6.2.1. Zgodovinska knjižnica³¹⁰

1,1 Prav bi bilo, ko bi vsi ljudje izkazovali piscem splošnih zgodovin veliko hvaležnost, ker so vložili svoje napore v prizadevanja, da bi koristili skupnosti; bralcu na povsem nenevaren način sporočajo védenje o vsem, kar utegne biti koristno, in mu s tem omogočajo odličen vpogled in izkušnjo. Vsakršno spoznanje namreč, ki je posledica izkustva, nam le ob velikih naporih in nevarnostih omogoča, da znamo razbrati, kaj je v vsakokratnih okoliščinah koristno; tudi najbolj izkušeni med junaki³¹¹ je moral prestati mnoge tegobe in šele potem »videl je mesta premnogih ljudi, spoznal jim navade« ³¹² …

Razumevanje tujih uspehov in neuspehov pa, ki je plod preučevanja zgodovine, vsebuje povsem neboleč poduk. Poleg tega si zgodovinarji prizadevajo, da bi vse ljudi, ki si sicer delijo isti rod, ³¹³ vendar jih ločujeta prostor in čas, združili v eni in isti družini, in tako nastopajo kakor nekakšni uresničevalci božjega načrta. […]

1,2 Skratka, zgodovinski spomin na dobra dejanja je tisto, kar v ljudeh ustvarja potrebo po tem, da postanejo denimo ustanovitelji mest ali snovalci zakonov, ki prispevajo k varnosti v življenju v skupnosti, in da si mnogi prizadevajo, da bi se dokopali do novih znanj in spretnosti, s katerimi bi pripomogli k blaginji človeškega rodu. Sreča je lahko le skupek vseh teh vrednot, zato moramo dajati priznanje najprej tistemu, kar jih najbolj pospešuje, torej zgodovini. Zgodovina nam mora veljati za zaščitnico odlik in zaslug plemenitih ljudi, za pričo nizkotnostim pritlehnežev in za dobrotnico vsega človeškega rodu. Če namreč lahko zgodbe o Hadu, ki imajo celó izmišljeno ozadje, tako zelo vplivajo na čut ljudi za pravico in na njihov odnos do bogov, potem moramo dopustiti, da more zgodovina, glasnica resnice, ki je tako rekoč zibel vse modrosti, še toliko bolj oblikovati naš čut za pravico in dobroto.

Ljudje zaradi krhke človeške narave živijo le neznaten trenutek v neskončnem veku, nato pa so vso večnost mrtvi. Ob smrti tistih, ki v življenju niso napravili ničesar vrednega omembe, z njihovim telesom mine tudi vse, kar je bilo v njihovem življenju; dejanja tistih pa, ki so s svojim trudom in izjemnostjo dosegli slavo, ostanejo v spominu ljudi, ker o njih govori in jih slavi zgodovina s svojim vzvišenim božanskim glasom. […]

1,4 Ker sem videl, da bo ta sicer nadvse koristni podvig terjal veliko truda in časa, sem vanj vložil trideset let svojega dela; s precejšnjo muko in ob številnih nevarnostih sem prepotoval dobršen del Azije in Evrope, ³¹⁴ da bi na lastne oči spoznal vse najpomembnejše kraje. Mnogi pisci, med njimi tudi nekateri najuglednejši, so namreč zaradi nezadostnega poznavanja krajev zagrešili prenekatero napako. Med sredstvi, potrebnimi za to podjetje, mi je najbolje služila volja do dela, ki slehernemu človeku pomaga izpeljati tudi domnevno nemogoč podvig; obenem sem imel v Rimu na voljo tudi vse gradivo, povezano s snovjo pričujočega dela. Nadvlada tega mesta, ki se zaradi njegove premoči razteza vse do meja naseljenega sveta, mi je namreč med mojim dolgoletnim bivanjem omogočila neomejen dostop do obsežnega gradiva. Ker je moje rodno mesto Agirij na Siciliji in sem v stikih z Rimljani na otoku dodobra osvojil njihov jezik, ³¹⁵ sem prek zgodovinskih zapisov, ki so se pri njih ohranili daleč iz preteklosti, dobil natančen vpogled v celotno zgodovino te velesile.

Svojo zgodovino sem torej pričel z miti Grkov in barbarov, pri tem da sem skušal po svojih najboljših močeh določiti, katere so pri enih in drugih tiste zgodbe, ki govorijo o najstarejši dobi. Ker je moje delo pri koncu, knjige pa še niso izdane, naj na kratko povzamem vsebino celotnega dela. Prvih šest knjig sem namenil zgodbam in dogodkom pred trojansko vojno – prve tri knjige vsebujejo mitologijo barbarov, druge tri pa skorajda samo mitologijo Grkov. V naslednjih enajstih knjigah sem opisal skupno zgodovino od trojanske vojne do Aleksandrove smrti; v triindvajsetih knjigah, ki sledijo, sem po vrsti predstavil vso zgodovino do začetka vojne Rimljanov s Kelti, v kateri je poveljujoči Gaj Julij Cezar, ki je bil zaradi svojih dejanj povzdignjen v boga, izvojeval zmago nad nadvse bojevitimi plemeni Keltov, ter razširil rimski imperij vse do britanskega otočja. Prvi dogodki v tej vojni so se odvili v prvem letu 180. olimpijade, ko je bil v Atenah arhont Herod.

1,5 Kar zadeva posamezna časovna obdobja, zajeta v tej knjigi, se tistih pred trojansko vojno ne trudim posebej natančno opredeliti, ker mi ni prišel v roke noben zanesljiv letopis za to obdobje, za čas po trojanski vojni pa sem se naslanjal na Apolodora iz Aten³¹⁶ in postavil vrnitev Heraklidov³¹⁷ osemdeset let po trojanski vojni, nato 328 let kasneje prvo olimpijado, ³¹⁸ pri čemer sem se za računanje posameznih obdobij ravnal po menjavah lakedajmonskih kraljev. Od prve olimpijade do vojne s Kelti, s katero sem zaključil svojo Zgodovino, sem preštel 730 let; tako torej celotno delo, ki šteje štirideset knjig, obsega 1138 let zgodovine, ne vštevši obdobje pred trojansko vojno. […]

6.3.1. Rimske starožitnosti³²²

1,2–3 Tega, da sem se lotil plemenitega in lepega podviga, ki bo za mnoge tudi koristen, menda ni treba posebej razlagati – vsaj ne tistim, ki niso docela seznanjeni z občo zgodovino. Kdor se namreč ozre po vladavinah ljudstev in mest, o katerih se je do nas ohranil spomin iz minulih časov, in jih preuči vsako samo zase ter jih primerja med seboj in želi obenem dognati, katero se je dokopalo do največje moči in katero je bodisi v miru bodisi v vojni zmoglo najbolj bleščeče dosežke, ta bo ugotovil, da je Rim daleč presegel vsa ljudstva in mesta, ki jih zgodovina pomni od prej. Presegel jih namreč ni le v razsežnostih svoje vladavine in s svojimi izjemnimi dosežki, ki jih še nihče ni primerno slavil, temveč tudi z dolgo dobo svojega obstanka, skozi katero je vzdržal do našega časa.

Imperij Asircev je bil sicer res starodavna tvorba, katere začetki so segali še v bajeslovne čase, vendar je obvladoval le majhen del Azije. Medijci so zavojevali Asirce in močno razširili svojo oblast, a niso obstali dolgo; njihove države je bilo konec v času četrte generacije. ³²³ Perzijci, ki so porazili Medijce, so naposled postali gospodarji skoraj vse Azije, ko pa so šli nad evropska ljudstva, jih niso uspeli podjarmiti prav mnogo, njihova vladavina pa se je obdržala le nekaj dlje kot dvesto let. ³²⁴ Makedonska sila, ki je strla moč Perzijcev, je po velikosti prekosila vse dotedanje imperije, a ni obstala prav dolgo, temveč je po Aleksandrovi smrti začela propadati; nemudoma so jo namreč raztrgali njegovi poveljniki, in čeprav se je mogla okrepiti in obstati dve ali tri generacije od časa diadohov, ³²⁵ so jo vseeno slabila notranja nesoglasja in nazadnje so jo uničili Rimljani. A celo Makedonija si ni podjarmila kar vsega sveta in vseh morij. Ni osvojila Libije, razen majhnega dela ob Egiptu, prav tako pa ni podjarmila vse Evrope, le na severu je prodrla do Trakije in na zahodu do Jadranskega morja.

Torej vidimo, da so tudi najslavnejši imperiji, o katerih nam pravi zgodovina, po še tako silnem vzponu tudi propadli. Grških sil s temi naštetimi sploh ne gre primerjati, saj kot države niti niso dosegle tolikšne velikosti, pa tudi nikoli niso tako dolgo vztrajale kot velesile. Atenci so bili le gospodarji obale kakih oseminšestdeset let, ³²⁶ in še to ne vse, temveč le predela med Pontom³²⁷ in Pamfilijskim morjem, ko so bili na vrhuncu svoje pomorske moči. Lakedajmonci so, ko so gospodarili Peloponezu in ostali Grčiji, svojo oblast razširili do Makedonije, a so jih ustavili Tebanci že po slabih tridesetih letih njihove premoči. ³²⁸ Rimska država pa vlada vsemu dostopnemu in obljudenemu svetu, vlada tudi vsemu morju, pa ne le znotraj Heraklovih stebrov, ³²⁹ temveč tudi vsemu plovnemu Oceanu. Rim je med vsemi znanimi prvi in edini imperij vseh časov, ki si je za meje svoje vladavine postavil vzhod in zahod. Obdobje njegove premoči je trajalo vse prej kot kratko, nasprotno, bilo je daljše kot v primeru katere koli druge države ali kraljestva. Že takoj po ustanovitvi je namreč začel pritegovati številna bližnja bojevita ljudstva, vseskozi se je širil in si podjarmljal nasprotnike. Sedaj je minilo sedemsto in petinštirideset let od njegove ustanovitve do konzulata Klavdija Nerona – za konzula je bil izvoljen že v drugo – in Kalpurnija Pizona, ki sta bila izvoljena v 193. olimpijadi. Potem ko je Rim postal gospodar vse Italije, se je zazrl proti vladavini nad vsem človeštvom; ko je z morja pregnal Kartagino, tedaj največjo pomorsko silo, ko je podjarmil še Makedonijo, ki je do tedaj veljala za najmočnejšo silo na svetu, ni imel več nasprotnikov, ne med barbari ne med Grki. Zdaj štejem že sedmo generacijo, odkar je Rim gospodar vsega sveta; tako rekoč nobeno ljudstvo mu ne odreka obče vladavine v svetu in nobeno se ne upira njegovi nadvladi.

