi koristili skupnosti; bralcu na povsem nenevaren način sporočajo védenje o vsem, kar utegne biti koristno, in mu s tem omogočajo odličen vpogled in izkušnjo. Vsakršno spoznanje namreč, ki je posledica izkustva, nam le ob velikih naporih in nevarnostih omogoča, da znamo razbrati, kaj je v vsakokratnih okoliščinah koristno; tudi najbolj izkušeni med junaki311 je moral prestati mnoge tegobe in šele potem »videl je mesta premnogih ljudi, spoznal jim navade« 312

Razumevanje tujih uspehov in neuspehov pa, ki je plod preučevanja zgodovine, vsebuje povsem neboleč poduk. Poleg tega si zgodovinarji prizadevajo, da bi vse ljudi, ki si sicer delijo isti rod, 313 vendar jih ločujeta prostor in čas, združili v eni in isti družini, in tako nastopajo kakor nekakšni uresničevalci božjega načrta. […]

1,2 Skratka, zgodovinski spomin na dobra dejanja je tisto, kar v ljudeh ustvarja potrebo po tem, da postanejo denimo ustanovitelji mest ali snovalci zakonov, ki prispevajo k varnosti v življenju v skupnosti, in da si mnogi prizadevajo, da bi se dokopali do novih znanj in spretnosti, s katerimi bi pripomogli k blaginji človeškega rodu. Sreča je lahko le skupek vseh teh vrednot, zato moramo dajati priznanje najprej tistemu, kar jih najbolj pospešuje, torej zgodovini. Zgodovina nam mora veljati za zaščitnico odlik in zaslug plemenitih ljudi, za pričo nizkotnostim pritlehnežev in za dobrotnico vsega človeškega rodu. Če namreč lahko zgodbe o Hadu, ki imajo celó izmišljeno ozadje, tako zelo vplivajo na čut ljudi za pravico in na njihov odnos do bogov, potem moramo dopustiti, da more zgodovina, glasnica resnice, ki je tako rekoč zibel vse modrosti, še toliko bolj oblikovati naš čut za pravico in dobroto.

Ljudje zaradi krhke človeške narave živijo le neznaten trenutek v neskončnem veku, nato pa so vso večnost mrtvi. Ob smrti tistih, ki v življenju niso napravili ničesar vrednega omembe, z njihovim telesom mine tudi vse, kar je bilo v njihovem življenju; dejanja tistih pa, ki so s svojim trudom in izjemnostjo dosegli slavo, ostanejo v spominu ljudi, ker o njih govori in jih slavi zgodovina s svojim vzvišenim božanskim glasom. […]

1,4 Ker sem videl, da bo ta sicer nadvse koristni podvig terjal veliko truda in časa, sem vanj vložil trideset let svojega dela; s precejšnjo muko in ob številnih nevarnostih sem prepotoval dobršen del Azije in Evrope, 314 da bi na lastne oči spoznal vse najpomembnejše kraje. Mnogi pisci, med njimi tudi nekateri najuglednejši, so namreč zaradi nezadostnega poznavanja krajev zagrešili prenekatero napako. Med sredstvi, potrebnimi za to podjetje, mi je najbolje služila volja do dela, ki slehernemu človeku pomaga izpeljati tudi domnevno nemogoč podvig; obenem sem imel v Rimu na voljo tudi vse gradivo, povezano s snovjo pričujočega dela. Nadvlada tega mesta, ki se zaradi njegove premoči razteza vse do meja naseljenega sveta, mi je namreč med mojim dolgoletnim bivanjem omogočila neomejen dostop do obsežnega gradiva. Ker je moje rodno mesto Agirij na Siciliji in sem v stikih z Rimljani na otoku dodobra osvojil njihov jezik, 315 sem prek zgodovinskih zapisov, ki so se pri njih ohranili daleč iz preteklosti, dobil natančen vpogled v celotno zgodovino te velesile.

Svojo zgodovino sem torej pričel z miti Grkov in barbarov, pri tem da sem skušal po svojih najboljših močeh določiti, katere so pri enih in drugih tiste zgodbe, ki govorijo o najstarejši dobi. Ker je moje delo pri koncu, knjige pa še niso izdane, naj na kratko povzamem vsebino celotnega dela. Prvih šest knjig sem namenil zgodbam in dogodkom pred trojansko vojno – prve tri knjige vsebujejo mitologijo barbarov, druge tri pa skorajda samo mitologijo Grkov. V naslednjih enajstih knjigah sem opisal skupno zgodovino od trojanske vojne do Aleksandrove smrti; v triindvajsetih knjigah, ki sledijo, sem po vrsti predstavil vso zgodovino do začetka vojne Rimljanov s Kelti, v kateri je poveljujoči Gaj Julij Cezar, ki je bil zaradi svojih dejanj povzdignjen v boga, izvojeval zmago nad nadvse bojevitimi plemeni Keltov, ter razširil rimski imperij vse do britanskega otočja. Prvi dogodki v tej vojni so se odvili v prvem letu 180. olimpijade, ko je bil v Atenah arhont Herod.

1,5 Kar zadeva posamezna časovna obdobja, zajeta v tej knjigi, se tistih pred trojansko vojno ne trudim posebej natančno opredeliti, ker mi ni prišel v roke noben zanesljiv letopis za to obdobje, za čas po trojanski vojni pa sem se naslanjal na Apolodora iz Aten316 in postavil vrnitev Heraklidov317 osemdeset let po trojanski vojni, nato 328 let kasneje prvo olimpijado, 318 pri čemer sem se za računanje posameznih obdobij ravnal po menjavah lakedajmonskih kraljev. Od prve olimpijade do vojne s Kelti, s katero sem zaključil svojo Zgodovino, sem preštel 730 let; tako torej celotno delo, ki šteje štirideset knjig, obsega 1138 let zgodovine, ne vštevši obdobje pred trojansko vojno. […]

6.2.1.1. O čaščenju svetih živali v Egiptu

1,83 Kar zadeva čaščenje živali v Egiptu, se to marsikomu zdi nenavaden pojav, ki je vreden pozornosti. Egipčani namreč kar čez mero častijo nekatere živali, pa ne le žive, temveč še po njihovi smrti, kakor denimo mačke, ihnevmone319 in pse, pa sokole in ptice, imenovane »ibis«, potem volkove in krokodile ter mnogo drugih podobnih živali, katerih čaščenje in vzroke zanj bom skušal razložiti, toda najprej naj na kratko spregovorim o samih živalih.

Prvič, vsaki živali, ki jo častijo, je posvečeno zemljišče, katerega prihodek zadošča za njihovo vzdrževanje in čaščenje; še več, ljudje se priporočajo bogovom za svoje otroke, ki so bili ozdravljeni bolezni – ostrižejo si lase in jih prodajo za zlato ali srebro, denar pa darujejo oskrbnikom omenjenih živali. Ti potem za sokole narežejo meso, jih na ves glas kličejo in jim mečejo kose mesa, dokler jih ptice v letu ne polovijo; za mačke in ihnevmone nadrobijo v mleko kruh, jih pokličejo z glasnim cmokanjem in nato vse skupaj postavijo prednje ali pa jih hranijo z mesom rib, ujetih v Nilu. Na podoben način pripravljajo primerno hrano tudi za ostale vrste živali. Obredja, ki je del te oskrbe, se nikakor ne branijo in se tudi ne trudijo skrivati pred očmi množice, temveč so, ravno nasprotno, resnobni, kakor da bi sodelovali pri nadvse pomembnem obredu čaščenja bogov, in med nošenjem svojih posebnih znamenj obredejo vse mesto in podeželje. Ker je že od daleč jasno, katera žival je njihova skrb, vsi mimoidoči pokleknejo pred njimi in jim izkazujejo spoštovanje.

Kadar takšna žival pogine, jo ovijejo v tanko platno, ter jo med jokom in žalovanjem nesejo k balzamiranju. Potem ko so žival mazilili s cedrovim oljem in s pripravki, ki dajejo prijeten vonj in omogočajo dolgotrajno ohranitev telesa, jo pokopljejo v posvečeno grobnico. Kdor tako žival namerno ubije, je kaznovan s smrtjo. Drugače je, če ubije mačko ali ibisa; če namreč ubije katero teh dveh živali, ga v vsakem primeru čaka smrt, naj je žival ubil namerno ali nenamerno, kajti tedaj se zbere množica ljudi, ki s storilcem opravi nadvse kruto, včasih celo ne da bi počakali na sojenje. […]

Vraževerno spoštovanje teh živali je v srcih ljudi ukoreninjeno tako globoko, in tako goreče se vsakdo oklepa njihovega čaščenja, da je v času kralja Ptolemaja, 320 ko ga Rimljani še niso imenovali »prijatelj«, 321 prišlo celo do naslednjega pripetljaja: med obiskom delegacije iz Italije, ki so ji ljudje vseskozi izkazovali vso pozornost in so si v strahu prizadevali, da ji ne bi ponudili nobenega povoda za nezadovoljstvo ali celo za napoved vojne, je neki Rimljan ubil mačko; okrog hiše storilca se je zbrala množica ljudi, in čeprav je mož mačko ubil nehote, ga nič več ni moglo rešiti pred smrtjo, ne kraljevi odposlanci, ki jim je bilo naročeno, naj se zavzamejo zanj, ne strah pred Rimom. In o vsem tem ne poročam na podlagi nečesa, kar sem slišal, temveč sem bil dogodku sam priča, ko sem bil v Egiptu.

6.2.1.2. Začetek opisa Britanije

5,21 Ker smo prišli do konca razlage o morju ob obali Libije in njegovih otokih, naj torej beseda steče o Evropi. Nasproti obali Galije, naravnost nasproti tako imenovanemu Harkinijskemu gozdu, ki je, pravijo, največji gozd v Evropi, ležijo številni otoki, katerih največji je tako imenovana Britanija. Na ta otok ni v preteklosti stopila nobena tuja vojska. Po izročilu sodeč namreč noben junak, ne Dioniz, ne Herkul, ne kateri drugi, pa tudi noben vojskovodja, ni šel nadenj z vojsko. V mojem času pa je Gaj Cezar, ki so ga zaradi njegovih dejanj povzdignili v boga, prvi od vseh napadel otok in premagal Britance ter jih primoral plačevati odmerjene dajatve. Toda o tem bom primerno spregovoril med razlago za ustrezno obdobje, zdaj pa naj spregovorim o samem otoku ter o kositru, ki ga je najti na njem. […]

6.3. Dionizij Halikarnaški

Marjeta Šašel Kos

Dionizij Halikarnaški, grški kritik in zgodovinar, je bil rojen okoli 60 pr. Kr. v Halikarnasu (Romaiké arkhaiología 1,8,4), nedvomno v premožni družini. Od srede 187. olimpijade (30/29 pr. Kr.) je živel v Rimu, kamor se je še kot mladenič priselil v času, ko je »Avgust končal državljanske vojne« (1,7,2). Bil je učitelj retorike; udejstvoval se je v literarnem krogu grških, pa tudi rimskih piscev, ki so govorili grško in ki jim je bil ideal čisti grški jezik, v kakršnem je pisal Demosten. Dionizij se je gibal tudi v visoki rimski družbi; eden njegovih patronov je bil Kvint Elij Tuberon, konzul leta 11 pr. Kr., pisec Analov, ki mu je Dionizij posvetil svoj esej o Tukididu, in ki ga verjetno omenja v Starožitnostih (1,80,1). Nekako dvajset let po prihodu v Rim je objavil vsaj prvi del Rimskih strožitnosti (Romaïkè arkhaiología, Antiquitates Romanae); uvod je namreč datiran v čas konzulata Klavdija Nerona in Kalpurnija Pizona leta 7 pr. Kr. (1,3,4), v sedmi knjigi (70,2) pa se sklicuje na že objavljeno prvo knjigo. To veliko delo obsega 20 knjig in obravnava zgodovino od začetkov Rima do izbruha prve punske vojne, torej sega do začetka Polibijeve Zgodovine; ohranjenih je prvih enajst knjig (do 441 pr. Kr., enajsta je ohranjena pomanjkljivo), od drugih pa le izvlečki. Dionizij je natančno popisoval legende o izvoru Rima, ker je želel dokazati, da je Rim grško mesto, kar starejši generaciji zgodovinarjev ni uspelo. Ena glavnih nalog zgodovinarja je po njegovem tudi to, da si izbere temo, vredno zgodovine. Njegova zgodovina je v nekem smislu učen panegirik rimskim vrlinam; napisana je zelo retorično in vsebuje dolge govore. Z njo je želel ponazoriti svoja merila za dobro literarno delo, ki mora biti čim bolj podobno klasični in manj helenistični prozi. Njegovi nazori o metodologiji zgodovinopisja so ozki, saj je očital Tukididu, da za razliko od Herodota ni izbral teme, ki bi bila vredna pisanja zgodovine. V uvodu omenja, da je za vire uporabljal dela priznanih rimskih zgodovinarjev (1,7), med drugimi Katona, Fabija Maksima, Valerija Anciata, Fabija Piktorja in Kalpurnija Pizona, v nadaljnjem besedilu Starožitnosti pa jih omenja še več, predvsem mlajše analiste, še bolj pogosto pa virov ne navede. Največkrat sam uskladi različne verzije istih dogodkov, včasih pa so razlike prevelike, zato navaja različna mnenja. Prvi zgodovinar, ki citira Dionizija, je Plutarh, ki se je zgledoval po stilu Starožitnosti. Bizantinski avtorji so ga cenili kot največjo avtoriteto za retoriko.

Svoje poglede je razložil tudi v raznih razpravah, katerih kronologija ni jasna, zdi pa se, da jih je večinoma napisal pred Starožitnostmi. Nekaj je izgubljenih, nekaj ni avtentičnih. Ena pomembnih je O posnemanju, v treh knjigah, v katerih je ovrednotil in kritično ocenil različne pisce in od katerih sta ohranjena le poznoantični izvleček ter Dionizijev lastni citat v Pismu Pompeju (3–6: o zgodovinarjih). Podobna literarna mnenja o grških in rimskih piscih pozneje najdemo pri Kvintilijanu (Inst. 10,1). Vrsta študij je posvečenih posameznim govornikom (npr. Liziju, Izokratu, Izaju, Demostenu) in izvira iz njegovega dela O starih govornikih, ki je deloma izgubljeno; v predgovorih zavzame stališče proti »azijanski« retoriki in se zavzema za atiško, za katero meni, da bo v rimskih krogih vladajočega razreda, ki naj bi ga odlikoval dober okus, nedvomno prevladala. Govorništvo je bilo v avgustejskem času zelo priljubljeno v Rimu, bilo je javno in v latinščini ter namenjeno širokemu krogu poslušalstva tudi iz nižjih razredov, medtem ko je zgodovinopisje, katerega publika so bili predvsem izobraženci, nadaljevalo grško tradicijo in grški jezik. Med njimi je bilo tudi veliko Grkov, zato je razumljivo, da je Dionizij izbral za svoje življenjsko delo prav zgodovino Rima. Znal je latinsko in vpliv latinščine je pri njem mestoma opazen pri besednem redu, ki je za grščino nenavaden. Imel je posluh za navajanje podrobnosti in natančno kronologijo. Tukididovo in Polibijevo zgodovino je preučeval tudi s stališča metodoloških problemov, ki sta jih omenjena pisca reševala vsak na svoj način. Po tradiciji aleksandrijske šole je kritično primerjal vire. Žal pa se je na račun vsebine pretirano posvečal formalnim stilističnim kriterijem. Največji retorični učinek je dosegel z govori, ki jih je povzel po Herodotu, Tukididu in Ksenofontu, ki pa prav zato, napisani v grščini, v zgodovini Rima izzvenijo neresnično. Zanimiva je primerjava njegove zgodovine z Livijevo, ki pogosto opisuje iste epizode, vendar zelo okrajšano. Glavna odlika Dionizija je morda ravno v tem, da Livijeve vrzeli dopolnjuje z mnogo dragocenimi podatki.

Izpod Dionizijevega peresa je tudi skupina priložnostnih del, tako O Dinarhu, O Tukididu, dve pismi Amaju (o Demostenovi domnevni odvisnosti od Aristotela, ki jo spodbija, ter o Tukididu) in pismo Gneju Pompeju Geminu o Platonu, katerega stil je Dionizij kritično označil za »ditirambski«. Zanimiv je esej o stilistiki: O razvrstitvi besed (De compositione verborum), edina ohranjena antična razprava na to temo, polna zanimivih opažanj o blagoglasju in onomatopoetskih učinkih (posebej poglavje 20, o Odiseji 11,593–6), kajti literarna dela naj bi bila namenjena predvsem poslušanju.

Dionizijev ideal je Izokratova in Ciceronova tradicija filozofske retorike (Cicerona sicer v svojih ohranjenih delih nikdar ne omeni), ki si jo je mogoče pridobiti z branjem klasičnih avtorjev 5. in 4. stoletja pr. Kr. Zanj ni bil pomemben zgolj stil, temveč tudi filozofska vsebina, predvsem pa si je prizadeval, da bi bilo njegovo delo koristno, zato vsebuje tudi politično zgodovino. Njegova slaba stran je, da marsikakšne rimske institucije ni pravilno razumel; od tod napačne razlage. Zastavil si je določena umetniška merila, ki jih je skušal doseči tako, da je iz raznih klasičnih avtorjev izbiral tiste stilne značilnosti, za katere je menil, da so najboljše. Tako je njegov lasten stil pisanja izrazito eklektičen, vendar jasen in razumljiv. Čeprav je Dionizij po eni strani ozko tradicionalen, pa je hkrati tudi prodoren kritik z izrednim čutom za stil, zato njegova mnenja zaslužijo vso pozornost. Tudi pri literarni kritiki je uporabljal smernice in doktrine različnih filozofskih šol, od peripatetične do platonske in aleksandrijske, slednje posebej pri komentarjih k zgodovinarjem.

Študij zgodovine, ki ga je poglobljeno gojil in v zvezi s katerim je preučeval tudi metodološka vprašanja, npr. problem avtentičnosti, je povezoval s študijem retorike in estetike, ker je bil prepričan, da je to pomembno. Žal pa zmes retorike in zgodovine, ki so jo zgodovinarji gojili po Tukididu, zmanjšuje vrednost prave zgodovine, česar se Dionizij ni zavedal. Njegova metodologija je v veliki meri temeljila na primerjavi raznih del, njegov najvišji cilj pa je bil doseči resnico. Dionizij je nadaljeval tradicijo kulturnega zgodovinopisja, ki ga je prvi uvedel Herodot in nadaljeval med drugimi tudi Teopomp, za razliko od političnega zgodovinopisja, ki ga je uvedel Tukidid, med Dioniziju bližjimi sodobniki pa ga je pisal predvsem tudi Polibij. Vendar pa je bil namen njegove zgodovine doprinesti tako na kulturnem kot na političnem področju.

Literatura:

6.3.1. Rimske starožitnosti322

1,2–3 Tega, da sem se lotil plemenitega in lepega podviga, ki bo za mnoge tudi koristen, menda ni treba posebej razlagati – vsaj ne tistim, ki niso docela seznanjeni z občo zgodovino. Kdor se namreč ozre po vladavinah ljudstev in mest, o katerih se je do nas ohranil spomin iz minulih časov, in jih preuči vsako samo zase ter jih primerja med seboj in želi obenem dognati, katero se je dokopalo do največje moči in katero je bodisi v miru bodisi v vojni zmoglo najbolj bleščeče dosežke, ta bo ugotovil, da je Rim daleč presegel vsa ljudstva in mesta, ki jih zgodovina pomni od prej. Presegel jih namreč ni le v razsežnostih svoje vladavine in s svojimi izjemnimi dosežki, ki jih še nihče ni primerno slavil, temveč tudi z dolgo dobo svojega obstanka, skozi katero je vzdržal do našega časa.

Imperij Asircev je bil sicer res starodavna tvorba, katere začetki so segali še v bajeslovne čase, vendar je obvladoval le majhen del Azije. Medijci so zavojevali Asirce in močno razširili svojo oblast, a niso obstali dolgo; njihove države je bilo konec v času četrte generacije. 323 Perzijci, ki so porazili Medijce, so naposled postali gospodarji skoraj vse Azije, ko pa so šli nad evropska ljudstva, jih niso uspeli podjarmiti prav mnogo, njihova vladavina pa se je obdržala le nekaj dlje kot dvesto let. 324 Makedonska sila, ki je strla moč Perzijcev, je po velikosti prekosila vse dotedanje imperije, a ni obstala prav dolgo, temveč je po Aleksandrovi smrti začela propadati; nemudoma so jo namreč raztrgali njegovi poveljniki, in čeprav se je mogla okrepiti in obstati dve ali tri generacije od časa diadohov, 325 so jo vseeno slabila notranja nesoglasja in nazadnje so jo uničili Rimljani. A celo Makedonija si ni podjarmila kar vsega sveta in vseh morij. Ni osvojila Libije, razen majhnega dela ob Egiptu, prav tako pa ni podjarmila vse Evrope, le na severu je prodrla do Trakije in na zahodu do Jadranskega morja.

Torej vidimo, da so tudi najslavnejši imperiji, o katerih nam pravi zgodovina, po še tako silnem vzponu tudi propadli. Grških sil s temi naštetimi sploh ne gre primerjati, saj kot države niti niso dosegle tolikšne velikosti, pa tudi nikoli niso tako dolgo vztrajale kot velesile. Atenci so bili le gospodarji obale kakih oseminšestdeset let, 326 in še to ne vse, temveč le predela med Pontom327 in Pamfilijskim morjem, ko so bili na vrhuncu svoje pomorske moči. Lakedajmonci so, ko so gospodarili Peloponezu in ostali Grčiji, svojo oblast razširili do Makedonije, a so jih ustavili Tebanci že po slabih tridesetih letih njihove premoči. 328 Rimska država pa vlada vsemu dostopnemu in obljudenemu svetu, vlada tudi vsemu morju, pa ne le znotraj Heraklovih stebrov, 329 temveč tudi vsemu plovnemu Oceanu. Rim je med vsemi znanimi prvi in edini imperij vseh časov, ki si je za meje svoje vladavine postavil vzhod in zahod. Obdobje njegove premoči je trajalo vse prej kot kratko, nasprotno, bilo je daljše kot v primeru katere koli druge države ali kraljestva. Že takoj po ustanovitvi je namreč začel pritegovati številna bližnja bojevita ljudstva, vseskozi se je širil in si podjarmljal nasprotnike. Sedaj je minilo sedemsto in petinštirideset let od njegove ustanovitve do konzulata Klavdija Nerona – za konzula je bil izvoljen že v drugo – in Kalpurnija Pizona, ki sta bila izvoljena v 193. olimpijadi. Potem ko je Rim postal gospodar vse Italije, se je zazrl proti vladavini nad vsem človeštvom; ko je z morja pregnal Kartagino, tedaj največjo pomorsko silo, ko je podjarmil še Makedonijo, ki je do tedaj veljala za najmočnejšo silo na svetu, ni imel več nasprotnikov, ne med barbari ne med Grki. Zdaj štejem že sedmo generacijo, odkar je Rim gospodar vsega sveta; tako rekoč nobeno ljudstvo mu ne odreka obče vladavine v svetu in nobeno se ne upira njegovi nadvladi.

