Meni

10. ZGODOVINOPISJE SREDNJEGA VEKA

10.1. Zgodovinopisje srednjega veka

Oto Luthar

Ne glede na vse kasnejše delitve kontinenta, ki je to postal predvsem zaradi lastnega kulturnega imperializma, lahko upravičeno trdimo, da je Evropa v zavesti vseh, ki so bili kadar koli formalno zadolženi za politično geografijo »zahodnega sveta«, segala od britanskega otočja na severozahodu, pa vse tja do Dardanel na jugovzhodu. Na zahodu je nedvoumno ločnico predstavljal Atlantski ocean, meja na vzhodu pa je zaradi političnih aspiracij evropskih velesil in Rusije ostala dinamična entiteta vse do začetka 21. stoletja. Mišljena je seveda mentalna in politična delitev in manj geografsko dejstvo. Zahodna Evropa se namreč ni in ni mogla sprijazniti z dejstvom, da bi bilo geografski center »civiliziranega sveta« treba iskati nekje na meji med Ukrajino in južno Poljsko. In prav tradicionalni politični interpretaciji gre pripisati dejstvo, da v glavah večine Zahodnoevropejcev vzhodna meja Evrope poteka nekaj tisoč kilometrov bliže zahodu oziroma da tudi na začetku 21. stoletja govorimo in razmišljamo o vzhodni in zahodni Evropi.

Kot kaže, se tovrstnemu razmišljanju ni znala izogniti tudi večina zgodovinarjev, ki so se in se ukvarjajo z zgodovino zgodovinopisja. Kljub pomembnim razlikam med »vzhodnim« in »zahodnim« zgodovinopisjem ni mogoče spregledati dejstva, da obe, tako zahodno- kot vzhodnorimska tradicija, v interpretaciji preteklosti uveljavljata grško dediščino. Glede na to smo se odločili, da sami ne bomo sledili večini naših predhodnikov in bomo bizantinsko zgodovinopisje raje obravnavali v skupnem pregledu oziroma predstavitvi srednjeveških načinov pisanja zgodovine. Že tako je srednjeveško zgodovinopisje precej težko opredeliti. Po eni strani zato, ker so se v srednjem veku s pisanjem zgodovine ukvarjali večinoma ljudje, ki za to niso bili usposobljeni, po drugi pa zato, ker so bili teoretsko in metodološko precej manj osveščeni kot njihovi predhodniki v antiki. Glede na to so njihove razprave še vedno priljubljeni predmet analiz in sodobniki še vedno s precejšnjo težavo ugotavljajo, kaj od zapisanega je zgodovinska »resnica« in kaj ne. Navadno je rezultat teh razprav ugotovitev, da resni študij zgodovine ni zanimal nikogar oziroma da je bilo srednjeveško zgodovinopisje povezano s teologijo bolj kot kdaj koli prej in kasneje. Poleg tega mnogi avtorji izpostavljajo tesno zvezo med zgodovinopisjem in literaturo ter retoriko, zaradi česar naj bi trpela zgodovinska dejstva. Bega jih tudi srednjeveška stereotipna obravnava zgodovinskih dogodkov in ljudi, ki nastopajo predvsem kot posredniki moralnih naukov. Poleg tega se mnogim sodobnikom zdi, da srednjeveški akterji niso umeščeni v zgodovinski kontekst. Mnogi srednjeveškim avtorjem še danes očitajo, da so se preveč ukvarjali z zgledi in običaji ter premalo z vzroki posameznega dogajanja, predvsem pa, da so zanemarjali posameznikovo individualnost. Današnji kritiki naštetim pomanjkljivostim pogosto dodajajo še nizko raven literarnega izražanja, ki naj bi včasih mejilo na popolno pripovedno neartikuliranost. Svojim srednjeveškim kolegom očitajo pomanjkanje občutka za anahronizem in propagandne namene. Očitajo jim, da vzročne analize nadomeščajo s posplošeno razlago. Oponašajo jim dovzetnost za fikcijo, izmišljene zgodbe, mite, legende in mirakle.

Skratka, s stališča zgodovinarja 21. stoletja je srednjeveško zgodovinopisje neverodostojno, neznanstveno, nezanesljivo, nezgodovinsko, občasno nelogično, pogosto nevešče in popolnoma neprofesionalno. Za tiste, ki na srednjeveško zgodovinopisje gledajo z vidika današnjih spoznanj, se jim to zdi problematično tudi zaradi izjemne raznolikosti zgodovinopisnih oblik in praks, ki obsegajo vse od svetovnih kronik do izrazito lokalnih samostanskih zgodovin, od preprostih analitičnih zapisov, do interpretacije kompleksnih teoloških shem. Čeprav je bila na zahodu večina teh del napisana v latinščini in starogrščini, se je že v srednjem obdobju bizantinskega cesarstva (od 7. do 11. stoletja) ob starogrščini začela uveljavljati modernejša različica atiške grščine, na zahodu pa se ji v visokem srednjem veku pridružijo še t. i. ljudski jeziki, na katere je vplivala nastajajoča nacionalna književnost.

10.1.1. Skupne značilnosti

Sicer pa je ena najzanimivejših značilnosti srednjeveškega zgodovinopisja njegovo združevanje domnev o naravi zgodovinske resničnosti in »resnice« ter (na zahodu) odsotnost kakršnega koli predpisanega protokola historične interpretacije. Srednjeveški kronisti so si svojo terminologijo izposojali pri klasičnih rimskih avtorjih (npr. pri Ciceronu ali Kvintilijanu) ter se zgledovali pri njihovem pojmovanju zgodovine kot skladišču primerov dobrega in slabega ravnanja. V veliki meri jih je vodilo prepričanje, da zgodovina ni le opis preteklih dejanj, temveč tudi zbirka moralnih in političnih nasvetov.

Na podoben način so razumeli retorična pravila kompozicije, saj so jih – predvsem na zahodu – znali veliko bolje kršiti kot spoštovati. Po eni strani so se neprestano pritoževali nad grobim izražanjem in pomanjkljivo književno izobraženostjo svojih sodobnikov, po drugi pa jih je preganjal občutek, da jim obstoječe retorične konvencije onemogočajo tekočo pripoved. Podobno kot samostanski zgodovinar in samozvani regis franorum chronographus Rigord, ki je v uvodu svoje Kratke zgodovine francoskih kraljev (Chronique des rois de France) potožil, kako težko je posnemati sposobnosti antičnih avtorjev, so mnogi avtorji tedanjega časa preteklost doživljali kot kaos, ki mu je treba podeliti smisel. Pri opisu svojega dela so se na začetku najpogosteje naslanjali na izraza chronicus ali historicus, v 13. stoletju pa srečamo tudi izpeljavi chronographus in historiographus. Obe poimenovanji sta pomenili isto, izražali sta srednjeveško prepričanje, da je zgodovinar neka »podzvrst« pisatelja, ki ga zanimajo predvsem series temporum oziroma razvoj dogodkov skozi čas. Srednjeveški zgodovinar je o sebi dejansko razmišljal kot o kronistu in ne kot o avtorju. Pogosteje kot izraz pisanje je za svoje delo uporabljal pojme kot compilare, colligere, excerpere, breviare ali redigere – sestavljanje, zbiranje, povzemanje, krajšanje ali urejanje. Naziv scriptores (pisatelji) je bil rezerviran za prepisovalce in lepopisce, medtem ko so bili auctores (avtorji) predvsem tisti starodavni ali ugledni krščanski pisci, katerih besedila si je zgodovinar pri sestavljanju svojih del »izposojal«.

Temu ustrezno so vrednotili tudi svojo nalogo. Besede španskega škofa iz 16. stoletja, Izidorja iz Seville, dajejo slutiti, da so Ciceronovo ambiciozno geslo Historia magistra vitae, lux veritatis speljali na narratio rei gestae, tj. pripoved o »storjenih stvareh«. Pri tem so se sicer tudi srednjeveški pisci zavzemali za poročilo sine mendacio proferuntur (brez laži), pri čemer pa zgodovinarjev cilj ni bila toliko »resnica« v filozofskem ali epistemološkem smislu, temveč predvsem opis »resničnih stvari«. Šlo je za opis tistih res gestae, ki jih je zgodovinar poznal iz lastnih izkušenj ali iz starejših besedil o istem dogajanju. Glede na to ne preseneča, da je že v karolinški dobi prišlo do razlikovanja med »zgodovino«, »kroniko« in »anali« na eni strani ter gesta (goli kronološki popis »dejanj« velikih mož: kraljev, škofov, grešnikov, ne glede na njihov resnični pomen) na drugi ter da so do visokega srednjega veka zgodovinska besedila najpogosteje označevali z izrazoma »kronika« in »listine«. Po eni strani je torej srednjeveška zahodna in vzhodna (!) Evropa premogla izredno raznolikost zvrsti zgodovinopisja, npr. svetovne kronike, samostanske zgodovine, biografije, cesarske, kraljeve in dinastične kronike ter aristokratska, mestna in sholastična besedila, po drugi strani pa ji je bilo prav malo mar za formalne razlike, ki so pomembne za njihovo opredelitev. Zvrst za srednjeveške pisce zgodovine zahodne provenience kratko malo ni imela velikega pomena.

Pri opisovanju ciljev svojega dela so si na veliko izposojali od retoričnih tradicij Rimljanov, s katerimi so skušali ustvariti občutek trajnosti. Ta potreba je izvirala iz obdobja uveljavljanja krščanstva oziroma iz temeljitega preoblikovanja razumevanja narave časa, zgodovinske resničnosti in celotnega stvarstva, ki je to uveljavljanje spremljalo. Razlikovali so se samo v pojmovanju časa. Grki in Rimljani so namreč z zgodovino nasprotovali času. Z njo so človeška dejanja skušali rešiti pred pozabo. Čas je bil zanje cikličen, v naravi utelešen red, ki mu ljudje podrejajo potek svojih življenj. Premagati čas je zanje pomenilo vstopiti v neskončnost, prestaviti smrtnika v kraljestvo nesmrtnosti. Za kristjane, na drugi strani, je čas linearen, začne se s stvarjenjem sveta, konča pa z drugim prihodom Kristusa in dnem poslednje sodbe. Nekje vmes je prelomno utelešenje boga oziroma Kristusov prihod, ki čas razdeli na dva dela: na čas pred Kristusom in čas po njem.

Krščansko dojemanje časa je prelomno vplivalo na razumevanje zgodovine. Od tega trenutka dalje je predstavo o preteklosti odločilno usmerjala judovska tradicija, ki razvoj preteklih dogodkov pripisuje tako imenovani božji previdnosti. Zgodovinopisje glede na to ni moglo biti kaj dosti več kot pričevanje o božji skrbi za vse, kar je ustvaril. Po mnenju Charlesa Freemana, avtorja izjemnega dela Zaton zahodnega uma (The Clossing of the Western Mind), 655 je tak razvoj dogodkov pogubno vplival na večji del grške intelektualne tradicije. Konkretne vzroke za to kaže iskati v Pavlovem napadu na grško filozofijo in kasnejšem krščanskem prevzemanju platonizma. Vzroke za dokončno in uspešno prevlado mišljenja, po katerem naj bi z iskanjem vzrokov in posledic človeškega razvoja resno ogrožali božjo voljo, pa je mogoče pripisati pravovernosti bizantinskih vladarjev, ki so odločilno podprli uveljavljanje krščanstva in s tem krščansko razlago nastanka in razvoja sveta. Na prvi pogled obrobna legenda, da je leta 312 Konstantinu I. prav bog kristjanov izposloval zmago pri milivijskem mostu pred Rimom, je imela prelomne posledice. Z današnje perspektive je mogoče trditi, da sta bila kasnejši ekumenski koncil v Nikeji in spor okoli Kristusove (podrejene) vloge bogu očetu (arijanstvo) samo prvi večji posledici cesarjeve odločitve za krščanstvo. Na podoben način je mogoče razumeti tudi Konstantinov krst (337) na smrtni postelji in neuspeli Julijanov poskus obnovitve poganstva (361–363).

Med pomembnejše posledice te spremembe zato uvrščamo tako povečanje kot zmanjšanje vloge in pomena zgodovine v življenju ljudi. Po eni strani je zgodovina postala ogledalo vsega in vseh, odraz božje volje, po drugi strani pa je postalo precej manj pomembno, kako in zakaj se je nekaj zgodilo, bolj pa to, kaj se iz tega lahko naučimo o tistem, ki je vse to ustvaril. Po mnenju Marca Blocha so kristjani srednjega veka stvarni svet dojemali kot masko, ki zakriva vse resnično pomembne stvari.

Takšno gledanje je že v zgodnjem srednjem veku prispevalo k posploševanju zgodovine. Če namreč bog ponuja odrešenje vsemu človeštvu, potem ni razloga, da ne bi vsi delili iste zgodovine. Eden prvih pokazateljev te univerzalizacije so Evzebijeve časovne tabele, s katerimi je ta prebrisani zgodovinar, škof in diplomat omogočil korespondenco med različnimi sistemi štetja časa. Na podlagi njegovih tabel je bilo mogoče na isti časovni trak umestiti zapise različnih ljudstev, ki so sicer uporabljala najrazličnejše načine štetja. Poleg tega velja Evzebijeva kronika za prvo latinsko kroniko sploh.

Štiri stoletja kasneje je ta sistem izpopolnil Beda Častitljivi in tako dokončno uveljavil krščanski način štetja, obenem pa tudi potrdil pomen utelešenja boga za krščansko pojmovanje zgodovine. Na podoben način je Evzebij v svoji Cerkveni zgodovini (Historia Ecclesiastica; okoli leta 325) poskrbel za zlitje rimske in krščanske zgodovine, Konstantinovo spreobrnitev pa uporabil za temelj zgodovine, katere vodilo so s tem postali predvsem dogodki, povezani s krščansko vero in cerkvijo.

Projekt primerljivega obsega in vpliva, a s precej drugačno filozofsko usmeritvijo je v 5. stoletju uspel tudi Avguštinu, ki je v delu O božji državi (De civitate Dei, 413–426) 656 kot vzrok za neizogibno prepletenost svetega in posvetnega v človeški zgodovini predstavil izvirni greh. Od tega trenutka naprej velja, da sta Adam in Eva človeško življenje na tem svetu spremenila v kazen. Smrt, beda, trpljenje, zločini in podobne nadloge, ki jih človeštvo ob stvarjenju ni poznalo, so zaradi njunega greha postali stalnica našega življenja. Seveda pa po padcu bog ni v celoti zapustil svoje stvaritve, temveč je poslal Kristusa, da bi človeka odrešil. Po načelu nezaslužene milosti so se tisti, ki jim je bilo usojeno odrešenje, lahko osvobodili kazni, medtem ko oni, ki jim je bilo usojeno prekletstvo, niso imeli druge izbire kot človeško državo. Pred koncem časa se nato zgodovini obeh držav združita. Avguštin si namreč zgodovine ne predstavlja kot spirale uničenja in ponovnega rojstva, temveč kot proces, v katerem si človek lahko pridobi milost, zapravljeno z izvirnim grehom. Za razliko od antičnih avtorjev usode posameznega človeka ne povezuje z naravnim tokom zgodovine, temveč z delovanjem božje milosti. Podobno kot krščanski avtorji pred njim je tudi Avguštin preučevanje zgodovine razumel kot način za spoznanje božjih namenov. Skupaj z Orozijevimi Sedmimi knjigami proti poganom (Historiarum adversus paganos libri septem), ki predstavljajo nadaljevanje njegove Božje države, in skupaj z drugimi patrističnimi deli je za šeststo let odločilno zaznamoval krščansko zgodovinopisje. Z združevanjem preteklosti različnih ljudstev v eno samo vseobsegajočo svetovno zgodovino pa je občutno povečal njegovo simbolno moč. Njegova Božja država je ne nazadnje med najpomembnejšimi pogoji za združitev hagiografije – življenjepisov svetnikov – in zgodovinopisja.

V trenutku, ko je zgodovina postala svetovna, pa je bilo treba najti nov način njene delitve. Srednjeveški zgodovinarji so kronološke sheme oblikovali na podlagi Biblije. Pri tem so se med drugim naslanjali tudi na sanje in prerokbe iz Danielovih spisov Stare zaveze, ki se nanašajo na zaporedje svetovnih cesarstev, ali pa svoj čas usklajevali s šestimi svetovnimi obdobji iz Geneze (Prva Mojzesova knjiga) ali Knjige razodetja (5:1). Tridelno shemo, ki je bila še posebej priljubljena zaradi številčne podobnosti s sveto trojico, je bilo moč najti tudi v Babilonskem talmudu. Imenovali so jo vaticinium Eliae (Elijeva prerokba), predvidevala pa je tri glavna obdobja v svetovni zgodovini: pred postavo (daritev tore), pod postavo in po postavi (obdobje Mesije). To tridelno ali trojiško shemo, katere osrednji del je prihod Kristusa, je v 12. stoletju prevzel Joahim iz Fiorske in z njeno pomočjo napovedal konec sveta v sredini 13. stoletja.

Tudi sicer je Biblija močno vplivala na zgodovinopisje. Piscem je ponujala model za povezovanje dogodkov, oni pa so s svojo tipološko razlago Svetega pisma pomagali povezati dogodke iz Stare in Nove zaveze. V tipološki oziroma »figuralni« razlagi, kot jo je imenoval Erich Auerbach, postane predhodni dogodek, ki je podoben poznejšemu, njegov znanilec, njegova vrsta. Tipološka razlaga Svetega pisma se namreč od alegorične razlikuje po tem, da odkrije resnično in nujno ustreznost strukture in pomena izvirnega ali »tipičnega« dogodka ali sklopa dogodkov. S tem ti dogodki postanejo uporabni tako za nadaljevanje zgodbe kot tudi za njeno dopolnitev. V skladu s tem izpolnitev Svetega pisma pomeni tudi izpolnitev zgodovine, pa naj gre pri tem za razjasnitev tega, kar se je skrivalo v vzorcu predhodnih zgodovinskih dogodkov, navezovanje na poznejše dogodke ali poglobitev pomena same zgodovine.

Glede na povedano je mogoče nekoliko lažje razumeti, zakaj prav uveljavljanje tipološke razlage poveča pomen preteklosti za sedanjost. Staro namreč postane prerokba za novo, to, kar se dogaja danes, pa napoved tega, kar se bo zgodilo jutri. Obstoj sedanjosti določa obliko in razlago prihodnosti.

Skratka, z nastopom tipološke razlage postane zgodovina to, kar je še danes, in sicer način urejanja in razumevanja odnosov med dogodki, ki jih loči krajši ali daljši čas. Samostanskim kronistom, za katere je bila Biblija osnovno berilo, tega načina ni bilo težko prenesti v razlaganje zgodovine, vendar je imelo to za historično interpretacijo daljnosežne posledice. Kronisti so na vse, kar se je dogajalo v njihovi okolici, začeli gledati kot na izpolnitev svetih prerokb. Svoje vladarje so začeli primerjati z Davidom, Aleksandrom Velikim, Konstantinom ali Karlom Velikim. Za »novega Davida« je postalo merodajno, kaj sta naredila David ali Konstantin, med zapisom preteklosti in sedanjostjo pa se je vzpostavila odločilna vez.

Zgodovina kar naenkrat ni bila več samo razlaga preteklosti, temveč način za razumevanje sedanjosti. Srednjeveškim zgodovinarjem se ni zdelo potrebno preiskovati neposrednih vzrokov za to, kar se je dogajalo v njihovi okolici, saj so bili prepričani, da temu gotovo botrujejo dogodki iz preteklosti. Takšno gledanje zgovorno priča o njihovem pomanjkanju smisla za kronologijo. Določiti natančen datum dogodka v preteklosti namreč pomeni predvsem to, da nekemu dogajanju ali nekemu akterju priznamo njegovo časovno subjektiviteto, se pravi, da preteklosti ne obravnavamo ali vrednotimo s kriteriji sedanjosti. Srednjeveška tipologija pa si želi predvsem to, in sicer skuša zrušiti pregrade med preteklostjo in sedanjostjo, pretekle dogodke skuša potegniti iz preteklosti in jih oživiti z izkušnjami sedanjosti. Srednjeveško tipologijo vodi načelo, ki ga ameriški zgodovinar Tom Driver imenuje »načelo sodobnosti«, v katerem čas in zgodovinsko dogajanje nočeta zavzeti svojega položaja v kronologiji preteklosti, saj dogodek, ki je »bil«, prinaša pomen v »zdaj«. Zgodovina je način izkustva in ne zgolj preverljivo dejstvo, zato noče umreti, noče ostati kronološko postavljena v preteklost. Namesto tega se zgodovina razlaga kot tradicija, ki predvideva, da med tem, kar se dogaja »takrat«, in med tem, kar se dogaja »zdaj«, obstaja določena istovetnost. Podobno kot Balijci, ki jih je preučeval Clifford Gertz, ljudje v srednjem veku v preteklosti niso toliko iskali vzrokov za to, kar se jim je dogajalo, temveč so se razgledovali za standardi, po katerih bi bilo treba sedanjost soditi. Ali, rečeno drugače, iskali so predvsem zanesljiv vzorec, po katerem bi lahko pravilno oblikovali sedanjost. Kot meni Gabrielle Spiegel, ena najboljših strokovnjakinj za zgodovinopisje srednjega veka, so ljudje v srednjem veku sicer občutili resničnost preteklosti, niso pa bili sposobni z enako ostrino zaznati njene oddaljenosti. In prav to je po njenem mnenju razlog za to, da se niso zavedali anahronizmov v svojem načinu podajanja preteklosti. Razlog za to je razumljiv, njihova obravnava preteklosti je namreč odpirala vse možnosti, da so s preteklim razlagali sedanje. »Politična uporabnost zgodovine« v srednjem veku je temeljila na tradicionalističnem odnosu srednjeveške družbe do preteklosti.

Po drugi strani lahko ugotovimo tudi, da si je le malo kompleksnih družb tako jasno uredilo življenje v skladu s svojim dojemanjem zgodovine. Še več, zgodovinski zgledi so prav v srednjem veku začeli odločilno vplivati tako na formalno ureditev posameznih skupnosti (od mestnih državic do cesarstev) kot tudi na potek vsakdanjega življenja njihovih prebivalcev. Obravnava preteklosti je torej bolj kot kdaj koli dotlej vplivala na formiranje običajev, hkrati pa so običaji prerasli v sestavni del družbene norme. Lahko bi celo rekli, da se je prav v srednjem veku oblikovala osnovna struktura družbene norme. Od tega trenutka naprej je bilo mogoče vse pogosteje slediti neki družbeni normi, ki je navadno temeljila na nekdanjem običaju in že sama po sebi veljala za dobro.

Politični položaj zgodovinopisja je bil nekoliko bolj zapleten. Teoretično je srednjeveška oblast izvirala od boga, kar pomeni, da so se v načelu tako vladarji kot vladani skušali ravnati po njegovih navodilih in mu ustreči. To nadčasovnost srednjeveškega koncepta vladanja je omogočala formula rex Dei gratia (»kralj po božji volji«), simbolizirala pa slovesna posvetitev vladarjev. Glede na to je mogoče reči, da je bila teološka podlaga srednjeveških oblastnih razmerij zavestno nezgodovinska, saj je vladar s posvetitvijo prevzel oblast ne glede na preteklost. Po drugi strani je posvetitev poskrbela samo za legitimnost vladanja. Srednjeveškim kraljem in vladarjem je dala samo osnovo za vladanje, za vse drugo je morala poskrbeti zgodovina. Glede na to je imel nemški sociolog Max Weber še kako prav, ko je ugotovil, da so srednjeveški vladarji svojo oblast uveljavljali tudi z »močjo večnega včeraj«.

S tem ni želel opozoriti samo na globoko zakoreninjenost spoštovanja do preteklosti v srednjeveški družbi, temveč tudi na njeno izkoriščanje za konkretne nakane. Ali, kot bi dejal Joseph R. Strayer: »vsak načrt za prihodnost je bil odvisen od vzorca, ki je izhajal iz preteklosti«. 657

Izkustvo resničnosti sodobnega političnega življenja je temeljilo na večnem pomenu preteklosti za prihodnost, primeri iz preteklosti pa so imeli razlagalno moč za izražanje resnične in prave narave aktualnih oblik političnega delovanja. Na ta način je preteklost predstavljala ideološki okvir utemeljevanja, ki je poskušal najti legitimnost v izposojeni avtoriteti zgodovine, ki so jo razumeli kot navidez realno, čeprav izredno prepustno in krhko tradicijo. Zgodovinopisje v srednjem veku je bilo zato pomembno prav zaradi svoje sposobnosti, da se ukvarja s sodobnim političnim življenjem, tako da trenutne dogodke prestavi v preteklost, predpise in polemike pa vnese v konstruirano zgodovinsko zapuščino.

To delno pojasni, zakaj so se v srednjeveškem političnem življenju tako pogosto sklicevali na izmišljene dogodke, zgodovinske legende in mite ter jih prilagajali trenutnim potrebam. Zaradi pomanjkanja kritičnega védenja je preteklost sčasoma postala neusahljivi vir argumentov za spreminjanje razumevanja sveta in politike. Na podlagi ustrezne prilagoditve za vsakokratne potrebe je bilo mogoče njeno moč s pridom izkoristiti za vse. Eden najbolj razvpitih primerov takega ravnanja je zapis križarske preteklosti Karla Velikega, ki so ga podpisali menihi iz Saint-Denisa. To je seveda samo eden izmed številnih primerov, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da srednjeveški kronisti niso poznali jasne ločnice med preteklostjo in sedanjostjo. Med njimi je namreč težko najti kogar koli, ki ne bi verjel v politično uporabnost zgodovine. Nasprotno, iz nje so s pridom črpali utemeljitve za oblikovanje tradicije nastajajoče nacionalne zgodovine. Glede na to ne preseneča, da je prav ta naravnanost vplivala tudi na historično govorico tedanjega časa. Prevladovala je namreč kronološko urejena pripoved, prešita s »pomeni« iz zgodovine. Neka vrsta series temporum ali zaporedje tistih moralno pomembnih dogodkov, ki so predstavljali res gesta zgodovinarjevega študijskega predmeta. Pripovedna zgradba večine srednjeveških zgodovinskih besedil, pa tudi srednjeveške književnosti na splošno, je bila sestavljena iz serije kronološko urejenih epizod ali prizorov, čeprav se je neredko zgodilo, da so kronološki red določale ambicije pisca in ne resnični redosled dogajanja. Glavni namen take organizacije pripovedi je bil v tem, da ustvari njeno epizodnost, se pravi, da spremlja določeno temo, ki nastopa v različnih ločenih dogodkih. Ta vzorec srečamo že v zgodnjih srednjeveških besedilih, npr. v Zgodovini Frankov (Historia Francorum) Gregorja iz Toursa. Slednje, kot bomo videli v nadaljevanju, odlikuje tudi živ prikaz dogodkov in oseb, predvsem pa se v njem izkaže, da za srednjeveškega bralca ni bila najpomembnejša logična razlaga, temveč stalna primerjava med človeškim ravnanjem in krščanskim naukom.