Če se vseeno zdi, da sem si izbral lahkotno snov ali da hočem opisovati ničvredna in nepomembna dejanja, namesto da pišem o nadvse imenitni državi, še več, o njenih izjemnih dosežkih, ki jih nihče ne bi mogel ponoviti, potem ne vem več, kaj naj bi še dodal.

1,6 Prvi se je, kolikor je meni znano, starejše zgodovine Rima dotaknil pisec Hieronim iz Kardije v svojem delu o Epigonih. ³³⁰ Za njim je o najstarejši zgodovini Rima pisal Sicilec Timaj v svoji obči zgodovini, v posebnem delu pa je obravnaval vojno s Pirom iz Epira. Poleg teh dveh so se istega predmeta, vsak na svoj način, lotili Antigon, Polibij, Silen in številni drugi; a vsi so se lotili le omejene snovi, ki so jo obdelovali površno, ne da bi sami prišli do pravih podatkov, temveč so se zanašali na naključne govorice. Podobna zgodovinska dela, prav nič drugačna kot ta, so napisali tisti Rimljani, ki so v grškem jeziku popisali starejšo rimsko zgodovino. Najstarejša med temi pisci sta Kvint Fabij in Lukij Kinkij, ³³¹ ki sta ustvarjala med punskimi vojnami. Ti možje so dogodke, ki so jim bili sami priča, popisali zelo natančno, ker so jih dobro poznali, starejše dogodke po ustanovitvi mesta pa so povzeli le skopo. Iz tega razloga sem se odločil, da ne bom obšel imenitnega zgodovinskega obdobja, ki so ga drugi pisci zamolčali – tem bolj zato, ker bo natančen opis tudi nadvse koristen in pravičen: odličnim možem, ki so izpolnili svojo usodo, bo prinesel večno slavo in hvalo pri kasnejših rodovih. To umrljivo naravo povzdigne, da jo izenači z božjo, ter prepreči, da bi človekova dejanja propadla skupaj z njegovim telesom. Sedanji in kasnejši potomci teh bogovom izenačenih mož bodo v življenju morda raje izbrali čast in vrline namesto udobja in lahkotnih sladkosti, prepričani, da bi morali tisti, ki izvirajo iz tako imenitnega rodu, zase postaviti visoka merila in se ne lotiti ničesar nevrednega njihovih prednikov. Jaz pa, ki se tega dela nisem lotil zato, da bi komu laskal, temveč mi je bila v mislih skrb za resnico in pravico, kar bi moral biti namen vsake zgodovine, bom smel pokazati svoje dobre namene za vse vrle ljudi in vse, ki jih veseli razglabljati o imenitnih in plemenitih dejanjih. Smel pa bom tudi z vso hvaležnostjo povrniti mestu, kolikor bom mogel, za izobrazbo in ostale dobrote, ki sem jih bil deležen, ko sem tam bival.

1,74 Kar zadeva konec poselitve oziroma ustanovitve Rima ali, kakor že smemo to imenovati, ga je Sicilec Timaj po meni neznanem ključu uvrstil v isto obdobje kot ustanovitev Kartagine, ³³² osemintrideset let pred prvo olimpijado. Lukij Kinkij, član senata, postavlja čas ustanovitve v četrto leto dvanajste olimpijade, ³³³ Kvint Fabij pa v prvo leto osme olimpijade. ³³⁴ Porkij Katon³³⁵ časa ustanovitve ne opredeli v grškem štetju, ³³⁶ pač pa ga, podobno skrben pri zbiranju gradiva o starejši zgodovini kot drugi pisci, postavlja 432 let po trojanski vojni; ta letnica v primerjavi z Eratostenovo kroniko³³⁷ sovpada s prvim letom sedme olimpijade. ³³⁸ V svojem drugem delu³³⁹ sem že pojasnil, da so Eratostenovi viri zanesljivi, in pokazal, kako bi bilo treba uskladiti rimsko in grško štetje. Ni se mi namreč zdelo dovolj zgolj napisati, kakor je napravil Polibij iz Megalopole, da mislim, da je bil Rim ustanovljen v drugem letu sedme olimpijade, pa tudi se nisem zanašal na eno samo tablico, ki jo hranijo vrhovni svečeniki, ne da bi sam preveril napisano. Ne, izpostaviti sem hotel razloge, ki so pritegnili tudi mene, in jih predstaviti vsem, ki bi jih želeli preučiti. V tistem spisu je vse do potankosti razloženo, najnujnejše ugotovitve pa bomo ponovili tudi tu, v tem delu. S tem pa je tako: na splošno velja, da se je pohod Keltov, ³⁴⁰ med katerim je bil zavojevan tudi Rim, zgodil za časa arhonta Pirgiona v Atenah, med 98. olimpijado. Če preračunamo nazaj čas med padcem mesta ter konzulatom Lukija Junija Bruta in Lukija Tarkvinija Kolatina, ki sta bila prva izvoljena konzula po izgonu kraljev, to znese 120 let. To je razvidno iz različnih virov, med drugim tudi iz cenzorskih beležk, ki jih sin prejme od očeta in jih z veliko skrbjo hrani za svoje potomce, kakor bi jim izročal najsvetejšo družinsko zapuščino; mnogo imenitnih mož iz cenzorskih družin hrani te zapise. V teh beležkah je najti zapis o cenitvi³⁴¹ rimskega ljudstva dve leti pred padcem mesta in temu dogodku je, podobno kot pri drugih primerih, pripisano: »Med konzulatom Lukija Valerija Potita in Tita Manlija Kapitolina, v 119. letu po izgonu kraljev.« Potemtakem se je prihod Keltov, ki je bil – po zapisih sodeč – dve leti po cenitvi ljudstva, zgodil ravno po polnih 120 letih. Če torej to časovno obdobje obsega trideset olimpijad, potem moramo dopustiti, da sta bila prva konzula izvoljena na položaj za časa arhonta Izagora v Atenah, torej v prvem letu 68. olimpijade. ³⁴²

2,1,1–2 Rim leži v zahodnem predelu Italije ob reki Tiberi, ki se izliva v [Tirensko] morje nekako na sredi polotoka; mesto je od Tirenskega morja oddaljeno 120 stadijev. Njegovi prvi znani prebivalci so bili neki barbari, avtohtono ljudstvo, imenovano Sikeli, ki je prebivalo tudi v mnogih drugih predelih Italije in o katerih se je celo do danes ohranilo kar precej gotovega, med drugim imena nekaterih krajev, ki naj bi bila sikelska, kar priča o njihovi davni tamkajšnji prisotnosti. […]

Šestnajst generacij po trojanski vojni so Albani združili ta dva kraja³⁴³ v eno samo naselbino in jo obdali z obzidjem in jarkom. Do tedaj so bile namreč tam le ograde za govedo in drobnico ter prostori za pastirje, saj je zemlja tamkaj radodarna s pašo, pa ne le pozimi, temveč tudi poleti, ker jo osvežujejo in napajajo reke. Ljudstvo Albanov je bilo zmešano iz Pelazgijcev, Arkadijcev, Epejcev, ki so prišli iz Elide, in nazadnje Trojancev, ki so po padcu Troje prišli v Italijo, vodil pa jih je Enej, Anhizov in Afroditin sin. Z Grki so se verjetno pomešali tudi pripadniki okoliških barbarskih ljudstev in še preostali potomci nekdanjih tamkajšnjih prebivalcev, posamezna imena vseh teh ljudstev pa so se umaknila skupnemu imenu Latini, po kralju tistih krajev Latinu. Mesto z obzidjem je torej zraslo 432 let po padcu Troje oziroma v sedmi olimpijadi. Voditelja naselbine sta bila brata dvojčka kraljevskega rodu, enemu je bilo ime Romul in drugemu Rem. Po materini strani sta bila Dardanida, Enejeva potomca; kdo je bil njun oče, je težko z gotovostjo reči, a Rimljani verjamejo, da sta Aresova sinova. ³⁴⁴ Toda brata nista dolgo vztrajala skupaj na čelu naselbine, temveč sta se sprla za oblast: v spopadu, ki je sledil, je eden padel, preživeli, Romul, pa je postal ustanovitelj mesta in ga poimenoval s svojim lastnim imenom. Od številne množice ljudi, ki so prvotno prišli v naselbino, jih je zdaj z njim preostalo le še malo, tri tisoč pešcev in tristo konjenikov.