Če se vseeno zdi, da sem si izbral lahkotno snov ali da hočem opisovati ničvredna in nepomembna dejanja, namesto da pišem o nadvse imenitni državi, še več, o njenih izjemnih dosežkih, ki jih nihče ne bi mogel ponoviti, potem ne vem več, kaj naj bi še dodal.

1,6 Prvi se je, kolikor je meni znano, starejše zgodovine Rima dotaknil pisec Hieronim iz Kardije v svojem delu o Epigonih. 330 Za njim je o najstarejši zgodovini Rima pisal Sicilec Timaj v svoji obči zgodovini, v posebnem delu pa je obravnaval vojno s Pirom iz Epira. Poleg teh dveh so se istega predmeta, vsak na svoj način, lotili Antigon, Polibij, Silen in številni drugi; a vsi so se lotili le omejene snovi, ki so jo obdelovali površno, ne da bi sami prišli do pravih podatkov, temveč so se zanašali na naključne govorice. Podobna zgodovinska dela, prav nič drugačna kot ta, so napisali tisti Rimljani, ki so v grškem jeziku popisali starejšo rimsko zgodovino. Najstarejša med temi pisci sta Kvint Fabij in Lukij Kinkij, 331 ki sta ustvarjala med punskimi vojnami. Ti možje so dogodke, ki so jim bili sami priča, popisali zelo natančno, ker so jih dobro poznali, starejše dogodke po ustanovitvi mesta pa so povzeli le skopo. Iz tega razloga sem se odločil, da ne bom obšel imenitnega zgodovinskega obdobja, ki so ga drugi pisci zamolčali – tem bolj zato, ker bo natančen opis tudi nadvse koristen in pravičen: odličnim možem, ki so izpolnili svojo usodo, bo prinesel večno slavo in hvalo pri kasnejših rodovih. To umrljivo naravo povzdigne, da jo izenači z božjo, ter prepreči, da bi človekova dejanja propadla skupaj z njegovim telesom. Sedanji in kasnejši potomci teh bogovom izenačenih mož bodo v življenju morda raje izbrali čast in vrline namesto udobja in lahkotnih sladkosti, prepričani, da bi morali tisti, ki izvirajo iz tako imenitnega rodu, zase postaviti visoka merila in se ne lotiti ničesar nevrednega njihovih prednikov. Jaz pa, ki se tega dela nisem lotil zato, da bi komu laskal, temveč mi je bila v mislih skrb za resnico in pravico, kar bi moral biti namen vsake zgodovine, bom smel pokazati svoje dobre namene za vse vrle ljudi in vse, ki jih veseli razglabljati o imenitnih in plemenitih dejanjih. Smel pa bom tudi z vso hvaležnostjo povrniti mestu, kolikor bom mogel, za izobrazbo in ostale dobrote, ki sem jih bil deležen, ko sem tam bival.

1,74 Kar zadeva konec poselitve oziroma ustanovitve Rima ali, kakor že smemo to imenovati, ga je Sicilec Timaj po meni neznanem ključu uvrstil v isto obdobje kot ustanovitev Kartagine, 332 osemintrideset let pred prvo olimpijado. Lukij Kinkij, član senata, postavlja čas ustanovitve v četrto leto dvanajste olimpijade, 333 Kvint Fabij pa v prvo leto osme olimpijade. 334 Porkij Katon335 časa ustanovitve ne opredeli v grškem štetju, 336 pač pa ga, podobno skrben pri zbiranju gradiva o starejši zgodovini kot drugi pisci, postavlja 432 let po trojanski vojni; ta letnica v primerjavi z Eratostenovo kroniko337 sovpada s prvim letom sedme olimpijade. 338 V svojem drugem delu339 sem že pojasnil, da so Eratostenovi viri zanesljivi, in pokazal, kako bi bilo treba uskladiti rimsko in grško štetje. Ni se mi namreč zdelo dovolj zgolj napisati, kakor je napravil Polibij iz Megalopole, da mislim, da je bil Rim ustanovljen v drugem letu sedme olimpijade, pa tudi se nisem zanašal na eno samo tablico, ki jo hranijo vrhovni svečeniki, ne da bi sam preveril napisano. Ne, izpostaviti sem hotel razloge, ki so pritegnili tudi mene, in jih predstaviti vsem, ki bi jih želeli preučiti. V tistem spisu je vse do potankosti razloženo, najnujnejše ugotovitve pa bomo ponovili tudi tu, v tem delu. S tem pa je tako: na splošno velja, da se je pohod Keltov, 340 med katerim je bil zavojevan tudi Rim, zgodil za časa arhonta Pirgiona v Atenah, med 98. olimpijado. Če preračunamo nazaj čas med padcem mesta ter konzulatom Lukija Junija Bruta in Lukija Tarkvinija Kolatina, ki sta bila prva izvoljena konzula po izgonu kraljev, to znese 120 let. To je razvidno iz različnih virov, med drugim tudi iz cenzorskih beležk, ki jih sin prejme od očeta in jih z veliko skrbjo hrani za svoje potomce, kakor bi jim izročal najsvetejšo družinsko zapuščino; mnogo imenitnih mož iz cenzorskih družin hrani te zapise. V teh beležkah je najti zapis o cenitvi341 rimskega ljudstva dve leti pred padcem mesta in temu dogodku je, podobno kot pri drugih primerih, pripisano: »Med konzulatom Lukija Valerija Potita in Tita Manlija Kapitolina, v 119. letu po izgonu kraljev.« Potemtakem se je prihod Keltov, ki je bil – po zapisih sodeč – dve leti po cenitvi ljudstva, zgodil ravno po polnih 120 letih. Če torej to časovno obdobje obsega trideset olimpijad, potem moramo dopustiti, da sta bila prva konzula izvoljena na položaj za časa arhonta Izagora v Atenah, torej v prvem letu 68. olimpijade. 342

2,1,1–2 Rim leži v zahodnem predelu Italije ob reki Tiberi, ki se izliva v [Tirensko] morje nekako na sredi polotoka; mesto je od Tirenskega morja oddaljeno 120 stadijev. Njegovi prvi znani prebivalci so bili neki barbari, avtohtono ljudstvo, imenovano Sikeli, ki je prebivalo tudi v mnogih drugih predelih Italije in o katerih se je celo do danes ohranilo kar precej gotovega, med drugim imena nekaterih krajev, ki naj bi bila sikelska, kar priča o njihovi davni tamkajšnji prisotnosti. […]

Šestnajst generacij po trojanski vojni so Albani združili ta dva kraja343 v eno samo naselbino in jo obdali z obzidjem in jarkom. Do tedaj so bile namreč tam le ograde za govedo in drobnico ter prostori za pastirje, saj je zemlja tamkaj radodarna s pašo, pa ne le pozimi, temveč tudi poleti, ker jo osvežujejo in napajajo reke. Ljudstvo Albanov je bilo zmešano iz Pelazgijcev, Arkadijcev, Epejcev, ki so prišli iz Elide, in nazadnje Trojancev, ki so po padcu Troje prišli v Italijo, vodil pa jih je Enej, Anhizov in Afroditin sin. Z Grki so se verjetno pomešali tudi pripadniki okoliških barbarskih ljudstev in še preostali potomci nekdanjih tamkajšnjih prebivalcev, posamezna imena vseh teh ljudstev pa so se umaknila skupnemu imenu Latini, po kralju tistih krajev Latinu. Mesto z obzidjem je torej zraslo 432 let po padcu Troje oziroma v sedmi olimpijadi. Voditelja naselbine sta bila brata dvojčka kraljevskega rodu, enemu je bilo ime Romul in drugemu Rem. Po materini strani sta bila Dardanida, Enejeva potomca; kdo je bil njun oče, je težko z gotovostjo reči, a Rimljani verjamejo, da sta Aresova sinova. 344 Toda brata nista dolgo vztrajala skupaj na čelu naselbine, temveč sta se sprla za oblast: v spopadu, ki je sledil, je eden padel, preživeli, Romul, pa je postal ustanovitelj mesta in ga poimenoval s svojim lastnim imenom. Od številne množice ljudi, ki so prvotno prišli v naselbino, jih je zdaj z njim preostalo le še malo, tri tisoč pešcev in tristo konjenikov.

6.3.2. O Tukididu

[…] Herodot iz Halikarnasa, ki se je rodil malo pred vojno s Perzijci in živel vse do peloponeške vojne, je razširil predmet zgodovinske razprave in mu dodal nekaj sijaja. Lotil se namreč ni pisanja zgodovine zgolj enega samega mesta ali enega samega ljudstva, temveč se je namenil v enotnem delu zbrati in popisati številne in raznovrstne zgodbe iz Evrope in Azije. Zgodovino je pričel s pripovedjo o lidijskem kraljestvu in jo zaključil s perzijsko vojno ter v enem samem delu zaobjel vse pomembnejše dogodke, ki so se med Grki in barbari odvili v 220 letih. V svoji pripovedi pa je Herodot ubral tudi mičen slog, s katerim se pisci pred njim niso trudili.

Za temi pisci je bil Tukidid, ki ni hotel pisati zgodovine enega samega kraja, kakor denimo pisci Helanikove tradicije, pa tudi Herodota ni hotel posnemati tako, da bi v enem samem delu zbral in popisal vsa dejanja Grkov in barbarov od vsepovsod. Sodil je, da je moč na prvi način345 ustvariti zgolj skromen in bled zgodovinopisni izdelek, ki bralcu ne more kaj prida koristiti, za drugi pristop pa je menil, da je preširok, da bi mogel človeški um zares natančno razmotriti tolikšno zgodovinsko gradivo. Za svoj predmet si je izbral vojno, v kateri so se med seboj bojevali Atenci in Peloponežani, in se osredotočil na njen opis. Ostal je zdravega duha in telesa vse do konca vojne; svojega dela tako ni zložil iz naključnih pričevanj, temveč je pisal na podlagi lastnih izkušenj o dogodkih, ki se jih je sam udeležil, o tistem pa, čemur zaradi izgnanstva ni mogel biti priča, se je poučil pri najbolj zanesljivih virih. Od svojih predhodnikov se je torej razlikoval najprej po izbiri predmeta: v mislih imam to, da se ni odločil za povsem osamljen predmet razprave, pa tudi ne za več razdrobljenih, nepovezanih zgodovinskih poglavij. Razlikoval pa se je od njih tudi po tem, da v pripoved ni vključil nobene mitološke prvine in da s svojim delom ni želel nikogar zavesti ali očarati, pač v nasprotju z vsemi pisci pred njim, ki so pisali o raznih Lamijah, ki so v gozdovih in na jasah vstajale iz zemlje, pa o dvoživih Najadah z napol živalsko, napol človeško naravo, ki so prišle iz Tartara, preplavale morje in se združile z ljudmi, da se je iz te zveze človeka in božanstva rodil rod polbogov – in še cel kup takšnih zgodb, ki se nam dandanašnji zdijo povsem neverjetne in nespametne.

Vsega tega ne pravim zato, da bi tiste može grajal – v resnici vse predobro razumem, da so, ker so pač pisali zgodovino nekega ljudstva ali dežele, naleteli tudi na povsem mitološke prvine; vsepovsod so se namreč v ljudskem spominu, bodisi v občem izročilu kake dežele bodisi v lokalnih zgodbah, ohranile tudi tovrstne pravljice, kakršne sem omenil. Te so otroci slišali od svojih očetov in jih skrbno prenesli tudi na naslednji rod. In ko je nekdo hotel zgodbe zapisati, se je zdelo samoumevno, da jih zapiše v obliki, kakor so se ohranile izza davna. Tisti pisci so torej v svoje krajevne zgodovine morali vključiti tudi te pisane mitološke zgodbe. Tukidid pa si je izbral točno določeno zgodovinsko snov, v kateri je bil tudi sam udeležen, zato se mu je zdelo povsem neprimerno, da bi svojemu delu dodajal očarljive dramatične primesi, za razliko od prej omenjenih piscev se je odrekel tudi vsakršnemu zavajanju bralca; vodilo mu je bila korist za bralca, kakor je tudi sam zapisal v uvodu svoje zgodovine, namreč: »Pomanjkanje pravljičnih prvin v mojem delu za poslušalca najbrž ne bo posebej privlačno, a meni bo dovolj, če se bo zdelo koristno tistim, ki bodo hoteli jasno, natančno podobo preteklih dogodkov, ali prihodnjih, ki se v skladu s človeško naravo morajo ponoviti v enaki ali podobni obliki. Moje delo torej ni imeniten spis, s katerim naj bi osvojil trenutno poslušalstvo, temveč sem ga napisal kot pridobitev za vedno.« 346

6.4. Apijan

Marjeta Šašel Kos

O tem grškem zgodovinarju antoninskega obdobja (2. stoletje po Kr.) je v modernem zgodovinopisju do druge svetovne vojne in še dlje prevladovalo, z nekaj znamenitimi izjemami, 347 razmeroma nizko mnenje, ki mu je pripisovalo epigonstvo, uporabo maloštevilnih, pretežno nekvalitetnih virov ter pomanjkanje lastne presoje. Zgodovinopisje zadnjih generacij je na osnovi poglobljenega študija Apijanovega celotnega dela, predvsem pa natančnih analiz krajših delov njegove Rimske zgodovine, njegovo delo ovrednotilo pozitivno, saj se je med drugim izkazalo, da je črpal iz zanesljivih virov, npr. iz Polibija, ter jih smiselno krajšal glede na koncept svojega dela.

Življenjepisni podatki, ki jih je sam zapisal v svoji Zgodovini, se ujemajo in dopolnjujejo s podatki iz ohranjene korespondence s prijateljem senatorjem Markom Kornelijem Frontonom, znamenitim govornikom, znanem predvsem po korespondenci z Markom Avrelijem, ki je bil pod Antoninom Pijem učitelj Marka Avrelija in Lucija Vera. Apijan se je rodil verjetno za Trajanove vlade v romanizirani premožni družini v Aleksandriji v Egiptu, kjer je opravljal več visokih upravnih služb in bil zelo verjetno sprejet med rimske plemiče (ordo equester). Preselil se je v Rim, kjer se je gibal v najvišjih krogih, čeprav kot Grk iz Egipta ni mogel biti sprejet med senatorje. Iz Frontonovih pisem je razvidno, da sta skupaj dnevno študirala, torej je tudi Apijan študiju posvetil zelo veliko časa, kar pomeni, da so mnenja, ki mu pripisujejo kompilacijo zgodovinske snovi iz enega ali dveh drugorazrednih virov, nedvomno zgrešena.

Rimsko zgodovino (Romaïká) je napisal na starost, verjetno proti koncu vlade Antonina Pija, pred začetkom partske vojne Lucija Vera leta 165, kajti Evfrat je še smatral za mejo imperija. Konstantinopelski patriarh Fotij iz 9. stoletja v svoji Zgodovinski knjižnici navaja 24 knjig Apijanove Zgodovine:

  • 1. Zgodnji Rim v dobi kraljev
  • 2. Italska zgodovina
  • 3. Samniti
  • 4. Kelti
  • 5. Zgodovina Sicilije in otočja
  • 6. Zgodovina Iberije
  • 7. Vojne s Hanibalom
  • 8. Zgodovina Libije
  • 9. Zgodovina Makedonije (z Ilirijo)
  • 10. Zgodovina Grčije in Jonije
  • 11. Zgodovina Sirije in Partov
  • 12. Vojne z Mitridatom
  • 13.–21. Državljanske vojne
  • 22. Doba 100 let do Trajana
  • 23. Zgodovina Dakije
  • 24. Zgodovina Arabije

Od teh knjig so ohranjene le nekatere. Žal so izgubljene knjige, v katerih je Apijan obravnaval zgodovino rodnega Egipta (6.–9. knjiga Državljanskih vojn, Emphýlia; te knjige so bile nadaljevanje državljanskih vojn po smrti Seksta Pompeja, sina Pompeja Velikega) oz. dogodke polpreteklosti in sodobnosti (zadnje tri knjige). V teh bi namreč njegove odlike zgodovinarja, zlasti samostojna presoja dogodkov, najbolj prišle do izraza.

Pet ohranjenih knjig Državljanskih vojn predstavlja najpomembnejši del njegove Rimske zgodovine, kajti to je edina ohranjena kontinuirana pripoved za dobo od Grakhov do konca drugega triumvirata, torej do konca zveze (verjetno do 1. jan. 32 pr. Kr.) Marka Antonija in Oktavijana (Lepid je bil tedaj že odrinjen na rob političnega dogajanja). Od drugih so ohranjene še knjige od 6. do 8., od 9. le izvleček in dodatek, namreč za nas pomembna Ilirska zgodovina (Illiriké); dalje knjige od 11. do 17., medtem ko so od ostalih ohranjeni le odlomki. Že leta 1477 je izšel latinski prevod Apijanove Rimske zgodovine, ki ga je oskrbel Pier Candido Decembrio.

Sam Apijan pravi, da je njegovo delo kompilacija, saj drugače tudi ne bi bilo mogoče, vendar je napisana po njegovem izboru snovi in v njegovem lastnem stilu. Imel je torej svoj koncept in njemu je prilagajal pisanje zgodovine; posebej so ga zanimale diplomatske in vojaške zadeve. Zanimivo je, da je nekajkrat izrazil svoje mnenje tudi o dogodkih daljne preteklosti. Delo je napisano v stvarnem in preprostem slogu brez olepšav in aticizmov, kratke in jasne govore je napisal sam, kar je bilo v grško-rimskem zgodovinopisju pravilo. Svojo Zgodovino je namenil izobraženemu grško govorečemu občinstvu, kar kažejo številne razlage rimskih institucij in običajev.

Geografska razdelitev zgodovine po deželah, ki so jih Rimljani zaporedoma osvojili, nima pravih predhodnikov, razen morda Eforja, od katerega pa je žal premalo ohranjeno za merodajno presojo. Kaže, da gre za Apijanov izvirni doprinos, katerega slaba stran je le, da se ni mogel povsem izogniti določenemu ponavljanju. S svojo razdelitvijo zgodovinske snovi je vplival na Flora in Prokopija.

Zgodovinar le redko uporablja zgolj en vir; Apijan, ki je bil zelo načitan, jih je nedvomno mnogo. Veliko piscev citira po imenu, veliko navaja anonimnih mnenj in ni razloga, da bi omembe teh imen pri njem smatrali za neke vrste okrasno krinko, pri čemer bi mu pripisali zgolj uporabo nekega drugorazrednega pisca, iz katerega naj bi suženjsko črpal, kot je menil E. Schwartz (Appianus (2), v: RE 2.1, 1896, 216–237). Med zgodovinskimi deli in zgodovinarji, ki jih Apijan poimensko omenja, velja omeniti spise egipčanskih kraljev, anale Pavla Klavdija (morda Kvinta Klavdija Kvadrigarija), Cezarjeva poročila, Kvinta Fabija Piktorja, Polibija, Hieronima iz Kardije, Avgustove spise, Azinija Poliona in druge, kljub temu pa mu, zanimivo, kot vir pogosto pripisujejo manj znane zgodovinarje, ki jih ne omenja, npr. Timagena. Nedvomno je vire med seboj primerjal in skušal usklajevati, ne vedno najbolj uspešno, na kar kažejo podatki v njegovem delu, ki si nasprotujejo; omembe iz sodobnosti so redke.

Drumannovo ovrednotenje Apijanovega dela se zdi še vedno eno najustreznejših: »Bolj kot drugi zgodovinarji, ki so pisali o istih obdobjih, predvsem Kasij Dion in Plutarh, naj bi razumel značaje vodilnih osebnosti in znal odkriti prave motive in vzroke za različne zgodovinske dogodke. Njegov vpogled v ozadje dogajanj je bil od vseh najbolj prodoren, čeprav je pogosto pomešal kronologijo.« Njegovo besedilo je najboljše od vseh ohranjenih za obdobje Grakhov in Sulove monarhije, neprimerno boljše od Plutarhovih biografij in raztresenih podatkov pri Diodorju. Njegova Zgodovina je skrbno sestavljena in napisana v zelo berljivem slogu, zato ni čudno, da je vplivala tako na umetnike, npr. Shakespearja, katerega Antonij nesporno kaže značajske poteze moža, kakršnega je opisal Apijan, kot na filozofe in politike, npr. Karla Marxa, ki ga je bral v grškem izvirniku.

Literatura:

6.4.1. Ilirska zgodovina348

Četrto in peto poglavje iz Illyriké govorita o napadu Keltov in drugih plemen z Balkana, ki so se jim pridružila, na Delfe. Izropali so zaklade delfskega preročišča, kar jim je nakopalo Apolonovo maščevanje. Zgodovinsko ozadje te epizode je prihod Keltov v vzhodne Alpe, Panonijo in na Balkanski polotok v zgodnjem času keltskih selitev, kar je povzročilo zelo velike spremembe v poselitvi teh dežel. Kelti so v tem času prišli vse do Galatije v Mali Aziji, ki so jo za stalno poselili, medtem ko so se z Balkanskega polotoka vrnili, razen Skordiskov, ki so ostali v Sremu in na območju Singiduna/Beograda.

4,8. Avtariejci pa so – tako se govori – zašli v skrajno nesrečo, ker jih je Apolon kaznoval z zaslepljenostjo. Pridružili so se namreč Molistomu in Keltom, imenovanim Kimbri, v pohodu proti Delfom, vendar so jih večji del takoj, še pred napadom, pokončali nalivi, viharne nevihte in strele, ki so jih zadele. Nad tiste pa, ki so se vrnili, se je zgrnila brezmejna množica žab, katerih gnijoča telesa so zastrupila vodne izvire. (§ 9) Iz zemlje so se vzdigovale škodljive pare in med Iliri povzročile kugo, ki je bila posebej uničujoča za Avtariejce, dokler niso zbežali s svojih domačij. S seboj so prenašali kugo in iz strahu pred njo jih nihče ni hotel sprejeti. Prehodili so triindvajset dni dolgo pot in se naselili na močvirnem in neposeljenem območju Getov, v bližini ljudstva Bastarnov. (§ 10) Keltom je bog stresel zemljo in porušil mesta; nesreč ni bilo konec, dokler niso tudi ti zbežali iz domačih krajev in vdrli na ozemlje svojih sokrivcev Ilirov, ki jih je oslabila kužna bolezen. Ropali so po njihovi deželi in si nakopali kugo, spet od tam zbežali in plenili vse do Pirene. Ko so se vračali na vzhod, so jim Rimljani, ki so se spominjali prejšnjih vojn s Kelti in se bali, da ne bi tudi ti vdrli čez Alpe v Italijo, poslali nasproti vojsko z obema konzuloma, ki so jo barbari popolnoma pokončali. (§ 11) Ta rimski poraz je zasejal po vsej Italiji velik strah pred Kelti, dokler niso za svojega poveljnika izbrali Marija, ki se je nedolgo pred tem uspešno bojeval proti libijskim Nomadom in Mavruzijcem, ter premagali Kimbre in jim večkrat prizadeli hude izgube, kot sem poročal v svoji keltski zgodovini. Ti so se že močno oslabljeni in zaradi svoje nemoči izključeni iz vseh dežel vrnili v domovino, potem ko so povzročili in pretrpeli mnogo zla.