Tako tisti, ki so pisali v latinščini, kot oni, ki so preteklost predstavljali v lokalnih jezikih, so svoje pripovedi organizirali kot precej natančno zaporedje epizodnih enot oziroma živih opisov prizorov. Pri tem so junake, ki naj bi služili za zgled, predstavljali skozi njihova velika dejanja. Bolj kot logiki so v oblikovanju svoje zgodbe sledili temu, kar je Auerbach imenoval »vizualna plastičnost«. 658 Rezultat takega načina predstavitve je bila pripoved, sestavljena iz kronološko razporejenih, vendar vzročno nepovezanih zaporedij dogodkov, ki so bili nanizani vzdolž bolj ali manj jasno opredeljene časovne osi.

Očem modernega bralca se ta serijski in na videz brezvsebinski način pisanja zgodovine zdi kaotičen in brez smisla, vendar gre v resnici za poseben način branja. Na videz »gola srednjeveška besedila« zahtevajo drugačno branje. Pod površinsko digresijo se skriva vsebina, iz katere so izhajali moralni nauki in ideološki argumenti. V »času na sredini« zgodovinska besedila pravila niso nastajala zaradi nepristranskega zanimanja za preteklost. Večina običajnih načinov upovedovanja, pa naj gre za simetrično uravnoteženje dobrih in slabih exempla, oblikovanje dvostranskih pripovedi ali ponavljanje in tematsko prepletanje sklopov dogodkov, je služila obojemu: povezovanju razdrobljene pripovedi in izrekanju naukov in moralnih sodb. Ko to enkrat razumemo in začnemo pomene srednjeveških besedil razbirati tako iz strukturnih značilnostih kot tudi iz pripovedne varčnosti srednjeveške kronike, postane srednjeveško zgodovinopisje še kako zanimivo.

10.2. ODCEP VZHOD

Oto Luthar

10.2.1. Bizantinsko zgodovinopisje

Preden se posvetimo značilnostim, ki jih je srednjeveškemu zgodovinopisju prispeval Bizanc, skušajmo ugotoviti, kaj se je na ozemlju antične Grčije dogajalo s starogrško kulturo potem, ko so z njo pet stoletij upravljali (staro)rimski avtorji. Razumljivo je namreč, da do ponovnega odkritja s strani renesančnih avtorjev le-ta ni mogla ostati nedotaknjena, temveč se je ohranjala in spreminjala skozi dela rimskih dedičev, v tem primeru predvsem skozi dela bizantinskih avtorjev. Pri tem mislimo na filozofe, zgodovinarje in kroniste, ki se kljub dejstvu, da je bila njihova prestolnica precej bliže Atenam kot Rimu in v času vzpona makedonskega kraljestva zaveznik Aten, niso pojmovali za naslednike grških držav, temveč za nadaljevalce tradicije starega Rima. Konstantinopel, katerega začetki segajo v leto 324 (zrasel je iz Bizanca), si zato ni nikoli lastil naslova »nove Atene«, ampak se je, razumljivo, oklical za »novi Rim«, novo središče nekdanjega imperija. Skozi vseh enajst stoletij so njegovi prebivalci poudarjali to dejstvo ter ohranjali tradicijo rimskega imperija in se zato kljub novem imenu cesarstva niso nikoli predstavljali za Bizantince. Po drugi strani so bizantinisti argumentirano osvetlili dejstvo, da je kljub prelomu, ki ga predstavlja prodor krščanstva, bizantinsko zgodovinopisje logično nadaljevanje grške zgodovinske misli, točneje, nadaljevanje grškega pragmatičnega zgodovinopisja, saj je le-to bistveno vplivalo na rimsko zgodovinopisje. 659 Ne glede na to moramo še enkrat poudariti, da so bili bizantinski avtorji nasledniki starorimske dediščine in da jih od tega ni nič odvrnilo. Kot kaže, na to ni mogel vplivati niti stvarni potek zgodovine, potek, katerega prelomnice so precej drugačne od tistih na zahodu, in, končno, potek, zaradi katerega govorimo o treh obdobjih bizantinskega cesarstva. 660

Čas od nastanka Konstatinopla v prvi četrtini 4. stoletja do vzpona islama v 7. stoletju označujemo za zgodnjodobo, obdobje med 7. stoletjem in smrtjo Vasilija II. (1025) oziroma turško osvojitvijo Male Azije okoli leta 1070 imenujemo srednja doba, za zadnje ali pozno obdobje pa velja čas od druge polovice 11. stoletja do turške osvojitve Konstantinopla (1453). Pri razmejitvi srednje in pozne dobe se mnenja bizantinistov sicer nekoliko razhajajo, saj eni za začetek zadnjega obdobja raje navajajo četrti križarski pohod in križarsko opustošenje Bizanca leta 1204, vendar je za našo pripoved to manj pomembno. Bolj nas zanimajo prelomnice, ki so narekovale razvoj zgodovinopisja, in o teh bomo več razpravljali kasneje.

Na tem mestu smo v prvi vrsti dolžni predstaviti procese, ki so bizantinskim zgodovinopiscem oblikovali pogled na svet zunaj in znotraj cesarstva. Pri tem se spomnimo, da so v predstavah Bizantincev zgodnjega obdobja zunaj meja cesarstva obstajale samo tri kategorije ljudi: poleg tradicionalnih sovražnikov Perzijcev in Sasanidov samo še »barbari«. Tovrstno poimenovanje je gotovo posledica imperialne drže pripadnikov ogromne države, ki se je v zgodnji dobi še vedno raztezala od Gibraltarja do Evfrata. Drugi, če ne celo prvi, in najpomembnejši prelom s starogrško tradicijo pa predstavlja Konstantinov krst in njegova pobuda za prilagoditev Svetega pisma. Po mnenju nekaterih se ta pomembni cesar za krščanstvo ni odločil zaradi domnevno čudežne ozdravitve, temveč iz političnih razlogov. Vse globlji razkol med kristjani in »pogani« je namreč resno ogrožal obstoj cesarstva, po drugi strani pa naj bi v avtoritarnem krščanstvu videl priročno mentalno orodje za ohranitev svoje moči in vpliva. Po mnenju Vatikanu manj naklonjenih avtorjev je z delitvijo oblasti na sveto in posvetno vsaj za tri stoletja podaljšal življenje imperija, po drugi strani pa je državo dodatno oslabil. Prodor Perzijcev (614), njihovo zavzetje Jeruzalema in kasnejši poraz v boju z Arabci ob reki Jordan (636) se je namreč sprevrgel v katastrofo, s katero se konča tako imenovano obdobje civilizirane antike in začne povsem drugačno obdobje srednjega veka. Glede na to ne preseneča, da se je konec zgodnje bizantinske dobe Konstantina, Teodozija in Justinijana v zavest Bizantincev vtisnil na podoben način, kot se je v zavest zahodnjakov vtisnil propad starega Rima. Ali, rečeno drugače, za oboje sta prelomnici, ena v 5. (vpadi Germanov in Gotov na Apeninski polotok), druga v 7. oziroma 8. stoletju (arabski obleganji Konstantinopla v letih 678 in 717). V tem času se je po mnenju bizantinistov izgubilo tudi največ virov, in če ne bi bilo spisov Teofana (Teophánes) in patriarha Nikeforja (Nikephoros), ki sta o tem pisala na začetku 9. stoletja, o tem obdobju danes ne bi vedeli prav veliko. Poleg tega je njuno delo pomembno tudi zato, ker se je vmes izgubilo tudi precej virov, iz katerih sta sama še lahko črpala.

Podobno stališče se je uveljavilo tudi v zgodovinopisju, ki je razliko med zgodnjo in srednjo dobo med drugim interpretiralo kot razliko v razmerju takratnih velesil. Iz tradicionalnega spopada med vzhodnorimskim cesarstvom in Perzijo se je oblikoval trikotnik, katerega daleč najdaljšo stranico je sedaj predstavljalo razmerje do Arabcev, krajšo pa odnos do zahodne Evrope. Tudi pozno dobo je mogoče predstaviti kot trikotnik istih partnerjev, le da sta bila akterja na jugovzhodu v zatonu, zahodna Evropa pa v vzponu. Tega videza ni mogla popraviti niti začasna restavracija imperija leta 1261 niti poskusi, da bi iz podanikov naredili narod Bizantincev.

Poleg političnih in vojaških dogodkov pa je bila za zgodovinarje vseh treh dob pomembna tudi kulturna produkcija. Produkcija, ki je obsežna in skromna obenem. Skromna zato, ker je večina za zgodovinarje najpomembnejše dokumentacije uničena, obsežna zato, ker se je kljub uničenju ohranilo okoli 50.000 rokopisov. Glede na to tisti, ki preučujejo zgodovino Bizanca, ne morejo tožiti, da nimajo virov, čeprav po drugi strani upravičeno tarnajo, da manjkajo najdragocenejši dokumenti. Vse, ki se zanimajo za socialno zgodovino, jezi dejstvo, da je z relevantnim arhivskim gradivom mogoče »pokriti« le gospodarsko zgodovino Egipta, pa še to samo do prihoda Arabcev. In Egipt sploh ni bila ena najpomembnejših provinc. Vse drugo pomembnejše gradivo je izginilo in z njim tudi možnost korektne rekonstrukcije življenja države in njenih podanikov v obdobju med 7. in 14. stoletjem. Čas pred tem je namreč sorazmerno dobro opisan v delih avtorjev, ki so še vedno sledili tradiciji antičnega zgodovinopisja. Z uničenjem ogromnega dela davčne in ostale dokumentacije, povezane s populacijsko dinamiko ter upravljanjem cesarskih in plemiških posestev, je izginila množica podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče rekonstruirati stvarno življenje cesarstva. Zato ne preseneča, da so se raziskovalci zatekli k arheologiji oziroma k rezultatom arheoloških izkopavanj, ki so do določene mere potrdila njihova predvidevanja o razvoju po katastrofi v 7. stoletju. Izkazalo se je, da se način življenja ni bistveno spremenil, zato pa naj bi se dramatično spremenilo življenje v nekaterih urbanih središčih. Nekatera mesta naj bi njihovi prebivalci zapustili čez noč, v drugih pa naj bi, podobno kot na zahodu po 5. stoletju, prišlo do izjemnega upada urbane kulture.

Edini dejavnik, ki izkazuje nasprotni razvoj, je cerkev, in to v fizičnem in duhovnem smislu. Z vztrajno širitvijo krščanstva ni naraščalo le število vernikov, temveč tudi število cerkva, samostanov in tistih, ki so za vse to skrbeli. V pomanjkanju gradiva za gospodarsko in socialno zgodovino nasploh se zato tu in tam lahko naslonimo na nekaj samostanskih arhivov, od katerih pa je večina nastala v samostanih na gori Atos, na jugu Apeninskega polotoka ter v dveh, treh primerih, v Mali Aziji. V pomoč so nam tudi kratke cerkvene zgodovine, katerih avtorji (npr. Sozomen inEvagrij Sholastik) so črpali izključno iz tega gradiva. Za vse drugo obstajajo dela bizantinskih kronistov in zgodovinarjev, iz katerih pa kljub širokim opisom ceremonij in dvornega dogajanja ne izvemo nič o vsakdanjem življenju. Kot bomo videli kasneje, so tako dela kronistov kot tudi dela zgodovinarjev srednjega in poznega obdobja bolj osredotočena na obliko in ponavljanje starih resnic kot na vsebino, zaradi česar ne izvemo tudi nič o osebnih pogledih njihovih avtorjev.

Svetlo izjemo predstavlja vojskovodja in posestnik Kekavmen (Kekauménos), ki mu v nadaljevanju posvečamo celotno podpoglavje, ne smemo pa pozabiti tudi na zbirke anekdot o menihih. V slednjih namreč izvemo nekoliko več o pravem življenju za samostanskimi zidovi, o življenju, ki ga v vse bolj razširjenih življenjepisih svetnikov ni mogoče niti zaslutiti. Iz Kekavmenovega Strategikona (Strategikón) pa se nam za trenutek prikaže življenje galatijske vasi, za hip zagledamo »pravo« egiptovsko puščavo in za trenutek se znajdemo na urejenem posestvu premožnega »Bizantinca«. Vse ostalo nam ostane skrito za zgoščenimi opisi političnih dogodkov in vse večjim interesom za cerkveno zgodovino. Ne glede na to, da je vpliv starogrške kulture začel upadati postopoma, in ne glede na to, da se do 7. stoletja tudi način interpretacije preteklosti ni kaj bistveno spremenil, ne smemo pozabiti, da je Konstantinova doba in z njo prva razdelitev med posvetno in cerkveno oblastjo tudi v bizantinskem zgodovinopisju povzročila prelomne spremembe. Uveljavljanje cerkvene zgodovine in zgodovine njenih najvišjih predstavnikov ni vplivalo samo na klasične zgodovinarje, temveč je odločno usmerjalo tudi delo kronistov. Po drugi strani pa tudi ta sprememba, podobno kot vse dotedanje, ni bila niti hitra niti dokončna. Podobno kot klasični historiki so se tudi biografi cerkvenih dostojanstvenikov in kronisti še vedno precej zgledovali pri avtorjih iz klasične antike. Sprememba, ki se je dokončno uveljavila šele v 5. in 6. stoletju, je dejansko samo poglobila razliko med pisanjem tradicionalnih zgodovinarjev in kronistov. Prvi so še vedno prisegali na dela Herodota in Tukidida, drugi pa svoje kronike praviloma začenjali z Adamom in zaključevali z obdobjem, v katerem so živeli sami.

10.2.2. Kronisti

Prav v delih kronistov je prišlo do zanimivega zlitja biblijske oziroma judovske ter perzijske in starogrške tradicije, pri čemer je večina avtorjev svoje bralce obveščala, da je bog ustvaril svet okoli 5500 let pred Kristusovim rojstvom – dvesto let gor ali dol. Še več, vsi razen Evzebija so menili, da se je to moralo zgoditi nekje na začetku pomladi, najverjetneje okoli 25. marca. Vse drugo je, vsaj do vesoljnega potopa, precej bolj megleno. Opisi se začno z Adamom in njegovim poimenovanjem živali in nadaljujejo s Kajnovimi meritvami zemlje. Sledijo izumi glasbenih instrumentov, kovanje bakra in železa ter začetek živinoreje. Največja pridobitev teh davnih časov je po mnenju kronistov izum hebrejskih črk. Serija spoznanj in izumov se nadaljuje z razdelitvijo leta na mesece in tedne ter poimenovanjem zvezd in planetov, razen lune in sonca, ki naj bi ju poimenoval kar stvarnik sam. Ostalih pet v zgodnji bizantinski dobi znanih planetov je dobilo imena bodočih grških bogov (Kronos, Zevs, Ares, Afrodita, Hermes), kar po mnenju avtorjev kronik pomeni, da Grki pri izbiri imen za svoje bogove niso bili niti malo izvirni. V opisih obdobja po potopu interpretacije kronistov v veliki meri sledijo pripovedi iz Stare zaveze. Po tej katastrofi naj bi si svet razdelili Noetovi sinovi, njim pa so sledili njihovi potomci, med katerimi izstopa velikan Nimrod, ki ga nekateri predstavljajo tudi kot prvega astrologa. Med velikane se je vpisal tudi Kronos, sin Urana in Afrodite, ki si je podvrgel Sirijo in Perzijo in postal »prvi vladar ljudi«. Poročil naj bi se s Semiramido (Semiramis), ki so jo Asirci poznali pod imenom Rea, in imel z njo tri otroke, Ninosa, Zevsa (ali Pikosa) in Hero, ki je kasneje postala Zevsova/Pikosova žena. Ninos, ki se je po smrti očeta poročil z materjo (Semiramido), in od tedaj v zavesti Bizantincev velja za začetnika incesta, je ustanovil znamenito mesto Ninive, Zevs, sicer kralj Italije, pa je sčasoma postal znan po neštetih ljubicah in kopici otrok. Med njegovimi sinovi izstopa Hermes, ki je po neuspelem uporu proti svojemu očetu pobegnil v Egipt, kjer so ga postavili za kralja. Nasledil ga je Hefajst, ki so si ga bralci kronik zapomnili po tem, da je uvedel monogamnost (za ženske), in po čudežnih opankah, ki mu jih je na priprošnje poslalo nebo in s pomočjo katerih je lahko koval orožje iz železa.

Čeprav imena junakov in opisi različnih dogodkov močno spominjajo na značaje in doživljaje različnih starogrških bogov in junakov, le-ti ostajajo v ozadju oziroma se v njihovih vlogah pojavljajo novi liki z novimi poslanstvi. Današnji bralec dobi občutek, da tako imenovani poganski bogovi zapolnjujejo čas in prostor, ki ga ni pokrila Biblija. Namreč takoj, ko vsakokratni avtor svojo pripoved pripelje do Abrahama in kasneje do Mojzesa, junaki izgubijo mitološki značaj. Od kralja Salamona naprej velike starogrške zgodbe (npr. trojanska vojna) samo še mestoma zaidejo v osrednjo pripoved, pa še takrat vir ni izvirno delo, temveč ustrezna predelava dela enega od prejšnjih bizantinskih piscev. Ena najbolj znanih je gotovo Diktisova (Diktys) predelava Homerjeve Iliade.

Stvari se »dokončno uredijo«, ko na prizorišče stopi Kristus. Politično scenografijo obvladujejo rimski vladarji, med katerimi izstopajo tisti, ki so pri razširjanju ali zatiranju krščanstva odigrali pomembnejšo vlogo. Tako se skoraj v vsaki kroniki srečamo z Avgustom, katerega veličastna širitev rimskega imperija vendarle ne more zasenčiti Kristusovega rojstva. Tiberij je pomemben zato, ker je vladal v času Kristusovega križanja, Neron pa kot prvi resnejši preganjalec kristjanov. Zahodnorimsko obdobje skleneta Dioklecijan in Maksimijan, ki sta se med zadnjimi upala zoperstaviti krščanstvu in ju je zato oba doletela nasilna smrt (sic). Bralec si lahko v resnici oddahne šele v trenutku, ko na prizorišče stopi cesar Konstantin, ki se je skupaj z materjo Heleno dal krstiti takoj potem, ko se je v sanjah srečal s svetima Petrom in Pavlom oziroma ko ga je po nenadni bolezni še bolj nenadno pozdravil papež Silvester. Zanimivo je tudi to, da v trenutku, ko Konstantin prestolnico cesarstva preseli v »novi Rim«, ki po prvem koncilu v Nikeji postane tudi »novi Jeruzalem«, bizantinska zgodovina v kronikah postane znova povsem izrazito lokalna. Onkraj meja cesarstva v pisanju kronistov srečamo samo še tradicionalne nasprotnike – Perzijce. Tem se kasneje pridružijo Arabci, Slovani in tu in tam kako pleme z imenom, medtem ko vsi ostali še naprej ostajajo v kategoriji barbarov.

10.2.3. Bizantinski zgodovinarji in spreminjanje ter ohranjanje antične dediščine

Ne glede na to in ne glede na dejstvo, da so bizantinski avtorji svojo interpretacijo povsem prilagodili krščanskemu pojmovanju zgodovine, moramo takoj na začetku poudariti, da njihova dela kljub zaletavosti skrajnežev, ki so pozivali k izgonu antične literature, 661 vendarle predstavljajo sintezo krščanske in klasične kulture. Sintezo, v kateri so se dela klasičnih zgodovinarjev ohranjala vsaj v tolikšni meri kot v kasnejših arabskih prevodih. Res je sicer, da so mnogi bizantinski zgodovinarji menihi med 9. in 14. stoletjem ponosno trdili, da ne vedo nič o klasični poeziji, retoriki in filozofiji, res pa je tudi, da se je v okviru bizantinskega cesarstva skoraj v celoti ohranil starogrški šolski sistem, ki je otroke učil brati, pisati in govoriti s pomočjo del klasičnih pesnikov, pisateljev, filozofov in zgodovinarjev. Podobno kot v zahodnem delu cesarstva se je namreč tudi v Bizancu uveljavil dvodelni klasični šolski sistem »sedmih predmetov«. V okviru slovnice, retorike, geometrije, glasbe, aritmetike, logike in astronomije so učenci kljub zadržkom do antičnih avtorjev še vedno brali dela Homerja, Demostena, Menandra, Evripida, Tukidida, Hezioda, Platona in Izokrata. Po mnenju oxfordskega bizantinista N. G. Wilsona se je tovrstni kurikul uveljavil najkasneje okoli leta 100 pr. Kr. Rimski učitelji v času Boetija so zanj iznašli samo novo ime (trivium in quadrivium), Bizanc pa je v 8. stoletju za quadrivium prispeval samo še drugo poimenovanje: tetraktys. Tudi sicer je ostanek rimskega imperija v tem času znova postal središče evropske učenosti, o čemer priča tudi biografija svetega Cirila. V njej med drugim izvemo, da so morali vsi, ki so želeli pridobiti dobro »višjo izobrazbo«, nujno v Konstantinopel. V tem delu bivšega cesarstva se namreč ni ohranjala samo kultura njegove zahodne polovice, temveč tudi starejša »poganska« tradicija. Pri tem je treba opozoriti na to, da »pogansko« v času Bizanca ni imelo istega pomena, kot ga je pridobilo v času prevlade rimskokatoliške cerkve. »Pogansko« je na vzhodu še vedno pomenilo to, kar ponazarja latinska beseda paganus, in sicer preprosto, kmečko, nerazgledano. Za pogane so izvorno proglasili preproste kmečke ljudi, katerih verovanje je bilo tesno povezano z naravo. Šele Vatikan je poskrbel za izrazito slabšalni pomen tega poimenovanja s tem, ko je v času intenzivnega pokristjanjevanja poganske simbole začel slikati kot znamenja zla.

Glede na to je razumljivo, da bizantinska cerkev ni nikoli dokončno cenzurirala antične literature. Dober primer za to je zgodba Joanesa Itala (Ioánnes Italós), nadebudnega učenca Mihaela Psela (Mikhaél Psellós), ki je oboževal Platonovo filozofijo. Ko je njegovo navdušenje nad Platonom postalo preveč očitno, so ga izobčili (1082), vendar njegova dela zato niso izginila. Prav tako ni nikomur padlo na pamet, da bi zaradi tega uničil Platonova dela. Prevladovalo je stališče, da se je kljub nekaterim očitnim zmotam iz del antičnih avtorjev mogoče veliko naučiti. Učenjaki so še vedno z velikim zanimanjem brali antično poezijo, filozofijo in zgodovino in pri tem najpogosteje posegali po kopijah, ki so prihajale iz Egipta. Tam so namreč ustvarili največ prepisov, Aleksandrija pa je razpolagala z najboljšo distribucijsko mrežo. Tako imenovana »nevarna besedila« so od tam potovala po celem Sredozemlju in doživljala različne usode. V Bizancu so jih ob izbruhih »cenzure« kdaj pa kdaj tudi nekoliko priredili, tako da so izpustili najbolj neprimerna mesta. Navadno tista, ki govorijo o ljubezni, spolnosti in prostituciji. Dogajalo se je tudi, da so takšno mesto samo zaznamovali, kasneje pa so pogosto izginila iz besedila. Velikokrat se je cenzura zadovoljila že s tem, da je omejila dostop do te vrste literature. Zanjo so večkrat rezervirali posebne police knjižnic ali pa so vpogled v sporna dela omogočili samo zaupanja vrednim bralcem.

Ne glede na vse to pa je težko govoriti o cenzuri v pravem smislu besede. Bizantinski avtorji so se namreč zelo težko odločali za katero koli obliko omejevanja dostopnosti oziroma so izdelali relativno malo število prirejenih verzij antičnih besedil. To prakso srečamo šele kasneje. Na primer v 16. stoletju, ko je papež Gregor XIII. avtoriziral prilagojeno izdajo Boccaccievega Dekamerona, ali v viktorijanski Angliji, ki je izdala posebno verzijo Shakespearja in poskrbela za izbris tistih besed, ki jih ni kazalo na glas prebirati v krogu družine.

V Bizancu tovrstne cenzure ne srečamo. Prej nasprotno. Čeprav skrčen na tretjino prejšnjega obsega, je Bizanc uspel ohraniti klasično izročilo tudi v najburnejšem času med 7. in 9. stoletjem: v času arabskih osvojitev na jugu, slovanskega pohoda in nastanka bolgarske države na severovzhodu ter po izgubi ozemelj na Apeninskem polotoku in Siciliji. Ohranila so se tako dela kronistov in njihova nagnjenost k opisovanju katastrof ter brskanje po zasebnem življenju javnih osebnosti kot tudi kronološke skice dogajanja v cesarski palači in poljudna tolmačenja božjih dejanj.

Glede na to je mogoče z gotovostjo trditi, da je kljub trajnemu upadanju kulturnih standardov po propadu zahodnorimskega cesarstva prav bizantinska kulturna kompetenca omogočila, da sta se grška in rimska kulturna dediščina ohranili vse do njenega ponovnega odkritja v času renesanse. Kljub slabšemu javnemu šolstvu, upadanju naklad rokopisov vseh vrst, njihovi slabši distribuciji ter kljub uničenju ogromne količine knjig v času opustošenja Konstantinopla v četrti križarski vojni je bizantinski državi vendarle uspelo zadržati takšno raven znanja in veščin, ki je še omogočala, da se je ohranila večina antične literarne zapuščine v najširšem smislu. Vzemimo na primer visoke državne uradnike, ki so morali za nastop vidnejše funkcije predložiti dokazila o ustrezni izobrazbi, predvsem pa so morali dokazati, da besede »tekoče lijejo izpod njihovega peresa«. 662 Za razliko od kitajskih uradnikov, ki so jih pred nastopom službe zaprli v prazno sobo in jim naročili, naj napišejo vse, kar znajo, bi bizantinski kandidat v podobnem položaju verjetno moral paziti, kako in ne kaj naj piše. Upoštevati bi moral predvsem normo idealne atiške proze, podobno kot so si govorniki tistega časa prizadevali posnemati stil Perikla in Demostena.

