10.2. ODCEP VZHOD

Oto Luthar

10.3. Joanes Malalas

Gregor Pobežin

Joanes Malalas (Ioánnes Malálas, okoli 491–578) iz Antiohije v Siriji, ki ga v kodeksih srečamo tudi pod imenom Ioanes Antiocheus, je eden najpomembnejših predstavnikov kronografije, značilne zvrsti zgodnjebizantinskega zgodovinopisja. Pisec, katerega drugo ime (ki ga v različnih virih srečujemo izpričanega v različnih oblikah) izdaja njegovo juristično izobrazbo in poklic, ⁶⁶³ je sestavil pomembno, čeprav nepopolno ohranjeno Kroniko (Khronographía), s katero je želel zajeti tako rekoč vso človeško zgodovino od bibličnih časov naprej. Malalas, ki je o sebi sicer povedal zelo malo, je večino svojega življenja prebil v Antiohiji, kar za njegovo kroniko ni zanemarljivega pomena.

Njegovo delo je bilo namreč sprva zasnovano kot kronika Antiohije, vendar ga je kasneje razširil na splošen zgodovinski pregled, ki je segel do zadnjih let Justinijanove vladavine, oziroma približno do leta 565. Zlasti v začetnih knjigah svoje Kronike Malalas piše predvsem s stališča prebivalca Antiohije – zgodovinski poudarek velja predvsem Antiohiji in je v tem pogledu značilno centralističen. ⁶⁶⁴

Kronika, kije žal ohranjena brez začetka in konca, se v današnjem, okrnjenem obsegu začne z mitološko zgodovino Egipta in konča z Marcianovo ekspedicijo v Afriko. Razdeljena je na osemnajst knjig, v katerih je avtor bolj ali manj selektivno obdelal različna zgodovinska poglavja. Izraz »zgodovinska poglavja« moramo sicer razumeti precej ohlapno, saj se v začetnih knjigah avtor loteva snovi, ki je skoraj bolj mitološka kot zgodovinska. V prvi knjigi Adamov čas (Lógos khrónon Ádam) denimo sega v čas Adama, v peti Trojanski čas (Lógos khrónon Troïkôn) pa v obdobje Troje. Zadnja, osemnajsta knjiga, najverjetneje ni Malalasovo delo, temveč je avtor manj znani pisec, ki jo je zasnoval kot samostojno kroniko Konstantinopla.

Zgodovinska oziroma zgodovinopisna vrednost Kronike je vprašljiva, saj se je Malalas nagibal k senzacionalizmu, ker je v svoje opise vključil precejšnje število legend in ker si je dovolil vse preveč anahronizmov in zgodovinskih netočnosti. Kljub temu da navaja številne vire, iz katerih naj bi črpal snov, strokovnjaki menijo, da je imel na voljo predvsem mestne arhive v Antiohiji in morda kako cerkveno kroniko. Starejše avtorje, ki jih navaja, je najbrž poznal le posredno, iz manj znanih oziroma pozabljenih kronik starejših piscev. Še največ posluha za zgodovinsko natančnost je pokazal pri popisovanju zgodovine Justinijanovega obdobja.

Kljub netočnostim in precej fabulativnemu značaju pa je Malalasova Kronika uživala velik ugled, zlasti pri kasnejših bizantinskih piscih in avtorjih podobnih del. Od njega je črpal celo Teofan, ki se nikakor ni mogel izogniti eni prvih kronik, ki ni bila napisana za učenega bralca, temveč za širše občinstvo. Ker je svoje delo namenil tudi manj izobraženemu sloju bralcev, se Malalas za razliko od drugih piscev, ki so si prizadevali za visoko, klasično grščino, ni trudil z omikanim jezikom. Kot eden prvih dokumentov nižje grščine je Kronika zato zanimiva tudi za jezikoslovce. Glede na njeno priljubljenost se strokovnjaki po eni strani ne morejo načuditi dejstvu, da je svoj čas preživela v tako zelo okrnjeni obliki, po drugi strani pa so prepričani, da gre to pripisati predvsem skromni rokopisni tradiciji tedanjega časa. Kot zanimivost omenimo, da se je izgubil tudi slovanski prevod, ki naj bi precej hitro sledil originalni verziji.

• Mango 1998
• Browning 1977
• Wilson 1996

10.4. Teofilakt Simokata

Teofilakt Simokata (Theophilaktos Simokátes, umrl po 640), rojeni Egipčan, je znan predvsem po svoji zgodovini cesarja Mavricija, katerega vladavina je zaznamovala iztek 6. stoletja in zapolnila dve desetletji vmesnega časa med veličastnim obdobjem cesarja Justinijana (527–565) in vladavino Herakleja (610–641), ki po mnenju večine bizantologov zaznamuje tudi začetek »zatona antičnega sveta«. Kot kaže, je Teofilakt predstavnik tiste generacije, katere spomin je mestoma še segal do časa ponovnih osvojitev velikega dela nekdanjih rimskih provinc, generacije, ki je poznala vznemirjenje ob gradnji veličastne Hagie Sofije, oziroma generacije, ki se je še spomnila razprav ob uzakonitvi rimskega prava. Obenem je to bil čas, ko je cerkev začela osvajati tako imenovani »šolski prostor« oziroma ko so teologi začeli soodločati o temeljnih vprašanjih izobraževanja, v okviru zgodovinopisja pa se je prav v tem času razmahnila prva resna debata o ponaredkih. Po drugi strani je bilo to obdobje, ko je moč cesarstva začela znova pešati, čeprav na začetku 7. stoletja niti najbolj črnogledi preroki niso mogli predvideti, da bo v času ene same generacije prišlo do prelomnih dogodkov. V času Teofilakta je le malokdo lahko napovedal, da se bo zaradi arabske zasedbe južnega Sredozemlja ta del sveta korenito spremenil. Tudi zato se je Teofilakt Simokata posvetil predvsem bizantinskim vojnam na Balkanu in tradicionalnim spopadom s Perzijci. Bolj kot mogoči prodor z juga so ga pritegnile dvorne zadeve in cesarjevo religiozno življenje. Podobno kot Agatija (531/2–580) pred njim so ob tem tudi njega zanimale povsem vsakdanje stvari: od umetnosti do ljubezni in zabav. In podobno kot večina kronistov tedanjega časa si je pri umeščanju dogodkov na zemljevid cesarstva tudi on pomagal z geografskim leksikonom Štefana iz Bizanca (Stephanus Bizantinus). Ob tem kaže poudariti, da omenjeni Leksikon ne predstavlja samo enega največjih akademskih dosežkov Justinijanove dobe, temveč je poznoantični svet s tem delom dobil tudi normirani nabor zemljepisnih imen, zaradi česar je tudi za zgodovinarje izjemnega pomena. Glede na to nekoliko preseneti spoznanje, da je v približno v istem času mogoče zaznati pešanje znanja latinščine. Če za Justinijanovo dobo še lahko rečemo, da je bila prestolnica bolj ali manj dvojezično mesto, to za čas Teofilakta Simokate ne velja več. Bizantologi si še danes niso edini, kaj je povzročilo tako hiter upad znanja latinščine. Po mnenju enih naj bi to zakuhal že Ivan Kapadoški, ki je za Justinijana vodil »evropske zadeve«, tisti, ki izgon latinščine postavljajo v kasnejši čas, pa se (med drugim) naslanjajo na primer običajnega šolnika iz Kartagine, ki je konec šestdesetih let 6. stoletja v Justinijanovo čast spesnil vrsto verzov v izvrstni latinščini. Mnenja so deljena tudi, ko beseda nanese na Agatija, ki naj bi imel z latinščino podobne težave kot večina sodobnih slovenskih zgodovinarjev. Kakor koli že, za soglasje okoli tega vprašanja poskrbijo šele energične besede papeža Gregorja, ki je v nekem pismu iz leta 597 zapisal, da »v Konstantinoplu ni več mogoče dobiti zadovoljivega prevoda« ⁶⁶⁶ v latinščino.

Kot kaže, Teofilakt teh težav ni imel. Prej nasprotno, večina bizantologov namreč ne pozabi opozoriti na njegov »bombastičen« stil in na prepis korespondence med perzijskim kraljem in upornim generalom Baramom, iz katerega je mogoče sklepati, da je Teofilakt razumel izvirnik. Za presenečenje poskrbi tudi njegova trditev, da je Mavricij takoj po prihodu na prestol začel podpirati izobraževanje in pesništvo. Še več, po Teofilaktovih besedah je bilo v času Mavricija znova mogoče študirati antične avtorje, o čemer priča tudi njegovo poznavanje Evripidovih dram. Monarh naj bi bil zaslužen tudi za povečanje števila učiteljev in nastanek teološke knjižnice. Edino vprašanje, okoli katerega se v tej zvezi poznavalci pozne antike ne morejo uglasiti, je vprašanje nastanka teološkega seminarja. Eni trdijo, da ga je ustanovil prav Mavricij, drugi temu stališču nasprotujejo.

Več soglasja srečamo pri izboru zgodovinopisnih besedil, kjer se prav vsi strinjajo, da so za zgodovino zgodovinopisja daleč najbolj zanimivi njegovi dialogi med Zgodovino in Filozofijo, pri čemer gre v glavnem za razmišljanje, kako bi lahko prva ustregla drugi.

Nenazadnje je avtor s tem znova poživil tedanjo in kasnejšo razpravo o razmerju med obema vedama oziroma napeljal vodo na mlin tistim, ki so trdili, da je zgodovina v bistvu podzvrst filozofije.

Teofilaktovo delo in njegov čas pa je hvaležno izhodišče še za eno večno razpravo. Gre namreč za polstoletno razglabljanje o tem, kdaj in zakaj se v jugovzhodni Evropi začne srednji vek in ali je tako imenovano temno obdobje ikonoklazma (uničevanje svetih podob) res tako črno kot ga slikajo eni ali pa je pametneje prvi dve stoletji te dobe razdeliti na različna bolj ali manj »temna« podobdobja. Če smo dovzetnejši za drugi pristop, lahko nekoliko lažje opazimo procese, dogodke in odkritja, ki predstavljajo izraziti napredek. Vzemimo na primer uvajanje papirja, ki je v 9. stoletju v veliki meri pregnal pergament. Gre za prevzem kitajske tehnologije, ki so jo Arabci prevzeli od kitajskih ujetnikov po bitki pri Samarkandu. Kitajski način izdelave papirja je namreč izpodrinil egiptovske poskuse, da bi papirus modificirali v prijaznejši pisarniški material. Skratka, gledano s stališča zgodovine knjige, predstavljajo prve knjige iz papirja (prvi ohranjen grško-bizantinski primerek iz leta 800 hrani vatikanska knjižnica) v bistvu revolucionarni napredek. Kot vse kaže, se je v 9. stoletju uporaba izredno hitro razširila po vsem cesarstvu.

Po drugi strani je že 7. stoletje znano tudi po manj prijetnih dogodkih in njihovih posledicah. Mednje gotovo sodi tudi embargo oziroma občasne prepovedi trgovanja med krščanskim in arabskim svetom. Do prve znane poteze te vrste v vzhodnem Sredozemlju je prišlo že v 7. stoletju, in sicer kmalu po arabski osvojitvi Palestine, Sirije, Egipta in večjega dela drugih severnoafriških posesti. Za Bizanc je to bil velik udarec, pri čemer pa trgovina s papirjem in papirusom gotovo ni bila na prvem mestu. Zaradi embarga so bila motena tudi veliko bolj vitalna področja življenja. Nenazadnje tudi zato, ker je tudi na severu cesarstvo izgubljalo vse več ozemlja. Prodori Slovanov so sicer bili nekoliko manj spektakularni, toda učinek je bil isti. Država je postopoma ostala brez osnovnih surovin za normalno življenje.

Vsega tega v delu Teofilkata Simokate seveda še ni mogoče najti. Arabci so se pred vrati Konstantinopla znašli šele dobra tri desetletja po njegovi smrti in šele v drugi polovici stoletja so se prebivalci bizantinskega cesarstva zavedeli, da se je neko obdobje dokončno izteklo. Generacija našega pisca dialogov med Zgodovino in Filozofijo se je, kot kaže, še vedno lahko ubadala tudi s povsem akademskimi razpravami, v okviru katerih so očitno tudi v tem obdobju razmišljali o tem, v kakšni meri, za koga (če sploh) je zgodovina tudi »učiteljica«. Teofilakt je, kot bomo videli v nadaljevanju, sodil med tiste, ki so verjeli, da je z zgodovino mogoče vzgajati. Še več, izkazalo se bo, da nam lahko služi tudi za oporo …

10.5. Teofan

Oto Luthar

Kasnejši sveti Teofan (Theophanes, sredina 8. stoletja–818) se je rodil kot edinec vernim staršem v Konstantinoplu. Podobno kot njegovi starši je tudi on zagovarjal upodabljanje biblijskih zgodb, zaradi česar je bil kasneje zaprt in izgnan in zaradi česar je v izgnanstvu okoli leta 818 tudi umrl. Po zgodnji smrti obeh staršev je relativno hitro dosegel visok položaj v cesarski administraciji in se kmalu poročil s hčerko znane bizantinske patricijske družine. Glede na to, da je bila tudi njegova družica izjemno verna, sta se zakonca čez čas sporazumno razšla in večino preostalega življenja preživela vsak v svojem samostanu. Teofan je enega izmed njih celo vodil, nekaj drugih pa pomagal ustanoviti. Glede na to ne preseneča, da se je koncila v Nikaji udeležil kot opat. Ne preseneča tudi, da je v razpravah o interpretaciji Svetega pisma nastopal kot zagovornik podobe in na ta način prispeval k temu, da je cesarica Teodora za krajši čas umirila ikonoklastični spor. Razprava se je znova razplamtela v času Leona V. in med drugim povzročila trajni prelom med vzhodno in zahodno cerkvijo. Drugi razlog za razkol med vzhodnim in zahodnim cesarstvom naj bi bil neuspeh ženitovanjskih prizadevanj za zakonsko zvezo Karla Velikega in cesarice Irene oziroma puč na bizantinskem dvoru, ki je to poroko preprečil.