5,12. Takšen konec brezbožnosti je torej bog namenil Ilirom in Keltom. Kljub temu pa niso nehali ropati svetišč, temveč so ponovno skupaj s Kelti tudi nekateri Iliri, predvsem Skordiski, Medi in Dardanci, vdrli v Makedonijo in Grčijo, izropali mnogo svetišč – tudi delfsko – in tedaj prav tako izgubili mnogo mož. (§ 13) Rimljani, ki so se s Kelti prvič spopadli pred dvaintridesetimi leti ter se od tedaj občasno z njimi bojevali, so takrat že imeli pod oblastjo Grčijo in Makedonijo in so pod poveljstvom Lucija Scipiona Ilire zaradi tega svetoskrunskega ropa napadli. Pravijo, da sosednja ljudstva skrunilcem templjev niso prišla na pomoč, temveč so jih hote brez pomoči prepustila Scipionu, dobro si v svesti nesreče, ki je zaradi Avtariejcev zadela vse Ilire. (§ 14) Scipion je, kot pravijo, strl moč Skordiskov, kar pa jih je še ostalo, so se baje zatekli k Istru in se naselili na rečnih otokih; z Medi in Dardanci pa je sklenil pogodbo in sprejel za podkupnino svetišču pripadajoče zlato. Eden od italskih piscev tudi trdi, da so se predvsem iz tega razloga po Luciju Scipionu razbohotile državljanske vojne vse tja do uvedbe monarhije. (§ 15) Toliko naj bo za uvod o ljudstvih, ki jih Grki imenujejo Ilire.

6.4.2. Rimska zgodovina349

Čeprav imajo Rimljani oblast nad tolikimi in tako imenitnimi ljudstvi, so si Italijo mukoma v celoti podjarmili šele v petsto letih. Polovico tega časa so bili pod vladavino kraljev, ki so jih nato izgnali in si prisegli, da kraljem ne bodo več podložni; uvedli so aristokracijo in odslej svoje vladarje volili vsako leto. V naslednjih dvesto letih po tem petstoletnem obdobju se je njihov imperij mogočno razširil; njihova vladavina nad tujimi ozemlji je bila brez primere, saj so si podjarmili številna ljudstva.

Ko se je nad svoje nasprotnike povzpel Gaj Cezar350 in si prilastil trdno, gotovo oblast, je sicer ohranil obliko in ime [dotedanje] državne ureditve, 351 vendar je zavladal kot edini vladar nad vsemi. Vse odtlej je Rim vladavina enega, le da svojih vladarjev ne imenujejo kralji – sodim, da iz spoštovanja do starodavne zaprisege –, pač pa jih imenujejo »imperatorji«, kar je bil tudi naziv za nekdanje [vrhovne] vojaške poveljnike. Dejansko pa so v vseh pogledih kralji.

[…]

Preudarnost in naklonjena usoda sta rimski državi prinesli trajnost in mogočno razsežnost; v stremljenju za tem so Rimljani vse druge prekosili v pogumu, vztrajnosti in vzdržljivosti. Niso se kar veselili vsakega uspeha, preden so zagotovo imeli vajeti oblasti trdno v rokah, pa tudi neuspehi jih niso kar tako potrli: lahko se je primerilo, da so v enem samem dnevu izgubili 20.000 mož, naslednjega dne 40.000 in spet drugič 50.000, medtem ko je bilo lahko sámo mesto ves čas v nevarnosti. Tudi lakota, kuga in nemirni upori – včasih kar vse obenem – niso mogli omajati njihovega vztrajnega poguma, dokler niso po 700 letih naporov in nevarnosti dosegli sedanje moči in v blagostanju poželi sadove svoje preudarnosti.

O tem so pisali mnogi grški in rimski pisci; ta zgodovina352 je še celo daljša od zgodovine makedonske države, ki je bila najdolgotrajnejša v poprejšnjem obdobju. Ker sem torej hotel podrobno spoznati prednosti Rimljanov pred vsakim posameznim ljudstvom, me je moje delo pogosto vodilo iz Kartagine v Hispanijo, iz Hispanije na Sicilijo ali v Makedonijo, od tam pa zopet k drugim ljudstvom, bodisi kot člana kakega odposlanstva bodisi v spremstvu kake zavezniške vojske; nato me je pot kakor potepuha zopet zanesla v Kartagino ali na Sicilijo, iz teh krajev pa vnovič kam drugam, ne da bi svoje raziskave tam zares dokončal. Naposled sem posamezne odlomke svojega dela povezal v celoto o tem, kolikokrat so se Rimljani na Siciliji vojskovali ali koliko so tja poslali diplomatskih odprav in o njihovem siceršnjem tamkajšnjem ravnanju, s katerim so razmere na Siciliji privedli do sedanjega stanja. Pišem tudi o tem, kolikokrat so bili Rimljani v vojni s Kartažani in kolikokrat so z njimi sklenili premirje, kolikokrat so k njim poslali svoje diplomatske predstavnike in kolikokrat so sami sprejeli njihove, koliko škode so jim prizadejali in koliko so je od njih utrpeli, preden so naposled razdejali Kartagino in zavojevali Afriko; ne nazadnje o tem, kako so ponovno pozidali Kartagino, in o tem, kako so razmere v Afriki uredili do sedanjega stanja. Ta vprašanja sem si zastavljal tudi v zvezi z drugimi ljudstvi, da bi preučil njihove šibkosti ali odporno vztrajnost v stikih z Rimljani, na drugi strani pa prednosti in srečo njihovih zavojevalcev ter druge morebitne razloge za njihov uspeh.

V prepričanju, da želi še kdo spoznati zgodovino Rimljanov na ta način, sem poglavja svojega dela sestavil po posameznih ljudstvih; kar se je sočasno [s tem, o čemer pišem] dogajalo drugim, sem izpustil in obravnaval v ustreznem poglavju. Navajanje natančnih datumov k posameznim stvarem se mi je zdelo odveč; navedel sem jih le ponekod, ob najpomembnejših dogodkih. Kar pa zadeva osebna imena, so imeli Rimljani, podobno kot tudi vsi drugi, nekdaj le po eno ime, kasneje pa dve; nedolgo zatem so v namen lažje razpoznave nekateri dobili še tretje ime, ki izhaja iz kake osebne izkušnje ali posebne vrline, podobno kakor so tudi nekateri Grki poleg imena imeli še nadimek. Sam bom za razpoznavo posameznikov pri nekaterih navedel vsa imena, predvsem pri tistih imenitnejših. Večinoma pa bom te in one imenoval z njihovimi vsakdanjimi imeni.

[…]

Posamezna ljudstva [in vojne z njimi] so torej obravnavana v posebnih knjigah; državljanske vojne so obravnavane po udeleženih poveljnikih. 353 V zadnji knjigi bodo prikazane sedanje vojaške zmogljivosti Rimljanov, dohodki, ki jih uživajo od posameznih provinc, morebitni stroški, ki jih imajo s pomorsko dejavnostjo, in podobne reči.

Prav je, da začnem pri ljudstvu, katerega odlike so predmet mojega dela. Kdo sem, ki sem napisal vse to, vedo mnogi in tudi sam sem že namignil. Povedano nekoliko bolj naravnost, sem Apijan iz Aleksandrije, ki sem se doma povzpel na najvišji položaj in sem pred cesarji nastopal v pravdah, dokler me niso imeli za primernega za položaj pooblaščenca. 354 Če pa bi kdo rad o meni izvedel še kaj več, sem sestavil spis tudi na to temo. 355

6.5. Lukijan

Marjeta Šašel Kos

Lukijan kot satirik in kritik ne bi imel pravega mesta v zgodovinski čitanki, če ne bi bil avtor zanimivega satiričnega spisa Kako je treba pisati zgodovino, edinega s takšnim naslovom, ki se nam je ohranil iz antike. Ciceron je namreč izrecno zapisal, da v njegovem času ni bilo nobene posebne študije, ki bi bila posvečena zgodovinopisju (De orat. 2,62–64), in tudi pozneje je ni nihče napisal. Lukijan se je rodil v Samozati v Siriji v zadnjih letih Trajanove vlade (Trajan je umrl leta 117), umrl pa po smrti Marka Avrelija leta 180; cesarjevo smrt namreč omenja v svojem delu Lažni prerok Aleksander. Biografske podatke o njem najdemo predvsem v njegovih delih (npr. v spisu O sanjah ali Lukijanovo življenje, Dvakrat obtoženi in v Apologiji) in so večinoma literarno obarvani. Starši so želeli, da bi se pri stricu izučil za kiparja, kar pa Lukijanu ni ugajalo, ker si je želel visoke izobrazbe. Njegov materni jezik je bil po vsej verjetnosti aramejski, vendar se je šolal na grških šolah, verjetno na eni retorskih šol v Joniji, in je grščino dovršeno obvladal. Deloval je na sodiščih, več let pa je preživel kot uspešen potujoči govornik v Grčiji, Italiji in Galiji in je brez dvoma znal latinsko, o čemer priča ne le njegov spis O jezikovnem spodrsljaju pri pozdravljanju, temveč tudi dejstvo, da je v starejših letih opravljal državno službo: pri upravniku Egipta je bil nadzornik obveščevalne službe (archistator praefecti Aegypti). Bil je v Rimu, kar je razvidno iz spisa O Nigrinu, potoval je ob Padu, kar omenja v delu O jantarju ali O labodih; o njegovih potovanjih po Galiji priča predavanje Herakles, v katerem Lukijan opisuje nenavadno upodobitev Herakla, ki jo je videl pri Keltih: starec s kijem v desnici in lokom v levici, s preluknjanim jezikom, s katerim smehljaje se vodi na zlatih in jantarnih verigah celo množico ljudi, ki mu rade volje sledijo. Kelti naj bi po Lukijanovi interpretaciji namreč pripisovali Heraklu govorniške sposobnosti, ki so na starost večje kot v mladosti.

Lukijan je živel največ v Atenah, kjer je spoznal kinišknega filozofa Demonaksa, o katerem je pozneje napisal življenjepis, in morda se je pod njegovim vplivom preusmeril od retorike k filozofiji. V času partske vojne Lucija Vera, sovladarja Marka Avrelija, se je mudil v Antiohiji, kjer je verjetno napisal vsaj osnutek satiričnega eseja Kako je treba pisati zgodovino. V bizantinski literarni enciklopediji iz konca 10. stoletja z naslovom Suda (oz. manj pravilno Suidas), v kateri je Lukijan označen kot antikrist, je omenjeno, da je v Antiohiji najprej deloval kot neuspešen odvetnik, kar bi utegnilo pomeniti neuspešno govorniško kariero in pojasniti njegovo preusmeritev k filozofiji. Ni popolnoma jasno, kako se je izoblikovalo mnenje, ki mu daje tako oster protikrščanski pečat, kajti Lukijan dejansko le na maloštevilnih mestih omenja kristjane in imenuje Kristusa sofista, predvsem v spisu O koncu Peregrina, kar pa tako ostre sodbe nikakor ne upravičuje. Bizantinski učenjak in konstantinopelski patriarh Fotij iz 9. stoletja ga je označil predvsem kot nasprotnika poganskega malikovanja in kritika človeške neumnosti (Bibl. 128).

Pod Lukijanovim imenom je ohranjenih 82 krajših in daljših spisov, od katerih jih približno 70 že dolgo nesporno velja za pristne, nekaj pa jih je tudi nepristnih, npr. Lukij ali osel, zgodba, ki nam je bolje znana v Apulejevi varianti z naslovom Metamorfoze. Večji del Lukijanovega opusa predstavljajo dialogi (Pomenki bogov, Pomenki morskih bogov, Prometej ali Kavkaz, Pomenki heter, Timon ali Odljudnik, Ikaromenip ali Nadoblačnik, Zevs na zaslišanju, Zevs se pritožuje idr.). Poleg njih so ohranjeni njegovi zgodnji retorični spisi, daljša povest Resnične zgodbe, nekaj uvodov k javnim govorniškim nastopom in vrsta različnih razprav. Le malo spisov je mogoče kronološko opredeliti, izdaje Lukijanovih del se pri njihovem zaporedju najpogosteje ravnajo po najboljšem rokopisu Vaticanus 90, medtem ko je vseh rokopisov z Lukijanovimi deli okoli 150. Zagovorniki teorije, da je bil Lukijan pri ustvarjalnem delu predvsem odvisen od literarnih motivov, ki jih je uporabljal kot klišeje in jih prilagajal svojim skeptišknim nazorom in satiri, navajajo za dokaz dejstvo, da je obravnaval tradicionalne religiozno-mitološke motive, ne pa pojavov svojega časa, kot npr. astrologijo, verovanje v demone in različne oblike misticizma. Toda kako globoko so nanj vplivali prav ti pojavi, kaže njegov spis Lažni prerok Aleksander. Tedanje praznoverje in vero v nadnaravne pojave pa osvetljuje tudi njegov spis Ljubitelj laži.

Helenistični pisci so za svojo snov iskali izrazito malo znane, lokalne legende in ob njih razkazovali svojo literarno razgledanost, medtem ko je Lukijan izbiral motive, ki so bili vsem zelo dobro znani in domači; tudi vpliv sodobnosti na Lukijanovodelo je bil velik in kritično je gledal na razmerje med bogatimi in revnimi.

V treh delih Lukijan obravnava izrazito sodobno tematiko: Kako je treba pisati zgodovino, Lažni prerok Aleksander (obeh napisanih v obliki pisma) in v delu O koncu Peregrina, v katerem želi razkrinkati h krščanstvu spreobrnjenega kinika Peregrina Protea, v svojem času znane, vendar moralno vprašljive osebnosti, ki se je na starost ponovno odločil za kiniški življenjski ideal, hkrati pa navdušil za indijsko filozofijo in se v Olimpiji zažgal na grmadi po igrah leta 165.

Kritični esej o zgodovinopisju, ki je imel na pisce do 20. stoletja razmeroma velik vpliv, ocenjujejo zelo različno, pozitivno predvsem tisti, ki se niso ukvarjali posebej z Lukijanom, medtem ko mu poznavalci Lukijanovega dela očitajo neizvirnost. Vendar je bil spis napisan ob Verovi partski vojni (162–166), okoli leta 166, in je bil kot dokument, ki je obravnaval sodobno tematiko, nedvomno aktualen. Lukijan se je v njem zavzemal za pragmatično zgodovinopisje, kakor ga je opredelil Tukidid. Lukijanovi pogledi na zgodovinopisje kažejo izredno veliko podobnosti s Polibijevimi, vendar Polibija ne omenja. Močno pa se razlikujejo od teorije Dionizija iz Halikarnasa, ki je zagovarjal predvsem retorično estetske nazore in poudarjal izbiro prave tematike, na osnovi česar je absurdno obsodil Tukidida, češ da je pisal o propadu svojega mesta. Lukijanov spis kaže podobnosti s Horacijevo Ars Poetica, v čemer se morda zrcali univerzalnost visokošolske izobrazbe v rimskem imperiju. Ni izključeno, da so osebe, ki jih Lukijan poimensko omenja, resnične, vendar ostaja ta problem še odprt. Zgodovinarji, ki v spisu nastopajo, so pri F. Jacobyju356 našteti kot avtentični, tako npr. Crepereius Calpurnianus in zdravnik Callimorphus.

Tudi pri eseju Lažni prerok Aleksander, ki ga je Lukijan napisal po letu 180, ni povsem jasno, v kolikšni meri gre za avtentični zgodovinski dokument in koliko je v njem izrazito literarnega. Čeprav gre za invektivo, ki je literarna zvrst z določenimi pravili, pa je vendarle jasno, da je določen del Lukijanove pripovedi zgodovinsko zanesljiv, kar dokazujejo tudi novci, napisi in druge arheološke najdbe. Naslovnik eseja v obliki pisma je Celsus, morda identičen s Celzom, avtorjem spisa Resnični nauk, v katerem je napadel kristjane in ki ga je zavrnil Origen (okoli leta 245) v delu Contra Celsum. Celz naj bi bil po Origenu epikurejec iz antoninskega obdobja, ki je poleg omenjenega dela napisal tudi razpravo o čarovništvu, torej bi bil idealen Lukijanov naslovnik. Lukijan v njem razgalja Aleksandra, ki je v Abonutejhu, manjšem paflagonijskem mestu, ustanovil Glikonov kult s preročiščem. Glikon, krotka kača velikanka, naj bi bil novi Asklepij, kult Asklepija in Higieje pa je v Abonutejhu obstajal že prej in zelo verjetno tudi z njim tesno povezan kult kače. Aleksander, ki je bil nedvomno zelo močna osebnost, se je razglasil za božjega človeka, sina enega od Asklepijevih sinov Podalejrija. Preročišče, ki je uživalo v rimskem imperiju veliko slavo – po njegovi prerokbi se je ravnal tudi glavni štab vojske Marka Avrelija v času markomanskih vojn –, je obstajalo vsaj še stoletje po Aleksandrovi smrti, saj je dokumentirano na novcih vse do Trebonijana Gala (251–253), ko je novčno kovanje prenehalo, zelo verjetno pa je živelo še naprej.

Lukijan je eden najvidnejših, čeprav kontroverznih predstavnikov druge sofistike, renesanse grškega slovstva v 1. in 2. stoletju po Kr. Pisal je v elegantno preprostem jeziku in stilu, ki sta temeljila na zanj značilnem občutku za zmernost. Te se je držal tudi pri uporabi atiške grščine in grajal ekstremneže, ki so z aticizmi pretiravali.

Literatura:

6.5.1. Kako je treba pisati zgodovino357

Uvodoma Lukijan omeni, kako je v času kralja Lizimaha (enega naslednikov Aleksandra Velikega) prebivalce Abdere – ti so bili znani po svoji omejenosti – po uprizoritvi Evripidove Andromede zaradi zelo sugestivne igre igralca Arhelaja prizadela »tragiška« mrzlica.

2 Če si torej dovolimo primero, kot pravijo, je »abderitsko zlo« zdaj prizadelo velik del literarnega sveta. Pa ne da bi uprizarjali tragedijo – zabloda bi bila manjša, če bi bili obsedeni od jambov koga drugega, pa še dobrih povrhu – ne, odkar je namreč prišlo do sedanjega položaja, vojne z barbari, poloma v Armeniji in nato zmag, ki so se vrstile druga za drugo, že prav vsak piše zgodovino. Še več, vsi hočejo biti Tukididi, Herodoti in Ksenofonti in zdi se, da je izrek »vojna je mati vsega« resničen, saj je na mah spočela kopico zgodovinarjev. […]

5 In vendar jih mnogo misli, da za to dejavnost ne potrebujejo nobenega nasveta, podobno kot ne potrebujejo kakega posebnega znanja pri hoji, gledanju ali hranjenju; nasprotno, prepričani so, da je pisanje zgodovine povsem preprosta stvar, ki se ji z lahkoto priučiš; po njihovem mnenju jo obvlada vsak, ki lahko izrazi z besedami to, kar mu pride na misel. Tudi sam veš, prijatelj, da zgodovina ne sodi med stvari, ki se jih človek nauči in jih zlahka piše; kot vsaka druga literarna zvrst zahteva ta še posebno veliko premišljanja, zlasti če želi kdo ustvariti »trajno dobrino«, kot pravi Tukidid. Vem, da jih ne bom mnogo spreobrnil, nekaterim se bom zdel celo zoprn, predvsem tistim, ki so svojo zgodovino že končali in predstavili občinstvu. […]

7 Kar se tiče napak v zgodovinopisju, bi ti ob poglabljanju vanj odkril prav take, kot sem jih sam opazil pri poslušanju, posebej če bi prisluhnil kar vsem po vrsti. Vendar bi bilo zdaj umestno, če kot primer navedem nekaj slabo napisanih zgodovinskih sestavkov. Oglejmo si prav res veliko napako: to namreč, da veliko zgodovinopiscev zanemarja pripoved o dogodkih in se dolgo zamudi pri hvali vladarjev in poveljnikov, pri čemer domače kujejo v nebo, sovražnikove pa blatijo brez vsake mere. Ne zavedajo se, da tisto, kar loči in razmejuje zgodovino od slavospeva, ni le neznatna ožina, ampak je med njima velik zid oziroma, če si izposodimo primero iz besednjaka glasbenikov, med njimi sta dve celi oktavi. Pisec slavospeva misli zgolj na to, kako bi čim bolj hvalil in laskal tistemu, ki ga hvali, zato mu bo malo mar, če bo dosegel cilj tudi z lažjo. Zgodovina pa ne prenese laži, niti majhne ne, nič bolj kot sapnik ne more sprejeti vase tistega, kar kdo pogoltne, kot vedo že sinovi zdravnikov.

8 Poleg tega se taki pisci ne zavedajo – tako se vsaj zdi –, da so namen in pravila poezije in pesmi popolnoma drugačna od zgodovinskih. Pri poeziji je namreč svoboda neomejena in pesnikova volja je edini zakon. Navdihnjen je od boga in prepustil se je Muzam; če hoče torej vpreči v voz krilate konje, drugim pa ukaže teči po vodi ali po vrhu žitnih klasov, mu ne bo nihče zameril. […]

V takšnih opisih pokrajin in votlin se izživljajo zato, ker ne znajo razlikovati med pomembnim in nepomembnim oziroma sploh ne vedo, kaj bi pisali; ko pa se znajdejo sredi kopice pomembnih dogodkov, so podobni novo obogatelemu služabniku, ki je pred kratkim dedoval po gospodarju, pa ne ve niti, kako se je treba obleči, niti kako olikano vesti. Kadar ima na razpolago ptičje, svinjsko ali zajčje meso, se velikokrat baše s kašo ali s prekajenim mesom, dokler skoraj ne poči od hrane.

20 Ta mož torej, ki sem ga omenil, je rad opisoval tudi povsem neverjetne rane in nenavadne smrti; kako je bil nekdo ranjen v palec na nogi, pa je na mestu izdihnil, ali kako je poveljnik Prisk358 le zakričal, pa je na mah umrlo sedemindvajset sovražnikov. Za število padlih je navajal lažne številke, ki se niso ujemale z uradnimi navedbami častnikov. Tako naj bi pri Evropu359 padlo 70.236 sovražnikov, na rimski strani pa le dva ob devetih ranjencih. Mislim, da ne bi nihče, ki je pri zdravi pameti, verjel takim podatkom. […]

Lukijan pred naslednjim odlomkom omenja takšne zgodovinarje, ki napišejo bodisi preveč velikopotezen uvod glede na skromno zgradbo dela bodisi uvod izpustijo, misleč, da je tako napravil tudi Ksenofont, ki je le navidezno začel in medias res, dejansko pa njegovo pripoved uvaja vsebinski uvod.