6.3.2. O Tukididu

[…] Herodot iz Halikarnasa, ki se je rodil malo pred vojno s Perzijci in živel vse do peloponeške vojne, je razširil predmet zgodovinske razprave in mu dodal nekaj sijaja. Lotil se namreč ni pisanja zgodovine zgolj enega samega mesta ali enega samega ljudstva, temveč se je namenil v enotnem delu zbrati in popisati številne in raznovrstne zgodbe iz Evrope in Azije. Zgodovino je pričel s pripovedjo o lidijskem kraljestvu in jo zaključil s perzijsko vojno ter v enem samem delu zaobjel vse pomembnejše dogodke, ki so se med Grki in barbari odvili v 220 letih. V svoji pripovedi pa je Herodot ubral tudi mičen slog, s katerim se pisci pred njim niso trudili.

Za temi pisci je bil Tukidid, ki ni hotel pisati zgodovine enega samega kraja, kakor denimo pisci Helanikove tradicije, pa tudi Herodota ni hotel posnemati tako, da bi v enem samem delu zbral in popisal vsa dejanja Grkov in barbarov od vsepovsod. Sodil je, da je moč na prvi način³⁴⁵ ustvariti zgolj skromen in bled zgodovinopisni izdelek, ki bralcu ne more kaj prida koristiti, za drugi pristop pa je menil, da je preširok, da bi mogel človeški um zares natančno razmotriti tolikšno zgodovinsko gradivo. Za svoj predmet si je izbral vojno, v kateri so se med seboj bojevali Atenci in Peloponežani, in se osredotočil na njen opis. Ostal je zdravega duha in telesa vse do konca vojne; svojega dela tako ni zložil iz naključnih pričevanj, temveč je pisal na podlagi lastnih izkušenj o dogodkih, ki se jih je sam udeležil, o tistem pa, čemur zaradi izgnanstva ni mogel biti priča, se je poučil pri najbolj zanesljivih virih. Od svojih predhodnikov se je torej razlikoval najprej po izbiri predmeta: v mislih imam to, da se ni odločil za povsem osamljen predmet razprave, pa tudi ne za več razdrobljenih, nepovezanih zgodovinskih poglavij. Razlikoval pa se je od njih tudi po tem, da v pripoved ni vključil nobene mitološke prvine in da s svojim delom ni želel nikogar zavesti ali očarati, pač v nasprotju z vsemi pisci pred njim, ki so pisali o raznih Lamijah, ki so v gozdovih in na jasah vstajale iz zemlje, pa o dvoživih Najadah z napol živalsko, napol človeško naravo, ki so prišle iz Tartara, preplavale morje in se združile z ljudmi, da se je iz te zveze človeka in božanstva rodil rod polbogov – in še cel kup takšnih zgodb, ki se nam dandanašnji zdijo povsem neverjetne in nespametne.

Vsega tega ne pravim zato, da bi tiste može grajal – v resnici vse predobro razumem, da so, ker so pač pisali zgodovino nekega ljudstva ali dežele, naleteli tudi na povsem mitološke prvine; vsepovsod so se namreč v ljudskem spominu, bodisi v občem izročilu kake dežele bodisi v lokalnih zgodbah, ohranile tudi tovrstne pravljice, kakršne sem omenil. Te so otroci slišali od svojih očetov in jih skrbno prenesli tudi na naslednji rod. In ko je nekdo hotel zgodbe zapisati, se je zdelo samoumevno, da jih zapiše v obliki, kakor so se ohranile izza davna. Tisti pisci so torej v svoje krajevne zgodovine morali vključiti tudi te pisane mitološke zgodbe. Tukidid pa si je izbral točno določeno zgodovinsko snov, v kateri je bil tudi sam udeležen, zato se mu je zdelo povsem neprimerno, da bi svojemu delu dodajal očarljive dramatične primesi, za razliko od prej omenjenih piscev se je odrekel tudi vsakršnemu zavajanju bralca; vodilo mu je bila korist za bralca, kakor je tudi sam zapisal v uvodu svoje zgodovine, namreč: »Pomanjkanje pravljičnih prvin v mojem delu za poslušalca najbrž ne bo posebej privlačno, a meni bo dovolj, če se bo zdelo koristno tistim, ki bodo hoteli jasno, natančno podobo preteklih dogodkov, ali prihodnjih, ki se v skladu s človeško naravo morajo ponoviti v enaki ali podobni obliki. Moje delo torej ni imeniten spis, s katerim naj bi osvojil trenutno poslušalstvo, temveč sem ga napisal kot pridobitev za vedno.« ³⁴⁶

6.4.1. Ilirska zgodovina³⁴⁸

Četrto in peto poglavje iz Illyriké govorita o napadu Keltov in drugih plemen z Balkana, ki so se jim pridružila, na Delfe. Izropali so zaklade delfskega preročišča, kar jim je nakopalo Apolonovo maščevanje. Zgodovinsko ozadje te epizode je prihod Keltov v vzhodne Alpe, Panonijo in na Balkanski polotok v zgodnjem času keltskih selitev, kar je povzročilo zelo velike spremembe v poselitvi teh dežel. Kelti so v tem času prišli vse do Galatije v Mali Aziji, ki so jo za stalno poselili, medtem ko so se z Balkanskega polotoka vrnili, razen Skordiskov, ki so ostali v Sremu in na območju Singiduna/Beograda.

4,8. Avtariejci pa so – tako se govori – zašli v skrajno nesrečo, ker jih je Apolon kaznoval z zaslepljenostjo. Pridružili so se namreč Molistomu in Keltom, imenovanim Kimbri, v pohodu proti Delfom, vendar so jih večji del takoj, še pred napadom, pokončali nalivi, viharne nevihte in strele, ki so jih zadele. Nad tiste pa, ki so se vrnili, se je zgrnila brezmejna množica žab, katerih gnijoča telesa so zastrupila vodne izvire. (§ 9) Iz zemlje so se vzdigovale škodljive pare in med Iliri povzročile kugo, ki je bila posebej uničujoča za Avtariejce, dokler niso zbežali s svojih domačij. S seboj so prenašali kugo in iz strahu pred njo jih nihče ni hotel sprejeti. Prehodili so triindvajset dni dolgo pot in se naselili na močvirnem in neposeljenem območju Getov, v bližini ljudstva Bastarnov. (§ 10) Keltom je bog stresel zemljo in porušil mesta; nesreč ni bilo konec, dokler niso tudi ti zbežali iz domačih krajev in vdrli na ozemlje svojih sokrivcev Ilirov, ki jih je oslabila kužna bolezen. Ropali so po njihovi deželi in si nakopali kugo, spet od tam zbežali in plenili vse do Pirene. Ko so se vračali na vzhod, so jim Rimljani, ki so se spominjali prejšnjih vojn s Kelti in se bali, da ne bi tudi ti vdrli čez Alpe v Italijo, poslali nasproti vojsko z obema konzuloma, ki so jo barbari popolnoma pokončali. (§ 11) Ta rimski poraz je zasejal po vsej Italiji velik strah pred Kelti, dokler niso za svojega poveljnika izbrali Marija, ki se je nedolgo pred tem uspešno bojeval proti libijskim Nomadom in Mavruzijcem, ter premagali Kimbre in jim večkrat prizadeli hude izgube, kot sem poročal v svoji keltski zgodovini. Ti so se že močno oslabljeni in zaradi svoje nemoči izključeni iz vseh dežel vrnili v domovino, potem ko so povzročili in pretrpeli mnogo zla.

5,12. Takšen konec brezbožnosti je torej bog namenil Ilirom in Keltom. Kljub temu pa niso nehali ropati svetišč, temveč so ponovno skupaj s Kelti tudi nekateri Iliri, predvsem Skordiski, Medi in Dardanci, vdrli v Makedonijo in Grčijo, izropali mnogo svetišč – tudi delfsko – in tedaj prav tako izgubili mnogo mož. (§ 13) Rimljani, ki so se s Kelti prvič spopadli pred dvaintridesetimi leti ter se od tedaj občasno z njimi bojevali, so takrat že imeli pod oblastjo Grčijo in Makedonijo in so pod poveljstvom Lucija Scipiona Ilire zaradi tega svetoskrunskega ropa napadli. Pravijo, da sosednja ljudstva skrunilcem templjev niso prišla na pomoč, temveč so jih hote brez pomoči prepustila Scipionu, dobro si v svesti nesreče, ki je zaradi Avtariejcev zadela vse Ilire. (§ 14) Scipion je, kot pravijo, strl moč Skordiskov, kar pa jih je še ostalo, so se baje zatekli k Istru in se naselili na rečnih otokih; z Medi in Dardanci pa je sklenil pogodbo in sprejel za podkupnino svetišču pripadajoče zlato. Eden od italskih piscev tudi trdi, da so se predvsem iz tega razloga po Luciju Scipionu razbohotile državljanske vojne vse tja do uvedbe monarhije. (§ 15) Toliko naj bo za uvod o ljudstvih, ki jih Grki imenujejo Ilire.

6.4.2. Rimska zgodovina³⁴⁹

Čeprav imajo Rimljani oblast nad tolikimi in tako imenitnimi ljudstvi, so si Italijo mukoma v celoti podjarmili šele v petsto letih. Polovico tega časa so bili pod vladavino kraljev, ki so jih nato izgnali in si prisegli, da kraljem ne bodo več podložni; uvedli so aristokracijo in odslej svoje vladarje volili vsako leto. V naslednjih dvesto letih po tem petstoletnem obdobju se je njihov imperij mogočno razširil; njihova vladavina nad tujimi ozemlji je bila brez primere, saj so si podjarmili številna ljudstva.