Teofan, ki je zgodovinar postal bolj po naključju, je oba procesa natanko popisal, zato njegovo delo predstavlja osrednji vir za bizantinsko zgodovino 8. stoletja in enega pomembnejših virov za zgodovino zahodne Evrope. Iz njegovega pisanja je tako po eni strani mogoče razbrati, da je Bizanc brez nadaljnjega priznal Karlov cesarski naslov, po drugi strani pa nam lepo pokaže, da so se pripadniki vzhodnega cesarstva še vedno predstavljali za edine prave potomce rimskega imperija. Sicer pa je Teofan svojo zgodovinarsko kariero začel kot nadaljevalec dela Georgija Sinkelosa, ki ga je na smrtni postelji prosil, naj konča njegovo svetovno kroniko. Sam je namreč prišel do obdobja Dioklecijana in do leta 284, Teofan pa je popisal preostali čas do leta 813. Kot je večkrat poudaril tudi sam, je pisal predvsem za svoje samostanske brate, zato v njegovem delu ne moremo iskati zahtevnih filozofskih sklepov o opisanem času in njegovih akterjih. Nasprotno, Teofanova govorica je skopo preprosta, zaradi česar je dogajanje celoletne vojne mogoče prebrati v enem samem stavku, menjavo vladarja v štirih besedah, religiozne konverzije celotnega ljudstva pa v štirih vrsticah. Ne glede na to je njegovo delo edini vir za bizantinsko zgodovino v času med letoma 769 in 813.

Druga posebnost Teofanove kronike je njegov način datacije, ki po natančnosti presega podobne poskuse vseh drugih srednjeveških kronistov. Posamezna obdobja je namreč razvrstil v natančne časovne tabele, ki zajemajo čas med koncem aleksandrinske dobe oziroma letom 5492 pr. Kr. in letom 813. Posebej je izpostavil Kristusovo rojstvo in časovno umestil vladavine perzijskih in bizantinskih cesarjev ter arabskih knezov. Natančno je razvrstil tudi vse papeške mandate in službena leta patriarhov iz Konstantinopla, Aleksandrije in Antiohije.

Pogosto je letnicam dodal tudi natančnejše datume z ustrezno orientacijo znotraj petnajstletnega indikcijskega ciklusa. ⁶⁸¹

Način datacije in predvsem razumljiv način podajanja sta Teofanu že od vsega začetka zagotovila redne bralce. Publika se je nato še dodatno pomnožila, ko je šestdeset let po izidu papeški bibliotekar Anastazij njegovo kroniko prevedel v latinščino. Prevod je po mnenju poznavalcev vreden izvirnika, zato ga lahko zgodovinarji kot takega tudi uporabljajo. To je še posebej pomembno v primerih, ko se ukvarjajo s tehničnimi značilnostmi besedila oziroma ko skušajo razvozlati določene nejasnosti in pomanjkljivosti. Sicer pa je Teofanova kronika pomembna tudi zato, ker je generacijam kasnejših zgodovinarjev služila kot vzor. Nenazadnje se je nekaj njegovih mlajših kolegov prav zato odločilo za nadaljevanje učiteljevega dela. Georgij Monhos (Georgius Monchos) npr. je v Teofanovem stilu dodal še tri desetletja in tako zajel še zadnje poglavje ikonoklastičnega spora. Imena ostalih nadaljevalcev njegove kronike niso znana, ker so se podpisovali preprosto kot »Teofanovi nasledniki«. Kakor koli že, skupaj z Monšosom so za 150 let podaljšali učiteljevo kroniko in tako prispevali k temu, da je delo končalo v naboru najpomembnejših zgodovinskih del vseh časov.

• Ivanka 1954
• Mango 1980
• Wilson 1996

10.6. Konstantin Porfirogenet

Gregor Pobežin

Cesar Konstantin VII. Porfirogenet (905–959) je bil drugi in edini preživeli sin cesarja Leona VI. Modrega. ⁶⁹⁹ Kot sin ljubice Zoe Karbonopsine, s katero je Leon živel po smrti svoje tretje žene Evdokije, je imel Konstatntin težave tako s priznanjem državnih kot tudi cerkvenih oblasti. Točneje, težave je imel njegov oče, ki je v svojih prizadevanjih, da bi mu zagotovil status legitimnega dediča, trčil na vrsto lastnih prepovedi. Tako na primer Konstantin formalno ne bi smel biti priznan za dediča niti v primeru, da bi se rodil v cesarjevem tretjem zakonu. Leon je namreč tretji zakon prepovedal, še preden se je sam tretjič poročil. To je še posebej razburilo cerkvene kroge, zaradi česar Leon na začetku ni niti pomislil na poroko z Zoe. Obstoj makedonske dinastije je nato nekaj časa na videz visel v zraku, saj je bizantinska cerkev vztrajala pri svojem predpisu o zakonski zvezi. Patriarh Nikolaj je Leonu celo prepovedal vstop v Hagio Sofio. Temu zato ni preostalo drugega, kot da je za odvezo prosil rimskega papeža, ki je cesarjevo gesto razumel kot potrditev supremata nad patriarhom. Sledila je zamenjava upornega Nikolaja z neodločnim Evtimijem, kmalu po tem pa še kronanje Konstantina za sovladarja.

Leon je spor s cerkvijo na ta način nekoliko umiril, ne pa tudi razrešil. Po njegovi smrti leta 912 je njegov brat Aleksander, ki je prvi prevzel regentstvo, Nikolaja namreč znova postavil za patriarha. Za Konstantina je to pomenilo življenje v senci različnih regentov, ki so si podajali oblast. Aleksandra je nasledil patriarh Nikolaj, njemu pa sta sledila mati Zoe in drungarij⁷⁰⁰ Roman Lekapen. Ta sposobni častnik navadnega rodu se je kot Konstantinov sovladar obdržal vse do leta 944. ⁷⁰¹ Kot samostojni cesar je Konstantin torej zavladal šele v svojem štiridesetem letu življenja, čeprav je cesarsko krono formalno nosil že triintrideset let.

Morda je tudi to botrovalo njegovi kasnejši neodločnosti, zaradi česar je njegova vladavina nosila tudi pečat njegove žene Helene. Po drugi strani sovladanje Lekapena in Helene ne more zasenčiti njegovih državniških, diplomatskih, še najmanj pa literarnih uspehov. Kot velik ljubitelj umetnosti je verjetno sam zaslužen za izboljšanje šolstva. Glede na to lahko z gotovostjo trdimo, da Konstantinovo pravo težo predstavlja njegova literarna in zgodovinarska zapuščina, pri čemer je treba slednjo obravnavati v okviru širokega spektra njegovih interesov. Le-ta se namreč razteza od enciklopedičnih ambicij, izraženih v delu O ceremonijah (De caeremoniis), do geografskih traktatov, z življenjepisom svojega deda Bazileja I. se je dokazal tudi kot dober biograf. Poleg tega je ta cesar znanstvenik sistematično spodbujal tudi druga znanstvena področja, obenem pa vedno znova opozarjal na uporabnost njihovih rezultatov.

Glede na to, da se je še posebej zanimal za zgodovinopisje, ne preseneča njegovo zavzemanje za urejen in boljši pouk zgodovine. Podobno kot ne preseneča tudi njegov izbor sodelavcev in višjih uradnikov, ki so praviloma izhajali iz krogov izobražencev. Zavedajoč se njegovega zavzemanja za vsestransko uporabnost, tako lažje razumemo njegov uvod v razpravo O upravljanju države (De administrando imperio), ⁷⁰² ki sicer ne predstavlja večje tipološke inovacije, a predstavlja neprecenljivo pridobitev tako za tedanji, še bolj pa za kasnejši čas. Še pred začetkom pisanja je namreč Konstantin dal poiskati in zbrati vse knjižno gradivo, ki je bilo na voljo. Poleg tega je naročil, naj se iz zbranega pripravi vrsta izvlečkov in enciklopedičnih kompilacij, ki naj bi kasnejše delo še bolj približalo bralcem. Delo je dopolnjevala še vrsta različnih zgodovinskih del in priročnikov in dosledno dokumentiranje podatkov na vseh področjih javnega delovanja, ki se je raztezalo od dela državne administracije, ki je skrbela tudi za upravljanje provinc, do diplomacije, ki je urejala delovanje navzven. Glede na vse to je mogoče Konstantinov največji prispevek k razvoju Bizanca videti v tem, da je državi, ki jo je politično in vojaško utrdil Roman Lekapen, v slabih dveh desetletjih omogočil tudi bliskoviti znanstveni in kulturni razvoj.

Podobno kot vrsta avtorjev pred njim in po njem je tudi Konstantin s svojo razpravo O upravljanju države želel sinu Romanu svetovati oziroma mu pomagati, da bi postal »moder in razumen« (sophós kaì phrónimos). Celoten nabor vsebin, ki spominja na enciklopedijo, je namreč didaktično premišljen. Obsežno vsebino političnega in zgodovinskega značaja namreč dopolnjuje tudi izbor in popis različnih izkustev in opis tipičnih situacij, v katerih se od časa do časa znajde vsak državnik. Po Konstantinovem mnenju bi moral biti vsak dober državnik opremljen z vrsto znanj, na podlagi katerih bi si lahko ustvaril jasen zgodovinski in sodobni geopolitični položaj svoje države, predvsem pa bi moral biti poučen o njenih stikih s sosednjimi ljudstvi in biti na tej podlagi sposoben učinkovitih diplomatskih odnosov z njimi.

V svoji želji po konkretnosti se je Konstantin zatekal k preprostemu, če ne celo stilistično precej nedodelanemu jeziku, ki je, kot vse kaže, precej razburjal takratne in kasnejše jezikovne puriste. Ne glede na to lahko našo biografsko skico vendarle sklenemo z ugotovitvijo, da je Konstantin ustvaril temeljit in sistematičen pregled informacij, čeprav mu je pri podajanju dejstev v zvezi z njimi zmanjkalo jasnosti, zaradi česar je kasneje pri interpretaciji njegovega dela prišlo do nekaterih nesoglasij. Zanimivo je tudi, da pisec marsikaterega besedila, ki mu je pri pisanju služil kot vir, literarno ni predelal, temveč ga je pustil »govoriti« v njegovem lastnem slogu.

Kljub temu da je bilo v začetku namenjeno ožjemu krogu bralcev, ⁷⁰³ veljajo Konstantinova navodila sinu Romanu za izjemno bogat in vsestranski pregled političnih razmer. Za zgodovinarje pa je to gotovo eden najpomembnejših dokumentov za razumevanje časa ob koncu srednjega obdobja bizantinske države.

• Ostrogorski 1961
• Wilson 1996
• Mango 1998
• Croke
• Emmet 1983

10.7. Leon Diakon

Oto Luthar

Leon Diakon (940–okoli 1000) se po eni strani uvršča v isto literarno tradicijo kot nadaljevalci Teofanovega dela, po drugi pa sodi med redke bizantinske zgodovinarje, ki so v 10. stoletju začeli znova oživljati »umetnost helenističnega zgodovinopisja«. ⁷¹⁵ Pri tem se ni naslanjal samo na klasične avtorje, temveč tudi na zgodovinopisce julijanske dobe, ki po mnenju avstrijskega bizantologa von Ivanke predstavljajo prvo renesanso antičnega zgodovinopisja. Med njimi je izstopal predvsem Agatij, ki je, podobno kot njegov predhodnik Prokopij, opisal še zadnja leta vladavine cesarja Justinijana. Carl Benedikt Hase je v svojem znamenitem delu Bonski korpus bizantinskih zgodovinarjev (Bonner Corpus der Byzantinischen Geschichtschreiber) (Bonn 1828) še posebej opozoril na podobnost stilov pri Agatiju in Leonu Diakonu. Zdelo se mu je, da slednji kar preveč posnema stil svojega idola in zato mestoma nastopa kot kak šolar. Po drugi strani je tudi že Hase opazil njegovo sposobnost živega opisa ljudi in dogodkov, ki jim je bil večkrat priča tudi sam. Pri tem je gotovo mislil tudi na njegov opis grozljivega umora kralja Nikefora, ki je verjetno nastal, še preden se je truplo ohladilo. Med posebej uspele opise pa sodita njegova slikovita predstavitev velike ladijske parade tik pred vojno z Rusi in prikaz drže, obnašanja in oblačil v tej vojni premaganega kneza Svjatoslava. Kot del cesarskega spremstva v vojni proti Rusom je poleg omenjenega vojskovodje opisal tudi druge ruske veljake, nekaj let kasneje pa še celo vrsto akterjev in dogodke iz pohoda proti Bolgarom. Tako prve kot drugega se je udeležil v neposredni bližini cesarja, zato njegova poročila o zadnjih letih vladavine Johanesa Tzimiskesa in obdobja po njem, veljajo za najzanesljivejši vir za bizantinsko zgodovino na koncu 10. in na začetka 11. stoletja. Glede na to, da je bizantinska država v tem času povrnila nekaj svojega starega sijaja, njegovo delo s posebnim interesom prebirajo predvsem tisti, ki jih zanimajo razlogi za zadnji pravi ekonomski, politični in kulturni razcvet cesarstva. Sicer pa je Leon Diakon vseskozi veljal za treznega in pridnega interpreta svoje dobe, zaradi česar je njegovo nekoliko suhoparno pisanje ostajalo v senci interpretacije njegovega naslednika Mihaela Psela, ki je svet okoli sebe opisoval veliko bolj neprizadeto in (skoraj) brez vsake cenzure. V primerjavi s Pselovim prenašanjem dvornih čenč je Leonovo trezno pisanje marsikoga kar malo dolgočasilo. Ne glede na to sodi Leon Diakon nedvoumno med deset najpomembnejših bizantinskih zgodovinarjev, brez težav pa se prebije tudi v maloštevilno skupino tistih, ki so na podlagi svojih uradniških, vojaških ali duhovniških funkcij, dogodke, ki jih opisujejo, sodoživljali ali celo soustvarjali.

Za nas je dragocen predvsem zato, ker je s podobno treznostjo, s katero je opisoval preteklo dogajanje, razmišljal tudi o pomenu zgodovinarjevega dela oziroma ker je del teh razmišljanj tudi zapisal. Podobno kot vrsta avtorjev za njim je tudi on verjel, da nas opis preteklih dogodkov in akterjev lahko obvaruje slabega in škodljivega ravnanja. Zgodovino je namreč razumel in predstavljal kot eno najbolj koristnih stvari v človeškem življenju, saj nam s tem, ko »minulim stvarem daje življenje in jim vrača mladostni sijaj«, pomaga, da se izognemo »strašnim in nenavadnim stvarem«. Podobno kot nekateri drugi srednjeveški avtorji pa tudi Leon Diakon zgodovinarski pouk prihodnjih rodov nedvoumno poveže z zaupanjem v božjo previdnost, ki bi »ladjo našega življenja« že davno pripeljala v mirni oziroma »zadnji pristan«.