Vendar je vse to še moč prenesti, saj gre večinoma za napake v izražanju in razporeditvi; da pa si kdo izmisli celo lego mest in se pri tem zmoti ne le za nekaj parasang, 360 ampak za cele dneve hoda, kakšnemu stilu pisanja je to podobno. Eden takih piscev je na primer tako malomarno zbiral podatke, da je pogrešil celo v tem, kar bi lahko izvedel od vsakega Sirijca ali pa iz pogovorov pri brivcu, kjer se menijo o takih stvareh. Tako je za Evrop dejal naslednje: »Mesto Evrop leži v Mezopotamiji, dva dni hoda od Evfrata; naselili so ga prebivalci Edese.« 361 Kaže, da mu to ni bilo dovolj, pa je ta odlični pisec v isti knjigi dvignil celo moje rojstno mesto Samosato z akropolo in obzidjem vred in jo prestavil v Mezopotamijo; tam naj bi jo po njegovem obkrožali reki, ki naj bi tekli v njeni neposredni bližini in bi se skoraj dotikali njenih zidov. Je pa res smešno, dragi Filon, če se bom moral zdaj pred teboj zagovarjati, da nisem niti Part niti iz Mezopotamije, kamor me je ta občudovanja vredni zgodovinar tako mimogrede prestavil. […]

Nič manj se ni osmešil tale, dragi Filon, ki še nosu ni pomolil iz Korinta, niti do Kenhrej362 ni prišel, kaj šele da bi bil videl Sirijo ali Armenijo, pa je takole začel, če se prav spominjam: »Oči so zanesljivejše od ušes. Pisal bom torej le o tem, kar sem sam videl, ne pa o stvareh, o katerih sem samo slišal.« Tako natančno je vse videl, da je za partske kače363 trdil (kača je namreč pri Partih znamenje za vojaško enoto in označuje, če se ne motim, tisoč mož), da so žive in ogromne zveri, ki živijo v Perziji, malo nad Iberijo; Parti jih privežejo na velike kole, jih dvignejo visoko v zrak in z njimi povzročajo že iz daljave preplah, medtem ko se približujejo. V samem spopadu pa, ko se mož bojuje z možem, jih osvobodijo in spustijo nad sovražnike. Že precej naših so takole požrle, okoli drugih pa so se ovile, jih zadušile in zmečkale. O tem se je bil baje sam prepričal, ko je prizor na varnem opazoval z visokega drevesa. Prav je storil, da se ni zverem izpostavljal iz prevelike bližine, saj bi utegnili izgubiti odličnega pisatelja, ki se je poleg vsega v tej vojni še mimogrede proslavil s številnimi slavnimi dejanji. Udeležil se je več bitk, pri Suri364 naj bi bil celo ranjen, pa se je tedaj gotovo le sprehajal med Kranejem in Lerno. 365 Vse te zgodbe je prebiral pred Korintčani, ki so dobro vedeli, da niti na steno naslikane bitke ni videl, še orožja ni poznal in bojnih naprav in niti tega ni vedel, kaj pomenijo besede kot vojaški oddelki in naborni seznami. Še zavedal se ni, da zamenjuje bočno falango s krilom vojske, to pa s čelno linijo.

Najboljši pa je bil nekdo, ki je vse, kar se je bilo zgodilo v Armeniji, Siriji, Mezopotamiji, na Tigrisu in v Mediji, od začetka do konca skrčil na manj kot petsto vrstic in pravi, da je napisal zgodovino. Naslov pa toliko, da ne presega cele knjige: »Antiohijan, zmagovalec na Apolonu posvečeni tekmi.« V deških letih, mislim, naj bi bil zmagal v teku na dolgo progo: »Oris nedavnih rimskih junaštev v Armeniji, Mezopotamiji in Mediji«. […]

34 Trdim torej, da res dobrega zgodovinopisca odlikujeta predvsem dve najpomembnejši lastnosti, in sicer sta to razumevanje političnega dogajanja in sposobnost posredovanja. Od teh se prve ne da naučiti, ker je namreč dar, drugo pa si je moč pridobiti z veliko vaje, z nenehnim delom in posnemanjem starih vzorcev. Glede teh dveh stvari so moji napotki in nasveti odveč. Naša knjiga žal ne more napraviti ljudi pametnih in pronicljivega duha, če niso takšni že po naravi. Zelo veliko ceno bi imela, še več, bila bi neprecenljiva, če bi mogla preustvarjati in predelovati lastnosti do te mere; to bi namreč pomenilo spreminjati svinec v zlato in kositer v srebro ali pa preobraziti Konona v Titorma in Leotrofida v Milona. 366

35 Kje pa se potem kaže korist prave metode in kje lahko svetujemo? Ne pri ustvarjanju, ampak v pravilni uporabi posameznih elementov. […]

39 Zgodovina ima le eno nalogo: zapisati dejanje tako, kot je bilo storjeno. Tega pa pisec ne bi mogel, dokler se boji Artakserksa, ker je njegov zdravnik, 367 ali pa upa, da bo dobil kot nagrado za hvalospeve v svojem delu škrlatni kaftan, zlato ogrlico ali nisajskega konja. Tega nista delala niti Ksenofont, ki je bil nepristranski zgodovinar, niti Tukidid. Nasprotno, tudi če bi kdo gojil osebno sovraštvo, bo javno mnenje toliko bolj upošteval in postavljal resnico daleč nad svoje čustvo, seveda pa tudi prijatelju, ki je v zmoti, ne bo prizanašal.

To je, kot sem dejal, ena glavnih značilnosti zgodovine in le resnico je treba gojiti, če se kdo odloči za zgodovinopisje, za vse druge stvari naj se ne meni. Z eno besedo, le eno merilo, en vatel je treba imeti pred očmi, ne poslušalstva tega trenutka, temveč tiste, ki bodo vzeli delo kdaj pozneje v roke. […]

41 Takšen naj bo torej zgodovinar: neustrašen, nepodkupljiv, svobodnih nazorov, prijatelj odkritosrčne besede in resnice, ki bo figam rekel fige in koritu korito, kot pravi pisec komedij; nanj ne bo vplivalo niti sovraštvo niti prijateljstvo, nikomur ne bo prizanašal, ne bo se dal zapeljati usmiljenju, občutku sramu in obrekovanju. Sodil bo nepristransko, blagohotno razpoložen do vseh, ne da bi se preko mere nagibal na eno stran, tujec v svojih knjigah in brez domovine, samostojen, nobenemu vladarju podložen; ne bo razmišljal, kaj bo ta ali oni mislil, ampak bo zgolj beležil dejstva.

42 Tukidid je postavil zelo dobro pravilo: v zgodovinopisju je strogo ločil med neoporečnim in slabim, posebej ko je videl, da seže občudovanje Herodota do te mere, da se njegove knjige imenujejo po Muzah. Tukidid sam namreč pravi, da raje napiše »trajno dobrino« kot priložnostni nagradni spis; izogiba se vsega, kar diši po bajkah, in poznejšemu rodu raje zapušča resnično sliko dogodkov. Poudarja tudi vprašanje koristnosti in namena pravilno zasnovane zgodovine: ljudje se tudi pozneje lahko znajdejo v podobnih okoliščinah; v takem primeru, pravi, je pomembno, da bodo znali sporočila iz preteklosti pravilno uporabiti za reševanje lastnih problemov. […]

56 Naglost je v vsakem primeru koristna, posebej če ne manjka snovi. Ne boš je dosegel s krajšanjem besed in stavkov, ampak predvsem z ozirom na sam predmet. V mislih imam namreč tole: če na hitro preletiš majhne in nepomembne stvari, ti ne bo zmanjkalo časa za obravnavanje večjih; precej je treba seveda tudi izpustiti. Kadar gostiš prijatelje in je vse pripravljeno, ne boš sredi raznih kolačev, perutnine, školjk, mesa divjih prašičev, zajcev in tuninih zrezkov ponudil še slanika in kaše zgolj zato, ker je tudi to dvoje na razpolago; take cenene malenkosti boš opustil.

57 Posebej zmerno boš opisoval pogorja, utrdbe in reke, kajti dolgoveznost bi utegnila učinkovati kot neokusno šopirjenje z lastnimi besedami. Zgodovina naj ti ne bo pretveza za razkazovanje tvojih tovrstnih sposobnosti; dotakni se le najosnovnejšega za jasnost in lažje razumevanje ter preidi na bistvo in se skušaj ob vsaki priložnosti izogniti ptičjemu letu in podobnim skušnjavam. Tega celo pri Homerju, pesniku širokega duha, ni najti. […]

Če nanese, da je treba uvesti govornika, naj bodo besede kolikor mogoče v skladu z osebo in predmetom in čim bolj jasne. Šele tedaj lahko postaneš govornik in pokažeš svoj govorniški dar.

S hvalo in grajo je bolje varčevati, premišljena naj bo in brez obrekovanja, podkrepljena z dokazi, kratka in ob primernem času, saj nismo na sodišču. Sicer si boš zaslužil enako obsodbo kot Teopomp, ki je prepirljivo obtoževal vse po vrsti in mu je to prešlo v navado; bolj upravičeno bi ga lahko prištevali k piscem obtožb kot zgodovine.

60 Če se zgodi, da se ne moreš izogniti kaki bajki, jo sicer povej, a ne verjemi v celoti; nepristransko jo posreduj, bralci pa naj ugibajo o njej, kar hočejo. Ti se ne izpostavljaš in ne nagibaš na nobeno stran.

61 V splošnem pa si zapomni to, kar pogosto ponavljam: ko pišeš, se ne oziraj zgolj na trenutne okoliščine in na to, da te bodo hvalili in cenili tvoji sodobniki, ampak imej v mislih trajno vrednost dela in piši raje za prihodnji rod; terjaj račun za knjigo od njih, da se bo o tebi govorilo: »Bil je svoboden mož, odkritosrčne narave, brez sence prilizovanja ali klečeplaznosti, poosebljena resnica.« Tole si bo vsak, kdor je pameten, postavil za cilj, brez ozira na trenutna, zgolj enodnevna pričakovanja.

6.5.2. Lažni prerok Aleksander

1 Morda si misliš, moj dragi Celz, da je zadeva, za katero si me prosil, prava malenkost in nič posebnega: naj ti napišem in pošljem knjigo o življenju sleparskega čarodeja Aleksandra iz Abonutejha, o njegovih domiselnih in drznih načrtih in zvijačah. Pa vendar, če bi kdo hotel natančno preučiti vsako podrobnost posebej, ne bi bila to nič manjša naloga, kot popisati dejanje Filipovega sina Aleksandra. Slednjega je v veliki meri odlikovalo junaštvo, nič manj kot prvega podlost. Če pa bi bil ob branju moje pripovedi pripravljen spregledati napake in sam v njej dopolniti pomanjkljivosti, se bom zate lotil te težke naloge in skušal po svoji moči očistiti Avgijev hlev. Ne celega seveda, iz njega bom prinesel le nekaj košar, toliko da boš mogel po njih presojati, kako velika in nedopovedljiva je bila količina gnoja, ki ga je v mnogih letih nagrmadilo tri tisoč glav goveda. […]

5 Ko je bil še deček in zelo čeden, kar se je dalo sklepati po ostankih prijetnega videza v kasnejših letih in slišati od tistih, ki so pripovedovali njegovo zgodbo, je brez pomisleka prodajal svoje čare in za denar občeval s tistimi, ki so si to želeli. Med drugimi je bil njegov občudovalec neki vrač, eden tistih, ki oglašajo razne čarovnije, čudežne zakletve, ljubezenske napitke, uroke proti sovražnikom, napotke za odkopavanje zakladov in dedovanje posestev. Ko je opazil, da je dečko nadarjen in še kako pripravljen, da mu pomaga pri njegovih poslih, saj ni bil nič manj prevzet od vračevih goljufij, kot je bil ta od dečkove lepote, ga je izučil v svojem poklicu in s pridom uporabljal za pomočnika, služabnika in sla. Javno je baje nastopal kot zdravnik, poznal pa je, kot pravi Homer za ženo Egipčana Thona, veliko zdravilnih mešanic: mnogo koristnih seveda, vmes pa tudi pogubne.

Znanje o njih je podedoval Aleksander in jih kasneje uporabljal v svoje namene. Njegov učitelj in občudovalec je bil po rodu iz Tiane, eden tistih, ki so obkrožali znanega Apolonija368 in dobro poznali njegovo malho trikov. Sam torej vidiš, iz kakšne šole je izšel človek, o katerem ti pripovedujem. […]

22 Aleksander je torej vedeževal in prerokoval ter pri tem uporabljal veliko mero bistrosti in povezoval ugibanje z domiselnostjo, na nekatera vprašanja je odgovarjal zavito in dvoumno, na druga pa celo povsem nejasno; to se mu je namreč zdelo preroško. Nekatere je odvračal od njihovih namer, drugim je dajal poguma, kakor je domneval, da bi bilo najbolje; nekaterim je predpisal posebne terapije in način življenja, kajti poznal je, kot smo rekli že na začetku, veliko koristnih zdravil. Najbolj je cenil kitmide, ime, ki si ga je sam izmislil za pomirjujoče mazilo, napravljeno iz medvedove masti. Pričakovanja, napredovanja in nasledstva posestev je vedno preložil na kasnejši čas ter dodal, da »se bo vse zgodilo, ko bom hotel in ko me za to poprosi moj prerok Aleksander in moli za vas«.

23 Cena, določena za vsako prerokbo, je bila drahma in dva obola. Nikakor ne misli, prijatelj, da je bila nizka in da tovrstni zaslužek ni bil velik, na leto je znašal sedemdeset ali osemdeset tisoč, kajti ljudje so bili tako nenasitni, da so izročali vsak po deset ali petnajst vprašanj. Tega, kar je prejemal, ni porabljal zase niti ni kopičil bogastva, ampak je imel tedaj okoli sebe že celo vrsto sodelavcev, služabnikov, zbiralce informacij, pisce in čuvaje prerokb, tajnike, pomočnike, ki so zvitke pečatili, in razlagalce; vsakemu je dal toliko, kolikor je zaslužil.

24 Nekatere je nato pošiljal na tuje, da bi med raznimi ljudstvi razširjali govorice o preročišču in pripovedovali, da napoveduje bodočnost, da lahko najde ubegle sužnje, da odkriva tatove in roparje, zna napovedovati, kje je treba izkopati zaklad, ozdravlja bolne, nekatere pa je celo obudil od smrti. Ljudje so se gnetli in prerivali na vseh straneh, žrtvovali in darovali zaobljubljene darove, dvakrat toliko pa so dajali božjemu preroku in učencu. Razglašen je bil namreč tale rek:

»Mojega slugo preroka častite, tako vas pozivam,
ni mi toliko mar bogastva, kot mi je preroka.«

25 Ko se je končno precej pametnih ljudi prebudilo, lahko bi rekli iz globoke pijanosti, in se povezalo proti njemu, zlasti Epikurjevi privrženci, in so v mestih počasi spregledali vso čarovnijo in narejenost igre, je proti njim izdal grozilno svarilo, rekoč, da je v Pontu vse polno brezbožnežev in kristjanov, ki so si o njem drznili govoriti vse najslabše; pozval je ljudi, naj takšne izženejo s kamni, če hočejo, da jim bo bog še milostljiv.

Lukijan opiše, kako je imel Aleksander v Italiji mrežo sodelavcev, ki so raziskovali javno mnenje in ga obveščali o aktualnih vprašanjih, tako da je lahko pripravil odgovore, še preden so odposlanci prispeli k njemu.

38 Vse to je bil pripravil v skladu z okoliščinami v Italiji, za podobne priprave pa je poskrbel tudi doma. Uvedel je praznovanje misterijev s procesijami sveč in svečeniškim bogoslužjem, ki naj bi trajalo za vse večne čase tri dni zaporedoma. Prvi dan so tako kot v Atenah izdali oglas, ki se je glasil: »Če je prišel kak brezbožnik, kristjan ali epikurejec, da bi skrivaj opazoval obrede, naj odide! Naj tisti, ki verjamejo v boga, z nebeškim blagoslovom proslavijo misterije!« Misteriji so se nato začeli z izgonom, ki ga je sam vodil in govoril: »Ven s kristjani!« in vsa množica je v odgovor zakričala: »Ven z epikurejci!« Nato je sledil Letin porod, Apolonovo rojstvo, njegova poroka s Koronido369 in Asklepijevo rojstvo. Drugega dne je bilo na sporedu prikazovanje Glikona370 in rojstvo boga.

Na tretji dan je bila predstavljena poroka Podalejrija371 z Aleksandrovo materjo; imenoval se je Dan bakel, ker so na ta dan prižgali bakle. Za konec je bila prikazana ljubezen med Seleno in Aleksandrom in rojstvo Rutilijanove žene. […]

48 Izmed različnih lopovščin, ki jih je zagrešil, ti bom omenil največjo predrznost tega podleža. Ker zaradi zaupanja, ki ga je užival pri Rutilijanu, ni imel majhnega vpliva na vladno palačo in dvor, je tja poslal prerokbo v času, ko je bila vojna v Germaniji na višku in se je končno sam pokojni vladar Mark Avrelij spopadel z Markomani in Kvadi. Prerokba je zahtevala, da vržejo v Ister dva živa leva skupaj z veliko količino dišav in drugih dragocenih daritev. Vendar bo bolje, da ti jo dobesedno navedem:

»V Istra besneče valove, v to reko od Zevsa poslano,
vreči ukažem služabnika dva mogočne Kibele,
zvéri, ki v gorah živita, in vse, kar v Indiji raste,
cvetje, dišeča zelišča; in temu takoj bo sledila
zmaga in slava velika, dolgo želeni mir z njima.«

Storili so, kar je zahteval, leva pa sta preplavala na sovražni breg, kjer so ju barbari s kiji pobili, misleč, da sta nekakšna neznana psa ali volkova; našo stran je takoj doletela najhujša katastrofa, v kateri jih je padlo na en mah skoraj dvajset tisoč. Temu so sledili dogodki okoli Akvileje; le za las je manjkalo, da mesto ni padlo v sovražne roke. Aleksander je preobrat dogodkov hladnokrvno zagovarjal s tem, da je navedel znano delfsko opravičilo v zvezi s prerokbo Krojzu: bog je sicer napovedal zmago, ni pa pojasnil, ali je imel v mislih Rimljane ali sovražnike.

6.6. Kasij Dion

Marjeta Šašel Kos

Kasij Dion (L. Claudius (?) Cassius Dio Cocceianus) 372 je bil najpomembnejši grški zgodovinar s konca 2. stoletja po Kr. in prve polovice 3., po rodu iz premožne senatorske družine iz Nikaje (zdaj Iznik) v Bitiniji, kar sam omenja v svojem delu (75,15,3). Oče Kasij Apronijan je bil pod cesarjem Komodom vladarski namestnik v Kilikiji in Dalmaciji. Dion je očeta spremljal na službeno mesto v Kilikijo (72,7,2), Dalmacijo pa je pozneje (222–226) tudi sam upravljal. Domnevna vez njegove družine z retorjem Kokejanom Dionom (Cocceianus Dio, pozneje z vzdevkom Hrizostom) ni pojasnjena. Dion se je od začetka Komodove vlade do prvih let Severove mudil v Rimu (72,4,2; 73,3,2); okoli 205 je bil konzul suffectus (nadomestni konzul, ki ni dal imena tekočemu letu). Pozimi 214–215 je spremljal Karakalo v Nikomedijo, nedvomno kot član vladarjevega sveta. Vest o oklicu cesarja Makrina ga je dosegla v Rimu, leta 218 je pod njim opravljal službo kuratorja v azijskih mestih Pergamonu in Smirni (79,7,4). Pod Elagabalom je dobil mesto prokonzula v Afriki, na koncu svoje kariere, takoj po namestništvu v Dalmaciji, pa je upravljal še provinco Zgornjo Panonijo (do leta 228). Leta 229 ga je Aleksander Sever posebej odlikoval z drugim konzulatom kot svojega kolega v tej najvišji funkciji, vendar mu je svetoval, naj se umakne iz Rima, ker se ni čutil dovolj močnega, da bi ga zaščitil pred sovraštvom pretorijancev, ki si ga je Dion nakopal v času svojega namestništva v Zgornji Panoniji (pretorijanci so bili namreč v največji meri rekrutirani prav iz te province). Mnogo časa je tedaj in prej prebil v Kapui, kjer je imel posesti, po konzulatu pa se je umaknil v rodno Bitinijo, deloma tudi zaradi bolezni nog.

Ob nastopu vlade Septimija Severa je Dion napisal knjižico o sanjah in drugih napovedih Severovega vzpona na prestol, ki je pri vladarju naletela na zelo ugoden odziv, kar ga je spodbudilo, da je v posebni knjigi opisal tudi Severove državljanske in druge vojne (193–197). Kmalu nato je začel zbirati gradivo za svoje glavno delo Rimska zgodovina (Romaïkè historía ali Romaïká) v 80 knjigah, v katerem sta zaobseženi tudi obe prvi deli, ki se nista ohranili v samostojni knjižni obliki. Zgodovina Rima obsega obdobje od prihoda Eneja v Italijo do Dionovega drugega konzulata leta 229. Dion, ki je bil po rodu Grk, vendar je na sodobnost in rimsko tradicijo gledal z očmi rimskega državljana in senatorja, je edini znani antični zgodovinar, ki se je lotil tako zahtevne naloge in jo tudi izpeljal. Žal so se ohranile le knjige od 36. do 54. (obdobje od leta 68 do 10 pr. Kr., 36. knjiga je na začetku poškodovana), od 55. do 60. knjige (od leta 9 pr. Kr. do 46 po Kr.) so ohranjeni obširni fragmenti, medtem ko se jih je od drugih ohranilo le malo. Za rekonstrukcijo besedila so pomembni izvlečki bizantinskih epitomatorjev, od katerih so najpomembnejši Epitome meniha Ksifilina iz Trapezunta iz druge polovice 11. stoletja, ki je izpisal Dionove knjige od 36. do 80., ter izvlečki, ohranjeni v Zonarovi Svetovni zgodovini (Epitomè historión) iz začetka 12. stoletja.

Zgradba Dionovega dela je izrazito osebna, sicer analistična, vendar ne dosledno, saj vsebuje mnogo digresij, vsebina je smiselno razdeljena na dekade in pentade. Knjige od 1. do 40. so obravnavale obdobje od prihoda Eneja do nastopa Cezarjeve vlade; od 41. do 50. državljanske vojne; 51. se začne z Oktavijanovo zmago pri Akciju, ki je bila za Diona kot začetek monarhične vlade pomembna prelomnica. Od te knjige dalje kaže njegovo pisanje veliko značilnosti biografskega načina zgodovinopisja.

Dion je najpomembnejši zgodovinar v cesarskem obdobju; za konec republike in začetek principata je poleg Apijana najboljši vir. Posebej dragoceni so podatki iz njegove sodobnosti, saj obstajata za to obdobje le še Herodijanova Zgodovina in delo zelo sporne vrednosti, Historia Augusta; Dion je od vseh najzanesljivejši. Sam piše, da je deset let zbiral podatke za rimsko zgodovino, dvanajst nadaljnjih pa je gradivo urejal in pisal (72,23,5). Verjetno je začel s pisanjem okoli leta 202. V enem od ohranjenih fragmentov osvetli svoj selektivni način pisanja: čeprav je prebral tako rekoč vse, kar je bilo o tem napisanega, je v pripoved vključil zgolj to, kar je smatral za pomembno (1,2). Nedvomno so mu bili znani antični avtorji, ki so se ohranili do danes, čeprav omenja le Livija (67,12,4), Salustija (40,63,4) in Arijana (69,15,1). Kot vira izrecno navaja Avgustovo avtobiografijo (44,35,3) in Hadrijanove spise (66,17,1; 69,11,2), zelo pogosto pa, kot je bila tedaj navada, anonimne vire. Nedvomno je za opis sodobnosti uporabljal tudi primarne vire kot npr. senatske akte. V delu pogrešamo njegovo lastno interpretacijo dogodkov, kajti stališča, ki jih do njih zavzema, redko sežejo čez stopnjo splošno veljavnih formalnih ugotovitev. Za njegovo zgodovinsko razmišljanje sta zato toliko bolj pomembna po več deset strani dolga govora iz 52. knjige, s katerima naj bi Agripa in Mecenat Avgustu svetovala pri oblikovanju nove vlade. Dionovo mnenje, ki je naklonjeno monarhični oblasti, pride do izraza v Mecenatovem govoru. Krščanstva Dion ne omenja, pač pa ima zanj velik pomen vse nadnaravno. Nevarnosti, ki je grozila iz barbarika, ni pravilno ocenil; izogibal se je podrobnosti. Pazil je na lep jezik v stilu Tukidida in Demostena, čeprav je poudaril, da težnja po lepem izrazoslovju pri njem ni nikdar prevladala nad iskanjem resnice, kajti trudil se je, da bi bil pri pisanju kar se da natančen (Fr. 1,2).