Poenostavljanje in približevanje pogovornemu jeziku so si lahko privoščile samo kronane glave: Konstantin Porfirogenet (Konstantinos VII. Porphyrogenetos, 905–959) na primer, ki je v uvodu svoje knjige o ceremonijah napovedal, da bo ob atiškem uporabljal tudi preprostejši jezik. Kasneje, v 12. in 13. stoletju, so se k preprostejšemu jeziku lahko zatekali tudi drugi, izvirnejši avtorji, ki so podobno kot Niket Honiat (Niketas Khoniátes, 1155/57–1217) skušali preseči neživljenjski učeni jezik »afektiranih avtorjev« (Wilson 2003, 8). Sicer pa so za vse veljala stroga pravila jezika, ki se v govorjeni obliki ni uporabljal vsaj pol tisočletja. Vsakdo, ki je pričakoval, da ga bodo brali, je moral obvladati besedni zaklad antičnih avtorjev in si pri tem pomagati s priročnimi slovarji učenih besed, ki sicer že stoletja niso bile v vsakdanji rabi. Kljub temu da so se z njihovim stilom in besednim zakladom srečali že v šoli, uporaba tega arhaičnega jezika še zdaleč ni bila preprosta. Zato ne preseneča množica leksikografskih priročnikov, ki so opozarjali na izraze, ki se jih ne sme uporabljati. Med najbolj znana zgodnja tovrstna dela sodita dve Poluksovi (Iulius Pollux oziromaPolydeukes) knjižici jezikovnih vodičev, ki ju je posvetil bodočemu cesarju Komodu, najmlajša kvalitetna dela te vrste pa segajo v 14. stoletje. Mnoga od njih so se ohranila tudi zato, ker so se pri njih napajali tudi nekateri tradicionalistični avtorji s konca 18. stoletja. Bizantinisti in drugi zgodovinarji 19. in 20. stoletja so prav tem strogim jezikoslovnim priročnikom pripisovali velik del odgovornosti za stilno neizvirnost bizantinskih avtorjev. Predvsem pa so vsi po vrsti opozarjali na to, da se tudi avtorji, kot sta bila Mihael Pselos in Ana Komnena, niso mogli otresti vpliva tega izrazito umetnega jezika. Pravzaprav je glavna razlika med dobrimi in slabimi bizantinskimi pisci prav v tem, kako vešče znajo uporabljati jezikovno normo oziroma kaj so z relativno skromnim naborom izrazov sposobni ustvariti. Nekako v ta čas lahko uvrstimo tudi dokončno oblikovanje diglosije oziroma soobstoja dveh jezikov: »učenega«, ki so ga obvladali zelo izobraženi posamezniki, in ljudskega, ki se je stalno spreminjal. Slednje je ne nazadnje ugotavljala tudi Ana Komnena, ki se je (tudi) zato, da je lahko napisala Aleksijado, prav tako morala naučiti »tega arhaičnega jezika«, na koncu pa je ugotovila, da neizobraženi sodobnik njenega pisanja tako ali tako ne bo mogel razumeti.

Glede na to je obstojnost te norme še toliko bolj presenetljiva. Podobno kot nas danes morda preseneča dejstvo, da so se kljub agresivnemu uveljavljanju Svetega pisma »poganski« avtorji ohranili v naboru obveznega branja. Bizantinisti to med drugim pripisujejo tudi specifičnemu samorazumevanju avtorjev vzhodnega cesarstva, ki so se kljub propadu zahodne polovice imeli za dediče starega Rima. V zgodovinopisju se to zrcali med drugim v prevzemu biografije kot posebnega zgodovinopisnega žanra, kot grški Romeji (Rhomaioi)pa so ohranili tudi antični šolski kurikul, katerega pomembni del je bilo spoznanje, da se je treba brez izjem držati predpisanega stila oziroma slediti strogim jezikovnim pravilom. Ta stilistični »hendikep« je v glavnem tudi razlog za naše skromno poznavanje bizantinskih avtorjev, katerih jezik je prav zaradi njegove formulaičnosti zelo težko prevajati.

Po drugi strani se je z nastopom krščanstva izkazalo, zakaj je atiški jezik tako dolgo ohranil svoj vpliv. Kljub opozarjanju trdovratnih nasprotnikov poganstva so besedila klasikov ostala sestavni del obveznega branja v šolah. Kljub ponavljajočim se vprašanjem, zakaj jim je všeč »šibki Demosten«, zakaj sledijo Platonovim stopinjam in zakaj ne uvidijo, da je Homer neresničen kot sanje, se nihče ni želel odpovedati »plemenitim spisom« poganskih prednikov. Vsi po vrsti, od Romana (Romanos) in svetega Janeza iz Damaska (Ioánnes Damaskenós) do svetega Bazilija, so se strinjali, da ne kaže zavračati ničesar, kar je vredno. Strinjali so se, da kaže obdržati tista filozofska in retorična dela, iz katerih je mogoče črpati moralne nauke in zavrniti samo dele besedil, ki govorijo o njihovih »smešnih bogovih«.

Kakor koli že, dejstvo je, da so tudi na ta način ohranili velik del antične dediščine, česar žal ni mogoče trditi za njihove potomce. Vedno znova namreč ugotavljamo, da njihovi strokovni dediči za dela svojih učiteljev niso kazali niti približno istega zanimanja, zato ne preseneča, da se je večina del avtorjev zgodnjega bizantinskega zgodovinopisja za vedno izgubila.

Nekaj malega o času med koncem 3. in 5. stoletja izvemo od Evnapija (Eunápios) in Olimpiodorja iz Teb (Olympiodoros), precej več pa nam pove diplomat Prisk iz Panija(Priskos), ki ob delnem opisu tedanjega cesarstva ponuja tudi fragmente bizantinske in hunske zgodovine v tem obdobju. Podobno je z delom Malha iz Filadelfije (Málkhos), ki pokriva čas med letoma 473 in 480, in spisi Kandida (Candidus), posvečenimi obdobju cesarja Leona I. (457–474), preganjalca poganov in prvega cesarja, ki je dobil krono iz rok carigrajskega patriarha. Prvo v celoti ohranjeno delo kakega poznoantičnega avtorja je po mnenju avstrijskega bizantinista Otta Mazala Zosimov (Zosimos) opis obdobja od cesarja Avgusta do leta 410, v katerem avtor pripisuje propad Rima opustitvi stare državne religije. Zosimu in Kandidu je sledil največji zgodovinar Justinijanove dobe, Prokopij iz Cezareje (Prokopios, 490–575), kasnejši zgled mnogih generacij. Bolj kot njegovi opisi vojn proti Perzijcem, Vandalom in Gotom je znana njegova »tajna zgodovina«, ki predstavlja ogorčen pamflet proti cesarju Justinijanu, cesarici Teodori in vojskovodji Belizarju. Poleg tega Prokopijevi deli ponujata edinstven primer soočenja med javno in zasebno zgodovino. Osebnosti, ki v prvi knjigi nastopajo kot vzor, v drugi spoznamo kot samovšečne trinoge, ki so stremeli po slavi in čaščenju. Spomin, ki ga ponuja Prokopij v Zgodovini vojn, je spomin na dogodke, ki bodočim vladarjem lahko pomagajo pri pripravi in vodenju njihovih spopadov, v Skriti zgodovini pa izvemo, da je formalni poveljnik bizantinske vojske, cesar Justinijan, v zelo kratkem času po zasedbi prestola zmešal vse, kar se je zmešati dalo. Še več, njega in njegovo ženo in cesarico opisuje kot aroganten par, ki sta običajni pozdrav cesarja spremenila v skrajno mučni in zamudni ritual, pri katerem so podložniki namesto preprostega pozdrava z roko in obveznega poklona morali »pasti na obraz«, iztegniti roke in noge in se z ustnicami dotakniti noge enega od veličanstev. Prokopija je še dodatno jezilo dejstvo, da je pozdrav zahtevala tudi cesarica, saj so pred tem podložniki vedno pozdravljali le vladarja, ne pa tudi njegovega partnerja.

V zgodovini vojn podobnih komentarjev ne srečamo. Nenazadnje je šlo za javni spis in za uradno razmišljanje o zgodovini in zgodovinopisju. Morda tudi zato v tem delu ni srečati večjih dilem, temveč jasno izražena stališča, med njimi tudi to, da je potrebno nepristransko popisati vse dogodke, bistroumnost in inventivnost pa prepustiti retoriki in poeziji. Zgodovino po Prokopijevem mnenju zanima samo resnica, zaradi česar bi se moral avtor odreči vsem svojim komentarjem. Precej nasprotno stališče srečamo v Skriti zgodovini, kjer po zanimivem opisu avtorjevega premagovanja dileme, ali je treba pisati tudi o slabih zgledih in napakah vladarjev, precej hitro ugotovi, da je vendarle bolje napisati vse in morebitne nepravilnosti tudi obsoditi. Presodi namreč, da bodo poročila o kaznih, ki so zadele slabe vladarje, prevladala nad vabljivostjo samovšečnega diktatorskega ravnanja, zaradi česar bo vsak vladar dvakrat premislil, preden bo sledil slabemu zgledu.

Glede na povedano ne preseneča, da se na Prokopija navezuje več avtorjev, med njimi Agatij Sholastik (Agathias Skholastikos), posredno pa tudi kasneje pogosto citirani Menander Protektor (Menandros Protektor) in gostobesedni Teofilakt Simokata(Theophilaktos Simokátes, umrl po letu 640), s katerim se zgodnje bizantinsko zgodovinopisje tudi izteče. Toda bolj kot zadnji zgodovinar zlate dobe je ta rojeni Egipčan znan po svoji zgodovini vojn na Balkanu in opisu spopadov s Perzijci, ki jih dopolnjuje še zanimiv opis verskega življenja na dvoru. Od njega izvemo, da so Bizantinci razloge za spodleteli napad Avarov in Slovanov pripisali posredovanju Mariji, Materi božji (theotokos). Za zgodovinopisca pa je gotovo najbolj zanimiv njegov dialog med kraljico Filozofijo in njeno služabnico Zgodovino, ki ga predstavljamo v obširnejši predstavitvi tega avtorja v nadaljnjem besedilu.

Med kronisti kaže po Mazalovem mnenju izpostaviti Joanesa Malala (Ioánnes Malálas) in njegovo Kroniko (Khronographía), ki je prerasla v pravo ljudsko zgodovinsko čitanko in kot večina kronik pokriva obdobje od bibličnih časov pa vse do časa avtorjevega življenja. Podobno, če ne celo za spoznanje bolj kot v zgodnjebizantinskem obdobju, se tudi v srednji dobi, ki sega od 7. do 13. stoletja, dela kronistov in »klasičnih« ali resnih zgodovinopiscev prepletajo. Kot najpomembnejši vir za prvi dve stoletji (7. in 8.) se najpogosteje navajata že omenjeni patriarh Nikefor (Niképhoros) in Teofan Homologet(Theophanes Homologetes). Slednji je še toliko bolj pomemben, ker vključuje dela nekaterih pozabljenih zgodovinarjev, deloma pa tudi zato, ker začenja serijo posnemovalcev oziroma nadaljevalcev njegovega dela. Med pomembnejšimi kronisti z začetka drugega tisočletja kaže omeniti Konstantina Porfirogeneta, začetnika široko zastavljene enciklopedije, ki pokriva tako področje zakonodaje, znanosti, predvsem medicine in veterine, poljedelstva, diplomacije kot tudi delo dvorne pisarne. Ko omenjamo Konstantina, ne smemo pozabiti tudi na njegov krožek, katerega jedro sta predstavljala Jožef Genezij (Iosephos Genesios) in Simeon Logotet (Simeon Logothétes). Prav tako pa ne smemo mimo ene najbolj priljubljenih kronik, Kratke kronike (Khronikón sýntomon), ki jo je napisal fanatični nasprotnik ikonoklastov Georgij Monah (Geórgios Monakhos) in z njo odločilno vplival na kasnejša dela slovanskih avtorjev, pozabiti pa ne kaže niti kronike Petra iz Aleksandrije (Petros), ki opisuje dogajanje od Adama do Konstantina.

Linijo zgodovinarjev je nadaljeval Leon Diakon (940 do okoli 1000), ki je posnemal stil Agatija in Teofilakta, sicer pa so prevladovala dela kronistov. Leonu so sledili kar štirje vidnejši avtorji: Joanes Skilitzes(Ioánnes Skylítzes), Joanes Kinam (Ioánnes Kínnamos), predvsem pa Mihael Psel(Mikhaél Psellós) s svojim živim opisom notranjih razmer cesarstva v 11. stoletju in Nikefor Brienij (Niképhoros), ki je sicer bolj znan kot mož Ane Komnene (Anna Komnené), najznamenitejše predstavnice bizantinskega literarnega razsvetljenstva. Pri Pselu kaže opozoriti na to, da njegove Kronike (Khronographía) ni mogoče uvrstiti v noben žanr tedanjega časa, od drugih piscev pa ga loči tudi to, da ni skrival svojega mišljenja. Tradicija je tedanjim zgodovinarjem namreč narekovala, da se ne izpostavljajo kot osebnosti ter da svoje mnenje zadržijo zase. Glede na to so se predstavljali na kratko, npr.: »Moje ime je Agatij in izviram iz Mirine.« Opisanih dogodkov niso komentirali. Pselos, na drugi strani, skoraj neprenehoma govori o sebi in domala redno opozarja na dogodke, pri katerih je sodeloval. Predvsem pa je bil obseden z dvornimi govoricami. Akterji spletk, njihovi motivi in njihovi značaji so ga okupirali do te mere, da je opisal vse odtenke osebnosti Vasilija II. in pri tem pozabil omeniti njegovo zavzetje Bolgarije (1019). V njegovem opisu spoznamo preprostega in nezaupljivega človeka. Srečamo se s cesarjem, ki po govorici in opravi bolj spominja na kmeta kot na vladarja, na koncu pa ugotovimo, da ga Pselos v resnici ni nikoli videl. Podobno je z njegovim opisom Romana III., ki ga, sodeč po pripisanih lastnostih, ni pretirano cenil, in s predstavitvijo privlačnega Mihaela IV., ljubimca cesarice Zoe in kasnejšega cesarja. Glede na povedano ne preseneča, da je prav Pselos s svojo prostodušnostjo priznal, da so Bizantinci dediščino grških klasičnih avtorjev velikokrat delili samo na sprejemljivo in nesprejemljivo. Podoben, vendar veliko bolj zaupanja vreden način interpretacije srečamo samo še pri njegovem sodobniku, generalu Kekavmenu (Kekauménos), ki je, kot bomo videli v nadaljevanju, s svojim znamenitim delom Strategikon prav tako poskrbel za zmešnjavo obstoječih literarno-zgodovinopisnih žanrov.

Psela pa si kaže zapomniti tudi zato, ker ga kot vir, včasih pa celo kot neoznačen prepis, srečamo v delih Ane Komnene, zgoraj omenjene najstarejše hčerke cesarja Alekseja I. in zgodovinarke, ki je po smrti soproga nadaljevala moževo zgodovino vladarske družine Komnenov: ta je po smrti cesarice Teodore nasledila makedonsko dinastijo. Osrednjo pozornost je v delu, ki obsega celih 15 knjig, posvetila očetu Alekseju, katerega vladavino je predstavila tudi na podlagi uradnih virov. S tem je postavila merilo večini kasnejših avtorjev, ki so se vse pogosteje ukvarjali tudi s kritiko virov in bili verjetno tudi zato deležni velikega zanimanja tako znotraj kot zunaj cesarstva. Zato ne preseneča, da so njihova dela vse pogosteje prevajali v različne slovanske jezike, latinščino in celo v francoščino in italijanščino. Med najpogosteje prevajane avtorje te dobe pa prav gotovo sodita Joanes Zonaras (Ioánnes Zonáras), značilni predstavnik meniških kronik, in Konstantin Menas,metropolit iz Navpakta, avtor zgodovinskega časovnega pregleda Khroniké sýnopsis. Nič manj pomembni niso njuni nekoliko mlajši kolegi: Mihael Glikas (Mikhaél Glykás), katerega delo pokriva čas od stvarjenja sveta do prvih let 12. stoletja in je namenjeno predvsem mladim bralcem, nadškof Evstatij iz Soluna (Eustáthios), ki je opisal normansko osvojitev svojega mesta (Antoheje), in zgodovinar Niket Honiat (Nikétas Khoniátes), znan predvsem po svojem opisu četrte križarske vojne (1202–1204) ter osvojitvi Konstantinopla.

Predstavnikom tako imenovane komnenske dobe so sledili avtorji, ki so se pogosto predstavljali za nadaljevalce svojih učiteljev. Gregor Akropolit (Geórgios Akropolítes) je na primer nadaljeval delo Niketa Honiata in ga zaokrožil v eno najobjektivnejših in najbolj zanesljivih del srednjega obdobja. Korak za to generacijo stopajo tako imenovani humanisti, sicer pa znanilci zadnjega obdobja, ki ga po eni strani zaznamuje pesimizem zaradi napovedujočega se propada cesarstva, po drugi strani pa v ospredje znova prihaja cerkvena zgodovina.

Slednji najlažje sledimo prek hagiografije, ki sicer predstavlja najobširnejšo literarno zvrst bizantinskega cesarstva. Mislimo seveda na skupino najrazličnejših besedil, katerih skupni imenovalec je obravnavanje krščanskih osebnosti, od biografij svetnikov do anekdot o mučenikih in čudežih. Temu sledijo zgodbe o relikvijah in ikonah, sklop pa zaključuje vrsta apokaliptičnih spisov. Med cerkvenimi zgodovinami poznega obdobja kaže ob nekaterih odlomkih dela Joanesa Kantakuzena (Ioánnes Kantakúzenos), ki je kot menih v štirih knjigah (Historiai) posredoval memoarsko pristranski, a še vedno zelo dragocen pregled obdobja svoje vladavine sredi 14. stoletja, omeniti še Gregorja Pahimerja (Geórgios Pakhyméros) ter njegov opis obdobja med začetkom 13. in sredino 14. stoletja. Tem so sledili kronisti Konstantin Akropolit (Konstantinos Akropolites), Teodor Skutariot (Theodoros Skutariotes) in Efraim (Ephraim) s svojo kroniko v verzih, značilno za pozno dobo bizantinskega zgodovinopisja. Pomembno pridobitev tega obdobja predstavlja tudi kronika Mihaela Panareta (Mikhaél Panaretos), brez katere bi vedeli bolj malo o trapezuntskem cesarstvu (1204–1461), ki se je nahajalo na južnih obalah Črnega morja, sicer pa je pripadalo bizantinskemu civilizacijskemu krogu.

Zadnjo skupino predstavljajo generacije avtorjev, katerih delo zaznamuje prihod Turkov. Joanes Kanan (Ioánnes Kananós) je na primer opisal napad na Konstantinopel (1422), Joanes Anagnost (Ioánnes Anagnóstes) pa turško osvojitev Soluna. Turki igrajo osrednjo vlogo tudi v delih Laonika Halkondila (Laónikos Khalkondýles) in Georgija Frantzesa (Geórgios Phrantzés) in odločilno usmerjajo pisanje zadnjega bizantinskega zgodovinarja Mihaela Kritobula (Mikhaél Kritobulos), ki je svoj opis padca Konstantinopla (1453) posvetil sultanu Mehmedu II. Osvajalcu. Za konec omenimo še Silvestra Siropula (Silbestros Syropulos) in njegove spomine na koncil v Ferrari in Firencah ter Konstantina Laskarisa (Konstantinos Laskaris), katerega kronika pokriva čas do konca 15. stoletja. Zadnje obdobje so pomembno zaznamovale tudi tako imenovane Kratke kronike.120 ohranjenih primerov tovrstnih spisov v preprostem ljudskem jeziku namreč v marsičem prispeva tako k dopolnitvi podobe zadnjih dveh stoletij bizantinske zgodovine kot tudi k osvetlitvi dogajanj po propadu cesarstva. Po drugi strani pa tudi tovrstna literatura priča o tem, da se je na ozemlju nekdanjega vzhodnorimskega cesarstva ohranil vpliv bizantinsko grškega zgodovinopisja vse do konca 16. stoletja oziroma do nastanka t. i. kronike turških sultanov, ki tudi sicer velja za eno zadnjih del bizantinskega oziroma grškega zgodovinopisja.

Za konec omenimo, da bogata bizantinska zgodovinopisna in literarna dediščina obsega tudi precej knjig sanj, vrsto za zgodovinarje zanimivih medicinskih traktatov skupaj z recepti, eno malo poljedelsko enciklopedijo (Geoponika) in zbirko 265 smešnic (Philogelos).

10.3. Joanes Malalas

Gregor Pobežin

Joanes Malalas (Ioánnes Malálas, okoli 491–578) iz Antiohije v Siriji, ki ga v kodeksih srečamo tudi pod imenom Ioanes Antiocheus, je eden najpomembnejših predstavnikov kronografije, značilne zvrsti zgodnjebizantinskega zgodovinopisja. Pisec, katerega drugo ime (ki ga v različnih virih srečujemo izpričanega v različnih oblikah) izdaja njegovo juristično izobrazbo in poklic, 663 je sestavil pomembno, čeprav nepopolno ohranjeno Kroniko (Khronographía), s katero je želel zajeti tako rekoč vso človeško zgodovino od bibličnih časov naprej. Malalas, ki je o sebi sicer povedal zelo malo, je večino svojega življenja prebil v Antiohiji, kar za njegovo kroniko ni zanemarljivega pomena.

Njegovo delo je bilo namreč sprva zasnovano kot kronika Antiohije, vendar ga je kasneje razširil na splošen zgodovinski pregled, ki je segel do zadnjih let Justinijanove vladavine, oziroma približno do leta 565. Zlasti v začetnih knjigah svoje Kronike Malalas piše predvsem s stališča prebivalca Antiohije – zgodovinski poudarek velja predvsem Antiohiji in je v tem pogledu značilno centralističen. 664

Kronika, kije žal ohranjena brez začetka in konca, se v današnjem, okrnjenem obsegu začne z mitološko zgodovino Egipta in konča z Marcianovo ekspedicijo v Afriko. Razdeljena je na osemnajst knjig, v katerih je avtor bolj ali manj selektivno obdelal različna zgodovinska poglavja. Izraz »zgodovinska poglavja« moramo sicer razumeti precej ohlapno, saj se v začetnih knjigah avtor loteva snovi, ki je skoraj bolj mitološka kot zgodovinska. V prvi knjigi Adamov čas (Lógos khrónon Ádam) denimo sega v čas Adama, v peti Trojanski čas (Lógos khrónon Troïkôn) pa v obdobje Troje. Zadnja, osemnajsta knjiga, najverjetneje ni Malalasovo delo, temveč je avtor manj znani pisec, ki jo je zasnoval kot samostojno kroniko Konstantinopla.

Zgodovinska oziroma zgodovinopisna vrednost Kronike je vprašljiva, saj se je Malalas nagibal k senzacionalizmu, ker je v svoje opise vključil precejšnje število legend in ker si je dovolil vse preveč anahronizmov in zgodovinskih netočnosti. Kljub temu da navaja številne vire, iz katerih naj bi črpal snov, strokovnjaki menijo, da je imel na voljo predvsem mestne arhive v Antiohiji in morda kako cerkveno kroniko. Starejše avtorje, ki jih navaja, je najbrž poznal le posredno, iz manj znanih oziroma pozabljenih kronik starejših piscev. Še največ posluha za zgodovinsko natančnost je pokazal pri popisovanju zgodovine Justinijanovega obdobja.

Kljub netočnostim in precej fabulativnemu značaju pa je Malalasova Kronika uživala velik ugled, zlasti pri kasnejših bizantinskih piscih in avtorjih podobnih del. Od njega je črpal celo Teofan, ki se nikakor ni mogel izogniti eni prvih kronik, ki ni bila napisana za učenega bralca, temveč za širše občinstvo. Ker je svoje delo namenil tudi manj izobraženemu sloju bralcev, se Malalas za razliko od drugih piscev, ki so si prizadevali za visoko, klasično grščino, ni trudil z omikanim jezikom. Kot eden prvih dokumentov nižje grščine je Kronika zato zanimiva tudi za jezikoslovce. Glede na njeno priljubljenost se strokovnjaki po eni strani ne morejo načuditi dejstvu, da je svoj čas preživela v tako zelo okrnjeni obliki, po drugi strani pa so prepričani, da gre to pripisati predvsem skromni rokopisni tradiciji tedanjega časa. Kot zanimivost omenimo, da se je izgubil tudi slovanski prevod, ki naj bi precej hitro sledil originalni verziji.

Literatura:

10.3.1. Kronika

10.3.1.1. Prva knjiga – Adamov čas665

1. Bog je kot prvega človeka iz zemlje zgradil oziroma ustvaril Adama. Njegova velikost je bila skupaj z glavo 7 pedi, kar je 97 prstov, njegova dlan je merila 14 prstov, njegova laket je merila 24 prstov, njegova noga je merila 16 prstov. Živel pa je 930 let.

Njegovi ženi je bilo ime Eva in rodila je tri sinove, Kajna, Abela in Seta, ter dve hčeri, Azouro in Asouam. Adam je po božjem ukazu dal imena vsem štirinožcem, pticam, dvoživkam, plazilcem in ribam ter svojim otrokom. Njegovo lastno ime in ženino ime mu je namreč narekoval gospodov angel.

Njegov sin Set je imel od boga modrost in po božjem ukazu je dal imena vsem zvezdam in petim planetom, da bi jih ljudje poznali. Prvi planet je poimenoval Kronos, drugega Hera, tretjega Ares, četrtega Afrodita in petega Hermes. Prav tako je na podlagi petih zvezd in dveh svetlobnih teles (gr. phosphôr) določil sedem samoglasnikov. Prvi je tudi izumil hebrejske črke in jih zapisal. Dve veliki svetlobni telesi (gr. phosphôr) pa je sam bog poimenoval sonce, ki obvladuje dan, in luna, ki obvladuje noč. To je zapisal rimski hronograf modri Fortun v delu, ki ga je spisal v Konstantinoplu.

Set je živel 912 let, poročil se je z Asouam, eno izmed svojih sestra, ki mu je rodila potomce, in iz njih je nastal velik rod moških in žensk. Tudi njegov brat Kajn si je namreč za ženo vzel eno od sestra Azuro.

2. Vmes med njima se je rodil pravični Henoh, Jaredov sin, ki ni umrl. Henoh se je rodil po 1287 letih. Bil je namreč sedmi od Adama, kakor je Jud Akilas razložil hebrejske spise, ki jih je napisal Mojzes. Judovski svečeniki so namreč iste Mojzesove hebrejske spise razložili takole: ko so božji sinovi videli, da so hčere ljudi lepe, so si izmed tistih, ki so jih izbrali, vzeli žene, in se z njimi združili, kot pravi Mojzes, in rodile so jim sinove in v tistih dneh so bili na zemlji giganti, ki se od nekdaj imenujejo ljudje. Od Adama do tedaj, ko so božji sinovi poželeli hčere ljudi, pa je minilo 2122 let.