• Mango 1980
• Ivanka 1954

10.8. Katakalon Kekavmen

Oto Luthar

Ta uspešni general (okoli 1080) in, kot kaže, tudi skrben oče se je na stara leta odločil, da bo svojim otrokom prihranil marsikatero nevšečnost in skrbno popisal svoje izkušnje na bojnem polju, v cesarskih dvoranah in pri pogajanjih z »zvitimi provincialci«. Iz svojih izkušenj je namreč vedel, da na njegove sinove, ki jih je po tradiciji čakala uradniška služba, na njihovi profesionalni poti v prestolnici preži vrsta preprek in nevarnosti. Kot izkušen vojak in dvorjan jih je želel obvarovati večjih presenečenj, vmes pa se mu je zapisala cela vrsta napotkov prihodnjim vojskovodjem, ki si s klasičnimi učbeniki niso mogli kaj prida pomagati niti v spopadih s slovanskimi konjeniki z vzhoda niti z zagnanimi Arabci z juga. Tu in tam se je kot premišljen starec obrnil tudi na cesarja in tako svojo pripoved zaokrožil v neverjetno izčrpno informacijo o vsakdanjem življenju v vojski, na dvoru in v provinci. Na stara leta se je Kekavmen umaknil na podeželje in se posvetil svojemu posestvu. Ker je bil bolj vojak kot mislec, v njegovem pisanju ni veliko togosti izumetničenega, predvsem pa strogo kodiranega stila profesionalnih kronistov, zato pa več jasnih in preprostih misli, ki nam povedo veliko o tem, kako je običajni prebivalec cesarstva doživljal svet okoli sebe.

To je še toliko bolj dragoceno, če vemo, da profesionalni filozofi, literati, kronisti ali zgodovinarji o vsakdanjem življenju praviloma niso pisali. Njihova pripoved se je osredotočala predvsem na dogajanje na dvoru in v prestolnici. Junaki njihovih zgodb so cesarji in cesarice, svetniki, cerkveni dostojanstveniki in vojskovodje. Bizantinska provinca v njihovih opisih cesarstva skoraj ne obstaja. Podobno kot v njih ni mogoče najti skoraj ničesar o vsakdanjem življenju podanikov. Razen ko nastopajo kot davkoplačevalci. V tem primeru so njihova poročila še kako izčrpna in, kot smo videli pri Teofanu, je davčni ciklus petnajstih let narekoval dinamiko življenja celotnega cesarstva.

Podoba, ki nam jo ponuja Kekavmen, je povsem drugačna. V njegovih opisih se na eni strani srečamo z ostarelim uradnikom, vojskovodjo, celo s cesarskim kandidatom, ki ne samo, da zna naslikati vse to, kar je večina ostalih izpustila, temveč z nekaterimi najbolj perečimi problemi province sooči tudi cesarja. Po drugi strani pa v njegovem delu srečamo nižje uradnike in upravitelje posameznih pokrajin ter spoznamo anonimne vojake in oficirje. Poleg tega v njegovih zgodbah nastopajo tudi navade ljudstev, ki so v 11. stoletju ogrožala cesarstvo. In končno, srečamo se s človekom, ki je kljub razočaranju nad nekaterimi nesposobnimi vladarji še vedno predan ideji cesarstva, po drugi strani pa suveren do te mere, da si lahko privošči tudi kritične pripombe na račun dvora.

Njegov jezik je preprost in razumljiv, opisi strnjeni in zanimivi. Predvsem pa se v njem skriva skrb za potomce oziroma ambicija, da jih obvaruje pred tem, kar je doživel sam, ko se je podal na usojeno uradniško pot. Po drugi strani iz opisanega spoznamo, da je bilo življenje naklonjeno njegovim sposobnostim, saj je svojo življenjsko pot sklenil kot upokojeni general in bivši komandant Antiohije. Povrhu vsega se je lahko s ponosom spominjal dneva, ko so mu kot najstarejšemu generalu kasnejšega cesarja Izaka, v času vojaškega puča proti nespametni politiki dvora, ponudili cesarsko krono. Toda njegove pripovedi ne vodi ponos na to, kar je v življenju dosegel, niti zagrenjenost umaknjene veličine. Prej nasprotno, ob skrbi za dobro sinov ga žene skrb za usodo cesarstva, saj mu niti osebni značaj niti razmere v državi ne morejo ponuditi mirnega spanja. Po naravi je bil namreč precej nezaupljiv. Verjel ni v nič in nikomur, še najmanj ženskam ali zdravnikom. Zaupal ni niti cesarju, niti najboljšemu prijatelju, niti najzvestejšemu služabniku. Kot pravega Bizantinca ga je prevevalo še posebno nezaupanje v srečo, vendar zaradi tega ni bil ljudomrznež ali zagrenjenec. Bil je samo zelo previden in nezaupljiv do vseh, razen do boga, pa še ta ni bil takšen, kot si ga je v njegovem času slikala večina njegovih sodobnikov. Kekavmenov bog je bil bog, ki se ni kaj dosti brigal za svet, ki ga je ustvaril, temveč nekdo, ki je človeka opremil z vrsto sposobnosti, s katerimi si je lahko sam pomagal. Na prvem mestu razum, s katerim je lahko premagoval močnejše in neumnejše. Glede na to ne preseneča, da je v svojem Strategikonu stavil na pametnejše in previdnejše in ne na močnejše komandante bataljonov. Razum se mu je v vseh situacijah zdel najboljše orožje in orodje, ki ga je človek lahko dobil od boga. In ne nazadnje, bog, v katerega se mu je zdelo vredno verjeti, je bil v prvi vrsti njegov intimni sogovornik.

Podobno kot razum je Kekavmen častil poštenost. Prepričan je bil, da morata srce in roka ostati čista, še posebej, če pripadata vladarju. Cesar oziroma cesarica bi po njegovem mnenju morala poznati predvsem dolžnosti in glede na to morala biti sposobna brzdati apetite dvorjanov, ne pa skrbeti za pretirani blišč dvora. Bil je prepričan, da cesar poseduje ogromno informacij in pozna veliko ljudi, vendar so mu izkušnje govorile, da o nekaterih stvareh ne izve nič. Nihče, niti cesar, ni popoln, po drugi strani pa ima prav on največ dolžnosti do cesarstva oziroma je prav on prvi varuh pravičnosti.

Po mnenju Hansa Georga Becka je bil prav ta suvereni nagovor vladarja eden tistih dokazov, ki so strokovnjake 19. in 20. stoletja⁷²⁷ prepričali, da je on avtor Strategikona, ki je sestavni del spisa, ki v izvirniku nosi naslov Logos nuthetikos in predstavlja opozorilni nagovor cesarju. Da bi avtorstvo teh dveh spisov dokončno potrdili so poskušali vse, od analize stila do poglobljenih študij avtorjevih političnih nazorov. Nenazadnje pa se je Kekavmen izdal tudi z že omenjenim poznavanjem življenja v provincah. Kot nekdo, ki je svojo kariero začel v rojstni provinci Armenikon in se proslavil kot uspešni branilec mesta Messine čisto na drugem koncu države, je še pred prihodom v prestolnico spoznal vse večje težave, ki so pestile cesarstvo. V prestolnici ga srečamo v času, ko je cesarica Zoe namesto svojega sina na prestol posadila Mihaela V., človeka, ki se je v rekordnem času uspel zameriti dvornemu plemstvu in zato prestol kmalu tudi izgubil. Po tej epizodi se je Kekavmen znova znašel v provinci, tokrat južno od izliva Donave, kjer je poskušal organizirati obrambo pred vdori iz severovzhoda. V rodno Armenijo ga je znova pripeljala šele naloga, ki mu jo je zaupal cesar Konstantin IX. Monomah. Po seriji porazov lokalnih knezov naj bi tudi na tem koncu države skušal vzpostaviti red. Podobno kot dve leti kasneje, ko se je znova znašel ob Donavi, kjer so mejne province ogrožali Seldžuki.

Približno v tem času mu je sreča za trenutek obrnila hrbet. V spopadih s Pečenegi je bil huje ranjen in zajet. Iz ujetništva je prišel šele po sklenitvi miru, vendar ga kmalu za tem (1056) najdemo v Antiohiji, kjer se je priključil upornikom Izaka Komnene. Po uspešnem puču so mu kot najstarejšemu poveljniku ponudili cesarsko krono, vendar jo je brez pomisleka prepustil vodji upora. Vpliven, izkušen in suveren je nato preživel vsaj še tri cesarje, četrtemu, Alekseju Komnenu, pa posvetil že omenjeno delo Logos nuthetikos. V poglavjih, kjer vladarju pripoveduje o problemih obrambe provinc, se ta nagovor v veliki meri pokriva z njegovimi razmišljanji v Strategikonu, zaradi česar lahko tudi to delo uvrstimo v nabor obsežne vojaške literature tistega časa. Država, ki je v 7. stoletju le za las ušla popolnemu uničenju, tudi v obdobjih miru in razcveta ni smela zanemariti obrambe svojih meja. Ker k obrambi sodi tudi razmislek o obrambni in drugih strategijah, priročnikov o umetnosti vojskovanja tudi v času Kekavmena ni manjkalo. Vojaški poveljniki so pisali o vsem: premikih na bojnem polju, o vrstah orožja, vojaških napravah in načinih vojskovanja sovražnih vojska. Avtorji so se pogosto sklicevali en na drugega zato so nekatera dela med seboj tudi vsebinsko povezana. Gledano s te plati Strategikon ni tipični vojaški priročnik, temveč ga mnogo lažje uvrstimo v okvir spominske literature. Avtor namreč piše o vsem. Vojaški spomini se prepletajo z anekdotami, kritične komentarje na račun bizantinske aristokracije pa dopolnjuje obširna razlaga razlogov za prestop na stran antiohijskih upornikov. Vmes najdemo tudi celo vrsto opisov značilnosti posameznih provinc, zaradi česar velja Kekavmenovo delo za neizčrpen vir za »razumevanje živega Bizanca«. ⁷²⁸

Podobno je tudi z njegovim delom Logos neuthetikos, ki v osnovi sicer sledi tradiciji spisov, ki so cesarje opozarjali na posledice njihovega ravnanja, po drugi strani pa Kekavmenov nagovor cesarja izdaja resnično skrb za usodo države. Cesar ga je po njegovem mnenju najbolj lomil pri davkih, proračunu za vojsko, zmanjšanju pomorske flote in zanemarjanju provinc. Tudi za to pripoved je značilna velika avtonomnost govorca, zaradi česar iz nje izvemo tudi veliko o avtorju samem. Tudi to je Kekavmenova posebnost. Ob Pselu tudi on brez zadržkov spregovori o sebi in brez strahu zagovarja svoja stališča, zaradi česar obe njegovi deli predstavljata neprecenljiv vir za preučevanje bizantinske idejne zgodovine 11. stoletja.

• Mango 1980
• Beck 1956

10.9. Ana Komnena

Gregor Pobežin

Ana Komnena (1083–1148), ki velja za prvo žensko zgodovinsko pisateljico, pooseblja zgodovinopisno dejavnost obdobja Komnenov (1081–1204). Med zgodovinopisci te dobe zavzema najvidnejše mesto, čeprav je za poznavanje tega obdobja vsaj enakega pomena tudi delo Niketa Honiata. ⁷³⁰

Ana je bila hči bizantinskega cesarja Aleksija I. Komnena (1048–1118), ki je vladal dobra tri desetletja na prehodu iz 11. v 12. stoletje. Njegovo vladavino so odločilno zaznamovale pomembne zunanjepolitične spremembe, ki so Aleksija silile v radikalne ukrepe; ti ukrepi se morda res zdijo kratkovidni in ozki, ⁷³¹ vendar verjetno tudi drži, da je Aleksij v danih okoliščinah ravnal, kolikor je mogel spretno in v interesu bizantinske države. Cesarstvo je namreč »našel« v razsulu, katerega vzroki so bili tako zunanjepolitični kot tudi notranjepolitični; s prevzemom oblasti je Aleksij zaključil problematično obdobje, ki se je začelo že po smrti cesarja Bazileja II. ⁷³² leta 1025. V desetletjih po Bazilejevi smrti se je namreč socialna struktura v cesarstvu začela polagoma spreminjati; opešana vojaška aristokracija je sčasoma izgubila svojo vodilno vlogo v družbi in jo je bila prisiljena prepustiti civilni aristokraciji. Zmanjšana vloga vojaške pokrajinske aristokracije je ne nazadnje sprožila tudi širše demografske spremembe; vse več prebivalstva se je s podeželja selilo v mesta, ob močnejšem urbanem sloju pa se je okrepil tudi sloj trgovcev, ki so mu nekateri cesarji, med drugim zlasti Konstantin IX., ⁷³³ Isak I. Komnen⁷³⁴ in Nikefor III. Botaneiates⁷³⁵ pripisovali vse pomembnejšo vlogo in se nanj tudi opirali kot na svojega zaveznika; cesar Konstantin X. ⁷³⁶ je z odlokom celo izbrisal vse razlike med dotedanjo aristokracijo in navadnim civilnim slojem. Poleg nekaterih pozitivnih posledic, npr. kulturnega razcveta, pa je to pomenilo tudi občuten upad bizantinske vojaške moči, kar je bilo ne nazadnje usodnega pomena zlasti v vojaških spopadih Bizanca s Seldžuki in balkanskimi ljudstvi; tem se Bizanc z dragimi najemniškimi četami namesto lastnim vojaški slojem, ki je bil za svoje zasluge nagrajen s posestvi, ni mogel upreti. Bizanc je izgubil vso oblast nad Malo Azijo, večino svojih posesti v Italiji in malodane ves vpliv na Balkanu. Poleg vsega tega je moral Aleksij resno računati tudi z vse močnejšo prisotnostjo Normanov.

Aleksij je bil torej ob svojem prihodu na oblast takoj prisiljen braniti sam obstoj cesarstva in pri tem sklepati različna zavezništva. Njegovi ukrepi so res lahko prinesli le začasne uspehe in tudi različna zavezništva so za cesarstvo pomenila različne posledice; zlasti gospodarski stiki z Benetkami so bili za Bizanc usodni, pri čemer je bila Aleksijeva vloga morda najbolj sporna. ⁷³⁷ Kljub temu pa je Aleksij rešil cesarstvo, ki je bilo na robu propada, in začrtal njegov razvoj v obdobju pod dinastijo Komnenov.

Zlasti v tej luči je Aleksija, svojega očeta, videla tudi Ana Komnena. Princesa, ki je bila seveda deležna izvrstne izobrazbe, je imela sprva tudi vladarske ambicije, vendar je rojstvo njenega brata pomenilo konec upov, da bi lahko na prestolu nasledila svojega očeta. Na pobudo matere Irene je Ana po očetovi smrti leta 1118 celo sodelovala v zaroti, s katero bi svojemu možu Nikeforu Brieniju zagotovila krono. Njeni poskusi, da bi z možem prevzela oblast, so se izjalovili, zato se je umaknila iz dvornega življenja, kasneje pa vstopila tudi v samostan in se posvetila svojemu življenjskemu delu, Aleksijadi.