Literatura:

6.6.1. Rimska zgodovina

Čeprav sem prebral tako rekoč vse, kar je kdo o kom napisal, za svojo zgodovino nisem uporabil vsega, temveč sem odbral tisto, kar se mi je zdelo primerno. Poleg tega sem, kakor je to pač dopuščala snov, ubiral mičen jezik, vendar naj bralec zaradi tega nikar ne podvomi v resničnost napisanega, kakor se je že primerilo nekaterim piscem; jaz sem si namreč prizadeval tako za mičen slog kakor za resnico.

Pričel bom s tistim mestom v preteklosti, od koder sem imel na voljo dovolj jasna poročila o tem, kar se je v tej deželi, v kateri živimo, dogajalo.

Enej je po trojanski vojni prispel do Aboriginov, nekdanjih prebivalcev na mestu današnjega Rima, ki jim je v tistem času poveljeval Favnov sin Latin. Pristal je pri Lavrentu, ob ustju reke Numikij, kjer naj bi se po božji volji pripravil na ustanovitev naselbine; Latin, poglavar dežele, je Eneju naselitev skušal preprečiti in v spopadu, ki je sledil, je bil poražen. Zaradi sanj, ki sta jih zatem oba sanjala, sta se moža spravila med seboj; Latin je Eneju dovolil naselitev in mu dal svojo hčer Lavinijo v zakon. Nato je Enej ustanovil mesto in ga imenoval Lavinij, dežela je dobila ime Latij in tamkajšnji ljudje ime Latini. 374

Uvod (1,1) 373

Sledi odlomek, ki je vzet iz Dionovega opisa Oktavijanovih ilirskih vojn v letih 35–33 pr. Kr. Vojna, ki je bila zelo krvava, je bila usmerjena predvsem proti Japodom, Panoncem in Delmatom. Bolj izčrpno je o jih pisal Apijan. Dion najprej poroča o padcu Metuluma. Ta bitka je omenjena celo pri Prešernu: »… kako Metulum se Avgustu brani«, ker so v njegovem času napačno menili, da je bilo to japodsko mesto v Sloveniji, v Metulah ali Metliki. Iskati ga je treba nekje pri Ogulinu, verjetno v Viničici. V naslednjem odstavku Dion najprej na kratko opiše ljudstvo Panoncev in način njihovega življenja ter poudari, da razmere v Panoniji sam dobro pozna, ker je bil tam guverner, nato pa govori o zavzetju njihovega najpomembnejšega mesta Siscije (zdaj Sisak). Kolops je reka Kolpa, Ister je grško ime za Donavo, Menas, ki je poveljeval v rečni bitki, pa je bil znameniti admiral sina Pompeja Velikega, Seksta, ki se je bojeval proti Antoniju in Oktavijanu. 375

To se je zgodilo kasneje; takrat je osvojitev drugih plemen poveril svojim legatom, sam pa se je bojeval proti Japodom. Plemena, ki so naseljena tostran gora, nedaleč od morja, je brez težav podvrgel, medtem ko so mu tista na samih vrhovih in na nasprotni strani pogorja dala precej opravka. Prebivalci so utrdili svoje največje naselje Metulum, zaporedoma odbili rimske napade, zažgali več oblegovalnih naprav in zbili na tla celo samega Cezarja, ki je skušal z nekega lesenega stolpa prestopiti na obzidje. Ker pa kljub temu ni odnehal od obleganja, temveč je pošiljal po nove in nove moči, so končno pod pretvezo, da se želijo pogajati, sprejeli v trdnjavo oddelek vojakov, ki so jih ponoči do zadnjega pobili, požgali hiše in se še sami usmrtili, marsikdo tudi ženo in otroke, tako da Cezarju ni prišlo ničesar v roke; niti tisti ne, ki jih je zajel žive, kajti tudi ti so si malo za tem vzeli življenje.

Ko so se ti torej pokončali, druge pa so osvojili brez težav ali omembe vrednega odpora, je Cezar krenil nad Panonce, kljub temu da ni imel nobenega vzroka za nasilje (nihče od njih mu ni v ničemer storil krivice); želel je namreč vaditi vojake in jih hkrati preživljati na tuj račun, ker je menil, da je pravično vse, kar stori močneje oboroženi šibkejšim. Panonci prebivajo za Dalmacijo ob bregovih Istra, od Norika do evropske Mezije in živijo v primerjavi z drugimi zelo bedno življenje. Niti zemlja niti podnebje jim nista naklonjena, ne pridelujejo olja, tudi vina ne, razen v majhnih količinah in še tega zelo slabega, kajti večji del leta preživljajo ostro zimo in tako jedo kot pijejo le oves in proso. Vendar jih imajo za najhrabrejše od vseh, ki jih poznamo. Zelo srčni so in krvoželjni kot pač ljudje, ki nimajo ničesar, kar bi napravilo življenje vredno živeti in lepše. Tega nisem le slišal in čital, temveč sem se o tem dejansko prepričal v času, ko sem bil v provinci vladarski namestnik. Po poveljstvu v Afriki sem dobil v upravo Dalmacijo (ki jo je pred leti nekaj časa upravljal tudi moj oče) in Gornjo Panonijo; od tod natančno poznam njihove razmere in pišem iz lastne izkušnje. Ime izvira od njihovih tunik z rokavi, sešitih iz nekakih rezanih jermenov, ki jim po domače rečejo »pani«. Morda se tako imenujejo po njih, lahko pa, da ime izhaja od drugod. Nekateri Grki jim napačno pravijo Pajonci, kar je namreč nek star izraz, ki pa se ne nanaša na te kraje, temveč na pokrajino v Rodopih, blizu današnje Makedonije, vse do morja. Iz tega razloga bom sam označeval one za Pajonce, te tukaj pa Panonce. Tako se nazivajo sami in tako jih imenujejo Rimljani.

Proti temu ljudstvu se je torej Cezar tedaj bojeval. V začetku ni imel namena ničesar opustošiti niti ni dovolil ropati, dasi so prebivalci zapustili vasi na ravninah; upal je, da se mu bodo predali prostovoljno. Ko pa so ga na pohodu proti Siskiji ovirali, je v jezi dal požgati deželo in zapleniti vse, kar je mogel. Ko se je mestu približal, so domačini, ki so se sprva dali pregovoriti voditeljem, sklenili premirje in izročili talce, kasneje pa so zaprli vrata in se pripravili na obleganje. Dasi so imeli močno obzidje, so se zanesli zlasti na dve plovni reki. Ena od obeh, ki se imenuje Kolops (Kolpa), teče ob samem obzidju in se malo dlje izliva v Savo; sedaj obkroža celo mesto, kajti Tiberij je dal izkopati velik kanal, čez katerega spet doseže svojo prvotno strugo. Tedaj pa je bil med Kolopsom, ki je tekel ob samih zidovih mesta, in med Savo, ki je tekla malo proč, prazen prostor, ki so ga utrdili s palisadami in jarki. Cezar si je pri zaveznikih v bližini priskrbel čolne, jih spravil čez Ister in Savo in od tod na Kolops ter napadel upornike hkrati s pehoto in z ladjami, pri čemer je prišlo celo do nekaj rečnih bitk. Barbari so si pripravili drevake, tvegali z njimi odpor in na reki pobili mnogo rimskih vojakov, med njimi Sekstovega oproščenca Mena, in tudi na suhem sovražnika odločno zavračali, dokler niso izvedeli, da je nekaj njihovih zaveznikov padlo v zasedo in bilo ubitih. Tako so jih Rimljani zajeli, kar je povzročilo, da se je po pogajanjih predala tudi ostala Panonija.

49,35–37376

Večji del 52. knjige, ki vsebuje dogodke zadnje tretjine leta 29 pr. Kr., zavzemata dva govora, ki ju v obliki antitetične razprave, podobne šolskim paralenim govorom (lat. suasoriae), govorita Oktavijanova svetovalca Agripa in Mecenat. Govora, ki sta bila po vsem sodeč prvotno zasnovana kot samostojna kompozicija, poleg izčrpnih podatkov o začetku principata razkrivata tudi Dionove osebne poglede na politična, gospodarska in socialna vprašanja, ob katerih se kaže kot racionalen mislec, ki izhaja predvsem iz svojih izkušenj.

Takšni so bili torej vzponi in padci Rimljanov v 725 letih, v kraljevini, republiki in pod vladavino posameznikov. 378 Tedaj pa se je dejansko zopet vzpostavila monarhija, čeprav je hotel Cezar379 položiti orožje in predati državne zadeve v roke senata in ljudstva. O tej odločitvi se je sicer najprej posvetoval z Agripo in Mecenatom (njima je namreč zaupal vse svoje načrte); Agripa je prvi prišel do besede in dejal: »Cezar, ne čudi se, če te bom skušal odvrniti od monarhije, čeprav bi si od nje obetal marsikatero korist, zlasti v primeru, ko bi ji ti vladal. Če bi seveda tudi ti imel od nje kake koristi, bi se zanjo celo zavzemal; toda monarhija vladarjem še zdaleč ne prinaša enakih ugodnosti kakor njihovim bližnjim. Nasprotno: slednji si lahko brez spotike in posledic vsevprek grabijo, kar se jim zljubi, medtem ko vladarje spremljajo zavist in razne nevarnosti. Zato sodim, da moram tu, kakor tudi v drugih zadevah, pozabiti na osebno korist ter upoštevati predvsem tvojo in skupno dobrobit.

Pretresimo torej lepo po vrsti lastnosti monarhije in se odločimo po svojem razumu ter preudarku. Prav gotovo namreč nihče ne trdi, da se moramo na vsak način odločiti za monarhijo, pa čeprav bi si od nje obetali koristi. V nasprotnem primeru bo vsekakor videti, da sta nam uspeh in sreča stopila v glavo ter nas spridila, ali celo, da smo vseskozi stremeli za monarhijo, medtem ko smo se skrivali za imenom tvojega očeta in hlinili spoštovanje do njegovega spomina, senat in ljudstvo pa sta nam služila le za pretvezo k našim pravim ciljem, namreč, da bi si jih podjarmili, namesto ščitili pred netilci razdorov in spletk. V obeh primerih bi se morali zagovarjati. Le koga namreč ne bi popadla jeza, ko bi nas slišal govoriti eno in nato ugotovil, da nam je v mislih nekaj drugega? Zagotovo bi nas v tem primeru preziral bolj, kakor če bi takoj razkrili svoje načrte in se že od vsega začetka zavzemali za monarhijo.

Uveljavilo se je namreč že mnenje, da je nasilje, naj se zdi to še tako sebično, človeku v naravi; vsakdo namreč, ki je izreden v tem ali onem pogledu, si lasti pravico do tega, da bi imel več kakor slabši od njega: kadar je uspešen, to pripisuje svojim sposobnostim, in kadar mu spodleti, ima to za posledico posredovanja višje sile. Toda kdor takšnim vzgibom služi s spletkarjenjem in zlonamernostjo, obvelja predvsem za hinavskega spletkarja in podlega pokvarjenca, takšnega mnenja, pa dobro vem, ti o sebi nikomur ne bi dovolil, ne v mislih ne v besedah, pa čeprav bi po tej poti zavladal vsemu svetu.

In seveda, kadar je nekdo tak v tem ali onem uspešen, je to v očeh ljudi nezasluženo, in kadar mu spodleti, je po njihovem prejel, kar mu gre. Tako je torej s tem in ko bi se mi sedaj začeli ozirati le nase, pa čeprav bi nam od začetka ne bilo nič takega v mislih, bi bili ljudje do nas bržkone enako nepopustljivi. […]«

Agripov govor 377

Sicer pa naj zaključim s tole mislijo. Če boš sam, iz lastnih vzgibov, ravnal tako, kakor bi po tvojem moral ravnati nekdo drug na položaju vladarja, ne boš v ničemer grešil, temveč v vseh pogledih uspel in življenje bo prijetno ter varno. Vsi se bodo ozirali k tebi kakor k očetu, k rešitelju, ljubili te bodo, ko bodo videli, da je tvoje življenje pošteno in urejeno, ko bodo videli, da si uspešen vojskovodja, vendar ljubiš mir; ljubili te bodo, ko se boš vzdržal prevzetnosti in pohlepa, ko jih boš štel za sebi enake, ko ne boš bogatel na račun davkov, ko ne boš živel razkošno na račun njihove bede, ko ne boš živel razuzdano, medtem ko bi jim narekoval vzdržnost. Ljubili te bodo, ko boš vse to zamenjal za življenje, ki bo v vseh pogledih popolnoma enako njihovemu.

Tvoja varnost je torej odvisna samo od tebe, od tega, da nikomur ne storiš krivice, zato – pogum! Verjemi mi, da tako ne boš nikoli postal predmet sovraštva ali žrtev spletk. Tako so te stvari; in kadar je tako, moraš zagotovo lepo živeti, kajti, je mar še kaj lepšega, še kaka večja sreča, kakor ob lastnih odlikah uživati vse, kar je med ljudmi dobrega, in sméti tudi drugim vračati dobroto.

Premisli o vsem tem in o vsem, kar sem ti dejal. Zaupaj mi in ne zavrzi tega srečnega naključja, ki te je izmed vseh ljudi izbralo in te jim postavilo za vladarja. Če se boš torej že odločil za monarhijo, vendar se ogibaš nazivu »kralj«, kakor da bi se ga držalo prekletstvo, se mu pač odpovej in vladaj z imenom »Cezar«. In če ti je treba še kakega naslova, ti bodo ljudje nadeli ime »diktator«, kakor so imenovali že tvojega očeta, tudi z drugimi izrazi te bodo povzdigovali, tako da boš lahko brez skrbi opravljal delo vladarja, ne da bi se moral vznemirjati zavoljo osovraženega naziva.

S temi besedami je Mecenat zaključil svoj govor. Cezar je obema izrekel priznanje za njune misli in predloge ter njuno odkritosrčnost, vendar se je nazadnje odločil za Mecenatov nasvet.

Mecenatov govor

Epizoda je vzeta iz Dionove pripovedi o markomanskih vojnah pod Markom Avrelijem; bitka, ki jo opisuje, je potekala na kvadskem ozemlju onkraj meje Zgornje Panonije (v današnji Slovaški), verjetno leta 172. Zanimivo je, da je v Akvileji, kjer se je Mark Avrelij nekajkrat mudil na poti na donavsko fronto, dokumentiran egipčanski svečenik Arnufis, ki je dal v tem mestu Izidi postaviti oltar. Pri Ksifilinu (bizantinskemu izpisovalcu Dionove Zgodovine) omenjeno pismo Marka Avrelija senatu o kristjanih je apokrifno. 380

Tako je Mark v številnih težkih bitkah in za ceno velikih nevarnosti premagal Markomane in Jazige. Bojeval se je tudi z ljudstvom, ki se je imenovalo Kvadi, in v tej veliki vojni je bil nepričakovano srečno poplačan z zmago oziroma mu jo je naklonil bog. Ko so Rimljani sredi bitke zašli v nevarnost, jih je povsem nepričakovano rešila božja naklonjenost. Kvadi so jih obkolili na primernih mestih, Rimljani pa so se hrabro bojevali za sklenjenim zidom ščitov. Čez nekaj časa so se barbari nehali bojevati, kajti Rimljane, utrujene od vročine in žeje, so nameravali zlahka zajeti. Vse naokoli so zastražili izhode in jim zaprli vsakršno pot do vode; bilo jih je namreč precej več. Ko so bili rimski vojaki že prav na koncu z močmi zaradi naporov, ran, sonca in žeje in se niso mogli niti bojevati niti umakniti, temveč so, omotični od vročine, stali na več mestih v bojni vrsti, se je nenadoma na nebu zbrala množica oblakov, nanje pa se je usul dež – ne brez božje pomoči. Obstaja zgodba, da je nek egipčanski čarovnik in Markov spremljevalec Arnufis s čarovnimi obredi klical na pomoč razna božanstva, predvsem boga ozračja Hermesa, in na ta način priklical dež.

71,8,1–4381

Sledi Ksifilinova razlaga, ki jo je zapisal ob tem znamenitem Dionovem odlomku:

Tako piše o tem dogodku Dion, zdi pa se, da je v zmoti, bodisi vede ali le slučajno; mislim, da je zapisal napačno verzijo v veliki meri namerno. Kako tudi ne, saj je gotovo vedel za rimsko legijo z imenom Fulminata/Gromovita (navaja jo v katalogu skupaj z drugimi), ki ni dobila imena iz nobenega drugega razloga, vsaj ne navaja se, kot prav po dogodku iz te vojne. Ta je namreč tedaj rešila Rimljane in pogubila barbare, ne pa čarovnik Arnufis; nikjer ni namreč sporočeno, da bi Mark cenil družbo čarodejev in čarovništva. Dogodek, ki ga nameravam povedati, pa je naslednji: Mark je imel odred vojakov (odred imenujejo Rimljani legijo) iz Melitene, kjer so vsi vojaki častili Kristusa. Ko je Mark v tej bitki obupal nad okoliščinami in se je že zbal za vso vojsko, je k njemu stopil prefekt in mu povedal, da tisti, ki se imenujejo kristjani, lahko dosežejo z molitvijo vse, kar hočejo, in da je v vojski slučajno cel odred te sekte. Ko je Mark to slišal, se je obrnil nanje s prošnjo, naj molijo k svojemu bogu. Ti so torej molili in bog jih je tako uslišal: nad sovražnike je posal strelo, Rimljane pa je opogumil z dežjem. To je Marka silno presenetilo; kristjanom je podelil častno priznanje in legijo poimenoval Fulminata. Govori se, da je Mark celo napisal pismo o tem dogodku. Čeprav Grki vedo za legijo Fulminato in o njej pišejo, vendarle ne navajajo nobenega vzroka za izvor njenega imena.

71,9,1–6

6.7. Arijan

Nada Grošelj

Grk Lucij Flavij Arijan je bil rojen leta 85 ali 90 po Kr. v maloazijskem mestu Nikomediji, kjer je postal svečenik mestnih zavetnic Perzefone in Kore. Okoli leta 108 je v Nikopoli (na SZ Grčije) poslušal predavanja Epikteta, enega najpomembnejših stoikov v dobi rimskega cesarstva, in jih tudi zapisal; ker Epiktet sam ni napisal nič, lahko spoznamo njegov nauk le prek Arijana. Imel je vrsto odgovornih služb, upravnih in vojaških – v poznih 120-ih letih je bil na primer prokonzul v Betiki, leta 129 ali 130 pa consul suffectus. 382 Najpomembnejša je bila služba legata v letih 131–137 v mejni provinci Kapadokiji, kjer je uspešno zavračal vdore Alanov. Kasneje se je umaknil v Atene in postal atenski meščan, leta 145/6 pa je bil izvoljen za arhonta. Bil je tako intelektualec kot človek dejanj in združeval je pripadnost tako Grčiji kot Rimu.

Svojega vzornika si je Arijan enako kot mnogi njegovi sodobniki poiskal v preteklosti – kot sam večkrat pravi, je hotel biti novi Ksenofont. Tako kot Ksenofont je bil tudi sam vojak, zraven pa filozof in zgodovinar. Tudi njegovi spisi so treh vrst: filozofski, zgodovinski in drugi, zlasti vojaški in geografski. Med (verjetno mladostnimi) deli iz prve kategorije so pomembne Diatribe (Epiktetova predavanja) in Priročnik k Epiktetu; k delom iz tretje sodijo spis O lovu (Kynegetikós), kjer se zgleduje po istoimenskem Ksenofontovem delu; opis plovbe po Črnem morju; načrt za obrambno operacijo proti Alanom; delo o taktični veščini. Zgodovinska dela, ki se jih je po mnenju večine strokovnjakov lotil dokaj pozno v Atenah, obsegajo dva življenjepisa (Dion in Timoleont) in zgodovino vojn z Alani (Alaniké), ki so povsem izgubljeni; dalje zgodovino Bitinije vse do rimske priključitve, zgodovino rimsko-partskih vojn s poudarkom na Trajanovih vojnah (Parthiká) ter zgodovino diadohov, ki so ohranjene le v fragmentih; in, kar je za nas najpomembnejše, popolnoma ohranjeno zgodovino Aleksandra Velikega (Anábasis) v sedmih knjigah ter opis Indije in plovbe Aleksandrovega admirala Nearha od Inda do Suze (Indiké) v eni knjigi. Tako naslov kot obseg Anabasis se zgledujeta po Ksenofontu, Indiké (O Indiji) pa je pravzaprav neke vrste dodatek. Strogo vzeto naslov Anabasis (»pohod v notranjost dežele«) ni povsem točen, saj se delo začne z Aleksandrovim nastopom oblasti, torej dve leti pred dejanskim začetkom njegovega pohoda nad Perzijce. Opisuje njegove pohode vse do njegove smrti, zaključi pa se z oceno njegovega značaja (zgradba tega sklepa je najbrž prevzeta iz žanra biografije). Arijanovemu pretehtanemu izboru virov dolgujemo edino ohranjeno podobo o Aleksandru, ki je ni izmaličila legenda in na podlagi katere si lahko ustvarimo zgodovinsko podobo o makedonskem kralju. Arijan je vedno skušal ugotoviti, kateri vir je najbolj zanesljiv, in pogosto je izražal lastno mnenje. V svojem pogledu na Aleksandra sledi zgodovinarjem Aleksandru naklonjene tradicije, tako da njegov lik humanizira in pogosto govori o njem z navdušenjem, toda če kako njegovo dejanje obsoja, se ga ne pomišlja grajati (gl. 4,7,3–5 v izboru). Pri teh pripombah se kažejo njegovi stoiški nazori. V sklepu pa zelo poudari Aleksandrove pozitivne lastnosti in veličino njegovih dosežkov, medtem ko njegove napake opravičuje.

Za boljšo predstavo o vsebini dela Anabasis je umesten kratek pregled Aleksandrovega življenja (356–323 pr. Kr.). Anabasis se začne leta 336, ko je Aleksander po smrti svojega očeta, Filipa II., postal makedonski kralj. V letih 336 in 335 je utrdil oblast v Grčiji, izvedel pohod nad sosednje Tračane in Ilire ter dosegel, da so mu, tako kot poprej že Filipu, Grki dodelili poveljstvo pri načrtovanem pohodu nad perzijsko državo, ki ji je vladal Darej III.