10.3.1.2. Peta knjiga – Trojanski čas

1. V časih Davida je v Ilionu oziroma v deželi Frigijcev vladal Laomedontov sin Priam. V času njegove vladavine so Ilion, Dardanele, Trojo in celo deželo Frigijcev opustošili Ahajci. Med njimi se navajajo Agamemnon, Ahil, Menelaj in drugi, ki so skupaj z Neoptolemom Pirom šli nad Trojo, ker je Paris oziroma Aleksander ugrabil Heleno. Vanjo se je namreč zaljubil. Helena je bila popolna, elegantna, lepih prsi, snežnobele polti, lepih obrvi, lepega nosu, prijetnega značaja, mehkih las, svetlolasa, imela je velike oči, bila je prijazna in je imela zvonek glas, bila je osupljiva ženska. Štela je 26 let. Kot vir vsega zla, da so opustošili Trojo in celo frigijsko deželo ter njena kraljestva, pa je bil ugotovljen naslednji razlog:

2. Ko je Priamova žena Hekaba rodila Parisa, je njegov oče odšel v Apolonovo preročišče in ga povprašal o svojem novorojencu. Dobil je naslednjo prerokbo: rodil se ti je sin Paris, nesrečen (gr. Dýspartis) otrok, v tridesetem letu bo uničil frigijska kraljestva. Ko je Priam to slišal, ga je takoj preimenoval v Aleksandra in ga poslal v vas po imenu Amandra k nekemu kmetu, da bi mu tam minilo trideseto leto, ki ga je omenjala prerokba. Tako je tega Aleksandra oziroma Parisa njegov oče Priam pustil na vasi. Okrog vasi je dal napraviti veliko obzidje in mesto poimenoval Parij (gr. Parion). Parisa so tam redili, tam je odraščal in se učil. Postal je razumen in izobražen mož, in napisal je hvalnico na čast Afroditi, v kateri pravi, da nobena boginja ni od nje večja, niti Hera niti Atena. Pravi namreč, da je Afrodita poželenje, iz poželenja pa se vse rojeva, kot je zapisal v svojem spisu. Zato poročajo, da je Paris razsojal med Palado, Hero in Afrodito in da je Afroditi dal jabolko, to je zmago, rekoč da poželenje, to je Afrodita, rodi vse, otroke, modrost, razumnost, umetnosti ter vse ostalo, kar je razumnega in nerazumnega. Nič ni večjega od nje. Isti Paris je v njeno čast napisal tudi himno, ki ji pravijo 'izvezena'. Ko je dopolnil dvaintrideseto leto, je dal Priam Aleksandra oziroma Parisa z vsemi častmi pripeljati z dežele, češ da je minila doba tridesetih let, o kateri je govorila prerokba. Imel ga je namreč rad. Priam in z njim njegove starešine ter vsi njegovi bratje in meščani so ga šli pričakat. In Paris je prišel v Trojo v 33. letu starosti v 22. dnevu meseca ksantika ali aprila. Ko je Priam videl, kako postaven in močan je in kako lepo govori, mu je velel, naj vzame darove in odide v Grčijo darovat Dafnejskemu Apolonu, rekoč: »Usmili se moje starosti in me reši vsega hudega. Glej, prišel je čas prerokbe.« Priam je Parisu izročil pismo za vse kralje ali upravnike dežele Evrope, naj sprejmejo njegovega sina Parisa ali Aleksandra, ki gre na njegovo željo žrtvovat Apolonu, in ga odposlal, za kralje pa mu je izročil tudi darove. Odšel je 18. dan meseca dajsija ali junija, 57. dan potem, ko je prišel v Trojo, z mnogo kraljevskimi darovi je odšel, z njim je bilo tudi sto frigijskih mladeničev. In prispel je v grško mesto po imenu Šparta, ki mu je vladal oziroma ga je upravljal Plejstenov sin Menelaj. Tega Menelaja so vzgojili v kraljestvu Atreja, kralja Argosa, skupaj z njegovim sinom Agamemnonom. Zato se oba imenujeta Atrida. Menelaj pa se je ravno pripravljal, da bi s svojimi sorodniki odplul na Kreto, žrtvovat Zevsu Asteriju in Evropi v Gortini, mestu na Kreti, ko je prišel k njemu v mesto Šparto Paris. Menelaj je namreč imel navado vsako leto ob tem času opravljati žrtve in daritve na čast Evropi, češ da je iz njenega rodu. Sprejel je Aleksandra ali Parisa in pismo Priama, kralja Frigije in Azije, ter kraljevska darila, ki mu jih je ta dal, in Parisa Aleksandra objel ter ga prisrčno pozdravil, kot bi bil njegov sin, v lastni palači je njemu in njegovim nudil hrano, raznovrstno razkošje in vso oskrbo, in mu rekel, naj ostane v njegovem mestu, kolikor časa hoče. Zahteval je, naj ostane in si opomore po naporni plovbi, in šele nato odide opravit ukazane daritve Apolonu na čast. Potem ko mu je zagotovil vso oskrbo, je Menelaj odplul naravnost na Kreto, njega pa je pustil v lastni palači.

3. Medtem ko se je Menelaj mudil na Kreti in je opravljal daritve Zevsu Asteriju in Evropi v mestu Gortina, se je zgodilo, da je Helena prišla na vrt palače skupaj z Menelajevo sorodnico Ajtro iz Pelopovega rodu in s Klimeno iz Evropinega rodu. Na vrt je slučajno pogledal Paris, in ko je videl Helenino lepoto in mladost, se je vanjo zaljubil. S pomočjo Ajtre, Menelajeve sorodnice iz Pelopovega rodu, in s pomočjo Klimene iz Evropinega rodu je Heleno zapeljal in jo vzel s sabo ter zbežal z ladjami, ki jih je imel s sabo iz Troje, s tristo librami denarja, z veliko dragocenega nakita in srebra, skupaj z Ajtro iz Pelopovega rodu in s Klimeno iz Evropinega rodu ter z njenimi petimi sužnjami sobaricami. Odplul je v Sidon in od tam v Egipt, ne da bi v Grčiji stopil v Apolonovo svetišče in opravil daritve. Ko so vojaki, ki so stražili Menelajevo palačo, izvedeli za Helenin pobeg, so v strahu takoj poslali tri vojake iz mesta Šparte v Grčiji v Gortino, mesto na Kreti, da bi kralju Menelaju sporočili, da je Paris ugrabil Heleno in da je skupaj z njo odpeljal tudi njegovo sorodnico Ajtro in Klimeno. Ko je Menelaj to slišal, je bil ves iz sebe. Zelo žal mu je namreč bilo za Ajtro. Kajti imel jo je za razumno žensko. Takoj je odplul in se vrnil v Grčijo v mesto Šparto in poslal može na vse konce iskat Heleno, Parisa in ostale, ki so bili z njima. A jih niso našli.

10. Najboljši Trojanci so bili naslednji:

Priam, visoke starosti, velik, lepega obraza, rdečeličen, sinjeok, z dolgim nosom, lepimi očmi in močnimi sivimi lasmi.

Hektor, temnopolt, visok, precej krepak, silne moči, z lepim nosom, kodrastimi in temnimi lasmi, lepo brado, krivook, jecljajoč, plemenit, strašen vojak z globokim glasom.

Deifob, srednje visok, plečat, dobrega vida, gibek, temnopolt, ploskega obraza, plemenit, z lepo brado.

Helen, visok, spreten, svetlopolt, močan, plavolas, z očmi, kot bi bil vinjen, z dolgim nosom, rahločuten, plemenitega rodu, gibek, razumen, vojščak.

Troil, lep, visok, z lepim nosom in navadnimi lasmi, gladke polti, lepih oči, temnolas, gostobrad, silen bojevnik in tekač.

Paris ali Aleksander, gibek, močan, svetlopolt, z lepim nosom in očmi, črnook, kodrolas, temnolas, plemenit, s podolgovatim obrazom in gostimi obrvmi, zgovoren, prijeten, razumen, spreten, natančen lokostrelec, bojazljiv, uživaški.

Enej, nizkorasel, debelušen, močnih prsi, močan, svetlopolt, s ploskim obrazom in lepim nosom, bledoličen, s ploskim obrazom in gosto brado, plavook, razumen, pameten, bogaboječ.

Antenor, visok, vitek, svetlopolt, majhnih oči, plavook, z orlovskim nosom, rahločuten, pretkan, bojazljiv, vseveden, razumen.

Hekaba, temnopolta, lepih oči, popolna, z lepim nosom, lepa, častihlepna, družabna, razumna.

Andromaha, srednje visoka, vitka, elegantna, z lepim nosom, prsata, lepih oči in obrvi, kodrolasa, svetlolasa, dolgolasa, širokogrudna, z lepim vratom in luknjicami v licih, prijazna, živahna.

Kasandra, nizkorasla, okroglega obraza, svetlopolta, moške postave, z lepim nosom in očmi, črnooka, svetlolasa, kodrolasa, z lepim vratom, prsata, z majhnimi stopali, mirnega značaja, plemenita, svečenica, natančna prerokinja, ki je vse napovedala, asketska, nežna devica.

Poliksena, visoka, čista, zelo bledolična, velikih oči, temnolasa, kodrolasa, dolgolasa, z lepim nosom, nežnim obrazom, lepimi lici, majhnimi usti, bujnimi ustnicami, majhnimi stopali, devica, prijazna, prelepa, ubita je bila v osemnajstem letu starosti, kot je po resnici popisal modri Diktis s Krete vse, kar je bilo že prej zapisanega, in vse ostalo o Grkih, ki so šli nad Trojo.

10.3.1.3. Sedma knjiga – O ustanovitvi Rima

1. Nato sta vladala Rom, ustanovitelj Rima, in njegov brat Rem. Zato so dobili ime Rimljani. Tadva sta našla tudi orožje Herkula iz rodu Zevsa Pika in ga spravila v mestu Rimu, ki sta ga zgradila in ki se je nekoč imenovalo vas Valentija, na volovskem trgu sta ga spravila v Zevsovem svetišču, kjer je še danes. Ista brata sta obnovila tako imenovani Palantin, Palantov kraljevski dvor, zgradila sta tudi veliko Zevsovo svetišče in ga v latinščini poimenovala Kapitol, kar pomeni glava mesta. Iz mesta Silbe sta prinesla tudi idol Paladij in ga shranila v Rimu. Za časa vladanja sta brata prišla v spor. Rom je umoril Rema in zavladal sam.

2. Potem ko je umoril lastnega brata, se je celo mesto zamajalo, skupnosti so se upirale, samo v času njegove vladavine je prihajalo do državljanskih vojn. Rom je odšel v preročišče in vprašal: 'Zakaj se to dogaja, odkar vladam sam?' In Pitija mu je odgovorila: 'Če tvoj brat ne bo sedel na prestol skupaj s tabo, se tvoje mesto Rim ne bo pomirilo, ne bosta utihnila ljudstvo in vojna.' Po bratovi podobi je napravil odtis njegovega obraza oziroma obraznih potez in zlat trup ter kip postavil na prestol, kjer je sedel. Na tak način je poslej vladal, tako da je ob njem sedela bratova podoba iz čistega zlata. In pomiril se je potres v mestu in končali so se nemiri med ljudstvom. In kadar je izdal kak kraljevski razglas, ga je izdal v svojem in v bratovem imenu, češ: 'Ukazala sva in razglasila.' To navado, da se reče: 'Ukazala sva in razglasila', so kralji ohranili vse do danes. Nato je tudi v mesta, ki so bila pod rimsko oblastjo, poslal kipe samega sebe in svojega brata iz čistega zlata, da so jih postavili v bližino nosilcev oblasti.

3. Isti kralj Rom je potem, ko je do konca zgradil obzidje in uredil mesto, zgradil svetišče še Aresu. Istega meseca je priredil tudi velik praznik z daritvami v čast Aresa, mesec, ki se je prej imenoval 'prvi', pa je poimenoval marec, kar pomeni Aresov mesec. Ta praznik vsi Rimljani še danes praznujejo vsako leto, praznični dan pa imenujejo 'Mars na polju'.

8. Po bratih Romulu in Remu so kraljevali drugi iz Rima, vse do krivičnega Tarkvinija Ošabnega. On je postal sedmi rimski kralj od ustanovitve mesta. Z njim je bilo kraljevine konec.

V njegovih časih je živela prerokinja Sibila iz Kum.

9. Isti Tarkvinij je imel sina po imenu Aruns, zaradi katerega je bil pregnan s kraljevskega prestola, zato ker je Tarkvinijev sin Aruns posilil Lukrecijo iz patricijskih vrst. Kot modra ženska se je ona zabodla. V Rimu pa je prišlo do dolgotrajne državljanske vojne in bilo je mnogo žrtev. To je popisal rimski pisatelj modri Servij.

Tarkvinij je izgubil kraljevsko oblast na naslednji način. V Rimu je prišlo do vojne zaradi ljudstva tako imenovanih Ardenov in Tarkvinij si je dobil pomoč in šel nad deželo Ardenov. Ker sta njegova sovražnika, patricija Brut, Lukrecijin stric, in Kolatin, njen mož, našla priložnost, sta se proti njemu zarotila, pri čemer so se jima pridružili tudi drugi patriciji in vsi ostali meščani, da bi ga vrgli s kraljevskega prestola. Prepričala sta tudi vojsko tako imenovanih Kelerijanov, ki so stražili palačo in mesto Rim, v vojnah pa so bili neustrašni, naj se jima pridružijo in naj Tarkvinija, ko se bo vrnil v Rim, ne sprejmejo več za kralja. Ko je Tarkvinij izvedel, kaj naklepajo proti njemu patriciji, vojska in ljudstvo, je podkupil Brutovega sina, ki je bil prijatelj in vrstnik njegovega sina Arunsa. Ta se je dal prepričati in se je dogovoril, da bo predal mesto in umoril lastnega očeta Bruta, ko bo Tarkvinij prihajal proti Rimu. Za to pa je izvedel Brutov suženj Vindikij, ki je prebival z njegovim sinom, in je svojemu gospodarju Brutu skrivaj povedal za napad, ki ga proti njemu pripravlja njegov lastni sin. Brž ko je Brut to slišal, je prijel lastnega sina in ga na rimskem trgu pred vsem zaslišal ter ga prisilil, da je povedal, kaj naklepata s Tarkvinijem. On je svojemu očetu priznal izdajo, ki jo namerava zagrešiti zaradi Tarkvinija. In takoj je umoril lastnega sina. Nato se je sestal celotni rimski senat in izglasoval, naj se Tarkvinija odstavi z oblasti. Sklep o njegovi odstavitvi so dali zapisati, med prvimi sklepi pa je bila izvolitev in določitev dveh konzulov, velikega Bruta in Lukrecijinega moža Kolatina, ki naj vladata rimski državi in naj po lastni presoji nastavljata magistrate, kraljev pa naj v prihodnje ne bo v Rimu. Vojski, ki je bila s Tarkvinijem, pa so pisali, naj ga zapusti. Ta ga je takoj zapustila. Brž ko je konzul Brut prišel na oblast, je pred senat in pred ljudstvo dal poklicati svojega sužnja Vindikija v zahvalo, ker je ohranil zvestobo svojemu gospodarju. Diki na čast je priredil zahvalno slovesnost, in ko se je sam usedel na visok podij, je poklical gor nasproti sebe Vindikija, iztegnil je desno roko in mu dal tri zaušnice. Pri tem je na ves glas rekel: 'Otresi se usode sužnja, Vindikij, snemi jarem le-te in si nadeni ščit rimske svobode za celoten čas svojega življenja.' In ko je s svoje roke snel zlat prstan, ga je nadel na njegovo desno roko, dodelil pa mu je tudi liktorsko oblast in del svojega premoženja, tisti dan pa je določil za praznik 'konsilija', kar v prevodu pomeni 'dan sklepa'. Hkrati je magistratom, ki so upravljali province, in jih je določil on sam, ukazal, naj na ta dan vsako leto prirejajo sveto praznovanje in svečanost Diki na čast, v spomin na zmago nad Tarkvinijem in na zasluženo osvoboditev Vindikija, zato da bi vse ostale služabnike vsepovsod po svetu spodbudil, naj bodo prijazni do svojih gospodarjev in naj si zaslužijo takšno čast in svobodo. Te konsilije magistrati, ki vladajo provincam, slovesno obhajajo vse do današnjih dni. O tem so pisali modri Livij in številni drugi.

10.3.1.4. Deveta knjiga – Čas rimskih konzulov

3. Nato je diktator, to je monarh, Julij Cezar ošabno in tiransko zavladal nad vsem za 18 let. Izumil je tudi prestopni dan in dal Rimljanom zakone, poimenoval je rimske mesece, za vsako leto pa je določil konzula, ki ju je sam hotel.

4. V istem času je Vergilij, modri rimski pesnik, spisal zgodbo o Eneju in o Didoni, ki je bila feničanskega porekla, ter o lesenem konju in o zavzetju Troje.

5. Takoj je bil naznanjen prihod diktatorja, to je monarha Julija Cezarja, ki je prevzel tiransko oblast nad Rimom, pobil senat in postal monarh. V mesto Antiohijo je razglas prispel v mesecu artemiziju oziroma maju, 12. dan po prvi razglasitvi. In Antiohiji je bila v času, ko je bila pod Rimljani, podeljena svoboda, ki ji jo je dvajseti dan meseca artemizija poslal isti Julij Cezar. Vsebina poslanega edikta je bila naslednja: 'V Antiohiji, sveti metropoli, v nedotakljivem in samostojnem mestu, ki vlada in je nadrejeno vzhodu, Gaj Julij Cezar itd. ' 23. dan istega meseca artemizija je v veliko Antiohijo prišel isti diktator Julij Cezar. Zgradil je baziliko, ki jo je poimenoval 'Kajzarion', nasproti svetišča Aresa, imenovanega Makelos, kjer je postavil bronasti spomenik, posvečen sreči Rima. Zgoraj na tako imenovani akropoli na Antiohijskem hribu pa je prebivalcem le-te dal zgraditi javno kopališče, tako da je napeljal vodo iz tako imenovanih voda Laodikine ceste po vodovodu, ki ga je dal sam zgraditi. Tam zgoraj je zgradil tudi amfiteater in gledališče. Prav tako je obnovil Panteon, ki je bil tik pred tem, da se poruši, tako da je privzdignil oltar.

10.4. Teofilakt Simokata

Teofilakt Simokata (Theophilaktos Simokátes, umrl po 640), rojeni Egipčan, je znan predvsem po svoji zgodovini cesarja Mavricija, katerega vladavina je zaznamovala iztek 6. stoletja in zapolnila dve desetletji vmesnega časa med veličastnim obdobjem cesarja Justinijana (527–565) in vladavino Herakleja (610–641), ki po mnenju večine bizantologov zaznamuje tudi začetek »zatona antičnega sveta«. Kot kaže, je Teofilakt predstavnik tiste generacije, katere spomin je mestoma še segal do časa ponovnih osvojitev velikega dela nekdanjih rimskih provinc, generacije, ki je poznala vznemirjenje ob gradnji veličastne Hagie Sofije, oziroma generacije, ki se je še spomnila razprav ob uzakonitvi rimskega prava. Obenem je to bil čas, ko je cerkev začela osvajati tako imenovani »šolski prostor« oziroma ko so teologi začeli soodločati o temeljnih vprašanjih izobraževanja, v okviru zgodovinopisja pa se je prav v tem času razmahnila prva resna debata o ponaredkih. Po drugi strani je bilo to obdobje, ko je moč cesarstva začela znova pešati, čeprav na začetku 7. stoletja niti najbolj črnogledi preroki niso mogli predvideti, da bo v času ene same generacije prišlo do prelomnih dogodkov. V času Teofilakta je le malokdo lahko napovedal, da se bo zaradi arabske zasedbe južnega Sredozemlja ta del sveta korenito spremenil. Tudi zato se je Teofilakt Simokata posvetil predvsem bizantinskim vojnam na Balkanu in tradicionalnim spopadom s Perzijci. Bolj kot mogoči prodor z juga so ga pritegnile dvorne zadeve in cesarjevo religiozno življenje. Podobno kot Agatija (531/2–580) pred njim so ob tem tudi njega zanimale povsem vsakdanje stvari: od umetnosti do ljubezni in zabav. In podobno kot večina kronistov tedanjega časa si je pri umeščanju dogodkov na zemljevid cesarstva tudi on pomagal z geografskim leksikonom Štefana iz Bizanca (Stephanus Bizantinus). Ob tem kaže poudariti, da omenjeni Leksikon ne predstavlja samo enega največjih akademskih dosežkov Justinijanove dobe, temveč je poznoantični svet s tem delom dobil tudi normirani nabor zemljepisnih imen, zaradi česar je tudi za zgodovinarje izjemnega pomena. Glede na to nekoliko preseneti spoznanje, da je v približno v istem času mogoče zaznati pešanje znanja latinščine. Če za Justinijanovo dobo še lahko rečemo, da je bila prestolnica bolj ali manj dvojezično mesto, to za čas Teofilakta Simokate ne velja več. Bizantologi si še danes niso edini, kaj je povzročilo tako hiter upad znanja latinščine. Po mnenju enih naj bi to zakuhal že Ivan Kapadoški, ki je za Justinijana vodil »evropske zadeve«, tisti, ki izgon latinščine postavljajo v kasnejši čas, pa se (med drugim) naslanjajo na primer običajnega šolnika iz Kartagine, ki je konec šestdesetih let 6. stoletja v Justinijanovo čast spesnil vrsto verzov v izvrstni latinščini. Mnenja so deljena tudi, ko beseda nanese na Agatija, ki naj bi imel z latinščino podobne težave kot večina sodobnih slovenskih zgodovinarjev. Kakor koli že, za soglasje okoli tega vprašanja poskrbijo šele energične besede papeža Gregorja, ki je v nekem pismu iz leta 597 zapisal, da »v Konstantinoplu ni več mogoče dobiti zadovoljivega prevoda« 666 v latinščino.

Kot kaže, Teofilakt teh težav ni imel. Prej nasprotno, večina bizantologov namreč ne pozabi opozoriti na njegov »bombastičen« stil in na prepis korespondence med perzijskim kraljem in upornim generalom Baramom, iz katerega je mogoče sklepati, da je Teofilakt razumel izvirnik. Za presenečenje poskrbi tudi njegova trditev, da je Mavricij takoj po prihodu na prestol začel podpirati izobraževanje in pesništvo. Še več, po Teofilaktovih besedah je bilo v času Mavricija znova mogoče študirati antične avtorje, o čemer priča tudi njegovo poznavanje Evripidovih dram. Monarh naj bi bil zaslužen tudi za povečanje števila učiteljev in nastanek teološke knjižnice. Edino vprašanje, okoli katerega se v tej zvezi poznavalci pozne antike ne morejo uglasiti, je vprašanje nastanka teološkega seminarja. Eni trdijo, da ga je ustanovil prav Mavricij, drugi temu stališču nasprotujejo.

Več soglasja srečamo pri izboru zgodovinopisnih besedil, kjer se prav vsi strinjajo, da so za zgodovino zgodovinopisja daleč najbolj zanimivi njegovi dialogi med Zgodovino in Filozofijo, pri čemer gre v glavnem za razmišljanje, kako bi lahko prva ustregla drugi.

Nenazadnje je avtor s tem znova poživil tedanjo in kasnejšo razpravo o razmerju med obema vedama oziroma napeljal vodo na mlin tistim, ki so trdili, da je zgodovina v bistvu podzvrst filozofije.

Teofilaktovo delo in njegov čas pa je hvaležno izhodišče še za eno večno razpravo. Gre namreč za polstoletno razglabljanje o tem, kdaj in zakaj se v jugovzhodni Evropi začne srednji vek in ali je tako imenovano temno obdobje ikonoklazma (uničevanje svetih podob) res tako črno kot ga slikajo eni ali pa je pametneje prvi dve stoletji te dobe razdeliti na različna bolj ali manj »temna« podobdobja. Če smo dovzetnejši za drugi pristop, lahko nekoliko lažje opazimo procese, dogodke in odkritja, ki predstavljajo izraziti napredek. Vzemimo na primer uvajanje papirja, ki je v 9. stoletju v veliki meri pregnal pergament. Gre za prevzem kitajske tehnologije, ki so jo Arabci prevzeli od kitajskih ujetnikov po bitki pri Samarkandu. Kitajski način izdelave papirja je namreč izpodrinil egiptovske poskuse, da bi papirus modificirali v prijaznejši pisarniški material. Skratka, gledano s stališča zgodovine knjige, predstavljajo prve knjige iz papirja (prvi ohranjen grško-bizantinski primerek iz leta 800 hrani vatikanska knjižnica) v bistvu revolucionarni napredek. Kot vse kaže, se je v 9. stoletju uporaba izredno hitro razširila po vsem cesarstvu.

Po drugi strani je že 7. stoletje znano tudi po manj prijetnih dogodkih in njihovih posledicah. Mednje gotovo sodi tudi embargo oziroma občasne prepovedi trgovanja med krščanskim in arabskim svetom. Do prve znane poteze te vrste v vzhodnem Sredozemlju je prišlo že v 7. stoletju, in sicer kmalu po arabski osvojitvi Palestine, Sirije, Egipta in večjega dela drugih severnoafriških posesti. Za Bizanc je to bil velik udarec, pri čemer pa trgovina s papirjem in papirusom gotovo ni bila na prvem mestu. Zaradi embarga so bila motena tudi veliko bolj vitalna področja življenja. Nenazadnje tudi zato, ker je tudi na severu cesarstvo izgubljalo vse več ozemlja. Prodori Slovanov so sicer bili nekoliko manj spektakularni, toda učinek je bil isti. Država je postopoma ostala brez osnovnih surovin za normalno življenje.

Vsega tega v delu Teofilkata Simokate seveda še ni mogoče najti. Arabci so se pred vrati Konstantinopla znašli šele dobra tri desetletja po njegovi smrti in šele v drugi polovici stoletja so se prebivalci bizantinskega cesarstva zavedeli, da se je neko obdobje dokončno izteklo. Generacija našega pisca dialogov med Zgodovino in Filozofijo se je, kot kaže, še vedno lahko ubadala tudi s povsem akademskimi razpravami, v okviru katerih so očitno tudi v tem obdobju razmišljali o tem, v kakšni meri, za koga (če sploh) je zgodovina tudi »učiteljica«. Teofilakt je, kot bomo videli v nadaljevanju, sodil med tiste, ki so verjeli, da je z zgodovino mogoče vzgajati. Še več, izkazalo se bo, da nam lahko služi tudi za oporo …

10.4.2. Dialog

Teofilakt je v dialogu med Zgodovino in Filozofijo sestavil učen traktat, v katerem mora bralec začutiti avtorjevo namero, da bi prikazal svoje temeljito poznavanje zgodovine in književnosti, kar je v popolnem neskladju s pričakovano skromnim zaključkom uvoda v njegovo Občo zgodovino (gl. spodaj).