Aleksijada je delo v 15 knjigah, ki opisuje obdobje od leta 1069 do konca Aleksijeve vladavine leta 1118; časovno je Ana svojo zgodovino navezala na (nedokončano) delo svojega moža Nikefora, ⁷³⁸ katerega pripoved je sicer segla do leta 1079, torej do začetka vladavine Nikefora III. Botaeiata, vendar je bilo nepopolno.

Anino delo je izjemno bogat pregled različnih podatkov, do katerih je imela izobražena princesa z živim zanimanjem za državniške posle neomejen dostop; poleg informacij, ki jih je bila deležna v neposredni bližini svojega očeta, je Ana spretno uporabljala tudi druge vire, med drugim npr. diplomatsko korespondenco, vojaška poročila, cesarske arhive itd. Aleksijada podrobno in barvito opisuje Aleksijev pohod na oblast, ponovno krepitev bizantinskega cesarstva, prvo križarsko vojno, ⁷³⁹ odnose Bizanca z Benetkami in vojne z Normani, vojne s Pečenegi⁷⁴⁰ ter začetke spopadov s Srbi v Raški. ⁷⁴¹

Informacije, ki jih Ana posreduje o teh dogodkih, so, kot že rečeno, temeljite in počivajo na realnih, kakovostnih virih; za vojno z Normani, ki jih je med leti 1081–1085 proti Bizancu vodil Robert Guiscard, ⁷⁴² je Ana po vsem sodeč uporabila izjemno natančne vire, med njimi tudi latinske. Po drugi strani pa smemo njenemu delu tudi marsikaj očitati; vtis resnega zgodovinskega dela, ki ga ustvarja odgovoren odnos do virov, kvari nagnjenost zgodovinarke k pretirano lahkotni pripovedi, s katero je vse prerada opisovala tudi dvorni blišč in spletke, na kar bi bralec v delu njenih vzornikov, med njimi Tukidida in Polibija, le stežka naletel. Delo je mestoma tudi kronološko nedosledno. Ena največjih pomanjkljivosti je morda pretirano panegiričen ton njenega dela, za kar bi morda lahko našli še največ razumevanja upoštevaje, da je Ana aktivno spremljala razvoj in rekonstrukcijo bizantinskega cesarstva pod Aleksijevo vladavino, ki jo je lahko v tem oziru imela upravičeno za uspešno, nekoliko pa so ji ušli nekateri pomembni vidiki – finančni, politični in vojaški – tega uspešnega razvoja, ki bi njenemu delu dali še večjo težo. Nekaterih stvari Ana seveda ni mogla predvidevati; Aleksijeva politika do Benetk, denimo, je Bizanc zlasti v gospodarskem smislu dolgoročno pahnila v zelo neugoden položaj. Zlasti paktiranje z Benečani v vojni proti Normanom je Bizanc drago plačal; poleg neposrednih dajatev je bizantinskemu cesarstvu škodila predvsem prisotnost beneških trgovcev, ki so smeli neomejeno trgovati, ne da bi plačali kakršno koli carino, medtem ko so bizantinski trgovci životarili. Do križarskih vojn in zahodnjakov na splošno je imela Ana odklonilen odnos, in to ne brez razloga; medtem ko je njeno nezmotljivo slabo mnenje o samih križarskih vojnah precej ozko (konec koncev se je papež Urban II. odzval tudi na Aleksijeve prošnje, naj mu zahod priskoči na pomoč proti Turkom), pa je imela o zahodnjakih upravičeno slabo mnenje. Poleg tega, da jih je v bizantinsko-normanskih vojnah dojemala kot osvajalce, so se Franki in Normani, ki so v Bizanc prihajali na svoji poti proti Sveti deželi, vse prepogosto obnašali kot plenilci in roparji namesto kot osvoboditelji. Izobraženi in omikani princesi, ki je živela v enem redkih centrov omike tedanjega sveta, so se križarski vitezi, naj so bili še tako plemenitega rodu, zdeli vsaj primitivni.

Ana je Aleksijado dokončala le malo pred svojo smrtjo leta 1148; v delu se je trudila za lep in prečiščen jezik, se zgledovala po velikih zgodovinopiscih grške antike in jih skušala posnemati. Njen besednjak je prečiščen, a izjemno bogat, izraža se precizno in pogosto zelo učeno. Prizadevala si je za čim bolj klasičen jezik in atiško eleganco, vendar ji kljub dobremu poznavanju klasičnih grških piscev to ni povsod uspelo. Njena prizadevanja za izpiljenost in prečiščenost dela pa so vendar imela tudi manj zaželene učinke – npr. to, da delo mestoma deluje nekoliko togo in je zaradi posnemanja klasične grščine precej oddaljeno od živega jezika, govorjenega v njenem času.

Aleksijada je kljub nekaterim pomanjkljivostim izjemno pomemben dokument grškega srednjeveškega zgodovinopisja in predvsem pomemben vir za začetek obdobja dinastije Komnenov. Največja vrednost dela in izjemnost avtorice pa je seveda v tem, da se je v času, ko je bila ženska pravzaprav izključena iz javnega življenja, dvignila nad razmere svoje dobe; kot velika – v literarnem smislu pa sploh največja – ženska svojega časa je Ana čutila, da mora nameniti svojo pozornost tudi dosežkom drugih »velikih« žensk. ⁷⁴³ Pomembnejša lastnost njenega pisanja pa je zagotovo odkrit in neposreden slog.

• Ostrogorski 1961
• Wilson 1996
• Mango 1998
• Croke
• Emmet 1983

10.10. ODCEP ZAHOD

Oto Luthar

V uvodnem delu opisane značilnosti srednjeveških oblik interpretacije preteklosti se lepo odražajo tudi v delih transalpinskih kronistov in zgodovinarjev celotnega obdobja med 6. in 15. stoletjem. Gre za produkcijo, ki so jo filozofi in zgodovinarji od renesanse naprej začeli razumevati kot temelj tako imenovane zahodne paradigme. Od 17. stoletja naprej pa v njihovih delih vse pogosteje srečamo razmišljanje o značilnostih zahodne civilizacije, katere del je tudi posebna oblika historične interpretacije. Nekako v tem času nas zgodovinarji skušajo prepričati, da se je v času med Avguštinom in Froissartom severozahodno in severno od Alp razvila precej uniformna oblika podajanja preteklosti, čeprav pogled od blizu pove, da lahko v obravnavanem tisočletju sledimo zelo dinamičnemu razvoju različnih interpretativnih jezikov. Tako kot vse drugo se je v tem dolgem obdobju spreminjal tudi način interpretacije preteklosti.

Vzemimo na primer tako imenovane »barbarske zgodovine« štirih avtorjev iz 6., 7. in 8. stoletja: Jordanesa (500–554), ki je v svoji Getiki opisal zgodnjo zgodovino Gotov; Gregorja iz Toursa (538–594), avtorja Zgodovine Frankov (Historia Francorum), najpomembnejše zgodnje predstavitve Frankov, ki so v tem času odločilno vplivali na evropsko zgodovino; Bede Častitljivega(672–735), katerega Cerkvena zgodovina angleškega ljudstva (Historia Ecclesiastica Gentis Anglorum) velja za eno najboljših zgodovinskih del srednjega veka, in slednjič, Pavla Diakona (720–799), benediktinca iz Montecassina, ki v Zgodovini Langobardov (Historia Langobardum) opisuje, kako so Langobardi nasledili Rimljane na Apeninskem polotoku. Vsak od omenjenih avtorjev ima svoj stil interpretacije, vendar vsi skupaj predstavljajo temelj zahodnoevropskega zgodovinopisja.

Podobno je s patrističnimi zgodovinarji Evzebijem, Avguštinom in Orozijem, zgodovinarji, ki so utemeljili krščansko zgodovinopisje ter opredelili njegove retorične elemente. Univerzalnost njihove zgodovine je v njihovi interpretaciji krščanstva kot svetovne vere oziroma v njihovem povzdigovanju rimske vladavine. Evzebij na primer je v svoji Cerkveni zgodovini združil oboje, in sicer tako, da je širitev rimskega cesarstva postavil v službo širitve krščanstva in kot argument za to, posredno seveda, ponujal spreobrnitev Konstantina Velikega.

Kasneje, v popatrističnem obdobju oziroma po razpadu na Vzhodno rimsko cesarstvo in Zahodno rimsko cesarstvo, je krščanstvo še bolj vplivalo na zgodovinopisje. Od 6. stoletja naprej glavna skrb zgodovinarjev ni bila namenjena temu, kako združiti Rimljane in kristjane, temveč, kako razložiti in dokončno vključiti v krščanski svet barbarska ljudstva, ki so naselila nekdanja rimska ozemlja. Nastopil je čas »pripovednikov barbarske zgodovine« oziroma čas prvih znanilcev nacionalnega zgodovinopisja v pokarolinškem obdobju. S tem ko so se posvetili opisu novih evropskih gentes,so namrečzačeli pisati predzgodovino ljudstev, ki so se do konca srednjega veka oblikovala v narode.

Jordanes, prvi in rimski tradiciji zgodovinopisja najzvestejši kronist barbarov, je v svojem delu O izvoru in dejanjih Gotov (De Origine actibusque Getarum)opisal skandinavski izvor in selitev svojih rojakov na območje rimskega cesarstva ter prikazal, kako so Goti postali del rimske zgodovine. Po mnenju poznavalcev Getika ni napisana kot samostojno delo, temveč kot zadnji del trilogije, v kateri prva dela (z imenom Romana) opisujeta rimsko zgodovino Justinijanove dobe. Romana in Getika skupaj slikata združitev Rimljanov in Gotov, ki je v Getiki predstavljena skozi pripoved o rojstvu mešanca Germanusa, ki naj bi bil napol Got in napol Rimljan. S to prispodobo Jordanes ni le uspešno zaključil svoje kronike, temveč pokazal, kako je mogoče v zgodovino vključiti tudi nerimska ljudstva. S tem vprašanjem so se namreč intenzivno ukvarjali tudi njegovi nasledniki, le da se avtorji kot Gregor iz Toursa in Beda Častitljivi niso toliko ukvarjali z odnosi med Rimljani in drugimi ljudstvi, temveč so jih bolj zanimala ljudstva, ki so jih opisovali in jim neredko tudi pripadali. Glede na to, da sta bila oba omenjena duhovnika, najdemo v njunih opisih veliko cerkvene zgodovine, kar pa ne spremeni dejstva, da sta znana predvsem po zgodbah iz posvetnega življenja.

Gregorjeva Zgodovina Frankov npr. je polna strašnih zgodb o merovinških kraljih in kraljicah in, kljub temu da je napisana v latinščini, že zelo odstopa od standardov pozne antike. Njegov način podajanja preteklosti je kaotičen, surovosti časa, v katerem je deset zvezkov te knjige nastalo, pa se ni mogla izogniti niti govorica predstavitve.

Gregor se je namreč odločil, da bo svoje občinstvo nagovarjal v živahnem, čutnem jeziku, ki se v korist »vizualne plastičnosti« v veliki meri odreka večini retoričnih figur klasične retorike. Njegova Zgodovina je nenavadna tudi zato, ker tematizira predvsem sodobne dogodke; kar šest od »desetih zgodovinskih knjig« je namreč namenil času, v katerem je živel. Po mnenju poznavalcev je na ta način hotel ohraniti spomin na barbarsko preteklost, obenem pa ponuditi jasne krščanske exempla dobrega in slabega.

Pri tem je sledil Avguštinu, ki je menil, da zgodovino sestavljajo tako cerkveni kot posvetni dogodki. V njegovem opisu najdemo tudi veliko miraklov in čudežev, biografij svetnikov in mučenikov ter pripovedi o življenju posvetnih vladarjev in njihovih zakonitih in nezakonskih potomcih. Za Gregorja so vsi enakovredni del zgodovinske izkušnje: čudežno in vsakdanje, dobro in zlo, svetniki in grešniki, njihova dejanja pa so predstavljena kot gola dejstva, brez vsakršnih retoričnih okraskov. »Resnica« njegove pripovedi je izhajala iz doživetih izkušenj in ne iz abstraktnih idej. Utelešena je tako v res gestae kot v preteklih in sedanjih zgodbah, ki dejanja (facta) – v skladu s priporočili Salustija in Izidorja Seviljskega – spreminjajo v besede (dicta). S svojim, na dogodke in moralo osredotočenim načinom podajanja je Gregor oblikoval enega najpomembnejših vzorcev srednjeveškega zgodovinopisja zahodne Evrope. Izbrane pomembne dogodke je razporedil v strogem kronološkem zaporedju tako, da celotni zapis močno spominja na analistični način poročanja. Po drugi strani pa vse skupaj preveva serija moralnih naukov in razsvetljenske ambicije.

Če imamo pri Gregorju iz Toursa kdaj pa kdaj občutek, da v svoji pripovedi bega od predmeta do predmeta oziroma da je njegovo pisanje brez prave linije, pa česa podobnega ne moremo trditi za Bedo Častitljivega. Njegovo Cerkveno zgodovino angleških ljudstev zaznamuje za tisti čas nenavadno dobro organizirana in bogata pripoved, zaradi česar je bil deležen pohval z vseh strani. Za to se mora deloma zahvaliti Evzebiju in njegovi Cerkveni zgodovini, na katero se je zelo rad skliceval, deloma pa je to posledica zgledovanja po stilno strogo organiziranih teoloških besedilih njegovega časa.Njegov opis »angleškega ljudstva« oziroma njegov mikrokozmos angleške zgodovine zato po malem spominja na opis izbranega ljudstva, katerega življenje je v celoti odvisno od božje milosti. Na podoben način, kot je Evzebij slikal rimsko zgodovino oziroma v njenem poteku razbiral poteze božje roke, je Beda predstavil zaton Britancev, ki so se pod nadvlado Anglosasov znašli predvsem zato, ker niso hoteli razširjati božje besede.

Nič kaj presenetljiv sklep za nekoga, ki je od sedmega leta naprej živel v samostanu, nekoga, katerega sogovorniki so bili po večini menihi, in, končno, nekoga, katerega idol je bil nadvse prepričljivi Evzebij. Preden se je lotil svoje Cerkvene zgodovine, je, posnemajoč svojega vzornika, napisal dve splošni zgodovini, zbirko življenjepisov svetnikov, vključno s prozno različico Dve življenji svetega Cuthberta (Vita Sancti Cuthberti), samostansko poročilo o ustanovitvi svoje opatije (Zgodovina opatij v Wearmouth-Jarrowu) in nekaj razprav o kronologiji Zgodovina časa (De Temporum Liber); Razprava o štetju časa (De temporum ratione)(ok. 725), ki je vplivala na oblikovanje zgoraj omenjenega novega sistem krščanskega datiranja.