Odpravo je začel s pohodom od Helesponta do Perzepole (v letih 334–331). Najprej je osvojil zahodni in osrednji del Male Azije ter Prednjo Azijo (tj. Fenicijo, Južno Sirijo in Palestino). Od bitk iz tega časa velja omeniti zlasti bitko pri Isu, kjer se je odločila usoda Prednje Azije, in obleganje Tira, ki je bilo izredno zahtevno. Po teh uspehih pa ni šel dalje proti Vzhodu, ampak je najprej osvojil Egipt, kjer so ga sprejeli kot osvoboditelja izpod Perzijcev. V Egiptu je ustanovil mesto Aleksandrija, ki je kmalu dobilo izjemen pomen, za njegov osebnostni razvoj pa je bil pomemben pohod v Amonovo svetišče v oazi Siwa, kjer ga je svečenik pozdravil kot Amonovega sina. Od tedaj se je Aleksander imel za izvrševalca božjega poslanstva in kasneje se je čedalje bolj nagibal k temu, da bi ga častili kot boga. 383 Leta 331 je odrinil dalje na vzhod, premagal Perzijce v bitki pri Gavgameli in zatem brez boja osvojil perzijske metropole Babilon, Suzo in prestolnico Perzepolo. Odtlej se je odtujeval vlogi grškega hegemona, za kar so ga Grki oklicali, in začel privzemati poteze orientalskega vladarja in svetovnega monarha. Grške kontingente je leta 330 celo odpustil, čeprav je večina vojakov seveda ostala.

V letih 331 do 327 je Aleksander osvojil še vzhodni del perzijske države. V tem času, zlasti pa po Darejevi smrti, se je začel čedalje bolj počutiti kot naslednik perzijskih vladarjev in tudi zahtevati temu primeren odnos, zaradi česar je prišlo do razkola z nekaterimi starimi sodelavci. Ko je na primer hotel vpeljati proskinezo (poklon do tal), se je Aristotelov nečak Kalisten, ki ga je spremljal kot dvorni zgodovinar, temu uprl, in zdi se, da ga je Aleksander zato dal ubiti.

Po osvojitvi Perzije je hotel doseči vzhodni rob tedaj znanega sveta – po tedanjih predstavah bi bil to vzhodni rob Indije, ki je bila Grkom povsem neznana dežela. Pohod v Indijo in vrnitev proti zahodu obsegata leta 327 do 325. Leta 326 je imel Aleksander svojo zadnjo veliko bitko, namreč z indijskim kraljem Porom ob Hidaspu. Prišel je na vzhod do reke Hífazis, toda ob monsunskem deževju je opustil nadaljnje prodiranje. Vrnitev je bila posvečena raziskovanju. Vojska je šla najprej do Indove delte – admiral Nearh po Indu z ladjevjem, ki ga je dal zgraditi Aleksander, drugi pa po kopnem. Nearh je peljal mornarico v raziskovalnem pohodu še od Indove delte do Perzijskega zaliva. Temu podvigu bomo posvetili nekaj stavkov, saj je Nearhov dnevnik o plovbi (períplous), ki je vključeval opise dežel, rek, gorovij, živali in prebivalstva (na primer vere, navad in ureditve), služil Arijanu kot vir za delo O Indiji. Makedonci so se med plovbo ustavljali na obali ali otokih. Obala je bila divja in največjo težavo je predstavljala preskrba s hrano, ki ji niso dosti pomagali niti napadi na obalna ljudstva. Konec leta 325 pa sta tako kopenska vojska kot mornarica prispeli v Hormuško ožino. Nearhu je uspelo z majhnim spremstvom priti do Aleksandra, ki je bil prekoračil zelo nevarno gedrozijsko puščavo. Aleksander ga je poslal naprej v Suzo, kjer sta se kopenska vojska in mornarica zopet srečali, Nearh pa je prejel zlat venec za uspešno vodenje ladij.

Ozemlje, ki ga je osvojil Aleksander na teh pohodih, je segalo od Jadrana do Indijskega oceana in od spodnje Donave ter Kavkaza do Zgornjega Egipta, tako da je predstavljalo največjo državo dotlej. V zadnjih dveh letih svojega življenja se je zadrževal v osrednjih perzijskih pokrajinah. Med urejanjem nove, zelo heterogene države je leta 323 v Babilonu umrl.

Za razumevanje naloge, ki si jo je zadal Arijan s prikazom Aleksandra, je treba vedeti, kako raznoliki in pogosto vprašljivi viri so mu bili na voljo. Tradicionalno »Aleksandrovo zgodovinopisje« pozna kakih štirideset imen, deli pa se na vsaj tri veje. Prva, do neke mere »uradna« verzija ga prikazuje z naklonjenostjo. Sem sodita dva neohranjena dnevnika iz Aleksandrovega časa, namreč uradni štabni dnevnik (Ephemerídes) in dnevnik bematistov (merilcev korakov), ki je prinašal veliko geografskih podatkov. Nadalje je tu Aleksandrova korespondenca, katere pristnost pa je zelo vprašljiva. Med spisi avtorjev, ki so Aleksandra še osebno poznali, omenimo deli njegovih častnikov Ptolemaja in Aristobula ter dnevnik o plovbi že omenjenega Nearha. Ptolemaj, ki je po Aleksandrovi smrti postal upravitelj Egipta, nato pa njegov kralj in začetnik ptolemajske dinastije, je Arijanu služil za temeljni vir pri opisih pohodov in bitk, tako da dobimo iz Anabasis dobro predstavo o tem, sicer izgubljenem delu. Rečemo lahko, da nam je prav Ptolemaj omogočil objektivno predstavo o Aleksandru. 384 Očitno je poskušal popraviti izkrivljeno, romaneskno podobo o kralju, njegovih nadčloveških sposobnostih in ekscesih, ki se je tedaj že razpasla, zato ni poudarjal njegove individualne osebnosti, ampak njegove metode. Veličina zanj ni v samosvoji genialnosti, temveč prav v tem, da naj bi se Aleksander znal držati točno določenih načel in metod ter se izogibal čezmernosti, torej da naj bi znal izključiti svojo osebnost in delovati le kot voditelj, preračunano in v skladu s potrebami. Ptolemaj se osredotoči na vojaške dogodke, značajske in etnografske opise ter anekdote pa izpušča; te prinaša Aristobul, s katerim je Arijan dopolnjeval Ptolemajevo besedilo. Tudi Aristobulu je šlo za to, da bi prikazal pravo Aleksandrovo podobo, toda za razliko od Ptolemaja je to skušal doseči s pravilnejšo verzijo anekdot, ki jih je bila popularna tradicija polna. Pisal je stvarno in preprosto ter skušal razložiti, zakaj je prišlo do določenih ekscesov, ki so v zgodovinah Aleksandra predstavljali veliko draž. S tem je ustvaril o njem simpatično človeško sliko, medtem ko ga je Ptolemaj opisoval le v vlogi vladarja. Različni pristop piscev se kaže na primer tudi pri vprašanju Aleksandrovega odnosa do bogov. Pri Ptolemaju in kasneje Arijanu Aleksander očitno opravlja verske obrede bolj zato, da zadosti verskim čustvom vojakov ali podjarmljenih ljudstev, in sledi božjim znamenjem le toliko, kolikor ustrezajo njegovim načrtom, v nasprotnem primeru pa prevladajo praktični oziri; religija mu je torej sredstvo za dosego cilja. Nasprotno pa Aristobul vselej poudarja njegovo pobožnost, najbrž zato, da bi ga obranil pred očitki sovražne tradicije.

Druga veja tradicije, ki jo predstavljajo peripatetiki in tudi stoiki, je Aleksandru sovražna in ga ima za tirana. Svoj uspeh naj bi po peripatetikih dolgoval Týkhe, tj. usodi ali sreči, ki človeka zadene naključno, po božji odredbi. Tretja veja pa je znana kot »vulgata«, kjer ne gre za pravo zgodovino, ampak za splošno razširjene romansirane in pravljične zgodbe. Njen začetnik je Klejtarh, ki je Aleksandra še poznal; njegovo delo je bilo najvplivnejša zgodovina o Aleksandru in uporabljali so ga mnogi poznejši avtorji, tako tudi pisci zgodovin o Aleksandru, ki so se poleg Arijanove edine ohranile v celoti ali skoraj v celoti – Plutarh, ki je za življenjepis Aleksandra črpal iz vseh razpoložljivih virov; Diodor v 17. knjigi; Kurcij Ruf; Justin. Poleg omenjenih treh vej bi sodila v posebno kategorijo tudi Kalistenova zgodovina. Od 4. stoletja pr. Kr. do 4. stoletja po Kr. se je zvrstilo še veliko piscev o makedonskem vladarju, ki so znani le po imenih ali maloštevilnih fragmentih.

Snov je bila torej zelo raznolika in prav najbolj razširjena tradicija je bila najmanj zanesljiva, tako da je Arijan pri svoji izbiri že praktično pozabljenih Ptolemaja in Aristobula za Anabasis pokazal dobro presojo; popularne pripovedi je občasno vključil le kot zgodbice (glej proemij). V O Indiji se je pri opisu plovbe opiral na Nearha, medtem ko je pri geografskih in etnografskih opisih poleg njega uporabljal tudi Eratostena, aleksandrijskega učenjaka iz 3. stoletja pr. Kr., v največji meri pa Megastena, Jonca iz okoli 300 pr. Kr., ki je šel v letih 302 do 291 kot poslanec večkrat na dvor indijskega kralja Čandragupte. Žal je Megasten pogosto potegnil napačne vzporednice med grško in njej povsem tujo indijsko kulturo.

V zvezi z literaturo o Aleksandru velja omeniti še tradicijo romana o njem. Izvorno delo so pripisovali Kalistenu (to ni isto delo kot njegova zgodovina), mi pa poznamo najzgodnejše različice šele iz poznejše cesarske dobe. Avtor je očitno združil (nepristna) Aleksandrova pisma in poročila ter dva ločena spisa z neko romaneskno helenistično zgodovino. Delo je bilo izredno priljubljeno, tako da obstaja več grških verzij, dva latinska prevoda ter vrsta vsebinsko sorodnih spisov, kjer je poudarek na opisih daljnih dežel in čudes ali pa na kritiki zahodne civilizacije (zlasti pri krščanskih avtorjih). Poleg grške in latinske obstaja še orientalska veja z množico prevodov in predelav, legendami in pesmimi; Aleksander je omenjen celo v Koranu. Iz latinskih verzij so te legende prešle v francoske pesmi 11. in 12. stoletja, verz, ki se je v njih pojavljal, pa se zato imenuje aleksandrinec.

Anabasis je velikega zgodovinskega pomena, čeprav ima seveda pomanjkljivosti – včasih gradivo iz več avtorjev ni dobro združeno v celoto; pojavljajo se napake in izpusti; naposled je treba poudariti tudi, da Arijanovi viri, čeprav so bili razmeroma najboljši, vendar niso bili povsem zanesljivi. Pri Ptolemaju se na primer da opaziti, da je včasih poveličeval svojo lastno vlogo pri pohodu, druge poveljnike pa ignoriral ali kritiziral. Pri delu je bil Arijan skoraj povsem odvisen od pisnih virov; kar se je dalo, je včasih preveril na lastne oči, včasih pa ga je opustitev tega pripeljala v zmoto. Toda čeprav ga moramo brati kritično, je njegovo delo standardna zgodovina o Aleksandru.

Jezikovno je bil aticist, preprost in brez retoričnih okraskov. Za jasnost se je trudil tako zelo, da se je zato včasih ponavljal. Kljub temu opisi vojaških operacij niso vedno povsem razumljivi, med drugim tudi zato, ker se izogiba tehničnemu izrazju ali ga uporablja nedosledno. Vzornik mu je bil Ksenofont, pa tudi Tukidid in Herodot. Slednjega posnema s tem, da v O Indiji uporabi stari jonski dialekt. To lahko vidimo v okviru arhaizma ali seganja po predklasičnih vzorih, ki se je sredi 2. stoletja istočasno razširilo na Vzhodu in Zahodu. Kljub napakam lahko rečemo, da je v splošnem jasen, jedrnat in berljiv.

Literatura:

6.7.1. Anabasis385

6.7.1.1. Proemij

Kjer sta se Ptolemaj, 386 Lagov sin, in Aristóbul, 387 Aristobulov sin, v svojih delih strinjala glede Aleksandra, Filipovega sina, ta mesta jaz povzemam kot čisto resnico. Kjer pa sta se razhajala, sem izbral tisto plat, za katero se je pokazalo, da je najverjetnejša in obenem vrednejša pripovedi. Drugi pisci so o Aleksandru pisali vse mogoče in resnično ni nikogar, o katerem bi toliko ljudi pisalo tako neusklajeno. Po mojem mnenju sta Ptolemaj in Aristobul najbolj zanesljiva, kajti Aristobul se je ob kralju Aleksandru bojeval, Ptolemaj pa je bil poleg tega, da se je z Aleksandrom bojeval, tudi sam kralj in laž bi bila zanj nekaj mnogo bolj sramotnega kakor za navadnega smrtnika. Zanesljiva sta pa tudi zato, ker sta pisala po Aleksandrovi smrti in nista bila pod nobeno prisilo, poleg tega pa si nista obetala druge nagrade kakor to, da popišeta resnični tok dogodkov. So pa tudi odlomki iz del drugih avtorjev, ki so se mi zdeli vredni omembe in vsaj delno verjetni; te sem vključil v svoje delo le kot izročilo o Aleksandru. Kdor pa bi se čudil, da je ob tolikšni množici piscev tudi meni prišlo na pamet napisati to zgodovino, ta naj se čudi šele, ko bo prebral vsa njihova dela in nato vzel v roke še moje.

6.7.1.2. 1,12,1–5

Aleksander se je štel za potomca grškega junaka Ahila, zato je ob prihodu v Malo Azijo na začetku svojega pohoda posvetil posebno pozornost spominu na trojansko vojno. Odlomek je zanimiv tudi z zgodovinopisnega vidika, saj primerjava med Aleksandrom in Ahilom Arijanu služi kot iztočnica za navajanje razlogov, zakaj se je odločil napisati to delo.

Ko je Aleksander prišel pred Ilion, 388 ga je vodnik Menójtij389 ovenčal z zlatim vencem, za njim je to storil Atenec Háres, ki je prišel iz Sigeja, in nato še drugi, Grki in domačini. Hefajstíon je, pravijo, položil venec na Patroklov grob in Aleksander na Ahilovega. In blagroval je, kakor pravi izročilo, Ahila, ki je dobil v Homerju glasnika svoje posmrtne slave. Tudi upravičeno ga je blagroval, kajti Aleksander, sicer deležen tolikšne sreče, je bil v tem pogledu prikrajšan in njegova dejanja so bila med ljudmi premalo proslavljena; nihče ga ni slavil, ne v prozi ne v verzu, tudi v lirski pesmi ga niso opevali kakor Hierona ter Gelona in Terona, 390 ki nikakor niso bili možje Aleksandrovega kova. Tako so Aleksandrovi uspehi dosti manj znani kakor najneznatnejša dejanja preteklih dni.

Saj, tudi Kirova pot in njegovih tisočev nad kralja Artakserksa, pa stiske Klearha in vseh z njim zajetih ter njihova vrnitev – vse to je ljudem po Ksenofontovi zaslugi391 dosti bolj znano kakor Aleksander in njegova dejanja. In Aleksander pač ni sledil nekomu na vojsko in ni na begu pred mogočnim kraljem zmagoval samo tistih, ki so mu na pohodu proti morju prekrižali pot; zares, ni ga moža, ne med Grki ne med barbari, ki bi imel pokazati toliko izjemnih dejanj, izjemnih po številu in pomenu. To, pravim, je razlog, da sem se lotil tega dela, v duhu, da nisem nevreden, da bi ponovil pred ljudmi Aleksandrove podvige.

Kdor koli in kakršen koli že sem, o sebi vem povedati tole: mojega imena mi ni treba zapisati, saj ni neznano med ljudmi, tudi o svoji domovini lahko molčim ali o službah, ki sem jih morda opravljal. A zapisati moram to, da mi te besede pomenijo domovino in tako je že od mojih mladih let. Spričo tega si upam šteti se med prvake grškega jezika – saj tudi Aleksander sodi med prvake vojskovanja.

6.7.1.3. 7,3–5

Tu vidimo, kako Arijan Aleksandrova dejanja včasih tudi odločno graja. Sklepna misel, da je za človekovo srečo ključnega pomena oblast nad samim seboj, je značilna za stoiško filozofijo. Vemo, da je Arijanov učitelj Epiktet poudarjal prav moralistično noto.

Zdaj je Aleksander sklical vse prisotne in prednje postavil Besa; 392 obtožil ga je izdaje proti Dareju in odločil, naj mu odrežejo nos in uhlje, nato pa naj ga odvedejo v Ekbatano, 393 da ga bodo tam usmrtili v prisotnosti vseh Medijcev in Perzijcev. Te prestroge kazni za Besa jaz nikakor ne odobravam; mislim, da je iznakaženje udov barbarsko, in verjamem, da se je Aleksander vdal posnemanju perzijskega ali medijskega razkošja ter vzvišenega odnosa do podložnikov po vzoru perzijskih kraljev. Tudi tega ne odobravam, da je makedonsko nošo zamenjal za medijsko, prav on, ki je bil Heraklove krvi, in da se ni sramoval zamenjati krone, ki jo je vedno nosil kot zmagovalec, za kraljevo tiaro podjarmljenih Perzijcev; nobene teh stvari ne odobravam, pač pa vidim dokaz, če že moram, tudi v izjemnih Aleksandrovih podvigih: prave sreče ne prinese ne telesna moč, ne imeniten rod, ne vojaška sreča, naj bo celo večja kakor Aleksandrova. Da, človek lahko obpluje in osvoji célo Libijo in Azijo in povrh še Evropo, kakor je načrtoval tudi Aleksander, in vendar je vse to ničevo, če njemu, ki je zmogel vsa ta dozdevno velika dejanja, ne uspe obvladovati samega sebe.

6.7.2. O Indiji

Delo sestavljata dva sklopa. Prvi je opis Indije (1–17), ki vsebuje geografijo (meje in mere Indije, podatke o gorah in rekah, klimatske razmere), mitično zgodovino (zgodbe o prihodu boga Dioniza in junaka Herakla), etnologijo (o rasi, miselnosti, noši in bojni opremi Indijcev, o družbeni ureditvi s sedmimi kastami, o mestih in raznih običajih) in podatke o živalih, zlasti slonih. V 17. poglavju avtor vse to označi kot digresijo in se od 18. dalje posveti opisu Nearhove plovbe, ki ga sicer popestrijo razni ekskurzi, v splošnem pa je precej monoton. Prvi izbrani odlomek je primer pogosto fantastičnih opisov živalskega sveta v tuji deželi.

6.7.2.1. 15,1–10

Indijci imajo tigra za dosti močnejšega od slona. Nearh pravi, da je videl tigrovo kožo, samega tigra pa ne, toda Indijci da pripovedujejo, da dosega tiger po velikosti največjega konja, njegova moč in hitrost pa da sta brez primere. Kadar namreč tiger sreča slona, pravijo, mu skoči za vrat in ga brez težav zadavi. Te živali pa, ki jih mi videvamo in jim pravimo tigri, so šakali z lisastim kožuhom, le da so večji od navadnih.

Nearh govori tudi o mravljah; sam da sicer ni videl mravelj, o kakršnih so nekateri pisali, da jih je najti v Indiji, videl pa da je številne kože teh mravelj, ki so jih prinesli v makedonski tabor. Megásten trdi, da je zgodba o mravljah resnična. Te mravlje, pravi, kopljejo zlato – vendar ne, ker bi jim bilo do samega zlata, temveč nagonsko kopljejo v zemljo, da si napravijo zavetje, prav kakor majhne mravlje pri nas, ki izkopljejo le majhno količino zemlje. Tiste mravlje, ki so celo večje kakor lisice, izkopljejo tudi svoji velikosti primerno količino zemlje; zemlja je bogata z zlatom in tako v Indiji pridobivajo zlato. Toda to, kar tu prepisuje Megasten, so govorice in ker jaz o tej zadevi ne morem ničesar zapisati z gotovostjo, bom s to zgodbo o mravljah raje zaključil.

Nearh omenja tudi papige, ki da jih je najti v Indiji in ki naj bi bile pravo čudo; opisuje, kakšni ptiči so to in kako se znajo oglašati s človeškim glasom. Jaz sem jih videl že precej in tudi za druge vem, ki poznajo to vrsto ptic, zato o tem pač ne bi razpredal kot o nečem posebnem. Prav tako se ne bi spuščal v razglabljanje o opicah in o njihovi velikosti ali o tem, kako lepe so indijske opice in na kakšne načine jih lovijo. Vse to je po mojem dobro znano, dostavil bi morda le, da so opice lepe vsepovsod.

Nearh pripoveduje tudi o lovu na kače, pisane in hitre; Pejton, Antigenejev sin, pravi, da je ujel kačo, ki je merila šestnajst komolcev, toda Indijci vedo povedati, da so največje kače še dosti daljše.

6.7.2.2. 26,1–7

Naprej od Orejtov, proti notranjosti dežele, je bilo ozemlje Gadrozijcev, čez katerega se je Aleksander z vojsko le s težavo prebil. Tu so izkusili več težav kakor skozi vso odpravo poprej; o tem sem pisal že v svojem obširnejšem delu. 394 Južno od ozemlja Gadrozijcev, tik ob morju, prebivajo tako imenovani Ribojedi395 in ladjevje je plulo vzdolž njihovega ozemlja. Prvega dne, okrog druge straže, 396 so izpluli in po šeststo stadijih plovbe vzdolž obale pristali ob Bagisari; tam je zaliv, primeren za pristajanje, kakih šestdeset stadijev od morja pa je vas Pasira, katere prebivalci se imenujejo Pasirci. Naslednjega dne so v zgodnjih urah izpluli in obpluli visok in strm rt, ki sega daleč v morje. Izkopali so vodnjake in tako dobili nekaj vode, ki pa je bila slaba; in tistega dne so ostali zasidrani, ker so bili ob obali visoki valovi. Naslednji dan so, potem ko so prepluli dvesto stadijev, prispeli v Kolt. Od tod so odrinili ob zori in po šeststo stadijih plovbe dospeli v Kalime. Tu je bila ob obali vas, na robu vasi nekaj datljevih palm in na njih še nezreli datlji. Kakih sto stadijev od obale je otok, ki se imenuje Karnina. Tam so vaščani Nearhu prinesli darove: drobnico in ribe, in celo meso ovac, pravi, je imelo okus po ribah, podobno kakor pri morskih pticah, kajti tam da se tudi ovce hranijo z ribami, ker sicer ni nobene paše.

6.8. Flavij Jožef

Nada Grošelj

Delo Flavija Jožefa (1. stoletje po Kr.), najpomembnejšega judovskega zgodovinarja397 in edinega judovskega avtorja, ki ga obravnavamo v tem delu, moramo razumeti v okviru zgodovinskih dogajanj in razvoja judovske književnosti nasploh. Poleg tega, da predstavljajo zgodovinski dogodki temo njegovih del, so odločilno pripomogli k oblikovanju judovske literature z njenimi posebnimi vsebinskimi in oblikovnimi značilnostmi, znotraj katere je ustvarjal tudi sam.