Osebe dialoga: Filozofija in Zgodovina. Najprej spregovori Filozofija. 667

Povej no, hčerka, kako je s to rečjo? Tej zadevi bi rada prišla do dna, zato mi pomagaj, prosim, iz zadrege s pojasnilom kakor z nitjo iz labirinta, pa ne mitološkega. 668 Že sam uvod v to razpravo se mi namreč zdi na moč težaven.

Zgodovina: Filozofija, ti kraljica vsega, če je res primerno, da jaz nastopim kot učiteljica in ti kot učenka, potem bom odgovarjala, kolikor mi bo le dopuščalo znanje; držim se namreč enakega načela kakor Kirenec669 – da mi nič, kar je lepo, ne sme ostati neznano.

Filozofija: Prav rada bi te vprašala, hči, kako si se vendar prav nedavno vrnila v življenje? Toda silna nejevera mi ne pusti do besede, kakor z uzdo me brzda k molku, kajti vse to je morda le čudovit privid. Tako dolgo si bila namreč med mrtvimi, hčerka – vse odkar je v kraljevi dvor vkorakal v jeklo odeti kalidonski tiran, 670 kiklopsko seme mešane krvi, kentaver, ki je z vso surovostjo oskrunil dostojanstveni škrlat in ki je pijančeval, namesto da bi vladal; o ostalem raje molčim, v skrbi za lastno podobo in dostojanstvo poslušalcev. Tudi jaz sem bila takrat izobčena s kraljevega dvora, hčerka, tudi v Atiko nisem smela, ko je tisti traški Anit pogubil mojega kralja Sokrata. 671 A kasneje so Heraklidi ponovno vzpostavili red in rešili državo, očistili so jo nesnage povzpetnikov in se naselili v kraljevih prostorih. Ta [novi] kraljevi dvor je moj dobrotnik, zato mu tudi sestavljam te starodavne atiške hvalnice; toda kdo in kako je rešil tebe, hčerka?

Zgodovina: Mar ne poznaš, kraljica, vélikega nadduhovnika in prvaka vsega obljudenega sveta? 672

Filozofija: Seveda ga, hčerka. Moj zelo star prijatelj je; dolgo se poznava in zelo mi je pri srcu.

Zgodovina: Potem pa že veš, po kom sprašuješ, kraljica; ta človek mi je vdihnil življenje, kakor iz grobnice me je rešil iz pozabe, s heraklejevsko močjo se je postavil proti zlu in me kakor Alkestido obudil v življenje. 673 Velikodušno me je posvojil, nadel mi je bleščeča oblačila in me okrasil z zlato ogrlico; moj čop, glej, ki ga imam spetega z zlato kobilico, 674 je ta sveti mož v navzočnosti vseh ovenčal s slavo in sijajem, postavil mi je visok in trden govorniški oder ter mi zagotovil nemoteno svobodo govora.

Filozofija: Občudujem, hčerka, tega duhovna in njegovo velikodušnost, občudujem ga zaradi kopice dobrih dejanj, ki jih ima za seboj; povzpel se je do višav božje modrosti in si ustvaril zatočišče na samem vrhu kreposti. V svojih prizadevanjih stremi k nebeškim višavam in žlahtna, dovršena beseda je njegovo življenje, kajti tudi za red, ki vlada na Zemlji, noče, da bi bil zanemarjan. Ko bi tudi meni bili moji privrženci v takšno veselje! Ta pa – ali biva na Zemlji kot breztelesna misel ali pa se mudi med ljudmi kot utelešena kontemplacija v človeški podobi.

Zgodovina: Prav lepo si spletla venec hvalnic, kraljica. Toda sédi za trenutek, če ti je prav, pod tole platano tu; široko krošnjo ima, visoko se pne in lepo senco meče.

Filozofija. Seveda, hčerka, kar; ti pa lahko pred temi pozornimi poslušalci pričneš svojo pripoved – morda v obliki proemija. Jaz ti bom kot kak Itačan675 namenila vso svojo pozornost in napeto prisluhnila spevu Siren. 676

Zgodovina: Rada bom ubogala, kraljica, in zaigrala na liro zgodovine – ti pa mi bodi plektron, 677 ki izvablja nadvse čudovito glasbo, kajti ti si Okean znanja in Tetida besed, v tebi je zbrana vsa milina, kakor otok si, ki ga z vseh strani obliva neskončno morje. 678

10.4.3. Obča zgodovina

10.4.3.1. Uvod

Človeka ne bi smele krasiti le naravne danosti, temveč tudi njegova lastna spoznanja. Ima namreč razum – čudovit, božanski dar; s tem darom se je naučil strahu in spoštovanja pred bogom, naučil se je motriti podobo svoje narave, postal pa je tudi dovzeten za svojo zunanjo podobo. Temu primerno se je razumsko osredotočil nase – od motrenja svoje zunanje podobe se je poglobil k preiskovanju svojega uma in razpletel skrivnost lastnega stvarjenja.

Da, od svojih razumskih prizadevanj ima človek premnoge koristi, poleg tega pa je v umu našel tudi pomočnika narave; kar je namreč ta pustila nedokončano, je um najbolje dopolnil – kar vidimo, je napravil lepše, kar okušamo, je napravil slajše, kar tipamo, je napravil bodisi trše bodisi mehkejše, spet marsikaj drugega je napravil ušesom prijetno in s čarom prijetne melodije uročil dušo ter jo prisilil, da prisluhne.

Mar ni um tudi najbolj vešč poznavalec ročnih spretnosti? Iz volne je umetelno stkal oblačilo, iz lesa je poljedelcu stesal ročico pluga in mornarju veslo, vojaku pa ščit v obrambo pred nevarnostmi, ki nanj prežijo v vojni. Največja hvala pa gre temu, da je ustvaril kar se da temeljit vpogled v zgodovino, ki je prijeten ušesom in poučen za duha; vedoželjnega duha namreč nič ne vznemirja bolj kakor prav zgodovina. To trditev naj podkrepi zgodba iz Homerjeve pesnitve: 679 Laertov sin Odisej, ki ga je bilo le malo prej morje vrglo na obalo iz objema svojih valov, je bil lepo sprejet pri kralju Alkinou in je užival gostoljubje njegovega dvora. Golemu in izmučenemu od nesrečnega brodoloma so ponudili nova oblačila, da si jih je odel, in smel je sesti za kraljevo mizo. Dali so besedo prišleku in mu pustili, da je povedal svojo zgodbo. Fajake je pripoved680 tako prevzela, da so pozabili na pijačo in se počutili, kakor da so v gledališču namesto na gostiji; odprtih ust so zbrano poslušali, dolga pripoved jih ni niti malo utrudila, nasprotno, ob mnogih zgodbah so poslušalci zadrževali dih, ko so skozi pripoved podoživljali najhujše nevarnosti. Bili so lačni pripovedi, nenasitni, in pohlepno so požirali čudovite zgodbe.

V tem smemo videti pojasnilo, zakaj uživajo pesniki sloves prvih »prenašalcev znanja«. Prvi so namreč osvojili radovedna, ukaželjna srca ljudi, žejnih nenavadnih zgodb, ustvarili so zanje mitsko pripoved, ki so jo preželi z domišljijskim; laži so zabrisali z ritmom in netočnosti prikrili z metrično formo, prav kakor z očarljivo vezenino. Ta njihova zabava je imela celo tolikšno moč, da so veljali celo za teologe – veljalo je, da se med njimi sprehajajo bogovi, njihove besede pa naj bi človeku razjasnile prav vse, vso njegovo zasebnost, tudi to, kar se mu je kdaj pripetilo dobrega ali slabega.

Vsakdo bi torej moral v zgodovini videti svojo učiteljico, ki ga uči, česa bi se bilo dobro oprijeti in kaj bi veljalo prezreti kot nekoristno. Videti je, da z njo še največ pridobijo vojskovodje; vé namreč, kako je treba razporejati vojaške sile in kako je treba z zasedo presenetiti sovražnika. Z opominjanjem na tuje neuspehe in nekdanje napake jim narekuje večjo previdnost in jih pomaga usmerjati; s spominom na uspehe jih, spet, navdihuje in navdušuje. Z le neznatno spodbudo torej daje zagon človeškim vrlinam, da se pnó v neslutene višave. Starcu zgodovina podaja roko in mu služi kakor palica v oporo, mladeniču je odločna in umna vzgojiteljica, ki mu srebri lase s svojimi bogatimi izkušnjami in se zazira proti prihodnjim izkustvom, ki jih ima prav kmalu prinesti čas.

Nje sem se lotil tudi sam, dasiravno je ta podvig zame prevelik – zaradi mojega prešibkega znanja jezika, zaradi nedodelanosti mojih misli, zaradi nelepega reda v besedišču in nespretnega razporejanja pripovedi. Če bo moja pripoved komur koli le malo v veselje, naj to pripiše zgolj naključju in ne mojemu znanju.

10.5. Teofan

Oto Luthar

Kasnejši sveti Teofan (Theophanes, sredina 8. stoletja–818) se je rodil kot edinec vernim staršem v Konstantinoplu. Podobno kot njegovi starši je tudi on zagovarjal upodabljanje biblijskih zgodb, zaradi česar je bil kasneje zaprt in izgnan in zaradi česar je v izgnanstvu okoli leta 818 tudi umrl. Po zgodnji smrti obeh staršev je relativno hitro dosegel visok položaj v cesarski administraciji in se kmalu poročil s hčerko znane bizantinske patricijske družine. Glede na to, da je bila tudi njegova družica izjemno verna, sta se zakonca čez čas sporazumno razšla in večino preostalega življenja preživela vsak v svojem samostanu. Teofan je enega izmed njih celo vodil, nekaj drugih pa pomagal ustanoviti. Glede na to ne preseneča, da se je koncila v Nikaji udeležil kot opat. Ne preseneča tudi, da je v razpravah o interpretaciji Svetega pisma nastopal kot zagovornik podobe in na ta način prispeval k temu, da je cesarica Teodora za krajši čas umirila ikonoklastični spor. Razprava se je znova razplamtela v času Leona V. in med drugim povzročila trajni prelom med vzhodno in zahodno cerkvijo. Drugi razlog za razkol med vzhodnim in zahodnim cesarstvom naj bi bil neuspeh ženitovanjskih prizadevanj za zakonsko zvezo Karla Velikega in cesarice Irene oziroma puč na bizantinskem dvoru, ki je to poroko preprečil.

Teofan, ki je zgodovinar postal bolj po naključju, je oba procesa natanko popisal, zato njegovo delo predstavlja osrednji vir za bizantinsko zgodovino 8. stoletja in enega pomembnejših virov za zgodovino zahodne Evrope. Iz njegovega pisanja je tako po eni strani mogoče razbrati, da je Bizanc brez nadaljnjega priznal Karlov cesarski naslov, po drugi strani pa nam lepo pokaže, da so se pripadniki vzhodnega cesarstva še vedno predstavljali za edine prave potomce rimskega imperija. Sicer pa je Teofan svojo zgodovinarsko kariero začel kot nadaljevalec dela Georgija Sinkelosa, ki ga je na smrtni postelji prosil, naj konča njegovo svetovno kroniko. Sam je namreč prišel do obdobja Dioklecijana in do leta 284, Teofan pa je popisal preostali čas do leta 813. Kot je večkrat poudaril tudi sam, je pisal predvsem za svoje samostanske brate, zato v njegovem delu ne moremo iskati zahtevnih filozofskih sklepov o opisanem času in njegovih akterjih. Nasprotno, Teofanova govorica je skopo preprosta, zaradi česar je dogajanje celoletne vojne mogoče prebrati v enem samem stavku, menjavo vladarja v štirih besedah, religiozne konverzije celotnega ljudstva pa v štirih vrsticah. Ne glede na to je njegovo delo edini vir za bizantinsko zgodovino v času med letoma 769 in 813.

Druga posebnost Teofanove kronike je njegov način datacije, ki po natančnosti presega podobne poskuse vseh drugih srednjeveških kronistov. Posamezna obdobja je namreč razvrstil v natančne časovne tabele, ki zajemajo čas med koncem aleksandrinske dobe oziroma letom 5492 pr. Kr. in letom 813. Posebej je izpostavil Kristusovo rojstvo in časovno umestil vladavine perzijskih in bizantinskih cesarjev ter arabskih knezov. Natančno je razvrstil tudi vse papeške mandate in službena leta patriarhov iz Konstantinopla, Aleksandrije in Antiohije.

Pogosto je letnicam dodal tudi natančnejše datume z ustrezno orientacijo znotraj petnajstletnega indikcijskega ciklusa. 681

Način datacije in predvsem razumljiv način podajanja sta Teofanu že od vsega začetka zagotovila redne bralce. Publika se je nato še dodatno pomnožila, ko je šestdeset let po izidu papeški bibliotekar Anastazij njegovo kroniko prevedel v latinščino. Prevod je po mnenju poznavalcev vreden izvirnika, zato ga lahko zgodovinarji kot takega tudi uporabljajo. To je še posebej pomembno v primerih, ko se ukvarjajo s tehničnimi značilnostmi besedila oziroma ko skušajo razvozlati določene nejasnosti in pomanjkljivosti. Sicer pa je Teofanova kronika pomembna tudi zato, ker je generacijam kasnejših zgodovinarjev služila kot vzor. Nenazadnje se je nekaj njegovih mlajših kolegov prav zato odločilo za nadaljevanje učiteljevega dela. Georgij Monhos (Georgius Monchos) npr. je v Teofanovem stilu dodal še tri desetletja in tako zajel še zadnje poglavje ikonoklastičnega spora. Imena ostalih nadaljevalcev njegove kronike niso znana, ker so se podpisovali preprosto kot »Teofanovi nasledniki«. Kakor koli že, skupaj z Monšosom so za 150 let podaljšali učiteljevo kroniko in tako prispevali k temu, da je delo končalo v naboru najpomembnejših zgodovinskih del vseh časov.

Literatura:
  • Ivanka 1954
  • Mango 1980
  • Wilson 1996

10.5.1. Kronika682

Leto (po stvarjenju sveta) 6212

Leto po Kristusu683 712

Bizantinski cesar: Leon, 684 vladal 24 let

Arabski kalif: Izid, 685 vladal 4 leta

Škof v Konstantinoplu: German, škofoval 15 let

Škof v Jeruzalemu: Ivan, škofoval 30 let

Tega leta, med tretjo indikcijo, 686 je na velikonočno nedeljo Konstantin pred tribunalom devetnajstih akubitov687 od očeta Leonta prejel vladarsko krono; blagoslovil ga je presveti patriarh German.

Istega leta je umrl Umar, 688 ki je bil kalif Arabcev dve leti in štiri mesece; nasledil ga je Izid. Proti Izidu se je v Perziji dvignil samodržec, po imenu prav tako Izid Mualabi, ki je imel v Perziji mnogo privržencev. Izid je nadenj poslal Masalmana, ga uničil in podjarmil Perzijo.

Leto (po stvarjenju sveta) 6213

Tega leta se je pojavil neki Sir, lažni prerok, ki je naplahtal Jude ter jih prepričal, da je Kristus, božji sin. 689

Leto (po stvarjenju sveta) 6214

Tega leta je cesar primoral Jude in Montaniste, da so se dali krstiti. 690 Judje, ki so se dali krstiti proti svoji volji, so si otrli sveto vodo in, ne da bi se prej postili, prejeli sveto obhajilo ter tako umazali vero. Montanisti pa so se na izbrani dan, ki je bil določen v prerokbi, zbrali v hišah svoje zmotne vere in se zažgali.

Leto (po stvarjenju sveta) 6215

Tega leta je iz Laodikeje na obali Fojnikije priplul neki Jud, slepar, ki je prišel k Izidu in mu napovedal, da bo Arabcem vladal 40 let, če bo ukazal zaseči svete podobe, ki jih časté po vseh krščanskih cerkvah v njegovi deželi. Izid je v svoji nespameti poslušal nasvet in izdal občo odredbo proti svetim podobam. Toda še istega leta je po milosti našega gospoda Jezusa Kristusa in priprošnjah njegove brezmadežne matere ter vseh svetnikov Izid umrl, njegova satanska odredba pa je bila pozabljena.

A tega gnusnega, bogokletnega prepričanja se je navzel tudi sam cesar Leon in nad nas priklical prenekatero zlo. Našel si je somišljenika v tej zgrešeni veri, nekoga po imenu Beser, ki je kot kristjan v Siriji padel v ujetništvo, nato pa se odpovedal veri v Kristusa in sprejel postave Arabcev. Ta Beser je bil tisti čas pravkar osvobojen iz arabskega ujetništva in je dobil pravico do bivanja v bizantinski državi. Leon ga je občudoval zaradi njegove telesne moči in zaradi njegovih zmotnih nazorov; Beser je tako postal cesarjev pomagač v njegovem zgrešenem, zlu početju. V tej zablodi pa se jima je pridružil še nekdo, nekdo prav tako razvraten in pregrešen kakor onadva, namreč škof iz Nakoleje. 691

Leto (po stvarjenju sveta) 6216

Arabski kalif: Izam

Tu bom spregovoril o blaženem Štefanu, 692 papežu v Rimu, in o tem, kako se je zatekel k Frankom in bil naposled rešen.

Presvetli Štefan je utrpel mnogo hudega od Ajstulfa, kralja Langobardov. 693 Zato se je zatekel po pomoč k Frankom, k Pipinu, 694 majordomu695 oziroma najvišjemu odpravniku državnih poslov pri Frankih. Pri Frankih je namreč v navadi, da ima njihov vladar, ki je sicer kralj, dedno pravico do vladarskega prestola, a ničesar ne dela in o ničemer ne odloča, temveč se brezskrbno vdaja hrani in pijači. Zadržuje se doma, le na prvi dan v mesecu maju se pojavi pred vseljudsko skupščino, pozdravi zbrano ljudstvo in sprejme izraze spoštovanja; običajno se tudi vzajemno obdarujejo, kralj pa se nato umakne v zasebnost do naslednjega maja. Vse državne zadeve pa ureja po volji kralja in ljudstva tako imenovani majordom. Mimogrede, člane kraljevega rodu so tedaj imenovali »kristati«, 696 kar pomeni »kosmatih tilnikov« – po tilniku in hrbtišču so bili namreč kosmati kakor divje svinje.

Skratka, že omenjeni Štefan, ki je od surovega in nespametnega Astulfa utrpel mnogo krivic, se je zatekel po pomoč k Frankom – Pipin ga je sprejel in mu obljubil, da bo storil, kar je v njegovi moči. Ob tej priložnosti ga je Štefan mazilil za kralja, kajti Pipin je že tedaj užival silen sloves, pa tudi kralja je bil že ves čas zastopal v vseh državnih poslih. Poleg tega se je bil Pipin že boril proti Arabcem, ki so čez morje iz Afrike prodrli v Španijo (tej vladajo vse do danes) in se naposled spustili tudi v spopad s Franki. Pipin se jim je zoperstavil s svojo vojsko in v boju ubil njihovega voditelja Abderahmana697 ter pri reki Eridanos698 pokončal brez števila Arabcev. Ljudstvo je Pipina ljubilo in občudovalo, a ne zgolj zaradi njegovih slavnih dejanj, temveč tudi zaradi njegovih drugih odlik.

Bil je torej prvi mož, ki je svojemu ljudstvu vladal mimo nasledstvene pravice; Štefan ga je odvezal krivde zaradi njegovega ravnanja proti kralju, odstavljenega kralja pa je dal ostriči in ga poslal v samostan, kjer je v miru in spoštovan preživel svoje dni. Pipin je imel dva sinova: Karla in njegovega brata Karolinga.

Istega leta je umrl Izid, ki je bil na čelu Arabcev štiri leta; nasledil ga je njegov brat Izam. Izam je po mestih in po vsej deželi takoj začel postavljati palače in dal urediti setvena polja, vrtove in vodomete. Nato se je odpravil na bojni pohod proti Bizantincem, a se je, potem ko je izgubil mnogo svojega moštva, obrnil nazaj.

Štefan, papež v Rimu, pa se je zatekel k Frankom.

10.6. Konstantin Porfirogenet

Gregor Pobežin

Cesar Konstantin VII. Porfirogenet (905–959) je bil drugi in edini preživeli sin cesarja Leona VI. Modrega. 699 Kot sin ljubice Zoe Karbonopsine, s katero je Leon živel po smrti svoje tretje žene Evdokije, je imel Konstatntin težave tako s priznanjem državnih kot tudi cerkvenih oblasti. Točneje, težave je imel njegov oče, ki je v svojih prizadevanjih, da bi mu zagotovil status legitimnega dediča, trčil na vrsto lastnih prepovedi. Tako na primer Konstantin formalno ne bi smel biti priznan za dediča niti v primeru, da bi se rodil v cesarjevem tretjem zakonu. Leon je namreč tretji zakon prepovedal, še preden se je sam tretjič poročil. To je še posebej razburilo cerkvene kroge, zaradi česar Leon na začetku ni niti pomislil na poroko z Zoe. Obstoj makedonske dinastije je nato nekaj časa na videz visel v zraku, saj je bizantinska cerkev vztrajala pri svojem predpisu o zakonski zvezi. Patriarh Nikolaj je Leonu celo prepovedal vstop v Hagio Sofio. Temu zato ni preostalo drugega, kot da je za odvezo prosil rimskega papeža, ki je cesarjevo gesto razumel kot potrditev supremata nad patriarhom. Sledila je zamenjava upornega Nikolaja z neodločnim Evtimijem, kmalu po tem pa še kronanje Konstantina za sovladarja.

Leon je spor s cerkvijo na ta način nekoliko umiril, ne pa tudi razrešil. Po njegovi smrti leta 912 je njegov brat Aleksander, ki je prvi prevzel regentstvo, Nikolaja namreč znova postavil za patriarha. Za Konstantina je to pomenilo življenje v senci različnih regentov, ki so si podajali oblast. Aleksandra je nasledil patriarh Nikolaj, njemu pa sta sledila mati Zoe in drungarij700 Roman Lekapen. Ta sposobni častnik navadnega rodu se je kot Konstantinov sovladar obdržal vse do leta 944. 701 Kot samostojni cesar je Konstantin torej zavladal šele v svojem štiridesetem letu življenja, čeprav je cesarsko krono formalno nosil že triintrideset let.

Morda je tudi to botrovalo njegovi kasnejši neodločnosti, zaradi česar je njegova vladavina nosila tudi pečat njegove žene Helene. Po drugi strani sovladanje Lekapena in Helene ne more zasenčiti njegovih državniških, diplomatskih, še najmanj pa literarnih uspehov. Kot velik ljubitelj umetnosti je verjetno sam zaslužen za izboljšanje šolstva. Glede na to lahko z gotovostjo trdimo, da Konstantinovo pravo težo predstavlja njegova literarna in zgodovinarska zapuščina, pri čemer je treba slednjo obravnavati v okviru širokega spektra njegovih interesov. Le-ta se namreč razteza od enciklopedičnih ambicij, izraženih v delu O ceremonijah (De caeremoniis), do geografskih traktatov, z življenjepisom svojega deda Bazileja I. se je dokazal tudi kot dober biograf. Poleg tega je ta cesar znanstvenik sistematično spodbujal tudi druga znanstvena področja, obenem pa vedno znova opozarjal na uporabnost njihovih rezultatov.

Glede na to, da se je še posebej zanimal za zgodovinopisje, ne preseneča njegovo zavzemanje za urejen in boljši pouk zgodovine. Podobno kot ne preseneča tudi njegov izbor sodelavcev in višjih uradnikov, ki so praviloma izhajali iz krogov izobražencev. Zavedajoč se njegovega zavzemanja za vsestransko uporabnost, tako lažje razumemo njegov uvod v razpravo O upravljanju države (De administrando imperio), 702 ki sicer ne predstavlja večje tipološke inovacije, a predstavlja neprecenljivo pridobitev tako za tedanji, še bolj pa za kasnejši čas. Še pred začetkom pisanja je namreč Konstantin dal poiskati in zbrati vse knjižno gradivo, ki je bilo na voljo. Poleg tega je naročil, naj se iz zbranega pripravi vrsta izvlečkov in enciklopedičnih kompilacij, ki naj bi kasnejše delo še bolj približalo bralcem. Delo je dopolnjevala še vrsta različnih zgodovinskih del in priročnikov in dosledno dokumentiranje podatkov na vseh področjih javnega delovanja, ki se je raztezalo od dela državne administracije, ki je skrbela tudi za upravljanje provinc, do diplomacije, ki je urejala delovanje navzven. Glede na vse to je mogoče Konstantinov največji prispevek k razvoju Bizanca videti v tem, da je državi, ki jo je politično in vojaško utrdil Roman Lekapen, v slabih dveh desetletjih omogočil tudi bliskoviti znanstveni in kulturni razvoj.

Podobno kot vrsta avtorjev pred njim in po njem je tudi Konstantin s svojo razpravo O upravljanju države želel sinu Romanu svetovati oziroma mu pomagati, da bi postal »moder in razumen« (sophós kaì phrónimos). Celoten nabor vsebin, ki spominja na enciklopedijo, je namreč didaktično premišljen. Obsežno vsebino političnega in zgodovinskega značaja namreč dopolnjuje tudi izbor in popis različnih izkustev in opis tipičnih situacij, v katerih se od časa do časa znajde vsak državnik. Po Konstantinovem mnenju bi moral biti vsak dober državnik opremljen z vrsto znanj, na podlagi katerih bi si lahko ustvaril jasen zgodovinski in sodobni geopolitični položaj svoje države, predvsem pa bi moral biti poučen o njenih stikih s sosednjimi ljudstvi in biti na tej podlagi sposoben učinkovitih diplomatskih odnosov z njimi.

V svoji želji po konkretnosti se je Konstantin zatekal k preprostemu, če ne celo stilistično precej nedodelanemu jeziku, ki je, kot vse kaže, precej razburjal takratne in kasnejše jezikovne puriste. Ne glede na to lahko našo biografsko skico vendarle sklenemo z ugotovitvijo, da je Konstantin ustvaril temeljit in sistematičen pregled informacij, čeprav mu je pri podajanju dejstev v zvezi z njimi zmanjkalo jasnosti, zaradi česar je kasneje pri interpretaciji njegovega dela prišlo do nekaterih nesoglasij. Zanimivo je tudi, da pisec marsikaterega besedila, ki mu je pri pisanju služil kot vir, literarno ni predelal, temveč ga je pustil »govoriti« v njegovem lastnem slogu.