Svojo pripoved o padcu Britancev je Beda črpal iz zgodnejših angleških zgodovinskih besedil, predvsem Nenijeve Historiae Britonum (Zgodovina Britancev) in Gildasovega dela De Excidio Britonum (O propadu in osvojitvi Britanije). Pri Neniju je našel tudi argumente za svojo kasnejšo utemeljitev božje jeze nad poganskimi in za razširjanje krščanstva nedovzetnimi Britanci. Osrednja poglavja Cerkvene zgodovine govorijo o širjenju krščanstva na britanskem otočju in o vlogi jonskih menihov pri širjenju božje besede. Pri tem natančno opisuje spreobrnitev zmagovitih Anglosasov in jih povzdigne v novo »izbrano ljudstvo«, obdobje njihovega vzpona pa proglasi za zlato dobo. V svojo pripoved redno uvršča tudi hagiografske opise življenja svetnikov, mirakle in sanje, obenem pa skrbno sledi politični zgodovini Anglije, pri čemer še posebej natančno spremlja razvoj dogodkov v Northumbriji.

Njegovemu zgledu, ki ga oblikuje zanj značilno stapljanje zgodovinopisja in hagiografije, zanimanje za cerkveno liturgijo in kultno življenje ter poudarjanje pomena obojega za politično zgodovino, so sledili mnogi kasnejši pisci, zato elemente opisa zgodovine Britancev in Anglosasov najdemo tudi v nekaterih kasnejših zgodovinah drugih ljudstev. Zaradi tega, predvsem pa zaradi svojega spretnega povezovanja različnih niti pripovedi ter dobre zasnove in strukture zgodbe, je Beda postal najboljši primer srednjeveškega zgodovinopisja od 8. stoletja do konca srednjega veka.

Laskavega naslova mu ni uspel prevzeti niti legendarni Pavel Diakon (720–799), eden zadnjih v seriji osrednjih kronistov novih barbarskih ljudstev, pa čeprav so ga na veliko brali še v 19. stoletju. Tega ni spremenilo niti dejstvo, da sta iz dela Pavla Diakona črpala tudi brata Grimm in na podlagi njegovih omemb Germanov opisala zgodnje germanske legende. Po drugi strani to ne pomeni, da naš bližnji sosed med sodobniki in kasnejšimi rodovi zgodovinopiscev ni bil priljubljen. Prav nasprotno, bral in upošteval ga je celo sam Karel Veliki in ga kasneje zato tudi povabil v svoj aachenski krog dvornih učenjakov. V Aachnu je Pavel Diakon napisal Zgodovino škofov iz Metza (Gesta episcoporum Mettensium), nato pa se je vrnil nazaj v Montecassino, kjer je kot opat že prej opisal življenje Gregorja Velikega, po svoji vrnitvi s Karlovega dvora leta 785 pa se je lotil Zgodovine Langobardov.

Čeprav nedokončana, velja Zgodovina Langobardov za najpomembnejše delo Pavla Diakona. Deloma k temu prispeva avtorjeva ambicija, da bi z interpretacijo zgodovine tega pomembnega dela Apeninskega polotoka vzgajal njegove takratne in kasnejše vladarje. Sestavlja jo šest knjig s tipičnim uvodom, v katerem avtor, posnemajoč Bedo Častitljivega, predstavi Langobarde kot novo izbrano ljudstvo. Kot ljudstvo, ki je zaradi greha najprej zapravilo samostojnost, nato pa se je z božjo pomočjo znova uspelo dvigniti. Opis se prekine z opisom smrti Liudpranda leta 744. Lastna smrt mu je namreč preprečila, da bi delo končal in opisal tudi priključitev langobardskega kraljestva karolinškemu cesarstvu. Knjigi Zgodovina Langobardov manjka tudi del tiste krščanske gorečnosti, ki jo srečamo v Cerkveni zgodovini Bede Častitljivega, kar je Pavla Diakona stalo precejšnjega dela slave. Po drugi strani ni mogoče spregledati, da so bili vsi omenjeni avtorji »barbarskih zgodovin« izraziti zagovorniki krščanstva, kar se še kako pozna pri njihovi interpretaciji prihoda novih ljudstev, njihove konverzije in njihovega postopnega preoblikovanja v politične sile. Vsak prizor tega razvoja je namreč prepojen s posredovanjem krščanskih vrednot, celota pa uvrščena v teološko shemo zgodovine. Ne glede na to – ali prav zaradi tega – je ta način posredovanja preteklosti postal temelj za kasnejši razvoj nacionalnega zgodovinopisja.

Slednje se je lahko začelo zares razvijati šele po razpadu novega rimskega cesarstva in po smrti novega Konstantina. Karolinško cesarstvo in Karel Veliki sta namreč še vedno vzdrževala sanje o velikem imperiju, v katerem so združena različna ljudstva in v katerem je za kratek čas znova zaživela dvojna univerzalnost Rima in krščanstva. Z razpadom cesarstva Karla Velikega, ki ga označuje Verdunska pogodba (843), in koncem vladavine Karlovega vnuka, Ludvika Pobožnega, s katerim običajno označujemo nastanek Francije in Nemčije, se je svet, ki ga opisuje srednjeveško zgodovinopisje, temeljito spremenil. Z njim pa tudi interpretacija preteklosti, ki se je konec 9. stoletja osredotočala na opis lokalnega političnega dogajanja. Zgodovinarji so se začeli vse bolj posvečati težnjam in ambicijam kraljev in princev ter jih postavili v središče preoblikovanja srednjeveške družbe. Po drugi strani je politika odkrila zgodovinopisje, zaradi česar je to postalo zanjo bolj uporabno kot kadar koli prej.

Kot nacionalni sta se najprej uveljavili francoska in angleška oziroma britanska historična interpretacija, nemško in od njega odvisno zgodovinopisje italijanskih mestnih državic pa je še precej časa obremenjevala cesarska tradicija. Posebno živahnemu razvoju lahko sledimo v Angliji v anglonormanskem in anžuvinskem obdobju (1066–1399), kjer so lokalni zgodovinarji gradili na delih Nenija, Gildasa in Bede in si »izposojali« dejstva iz njegove Anglosaške kronike. Eden od pozitivnih učinkov tega povzemanja je spremenjena podoba angleške zgodovine. To je sedaj dobilo bolj posveten, bolj analističen značaj, po drugi strani pa so te spremembe pripomogle k nastanku tiste tradicije angleškega zgodovinopisja, ki jo srečamo v delih Orderika Vitalisa, Geoffreya iz Monmooutha, Henrika iz Huntingdona, Viljema iz Newburgha, Gervazija iz Canterburyja, Ralfa Diceta, Gerarda iz Walesa in mnogih drugih. V 13. stoletju je središče zgodovinopisja postala opatija v Sv. Albansu, kjer je nastala tudi obsežna Velika kronika (Chronica Majora) Mateja Parisa.

Francosko zgodovinopisje je pomembnejšo spremembo doživelo po razpadu karolinškega cesarstva. V 9. in 10. stoletju ga zato srečamo bolj ali manj razpršenega med samostani, katerih kronisti so bili precej brezbrižni do nekoč osrednjih zadev kraljestva. Pogled se je spremenil šele v 11. stoletju, ko je Aimoin iz Fleuryja dokončal svojo prelomno Zgodovino Frankov (Historia Francorum), v kateri se navezuje na Gregorja iz Toursa. Od tega trenutka naprej, pa vse do konca srednjega veka, je »kraljeva zgodovina« cvetela tudi v Fleuryju in Saint-Germain-des-Prèsu, nekoliko kasneje, vendar najmočneje pa tudi v Saint-Denisu. Do konca 13. stoletja so menihi iz Saint-Denisa postali neuradni uradni kronisti francoskih kraljev. Ustvarili so ogromno gradiva tako v latinskem kot v ljudskem jeziku. ⁷⁵⁶ Za začetnika pisanja v ljudskem jeziku velja Primat s prvim delom svoje Velike kronike Francije (Grandes Chroniques de France) iz leta 1274. Sicer pa je kronistično tradicijo Saint-Denisa sestavljal predvsem obsežni korpus zgodovin vladarjev v latinščini, ki so jih podpisali Sugerij, Rigord, Guillaume le Breton in Guillaume iz Nangisa in vrsta drugih avtorjev. Kasnejši prevod Grandes Chroniques v francoščino je genealoški in dinastični spomin Francije sicer stisnili v preprosto kompozicijo zgodb o dinastiji treh kraljev (trois races) – Merovingov, Karolignov in Kapetingov –, po drugi strani pa je francosko srednjeveško zgodovino uredil v pregledno kroniko kraljev od legendarnega Faramonda naprej. Struktura dinastične zgodovine, ki so jo oblikovali v opatiji v Saint-Denisu, se je skoraj popolnoma ohranila do 17. stoletja, v podajanju srednjeveške zgodovine v francoskih šolah pa je pustila svoje sledi vse do danes.

Podobne, čeprav ne tako bogate in enotne tradicije zgodovinopisja so se pojavile v Nemčiji s kronikami vladajočih dinastij Saksoncev, Salijcev, Hohentaufov in drugih, ki so se povzpele do cesarskega prestola. Med temi kaže še posebej izpostaviti kroniko Otona iz Freizinga, ki jo je še nedokončano malo pred smrtjo izročil svojemu nečaku in idolu Frideriku I. Bararosi, v katerem je videl neposrednega dediča rimskih cesarjev. Poleg tega so pomembna tudi njegova razmišljanja o filozofiji zgodovine, v okviru katerih je ažuriral nekatere Orozijeve ideje in Avguštinovo periodizacijo. Ta izjemni kronist, katerega delo predstavlja enega vrhuncev srednjeveškega zgodovinopisja, je preteklost razdelil na šest človeških dob in štiri imperije, vrh tega pa je preroško napovedal premik težišča evropskega razvoja z vzhoda na zahod. Za nas so seveda najbolj zanimiva njegova razmišljanja o tem, zakaj zgodovinarji, med njimi tudi on sam, sploh pišejo o preteklosti. Podobno kot njegov pomočnik Rahewin je namreč tudi on menil, da je znamenita dela plemenitih mož treba opisati zato, da srca človeštva navdamo s krepostjo in z obsodbo njihovih temačnih dejanj prestrašimo smrtnike. ⁷⁵⁷

V Italiji je bil položaj nekoliko drugačen. Do oživitve italijanskega zgodovinopisja je prišlo predvsem z oživitvijo mestnih državic v 12. stoletju. Vrhunec tega razvoja predstavljajo renesančni avtorji, med katerimi kaže na prvem mestu omeniti Machiavellija. Njegov primer je ne nazadnje še najboljši pokazatelj tega, kako se srednjeveško zgodovinopisje prilagajalo spremembam v družbenem in političnem življenju.

Ker pa je tako idealnih oziroma značilnih primerov razmeroma malo, v tem pregledu težko predstavimo vse odtenke teh sprememb. V najboljšem primeru lahko kvečjemu opozorimo na sovpadanje nekaterih procesov, ki so povzročili prelomne spremembe. Vzemimo za primer oblikovanje genealoških kronik, ki ponazarjajo zvezo med nastankom določenega načina interpretiranja preteklosti in reorganizacijo dedovanja v francoskih plemiških družinah. Le-te so se namreč prav v 12. stoletju začele organizirati v patrimonialne lignages, znotraj katerih se je družinsko ime, naziv in premoženje prenašalo z očeta na najstarejšega sina. ⁷⁵⁸

V trenutku, ko se je ta način uveljavil, so zgodovine posamičnih družin postale zgodovine prvorojencev, saj drugi člani niso imeli nobene prave družbene vloge več.

Namen srednjeveške genealoške zgodovine je bil namreč v tem, da povzdigne rodbino in uzakoni njeno oblast. Novi način podajanja preteklosti zato lepo ponazarja tudi samorazumevanje posameznih družin oziroma njihovo percepcijo lastnega pomena in z njim povezanimi možnostmi v političnem življenju. Podobno kot nekdanja izrazito ideološka pričevanja o resničnih ali namišljenih političnih pravicah in oblastnih ambicijah posamezne družine so tudi genealoške zgodovine služile povsem konkretnim političnim in premoženjskim interesom. S tem ko je v 12. stoletju večina aristokratskih družin zasedla določen geografski prostor in dobila v trajno last zemljo, grad, družinsko ime, je konstruiranje legitimnosti vzpona določenega rodu postalo še bolj preprosto. Zaporedje generacij moških dedičev je namreč mogoče še lažje prikrojiti in prilagoditi mitološkim junaštvom slavnih prednikov. Podobno kot srednjeveški kralji so sedaj tudi aristokratske družine lažje potrjevale svojo istovetnost z izmišljanjem svoje preteklosti ter na tak način dokazovale svojo pravico do oblasti in premoženja. Tak razvoj je ugodno vplival tudi na razcvet zgodovinopisnih oblik v 13. stoletju. Prevladujočim mestnim kronikam in sholastičnim kompendijem so se sedaj pridružile še družinske in samostanske kronike, pri čemer so oboji najpogosteje nastajali v novonastalih samostanih, namenjenih novoustanovljenim samostanskim redovom, ki so tako kot njihovi patroni (sv. Dominik, sv. Frančišek …) prav tako morali imeti vsak svojo zgodovino.

S širitvijo oblik in vrst predstavljanja preteklosti se je vpliv zgodovinopisja v visokem srednjem veku močno povečal. Več je bilo preteklosti, bolj so jo spoštovali in bolj so v njej iskali politično in družbeno legitimnost. V nekaterih delih Evrope je imela historična interpretacija konec srednjega veka pomembnejšo vlogo, kot jo ima danes. To pa ni pomenilo samo večjega vpliva zgodovine na potek javnih zadev, temveč tudi večjo nevarnost za njeno manipulacijo. V času renesanse, ki predstavlja višek srednjeveškega zgodovinopisja, so se zgodovinarji tega še posebej močno zavedali. In ne samo to, svojo zavest o tem so zelo natančno formulirali in s tem odločilno vplivali na razvoj modernih oblik interpretacije preteklosti.

Tudi zato je kljub precejšnjim razlikam med modernim in srednjeveškim zgodovinopisjem v prvem še vedno mogoče srečati precej značilnosti drugega. Osredotočenost na preteklost česar koli: na preteklost dinastij, političnih akterjev in dogodkov, ter upoštevanje verskih in moralnih vrednot, vse to so v veliki meri tudi značilnosti zahodnjaškega zgodovinopisja na začetku 21. stoletja. S srednjeveškimi avtorji nas torej ne druži le linearno pojmovanje časa, temveč tudi naše strahospoštovanje do preteklosti.