Pri tem prikazu je treba poseči v čas nekoliko pred letom 1000 pr. Kr. Tedaj je Judom zavladal kralj David, ki je naredil za prestolnico svojega kraljestva Jeruzalem. Njegov sin in naslednik Salomon je v njem zgradil veličasten tempelj, ki je za Jude postal simbol. Po Salomonovi smrti pa je kraljestvo začelo propadati. Razpadlo je na severni del z glavnim mestom Samarijo, ki so ga v 8. stoletju zavzeli Asirci, in južni del z Jeruzalemom, ki so ga leta 587 osvojili Babilonci. Tedaj je bil Salomonov tempelj porušen, večina Judov pa je morala v izgnanstvo, zlasti v Mezopotamijo in Egipt (začetek »diaspore« ali razkropitve Judov; vsi Judje izven Palestine so bili v diaspori). Toda še v istem stoletju so Babilonce premagali Perzijci. Ti so bili strpnejši, Judje so dobili dovoljenje za vrnitev in tisti, ki so prišli nazaj, so smeli na novo sezidati tempelj. Leta 332 je premagal Perzijce Aleksander Veliki in osvojil Palestino, ki je po njegovi smrti pripadla najprej Ptolemajcem, v 2. stoletju pa Selevkidom. Med Judi samimi je prihajalo do nasprotij, ki so se vnemala tudi ob različnih pogledih na helenizacijo, ki se je po Aleksandrovi osvojitvi naglo krepila. Ko je Antioh IV. Epifan pri helenizaciji postal preveč nasilen (l. 167 je posvetil jeruzalemski tempelj Zevsu in v mestu zgradil vojaško utrdbo), je prišlo do upora, na čelo katerega je stopil Juda Makabejec. Leta 141 so Judje dosegli neodvisnost, Judov brat Simon pa je postal začetnik dinastije Hasmonejcev, ki je dobila kraljevski naslov. Judovska zunanja politika je bila uspešna (ekspanzija), v notranji pa je vladala napetost, ki je bila značilna za ves čas helenizma in rimskega cesarstva – preživetje ter uveljavitev v helenističnem okolju in kasneje pod Rimljani sta od vladarjev terjala določeno prilagajanje temu okolju, to pa je zbujalo odpor prav pri tistih tradicionalno usmerjenih krogih, ki so pomagali domačim vladarjem do oblasti. Prihajalo je do notranjih spopadov.

Leta 63 pr. Kr. je rimski vojskovodja Pompej zavzel Jeruzalem in Judje so prišli pod rimsko nadoblast. Rimljani so poskušali z različnimi načini uprave – z domačimi oblastniki, rimskimi upravitelji, delitvijo na več pokrajin; nekaj posameznikov je imelo tudi kraljevski naziv (denimo Herod Veliki, ki je bil usmerjen progrško in prorimsko; znamenit je med drugim po gradnji novega jeruzalemskega templja, ki je bil vsaj tako veličasten kot njegov izvirnik). Od leta 44 po Kr. dalje pa so zaradi nemirnih razmer začeli postavljati rimske upravitelje za celotno provinco. Notranji spori med narodnostnimi skupinami in strankami (t. i. saduceji so bili bolj izobraženi in helenizirani, farizeji pa konservativni in nestrpni) so se zaostrovali. Rimski upravitelji so zahtevali visoke davke, in ko je Gesij Flor leta 66 po Kr. oplenil tempeljsko blagajno, je prišlo do velikega upora po vsej deželi, v katerem je sodeloval in ga popisal tudi Flavij Jožef. Upor je najprej uspešno obvladal poveljnik Vespazijan, ki je zavzel vse razen Jeruzalema, ko pa so ga leta 69 oklicali za cesarja, je odšel v Rim in prepustil vojno sinu Titu. Judje so doživeli katastrofo, saj je dal Tit po zavzetju Jeruzalema leta 70 porušiti tempelj (ki je bil dobil svojo dokončno podobo komaj leta 64), davek, ki se je prej plačeval templju, je šel zdaj v rimsko blagajno, službe velikih duhovnikov je bilo konec, ogromno preživelih pa so kot ujetnike odvlekli v Rim. Toda posamezne postojanke so se Rimljanom upirale še vse do leta 73 (gl. izbor).

Že omenjena dvojnost oziroma napetost, ki je bila ves čas prisotna v judovskem okolju (namreč vztrajanje na svojih pozicijah, po drugi strani pa vpliv močnejših tujcev, ki se mu je domača kultura morala prilagajati, če je hotela preživeti in imeti kaj vloge), se odraža tudi v kulturi in s tem književnosti, ki je nastajala v obdobju helenizma in rimskega cesarstva. Vidi se že pri vprašanju jezika. V sami Palestini sta bili po času diaspore glavna jezika hebrejščina in aramejščina. Slednja se je čedalje bolj širila po Bližnjem vzhodu, tako da se je v 1. stoletju po Kr. v Palestini nasploh govoril aramejski dialekt, ki je bil tudi jezik vse sirsko-mezopotamske regije, medtem ko je bila raba hebrejščine omejena na verske obrede in znanstveno preučevanje verskih stvari. Toda čeprav je v rimskem času hebrejščina kot govorni jezik izginjala, so jo rabini v Palestini in Babilonu poleg aramejščine gojili dalje. Vpliv grštva (helenizacija) je bil v Palestini sicer manjši kot med Judi v diaspori, a kljub temu zelo velik. Delno ga je zajezil nastanek samostojne države po makabejskem uporu v 2. stoletju pr. Kr., pa tudi pod Rimljani so palestinski Judje še vedno upali na osamosvojitev in čutili odpor do kulture zavojevalcev, tako da npr. prizadevanja filhelensko usmerjenega Heroda Velikega niso imela trajnejšega uspeha. Med Judi drugod po svetu (v Siriji, Mali Aziji, Grčiji, Rimu in Italiji, na Siciliji, v severni Afriki, Galiji, Španiji in seveda v Egiptu, kjer je bil njihov delež največji) pa je postala grščina materni jezik in hebrejščine večinoma sploh niso več znali. Za potrebe Judov v diaspori je v 3. in 2. stoletju pr. Kr. nastal v Aleksandriji grški prevod Stare zaveze (Septuaginta), ki je postal podlaga za helenistično judovsko književnost.

V mnogih delih diaspore je torej cvetelo judovsko kulturno življenje na osnovi grščine, tako da je bila med 2. stoletjem pr. Kr. in 2. stoletjem po Kr. napisana vrsta judovskih del v tem jeziku. V njih pa se spet odraža dvojnost judovskega položaja – po eni strani so se izobraženi Grki od helenizma dalje zanimali za judovstvo in tudi nekateri Judje so se dobro vključili v grško oziroma rimsko okolje ter dosegli visoke položaje; po drugi strani pa je prihajalo do antisemitskih pogromov in tudi sami Judje so čutili določen odpor do tujcev. Književnost, ki je tako nastajala, je zato delno namenjena Judom, delno pa tujim bralcem, in večinoma je apologetska ter propagandistična. Avtorji skušajo popraviti položaj Judov v očeh javnosti, dokazujejo, da so Grkom po idejah in intelektualnem življenju vsaj enakovredni oziroma jih prekašajo, izvajajo večvrednost svojega monoteizma, skušajo prestrašiti preganjalce, navajajo čudeže in opisujejo stanovitnost žrtev preganjanj … Včasih celo podpišejo pod svoje delo kakega znamenitega starega grškega pisca, da bi dali svojim nazorom večjo veljavo. Seveda je pri dokazovanju intelektualne sorodnosti prišlo do uporabe grškega instrumentarija – pomembni judovski filozof Filon iz Aleksandrije (30 pr. Kr.–45 po Kr.) je npr. apliciral antično, zlasti srednjeplatonsko filozofijo in metode grških ter rimskih slovničarjev na razlaganje Stare zaveze. V to književnost je prešlo tudi veliko grških idej; izobražene bralce so skušali pritegniti z navedki iz antične poezije, prijemi antične retorike ipd.

Zaradi prežetosti z grško kulturo in obenem zaradi prizadevanja Judov, da bi se uveljavili z načini, ki jih ta priznava, najdemo: 1. dela v grškem jeziku in grških literarnih oblikah, a z judovsko tematiko (nekateri primeri preroške književnosti, filozofija, helenistično zgodovinopisje – prvi tak pisec se je pojavil že konec 3. stoletja pr. Kr. –, tragedija, epika); 2. dela v grškem jeziku, a v izvorno semitskih literarnih oblikah (npr. tiste starozavezne knjige modrostne literature, tj. izrekov in nasvetov, ki so bile prevedene ali napisane v grščini); 3. včasih po dve podobni deli, od katerih je eno grški prevod hebrejskega dela, drugo pa že izvorno napisano v grščini (v Bibliji denimo opisujeta makabejski upor dve knjigi, Prva in Druga knjiga Makabejcev; prva je primer hebrejskega zgodovinopisja, medtem ko drugo nekateri štejejo pod zvrst tragičnega ali retoričnega zgodovinopisja). Ustvarjanje Flavija Jožefa sodi v prvo skupino, saj je pisal zgodovino Judov v grščini, in sicer v skladu z metodami helenističnega zgodovinopisja. Njegova dela pa so tudi prežeta z značilno apologetsko težnjo – v vseh, razen v avtobiografiji, skuša izboljšati podobo Judov, ponekod olepšuje tudi Rimljane (morda iz lastnih interesov, morda tudi zato, da bi Judje laže sprejeli njihovo nadoblast), v avtobiografiji in delno v Judovski vojni pa zagovarja samega sebe. Zato bi njegov pristop lahko opisali kot apologetsko zgodovinopisje.

Jožef se je rodil leta 37 ali 38 po Kr. v aristokratski duhovniški družini v Jeruzalemu. Po končanem šolanju se je pridružil farizejem in postal duhovnik. Leta 64 je odpotoval v Rim, da je dosegel oprostitev nekaj zaprtih judovskih duhovnikov. V Palestino se je vrnil leta 66, na predvečer judovske vstaje. Rojake je sprva neuspešno odvračal od tega brezupnega podviga, ko pa je vstaja istega leta izbruhnila, je dobil poveljstvo nad Galilejo. S svojimi vojaki je dolgo vzdržal proti Vespazijanu, po padcu utrjenega mesta Jotapata (julija 67), od koder se je nazadnje branil, pa je kot eden redkih preživelih prišel v Vespazijanovo ujetništvo in prešel na rimsko stran. Ko je bil Vespazijan leta 69 imenovan za cesarja, kot mu je bil Jožef napovedal, ga je osvobodil, zato je Jožef tudi prevzel njegov priimek »Flavij«. Pri obleganju Jeruzalema ga je Tit uporabljal za tolmača in posrednika. Po vojni je šel v Rim, kjer je kasneje napisal vsa svoja dela; od Vespazijana je poleg rimskega državljanstva in pokojnine dobil tudi hišo. Judje so mu očitali izdajstvo, vendar je po padcu Jeruzalema poskušal pomagati svojim prijateljem in v svojih delih se je trudil, da bi v očeh bralcev povečal ugled judovstva. Umrl je po letu 100 po Kr.

Njegov materni jezik je bila aramejščina, vendar je pisal v grščini, k čemur je občasno pritegnil tudi pomočnike. Napisal je štiri dela. Prvo in najpomembnejše je Judovska vojna (Perì toû Ioudaïkoû polémou) v sedmih knjigah, zelo nadroben opis omenjenega upora, ki najprej prikaže judovsko zgodovino od upora proti Antiohu Epifanu dalje, tako da se loti glavne teme šele na sredini druge knjige. Delo je najprej napisal v aramejščini kot svarilo prebivalcem Vzhoda, naj se ne poskušajo več upirati rimski premoči, potem pa s pomočniki še v grščini; ohranila se je le grška različica. Virov v delu samem ne omenja, saj poudarja predvsem dejstvo, da je videl dogodke na lastne oči, vendar drugod (v avtobiografiji in spisu Proti Apionu) pove, da si je med dogajanjem sam delal zapiske, da je uporabljal uradne zabeležke Vespazijana in Tita (t. i. commentarii, gl. poglavje o Cezarju) in da mu je ponudil ustne informacije o manj znanih stvareh tudi Agripa II. 398 Za predvojno zgodovino se je nedvomno naslanjal tudi na Nikolaja iz Damaska (prijatelja cesarja Avgusta in Heroda Velikega ter avtorja obsežne univerzalne zgodovine), iz katerega je veliko črpal tudi za svoje Judovske starožitnosti. Kljub virom iz prve roke Jožefova pripoved ni vedno zanesljiva, saj je pristranski: oprati poskuša judovske višje sloje in prikazati, kot da so upor zakrivili izključno neizobraženi verski fanatiki; svojo zgodbo tu prikazuje drugače kot v avtobiografiji, kjer je osredotočen na lastno obrambo; tudi Rimljane, npr. Tita, očitno olepšuje. Vendar nam je to delo dragoceno kot v splošnem verodostojen in edini izčrpni ohranjeni vir za judovsko vojno. Dobro tudi prikaže napetost, verski fanatizem in strahote tistega časa.

Njegovo najobsežnejše delo so Judovske starožitnosti (Ioudaïkè arkhaiología), judovska zgodovina v dvajsetih knjigah, ki je bila po obsegu in naslovu očitno zamišljena kot ustreznica Rimskim starožitnostim Dionizija Halikarnaškega. Tudi v snovi tekmuje z njim, saj je Dionizij posvetil veliko pozornosti mitični zgodovini Rimljanov, Jožef pa začne z zgodovino Judov kar pri stvarjenju in zaključi z letom 66 po Kr. Nastopa kot judovski apologet, katerega namen je prikazati Rimljanom in Grkom starodavnost in veličino svojega naroda. Za prvih deset knjig in večino enajste (do razdelka 304, tj. začetka partije o Aleksandru Velikem) uporablja kot vir starozavezne knjige, ki jih parafrazira v skladu s tehnikami helenističnega zgodovinopisja, poleg tega pa še drugo judovsko izročilo in delo Filona iz Aleksandrije. Uporablja pa tudi vrsto drugih virov, kjer le more, in jih tudi navaja, očitno zato, da bi naredil vtis večje verodostojnosti. Tako med drugim uporablja babilonsko in egiptovsko zgodovino, ki sta ju v začetku 3. stoletja pr. Kr. napisala Babilonec Beros in Egipčan Maneton iz podobnih nagibov (namreč da bi grškim osvajalcem predstavila svoji deželi v njihovem lastnem jeziku). Negrškim piscem iz helenističnega obdobja je podoben tudi v tem, da v več delih svojo kulturo prikazuje kot vzporedno grški, da bi jo s tem približal Grkom in Rimljanom – judovske sekte (farizeje, saduceje in esene) tako predstavi kot vzporednice grških filozofskih šol (Vojna 2,119–166 in Starožitnosti 18,11–22).

Kasneje je napisal še dve manjši deli. Prvo je njegov življenjepis ali pravzaprav obramba proti obtožbam Justa iz Tiberiade, drugega judovskega zgodovinarja, ki je prav tako napisal zgodovino judovske vojne in v njej trdil, češ da je Jožef na začetku vojne spodbujal prebivalce Tiberiade k uporu. Zato Jožef opisuje predvsem svoje delovanje v tistem času (v letih 66 in 67), ostale podatke pa poda zelo na kratko. Zgodovinskost mnogih navedb je vprašljiva, saj se avtor prikazuje v najugodnejši možni luči. Spis je očitno pripojil k drugi ali kasnejši izdaji svojih Starožitnosti. Drugo delo nosi naslov O davnini Judov ali Proti Apionu (Pròs Apíona). 399 Je apologetski spis v dveh knjigah in odgovor na antisemitske navedke različnih avtorjev, ki prinašajo dvome o starodavnosti Judov, različne negativne verzije o njihovem prihodu v Egipt ter izhodu iz njega in druga obrekovanja glede judovskih obredov, navad itd. Jožef odgovarja na napade v pregledno urejenem in obsežno argumentiranem spisu, ki je dragocen, ker nam daje vpogled v antisemitizem tiste dobe, med dokaznim gradivom pa prinaša ogromno navedkov iz sicer izgubljenih spisov.

Slog v njegovih delih je neenoten, saj mu v grščini ni bilo lahko doseči kakovostnega, retorično okrašenega načina, za kakršnega si je prizadeval, in je bil precej odvisen od pomočnikov. V najboljšem primeru (večina Vojne, dve knjigi Starožitnosti, Proti Apionu) prinaša lepo aticistično grščino, izbran besedni zaklad, dobro oblikovane povedi in odstavke ter nevsiljive aluzije tako na grške zgodovinarje kot na pesnike, spet drugič pa je bolj okoren (kjer je očitno pisal sam, tako v življenjepisu in večini Starožitnosti) ali pa neokusno posnema Tukidida (v treh knjigah Starožitnosti, ki jih je očitno prepustil nekemu manj sposobnemu pomočniku).

Literatura:

6.8.1. Judovska vojna400

6.8.1.1. 6,236–270

Odlomek je vzet iz opisa rimskega zavzetja in požiga jeruzalemskega templja. Če ga primerjamo z opisi istih dogodkov, ohranjenimi pri drugih avtorjih, vidimo, kako je Jožef skušal čim bolj oprati Tita: Tit naj bi že na bojnem posvetu nastopil proti uničenju templja, ki naj bi ga kasneje zažgali podivjani vojaki kljub njegovim izrecnim ukazom. Nasprotno pa poroča krščanski pisec iz 4. stoletja po Kr. Sulpicij Sever, ki naj bi se naslanjal na izgubljeni Tacitov opis, da so se na omenjenem posvetu nekateri izrekli proti porušenju tako sijajnega svetišča, Tit in še nekateri pa so to imeli za nujno, da se čim bolj iztrebi judovska vera (Chron. 2,30,6). Po drugi strani Jožef delno opravičuje tudi Rimljane na splošno, saj poudarja, da se je vse zgodilo po Božji volji. Kot meni Krieger (1994, 295–304), bi Jožefov pristop kazal na dejstvo, da je računal na grško govoreče judovske bralce, saj bi razbremenitev Tita pri uničenju templja pri njih naletela na pozitiven odziv, medtem ko bi bila rimska publika nasprotno zgrožena nad opisom rimskega poveljnika, ki ne zmore krotiti svojih lastnih vojakov. Kar pa zadeva portret ljudomilega Tita, kažejo tudi druga mesta in nedoslednosti v Jožefovih delih, da je bil nerealen.

Naslednjega dne je Tit ukazal pogasiti ognje in utreti pot skozi vrata za lažji prehod legij ter nato sklical poveljnike. 401 Od najvišjih činov jih je prišlo šest, in sicer Tiberij Aleksander, poveljujoči vsej armadi, 402 Sekst Cerealij, poveljnik pete legije, Larcij Lepid iz desete, Tit Frigij iz petnajste, potem še Fronton Haterij, poveljnik dveh legij iz Aleksandrije, in Mark Antonij Julijan, prokurator v Judeji. Ko so se zbrali še prokuratorji in tribuni, je Tit sprožil posvet o templju. Nekateri so bili mnenja, da bi bilo treba v tem primeru poseči po vojnem pravu, saj se bodo Judje upirali, vse dokler bo stal tempelj, v katerega se lahko zatečejo od vsepovsod; drugi pa so bili mnenja, da mora v primeru, da Judje tempelj zapustijo in v njem ne pustijo nobenega orožja, ta ostati nepoškodovan – in nasprotno, če se bodo vanj zatekli z namenom bojevanja, naj se tempelj požge, saj to ne bi bil več tempelj, temveč trdnjava, v tem primeru pa ne bi bilo brezbožno ravnanje Rimljanov, marveč tistih, ki jih silijo k takšnim ukrepom. Tit je na to odvrnil, da bi tudi v primeru, ko bi se Judje zatekli v tempelj in se od tam branili, ne mogel kaznovati nežive tvari namesto ljudi, sploh pa ne bi mogel nikoli uničiti tako izjemnega izdelka človeških rok; to bi namreč bila izguba tudi za Rimljane, saj bi bil tempelj v okras tudi njihovemu imperiju, ko bi ostal nedotaknjen. Ob teh besedah so se opogumili Fronton, Aleksander in Cerealij, da so pritegnili njegovemu mnenju. Tit je nato svèt razpustil in velel poveljnikom, naj ukažejo četam počitek, da bi mu bile na voljo spočite v primeru spopada; potem je odbral iz posameznih kohort može in jim ukazal napraviti pot skozi ruševine ter pogasiti ogenj.

Ves tisti dan sta Jude pri njihovih prizadevanjih ovirali utrujenost in potrtost, že naslednjega dne pa so se zbrali in s svežimi močmi ter novim pogumom okoli druge ure udarili skozi vzhodna vrata nad stražo zunanjega dvorišča templja. Rimljani so se z vso odločnostjo odzvali na njihov napad: zaslonili so ščite pred seboj kakor obzidje ter strnili svoje vrste, vendar je bilo očitno, da ne bodo mogli dolgo kljubovati množici in besu napadalcev. Cesar je vse skupaj opazoval iz Antonije; 403 presodil je, da njegove vrste ne bodo vzdržale napada, zato jim je priskočil na pomoč na čelu izbranih konjenikov. Judje njihovemu naskoku niso bili kos, temveč so se, potem ko so padle prve žrtve na njihovi strani, vsi umaknili. Vendar pa so se vsakič, ko so se Rimljani hoteli vrniti v tabor, zopet spustili v napad in se, ko so se rimske enote vrnile v spopad, vnovič umaknili, dokler se niso bili okrog pete ure dneva zaradi premoči nasprotnika prisiljeni umakniti v notranji del templja. Tit se je vrnil na Antonijo in sklenil, da bo naslednjega dne ob zori napadel z vso močjo in tempelj zavzel.

Bog je ta tempelj že davno obsodil na uničenje v plamenih in naposled je prišel usodni dan, deseti dan petega meseca, 404 na katerega je tempelj že nekoč požgal babilonski kralj. Razlog za požar pa leži v njegovem lastnem ljudstvu: ko se je Tit umaknil, so uporniki po kratkem predahu znova napadli Rimljane in vnel se je spopad med branilci templja ter enotami, ki so gasile ogenj za notranjim obzidjem svetišča – slednje so zapodile Jude v beg in jih pregnale vse do templja. Tedaj je eden od vojakov brez povelja in brez vsakega pomisleka pred tako grozovitim dejanjem, gnan od neke višje sile, pograbil rogovilo z goreče grmade in jo, potem ko ga je privzdignil eden od njegovih sovojakov, zagnal skozi nizka zlata vrata, ki so s severne strani vodila v prostore okrog svetišča. Ko so plameni hušknili kvišku, se je med Judi razleglo kričanje, ki je odzvanjalo njihovo bolečino; ne oziraje se na smrtno nevarnost so mrzlično hiteli reševat to, kar so vseskozi varovali in je sedaj propadalo.

Nekdo je pritekel z novico k Titu, ki se je bil ravno umaknil v svoj šotor, da bi si oddahnil po spopadu; skočil je na noge, kakor je bil, in stekel k templju, da bi zajezil požar. Sledili so mu vsi njegovi poveljniki, za njimi pa razburjene legije; med navalom silne množice se je razvnel vsesplošen nered, ki ga je spremljal silovit hrup. Cesar je z glasom in z roko mahaje usmerjal vojake, naj gasijo požar, vendar nihče ni slišal njegovega vpitja zaradi trušča, ki je polnil njihova ušesa, in nihče ni bil pozoren na njegovo kriljenje, ker so bili zaposleni z bojevanjem ali pa jih je povsem prevzelo besnilo. Razburjena množica legionarjev, ki je pridrla k templju, je bila gluha za prigovarjanje in za grožnje, kajti poveljevala jim je njihova jeza; nagnetli so se k vhodom, kjer so mnoge poteptali njihovi tovariši, mnoge je na vročih, še žarečih ruševinah stebrišča čakala usoda tam umrlih. Ko so prišli že povsem blizu templja, so celo hlinili, da ne slišijo cesarjevih povelj, in so tistim spredaj vpili, naj lučajo bakle v notranjost svetišča. Uporniki niso mogli proti temu storiti ničesar več; vse naokrog je bila morija, vse je bežalo. Večina pobitih je bila navadnih meščanov, nemočnih, neoboroženih ljudi, ki so jih puščali kar tam, kjer so jih poklali; okrog oltarja se je nabirala gomila trupel, po stopnicah svetišča je lil potok krvi in telesa tistih, ki so bili pobiti na vrhu stopnišča, so se počasi kotalila navzdol.