Ko se je nad svoje nasprotnike povzpel Gaj Cezar³⁵⁰ in si prilastil trdno, gotovo oblast, je sicer ohranil obliko in ime [dotedanje] državne ureditve, ³⁵¹ vendar je zavladal kot edini vladar nad vsemi. Vse odtlej je Rim vladavina enega, le da svojih vladarjev ne imenujejo kralji – sodim, da iz spoštovanja do starodavne zaprisege –, pač pa jih imenujejo »imperatorji«, kar je bil tudi naziv za nekdanje [vrhovne] vojaške poveljnike. Dejansko pa so v vseh pogledih kralji.

[…]

Preudarnost in naklonjena usoda sta rimski državi prinesli trajnost in mogočno razsežnost; v stremljenju za tem so Rimljani vse druge prekosili v pogumu, vztrajnosti in vzdržljivosti. Niso se kar veselili vsakega uspeha, preden so zagotovo imeli vajeti oblasti trdno v rokah, pa tudi neuspehi jih niso kar tako potrli: lahko se je primerilo, da so v enem samem dnevu izgubili 20.000 mož, naslednjega dne 40.000 in spet drugič 50.000, medtem ko je bilo lahko sámo mesto ves čas v nevarnosti. Tudi lakota, kuga in nemirni upori – včasih kar vse obenem – niso mogli omajati njihovega vztrajnega poguma, dokler niso po 700 letih naporov in nevarnosti dosegli sedanje moči in v blagostanju poželi sadove svoje preudarnosti.

O tem so pisali mnogi grški in rimski pisci; ta zgodovina³⁵² je še celo daljša od zgodovine makedonske države, ki je bila najdolgotrajnejša v poprejšnjem obdobju. Ker sem torej hotel podrobno spoznati prednosti Rimljanov pred vsakim posameznim ljudstvom, me je moje delo pogosto vodilo iz Kartagine v Hispanijo, iz Hispanije na Sicilijo ali v Makedonijo, od tam pa zopet k drugim ljudstvom, bodisi kot člana kakega odposlanstva bodisi v spremstvu kake zavezniške vojske; nato me je pot kakor potepuha zopet zanesla v Kartagino ali na Sicilijo, iz teh krajev pa vnovič kam drugam, ne da bi svoje raziskave tam zares dokončal. Naposled sem posamezne odlomke svojega dela povezal v celoto o tem, kolikokrat so se Rimljani na Siciliji vojskovali ali koliko so tja poslali diplomatskih odprav in o njihovem siceršnjem tamkajšnjem ravnanju, s katerim so razmere na Siciliji privedli do sedanjega stanja. Pišem tudi o tem, kolikokrat so bili Rimljani v vojni s Kartažani in kolikokrat so z njimi sklenili premirje, kolikokrat so k njim poslali svoje diplomatske predstavnike in kolikokrat so sami sprejeli njihove, koliko škode so jim prizadejali in koliko so je od njih utrpeli, preden so naposled razdejali Kartagino in zavojevali Afriko; ne nazadnje o tem, kako so ponovno pozidali Kartagino, in o tem, kako so razmere v Afriki uredili do sedanjega stanja. Ta vprašanja sem si zastavljal tudi v zvezi z drugimi ljudstvi, da bi preučil njihove šibkosti ali odporno vztrajnost v stikih z Rimljani, na drugi strani pa prednosti in srečo njihovih zavojevalcev ter druge morebitne razloge za njihov uspeh.

V prepričanju, da želi še kdo spoznati zgodovino Rimljanov na ta način, sem poglavja svojega dela sestavil po posameznih ljudstvih; kar se je sočasno [s tem, o čemer pišem] dogajalo drugim, sem izpustil in obravnaval v ustreznem poglavju. Navajanje natančnih datumov k posameznim stvarem se mi je zdelo odveč; navedel sem jih le ponekod, ob najpomembnejših dogodkih. Kar pa zadeva osebna imena, so imeli Rimljani, podobno kot tudi vsi drugi, nekdaj le po eno ime, kasneje pa dve; nedolgo zatem so v namen lažje razpoznave nekateri dobili še tretje ime, ki izhaja iz kake osebne izkušnje ali posebne vrline, podobno kakor so tudi nekateri Grki poleg imena imeli še nadimek. Sam bom za razpoznavo posameznikov pri nekaterih navedel vsa imena, predvsem pri tistih imenitnejših. Večinoma pa bom te in one imenoval z njihovimi vsakdanjimi imeni.

[…]

Posamezna ljudstva [in vojne z njimi] so torej obravnavana v posebnih knjigah; državljanske vojne so obravnavane po udeleženih poveljnikih. ³⁵³ V zadnji knjigi bodo prikazane sedanje vojaške zmogljivosti Rimljanov, dohodki, ki jih uživajo od posameznih provinc, morebitni stroški, ki jih imajo s pomorsko dejavnostjo, in podobne reči.

Prav je, da začnem pri ljudstvu, katerega odlike so predmet mojega dela. Kdo sem, ki sem napisal vse to, vedo mnogi in tudi sam sem že namignil. Povedano nekoliko bolj naravnost, sem Apijan iz Aleksandrije, ki sem se doma povzpel na najvišji položaj in sem pred cesarji nastopal v pravdah, dokler me niso imeli za primernega za položaj pooblaščenca. ³⁵⁴ Če pa bi kdo rad o meni izvedel še kaj več, sem sestavil spis tudi na to temo. ³⁵⁵

6.5.1. Kako je treba pisati zgodovino³⁵⁷

Uvodoma Lukijan omeni, kako je v času kralja Lizimaha (enega naslednikov Aleksandra Velikega) prebivalce Abdere – ti so bili znani po svoji omejenosti – po uprizoritvi Evripidove Andromede zaradi zelo sugestivne igre igralca Arhelaja prizadela »tragiška« mrzlica.

2 Če si torej dovolimo primero, kot pravijo, je »abderitsko zlo« zdaj prizadelo velik del literarnega sveta. Pa ne da bi uprizarjali tragedijo – zabloda bi bila manjša, če bi bili obsedeni od jambov koga drugega, pa še dobrih povrhu – ne, odkar je namreč prišlo do sedanjega položaja, vojne z barbari, poloma v Armeniji in nato zmag, ki so se vrstile druga za drugo, že prav vsak piše zgodovino. Še več, vsi hočejo biti Tukididi, Herodoti in Ksenofonti in zdi se, da je izrek »vojna je mati vsega« resničen, saj je na mah spočela kopico zgodovinarjev. […]

5 In vendar jih mnogo misli, da za to dejavnost ne potrebujejo nobenega nasveta, podobno kot ne potrebujejo kakega posebnega znanja pri hoji, gledanju ali hranjenju; nasprotno, prepričani so, da je pisanje zgodovine povsem preprosta stvar, ki se ji z lahkoto priučiš; po njihovem mnenju jo obvlada vsak, ki lahko izrazi z besedami to, kar mu pride na misel. Tudi sam veš, prijatelj, da zgodovina ne sodi med stvari, ki se jih človek nauči in jih zlahka piše; kot vsaka druga literarna zvrst zahteva ta še posebno veliko premišljanja, zlasti če želi kdo ustvariti »trajno dobrino«, kot pravi Tukidid. Vem, da jih ne bom mnogo spreobrnil, nekaterim se bom zdel celo zoprn, predvsem tistim, ki so svojo zgodovino že končali in predstavili občinstvu. […]

7 Kar se tiče napak v zgodovinopisju, bi ti ob poglabljanju vanj odkril prav take, kot sem jih sam opazil pri poslušanju, posebej če bi prisluhnil kar vsem po vrsti. Vendar bi bilo zdaj umestno, če kot primer navedem nekaj slabo napisanih zgodovinskih sestavkov. Oglejmo si prav res veliko napako: to namreč, da veliko zgodovinopiscev zanemarja pripoved o dogodkih in se dolgo zamudi pri hvali vladarjev in poveljnikov, pri čemer domače kujejo v nebo, sovražnikove pa blatijo brez vsake mere. Ne zavedajo se, da tisto, kar loči in razmejuje zgodovino od slavospeva, ni le neznatna ožina, ampak je med njima velik zid oziroma, če si izposodimo primero iz besednjaka glasbenikov, med njimi sta dve celi oktavi. Pisec slavospeva misli zgolj na to, kako bi čim bolj hvalil in laskal tistemu, ki ga hvali, zato mu bo malo mar, če bo dosegel cilj tudi z lažjo. Zgodovina pa ne prenese laži, niti majhne ne, nič bolj kot sapnik ne more sprejeti vase tistega, kar kdo pogoltne, kot vedo že sinovi zdravnikov.

8 Poleg tega se taki pisci ne zavedajo – tako se vsaj zdi –, da so namen in pravila poezije in pesmi popolnoma drugačna od zgodovinskih. Pri poeziji je namreč svoboda neomejena in pesnikova volja je edini zakon. Navdihnjen je od boga in prepustil se je Muzam; če hoče torej vpreči v voz krilate konje, drugim pa ukaže teči po vodi ali po vrhu žitnih klasov, mu ne bo nihče zameril. […]

V takšnih opisih pokrajin in votlin se izživljajo zato, ker ne znajo razlikovati med pomembnim in nepomembnim oziroma sploh ne vedo, kaj bi pisali; ko pa se znajdejo sredi kopice pomembnih dogodkov, so podobni novo obogatelemu služabniku, ki je pred kratkim dedoval po gospodarju, pa ne ve niti, kako se je treba obleči, niti kako olikano vesti. Kadar ima na razpolago ptičje, svinjsko ali zajčje meso, se velikokrat baše s kašo ali s prekajenim mesom, dokler skoraj ne poči od hrane.