10.11. Avrelij Avguštin

Oto Luthar

Avrelij Avguštin (354–430), ki je veliki večini slovenskih bralcev verjetno bolj znan kot Avguštin ali celo Sveti Avguštin je bil filozof, ki je preko manihejstva, skepticizma in neoplatonizma pristal pri krščanstvu in pod njegovim vplivom oblikoval nauk o grehu in milosti. Njegovo najpomembnejše in najodmevnejše delo je brez dvoma spis O božji državi (De civitate Dei), po mnenju nekaterih prvi univerzalni prikaz svetovne zgodovine. Njegova neoplatonistična interpretacija krščanstva je obvladovala zahod vse do 13. stoletja, zato ne preseneča dejstvo, da večina filozofov in zgodovinarjev svoja pregledna besedila o filozofiji zgodovine začenja prav z njim. Kljub občutnim premikom v času renesanse je njegov vpliv mogoče zaznati tudi pri kasnejših avtorjih, v prvi vrsti pri škofu Bossuetu in Giambattisti Vicu. V 19. stoletju sta se v polemiko z njim spustila tudi Hegel in Marx, kasneje pa je navdihoval predvsem francoske tradicionaliste. Kot velikokrat v takih primerih so tudi mnenja o Avguštinovem delu precej deljena. Po eni strani njegovo O božji državi primerjajo z Dantejevo Božansko komedijo, po drugi strani pa poznavalci sprašujejo, kam v trikotniku med filozofijo zgodovine, teologijo zgodovine in zgodovinsko hermenevtiko pravzaprav uvrstiti njegova razmišljanja.

Nekoliko lažje se strinjamo z ugotovitvijo, da je zapustil izviren scenarij mogočega razvoja človeške družbe, ki se napaja iz dveh nasprotujočih si ljubezni. Ljubezni do nespremenljivo in neskončno dobrega boga ter ljubezni do omejenih in spremenljivih dobrin zemeljskega življenja. Vsaka od njiju predstavlja v njegovem sistemu eno »državo«, eno družbo in eno »piramido lojalnosti«. ⁷⁵⁹ Kljub temu da naj bi Adam v eni osebi združeval elemente obeh svetov, je s Kajnom in Abelom postalo jasno, da gre za nepremostljivo razliko med dvema državama, od katerih se ena uklanja posvetnim, druga pa »nebeškim« standardom. Po Avguštinovem prepričanju vsak posameznik izbere, po katerih zapovedih bo živel oziroma kateri ljubezni se bo predal, toda v obeh primerih ta ljubezen deluje kot družbeno vezivo, ki ljudi povezuje v božjo ali človeško oziroma v nebeško ali zemeljsko skupnost.

Zgodovina človeštva beleži spomin obeh ne glede na to, da zemeljska država teži k skrajnemu zlu, ki ga Avguštin enači s smrtjo, nebeška pa k najvišjemu dobremu in zagotavljanju večnega življenja. Čeprav na začetku te kozmične drame stoji nastanek obeh, na koncu pa odrešenje ene in prekletstvo druge države, sta v času svojega obstoja obe neločljivo povezani. Čeprav se neprestano spopadata, se dogodki, ki ju utelešajo, prepletajo oziroma družno plujejo po razburkanem morju skupne preteklosti. Preteklosti, ki je v Avguštinovi periodizaciji razdeljena v dva dela, od katerih ima eden tri, drugi pa sedem obdobij. Konkretni potek dogajanja pa je razpet med serijo neuspešnih poskusov upora proti čarom zemeljskega sveta in dokončno zmago duha nad mundusom.

Sicer pa je tudi Avguštin precej prispeval k uveljavitvi heksaemeronske sheme, ki zgodovino deli na šest dob:

(1)

od Adama do Noeta: detinstvo človeštva, ki se konča s potopom;

(2)

od Noeta do Abrahama: otroštvo človeštva, ki je priča jezikovni zmedi;

(3)

od Abrahama do Davida: mladost človeštva, ko je dana postava in božje obljube zvenijo jasneje;

(4)

od Davida do babilonskega ujetništva: odraslost, epoha kraljev in prerokov;

(5)

od babilonskega ujetništva do Kristusa: zrelost, ko se prerokba konča, Izrael pa kljub ponovni izgradnji templja postane ponižnejši;

(6)

od Kristusa do konca časa: starost, obdobje milosti, boja, končne zmage in nastop večne sobote, ko bo čas posrkan v večnost.

Pri tem ne kaže spregledati, da Avguštin o biblijskih zgodbah, ki se nanašajo na prihodnje dogodke, govori kot o prophetica historia. Nenazadnje podlago za njegovo filozofijo zgodovine predstavlja »sakralna zgodovina«, ki jo obravnava kot sestavni del svetovne zgodovine. Po drugi strani se ne moremo iznebiti občutka, da je zgodovino po Kristusu razumel kot del cerkvene zgodovine. Še več, kasnejši razvoj je pokazal, da je s takšnim razumevanjem za več kot tisoč let odločilno vplival na razvoj zgodovinopisja. Po drugi strani nas Avguštin preseneti s trditvijo, da je s stališča »najvišje ureditve«, ki jo zapoveduje božja previdnost, zgodovina lahko »neopisljiva pesem«, človeštvo pa prostrana reka, ki teče proti neznanemu cilju. Po eni strani vidi zgodovino kot posledico najvišje modrosti (sapientia), po drugi jo razume (tudi) kot del tuzemskega znanja (scientia). Po eni strani njen tok začrta z neverjetno širokimi potezami, po drugi strani pa suhoparno ugotovi, da je celotna svetovna zgodovina le neznatna epizoda časa, to je entitete, ki jo je prav tako ustvaril bog.

In še slednjič, po eni strani je videti, da pri Avguštinu »posvetna« in »sakralna« zgodovina korakata po različnem ritmu, po drugi strani pa nas vedno znova prepričuje, da je vse skupaj del ene zgodbe.

Nekaj podobnega srečamo tudi pri kasnejših avtorjih. Pri Otonu iz Freisinga na primer, ki je podobno kot mnogi kasnejši avtorji trdil, da bi bilo za posvetno in cerkveno treba uporabiti dve različni obliki predstavitve. Opis posvetnih dogodkov bi bilo po njegovem mnenju treba predstaviti v obliki kroženja, cerkveno preteklost pa prikazati kot neprenehno rast. Gre za podobno naziranje kot pri Avguštinu, ki je trdil, da brezbožniki ne krožijo zato, da bi se na ta način povrnili nazaj v življenje, temveč zato, ker pot njihovih zmot, pot njihovega napačnega nauka teče v krogih.

Primer Otona iz Freisinga pa ni zanimiv samo zato, ker jasno priča o obstojnosti Avguštinovega vpliva, temveč ker še sedem stoletij po njegovi smrti nazorno predstavi aktualnost razklanosti med božjo in posvetno državo. Tudi Oton iz Freisinga je namreč v predstavnikih številnih novih redov svojega časa po eni strani videl državljane, po drugi pa poroke za obstoj »božje države«. Skratka tudi v času enega vrhuncev srednjeveškega zgodovinopisja okoli leta 1150 je bil Avguštin še vedno zelo aktualen. Po mnenju tistih, ki so se bolj sistematično ukvarjali z odmevnostjo njegovih nazorov, pa velja, da je s svojimi dognanji o božjem stvarstvu, o linearnem času ter s svojo smelo interpretacijo Svetega pisma celih petnajst stoletij usmerjal razvoj zahodnjaškega zgodovinopisja. Še več, njegovega komentarja zgodovine so se navzeli tudi avtorji drugih strok, zaradi česar je predvsem v teologiji in filozofiji prihajalo do nekaterih presenetljivih obratov. Po mnenju kulturnih zgodovinarjev je prav Avguštin s svojim odločilnim odmikom od klasične interpretacije propada starega Rima prispeval k začetku uveljavljanja srednjeveškega državniškega mišljenja in s tem k oblikovanju nove inačice Imperium Romanum christianum.

• Grundmann 2000
• Herrera 2001
• Fenske 1990

10.12. Gregor iz Toursa

Oto Luthar

Georgius Florentius ali Gregor iz Toursa se je rodil okoli leta 539 v bližini galskega mesteca Auvergne. Oba starša, Florentius in Armentaria, sta izvirala iz bogatih družin rimskih senatorjev z močnimi zvezami s cerkvijo. Kot mladeniča so ga poslali živet k staremu stricu Nicetiju (Nicetius), kasnejšemu lyonskemu škofu, nato pa še k Avitusu, kasnejšemu škofu Clermonta. Leta 565 je postal diakon, osem let kasneje pa devetnajsti škof nadškofije Tours; že peti iz iste družine. Na pomembnem položaju je nasledil bratranca Evfronija (Eufronius).

Nadškofija Tours, ki se je ponašala z grobnico sv. Martina, enega bivših škofov, in je bila priljubljeno mesto za romarje, je od Gregorja terjala veliko dela. Premajhno cerkev je še pred smrtjo (okoli leta 594) predelal v katedralo, razširil pa je tudi zbirko relikvij.

Za zgodovinopisje je postal zanimiv z vrsto knjig, ki jih je razvrstil v deset zvezkov z zgodovinsko vsebino, sedem knjig čudežev in eno knjigo o življenju očetov.

Zadnjih osem je razdelil in naslovil v pet sklopov: Slava mučenikov (Liber in Gloria Martyrum, prva knjiga), Pasijon in čudeži sv. Juliana (Liber de Passione et Virtutibus Sancti Iuliani Martyris, druga knjiga), Čudeži sv. Martina (Libri I–IV de Virtutibus Sancti Martini Episcopi, knjige 3–6), Življenje očetov (Liber Vitae Patrum, sedma knjiga) in Slava spovednikov (Liber in Floria Confessorum, osma knjiga).

Natačnejše kronologije njegovih del žal ni mogoče izdelati, ker je svoje zapiske neprestano popravljal in dopolnjeval.

Zgodovinarjem je najbolj znan po delu Decem Libri Historiarum, ki so ga od 18. stoletja dalje narobe prevajali kot Zgodovino Frankov. Prevod je zavajajoč iz dveh razlogov. Vzbuja namreč vtis, da se avtor ukvarja predvsem s širitvijo frankovskega ali merovinškega imperija pod Klovisom (465–511) in njegovimi nasledniki. V resnici gre za širši vsebinski okvir. Ob Clovisovih poskusih, da bi uničil kraljevske tekmece, opisuje tudi upor nun v samostanu Poitiers pri St. Radegunsu, poroča o katastrofalnih poplavah ter o nekaterih drugih dogodkih.

Čeprav je Gregor zagrozil, da bo tiste, ki bodo spreminjali njegovo delo, »obsodil hudič«, se prepisovalci njegovih besedil niso pustili kaj dosti motiti. Prav nasprotno, mnogi od njih so trdili, da je na njegovo celotno delo treba gledati kot na zgodovino, svoje stališče pa argumentirali s prepričanjem, da se posvetna in cerkvena zgodovina neločljivo prepletata.

Pri tem so spregledali dejstvo, in v tem se skriva drugi razlog za trditev, da gre za zavajajoč prevod, da poimenovanje »zgodovina« ne ustreza temu, kar je Gregor videl v svojem početju. Podobno kot antični pisci, npr. Herodot, je pod pojmom historia razumel opis sodobnih dogodkov. Razumel ga je kot posredovanje dogodkov, katerih priča je bil, in manj kot zapis stvari, o katerih je samo bral ali slišal.

Če vemo, da se samo šest od desetih knjig ukvarja s časom, v katerem je živel, kasnejše poimenovanje ne ustreza predstavi samega avtorja. Prva knjiga se namreč začne z Adamom in Evo, nato pa pohiti skozi izbrane odlomke starega testamenta in se konča s smrtjo Martina iz Toursa leta 397. Druga knjiga opisuje prepire zgodnjih frankovskih kraljev vse do Klovisove smrti leta 511. Tretja knjiga zasleduje usodo Klovisovih sinov, četrta pa nas pripelje do avtorjeve posvetitve v škofa.

Ne glede na poimenovanje pa se večina današnjih zgodovinarjev strinja, da celota predstavlja značilno podobo merovinške družbe. Tako kot naj bi bil kaotičen in neurejen opisani čas, tak je tudi zapis o njem. Vsebine se prepletajo do nerazpoznavnosti, čeprav bližji pogled na zapisano po drugi strani Gregorja predstavi kot zavestnega obrtnika, ki je interpretiral sproti zabeležne dogodke oziroma prenašal krščanske nauke.

Kot predstavnik svojega časa je v prvi vrsti želel opisati dogodke in ljudi, povezane s cerkvijo. Ali točneje, odločil se je, da bo opisoval tako »blagoslovljena življenja svetnikov kot tudi katastrofe nesrečnežev«. Ob tem je bil prepričan, da sta dobro in zlo neločljivo povezana, zato je oboje vredno pozornosti. Po njegovem mnenju je treba popisati tako vzpone kot padce merovinškega obdobja. Najmanj, kar ga je zanimalo, so bili običajni vsakdanji dogodki.

Zato pa je bil očaran s čudeži in katastrofami. Navduševale so ga stvari, v katere njegovi stanovski kolegi tisoč štiristo let kasneje ne verjamejo več, kar pa seveda ne pomeni, da odklanjajo Gregorjevo zanimanje zanje. Večina se namreč dobro zaveda, da so se s spregledom tega dela njegove »zgodovine« odrekli dragocenemu ključu za razumevanje takratnega miselnega sveta. Čudeži in razdejanja so bili vendarle sestavni del življenja ljudi sredi prvega tisočletja našega štetja. Po Gregorjevem mnenju čudeži niso nenavadna in izjemna dejanja božje previdnosti, ki bi začasno ustavili potek naravnih zakonov. Nasprotno, so običajne in vsakodnevne manifestacije božje moči. Za Gregorja ni bilo nič bolj naravno kot nadnaravno. Sveta si ni znal predstavljati drugače kot stroja, ki ga njegov stvarnik vsake toliko časa ustavi, pregleda in po potrebi popravi. Bog v Gregorjevi predstavi ni ustvaril sveta zato, da bi ga nato prepustil njegovi usodi, temveč je z nami ves čas. Redno spreminja letne čase, onemogoča hudobne in s pomočjo svojih svetnikov pomaga zavrženim.

Glede na to Gregor ne želi delati razlik med manj in bolj pomembnimi, temveč skozi vse enako dokazuje, da je bog vseprisotni gospodar. Le skozi različne opise čudežev je mogoče zaznati njegovo večjo naklonjenost aktualnim čudežnim dejanjem, torej tistim, ki jih je lažje preveril.

Zato se je tudi sicer raje posvečal dogodkom, ki jih je lahko presojal na podlagi lastnih izkušenj in na podlagi ustnega izročila. Nasploh se je raje skliceval na žive priče, na svojo mater, različne škofe in duhovnike ter druge sodobnike, ki so bili priče dogajanju, in redkeje na pisane vire. Slednjih je v njegovih delih pravzaprav relativno malo.