Kljub temu da je bilo v začetku namenjeno ožjemu krogu bralcev, 703 veljajo Konstantinova navodila sinu Romanu za izjemno bogat in vsestranski pregled političnih razmer. Za zgodovinarje pa je to gotovo eden najpomembnejših dokumentov za razumevanje časa ob koncu srednjega obdobja bizantinske države.

Literatura:

10.6.1. Kronika704

V Kristusu, našem večnem gospodu, cesar Rimljanov – svojemu sinu Romanu, od Boga kronanemu cesarju, rojenemu v škrlatu

10.6.1.1. Proemij

Moder sin je v veselje svojemu očetu in ljubeč oče je na razumnega sina ponosen. Gospod je namreč dal razum, da spregovorimo, ko je treba, in dal je ušesa, da poslušamo; pri njem je zaklad modrosti in od njega pride vsak popoln dar, ustoličuje kralje in jim v roke da oblast nad vsem. Zato mi prisluhni, sin, vzemi si k srcu ta moj poduk in veljal boš za modrega med razumniki in za razumnega med modreci; množice te bodo slavile in različna ljudstva te bodo blagoslovila. Daj se podučiti v tistem, kar moraš spoznati pred vsem drugim, in modro poprimi za krmilo vladanja. Preudarjaj o stvareh, ki že so, in pouči se o tistem, kar šele pride, da boš znal ob modri presoji zbrati izkušnje in da boš v vseh zadevah gotov vase.

Glej, predte sem razprostrl uk: oblikoval te bo z izkušnjami in znanjem, da ne boš pogrešil pri najpomembnejših odločitvah in da ne boš v zmoti pri vprašanjih, ki zadevajo skupno dobro. Najprej spoznaj, kako lahko različna ljudstva Rimljanom koristijo in kako škodijo, ter kako in v zvezi s katerimi drugimi ljudstvi bi jih lahko srečali v vojni in podjarmili, zatem spoznaj njihovo nenasitno naravo in njihove nerazumne zahteve, ko kaj zahtevajo zase. 705 Spoznati moraš tudi razlike med drugimi ljudstvi, se poučiti o njihovem izvoru, njihovih navadah in načinu življenja, pa tudi o legi in podnebju dežele, v kateri prebivajo, o njenih razsežnostih in krajevnih značilnostih; videl boš tudi, v katerih obdobjih so Rimljani prišli v stik z različnimi od teh ljudstev. Poleg vsega tega moraš preučiti, do katerih sprememb je v različnih obdobjih prišlo v naši državi in nasploh v vsem rimskem cesarstvu.

Do vsega tega sem se dokopal sam, ob lastnih miselnih naporih, in sklenil sem ta spoznanja razodeti tudi tebi, svojemu ljubljenemu sinu, da boš znal razlikovati med vsemi temi ljudstvi – in da boš vedel, kako ravnati v stikih z njimi, bodisi v primeru dobrih odnosov bodisi v sporih ali vojni. Do tebe in tvoje velike modrosti bodo čutili strahospoštovanje; bežali bodo pred tabo kakor pred ognjem, njihove ustnice bodo otrpnile, tvoje besede pa jih bodo z uničujočo močjo zadele kakor puščice. Pred njihovimi očmi se boš zdel grozovit in ob pogledu nate se jih bo polastil trepet. Vsemogočni te bo zaslonil s ščitom in tvoj stvarnik ti bo dal moč razumevanja – usmerjal bo tvoj korak in te posadil na trden temelj. Tvoj prestol bo kakor sonce pred njim in njegove oči se bodo venomer ozirale k tebi; nobeno zlo se te ne bo dotaknilo, kajti on te je izbral in te ločil od materinega trebuha. Podelil ti je kakor najboljšemu nad ljudmi svojo oblast, ustoličil te je kakor zatočišče na vrhu hriba, kakor zlat kip na vzpetini, kakor mesto na gori – vse to, da bi te vsa ljudstva, ki bivajo na zemlji, oboževala in ti nosila darove.

Ti, gospod, moj Bog, čigar oblast je večna in neminljiva, vodi njega, ki je bil rojen meni s tvojo pomočjo, naj bo tvoje obličje zazrto k njemu in naj bo tvoje uho naklonjeno njegovim prošnjam. Naj bo tvoja roka nad njim, naj vlada zaradi resnice in naj ga vodi tvoja desnica; naj njegove poti pred tvojim pogledom vodijo naravnost, da bi se držal tvojih postav. Naj pred njegovim obličjem padejo sovražniki, naj njegovi nasprotniki ližejo prah. Naj na deblo njegovega rodu vrže senco številno listje njegovega potomstva, naj senca njegovega sadu zastre kraljevsko gorovje. Le s tabo namreč vladajo kralji in te poveličujejo na veke vekov.

10.6.1.2. O Dalmaciji in ljudstvih, ki tam prebivajo

Cesar Dioklecijan je srčno ljubil Dalmacijo, zato je tja pripeljal ljudi z njihovimi družinami in jih naselil v tej deželi Dalmaciji; imenovali so se »Rimljani«, 706 ker so se priselili iz Rima, in to poimenovanje jim je ostalo vse do danes. Ta cesar, Dioklecijan, je ustanovil mesto Spalatum in dal tam postaviti palačo, ki se je ne da opisati ne v pisani ne v govorjeni besedi. Ostanki tega nekdanjega razkošja so se ohranili vse do danes, čeprav jih je dolgotrajni tok časa že grdo razobličil. Tudi Dioklejo, mesto, ki ga sedaj naseljujejo Dioklecijani, je ustanovil prav ta cesar Dioklecijan – od tod tudi izvira ime »Dioklecijani« za tamkajšnje prebivalce. Ozemlje Rimljanov je segalo vse do reke Donave; ko so se nekoč namenili prečkati reko in raziskati, katera ljudstva živijo onkraj reke, so na drugi strani naleteli na neoborožena slovanska ljudstva, ki so se imenovala tudi Avari. Ne eni ne drugi niso pričakovali, da kdo živi na drugi strani reke. Ker so jih našli neoborožene in povsem nepripravljene na vojno, so Rimljani Avare napadli, zajeli plen in ujetnike ter odšli. Od tistega časa so imeli Rimljani tam dve garniziji, katerih posadke so navadno menjali na veliko noč, tako da so se srečevale na veliko soboto, ko so eni odhajali, drugi pa pričenjali s svojimi dolžnostmi. Nedaleč od tega kraja namreč ob morju leži mesto, imenovano Salona, ki je veliko za polovico Konstantinopla. Tu so se Rimljani zbirali, se oborožili in odrinili proti mejnemu prehodu, ki je od mesta oddaljen štiri milje in se še danes imenuje Kleisa, ker zaklene pot tistim, ki želijo mimo. 707 Od tam pa so se odpravili proti reki.

Ta menjava posadk je potekala vrsto let in Slovani, imenovani tudi Avari, na drugi strani reke so ob tem pri sebi sklenili: »Ti Rimljani so že prišli čez reko in plenili in bodo v prihodnje še prihajali nad nas, zato bomo proti njim skovali načrt.« Tako so se Slovani oziroma Avari posvetovali in so Rimljanom, ko so nekoč znova prečkali reko, nastavili zasedo in jih napadli ter premagali. Ti Slovani so potem vzeli njihovo opremo, prapore in ostale vojaške insignije, prečkali reko in prišli do mejnega prehoda. Rimljani, ki so bili tam, so videli prapore in opravo svojih lastnih enot in so bili prepričani, da gre za njihove ljudi in so prej omenjene Slovane, ko so dospeli do prehoda, spustili skozenj. Ti so takoj, ko so prišli skozi, pregnali Rimljane in osvojili mesto Salono. Tam so se naselili in nato začeli postopoma pustošiti med Rimljani, ki so živeli na ravnici in v višje ležečih krajih, ter se polastili njihove zemlje. Preostali Rimljani so se rešili v priobalna mesta, ki so še danes v njihovi lasti; ta mesta so Dekatera, Ragusa, 708 Spalatum, Tetranguris, Diadora, Arbe, Vekla in Opsara, njihovi prebivalci pa se še danes kličejo Rimljani.

Vse od vladavine Herakleja, cesarja Rimljanov, o čemer bo več povedanega v poglavju o Hrvatih in Srbih, je bila Dalmacija in tamkajšnja ljudstva, denimo Hrvati, Srbi, Zahlumi, Terbunioti, Kanaliti, Dioklecijani in Arentani, ki jih imenujejo tudi Pagani, ***.709 Ko pa je bilo zaradi lenobe in nesposobnosti tedaj vladajočih rimsko cesarstvo že skoraj na robu propada (najbolj je tako kazalo v obdobju Mihaela Jecljavca710 iz Amorija711 ), so postali prebivalci mest v Dalmaciji neodvisni in niso odgovarjali ne rimskemu cesarju ne komur koli drugemu. Še več, tudi ostala tamkajšnja ljudstva, se pravi Hrvati, Srbi, Zahlumi, Terbunioti, pa Kanaliti, Dioklecijani in Pagani, so se otresla rimske nadvlade in so postala samostojna, podložna prav nikomur. Vladajočega sloja, kakor pravijo, ta ljudstva niso imela; imela so le starešine – »župane«, 712 kakor je v veljavi tudi na drugih slovanskih področjih. Večina teh Slovanov ni bila niti krščena in tako je ostalo še dolgo. V času Bazileja, cesarja, ki je ljubil Kristusa, pa so poslali svoje predstavnike s prošnjami, v katerih so ga rotili, da bi smeli tisti od njih, ki še niso bili krščeni, sprejeti krst in da bi bili Slovani, kakor že nekoč, podložniki romanskega cesarstva. Blaženi in presvetli cesar jih je uslišal ter poslal mednje cesarskega emisarja in z njim duhovnike; krstil je med zgoraj omenjenimi ljudstvi vse tiste, ki še niso prejeli krsta, potem pa jim je določil vojvode, ki so jih sami izvolili iz najbolj spoštovanih družin. Od tistega časa pa vse do danes prihajajo njihovi princi/vojvode le iz teh družin in iz nobene druge. Pagani, ki se v rimskem jeziku imenujejo Arentani, so na nedostopnih in prepadnih področjih ostali nekrščeni. Pagani namreč v slovanskem jeziku pomeni »nekrščeni«. Kasneje so tudi ti poslali k prav temu presvetlemu cesarju odposlanstvo s prošnjo, da bi tudi sami smeli biti krščeni in tudi njih je uslišal in jih krstil.

Kakor koli že, povedali smo, da je šlo v rimski državi zaradi lenobe in nesposobnosti vladajočih marsikaj narobe in da so prebivalci mest v Dalmaciji postali neodvisni, torej niso bili več podložni ne rimskemu cesarju ne komur koli drugemu. Nekaj časa zatem, med vladavino presvetlega in večno pomnega Bazileja, pa so s 36 ladjami prišli v Dalmacijo iz Afrike Saraceni Soldan, Saba in Kalfa ter opustošili Butovo713 in Rosso ter spodnji del mesta Dekatera. Prišli so celo do Raguse in mesto oblegali petnajst mesecev. Ragusani so o svoji stiski sporočili presvetlemu in večno pomnemu cesarju Rimljanov in dodali: »Usmili se nas in ne dopusti, da bi nas zavojevali ti, ki zanikajo Kristusa.« Cesarja je ganila njihova prošnja in na pomoč jim je poslal patricija Niketa, drungarija ladjevja z nadimkom Oorifas, s stotimi ladjami. Ko so Saraceni izvedeli za prihod drungarija z ladjevjem, so prenehali z obleganjem Raguse in se umaknili; odpluli so do Lombardije in po obleganju zavzeli mesto Bari. Tedaj je Soldan tamkaj sezidal palačo in ostal štirideset let gospodar vse Lombardije tja do Rima. Cesar se je tedaj obrnil na frankovskega kralja Ludvika714 in papeža v Rimu in ju pozval k zavezništvu z njegovo vojsko, ki jo je bil poslal. Kralj in papež sta se odzvala cesarjevemu pozivu in se pridružila njegovi vojski skupaj s Hrvati in Srbi, Zahlumi, Terbunioti, Kanaliti in Ragusani ter vsem moštvom mest v Dalmaciji (vsem tem je sodelovanje narekoval cesarski odlok); odpluli so v Lombardijo ter po obleganju zavzeli mesto Bari.

Omeniti moramo, da so Hrvate in ostale slovanske poglavarje v Lombardijo prepeljali Ragusani na svojih ladjah. Mesto Bari in njegovo zaledje ter ves vojni plen je zajel cesar Rimljanov, Soldan in ostali Saraceni pa so padli v roke Ludviku, kralju Frankov, ki je ujetnike odpeljal v Kapuo in Benevent.

Soldana ni še nihče videl, kako se smeje. Kralj je dejal: »Tistega, ki mi bo po resnici poročal o Soldanovem smehu ali mi ga pokazal, kako se smeje, bom bogato nagradil.« Po tistem ga je nekdo res videl med smehom in je o tem poročal kralju. Ta je poklical Soldana in ga vprašal, čemu se je smejal? Slednji je odvrnil: »Videl sem voz na kolesih, ki so se vrtela, in ob tem sem se zasmejal, kajti tudi jaz sem bil nekoč na vrhu in sem zdaj na dnu, pod vsemi, vendar me Bog lahko znova povzdigne.« Po tem ga je Ludvik povabil k svoji mizi in obedoval z njim. Plemiči iz Kapue in Beneventa so prihajali k Soldanu, ki je bil starejši in izkušen, ter ga spraševali o negi in zdravljenju živine in drugih zadevah. Toda Soldan je bil premeten in zvit in jim je odgovarjal: »Rad bi vam kaj povedal, a se bojim, da me boste razkrili pri kralju in bom ob življenje.« Njihove prisege so ga vseeno opogumile, da jim je dejal: »Kralj vas ima namen izgnati na véliko Frankovsko. Če ne verjamete, potrpite malo in bom potešil vašo radovednost.« Nato je stopil do Ludvika in dejal: »Plemiči tu so izprijeni in ti v tej deželi ne moreš vladati, če ne boš uničil mogočnikov, ki ti nasprotujejo. Vrzi v okove prvake tega mesta in jih pošlji v svojo deželo – in ostali ti bodo sledili, kakor želiš.« Ko je kralja prepričal, naj upošteva njegov nasvet, in je ta že ukazal izdelati železne okove za namene izgona, je Soldan šel k plemičem rekoč: »Mar še vedno ne vidite, da vas namerava kralj izgnati in da bo izbrisan sleherni spomin na vas med ljudmi? Če se želite sami prepričati, pojdite in poglejte, kaj izdelujejo kovači po kraljevem ukazu. Če jih ne boste našli sredi izdelovanja železnih okovov in verig, boste spoznali, da je bilo vse, kar sem vam povedal, laž. Če pa govorim resnico, mislite na svojo rešitev in izkažite dobroto tudi meni, ki sem vam svetoval v skrbi za vašo dobrobit in varnost.« Plemiči so verjeli Soldanovim besedam; na lastne oči so se prepričali o okovih in verigah, zato so pričeli snovati zaroto proti kralju Ludviku. Kralj ni slutil ničesar in je šel na lov. Ko se je vrnil, so plemiči že zavzeli mesto in mu preprečili, da bi vstopil. Kralj se je, ko je videl, da so se plemiči dvignili proti njemu, vrnil v svojo deželo. Plemiči so Soldana vprašali: »Kaj naj storimo zate v zameno za skrb, ki si nam jo izkazal?« Prosil jih je, naj ga pustijo nazaj v njegovo deželo, kar so tudi storili, in naposled se je smel vrniti domov, v Afriko.

Toda Soldan ni pozabil svojih nekdanjih, škodoželjnih namenov; znova se je odpravil na vojno in prišel z armado nad Kapuo ter Benevent, da bi ju oblegal in zavzel. Tamkajšnji prebivalci so poslali h kralju Ludviku na Frankovsko odposlance s prošnjo, naj jim pride na pomoč proti Soldanu in Afričanom. Ludvik je izvedel vse o Soldanovem početju in o tem, kako je prepričal plemiče, da »vas želi kralj v okovih izgnati na Frankovsko«, zato je tokrat poslal odgovor: »Obžalujem svoje ravnanje v odnosih z vami, ko sem vas rešil pred vašimi sovražniki, vi pa ste mi dobroto povrnili s slabim – in kakor ste vi odgnali mene, tako se zdaj jaz veselim vaše stiske.« Po neuspehu pri kralju Ludviku so se obrnili na bizantinskega cesarja, da bi jim priskočil na pomoč in jih rešil pred nevarnostjo. Cesar jim je pomoč tudi obljubil, a ko se je glasnik vračal iz Konstantinopla in prenašal tistim, ki so ga bili poslali, ugodne vesti o cesarjevem zavezništvu, so ga nedaleč od mesta ujele Soldanove enote. Soldan je bil namreč že prej izvedel za pot poslanca k cesarju s prošnjami za pomoč, zato je okrepil prizadevanja, da bi ga ujeli, kar se je naposled tudi zgodilo. Od ujetnika je izvedel vse o njegovi poslanski nalogi in da je na poti cesarjeva pomoč, ki ima dospeti v nekaj dneh. Soldan je glasniku dejal: »Če boš storil, kakor ti ukažem, se lahko nadejaš svobode in bogatih darov, v nasprotnem primeru pa boš končal življenje s kruto smrtjo.« Glasnik je obljubil, da bo izpolnil njegov ukaz in Soldan mu je naročil: » Moj ukaz je, da se postaviš blizu obzidja in pokličeš tiste, ki so te bili poslali na pot, ter jim poveš: 'Nalogo, ki sem se jo zavezal izpolniti, sem opravil – v vašem imenu sem stopil s prošnjami pred cesarja. A vedite, da je bila moja pot zaman; cesar je zavrnil vaše prošnje, zato se od njega ne nadejajte nobene pomoči.'« Glasnika so, potem ko je obljubil, da bo rad izpolnil ta ukaz, odvedli v bližino mesta, kjer pa je zavrgel Soldanove besede; ne oziraje se na njegove grožnje ali obljube je z bogaboječnostjo v srcu pri sebi razmišljal: »Prav je, da edino jaz umrem in da z zvijačnimi besedami ne spravim tolikih duš v pogubo.« Zato je, ko je bil blizu obzidja, poklical odličnike in nagovoril vodilne v mestu: »Opravil sem svojo nalogo, moji gospodje, in zdaj vam sporočim besede cesarja Bizantincev; a še prej vas pri sinu božjem in rešitvi tega mesta in vaših duš prosim, da namesto mene nagradite moje otroke in mojo ženo, ki me čaka. Kakor boste namreč vi ravnali z njimi, tako bo tudi vas poplačal Bog, ki pravično nagrajuje in ki bo sodil tako žive kakor tudi mrtve.« Po teh besedah pa jih je bodril rekoč: »Mene čaka smrt iz Soldanovih rok in moje življenje se izteka. A vi obstanite in se ne vdajte obupu, vzdržite še malo, kajti čez nekaj dni ima priti pomoč, ki jo je poslal cesar Bizantincev.« Ko je to povedal, so se Soldanovi ljudje, ki so ga spremljali, ob nenadejanem sporočilu vrgli nanj in ga razmesarili z zobmi, pri tem pa kar tekmovali med seboj, kdo ga bo prvi pokončal. Soldan pa se je vseeno zbal cesarjeve armade, ki je bila na poti, in se je raje umaknil v svojo deželo. Odtlej so ostali prebivalci Kapue in Beneventa vse do današnjega dne pod bizantinsko oblastjo in bili vzorni podložniki zaradi velike dobrote, ki jim je bila izkazana.

10.7. Leon Diakon

Oto Luthar

Leon Diakon (940–okoli 1000) se po eni strani uvršča v isto literarno tradicijo kot nadaljevalci Teofanovega dela, po drugi pa sodi med redke bizantinske zgodovinarje, ki so v 10. stoletju začeli znova oživljati »umetnost helenističnega zgodovinopisja«. 715 Pri tem se ni naslanjal samo na klasične avtorje, temveč tudi na zgodovinopisce julijanske dobe, ki po mnenju avstrijskega bizantologa von Ivanke predstavljajo prvo renesanso antičnega zgodovinopisja. Med njimi je izstopal predvsem Agatij, ki je, podobno kot njegov predhodnik Prokopij, opisal še zadnja leta vladavine cesarja Justinijana. Carl Benedikt Hase je v svojem znamenitem delu Bonski korpus bizantinskih zgodovinarjev (Bonner Corpus der Byzantinischen Geschichtschreiber) (Bonn 1828) še posebej opozoril na podobnost stilov pri Agatiju in Leonu Diakonu. Zdelo se mu je, da slednji kar preveč posnema stil svojega idola in zato mestoma nastopa kot kak šolar. Po drugi strani je tudi že Hase opazil njegovo sposobnost živega opisa ljudi in dogodkov, ki jim je bil večkrat priča tudi sam. Pri tem je gotovo mislil tudi na njegov opis grozljivega umora kralja Nikefora, ki je verjetno nastal, še preden se je truplo ohladilo. Med posebej uspele opise pa sodita njegova slikovita predstavitev velike ladijske parade tik pred vojno z Rusi in prikaz drže, obnašanja in oblačil v tej vojni premaganega kneza Svjatoslava. Kot del cesarskega spremstva v vojni proti Rusom je poleg omenjenega vojskovodje opisal tudi druge ruske veljake, nekaj let kasneje pa še celo vrsto akterjev in dogodke iz pohoda proti Bolgarom. Tako prve kot drugega se je udeležil v neposredni bližini cesarja, zato njegova poročila o zadnjih letih vladavine Johanesa Tzimiskesa in obdobja po njem, veljajo za najzanesljivejši vir za bizantinsko zgodovino na koncu 10. in na začetka 11. stoletja. Glede na to, da je bizantinska država v tem času povrnila nekaj svojega starega sijaja, njegovo delo s posebnim interesom prebirajo predvsem tisti, ki jih zanimajo razlogi za zadnji pravi ekonomski, politični in kulturni razcvet cesarstva. Sicer pa je Leon Diakon vseskozi veljal za treznega in pridnega interpreta svoje dobe, zaradi česar je njegovo nekoliko suhoparno pisanje ostajalo v senci interpretacije njegovega naslednika Mihaela Psela, ki je svet okoli sebe opisoval veliko bolj neprizadeto in (skoraj) brez vsake cenzure. V primerjavi s Pselovim prenašanjem dvornih čenč je Leonovo trezno pisanje marsikoga kar malo dolgočasilo. Ne glede na to sodi Leon Diakon nedvoumno med deset najpomembnejših bizantinskih zgodovinarjev, brez težav pa se prebije tudi v maloštevilno skupino tistih, ki so na podlagi svojih uradniških, vojaških ali duhovniških funkcij, dogodke, ki jih opisujejo, sodoživljali ali celo soustvarjali.

Za nas je dragocen predvsem zato, ker je s podobno treznostjo, s katero je opisoval preteklo dogajanje, razmišljal tudi o pomenu zgodovinarjevega dela oziroma ker je del teh razmišljanj tudi zapisal. Podobno kot vrsta avtorjev za njim je tudi on verjel, da nas opis preteklih dogodkov in akterjev lahko obvaruje slabega in škodljivega ravnanja. Zgodovino je namreč razumel in predstavljal kot eno najbolj koristnih stvari v človeškem življenju, saj nam s tem, ko »minulim stvarem daje življenje in jim vrača mladostni sijaj«, pomaga, da se izognemo »strašnim in nenavadnim stvarem«. Podobno kot nekateri drugi srednjeveški avtorji pa tudi Leon Diakon zgodovinarski pouk prihodnjih rodov nedvoumno poveže z zaupanjem v božjo previdnost, ki bi »ladjo našega življenja« že davno pripeljala v mirni oziroma »zadnji pristan«.

Literatura:
  • Mango 1980
  • Ivanka 1954

10.7.1. Zgodovina716

… ki se začne z dogodki po smrti cesarja Konstantina in obravnava obdobje do smrti cesarja Ioanesa, imenovanega Tzimiskes. 717

Med stvarmi, ki bi lahko človeku v življenju koristile, je prav gotovo ena najkoristnejših zgodovina – morda celo koristnejša kot druge. Poroča namreč o raznovrstnih dejanjih, ki so do nas prišla s tokom časa in razvojem dogodkov; dobro ali slabo ravnanje tistih, ki so bili v teh dogodkih udeleženi, nam narekuje, ali se bomo po njihovih dejanjih zgledovali in k njim stremeli, ali pa se jim bomo odrekli in jih zavračali. Tako se ne more zgoditi, da bi iz nevednosti prezrli kaj dobrega in koristnega ali da bi nehote zapadli k čemu slabemu in škodljivemu.

Da, res je zgodovina nekaj najbolj koristnega v človekovem življenju; minulim stvarem daje življenje in jim vrača mladostni sijaj; ne pusti, da bi zdrsnile v brezno minljivosti, kjer bi jih prekrila pozaba. V mojem času se je zgodilo toliko strašnih, nenavadnih stvari; grozljive prikazni na nebu, neverjetni potresi, silna deževja, vojne, vojske, ki se valijo vsepovsod, izpraznila so se cela mesta, cele dežele. Vsiljuje se misel, kako drugačno je zdaj to življenje, in zdi se, kakor da se bliža vnovični prihod našega božjega Odrešenika. Sklenil sem, da tako strah zbujajoče, tako osupljive stvari ne smejo ostati zamolčane, temveč morajo priti na svetlo, da bodo služile kot opozorilo prihodnjim rodovom – če bi namreč ne zaupali božji previdnosti, bi ladja našega življenja že davno obstala v zadnjem pristanu, bilo bi izpolnjeno in podoba tega sveta bi minila. 718 Zadal sem si nalogo, ki presega moje moči, a vendar upam, da ne bom zaostal za lastnimi pričakovanji, temveč da bom o tako velikih stvareh pisal primerno in da bom znal ustrezno prikazati njihov pomen.

To zgodovino bom skušal po svojih najboljših močeh obdelati po poglavjih. Jaz, pisec tega dela, sem Leon, Bazilejev sin; moja domovina je Kaloe, prečudovit kraj v Aziji, ob vznožju Tmolosa in izviru Kaistrosa, prelepe reke, ki na poti skozi Kelbianon719 dospe do preslavnega mesta Efez in se v tamkajšnjem zalivu izliva v morje. 720

Zdaj pa se posvetimo zgodovinski pripovedi, pri čemer bomo še posebej pozorni in občutljivi na resnico, kajti ta pritiče zgodovini bolj kot kar koli drugega. Saj tudi modri ljudje pravijo, da govorništvo temelji na moči prepričevanja, pesništvo na domišljiji, zgodovina pa na resnici.