20 Ta mož torej, ki sem ga omenil, je rad opisoval tudi povsem neverjetne rane in nenavadne smrti; kako je bil nekdo ranjen v palec na nogi, pa je na mestu izdihnil, ali kako je poveljnik Prisk³⁵⁸ le zakričal, pa je na mah umrlo sedemindvajset sovražnikov. Za število padlih je navajal lažne številke, ki se niso ujemale z uradnimi navedbami častnikov. Tako naj bi pri Evropu³⁵⁹ padlo 70.236 sovražnikov, na rimski strani pa le dva ob devetih ranjencih. Mislim, da ne bi nihče, ki je pri zdravi pameti, verjel takim podatkom. […]

Lukijan pred naslednjim odlomkom omenja takšne zgodovinarje, ki napišejo bodisi preveč velikopotezen uvod glede na skromno zgradbo dela bodisi uvod izpustijo, misleč, da je tako napravil tudi Ksenofont, ki je le navidezno začel in medias res, dejansko pa njegovo pripoved uvaja vsebinski uvod.

Vendar je vse to še moč prenesti, saj gre večinoma za napake v izražanju in razporeditvi; da pa si kdo izmisli celo lego mest in se pri tem zmoti ne le za nekaj parasang, ³⁶⁰ ampak za cele dneve hoda, kakšnemu stilu pisanja je to podobno. Eden takih piscev je na primer tako malomarno zbiral podatke, da je pogrešil celo v tem, kar bi lahko izvedel od vsakega Sirijca ali pa iz pogovorov pri brivcu, kjer se menijo o takih stvareh. Tako je za Evrop dejal naslednje: »Mesto Evrop leži v Mezopotamiji, dva dni hoda od Evfrata; naselili so ga prebivalci Edese.« ³⁶¹ Kaže, da mu to ni bilo dovolj, pa je ta odlični pisec v isti knjigi dvignil celo moje rojstno mesto Samosato z akropolo in obzidjem vred in jo prestavil v Mezopotamijo; tam naj bi jo po njegovem obkrožali reki, ki naj bi tekli v njeni neposredni bližini in bi se skoraj dotikali njenih zidov. Je pa res smešno, dragi Filon, če se bom moral zdaj pred teboj zagovarjati, da nisem niti Part niti iz Mezopotamije, kamor me je ta občudovanja vredni zgodovinar tako mimogrede prestavil. […]

Nič manj se ni osmešil tale, dragi Filon, ki še nosu ni pomolil iz Korinta, niti do Kenhrej³⁶² ni prišel, kaj šele da bi bil videl Sirijo ali Armenijo, pa je takole začel, če se prav spominjam: »Oči so zanesljivejše od ušes. Pisal bom torej le o tem, kar sem sam videl, ne pa o stvareh, o katerih sem samo slišal.« Tako natančno je vse videl, da je za partske kače³⁶³ trdil (kača je namreč pri Partih znamenje za vojaško enoto in označuje, če se ne motim, tisoč mož), da so žive in ogromne zveri, ki živijo v Perziji, malo nad Iberijo; Parti jih privežejo na velike kole, jih dvignejo visoko v zrak in z njimi povzročajo že iz daljave preplah, medtem ko se približujejo. V samem spopadu pa, ko se mož bojuje z možem, jih osvobodijo in spustijo nad sovražnike. Že precej naših so takole požrle, okoli drugih pa so se ovile, jih zadušile in zmečkale. O tem se je bil baje sam prepričal, ko je prizor na varnem opazoval z visokega drevesa. Prav je storil, da se ni zverem izpostavljal iz prevelike bližine, saj bi utegnili izgubiti odličnega pisatelja, ki se je poleg vsega v tej vojni še mimogrede proslavil s številnimi slavnimi dejanji. Udeležil se je več bitk, pri Suri³⁶⁴ naj bi bil celo ranjen, pa se je tedaj gotovo le sprehajal med Kranejem in Lerno. ³⁶⁵ Vse te zgodbe je prebiral pred Korintčani, ki so dobro vedeli, da niti na steno naslikane bitke ni videl, še orožja ni poznal in bojnih naprav in niti tega ni vedel, kaj pomenijo besede kot vojaški oddelki in naborni seznami. Še zavedal se ni, da zamenjuje bočno falango s krilom vojske, to pa s čelno linijo.

Najboljši pa je bil nekdo, ki je vse, kar se je bilo zgodilo v Armeniji, Siriji, Mezopotamiji, na Tigrisu in v Mediji, od začetka do konca skrčil na manj kot petsto vrstic in pravi, da je napisal zgodovino. Naslov pa toliko, da ne presega cele knjige: »Antiohijan, zmagovalec na Apolonu posvečeni tekmi.« V deških letih, mislim, naj bi bil zmagal v teku na dolgo progo: »Oris nedavnih rimskih junaštev v Armeniji, Mezopotamiji in Mediji«. […]

34 Trdim torej, da res dobrega zgodovinopisca odlikujeta predvsem dve najpomembnejši lastnosti, in sicer sta to razumevanje političnega dogajanja in sposobnost posredovanja. Od teh se prve ne da naučiti, ker je namreč dar, drugo pa si je moč pridobiti z veliko vaje, z nenehnim delom in posnemanjem starih vzorcev. Glede teh dveh stvari so moji napotki in nasveti odveč. Naša knjiga žal ne more napraviti ljudi pametnih in pronicljivega duha, če niso takšni že po naravi. Zelo veliko ceno bi imela, še več, bila bi neprecenljiva, če bi mogla preustvarjati in predelovati lastnosti do te mere; to bi namreč pomenilo spreminjati svinec v zlato in kositer v srebro ali pa preobraziti Konona v Titorma in Leotrofida v Milona. ³⁶⁶

35 Kje pa se potem kaže korist prave metode in kje lahko svetujemo? Ne pri ustvarjanju, ampak v pravilni uporabi posameznih elementov. […]

39 Zgodovina ima le eno nalogo: zapisati dejanje tako, kot je bilo storjeno. Tega pa pisec ne bi mogel, dokler se boji Artakserksa, ker je njegov zdravnik, ³⁶⁷ ali pa upa, da bo dobil kot nagrado za hvalospeve v svojem delu škrlatni kaftan, zlato ogrlico ali nisajskega konja. Tega nista delala niti Ksenofont, ki je bil nepristranski zgodovinar, niti Tukidid. Nasprotno, tudi če bi kdo gojil osebno sovraštvo, bo javno mnenje toliko bolj upošteval in postavljal resnico daleč nad svoje čustvo, seveda pa tudi prijatelju, ki je v zmoti, ne bo prizanašal.

To je, kot sem dejal, ena glavnih značilnosti zgodovine in le resnico je treba gojiti, če se kdo odloči za zgodovinopisje, za vse druge stvari naj se ne meni. Z eno besedo, le eno merilo, en vatel je treba imeti pred očmi, ne poslušalstva tega trenutka, temveč tiste, ki bodo vzeli delo kdaj pozneje v roke. […]

41 Takšen naj bo torej zgodovinar: neustrašen, nepodkupljiv, svobodnih nazorov, prijatelj odkritosrčne besede in resnice, ki bo figam rekel fige in koritu korito, kot pravi pisec komedij; nanj ne bo vplivalo niti sovraštvo niti prijateljstvo, nikomur ne bo prizanašal, ne bo se dal zapeljati usmiljenju, občutku sramu in obrekovanju. Sodil bo nepristransko, blagohotno razpoložen do vseh, ne da bi se preko mere nagibal na eno stran, tujec v svojih knjigah in brez domovine, samostojen, nobenemu vladarju podložen; ne bo razmišljal, kaj bo ta ali oni mislil, ampak bo zgolj beležil dejstva.

42 Tukidid je postavil zelo dobro pravilo: v zgodovinopisju je strogo ločil med neoporečnim in slabim, posebej ko je videl, da seže občudovanje Herodota do te mere, da se njegove knjige imenujejo po Muzah. Tukidid sam namreč pravi, da raje napiše »trajno dobrino« kot priložnostni nagradni spis; izogiba se vsega, kar diši po bajkah, in poznejšemu rodu raje zapušča resnično sliko dogodkov. Poudarja tudi vprašanje koristnosti in namena pravilno zasnovane zgodovine: ljudje se tudi pozneje lahko znajdejo v podobnih okoliščinah; v takem primeru, pravi, je pomembno, da bodo znali sporočila iz preteklosti pravilno uporabiti za reševanje lastnih problemov. […]

56 Naglost je v vsakem primeru koristna, posebej če ne manjka snovi. Ne boš je dosegel s krajšanjem besed in stavkov, ampak predvsem z ozirom na sam predmet. V mislih imam namreč tole: če na hitro preletiš majhne in nepomembne stvari, ti ne bo zmanjkalo časa za obravnavanje večjih; precej je treba seveda tudi izpustiti. Kadar gostiš prijatelje in je vse pripravljeno, ne boš sredi raznih kolačev, perutnine, školjk, mesa divjih prašičev, zajcev in tuninih zrezkov ponudil še slanika in kaše zgolj zato, ker je tudi to dvoje na razpolago; take cenene malenkosti boš opustil.

57 Posebej zmerno boš opisoval pogorja, utrdbe in reke, kajti dolgoveznost bi utegnila učinkovati kot neokusno šopirjenje z lastnimi besedami. Zgodovina naj ti ne bo pretveza za razkazovanje tvojih tovrstnih sposobnosti; dotakni se le najosnovnejšega za jasnost in lažje razumevanje ter preidi na bistvo in se skušaj ob vsaki priložnosti izogniti ptičjemu letu in podobnim skušnjavam. Tega celo pri Homerju, pesniku širokega duha, ni najti. […]

Če nanese, da je treba uvesti govornika, naj bodo besede kolikor mogoče v skladu z osebo in predmetom in čim bolj jasne. Šele tedaj lahko postaneš govornik in pokažeš svoj govorniški dar.