Več pozornosti je posvečal jeziku. Do podobnega zaključka so prišli že mnogi pred nami in se pri tem sklicevali na njegove kritične pripombe na račun tistih, ki se igračkajo z besedami ter jih tako izrabljajo za svoje posvetne interese. Po njegovem mnenju, zapisal ga je v uvodu v Zgodovino, zaradi takih ljudi ne moremoveč verjeti, da so besede še vedno konkretne manifestacije božjega. Zdelo se mu je, da vse manj ljudi razume natančnega govornika, medtem ko jih veliko brez težav sledi napihnjenemu in robatemu pripovedniku. Pretiravanja posameznih govorcev so ga očitno zares zelo motila. Bralec dobi vtis, da ni maral, da bi ljudje skozi opis preteklosti dobili vtis, da se stvari dramatično spreminjajo. Rad je ustvarjal vtis, da se v življenju ljudi nič bistvenega ne spreminja, da ni nobenih nekontroliranih zapletov. Ugotavljal je, da se dogaja cela vrsta stvari, med njimi tudi zločini in čudeži, da kralji in škofje umirajo naravne ali nasilne smrti, vendar pa se nikoli nič ne spremeni. Želel je ohraniti vtis, da se onkraj večne menjave dobrega in zla ne godi nič izrednega. S tem je seveda želel poudariti, da se kljub pokvarjenosti mnogih, nič ne zgodi mimo božje volje. Kot kaže, je bil prepričan, da zadostuje, če poklicani ljudi redno opozarjajo na vsestransko božjo prisotnost in da ne dramatizirajo. Ali, kot bi dejala Marnie Hughes-Warrington, Gregorja je, kot kaže, bolj skrbelo zadostno število zgodb in manj njihova kvaliteta.

• Hughes-Warrington 2001
• Kramer
• Maza 2002

10.13. Beda Častitljivi

Oto Luthar

Podobno kot Gregorja iz Toursa so tudi Bedo Častitljivega (673–735) privlačili čudeži. V njegovem delu Cerkvena zgodovina angleškega ljudstva iz leta 731 je polno slepih, ki so spregledali, bolnih, ki so ozdraveli, opisano je premagovanje neviht in kraji, ki jih je božja milost rešila pred uničenjem. Glede na to tudi njegovo pisanje več pove o predstavah kot o resničnem dogajanju v opisanem času. Po drugi strani pa ne smemo prezreti, da brez njegovega dela ne bi vedeli skoraj nič o cerkveni in posvetni zgodovini britanskega otočja v zgodnjem srednjem veku.

Sicer pa vse, kar vemo o njegovem življenju, izvira iz zadnje knjige Cerkvene zgodovine, kjer med drugim izvemo, da se je rodil okoli leta 673 v bližini angleškega samostana Wearmouth. Pri sedmih letih so ga starši prepustili v oskrbo menihom. Dve leti pozneje je njega in dvajset drugih menihov ustanovitelj samostana, opat Benedict Biscop, poslal na južni breg reke Tyne, kjer so ustanovili skupnost Jarrow. Beda je postal diakon leta 692 in duhovnik okoli leta 703. Obiskal je samostan Lindisfarne na Svetem otoku in verjetno tudi York, vendar je večji del življenja preživel v Jarrowu. Znal je izkoristiti prednosti tamkajšnje, za tiste čase zelo bogate knjižnice in napisal številna dela o bibliji, latinščini, življenju svetnikov, kronologiji in zgodovini. Umrl je leta 735. V 11. stoletju so njegove ostanke preselili v Durham. Kasneje so jih sicer raztresli, nagrobni kamen pa se je ohranil vse do danes.

S svojim pisanjem je Beda želel podpirati širjenje krščanske vere. V uvodu v svojo zgodovino je zato zapisal tudi naslednje:

»Če zgodovina beleži dobre stvari dobrih mož, je pazljiv poslušalec spodbujen k posnemanju tistega, kar je dobro (oziroma), če beleži zla dejanja zlobnih mož, bo to gorečega in pobožnega bralca spodbudilo, da se bo izogibal vsemu pregrešnemu in sprevrženemu ter sledil tistemu za kar meni, da je dobro in všečno bogu.«

Za oblikovanje in posredovanje teh zgledov je bilo treba dobro znati latinščino, uradni jezik cerkve. Zato se je Beda lotil latinske slovnice in pravopisa, pri tem pa si je pomagal z deli latinskih jezikoslovcev poznega starega veka. Po drugi strani se je zavzemal za to, da so duhovniki pri verouku uporabljali lokalni jezik, v angleškem primeru staro angleščino. Po besedah njegovega učenca Cuthbeta je umrl prav po zaključku staroangleškega prevoda Janezovega evangelija.

Sicer pa je njegovo zanimanje seglo tudi na širše področje literature. V četrti knjigi Zgodovine je tako na primer predstavil Caedmona, prvega znanega angleškega pesnika. Med prvimi se je tudi pritožil nad težavami pri prevajanju poezije. Ugotovil je namreč, da verzov ni mogoče prevajati dobesedno, saj se pri tem izgubi »veliko njihove lepote in dostojanstva«, znanje latinščine pa se mu je zdelo pomembno tudi zaradi študija biblije in drugih teoloških del.

Precej časa in energije je namenil tudi študiju oziroma vsakoletnemu oblikovanju krščanskega koledarja. V času nerednih stikov med Irsko in drugim krščanskim svetom je bilo izračunavanje točnih datumov praznikov zelo pomembno opravilo. Še posebej zato, ker je prišlo vmes do spora med Rimom in prvinskim krščanstvom keltskih misijonarjev. Na sinodi v Whitbyju leta 664 so se sporazumeli v prid rimskega stališča, vendar se je odločitev nanašala samo na kraljestvo severne Umbrije. V spisu O štetju časa (De Temporibus) (703) je Beda zagovarjal Rim in se, sklicujoč na meniha Dionizija Eksigua (Exiguus) iz 6. stoletja, zavzemal za sistem datiranja po Kristusovem rojstvu. Prejšnja anglosaška datacija se je prilagajala vladavinam anglosaških kraljev oziroma razglasom (za petnajstletno fiskalno obdobje) cesarja Konstantina iz leta 313.

Glede na vse to lahko ugotovimo, da ima Beda nemalo zaslug za to, da se je rimskokatoliška cerkev ponovno uveljavila na britanskem otočju. Tako njegova Zgodovina kot tudi De Temporibus oziroma kasnejši De ratione Temporum ponujajo dragocen vpogled v politično dogajanje med letoma 597 in 731, o katerem se je sicer ohranilo zelo malo drugih virov. Poleg tega v tem delu najdemo precej podatkov o življenju svetnikov.

Tudi v Zgodovini, kije v glavnem namenjena posvetnim dogodkom, vedno znova naletimo na teme, povezane s cerkvijo, pa tudi na neuspešna prizadevanja Keltov, da bi Anglosase spreobrnili v krščansko vero, na preganjanje kristjanov, ki ga ponazori s posamičnimi epizodami iz življenja mučencev.

Sicer pa je Beda Britance rad primerjal s Hebrejci, ki so ob spoštovanju božjih zakonov uživali božjo milost, za hudodelstva pa bili deležni njegove jeze. Kot enega glavnih grehov jim Beda očita neuspeh pri pokristjanjevanju Anglov in Sasov. Razočarali so ga skoraj vsi, razen svetega Avguština iz Canterburyja in skupine menihov, ki so ga leta 597 spremljali v Britanijo. Opis tega poslanstva je še posebej zanimiv zaradi zabeležke pogovora med papežem Gregorjem Velikim (»Cerkvenim učiteljem«) in Avguštinom.

Osrednja tema druge knjige je spreobrnitev Edwina, kralja severne Umbrije. Tudi v tem delu sta obe plati tedanjega javnega življenja, politično in cerkveno, tesno prepleteni. Podobno je s tretjo in četrto knjigo, v katerih avtor opisuje Edwinovo smrt, zmago vojske kralja Oswalda, ki je »majhna po številu, vendar močna v veri v Kristusa«, premagala »pogane«. V četrtem delu prevladuje cerkvena zgodovina. Najprej se srečamo z apostolstvom nadškofa Theodorja, prvega nadškofa, ki ga je »ubogala vsa angleška Cerkev«, obenem pa izvemo, da je kljub svoji starosti energično vodil vse cerkvene zadeve. Hodil naj bi na uradne obiske, spodbujal študente, naj gredo na šolanje v Canterbury, organiziral sinode v Hertfordu in Hatfieldu ter miril odnose med kraljema Egfridom in Ethelredom. Temu sledi poročilo o »mnogih dokazih svetosti« kraljice Etheldrede, sv. Hilde in sv. Cuthberta, ki se izteče v opis dogajanja v prvi tretjini 8. stoletja.

Pri svojem delu se je Beda redko skliceval na vire, zato pa je veliko časa posvetil preverjanju podatkov, ki jih je imel na voljo. Za razliko od večine drugih srednjeveških piscev je namreč zelo natančno navajal svoje vire in pri tem ločeval med posrednimi poročili dogodkov in poročili prič ter nepotrjenimi govoricami. V uvodu je jasno povedal, da je skušal delati pošteno, skladu z zakoni zgodovine, obenem pa bralca prosil, naj »v primeru, da odkrije kakršne koli netočnosti«, krivde ne pripiše njemu.

V njegovem času in v stoletjih, ki so sledila, le redko srečamo podobno skrb in gotovo je tudi to eden od razlogov za velik ugled njegovega dela v srednjem in zgodnjem novem veku. O tem priča tudi več kot 150 rokopisov, med katerimi so najstarejši tisti, ki so nastali v samostanih Wearmouth in Jarrow v času njegove smrti. Prvi staroangleški prevod sega v čas vladavine Alfreda Velikega, v moderno angleščino pa je njegovo delo prvi prevedel Thomas Stapleton v 16. stoletju. Svoj podvig je posvetil kraljici Elizabeti I. in jo v spremnem pismu opozoril na uporabno platBedovega dela. Bil je namreč prepričan, da bi ji nekateri deli Zgodovine lahko pomagali v tedanjih verskih sporih.

Še nekdo torej, ki je verjel v izobraževalno moč zgodovine …

• Kramer
• Maza 2002
• Hughes-Warrington 2001
• Bede 1999

10.14. Jean Froissart

Oto Luthar

Jean Froissart (1337–1410) je bil francoski pesnik, pisatelj in duhovnik, ki je za svoje usluge kronista in zgodovinarja že zelo mlad našel »uporabnike«. Najprej so to bili grofje iz Hainauta, od leta 1361 pa kraljica Filipa, pod pokroviteljstvom katere je prepotoval Anglijo, Škotsko, Gaskonijo, na koncu pa se je podal še v Milano. Po smrti dobrotnice je odšel na Nizozemsko, kjer je bil posvečen za duhovnika, dobil prvo župnijo ter leta 1384 postal kanonik. Kronike Francije,Anglije,Škotske,Španije inBretanje je začel pisati že okoli leta 1356, s popravki pa je delo nadaljeval vse do svoje smrti, ki jo mediavisti najpogosteje postavljajo v leto 1410.

Poleg tega je napisal tudi okoli dvesto pesmi, v katerih opeva viteško ljubezen, ljubezen, ki je prepovedana, vzvišena, strastna, samoomejujoča, ponižujoča, človeška in transcendentalna obenem. Najdaljša in najbolj znana je pesem o Arturjevem vitezu Meliadorju in Hermondine, hčerki škotskega kralja.

V Kronikah nam Froissart pripoveduje, kako je v Londonu kraljici Filipi predstavil poročilo o »vojnah in dogodivščinah« od bitke pri Poitiersu leta 1356 pa vse do začetka leta 1359. Ta, po mnenju strokovnjakov edina kronika, ki jo je napisal v verzih, se je žal izgubila, vendar pa zapisi o njej pričajo, da je takrat, ko jo je sestavljal, še vedno sledil splošnemu mnenju, da zgodovinska dela ljudi bolj zabavajo, kot učijo, in so zato bolj primerna za zasebno kot javno rabo. Kasneje je to mnenje spremenil, z njim pa tudi način pisanja.

Froissartove Kronike so pripoved o dejanjih zahodnoevropskih plemičev, ki so se v času med nastopom vladavine Edvarda III. (1325) in smrtjo Richarda II. (1400) udeležili stoletne vojne med Anglijo in Francijo. Delo je razdeljeno v štiri knjige. Prva knjiga, ki se je ohranila vsaj v petih različicah, opisuje dogodke do leta 1350 oziroma 1378; končni datum se od knjige do knjige razlikuje. Podatke zanje je črpal iz del dveh zgodovinarjev: Resnične kronike (Les Vrayes Chroniques)Jeana le Bela in Življenje črnega princa (La Vile du prince noir) Heralda Chandosa, pri opisu obdobja po letu 1365 pa se je naslanjal predvsem na lastna opažanja, lastne pogovore z akterji in dokumente, ki jih je sam izsledil.

Druga knjiga (na začetku zamišljena kot ločeno delo z naslovom Kronika Flandrije) opisuje flamske težave v letih od 1378 do 1387. Tretja knjiga pripoveduje o obdobju od leta 1386 do leta 1388 ter vključuje poskuse Charlesa VI., da bi zasedel Anglijo. Četrta knjiga je zgodba o propadu Richarda II. in nastopu vladavine Henrika IV. (1380–1400).

Dandanes je težko odgovoriti na vprašanje, na kakšen način je Froissart zbiral in selekcioniral informacije oziroma na kakšen način je oblikoval svojo pripoved. Podatki o tem so razpršeni po vseh Kronikah. Šele iz celote namreč lahko razberemo, da je svojo dokumentacijo oblikoval kar na poti, kasneje pa dodajal podatke iz drugih virov. Med potovanji si je skušal čim prej zapisati to, kar je slišal in videl. Včasih je svoja opažanja lahko zapisal sproti, včasih pa se je moral zanašati na svoj spomin, dokler ni prispel do prenočišča. Vse kaže, da je na podlagi zbranih informacij o času ali dogajanju najprej zarisal kronološki okvir. Nato je verjetno zapisovalcem narekoval verzijo besedil, ki so se nam ohranila kot rokopisi. Včasih jim je posredoval samo navodila in nato pustil, da so besedilo oblikovali do konca sami.