Cesar je spoznal, da ne bo mogel obrzdati razburjene množice vojakov, ki so se povsem vdali besnilu, ogenj pa je divjal vse huje, zato je s svojimi poveljniki stopil v tempelj in si ogledal najsvetejši prostor ter vse, kar je skrivala njegova notranjost: vse je daleč presegalo govorice, ki so jih širili tujci, in ni zaostajalo niti za slovesom, ki se je širil med njimi samimi. Ker plameni še na nobenem kraju niso prodrli v samo notranjost, požirali so le prostore okrog svetišča, je cesar stvarno ocenil, da se poslopje še da rešiti, zato je stekel ven in skušal priklicati vojake, da bi pogasili ogenj; centurionu Liberaliju, poveljniku njegove osebne straže kopjanikov, je ukazal, naj vsakogar, ki bi ne ubogal ukaza, z gorjačo prisili k pokorščini. Toda bes in sovraštvo do Judov ter neki bojni žar, še bolj pa misel na plen in denar, ki so se ga vojaki nadejali zaradi zlata, iz katerega je bilo izdelano vse naokrog, so preglasili spoštovanje do cesarja in strah pred centurionom, ki jih je skušal obrzdati. Vso stvar pa je zapečatil eden tistih, ki so prišli v tempelj; ko je cesar šel mirit vojake, je zagnal baklo med tečaje vrat. V notranjosti se je v trenutku razplamtel ogenj, cesar se je moral s poveljniki umakniti in zunaj ni nihče več mogel preprečiti požiga. Tako je tempelj zgorel kljub cesarjevi volji.

Vsakdo bi zagotovo čutil izgubo zaradi ene najlepših stavb, kar jih je mogel kdaj kdo uzreti ali slišati o njih govoriti: izjemna je bila po svoji zasnovi, zaradi svoje velikosti, zaradi vsestranske dovršenosti, zaradi slovesa njenih svetinj. A vendar moremo najti veliko uteho v misli o neizbežnosti usode, ki čaka tako živa bitja kakor tudi izdelke človeških rok ali mesta. To nezmotljivost, s katero se sklene krog usode, moramo občudovati; počakala je, kakor sem že dejal, na prav tisti mesec, prav tisti dan, na katerega so nekoč Babilonci že požgali tempelj. Od takrat, ko se je na pobudo kralja Salomona začela njegova zidava, pa do njegovega uničenja, do katerega je prišlo v drugem letu Vespazijanove vladavine, je minilo natanko tisoč sto trideset let, sedem mesecev in petnajst dni; od druge pozidave, ki jo je v drugem letu Kirove vladavine začel Hagai, do uničenja za časa Vespazijana je minilo šeststo devetintrideset let in petinštirideset dni.

6.8.1.2. 7,389–406

Odlomek prinaša znameniti opis samomora obleganih v Masadi, zadnji trdnjavi, ki se je leta 73 še upirala Rimljanom. Masada nad zahodno obalo Mrtvega morja je bila za rimske oblegovalce zelo težko dostopna, saj je bila zgrajena na prepadni skali in obdana z zidom, edina uporabna pot do nje pa je bila zagrajena s stolpom. A Rimljani so na štrleči skalni plošči nekoliko pod vrhom nakopičili tako visoke nasipe, da so na njih lahko zgradili oblegovalne naprave. Predrli so zid in sežgali leseno pregrado, s katero so uporniki poskusili zavarovati luknjo. Ko so se Rimljani umaknili, odločeni, da napadejo zdaj nezaščitene sovražnike naslednjega dne, naj bi poveljnik Eleazar pregovoril izbrane može, naj pobijejo najprej svoje žene in otroke, potem pa še sebe, da ne bi padli v rimsko ujetništvo.

Hotel je še govoriti, a ga je množica prekinila in se, kakor bi bila pod vplivom neke neustavljive sile, polotila dejanja. Kakor obsedeni so se raztepli in kar tekmovali med seboj, kdo bo hitrejši; zdelo se jim je, da bo njihova naglica in prizadevanje, da ne bi bili med zadnjimi, razumljena kot znak poguma in zdrave presoje, tolikšna vnema jih je obšla, da bi pobili svoje žene, svoje otroke in še sebe. Ta vnema jih proti pričakovanju ni minila niti, ko so se dejanja dejansko lotili, nasprotno, bili so enako odločni kot takrat, ko so poslušali Eleazarjev govor, in čeprav so jih še vedno navdajala pristna čustva ljubezni do bližnjih, pa je v njih prevagal sklep, ki se jim je zdel v njihovo največje dobro. Ko so objemali in poljubljali svoje žene ter si pritiskali v naročje svoje otroke, so med še zadnjimi izrazi ljubezni in solzami izvršili svoj namen, kakor bi ga izvršili s tujimi rokami. Vodila jih je misel na vse zlo, ki bi ga pretrpeli od sovražnika, in jih tolažila v stiski, ki so jo občutili med ubijanjem. Nazadnje ni bilo nikogar, ki bi se želel izogniti temu strašnemu dejanju: vsi so ga izvršili s svojimi najdražjimi, nesrečne žrtve neizbežnega, ki se jim je smrt njihovih žena in otrok iz njihovih lastnih rok zdela od vseh najmanjše zlo. Zdaj [preživeli] niso več mogli prenašati teže svojega dejanja in so obenem čutili, da bi umrlim delali krivico, ko bi jih preživeli le za kratek čas; na kupu so zbrali vse zaloge in jih zažgali, nato pa so izžrebali deset mož, ki naj pobijejo ostale. Potem je vsakdo legel k svoji mrtvi ženi in otrokom, jih objel in pripravljen čakal na smrt od tistih, ki so izvršili mučno opravilo. Ti so se, potem ko so brez omahovanja vse pobili, tudi sami zatekli k žrebu, da bi med seboj izbrali tistega, ki bo najprej pobil ostalih devet in nato še sebe kot zadnjega od vseh; tolikšno je bilo torej med njimi zaupanje, da ni bilo med njimi nobene razlike ne v njihovih dejanjih ne v njihovem trpljenju. Naposled je tudi ta deveterica nastavila nožu vrat in potem je edini, še zadnji preživeli pregledal vso množico mrtvih, ali ni morda kje še kdo, ki bi bil potreben njegove roke. Ko se je prepričal, da so vsi mrtvi, je zažgal palačo, nato pa zbral vse svoje moči in si zarinil meč skozi telo ter padel mrtev poleg svoje družine. Umrli so v veri, da niso za seboj pustili žive duše, ki bi padla v roke Rimljanom, vendar sta moriji ušli neka ostarela ženska in neka Eleazarjeva sorodnica, po bistroumnosti in izobraženosti daleč nad svojimi vrstnicami, ki se je s petimi otroki skrila v podzemnih vodovodnih napeljavah, medtem ko so bili ostali zaposleni s pobijanjem. Mrtvih je bilo devetsto šestdeset, skupaj z ženskami in otroki; ta tragedija se je zgodila na petnajsti dan meseca ksantika. 405

Ob zori naslednjega dne so bili Rimljani v pričakovanju novega spopada v polni bojni opravi in so se po nasipih, s katerimi so ustvarili mostišča za dostop do trdnjave, odpravili v napad. Ko niso videli nobenega sovražnika, temveč povsod le obupno praznino, ogenj znotraj utrdbe in tišino, si niso znali razložiti, kaj se je zgodilo; nazadnje so, kakor bi dali povelje za streljanje lokostrelcem, zavpili, da bi priklicali koga od znotraj. Krik sta slišali ženski, ki sta prišli iz podzemnih jam in Rimljanom razložili, kakšno je stanje: tista druga ženska406 je jasno poročala o vsem, kar je bilo povedano, in o tem, kako je bilo dejanje opravljeno. Rimljani so jo v svoji nejeveri v takšno dejanje le s težavo poslušali, polotili so se gašenja ognja in si kmalu utrli pot skozenj do palače; ko so tam naleteli na množico pomorjenih, se niso veselili, kakor bi se nad premaganim sovražnikom, temveč so občudovali plemenitost in neomajnost tolikih ljudi, katerih odločno zaničevanje smrti je vodilo k njihovemu dejanju.

Opombe

310. Prevod in opombe G. Pobežin.

311. Odisej, grški junak pred Trojo, ki je bil »idejni oče« lesenega konja; Diodor mu je na tem mestu namenil pridevek polypeirótatos – »najbolj izkušeni«, ki se zgleduje po Odisejevih stalnih osebnih pridevkih pri Homerju tipa npr. polýmetis ali polymékhanos – »premeten, zvijačen«.

312. Odiseja 1,3.

313. Aluzija na doktrino stoiške filozofije, po kateri vse človeštvo izhaja iz istega rodu.

314. V resnici je Diodor tudi sam zagrešil nekaj geografskih napak, ki najbrž izhajajo iz dejstva, da ni obiskal vseh krajev, ki jih opisuje. Dejansko ni dokazov, da je v resnici potoval, razen v Egipt; vse druge podatke za svoje delo je lahko zbral iz že obstoječih del. Zagotovo pa ni obiskal Mezopotamije, ker je mesto Ninive postavil ob Evfrat.

315. Na Siciliji je bil v Diodorjevem času prevladujoči jezik grški; njegovo »dobro znanje« latinskega jezika je bilo večkrat postavljeno pod vprašaj, vendar se novejša kritika strinja, da je latinski jezik poznal dovolj dobro ali vsaj toliko, da mu je koristil pri njegovem delu.

316. Deloval okoli leta 140 pr. Kr.; avtor proznega dela O bogovih (Perì theôn) in obsežne Kronike (Khroniká) v pesniški obliki (v jambskih trimetrih), ki je obravnavala zgodovino od 1184 do 120 pr. Kr.

317. Z »vrnitvijo Heraklidov« so Grki pogosto označevali naselitev Dorcev (ti so svoj rod izvajali od Herakla, katerega potomci naj bi bili njihovi kralji); v tem mitu obstaja jedro resnice, ki pojasnjuje številna zgodovinska dejstva v zvezi z dorsko selitvijo.

318. Tj. leta 776/5 pr. Kr.

319. Ihnevmon (gr. ikhneúmon), imenovan tudi »mangusta« ali »francoska podgana«, je dihurju podoben lezavt, ki sodi med prave munge, zlasti razširjen po severni Afriki, Bližnjem vzhodu in Iberskem polotoku.

320. Ptolemaj XIV. Filopator, ki se je leta 47 pr. Kr. poročil s Kleopatro in ostal njen sovladar do svoje smrti leta 44 (zastrupila naj bi ga Kleopatra).

321. Lat. socius et amicus populi Romani.

322. Prevod in opombe G. Pobežin.

323. Tj. okoli leta 550 pr. Kr., za časa četrtega kralja Astiaga (585–549). Ustanovitelj Medije v začetku 7. stoletja je bil Dejok, sledil mu je sin Fraort, temu pa njegov sin Kiaksar, ki je zavojeval Asirijo in leta 612 zavzel asirsko prestolnico Ninive. Astiaga je leta 549 porazil Kir Starejši (vladal v letih 559–529).

324. Tj. 550–330 pr. Kr.

325. Aleksandrovi nasledniki, generali, ki so si razdelili njegovo državo.

326. 472–404 pr. Kr.

327. Tj. Črnim morjem.

328. V resnici so bili Špartanci velesila v Grčiji od predaje Atencev leta 404 po peloponeški vojni, do leta 371 pr. Kr.

329. Dva stebra, imenovana Kalpa in Abila, ki naj bi ju postavil Herakles na vsaki strani Gibraltarske ožine.

330. Grški zgodovinopisec Hieronim (Hierónymos) iz Kardije je okoli leta 360 pr. Kr. napisal zgodovino Diadohov in njihovih potomcev, imenovanih tudi Epigoni (gr. epígonoi, »potomci«); po ohranjenih fragmentih sodeč je v delu obdelal obdobje do rimske vojne s Pirom v Italiji (275 pr. Kr.).

331. Kvint Fabij Piktor in Lucij Cincij Aliment; o njiju gl. poglavje »Začetki rimskega zgodovinopisja«; v primeru Lucija Cincija je tu nalašč ohranjen prepis imena, kakor ga je najti v izvirniku (gr. Leúkios Kínkios, lat. Lucius Cincius), da lahko bralec dobi vtis, v kakšni obliki je ime poznal Dionizij.

332. 813 pr. Kr.

333. 728 pr. Kr.

334. 747 pr. Kr.

335. O Katonu gl. poglavje »Začetki rimskega zgodovinopisja«, podpoglavje »Katon«.

336. Tj. po olimpijadah.

337. Eratosten (Eratosthénes, okoli 285/80–194 pr. Kr.) iz Kirene, vodja Aleksandrijske knjižnice, vsestranski učenjak, čigar dela, med drugim zelo pomembna Kronika (Khronographíai), so ohranjena le v razpršenih fragmentih. Kronika, analistično zastavljeno zgodovinsko delo, se je začela s padcem Troje, ki ga je postavil v leto 1183 pr. Kr.

338. 751 pr. Kr.

339. To delo ni ohranjeno, v drugih virih se omenja kot Khrónoi.

340. Tj. Galcev.

341. Tj. o cenzusu.

342. 507 pr. Kr.

343. Naselbino Palantij, ki so jo bili sezidali Arkadijci, ter naselbino ob kapitolinskem griču, ki naj bi jo bili sezidali Grki, ki jih je v Italijo vodil Herakles.

344. Po rimski onomastiki Mars.

345. Tj. Helanikov.

346. Peloponeška vojna 1,22.

347. Npr. W. Drumann, v: Geschichte Roms in seinem Übergange von der republikanischen zur monarchischen Verfassung, 2. izd. v 6 knjigah: P. Groebe, 1899–1929, in pozneje S. Mazzarino, Il pensiero storico classico II, 2, Bari 1972.

348. Prevod M. Šašel Kos.

349. Prevod in opombe G. Pobežin.

350. Tj. Gaj Julij Cezar.

351. Tj. republike.

352. Tj. zgodovina rimske države.

353. Rimske državljanske vojne je Apijan obdelal po razdelkih, ki jih je naslovil z imeni njihovih poglavitnih udeležencev, npr. Marija in Sule ali Pompeja in Cezarja.

354. Apijan je nastopal na cesarskem sodišču v Rimu, najverjetneje kot advocatus fisci.

355. O tem avtobiografskem delu žal ni znanega nič več kot ta Apijanova notica.

356. F. Jackoby, Fragmente der griechischen Historiker.

357. Prevod in opombe M. Šašel Kos.

358. M. Statius Priscus, vladarski namestnik v Kapadokiji.

359. Mesto v Siriji ob Evfratu, kjer je bila leta 165 odločilna bitka.

360. Parasanga je perzijska merska enota, ki je enakovredna eni petini dnevnega hoda: 5550 m.

361. Mesto v Siriji.

362. Kenhreje: korintsko pristanišče.

363. Bile so iz blaga.

364. Utrjeno mesto ob Evfratu.

365. Kranej in Lerna sta bili predmestji Korinta.

366. Konon je bil znan po majhni postavi, Titormos je bil velik in močan pastir, Leotrofid atenski strateg silno suhe postave, Milon pa eden najbolj znanih atletov iz antike.

367. Neimenovani zdravnik Artakserksa II. je bil Ktezias, katerega zgodovinsko delo je veljalo za nezanesljivo.

368. Apolonij iz Tiane: grški filozof neopitagorejec iz 1. stoletja po Kr., iz mesta ob cesti, ki je vodila skozi kilikijska vrata do pogorja Taurus.

369. Koronida je bila kraljevska hčerka iz Orhomena, ki jo je ljubil Apolon. Ker se je še noseča poročila, je Apolon prosil Artemido, da jo ubije, še nerojenega Asklepija pa je rešil.

370. Glikon: kača, ki je poosebljala boga preročišča v Abonutejhu, novega Asklepija.

371. Podalejrij: sin Asklepija in Epione, izučen v zdravilstvu.

372. Za ime prim. M. M. Roxan, Roman Military Diplomas 2, 1985, št. 133.

373. Prevod in opombe G. Pobežin.

374. Lat. Latium za deželo in Latini za prebivalce.

375. Glej komentar pri Šašel Kos 1986, 129 ss.

376. Prevod M. Šašel Kos.

377. Prevod G. Pobežin.

378. Tj. v času diktatur.

379. Tj. kasnejši cesar Avgust; Dion navadno dosledno prečrkuje vsa imena, vendar ga tako kot Apijan in drugi imenuje Kaîsar (tj. Cezar).

380. Glej komentar pri Šašel Kos 1986, 227 ss.

381. Prev. M. Šašel Kos.

382. Nadomestni konzul, ki je lahko prevzel funkcijo v primeru, da je pravi konzul za tisto leto še pred njegovim iztekom umrl, zbolel ali odstopil.

383. Kot opozarja Gerhard Wirth v svojem prispevku v RE 23,2 (1959), 2467–2484, je bolj romaneskno navdahnjena tradicija, denimo Kurcij Ruf, Justin in Diodor, postavljala ta pozdrav in odgovor preročišča na Aleksandrovo – sicer neznano – vprašanje na osrednje mesto; nasprotno pa je Ptolemaj (in po njem Arijan), ki je poskušal Aleksandra in dogodke v zvezi z njim prikazati zelo racionalno, opisal obisk svetišča sumarno, kot samo po sebi nepomembno formalnost.

384. Kot zanimivost velja omeniti odlomek iz Ptolemaja, ki ga prinaša Arijan v Anabasis 1,4,6–8 in je v neki obliki še danes znan milijonom: k Aleksandru so prišli poslanci različnih ljudstev, da bi ga prosili za prijateljstvo. Med njimi so bili tudi Kelti. Aleksander jih je vprašal, česa se najbolj bojijo, saj je upal na odgovor, da njega. Kelti pa so izjavili, da se najbolj bojijo, da bi jim nebo padlo na glavo. Odgovor je našel svoje mesto v priljubljenih stripih o Asteriksu: to je namreč edino, česar se boji poglavar nepremagljive galske vasice!

385. Prevod odlomkov iz Anabasis in O Indiji G. Pobežin.

386. Ptolemaj I. Soter (»rešitelj«), 367/6–282 pr. Kr. Sin Laga (Lâgos) in Arsinoe (Arsinóe), ki se je kot izkušen strateg udeležil Aleksandrovega pohoda. Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. Kr. je v Memfisu v Egiptu od Kleomena prevzel satrapijo; leta 305 se je oklical za kralja (basileús), kar se šteje kot prvo leto njegove vladavine v Egiptu. (Op. G. P.)

387. Aristobul iz Kasandreje; Aleksandrovega pohoda se je udeležil kot nižji častnik. (Op. G. P.)

388. Troja.

389. Menojtij, Hares, Hefajstion: Aleksandrovi sodelavci. Hefajstion je bil njegov najtesnejši prijatelj, na kar verjetno tu namiguje povezava med njim in Patroklom, Ahilovim najboljšim prijateljem.

390. Hieron, Gelon in Teron so vladali na Siciliji približno sočasno v prvi polovici 5. stoletja pr. Kr. Odlikovali so se tako po vojaških uspehih kot po pospeševanju kulture. Slavili so jih pesniki tistega časa, na primer Pindar.

391. Grški pohod v podporo Kiru, ki ga je vodil Klearh, opisuje Ksenofont (ki se ga je sam udeležil) v svoji Anábasis. Prim. poglavje o Ksenofontu.

392. Besos: satrap Baktrije, torej podložnik perzijskega kralja. Ko je bil Darej pri Gavgameli poražen, ga je Besos med begom dal prijeti in nazadnje so ga Besovi pristaši ubili, nakar se je ta sam oklical za vladarja Azije. Njegovi somišljeniki so nudili Aleksandru hud odpor pri zavzemanju vzhodnega dela Perzije. Po zmagi ga je Aleksander očitno dal usmrtiti tako, kot so Perzijci pobijali lažne pretendente na prestol: torej je po Darejevi smrti nastopil v vlogi njegovega naslednika, saj je maščeval njegovo smrt, obenem pa obravnaval odpor proti sebi kot upor proti zakonitemu perzijskemu vladarju.

393. Ena od perzijskih prestolnic, danes Hamadan.

394. Mišljena jeAnabasis.

395. V izvirniku Ikhthyophágoi, kar bi morda lahko poslovenili kar z izrazomIhtiofagi, vendar bi se s tem izgubil etimološki učinek; ime (ki se ga sami bržkone niso zavedali) namreč pride od besed ikhthýs – riba in phageîn – pojesti. (Op. G. P.)

396. Grki so poznali tri vrste straž (phylaké), po katerih so sprva v vojaškem žargonu, kasneje pa tudi v civilnem jeziku delili dan oz. noč: dnevno (hemeríne tj. phylaké), nočno (nykteríne) in jutranjo (eothíne); iz besedila kaže sklepati, da je imel Arijan v mislih drugo dnevno stražo. (Op. G. P.)

397. Sv. Hieronim ga je imenoval »grški Livij«.

398. Pravnuk Heroda Velikega, zelo prorimsko usmerjen, ki je imel v upravi več judovskih mest in pokrajin. Jožef navaja v svoji avtobiografiji (razdelka 365 in 366) dve od pisem, ki mu jih je poslal Agripa; v enem od njiju mu je ponudil omenjene informacije. Za antiko je tako navajanje pisnih virov prej izjema kot pravilo, saj so jih zgodovinarji sicer obravnavali precej mačehovsko.

399. Ta naslov mu je dal sv. Hieronim. Apion, protijudovsko nastrojen učenjak iz Aleksandrije, je med drugim napisal zgodovino Egipta, v katero je vključil negativen prikaz judovskega izhoda iz te dežele, dalje napad na aleksandrijske Jude in laži ter kritike glede judovskih verskih obredov ter navad sploh. Hieronimov naslov pa je zavajajoč, ker Jožef odgovarja na trditve tedaj že mrtvega Apiona šele v drugi knjigi (1–144), medtem ko v prvi pobija različne antisemitske navedke nasploh (o vprašanju judovske starodavnosti in izhoda iz Egipta).

400. Prevod G. Pobežin.

401. Izbor se začne z dogodki okoli 28. avgusta leta 70.

402. Lat. praefectus castrorum, dobesedno: »poveljujoči v taboru«.

403. Trdnjava Antonija je obvladovala tempelj; stala je na njegovem vogalu, kjer sta se srečali zahodno in severno stebrišče prvega tempeljskega dvorišča. Zgraditi jo je dal Herod Veliki in jo poimenoval po Marku Antoniju. V njej je bila stalno nameščena rimska vojaška posadka. Omenjena je v Novi zavezi Svetega pisma: v njej naj bi bil zaprt apostol Pavel, od tam naj bi tudi odpeljali Jezusa na Kalvarijo.

404. Okoli 30. avgusta.

405. 2. maj leta 73.

406. Eleazarjeva sorodnica.