S hvalo in grajo je bolje varčevati, premišljena naj bo in brez obrekovanja, podkrepljena z dokazi, kratka in ob primernem času, saj nismo na sodišču. Sicer si boš zaslužil enako obsodbo kot Teopomp, ki je prepirljivo obtoževal vse po vrsti in mu je to prešlo v navado; bolj upravičeno bi ga lahko prištevali k piscem obtožb kot zgodovine.

60 Če se zgodi, da se ne moreš izogniti kaki bajki, jo sicer povej, a ne verjemi v celoti; nepristransko jo posreduj, bralci pa naj ugibajo o njej, kar hočejo. Ti se ne izpostavljaš in ne nagibaš na nobeno stran.

61 V splošnem pa si zapomni to, kar pogosto ponavljam: ko pišeš, se ne oziraj zgolj na trenutne okoliščine in na to, da te bodo hvalili in cenili tvoji sodobniki, ampak imej v mislih trajno vrednost dela in piši raje za prihodnji rod; terjaj račun za knjigo od njih, da se bo o tebi govorilo: »Bil je svoboden mož, odkritosrčne narave, brez sence prilizovanja ali klečeplaznosti, poosebljena resnica.« Tole si bo vsak, kdor je pameten, postavil za cilj, brez ozira na trenutna, zgolj enodnevna pričakovanja.

6.5.2. Lažni prerok Aleksander

1 Morda si misliš, moj dragi Celz, da je zadeva, za katero si me prosil, prava malenkost in nič posebnega: naj ti napišem in pošljem knjigo o življenju sleparskega čarodeja Aleksandra iz Abonutejha, o njegovih domiselnih in drznih načrtih in zvijačah. Pa vendar, če bi kdo hotel natančno preučiti vsako podrobnost posebej, ne bi bila to nič manjša naloga, kot popisati dejanje Filipovega sina Aleksandra. Slednjega je v veliki meri odlikovalo junaštvo, nič manj kot prvega podlost. Če pa bi bil ob branju moje pripovedi pripravljen spregledati napake in sam v njej dopolniti pomanjkljivosti, se bom zate lotil te težke naloge in skušal po svoji moči očistiti Avgijev hlev. Ne celega seveda, iz njega bom prinesel le nekaj košar, toliko da boš mogel po njih presojati, kako velika in nedopovedljiva je bila količina gnoja, ki ga je v mnogih letih nagrmadilo tri tisoč glav goveda. […]

5 Ko je bil še deček in zelo čeden, kar se je dalo sklepati po ostankih prijetnega videza v kasnejših letih in slišati od tistih, ki so pripovedovali njegovo zgodbo, je brez pomisleka prodajal svoje čare in za denar občeval s tistimi, ki so si to želeli. Med drugimi je bil njegov občudovalec neki vrač, eden tistih, ki oglašajo razne čarovnije, čudežne zakletve, ljubezenske napitke, uroke proti sovražnikom, napotke za odkopavanje zakladov in dedovanje posestev. Ko je opazil, da je dečko nadarjen in še kako pripravljen, da mu pomaga pri njegovih poslih, saj ni bil nič manj prevzet od vračevih goljufij, kot je bil ta od dečkove lepote, ga je izučil v svojem poklicu in s pridom uporabljal za pomočnika, služabnika in sla. Javno je baje nastopal kot zdravnik, poznal pa je, kot pravi Homer za ženo Egipčana Thona, veliko zdravilnih mešanic: mnogo koristnih seveda, vmes pa tudi pogubne.

Znanje o njih je podedoval Aleksander in jih kasneje uporabljal v svoje namene. Njegov učitelj in občudovalec je bil po rodu iz Tiane, eden tistih, ki so obkrožali znanega Apolonija³⁶⁸ in dobro poznali njegovo malho trikov. Sam torej vidiš, iz kakšne šole je izšel človek, o katerem ti pripovedujem. […]

22 Aleksander je torej vedeževal in prerokoval ter pri tem uporabljal veliko mero bistrosti in povezoval ugibanje z domiselnostjo, na nekatera vprašanja je odgovarjal zavito in dvoumno, na druga pa celo povsem nejasno; to se mu je namreč zdelo preroško. Nekatere je odvračal od njihovih namer, drugim je dajal poguma, kakor je domneval, da bi bilo najbolje; nekaterim je predpisal posebne terapije in način življenja, kajti poznal je, kot smo rekli že na začetku, veliko koristnih zdravil. Najbolj je cenil kitmide, ime, ki si ga je sam izmislil za pomirjujoče mazilo, napravljeno iz medvedove masti. Pričakovanja, napredovanja in nasledstva posestev je vedno preložil na kasnejši čas ter dodal, da »se bo vse zgodilo, ko bom hotel in ko me za to poprosi moj prerok Aleksander in moli za vas«.

23 Cena, določena za vsako prerokbo, je bila drahma in dva obola. Nikakor ne misli, prijatelj, da je bila nizka in da tovrstni zaslužek ni bil velik, na leto je znašal sedemdeset ali osemdeset tisoč, kajti ljudje so bili tako nenasitni, da so izročali vsak po deset ali petnajst vprašanj. Tega, kar je prejemal, ni porabljal zase niti ni kopičil bogastva, ampak je imel tedaj okoli sebe že celo vrsto sodelavcev, služabnikov, zbiralce informacij, pisce in čuvaje prerokb, tajnike, pomočnike, ki so zvitke pečatili, in razlagalce; vsakemu je dal toliko, kolikor je zaslužil.

24 Nekatere je nato pošiljal na tuje, da bi med raznimi ljudstvi razširjali govorice o preročišču in pripovedovali, da napoveduje bodočnost, da lahko najde ubegle sužnje, da odkriva tatove in roparje, zna napovedovati, kje je treba izkopati zaklad, ozdravlja bolne, nekatere pa je celo obudil od smrti. Ljudje so se gnetli in prerivali na vseh straneh, žrtvovali in darovali zaobljubljene darove, dvakrat toliko pa so dajali božjemu preroku in učencu. Razglašen je bil namreč tale rek:

»Mojega slugo preroka častite, tako vas pozivam,
ni mi toliko mar bogastva, kot mi je preroka.«

25 Ko se je končno precej pametnih ljudi prebudilo, lahko bi rekli iz globoke pijanosti, in se povezalo proti njemu, zlasti Epikurjevi privrženci, in so v mestih počasi spregledali vso čarovnijo in narejenost igre, je proti njim izdal grozilno svarilo, rekoč, da je v Pontu vse polno brezbožnežev in kristjanov, ki so si o njem drznili govoriti vse najslabše; pozval je ljudi, naj takšne izženejo s kamni, če hočejo, da jim bo bog še milostljiv.

Lukijan opiše, kako je imel Aleksander v Italiji mrežo sodelavcev, ki so raziskovali javno mnenje in ga obveščali o aktualnih vprašanjih, tako da je lahko pripravil odgovore, še preden so odposlanci prispeli k njemu.

38 Vse to je bil pripravil v skladu z okoliščinami v Italiji, za podobne priprave pa je poskrbel tudi doma. Uvedel je praznovanje misterijev s procesijami sveč in svečeniškim bogoslužjem, ki naj bi trajalo za vse večne čase tri dni zaporedoma. Prvi dan so tako kot v Atenah izdali oglas, ki se je glasil: »Če je prišel kak brezbožnik, kristjan ali epikurejec, da bi skrivaj opazoval obrede, naj odide! Naj tisti, ki verjamejo v boga, z nebeškim blagoslovom proslavijo misterije!« Misteriji so se nato začeli z izgonom, ki ga je sam vodil in govoril: »Ven s kristjani!« in vsa množica je v odgovor zakričala: »Ven z epikurejci!« Nato je sledil Letin porod, Apolonovo rojstvo, njegova poroka s Koronido³⁶⁹ in Asklepijevo rojstvo. Drugega dne je bilo na sporedu prikazovanje Glikona³⁷⁰ in rojstvo boga.

Na tretji dan je bila predstavljena poroka Podalejrija³⁷¹ z Aleksandrovo materjo; imenoval se je Dan bakel, ker so na ta dan prižgali bakle. Za konec je bila prikazana ljubezen med Seleno in Aleksandrom in rojstvo Rutilijanove žene. […]

48 Izmed različnih lopovščin, ki jih je zagrešil, ti bom omenil največjo predrznost tega podleža. Ker zaradi zaupanja, ki ga je užival pri Rutilijanu, ni imel majhnega vpliva na vladno palačo in dvor, je tja poslal prerokbo v času, ko je bila vojna v Germaniji na višku in se je končno sam pokojni vladar Mark Avrelij spopadel z Markomani in Kvadi. Prerokba je zahtevala, da vržejo v Ister dva živa leva skupaj z veliko količino dišav in drugih dragocenih daritev. Vendar bo bolje, da ti jo dobesedno navedem:

»V Istra besneče valove, v to reko od Zevsa poslano,
vreči ukažem služabnika dva mogočne Kibele,
zvéri, ki v gorah živita, in vse, kar v Indiji raste,
cvetje, dišeča zelišča; in temu takoj bo sledila
zmaga in slava velika, dolgo želeni mir z njima.«

Storili so, kar je zahteval, leva pa sta preplavala na sovražni breg, kjer so ju barbari s kiji pobili, misleč, da sta nekakšna neznana psa ali volkova; našo stran je takoj doletela najhujša katastrofa, v kateri jih je padlo na en mah skoraj dvajset tisoč. Temu so sledili dogodki okoli Akvileje; le za las je manjkalo, da mesto ni padlo v sovražne roke. Aleksander je preobrat dogodkov hladnokrvno zagovarjal s tem, da je navedel znano delfsko opravičilo v zvezi s prerokbo Krojzu: bog je sicer napovedal zmago, ni pa pojasnil, ali je imel v mislih Rimljane ali sovražnike.