Kar zadeva dogodke, ki so se odvijali do obdobja cesarja Konstantina, Leontovega sina, ki so ga imenovali tudi Porfirogenet (in ob katerega rojstvu in smrti naj bi se na nebu prikazal komet, ki je oznanil njegovo rojstvo in smrt), menim, da jih lahko izpustim, saj so jih dovolj natančno prikazali že drugi. 721 Dogodke našega časa pa, ki sem jih bodisi videl na lastne oči (kajti oči so, kakor pravi Herodot, 722 zanesljivejše od ušes) bodisi sem se o njih skrbno prepričal pri očividcih, bom izdal zapisu.

Ko je v mesecu novembru, med tretjo indikcijo, leta 6467723 umrl že omenjeni cesar Konstantin in našel večni mir, je zavladal njegov sin Roman, ki se je bil ravno izvil iz otroške dobe in začel odraščati v moža. Bil je sposoben, lepega obraza in imenitne zunanjosti, v družbi prijeten, vrl v vseh pogledih, dobrohoten in prijazen z vsemi podložniki. Nadvse je ljubil mladostniške igre in razvedrilo in je vsakogar, ki ga je spomnil na to, povabil v kraljevo palačo, česar sicer ni imel v navadi.

Temu cesarju je prišlo na misel, da bi s pomočjo vsemogočnega izkoreninil ošabno vladavino Arabcev na Kreti, ki so Rimljane sovražili s krvoločno strastjo in ki so, ošabno samozavestni zaradi nedavnega poraza Rimljanov, 724 napadali obale rimskega cesarstva. Najprej pa bom spregovoril, kako je prišlo do tistega nesrečnega poraza. Cesar Konstantin, ki ni mogel več mirno trpeti objestnosti in roparskih napadov Krečanov, je zbral izurjeno in v bojih izkušeno vojsko ter večje število trier725 z metalci ognja in jih poslal nad Kreto, da bi v naskoku zavzeli otok. Toda zaradi strahopetnosti in nesposobnosti poveljnika je šlo vse po zlu; ta pomehkuženi obrezanec, ki se je povzpel vse do položaja cesarskega komornika726 (po rodu je bil iz Paflagonije, ime mu je bilo Konstantin, klicali pa so ga Gongil) in se je ponašal celo s častmi patricijskega reda, je omenjeno vojsko pripeljal v pogubo; razen peščice mož so barbari posekali vse do zadnjega.

10.8. Katakalon Kekavmen

Oto Luthar

Ta uspešni general (okoli 1080) in, kot kaže, tudi skrben oče se je na stara leta odločil, da bo svojim otrokom prihranil marsikatero nevšečnost in skrbno popisal svoje izkušnje na bojnem polju, v cesarskih dvoranah in pri pogajanjih z »zvitimi provincialci«. Iz svojih izkušenj je namreč vedel, da na njegove sinove, ki jih je po tradiciji čakala uradniška služba, na njihovi profesionalni poti v prestolnici preži vrsta preprek in nevarnosti. Kot izkušen vojak in dvorjan jih je želel obvarovati večjih presenečenj, vmes pa se mu je zapisala cela vrsta napotkov prihodnjim vojskovodjem, ki si s klasičnimi učbeniki niso mogli kaj prida pomagati niti v spopadih s slovanskimi konjeniki z vzhoda niti z zagnanimi Arabci z juga. Tu in tam se je kot premišljen starec obrnil tudi na cesarja in tako svojo pripoved zaokrožil v neverjetno izčrpno informacijo o vsakdanjem življenju v vojski, na dvoru in v provinci. Na stara leta se je Kekavmen umaknil na podeželje in se posvetil svojemu posestvu. Ker je bil bolj vojak kot mislec, v njegovem pisanju ni veliko togosti izumetničenega, predvsem pa strogo kodiranega stila profesionalnih kronistov, zato pa več jasnih in preprostih misli, ki nam povedo veliko o tem, kako je običajni prebivalec cesarstva doživljal svet okoli sebe.

To je še toliko bolj dragoceno, če vemo, da profesionalni filozofi, literati, kronisti ali zgodovinarji o vsakdanjem življenju praviloma niso pisali. Njihova pripoved se je osredotočala predvsem na dogajanje na dvoru in v prestolnici. Junaki njihovih zgodb so cesarji in cesarice, svetniki, cerkveni dostojanstveniki in vojskovodje. Bizantinska provinca v njihovih opisih cesarstva skoraj ne obstaja. Podobno kot v njih ni mogoče najti skoraj ničesar o vsakdanjem življenju podanikov. Razen ko nastopajo kot davkoplačevalci. V tem primeru so njihova poročila še kako izčrpna in, kot smo videli pri Teofanu, je davčni ciklus petnajstih let narekoval dinamiko življenja celotnega cesarstva.

Podoba, ki nam jo ponuja Kekavmen, je povsem drugačna. V njegovih opisih se na eni strani srečamo z ostarelim uradnikom, vojskovodjo, celo s cesarskim kandidatom, ki ne samo, da zna naslikati vse to, kar je večina ostalih izpustila, temveč z nekaterimi najbolj perečimi problemi province sooči tudi cesarja. Po drugi strani pa v njegovem delu srečamo nižje uradnike in upravitelje posameznih pokrajin ter spoznamo anonimne vojake in oficirje. Poleg tega v njegovih zgodbah nastopajo tudi navade ljudstev, ki so v 11. stoletju ogrožala cesarstvo. In končno, srečamo se s človekom, ki je kljub razočaranju nad nekaterimi nesposobnimi vladarji še vedno predan ideji cesarstva, po drugi strani pa suveren do te mere, da si lahko privošči tudi kritične pripombe na račun dvora.

Njegov jezik je preprost in razumljiv, opisi strnjeni in zanimivi. Predvsem pa se v njem skriva skrb za potomce oziroma ambicija, da jih obvaruje pred tem, kar je doživel sam, ko se je podal na usojeno uradniško pot. Po drugi strani iz opisanega spoznamo, da je bilo življenje naklonjeno njegovim sposobnostim, saj je svojo življenjsko pot sklenil kot upokojeni general in bivši komandant Antiohije. Povrhu vsega se je lahko s ponosom spominjal dneva, ko so mu kot najstarejšemu generalu kasnejšega cesarja Izaka, v času vojaškega puča proti nespametni politiki dvora, ponudili cesarsko krono. Toda njegove pripovedi ne vodi ponos na to, kar je v življenju dosegel, niti zagrenjenost umaknjene veličine. Prej nasprotno, ob skrbi za dobro sinov ga žene skrb za usodo cesarstva, saj mu niti osebni značaj niti razmere v državi ne morejo ponuditi mirnega spanja. Po naravi je bil namreč precej nezaupljiv. Verjel ni v nič in nikomur, še najmanj ženskam ali zdravnikom. Zaupal ni niti cesarju, niti najboljšemu prijatelju, niti najzvestejšemu služabniku. Kot pravega Bizantinca ga je prevevalo še posebno nezaupanje v srečo, vendar zaradi tega ni bil ljudomrznež ali zagrenjenec. Bil je samo zelo previden in nezaupljiv do vseh, razen do boga, pa še ta ni bil takšen, kot si ga je v njegovem času slikala večina njegovih sodobnikov. Kekavmenov bog je bil bog, ki se ni kaj dosti brigal za svet, ki ga je ustvaril, temveč nekdo, ki je človeka opremil z vrsto sposobnosti, s katerimi si je lahko sam pomagal. Na prvem mestu razum, s katerim je lahko premagoval močnejše in neumnejše. Glede na to ne preseneča, da je v svojem Strategikonu stavil na pametnejše in previdnejše in ne na močnejše komandante bataljonov. Razum se mu je v vseh situacijah zdel najboljše orožje in orodje, ki ga je človek lahko dobil od boga. In ne nazadnje, bog, v katerega se mu je zdelo vredno verjeti, je bil v prvi vrsti njegov intimni sogovornik.

Podobno kot razum je Kekavmen častil poštenost. Prepričan je bil, da morata srce in roka ostati čista, še posebej, če pripadata vladarju. Cesar oziroma cesarica bi po njegovem mnenju morala poznati predvsem dolžnosti in glede na to morala biti sposobna brzdati apetite dvorjanov, ne pa skrbeti za pretirani blišč dvora. Bil je prepričan, da cesar poseduje ogromno informacij in pozna veliko ljudi, vendar so mu izkušnje govorile, da o nekaterih stvareh ne izve nič. Nihče, niti cesar, ni popoln, po drugi strani pa ima prav on največ dolžnosti do cesarstva oziroma je prav on prvi varuh pravičnosti.

Po mnenju Hansa Georga Becka je bil prav ta suvereni nagovor vladarja eden tistih dokazov, ki so strokovnjake 19. in 20. stoletja727 prepričali, da je on avtor Strategikona, ki je sestavni del spisa, ki v izvirniku nosi naslov Logos nuthetikos in predstavlja opozorilni nagovor cesarju. Da bi avtorstvo teh dveh spisov dokončno potrdili so poskušali vse, od analize stila do poglobljenih študij avtorjevih političnih nazorov. Nenazadnje pa se je Kekavmen izdal tudi z že omenjenim poznavanjem življenja v provincah. Kot nekdo, ki je svojo kariero začel v rojstni provinci Armenikon in se proslavil kot uspešni branilec mesta Messine čisto na drugem koncu države, je še pred prihodom v prestolnico spoznal vse večje težave, ki so pestile cesarstvo. V prestolnici ga srečamo v času, ko je cesarica Zoe namesto svojega sina na prestol posadila Mihaela V., človeka, ki se je v rekordnem času uspel zameriti dvornemu plemstvu in zato prestol kmalu tudi izgubil. Po tej epizodi se je Kekavmen znova znašel v provinci, tokrat južno od izliva Donave, kjer je poskušal organizirati obrambo pred vdori iz severovzhoda. V rodno Armenijo ga je znova pripeljala šele naloga, ki mu jo je zaupal cesar Konstantin IX. Monomah. Po seriji porazov lokalnih knezov naj bi tudi na tem koncu države skušal vzpostaviti red. Podobno kot dve leti kasneje, ko se je znova znašel ob Donavi, kjer so mejne province ogrožali Seldžuki.

Približno v tem času mu je sreča za trenutek obrnila hrbet. V spopadih s Pečenegi je bil huje ranjen in zajet. Iz ujetništva je prišel šele po sklenitvi miru, vendar ga kmalu za tem (1056) najdemo v Antiohiji, kjer se je priključil upornikom Izaka Komnene. Po uspešnem puču so mu kot najstarejšemu poveljniku ponudili cesarsko krono, vendar jo je brez pomisleka prepustil vodji upora. Vpliven, izkušen in suveren je nato preživel vsaj še tri cesarje, četrtemu, Alekseju Komnenu, pa posvetil že omenjeno delo Logos nuthetikos. V poglavjih, kjer vladarju pripoveduje o problemih obrambe provinc, se ta nagovor v veliki meri pokriva z njegovimi razmišljanji v Strategikonu, zaradi česar lahko tudi to delo uvrstimo v nabor obsežne vojaške literature tistega časa. Država, ki je v 7. stoletju le za las ušla popolnemu uničenju, tudi v obdobjih miru in razcveta ni smela zanemariti obrambe svojih meja. Ker k obrambi sodi tudi razmislek o obrambni in drugih strategijah, priročnikov o umetnosti vojskovanja tudi v času Kekavmena ni manjkalo. Vojaški poveljniki so pisali o vsem: premikih na bojnem polju, o vrstah orožja, vojaških napravah in načinih vojskovanja sovražnih vojska. Avtorji so se pogosto sklicevali en na drugega zato so nekatera dela med seboj tudi vsebinsko povezana. Gledano s te plati Strategikon ni tipični vojaški priročnik, temveč ga mnogo lažje uvrstimo v okvir spominske literature. Avtor namreč piše o vsem. Vojaški spomini se prepletajo z anekdotami, kritične komentarje na račun bizantinske aristokracije pa dopolnjuje obširna razlaga razlogov za prestop na stran antiohijskih upornikov. Vmes najdemo tudi celo vrsto opisov značilnosti posameznih provinc, zaradi česar velja Kekavmenovo delo za neizčrpen vir za »razumevanje živega Bizanca«. 728

Podobno je tudi z njegovim delom Logos neuthetikos, ki v osnovi sicer sledi tradiciji spisov, ki so cesarje opozarjali na posledice njihovega ravnanja, po drugi strani pa Kekavmenov nagovor cesarja izdaja resnično skrb za usodo države. Cesar ga je po njegovem mnenju najbolj lomil pri davkih, proračunu za vojsko, zmanjšanju pomorske flote in zanemarjanju provinc. Tudi za to pripoved je značilna velika avtonomnost govorca, zaradi česar iz nje izvemo tudi veliko o avtorju samem. Tudi to je Kekavmenova posebnost. Ob Pselu tudi on brez zadržkov spregovori o sebi in brez strahu zagovarja svoja stališča, zaradi česar obe njegovi deli predstavljata neprecenljiv vir za preučevanje bizantinske idejne zgodovine 11. stoletja.

Literatura:

10.8.1. Strategikon729

10.8.1.1. Bogati in močni morajo pomagati revnim in nemočnim

Najboljšega […] in še koga drugega je obtožil hudobnež. Po krivici […] ga je doletela huda kazen. Če ti to pride na uho, ne ostani tiho, temveč se postavi zanj, ponudi mu roko opore in kar se da naglo odpravi zlo, tako da najprej prosiš sodnika in nato tožnika. In če se z njimi večkrat soočiš in vidiš, da so neozdravljivo bolni in jih prošnje ne ganejo, povej naglas, če imaš možnost, obtoži jih vpričo vseh. Vem, da te bodo nekateri neuki in nepoučeni obsojali, nesramno te bodo zasmehovali in te imeli za vsiljivca, češ: »Kaj ti mar krivice, ki se je zgodila njemu, ko tebi nismo storili nič žalega?« Toda ne opusti tega dobrega in pobožnega dejanja in ne dovoli, da bi zaradi takšnega zasramovanja in posmehovanja mučili po krivici obsojenega. Kajti dobro vem, da bo tudi njih same sram, ko bodo videli, da si z vsem srcem prizadevaš za pravico in preganjaš zlo. In če ti grozijo, se ne ustraši, temveč se zanašaj, da ti bo Bog pomagal in ti poplačal za tvoj srčni trud in ga hitreje sprejel, le tvoje prizadevanje naj bo vzvišeno nad napuhom in nečimrnostjo in tuj naj mu bo pohlep. In nikar ne misli, da se ti ni treba vznemirjati, siliti v težave in posegati v tuje zadeve, češ da ti je Bog dal sposobnost, da si zagovornik drugega in se zanj potrudiš na ta način. Nikar ne zavrzi daru, ki ti ga je dala božja desnica, naj ta ne postane nekoristen in nedejaven. Bogataš, o katerega omiki in bogastvu nam jasno priča evangelist, ni namreč Lazarju nič škodoval, le pomagal mu ni, čeprav bi mu bil lahko pomagal. In Pilatovi obsodbi ni botrovalo nič drugega kot to, da bi bil Gospoda lahko oprostil, a tega ni storil. To je dokazal tudi sam, s tem da je Kristusu rekel: »Lahko te oprostim«, Judom pa: »Na tem človeku ne najdem nobene krivde.« Zato je od Gospoda slišal: »Nobene moči ne bi imel nad mano, če ti ne bi bilo dano od zgoraj. Vendar ima tisti, ki me je izročil, večji greh.« In tako je bil zanj Judež prvi v zlu, Pilat pa drugi. Zakaj je Pilata doletela težka obsodba? Zato ker bi Kristusa lahko oprostil, a tega ni storil, čeprav se je tudi to dogajalo po božjem načrtu. Pazi, da tudi tebe ne bo doletelo isto, in če moreš, pomagaj!

10.8.1.2. Dobrota provincialnega sodnika in zavist pisarja

Bodi pošten do vseh in ne zgreši pravega cilja. »Ne hvali moža zaradi njegove lepote in ne preziraj človeka zaradi njegovega videza!« pravi Sirah. Eni, ki se zdijo velikopotezni, so povsem nekoristni, ko ponujajo samo besede in ne dejanj. Vendar je treba zaupati ne njihovim besedam, temveč dejanjem. Če pa si pisar, glej, da ne bo tvoj gospodar oškodovan zaradi tvoje izbirčnosti, temveč se raje trudi, da bo zaradi tvoje dejavnosti in prizadevnosti požel hvalo. Zaposlil te je namreč zato, da bi mu bil v čast in pomoč, in ne zato, da bi mu delal škodo in sramoto.

10.8.1.3. Dolžnost izobraženih

Če si učitelj ali filozof, se trudi, da boš svoje znanje izkazal tako s svojo pojavo kot z besedami, z obnašanjem in dejanji samimi, in pokaži, da šolanje ni šlo v nič. Bodi tudi gospodaren in dejaven med ljudmi. Ko pravim »dejaven med ljudmi«, ne mislim dejavnosti komedijantov ali kvartopircev, temveč to, da bodi sposoben vse ljudi poučiti o tem, kaj je dobro ravnanje in kako se rešiti zla, da te bodo ljubili in spoštovali ne le tisti, ki te vidijo, temveč tudi tisti, ki slišijo tvojo odličnost in modrost. In trudi se, da bi svoje znanje vsem pokazal skozi dejanja.

10.8.1.4. Humanost in usmiljenje

Če te kdo prosi milosti, mu ustrezi z veseljem in brez odlašanja. Če je tvoj prijatelj, se Bogu zahvali, ker so zanj poskrbele tvoje roke. In če je tvoj sovražnik zato, ker je prosil tebe in dobil od tebe. Če je neznanec, ga imej za Kristusa, in se mu zahvali. Če te kdo prosi, da bi mu posodil, mu daj, kolikor moreš, če hoče denar zato, da bi osvobodil ujetnike ali zaradi kake druge neobhodne in razumne potrebe, in če ti ne bo vrnil on sam, ti bo Bog povrnil dvakratno; samo ne posojaj zaradi obresti, iz pohlepa ali hudičeve ljubezni. Toda če nekdo denar potrebuje zato, da bi sprejel javno delo ali za nakup bodisi služabnikov, bodisi premoženja, bodisi česa drugega ali če denar potrebuje za posle, mu ne posodi, kajti izgubil boš denar, prijatelja pa si boš napravil za sovražnika. Poleg tega se pazi tudi tistih, ki si od tebe sposojajo s hudobnimi nameni. Marsikdo je namreč na tak način že zapravil svoj kruh. Poslušaj, kako. Človek, ki si od tebe skuša izposoditi na tak način, te ne bo kar naravnost prosil za posojilo, temveč ti bo pošiljal nekakšna živila, morda zajce, prepelice ali ribe ali kake podobne poslastice. Nato bo to isto ponovil še v drugo in v tretje, kasneje pa te bo povabil k sebi domov, kot da bi bil tvoj prijatelj, in to ne le enkrat. Pokazal ti bo obilo zlata, ki si ga je izposodil od nekoga drugega, in ti rekel: To zlato sem bil pripravljen vložiti v ta in ta posel, toda nočejo takšnega vložka, temveč takšnega in takšnega (se pravi to, kar ve, da imaš ti). »Vem, da imaš,« bo rekel, »in če si moj prijatelj, mi daj, da ne bom ob posel, ker bom veliko zaslužil, in jutri ali ob koncu tedna boš dobil nazaj svoj delež in še dragocena darila zraven.« Če ne bo rekel tega, bo rekel kaj drugega, na primer: »Novce, ki jih vidiš, imam v rokah.« In nato: »Toda izgubil sem ključ skrinje.« In še kasneje: »Včeraj je prišel nek prijatelj in dal sem toliko in toliko denarja, sedaj pa ga sam potrebujem, daj mi; z mano ne boš imel izgube.« Ko bo to rekel, te bo še zavedel ali celo zaslepil, in z veseljem mu boš posodil, ko se boš spomnil še vseh jedi, ki ti jih je poslal, in razkošnih gostij, in ker si boš vse to obetal tudi v prihodnje. On pa ti bo pobral denar in ga imel za svojega in si rekel: »Hvaljeni zajci in vse ostalo, kar sem mu poslal, hvaljene pojedine, ki so mi prinesle toliko zlata.« Ne bo dolgo, ko se bo od tebe začel oddaljevati. Spomnil ga boš, naj ti vrne, in ti bo navajal izgovore. Nato se bo skušal pred tabo skriti. Bedel boš na njegovem pragu, pa ti ne bo nič odgovoril, in odšel boš čisto pobit. Če pa ga boš presenetil z nenadnim obiskom in se boš hotel z njim pogovoriti, ti bo navrgel kaj tretjega, češ da je na nekoga jezen ali da je žalosten. In če mu boš kaj rekel v jezi, ti bo odvrnil: »Te ni sram, da me nadleguješ zaradi onih cenenih in ničvrednih novcev? Verjemi mi, če bi vedel, da si tak, jih od tebe ne bi nikoli vzel. Poleg tega,« bo dodal, »pa posla nisem sklenil.« In ko bo dodal še druge izgovore, boš odšel praznih rok. Še tole bo povedal: »Verjemi mi, vse jedi, ki sem ti jih poslal, in pojedine, s katerimi sem te gostil, ter dišave, s katerimi si se mazal in jih prižigal, vse to je bilo zelo dragoceno. Zakaj bi me bilo pred tabo sram?« In še to bo dodal h glavnici. Hotel boš dobiti vsaj polovico, a ti je ne bo dal, temveč te bo grajal in te kar najgrše zmerjal. Kaj bi sploh govoril na dolgo in široko? Tvoj najhujši sovražnik bo, ki bo vate bruhal žgoče plamene. Na tak način te torej skušajo izposojevalci, medtem ko drugi izkoriščajo prijateljske in sorodstvene vezi, se dogovarjajo za ženine in neveste, ti obljubljajo več, kot premorejo, in te na vsak način poskušajo oropati. Pazi se jih torej. Dva človeka sovražim, skopuha in razsipneža, razsipneža zato, ker nič nima in je reven, a troši preko svojih zmožnosti, skopuha pa zato, ker ima še preveč. Oboje preziram. Če ti je Bog dal, ne bodi skopuh, temveč imetje zmerno deli z drugimi, ne sicer s komedijanti, obrekovalci in prilizovalci, temveč z resnimi ljudmi, prijatelji in tistimi, ki trpijo pomanjkanje. In če hočeš dati miloščino, jo daj vsak trenutek dneva, zvečer, zjutraj in opoldne. Če pa hočeš kaj podariti, ne daruj po večerji. Kajti mislili bodo, da si daroval pijan. Raje daj zjutraj. Tvoje usmiljenje naj ne pozna meja, daruj vedno, ko ti to pride na pamet. Kajti, če se boš obotavljal, te bo ustavil hudič.

10.8.1.5. V drugo se ne poročaj

Kdor je pokopal ženo, je z njo izgubil polovico svojega življenja ali še več, če je bila dobra. Če bo pameten, bo dobro zapisan pri Bogu in pri ljudeh. Sam bo namreč živel brez skrbi in po pameti, dobro bo vzgajal otroke, njegovim otrokom se bo godilo, kot da bi jih po rokah nosili, in mir bo vladal v njegovi hiši. Če pa ga bo preganjal bič pregrehe, se bo zdelo, da je moder, ko bo pretakal solze vsakič, ko bo stopil v hišo in iz nje izstopil, kot da bi se spominjal gospodarice in tožil nad propadanjem doma in zanemarjenostjo otrok, v hiši pa bo gostil ženske, ki so vešče dvorjenja in jih ljudje imenujejo »posrednice«, takšne bo gostil in nesrečnež bo častil ničvrednice. Ko jim bo dal, kar bi rade, jih bo pošiljal okrog in jim dajal mamljive obljube, če mu priskrbijo dobro ženo. One pa mu bodo obljubljale najboljšo, pri čemer bodo od te ženske že vnaprej plačane. Šle bodo k njej in ji povedale: »Našle smo ti takšnega, kot si ga hotela, uživaj v njegovem premoženju.« Nato se vrnejo k nesrečnežu, nje pa kar ne morejo prehvaliti. In potem ko mu zapeljejo ušesa, ko se dan za dnem dobrikajo obema in zapravljajo imetje obeh, ga prepričajo. Ljudje namreč, ki jih preganja bič pregrehe, zaradi govoric vedno zabredejo. Nato jo on vzame za ženo, otroci pa so zanemarjani. Toda ona se je že začela ozirati za drugimi, da bi si ga podredila, drugega za drugim začara, pogubi in pokonča. Če pa ženska spada v boljšo vrsto, se tedaj, ko leže v posteljo, spomni na svojega prvega moža in glasno stoka, on pa se verjetno spomni na svojo prvo nevesto in zajoče in v postelji je žalost. In kaj hujšega bi se moglo zgoditi, kot če imata oba otroke? Prepir in vojna od jutra do večera, nepomirljivo sovraštvo in vsakodnevne težave. In njih, ki jih je oče nekoč goreče ljubil in je bil ob pogledu nanje vesel, ima sedaj za svoje sovražnike, zato ker mu je zavladala žena. Pravi jim: »Ne morem trpeti tega, da se zaradi vas prepiram.« Še veliko več bi ti lahko povedal o tej stvari, vendar bodi dovolj, če le nisi namenoma gluh. Samo to ti povem: »Srečen je, kdor spoštuje ta nauk!«

10.9. Ana Komnena

Gregor Pobežin

Ana Komnena (1083–1148), ki velja za prvo žensko zgodovinsko pisateljico, pooseblja zgodovinopisno dejavnost obdobja Komnenov (1081–1204). Med zgodovinopisci te dobe zavzema najvidnejše mesto, čeprav je za poznavanje tega obdobja vsaj enakega pomena tudi delo Niketa Honiata. 730

Ana je bila hči bizantinskega cesarja Aleksija I. Komnena (1048–1118), ki je vladal dobra tri desetletja na prehodu iz 11. v 12. stoletje. Njegovo vladavino so odločilno zaznamovale pomembne zunanjepolitične spremembe, ki so Aleksija silile v radikalne ukrepe; ti ukrepi se morda res zdijo kratkovidni in ozki, 731 vendar verjetno tudi drži, da je Aleksij v danih okoliščinah ravnal, kolikor je mogel spretno in v interesu bizantinske države. Cesarstvo je namreč »našel« v razsulu, katerega vzroki so bili tako zunanjepolitični kot tudi notranjepolitični; s prevzemom oblasti je Aleksij zaključil problematično obdobje, ki se je začelo že po smrti cesarja Bazileja II. 732 leta 1025. V desetletjih po Bazilejevi smrti se je namreč socialna struktura v cesarstvu začela polagoma spreminjati; opešana vojaška aristokracija je sčasoma izgubila svojo vodilno vlogo v družbi in jo je bila prisiljena prepustiti civilni aristokraciji. Zmanjšana vloga vojaške pokrajinske aristokracije je ne nazadnje sprožila tudi širše demografske spremembe; vse več prebivalstva se je s podeželja selilo v mesta, ob močnejšem urbanem sloju pa se je okrepil tudi sloj trgovcev, ki so mu nekateri cesarji, med drugim zlasti Konstantin IX., 733 Isak I. Komnen734 in Nikefor III. Botaneiates735 pripisovali vse pomembnejšo vlogo in se nanj tudi opirali kot na svojega zaveznika; cesar Konstantin X. 736 je z odlokom celo izbrisal vse razlike med dotedanjo aristokracijo in navadnim civilnim slojem. Poleg nekaterih pozitivnih posledic, npr. kulturnega razcveta, pa je to pomenilo tudi občuten upad bizantinske vojaške moči, kar je bilo ne nazadnje usodnega pomena zlasti v vojaških spopadih Bizanca s Seldžuki in balkanskimi ljudstvi; tem se Bizanc z dragimi najemniškimi četami namesto lastnim vojaški slojem, ki je bil za svoje zasluge nagrajen s posestvi, ni mogel upreti. Bizanc je izgubil vso oblast nad Malo Azijo, večino svojih posesti v Italiji in malodane ves vpliv na Balkanu. Poleg vsega tega je moral Aleksij resno računati tudi z vse močnejšo prisotnostjo Normanov.