Svoje delo je razumel kot pisanje zgodovine in ne le kot oblikovanje suhoparne kronike. Po njegovem mnenju zgodovinar poskuša podati izčrpno, natančno in nepristansko oceno dogajanja. Zato je na več mestih poudaril, da je črpal podatke tako v obeh vojskujočih se taborih stoletne vojne kot tudi pri njihovih posameznih zaveznikih. Poleg tega je opisane dogodke skušal oblikovati v preprosto razumljivo moralno sodbo. Tudi zato je v uvodu zapisal, da je s svojim opisom plemenitih pobud, veličastnih dogodkov in dejanj orožja želel pogumne može spodbuditi , da bi sledili opisanim »zgledom velike slave«. Želel je ohraniti spomin na viteze, katerih dejanja izražajo proece ali viteško držo. Gre za sklop različnih vrlin: od vojaškega junaštva, časti, lojalnosti, zvestobe pa vse do etikete oziroma spoštljivosti. V proece je videl pogoj za »dobro vladanje«, ki ga je v veliki meri enačil z ohranjevanjem javnega reda. Glede na to ni kazal nobenega razumevanja do lakomnosti, tiranije in izumetničenosti, ki so po njegovem mnenju pogojevale nered oziroma spodbujale »nezadovoljstvo navadnega ljudstva«. Po drugi strani se ni kaj prida zanimal za dogodke, ki so imeli odločujoči vpliv na življenje revežev. Komaj da omeni porazne posledice kuge iz let 1348 in 1349 oziroma le s težavo prikrije gnus ob opisovanju uporov. Ko raziskuje primere plemiškega zatiranja ali nasilja do podložnikov, ga bolj kot žrtve zanima pomanjkanje discipline pri plemstvu. Uporni tlačani so zanj zgolj nepomembni odpadniki. Podoben odnos je imel do duhovščine, ki naj bi bila sokriva za neposlušnost podložnikov.

Njegovo naklonjenost ali nenaklonjenost pa je mogoče razbrati že iz samega načina opisa. Dogodke in ljudi, ki so ga še posebej zanimali oziroma so se mu zdeli še posebej pomembni, je opisal z govorico, ki se po mnenju mnogih lahko primerja s Shakespearjevimi gledališkimi dialogi. Kot primer se najpogosteje navaja njegov opis poti v Bern.

Večina strokovnjakov za zgodovino zgodovinopisja se strinja, da gre njegovim literarnim ambicijam (vsaj deloma) pripisati dejstvo, da se nam je prva knjiga Kronike ohranila v petih različicah, od katerih se tri med seboj bistveno razlikujejo. Po drugi strani nekateri te razlike pripisujejo Froissartovi nagnjenosti k različnim interpretacijam istih dogodkov, neredko pa srečamo tudi povsem nasprotujoče si različice istih dogodkov. V tretji knjigi se opisi kastiljanskih in portugalskih pogledov na bitko pri Aljubarroti (1385) bistveno razlikujejo. Ta način je begal že zgodovinarje v 19. stoletju, nekatere pa vznemirja še danes. Jezi in bega jih spoznanje, da Froissart svojih popravkov ni pojmoval kot nadgradnje svojih prejšnjih interpretacij, temveč zgolj kot alternativo in enako veljavno različico že opisanih dogodkov.

Kakor koli že, poznavalci menijo, da bi nam preučevanje teh in mnogih drugih sprememb veliko povedalo tako o Froissartovem življenju kot tudi o njegovem razumevanju interpretacije preteklosti. Tudi po tej plati je Froissart izjemen avtor. Nenazadnje ni prav veliko srednjeveških zgodovinarjev, katerih delo bi lahko tako podrobno preučevali.

Po koncu šestdesetih let 20. stoletja pa je začelo naraščati število tistih, ki so v njegovem načinu interpretacije iskali argumente za utemeljitev prepričanja, da gre pri rekonstrukciji preteklosti vedno za polifonijo historičnih interpretacij.

• Palmer 1981
• Hughs-Warrington 2001

10.15. Abd-Ar-Rahman Abu Tayd Muhammad Ibn Khaldun

Oto Luthar

Redki zgodovinarji, ki poznajo delo zgodovinarja in filozofa Ibn Khalduna (1332–1406), se strinjajo, da je bil eden največjih »mislecev vseh časov«, obenem pa vidijo v njem prvega avtorja, ki se je sistematično ukvarjal z značajem zgodovinopisja. Leta 1332 rojeni avtor je imel precej pisano življenje. Po sedmih letih javne službe v Tunisu se je preselil v maroški Fez, kjer je za kratek čas postal tajnik sultana Abu Inana. Službo je kmalu izgubil, ker so ga osumili sodelovanja pri pobegu pomembnega zapornika in ga zaprli do sultanove smrti leta 1358. V strahu pred ponovnimi težavami se je kljub ugodni službi pri vezirju Al-Hasanu ibn Umarju po prihodu iz zapora raje preselil v špansko Granado. Tu se je svojim delom kmalu izkazal, zato so mu zaupali vodenje mirovne misije pri Pedru Krutem Kastiljskem.

Ne dolgo po tem se je znova vrnil v Afriko in postal prvi minister vladarja Hafsida Abu Abdallaha. Vendar tudi tokrat ni šlo brez težav, zato se je po vrsti zapletov in nesporazumov z družino raje zatekel v eno izmed utrjenih vasi v pokrajini Oran, ki leži v današnji Alžiriji. Tukaj je tudi začel pisati svojo Zgodovino sveta (Kitab a-'Ibar) in s pisanjem nadaljeval tudi po selitvi v Kairo, kjer so mu ponudili sodniško službo. V času obleganja Damaska je odpotoval v Sirijo in se srečal s samim poveljnikom napadalcev Tamerlanom. Srečanje je skrbno popisal. Umrl je pet let po vrnitvi v Kairo, leta 1406.

Njegova Zgodovina sveta je sestavljena iz treh knjig. Prva se ukvarja z naravo zgodovine in družbe, druga z zgodovino Arabcev in tretja z zgodovino Berberov. V predgovoru k prvi knjigi Ibn Khaldun bralca opozori, da se je v izogib slepi veri v tradicijo posvetil predvsem opisu civilizacij in osnovnim značilnostim človeške družbe. Ob tem brez sprenevedanja prizna, da ga moraliziranje in prepričevanje ne zanima. Ni mu do tega, da bi očaral ali pretresel bralca, še najmanj pa je pripravljen svoje spise prepustiti v službo kateri koli upravi ali vladi. Vse to prepušča drugim zgodovinskim delom, ki so po njegovem mnenju velikokrat prepolna hvale velikih in vodilnih oseb, njihovi avtorji pa se vse preveč zanašajo na informacije posrednikov.

Ibn Khaldun sicer ni bil prvi, ki je podvomil v nekatere fantastične zgodbe v zgodovinskih poročilih, vendar je gotovo eden prvih, ki je s pomočjo poznavanja ekonomije, geografije, demografije, vojaške strategije in taktike pokazal, zakaj nekaterim opisom ne gre verjeti. Dober primer upravičene kritike je njegovo oporekanje Mojzesovi trditvi, da je imela v njegovem času izraelska vojska 600 tisoč vojakov. Opozoril je, da glede na velikost tedanje izraelske države in število njenih prebivalcev takratni Izrael nikakor ni mogel zbrati tako mogočne vojske.

Poleg nenatančnih so ga jezili tudi tisti zgodovinarji, ki so samo predelovali že znane teme in podatke. Obojim je očital, da niso upoštevali sprememb v življenju in običajih narodov in ras. Da bralcem ponujajo samo dolgočasne predstavitve dinastij in enolične opise dogodkov iz zgodnejših obdobij. Njihovi opisi so se mu zdeli okorni, brez oblike in vsebine tako kot rezila brez nožnice. Očital jim je, da so pozabili »na cilj zgodovinopisja«, saj njihovi zgodovinski dogodki nimajo nobenega »notranjega pomena«.

Sam je zgodovino videl kot posledico zgodovinarjevega iskanja resnice oziroma razmišljanja o resnici in jo povezoval s filozofijo. Glede na to ne preseneča, da je pogosteje bolj poznan filozofom kot zgodovinarjem.

Po njegovem mnenju se lahko zgodovinarji do resnice pretolčejo prek poznavanja družbenih, političnih, ekonomskih in kulturnih razmer, ki oblikujejo umran oziroma civilizacije. Le na tak načinzanj zgodovina preneha biti veja retorike in postane znanost z globokimi koreninami v filozofiji.

Šele takrat zgodovina izpolnjuje tri predpogoje, s katerimi so muslimanski misleci neko dejavnost spoznali za znanost. Šele s poznavanjem ekonomskih, družbenih in kulturnih razmer se v okviru zgodovine raziskovanje človeške skupnosti oblikuje kot samostojni mawdu oziroma samostojno področje raziskovanja. Šele takrat prepozna zgodovina svoje lastne probleme (masa' il), in šele takrat spregleda svoj lastni cilj (ghaya), to je spoznavanje »notranjega pomena« dogodkov.

Z uvodno metaforo, s katero pisanje zgodovine primerja z vstavljanjem rezila v nožnico, se je Ibn Khaldun lotil preučevanja civilizacij srednjeveškega Magreba oziroma severnoafriškega sredozemskega prostora. Začel je z analizo vplivov fizičnega okolja, nadaljeval pa z opisom običajev, značilnosti primitivne socialne organizacije in razmerja med primitivnimi in višje razvitimi kulturami.

Pri obravnavi posameznih skupnosti se je osredotočil na naravo vodenja in vladanja ter na značilnosti njihovega razvoja in propada. Njegove ideje o družbenih spremembah se izkristalizirajo v opisu srednjeveškega Magreba, razpetega med umran badawi (ruralno, beduinsko oziroma nomadsko) in umran hadari (urbano, nenomadsko) življenje. S to razdelitvijo se je močno približal Herodotovemu in Livijevemu razlikovanju med »trdimi« in »mehkimi« družbami. Umran badawi je namreč razumel tudi kot prvo stopnjo v razvoju civilizacije, se pravi kot podlago za umran hadari (I: 253). V nadaljevanju umran badawi in umran hadari razdeli na podskupine, katerih skupni težnji sta kultura in razkošje, ki pa obenem naznanjata propad skupnosti. Ibn Khaldun je bil namreč prepričan, da razcvet civilizacij nujno spremlja tudi korupcija, osrednja spremljevalka starčevskega pešanja, zaradi katere nato vsaka civilizacija slej ko prej propade. Tako kot vse žive stvari v naravi tudi civilizacija po njegovem mnenju podlega osnovnemu življenjskemu ciklusu, razpetemu med rojstvom, zrelostjo in smrtjo.

Za razliko od večine živih stvari pa umran hadari ne umre naravne smrti. Prej ga uničijo ljudje z značilnostmi umran badawi. Ti osvajalci položijo temelje nove države, v kateri je seveda mogoče zaznati precej potez stare. Stara in nova država sta si podobni tudi po svojem prizadevanju doseči umran hadari kot končni cilj razvoja. Na podoben način tudi novi osvajalci na vrhuncu podležejo korupciji in tako postanejo žrtve podjarmljenja. Osrednja značilnost ali element tega ciklusa je asabiya, gonilna sila umran badawi. Nastanek umran hadari povzroči izginotje asabiye in s tem tudi neizogiben padec države. Avtorji, ki so se ukvarjali z Ibn Khaldunovim delom, različno interpretirajo asabiyo. Največkrat je opisana kot »vitalnost države«, »življenjska moč ljudi«, »patriotizem«, »nacionalna zavest«, »nacionalni občutek«, »duh javnosti«, »socialna solidarnost«, »skupna volja«, »skupinski občutek«, »osnovna protoplazma, iz katere so zgrajena politična in družbena telesa«, »plemstvo«, »aristokratska struktura družbe«, »solidarnost v bitki«, »vojaška drža«, »krvne vezi«, »umetniška vrednost«, »plemenski fanatizem« in »plemenska solidarnost«. Večina teh opisov je točnih, toda noben ne pokriva celotnega pomena tega pojma. Pomen asabiye namreč ni ustaljen, prav nasprotno, za tem pojmom se skriva dinamična kombinacija elementov, ki se od primera do primera spreminja. Po drugi strani pa asabiya ni abstrakten, nezgodovinski pojem, temveč pojem, tesno povezan z zgodovino srednjeveškega Magreba. Najpogosteje naletimo nanj v opisih vojaških zadev oziroma v primerih, ko avtor z vojaškim žargonom opisuje značilnosti posameznih družb. Po njegovem mnenju samo skupinski čut oziroma občutek za skupino omogoča uspešno (samo)obrambo in uveljavljanje lastnih interesov. Skupina, ki ta občutek izgubi, postane ranljiva. Pomeni, da je izgubila skupno riaso oziroma »tiho, a prvo avtoriteto družbe«. Vzrok za to je pomanjkanje bojevitosti, posledica pa izguba asabiye. Riaso lahko razumemo tudi kot princip vodenja.

Oblikovanje, predvsem pa raba obeh pojmov je kasneje sprožila veliko razprav o naravi Ibn Khaldunovega dela. V enih nastopa Ibn Khaldun kot religiozni, v drugih kot posvetni mislec. Tisti, ki so nasprotovali razlagi, da gre za religiozne razprave, so se najpogosteje sklicevali prav na asabiyo, ki jo islam zavrača. V mohamedanski tradiciji je namreč at-taqwa (pobožnost, vestnost) tista, ki zasluži in zahteva moč ter vodstvo, in ne asabiya. Zaradi tega očitnega nasprotja so nekateri njegovo delo označili za bogokletno, drugi pa sklepali, da je bil posvetni mislec.

Kakor koli že, dejstvo je, da je ta razprava celih štiristo let po avtorjevi smrti potekala predvsem v severni Afriki, turškem cesarstvu in mavrski Španiji. Evropa ga je odkrila šele skozi francoski prevod Silvestrea de Sacyja (1806) oziroma izdajo Etiena Marca Quatremereja, ki je odkril zadnjo in najpopolnejšo različico Muqaddimah. V času tiska Quatremerjeve izdaje je Nasr al-Hurini v Egiptu izdal egiptovsko izdajo Maquaddmah (1857). Temu je leta 1868 sledila izdaja celotnega besedila Kitab al-'Ibar, celoten ponatis pa je izšel leta 1879 v Bejrutu.

Ponovno odkritje in prevod Muqaddimah v drugi polovici 19. stoletja sta sovpadala z uveljavljanjem sociologije in razpravami o zgodovinopisju. Mnoge je osupnila podobnost med Ibn Khaldunovimi idejami in idejami evropskih avtorjev. Posledica tega spoznanja so različne primerjave med Ibn Khaldunovimi pogledi in Marxovo dialektiko, Machiavellijevo nagnjenostjo k umetnosti, Montesquieujevimi idejami o vplivu okolja ter Darwinovo evolucijsko teorijo.

• Hughes-Warrington 2000
• Rüsen 2002