6.6.1. Rimska zgodovina

Čeprav sem prebral tako rekoč vse, kar je kdo o kom napisal, za svojo zgodovino nisem uporabil vsega, temveč sem odbral tisto, kar se mi je zdelo primerno. Poleg tega sem, kakor je to pač dopuščala snov, ubiral mičen jezik, vendar naj bralec zaradi tega nikar ne podvomi v resničnost napisanega, kakor se je že primerilo nekaterim piscem; jaz sem si namreč prizadeval tako za mičen slog kakor za resnico.

Pričel bom s tistim mestom v preteklosti, od koder sem imel na voljo dovolj jasna poročila o tem, kar se je v tej deželi, v kateri živimo, dogajalo.

Enej je po trojanski vojni prispel do Aboriginov, nekdanjih prebivalcev na mestu današnjega Rima, ki jim je v tistem času poveljeval Favnov sin Latin. Pristal je pri Lavrentu, ob ustju reke Numikij, kjer naj bi se po božji volji pripravil na ustanovitev naselbine; Latin, poglavar dežele, je Eneju naselitev skušal preprečiti in v spopadu, ki je sledil, je bil poražen. Zaradi sanj, ki sta jih zatem oba sanjala, sta se moža spravila med seboj; Latin je Eneju dovolil naselitev in mu dal svojo hčer Lavinijo v zakon. Nato je Enej ustanovil mesto in ga imenoval Lavinij, dežela je dobila ime Latij in tamkajšnji ljudje ime Latini. ³⁷⁴

Uvod (1,1) ³⁷³

Sledi odlomek, ki je vzet iz Dionovega opisa Oktavijanovih ilirskih vojn v letih 35–33 pr. Kr. Vojna, ki je bila zelo krvava, je bila usmerjena predvsem proti Japodom, Panoncem in Delmatom. Bolj izčrpno je o jih pisal Apijan. Dion najprej poroča o padcu Metuluma. Ta bitka je omenjena celo pri Prešernu: »… kako Metulum se Avgustu brani«, ker so v njegovem času napačno menili, da je bilo to japodsko mesto v Sloveniji, v Metulah ali Metliki. Iskati ga je treba nekje pri Ogulinu, verjetno v Viničici. V naslednjem odstavku Dion najprej na kratko opiše ljudstvo Panoncev in način njihovega življenja ter poudari, da razmere v Panoniji sam dobro pozna, ker je bil tam guverner, nato pa govori o zavzetju njihovega najpomembnejšega mesta Siscije (zdaj Sisak). Kolops je reka Kolpa, Ister je grško ime za Donavo, Menas, ki je poveljeval v rečni bitki, pa je bil znameniti admiral sina Pompeja Velikega, Seksta, ki se je bojeval proti Antoniju in Oktavijanu. ³⁷⁵

To se je zgodilo kasneje; takrat je osvojitev drugih plemen poveril svojim legatom, sam pa se je bojeval proti Japodom. Plemena, ki so naseljena tostran gora, nedaleč od morja, je brez težav podvrgel, medtem ko so mu tista na samih vrhovih in na nasprotni strani pogorja dala precej opravka. Prebivalci so utrdili svoje največje naselje Metulum, zaporedoma odbili rimske napade, zažgali več oblegovalnih naprav in zbili na tla celo samega Cezarja, ki je skušal z nekega lesenega stolpa prestopiti na obzidje. Ker pa kljub temu ni odnehal od obleganja, temveč je pošiljal po nove in nove moči, so končno pod pretvezo, da se želijo pogajati, sprejeli v trdnjavo oddelek vojakov, ki so jih ponoči do zadnjega pobili, požgali hiše in se še sami usmrtili, marsikdo tudi ženo in otroke, tako da Cezarju ni prišlo ničesar v roke; niti tisti ne, ki jih je zajel žive, kajti tudi ti so si malo za tem vzeli življenje.

Ko so se ti torej pokončali, druge pa so osvojili brez težav ali omembe vrednega odpora, je Cezar krenil nad Panonce, kljub temu da ni imel nobenega vzroka za nasilje (nihče od njih mu ni v ničemer storil krivice); želel je namreč vaditi vojake in jih hkrati preživljati na tuj račun, ker je menil, da je pravično vse, kar stori močneje oboroženi šibkejšim. Panonci prebivajo za Dalmacijo ob bregovih Istra, od Norika do evropske Mezije in živijo v primerjavi z drugimi zelo bedno življenje. Niti zemlja niti podnebje jim nista naklonjena, ne pridelujejo olja, tudi vina ne, razen v majhnih količinah in še tega zelo slabega, kajti večji del leta preživljajo ostro zimo in tako jedo kot pijejo le oves in proso. Vendar jih imajo za najhrabrejše od vseh, ki jih poznamo. Zelo srčni so in krvoželjni kot pač ljudje, ki nimajo ničesar, kar bi napravilo življenje vredno živeti in lepše. Tega nisem le slišal in čital, temveč sem se o tem dejansko prepričal v času, ko sem bil v provinci vladarski namestnik. Po poveljstvu v Afriki sem dobil v upravo Dalmacijo (ki jo je pred leti nekaj časa upravljal tudi moj oče) in Gornjo Panonijo; od tod natančno poznam njihove razmere in pišem iz lastne izkušnje. Ime izvira od njihovih tunik z rokavi, sešitih iz nekakih rezanih jermenov, ki jim po domače rečejo »pani«. Morda se tako imenujejo po njih, lahko pa, da ime izhaja od drugod. Nekateri Grki jim napačno pravijo Pajonci, kar je namreč nek star izraz, ki pa se ne nanaša na te kraje, temveč na pokrajino v Rodopih, blizu današnje Makedonije, vse do morja. Iz tega razloga bom sam označeval one za Pajonce, te tukaj pa Panonce. Tako se nazivajo sami in tako jih imenujejo Rimljani.

Proti temu ljudstvu se je torej Cezar tedaj bojeval. V začetku ni imel namena ničesar opustošiti niti ni dovolil ropati, dasi so prebivalci zapustili vasi na ravninah; upal je, da se mu bodo predali prostovoljno. Ko pa so ga na pohodu proti Siskiji ovirali, je v jezi dal požgati deželo in zapleniti vse, kar je mogel. Ko se je mestu približal, so domačini, ki so se sprva dali pregovoriti voditeljem, sklenili premirje in izročili talce, kasneje pa so zaprli vrata in se pripravili na obleganje. Dasi so imeli močno obzidje, so se zanesli zlasti na dve plovni reki. Ena od obeh, ki se imenuje Kolops (Kolpa), teče ob samem obzidju in se malo dlje izliva v Savo; sedaj obkroža celo mesto, kajti Tiberij je dal izkopati velik kanal, čez katerega spet doseže svojo prvotno strugo. Tedaj pa je bil med Kolopsom, ki je tekel ob samih zidovih mesta, in med Savo, ki je tekla malo proč, prazen prostor, ki so ga utrdili s palisadami in jarki. Cezar si je pri zaveznikih v bližini priskrbel čolne, jih spravil čez Ister in Savo in od tod na Kolops ter napadel upornike hkrati s pehoto in z ladjami, pri čemer je prišlo celo do nekaj rečnih bitk. Barbari so si pripravili drevake, tvegali z njimi odpor in na reki pobili mnogo rimskih vojakov, med njimi Sekstovega oproščenca Mena, in tudi na suhem sovražnika odločno zavračali, dokler niso izvedeli, da je nekaj njihovih zaveznikov padlo v zasedo in bilo ubitih. Tako so jih Rimljani zajeli, kar je povzročilo, da se je po pogajanjih predala tudi ostala Panonija.

49,35–37³⁷⁶

Večji del 52. knjige, ki vsebuje dogodke zadnje tretjine leta 29 pr. Kr., zavzemata dva govora, ki ju v obliki antitetične razprave, podobne šolskim paralenim govorom (lat. suasoriae), govorita Oktavijanova svetovalca Agripa in Mecenat. Govora, ki sta bila po vsem sodeč prvotno zasnovana kot samostojna kompozicija, poleg izčrpnih podatkov o začetku principata razkrivata tudi Dionove osebne poglede na politična, gospodarska in socialna vprašanja, ob katerih se kaže kot racionalen mislec, ki izhaja predvsem iz svojih izkušenj.

Takšni so bili torej vzponi in padci Rimljanov v 725 letih, v kraljevini, republiki in pod vladavino posameznikov. ³⁷⁸ Tedaj pa se je dejansko zopet vzpostavila monarhija, čeprav je hotel Cezar³⁷⁹ položiti orožje in predati državne zadeve v roke senata in ljudstva. O tej odločitvi se je sicer najprej posvetoval z Agripo in Mecenatom (njima je namreč zaupal vse svoje načrte); Agripa je prvi prišel do besede in dejal: »Cezar, ne čudi se, če te bom skušal odvrniti od monarhije, čeprav bi si od nje obetal marsikatero korist, zlasti v primeru, ko bi ji ti vladal. Če bi seveda tudi ti imel od nje kake koristi, bi se zanjo celo zavzemal; toda monarhija vladarjem še zdaleč ne prinaša enakih ugodnosti kakor njihovim bližnjim. Nasprotno: slednji si lahko brez spotike in posledic vsevprek grabijo, kar se jim zljubi, medtem ko vladarje spremljajo zavist in razne nevarnosti. Zato sodim, da moram tu, kakor tudi v drugih zadevah, pozabiti na osebno korist ter upoštevati predvsem tvojo in skupno dobrobit.

Pretresimo torej lepo po vrsti lastnosti monarhije in se odločimo po svojem razumu ter preudarku. Prav gotovo namreč nihče ne trdi, da se moramo na vsak način odločiti za monarhijo, pa čeprav bi si od nje obetali koristi. V nasprotnem primeru bo vsekakor videti, da sta nam uspeh in sreča stopila v glavo ter nas spridila, ali celo, da smo vseskozi stremeli za monarhijo, medtem ko smo se skrivali za imenom tvojega očeta in hlinili spoštovanje do njegovega spomina, senat in ljudstvo pa sta nam služila le za pretvezo k našim pravim ciljem, namreč, da bi si jih podjarmili, namesto ščitili pred netilci razdorov in spletk. V obeh primerih bi se morali zagovarjati. Le koga namreč ne bi popadla jeza, ko bi nas slišal govoriti eno in nato ugotovil, da nam je v mislih nekaj drugega? Zagotovo bi nas v tem primeru preziral bolj, kakor če bi takoj razkrili svoje načrte in se že od vsega začetka zavzemali za monarhijo.

Uveljavilo se je namreč že mnenje, da je nasilje, naj se zdi to še tako sebično, človeku v naravi; vsakdo namreč, ki je izreden v tem ali onem pogledu, si lasti pravico do tega, da bi imel več kakor slabši od njega: kadar je uspešen, to pripisuje svojim sposobnostim, in kadar mu spodleti, ima to za posledico posredovanja višje sile. Toda kdor takšnim vzgibom služi s spletkarjenjem in zlonamernostjo, obvelja predvsem za hinavskega spletkarja in podlega pokvarjenca, takšnega mnenja, pa dobro vem, ti o sebi nikomur ne bi dovolil, ne v mislih ne v besedah, pa čeprav bi po tej poti zavladal vsemu svetu.

In seveda, kadar je nekdo tak v tem ali onem uspešen, je to v očeh ljudi nezasluženo, in kadar mu spodleti, je po njihovem prejel, kar mu gre. Tako je torej s tem in ko bi se mi sedaj začeli ozirati le nase, pa čeprav bi nam od začetka ne bilo nič takega v mislih, bi bili ljudje do nas bržkone enako nepopustljivi. […]«

Agripov govor ³⁷⁷

Sicer pa naj zaključim s tole mislijo. Če boš sam, iz lastnih vzgibov, ravnal tako, kakor bi po tvojem moral ravnati nekdo drug na položaju vladarja, ne boš v ničemer grešil, temveč v vseh pogledih uspel in življenje bo prijetno ter varno. Vsi se bodo ozirali k tebi kakor k očetu, k rešitelju, ljubili te bodo, ko bodo videli, da je tvoje življenje pošteno in urejeno, ko bodo videli, da si uspešen vojskovodja, vendar ljubiš mir; ljubili te bodo, ko se boš vzdržal prevzetnosti in pohlepa, ko jih boš štel za sebi enake, ko ne boš bogatel na račun davkov, ko ne boš živel razkošno na račun njihove bede, ko ne boš živel razuzdano, medtem ko bi jim narekoval vzdržnost. Ljubili te bodo, ko boš vse to zamenjal za življenje, ki bo v vseh pogledih popolnoma enako njihovemu.

Tvoja varnost je torej odvisna samo od tebe, od tega, da nikomur ne storiš krivice, zato – pogum! Verjemi mi, da tako ne boš nikoli postal predmet sovraštva ali žrtev spletk. Tako so te stvari; in kadar je tako, moraš zagotovo lepo živeti, kajti, je mar še kaj lepšega, še kaka večja sreča, kakor ob lastnih odlikah uživati vse, kar je med ljudmi dobrega, in sméti tudi drugim vračati dobroto.

Premisli o vsem tem in o vsem, kar sem ti dejal. Zaupaj mi in ne zavrzi tega srečnega naključja, ki te je izmed vseh ljudi izbralo in te jim postavilo za vladarja. Če se boš torej že odločil za monarhijo, vendar se ogibaš nazivu »kralj«, kakor da bi se ga držalo prekletstvo, se mu pač odpovej in vladaj z imenom »Cezar«. In če ti je treba še kakega naslova, ti bodo ljudje nadeli ime »diktator«, kakor so imenovali že tvojega očeta, tudi z drugimi izrazi te bodo povzdigovali, tako da boš lahko brez skrbi opravljal delo vladarja, ne da bi se moral vznemirjati zavoljo osovraženega naziva.

S temi besedami je Mecenat zaključil svoj govor. Cezar je obema izrekel priznanje za njune misli in predloge ter njuno odkritosrčnost, vendar se je nazadnje odločil za Mecenatov nasvet.

Mecenatov govor

Epizoda je vzeta iz Dionove pripovedi o markomanskih vojnah pod Markom Avrelijem; bitka, ki jo opisuje, je potekala na kvadskem ozemlju onkraj meje Zgornje Panonije (v današnji Slovaški), verjetno leta 172. Zanimivo je, da je v Akvileji, kjer se je Mark Avrelij nekajkrat mudil na poti na donavsko fronto, dokumentiran egipčanski svečenik Arnufis, ki je dal v tem mestu Izidi postaviti oltar. Pri Ksifilinu (bizantinskemu izpisovalcu Dionove Zgodovine) omenjeno pismo Marka Avrelija senatu o kristjanih je apokrifno. ³⁸⁰

Tako je Mark v številnih težkih bitkah in za ceno velikih nevarnosti premagal Markomane in Jazige. Bojeval se je tudi z ljudstvom, ki se je imenovalo Kvadi, in v tej veliki vojni je bil nepričakovano srečno poplačan z zmago oziroma mu jo je naklonil bog. Ko so Rimljani sredi bitke zašli v nevarnost, jih je povsem nepričakovano rešila božja naklonjenost. Kvadi so jih obkolili na primernih mestih, Rimljani pa so se hrabro bojevali za sklenjenim zidom ščitov. Čez nekaj časa so se barbari nehali bojevati, kajti Rimljane, utrujene od vročine in žeje, so nameravali zlahka zajeti. Vse naokoli so zastražili izhode in jim zaprli vsakršno pot do vode; bilo jih je namreč precej več. Ko so bili rimski vojaki že prav na koncu z močmi zaradi naporov, ran, sonca in žeje in se niso mogli niti bojevati niti umakniti, temveč so, omotični od vročine, stali na več mestih v bojni vrsti, se je nenadoma na nebu zbrala množica oblakov, nanje pa se je usul dež – ne brez božje pomoči. Obstaja zgodba, da je nek egipčanski čarovnik in Markov spremljevalec Arnufis s čarovnimi obredi klical na pomoč razna božanstva, predvsem boga ozračja Hermesa, in na ta način priklical dež.

71,8,1–4³⁸¹

Sledi Ksifilinova razlaga, ki jo je zapisal ob tem znamenitem Dionovem odlomku:

Tako piše o tem dogodku Dion, zdi pa se, da je v zmoti, bodisi vede ali le slučajno; mislim, da je zapisal napačno verzijo v veliki meri namerno. Kako tudi ne, saj je gotovo vedel za rimsko legijo z imenom Fulminata/Gromovita (navaja jo v katalogu skupaj z drugimi), ki ni dobila imena iz nobenega drugega razloga, vsaj ne navaja se, kot prav po dogodku iz te vojne. Ta je namreč tedaj rešila Rimljane in pogubila barbare, ne pa čarovnik Arnufis; nikjer ni namreč sporočeno, da bi Mark cenil družbo čarodejev in čarovništva. Dogodek, ki ga nameravam povedati, pa je naslednji: Mark je imel odred vojakov (odred imenujejo Rimljani legijo) iz Melitene, kjer so vsi vojaki častili Kristusa. Ko je Mark v tej bitki obupal nad okoliščinami in se je že zbal za vso vojsko, je k njemu stopil prefekt in mu povedal, da tisti, ki se imenujejo kristjani, lahko dosežejo z molitvijo vse, kar hočejo, in da je v vojski slučajno cel odred te sekte. Ko je Mark to slišal, se je obrnil nanje s prošnjo, naj molijo k svojemu bogu. Ti so torej molili in bog jih je tako uslišal: nad sovražnike je posal strelo, Rimljane pa je opogumil z dežjem. To je Marka silno presenetilo; kristjanom je podelil častno priznanje in legijo poimenoval Fulminata. Govori se, da je Mark celo napisal pismo o tem dogodku. Čeprav Grki vedo za legijo Fulminato in o njej pišejo, vendarle ne navajajo nobenega vzroka za izvor njenega imena.

71,9,1–6

6.7.1. Anabasis³⁸⁵

6.7.2. O Indiji

Delo sestavljata dva sklopa. Prvi je opis Indije (1–17), ki vsebuje geografijo (meje in mere Indije, podatke o gorah in rekah, klimatske razmere), mitično zgodovino (zgodbe o prihodu boga Dioniza in junaka Herakla), etnologijo (o rasi, miselnosti, noši in bojni opremi Indijcev, o družbeni ureditvi s sedmimi kastami, o mestih in raznih običajih) in podatke o živalih, zlasti slonih. V 17. poglavju avtor vse to označi kot digresijo in se od 18. dalje posveti opisu Nearhove plovbe, ki ga sicer popestrijo razni ekskurzi, v splošnem pa je precej monoton. Prvi izbrani odlomek je primer pogosto fantastičnih opisov živalskega sveta v tuji deželi.

6.8.1. Judovska vojna⁴⁰⁰