Aleksij je bil torej ob svojem prihodu na oblast takoj prisiljen braniti sam obstoj cesarstva in pri tem sklepati različna zavezništva. Njegovi ukrepi so res lahko prinesli le začasne uspehe in tudi različna zavezništva so za cesarstvo pomenila različne posledice; zlasti gospodarski stiki z Benetkami so bili za Bizanc usodni, pri čemer je bila Aleksijeva vloga morda najbolj sporna. 737 Kljub temu pa je Aleksij rešil cesarstvo, ki je bilo na robu propada, in začrtal njegov razvoj v obdobju pod dinastijo Komnenov.

Zlasti v tej luči je Aleksija, svojega očeta, videla tudi Ana Komnena. Princesa, ki je bila seveda deležna izvrstne izobrazbe, je imela sprva tudi vladarske ambicije, vendar je rojstvo njenega brata pomenilo konec upov, da bi lahko na prestolu nasledila svojega očeta. Na pobudo matere Irene je Ana po očetovi smrti leta 1118 celo sodelovala v zaroti, s katero bi svojemu možu Nikeforu Brieniju zagotovila krono. Njeni poskusi, da bi z možem prevzela oblast, so se izjalovili, zato se je umaknila iz dvornega življenja, kasneje pa vstopila tudi v samostan in se posvetila svojemu življenjskemu delu, Aleksijadi.

Aleksijada je delo v 15 knjigah, ki opisuje obdobje od leta 1069 do konca Aleksijeve vladavine leta 1118; časovno je Ana svojo zgodovino navezala na (nedokončano) delo svojega moža Nikefora, 738 katerega pripoved je sicer segla do leta 1079, torej do začetka vladavine Nikefora III. Botaeiata, vendar je bilo nepopolno.

Anino delo je izjemno bogat pregled različnih podatkov, do katerih je imela izobražena princesa z živim zanimanjem za državniške posle neomejen dostop; poleg informacij, ki jih je bila deležna v neposredni bližini svojega očeta, je Ana spretno uporabljala tudi druge vire, med drugim npr. diplomatsko korespondenco, vojaška poročila, cesarske arhive itd. Aleksijada podrobno in barvito opisuje Aleksijev pohod na oblast, ponovno krepitev bizantinskega cesarstva, prvo križarsko vojno, 739 odnose Bizanca z Benetkami in vojne z Normani, vojne s Pečenegi740 ter začetke spopadov s Srbi v Raški. 741

Informacije, ki jih Ana posreduje o teh dogodkih, so, kot že rečeno, temeljite in počivajo na realnih, kakovostnih virih; za vojno z Normani, ki jih je med leti 1081–1085 proti Bizancu vodil Robert Guiscard, 742 je Ana po vsem sodeč uporabila izjemno natančne vire, med njimi tudi latinske. Po drugi strani pa smemo njenemu delu tudi marsikaj očitati; vtis resnega zgodovinskega dela, ki ga ustvarja odgovoren odnos do virov, kvari nagnjenost zgodovinarke k pretirano lahkotni pripovedi, s katero je vse prerada opisovala tudi dvorni blišč in spletke, na kar bi bralec v delu njenih vzornikov, med njimi Tukidida in Polibija, le stežka naletel. Delo je mestoma tudi kronološko nedosledno. Ena največjih pomanjkljivosti je morda pretirano panegiričen ton njenega dela, za kar bi morda lahko našli še največ razumevanja upoštevaje, da je Ana aktivno spremljala razvoj in rekonstrukcijo bizantinskega cesarstva pod Aleksijevo vladavino, ki jo je lahko v tem oziru imela upravičeno za uspešno, nekoliko pa so ji ušli nekateri pomembni vidiki – finančni, politični in vojaški – tega uspešnega razvoja, ki bi njenemu delu dali še večjo težo. Nekaterih stvari Ana seveda ni mogla predvidevati; Aleksijeva politika do Benetk, denimo, je Bizanc zlasti v gospodarskem smislu dolgoročno pahnila v zelo neugoden položaj. Zlasti paktiranje z Benečani v vojni proti Normanom je Bizanc drago plačal; poleg neposrednih dajatev je bizantinskemu cesarstvu škodila predvsem prisotnost beneških trgovcev, ki so smeli neomejeno trgovati, ne da bi plačali kakršno koli carino, medtem ko so bizantinski trgovci životarili. Do križarskih vojn in zahodnjakov na splošno je imela Ana odklonilen odnos, in to ne brez razloga; medtem ko je njeno nezmotljivo slabo mnenje o samih križarskih vojnah precej ozko (konec koncev se je papež Urban II. odzval tudi na Aleksijeve prošnje, naj mu zahod priskoči na pomoč proti Turkom), pa je imela o zahodnjakih upravičeno slabo mnenje. Poleg tega, da jih je v bizantinsko-normanskih vojnah dojemala kot osvajalce, so se Franki in Normani, ki so v Bizanc prihajali na svoji poti proti Sveti deželi, vse prepogosto obnašali kot plenilci in roparji namesto kot osvoboditelji. Izobraženi in omikani princesi, ki je živela v enem redkih centrov omike tedanjega sveta, so se križarski vitezi, naj so bili še tako plemenitega rodu, zdeli vsaj primitivni.

Ana je Aleksijado dokončala le malo pred svojo smrtjo leta 1148; v delu se je trudila za lep in prečiščen jezik, se zgledovala po velikih zgodovinopiscih grške antike in jih skušala posnemati. Njen besednjak je prečiščen, a izjemno bogat, izraža se precizno in pogosto zelo učeno. Prizadevala si je za čim bolj klasičen jezik in atiško eleganco, vendar ji kljub dobremu poznavanju klasičnih grških piscev to ni povsod uspelo. Njena prizadevanja za izpiljenost in prečiščenost dela pa so vendar imela tudi manj zaželene učinke – npr. to, da delo mestoma deluje nekoliko togo in je zaradi posnemanja klasične grščine precej oddaljeno od živega jezika, govorjenega v njenem času.

Aleksijada je kljub nekaterim pomanjkljivostim izjemno pomemben dokument grškega srednjeveškega zgodovinopisja in predvsem pomemben vir za začetek obdobja dinastije Komnenov. Največja vrednost dela in izjemnost avtorice pa je seveda v tem, da se je v času, ko je bila ženska pravzaprav izključena iz javnega življenja, dvignila nad razmere svoje dobe; kot velika – v literarnem smislu pa sploh največja – ženska svojega časa je Ana čutila, da mora nameniti svojo pozornost tudi dosežkom drugih »velikih« žensk. 743 Pomembnejša lastnost njenega pisanja pa je zagotovo odkrit in neposreden slog.

Literatura:

10.9.1. Aleksijada744

Tok časa, neustavljiv in večno mimobežen, odnaša s seboj vse, kar obstaja, in vse potopi v brezno teme, bodisi dejanja, zapisana pozabi, bodisi mogočna dejanja, vredna spomina; kakor moremo brati v tragediji, »vrže luč na očem nevidno in zastre očitno«. 745 Zgodovinopisna dejavnost je kakor svojevrsten jez, ki zadržuje ta neustavljivi tok časa in z njim vse, kar je pogoltnil; zadržuje ga v tesnem objemu in mu ne pusti, da bi se izmuznil v brezno pozabe.

Jaz, Ana, hči cesarja Aleksija in cesarice Irene, sem spoznala moč časa. Rojena in vzgojena sem bila v škrlatu; 746 dobro sem seznanjena s književnostjo, temeljito izobražena v grškem jeziku in vešča besedne umetnosti, prebrala sem Aristotelova dela in Platonove dialoge, svojega duha sem oblikovala ob kvadriviju747 ved (vse to je treba omeniti, saj ni samohvala, če povem, kaj sta mi dali narava in lastna želja po znanju, kaj mi je dodelil Bog nad nami in kaj mi je prinesel moj čas). Da, spoznala sem moč časa in rada bi s tem svojim delom spregovorila o dejanjih svojega očeta, dejanjih, ki jih ne sme zagrniti molk in ki jih tok časa ne sme odnesti s seboj v morje pozabe. Spregovoriti hočem o njegovih dejanjih, ki jih je izgotovil z vladarskim žezlom v rokah, kot tudi o dejanjih, ki jih je izvršil v službi drugih vladarjev, še preden je prejel cesarsko krono.

Moj namen v tem delu ni, da bi ga sestavila kot prikaz moje besedne spretnosti, temveč je moja skrb predvsem ta, da nekaj tako izrednega ne bi ostalo nepopisano za rodove, ki se še imajo roditi; celo najimenitnejša dejanja namreč izginejo v temi molka, če jih tako ali drugače ne obvaruje spomin pisane besede. Moj oče je bil, kot je razvidno iz njegovih dejanj, sposoben vladar, znal pa se je, kolikor je bilo treba, tudi ukloniti oblasti drugih.

Odločila sem se torej, da bom opisala njegovo življenje in dejanja, vendar se bojim, ali ne bo morda name padla senca dvoma; morebiti bo kdo pomislil, da želim skozi očetovo zgodovino v resnici povzdigovati lastna dejanja in da se moja zgodovina utegne zazdeti zlagana in nič več kot navadna hvalnica, zgolj zaradi tega, ker mestoma občudujem očetova dejanja. In če me, ravno nasprotno, on sam ali zgodovinska snov sili v to, da kritično spregovorim o njegovih dejanjih – in da pri tem ne presojam o njem, temveč o njegovih potezah –, se zopet bojim zbadljivih dlakocepcev, ki se mi bodo v svoji vsesplošni zlobni nevoščljivosti in pomanjkanju posluha za tisto, kar je prav, rogali z zgodbo o Noetovem sinu Kamu748 in se, kakor pravi Homer, z obtožbami lotili nedolžnega. 749

Kadar se nekdo poloti te resne naloge, ki jo predstavlja pisanje zgodovine, mora pozabiti na naklonjenost ali sovraštvo; pogosto se primeri, da mora izreči priznanje svojim nasprotnikom, kadar si njihova dejanja to zaslužijo, in pogosto mora biti kritičen celo do svojih najbližjih, kadar tako narekuje njihovo zmotno ravnanje. Zgodovinar se ne sme bati (gr. oknéo) ne kritične drže do svojih prijateljev ne pohvale, namenjene nasprotnikom. Moje delo je namenjeno vsem, tako tistim, ki nas [Komnene, opomba prevajalca] zavračajo, kakor tudi tistim, ki smo jim pogodu, in upam, da z golimi dejstvi in pričevanji o dejstvih, ki sem jih preverila, nagovarjam oboje. Dejanja, ki jih opisujem, so doživeli še naši očetje ali dedi.

Predvsem pa sem se lotila pisanja zgodovine svojega očeta iz sledečega razloga. Poročila sem se s Cezarjem Nikeforom750 iz rodu Brienijev, moškim, ki je po lepoti, razumu in sposobnosti natančnega izražanja daleč prekašal svoje vrstnike. Gledati in poslušati ga je bilo pravo doživetje […], vendar nikar ne smemo skreniti z začrtane smeri pripovedi, zato pojdimo lepo po vrsti. Moj mož torej, ki je bil v vseh pogledih izjemen, je šel na vojno skupaj s cesarjem, mojim bratom Joanesom, 751 ki je šel z vojsko nad razna barbarska plemena in predvsem nad Sirijce, ter se vnovič polastil Antiohije. Cezar pa se celo med temi vojaškimi napori ni znal odreči besedni umetnosti; poleg ostalih del, vseh vrednih spoštovanja in omembe, se je na prigovarjanje cesarice najbolj vneto oprijel zgodovine cesarja Aleksija, mojega očeta. Izkoristil je vsak prost trenutek, ko si je utegnil oddahniti od vihtenja kopja in vojaških operacij, da se je posvetil raziskovanju in pisanju; v več knjigah je popisal cesarjeva dejanja v času njegove vladavine. Začel pa je svojo pripoved, zopet na željo naše vladarice, z nekoliko zgodnejšimi dogodki, v času cesarja Diogena, 752 ter pripoved o tem obdobju navezal na osrednji predmet svoje zgodovine. Moj oče je bil tedaj še otrok in ni storil še ničesar, kar bi bilo vredno zgodovinskega spomina, razen če se morda komu zdijo že dejanja otroške dobe vredna hvalnice.

Takšen je bil torej Cezarjev namen, ki ga njegovo delo jasno izkazuje. Stvari se potem sicer niso odvijale, kakor se je nadejal, in svoje zgodovine ni dokončal; ko je v svoji pripovedi dospel do dogodkov za časa Nikefora Botaneiata, so mu okoliščine preprečile, da bi nadaljeval s pisanjem – v veliko škodo zgodovinski snovi in na žalost bralcev. Prav zato sem se tudi odločila popisati zgodovino obdobja svojega očeta: da namreč ne bi ostala zamolčana prihodnjim rodovom. Vsi, ki so morda brali Cezarjeva dela, poznajo ubranost in skladnost njegovega izraza. Toda do že omenjenega trenutka, 753 ko se je vrnil iz tujih dežel, je svoje delo le napol izgotovil; na mojo veliko žalost se je vrnil na smrt bolan, zaradi preutrujenosti, napornega vojskovanja, pa tudi zaradi pretirane skrbi za nas, kajti po naravi je bil tak: skrben in delaven. Poleg vsega tega pa je njegovo smrt pospešilo tudi povsem drugačno podnebje in nezdrave razmere med odpravo. Že nad Sirijce in Kilikijo se je torej odpravil resno bolan; iz Sirije je šel še šibkejši v Kilikijo, od tam v Pamfilijo, pa v Lidijo in nazadnje Bitinijo, preden se je povsem izmučen in z grdo oteklino na trebuhu vrnil k nam, v Kraljico vseh mest. Čeprav slaboten, je hotel pripovedovati o vsem, kar se mu je pripetilo, a zaradi bolezni ni mogel, pa tudi dovolili mu nismo tega, da napor ob pripovedovanju ne bi še poslabšal njegovega stanja.

Ko to pripovedujem, moja duša postaja težka in oči mi zaliva potok solz. Kolikšno izgubo je utrpel rimski svet! Njegovo znanje, njegove bogate izkušnje, posluh za besedno umetnost, raznovrstna izobrazba, ki jo je nabiral doma in po svetu … vse izgubljeno! Izžareval je dražestno lepoto, njegove ude je obdajala posebna milina, ki ga je krasila, kakor pravijo, s podobo vladarja, še več, nečesa višjega in božanskega. Sama v mnogih pogledih vse od otroških dni, ki sem jih preživela v škrlatu, nisem bila deležna tolikšne sreče, čeprav ni moč tajiti, da mi je bila usoda naklonjena, ko sem se rodila v škrlatu, očetu cesarju in materi cesarici. A vse ostalo je bilo vendar polno tesnobe in prevratov. Orfej je s svojim petjem ganil skale in gozdove in celo neživo naravo; flavtist Timotej je s svojo jasno, čisto melodijo nekoč pripravil Makedonca Aleksandra do tega, da je brez oklevanja prijel za meč in se pripravil na spopad. 754 Moja zgodba najbrž nikogar ne bo tako ganila, da bi dejansko prijel za orožje in šel na vojsko, lahko pa bi koga pripravila do tega, da bi zaihtel z mano in morda bo zbudila sočutje vsega živega in neživega obenem.

Cezarjevo trpljenje in njegova nenadejana smrt me je zadela v srce in globoko ranila. Vse nesreče preteklosti se mi v primerjavi s to neizmerno tragedijo zdijo kakor dežna kaplja napram vsemu Atlantskemu oceanu ali valovom Jadranskega morja. Zdi se, kakor da so vse tiste nesreče le napovedovale to gorje; to je bil dim, ki je dajal slutiti plamene, žar plamenov, ki so raznetili nezaslišan požar, vsakodnevni požari, ki so razvneli pogrebno grmado. Ta ogenj, ki kakor bakla razvnema skrivne globine, za svoj žar ne požira snovi, vendar njegova vročina razjeda moje srce, navidez neopazno, a njegovi plameni zabadajo do kosti, skozi samo srž kosti do strtega srca.

A saj vidim, te misli so me zanesle proč od prvotne snovi: Cezar je vstal nad mano in njegova žalost je razvnela žalost v meni. Otrla si bom solze z oči in premagala to žalost, nadaljevala bom po vrsti s pripovedjo ter si, kakor moremo brati v tragediji, prislužila dvojni delež solz, 755 saj ena nesreča prikliče spomin na drugo. Razviti pred javnostjo življenjsko zgodbo takšnega vladarja pomeni spregovoriti o njegovih vrlinah in izjemnih kakovostih – in zopet me oblijejo vroče solze, ko moram zajokati skupaj z vsem svetom. Zgodba o njegovem življenju in razlaga o njegovem vladanju meni pomenita snov žalostink, druge pa silita v razmislek o njihovi izgubi. Tu naj torej začnem zgodovino svojega očeta – na mestu, kjer je najprimerneje, kjer bo začeta pripoved najjasnejša in najbolj natančna.

10.10. ODCEP ZAHOD

Oto Luthar

V uvodnem delu opisane značilnosti srednjeveških oblik interpretacije preteklosti se lepo odražajo tudi v delih transalpinskih kronistov in zgodovinarjev celotnega obdobja med 6. in 15. stoletjem. Gre za produkcijo, ki so jo filozofi in zgodovinarji od renesanse naprej začeli razumevati kot temelj tako imenovane zahodne paradigme. Od 17. stoletja naprej pa v njihovih delih vse pogosteje srečamo razmišljanje o značilnostih zahodne civilizacije, katere del je tudi posebna oblika historične interpretacije. Nekako v tem času nas zgodovinarji skušajo prepričati, da se je v času med Avguštinom in Froissartom severozahodno in severno od Alp razvila precej uniformna oblika podajanja preteklosti, čeprav pogled od blizu pove, da lahko v obravnavanem tisočletju sledimo zelo dinamičnemu razvoju različnih interpretativnih jezikov. Tako kot vse drugo se je v tem dolgem obdobju spreminjal tudi način interpretacije preteklosti.

Vzemimo na primer tako imenovane »barbarske zgodovine« štirih avtorjev iz 6., 7. in 8. stoletja: Jordanesa (500–554), ki je v svoji Getiki opisal zgodnjo zgodovino Gotov; Gregorja iz Toursa (538–594), avtorja Zgodovine Frankov (Historia Francorum), najpomembnejše zgodnje predstavitve Frankov, ki so v tem času odločilno vplivali na evropsko zgodovino; Bede Častitljivega(672–735), katerega Cerkvena zgodovina angleškega ljudstva (Historia Ecclesiastica Gentis Anglorum) velja za eno najboljših zgodovinskih del srednjega veka, in slednjič, Pavla Diakona (720–799), benediktinca iz Montecassina, ki v Zgodovini Langobardov (Historia Langobardum) opisuje, kako so Langobardi nasledili Rimljane na Apeninskem polotoku. Vsak od omenjenih avtorjev ima svoj stil interpretacije, vendar vsi skupaj predstavljajo temelj zahodnoevropskega zgodovinopisja.

Podobno je s patrističnimi zgodovinarji Evzebijem, Avguštinom in Orozijem, zgodovinarji, ki so utemeljili krščansko zgodovinopisje ter opredelili njegove retorične elemente. Univerzalnost njihove zgodovine je v njihovi interpretaciji krščanstva kot svetovne vere oziroma v njihovem povzdigovanju rimske vladavine. Evzebij na primer je v svoji Cerkveni zgodovini združil oboje, in sicer tako, da je širitev rimskega cesarstva postavil v službo širitve krščanstva in kot argument za to, posredno seveda, ponujal spreobrnitev Konstantina Velikega.

Kasneje, v popatrističnem obdobju oziroma po razpadu na Vzhodno rimsko cesarstvo in Zahodno rimsko cesarstvo, je krščanstvo še bolj vplivalo na zgodovinopisje. Od 6. stoletja naprej glavna skrb zgodovinarjev ni bila namenjena temu, kako združiti Rimljane in kristjane, temveč, kako razložiti in dokončno vključiti v krščanski svet barbarska ljudstva, ki so naselila nekdanja rimska ozemlja. Nastopil je čas »pripovednikov barbarske zgodovine« oziroma čas prvih znanilcev nacionalnega zgodovinopisja v pokarolinškem obdobju. S tem ko so se posvetili opisu novih evropskih gentes,so namrečzačeli pisati predzgodovino ljudstev, ki so se do konca srednjega veka oblikovala v narode.

Jordanes, prvi in rimski tradiciji zgodovinopisja najzvestejši kronist barbarov, je v svojem delu O izvoru in dejanjih Gotov (De Origine actibusque Getarum)opisal skandinavski izvor in selitev svojih rojakov na območje rimskega cesarstva ter prikazal, kako so Goti postali del rimske zgodovine. Po mnenju poznavalcev Getika ni napisana kot samostojno delo, temveč kot zadnji del trilogije, v kateri prva dela (z imenom Romana) opisujeta rimsko zgodovino Justinijanove dobe. Romana in Getika skupaj slikata združitev Rimljanov in Gotov, ki je v Getiki predstavljena skozi pripoved o rojstvu mešanca Germanusa, ki naj bi bil napol Got in napol Rimljan. S to prispodobo Jordanes ni le uspešno zaključil svoje kronike, temveč pokazal, kako je mogoče v zgodovino vključiti tudi nerimska ljudstva. S tem vprašanjem so se namreč intenzivno ukvarjali tudi njegovi nasledniki, le da se avtorji kot Gregor iz Toursa in Beda Častitljivi niso toliko ukvarjali z odnosi med Rimljani in drugimi ljudstvi, temveč so jih bolj zanimala ljudstva, ki so jih opisovali in jim neredko tudi pripadali. Glede na to, da sta bila oba omenjena duhovnika, najdemo v njunih opisih veliko cerkvene zgodovine, kar pa ne spremeni dejstva, da sta znana predvsem po zgodbah iz posvetnega življenja.

Gregorjeva Zgodovina Frankov npr. je polna strašnih zgodb o merovinških kraljih in kraljicah in, kljub temu da je napisana v latinščini, že zelo odstopa od standardov pozne antike. Njegov način podajanja preteklosti je kaotičen, surovosti časa, v katerem je deset zvezkov te knjige nastalo, pa se ni mogla izogniti niti govorica predstavitve.

Gregor se je namreč odločil, da bo svoje občinstvo nagovarjal v živahnem, čutnem jeziku, ki se v korist »vizualne plastičnosti« v veliki meri odreka večini retoričnih figur klasične retorike. Njegova Zgodovina je nenavadna tudi zato, ker tematizira predvsem sodobne dogodke; kar šest od »desetih zgodovinskih knjig« je namreč namenil času, v katerem je živel. Po mnenju poznavalcev je na ta način hotel ohraniti spomin na barbarsko preteklost, obenem pa ponuditi jasne krščanske exempla dobrega in slabega.

Pri tem je sledil Avguštinu, ki je menil, da zgodovino sestavljajo tako cerkveni kot posvetni dogodki. V njegovem opisu najdemo tudi veliko miraklov in čudežev, biografij svetnikov in mučenikov ter pripovedi o življenju posvetnih vladarjev in njihovih zakonitih in nezakonskih potomcih. Za Gregorja so vsi enakovredni del zgodovinske izkušnje: čudežno in vsakdanje, dobro in zlo, svetniki in grešniki, njihova dejanja pa so predstavljena kot gola dejstva, brez vsakršnih retoričnih okraskov. »Resnica« njegove pripovedi je izhajala iz doživetih izkušenj in ne iz abstraktnih idej. Utelešena je tako v res gestae kot v preteklih in sedanjih zgodbah, ki dejanja (facta) – v skladu s priporočili Salustija in Izidorja Seviljskega – spreminjajo v besede (dicta). S svojim, na dogodke in moralo osredotočenim načinom podajanja je Gregor oblikoval enega najpomembnejših vzorcev srednjeveškega zgodovinopisja zahodne Evrope. Izbrane pomembne dogodke je razporedil v strogem kronološkem zaporedju tako, da celotni zapis močno spominja na analistični način poročanja. Po drugi strani pa vse skupaj preveva serija moralnih naukov in razsvetljenske ambicije.

Če imamo pri Gregorju iz Toursa kdaj pa kdaj občutek, da v svoji pripovedi bega od predmeta do predmeta oziroma da je njegovo pisanje brez prave linije, pa česa podobnega ne moremo trditi za Bedo Častitljivega. Njegovo Cerkveno zgodovino angleških ljudstev zaznamuje za tisti čas nenavadno dobro organizirana in bogata pripoved, zaradi česar je bil deležen pohval z vseh strani. Za to se mora deloma zahvaliti Evzebiju in njegovi Cerkveni zgodovini, na katero se je zelo rad skliceval, deloma pa je to posledica zgledovanja po stilno strogo organiziranih teoloških besedilih njegovega časa.Njegov opis »angleškega ljudstva« oziroma njegov mikrokozmos angleške zgodovine zato po malem spominja na opis izbranega ljudstva, katerega življenje je v celoti odvisno od božje milosti. Na podoben način, kot je Evzebij slikal rimsko zgodovino oziroma v njenem poteku razbiral poteze božje roke, je Beda predstavil zaton Britancev, ki so se pod nadvlado Anglosasov znašli predvsem zato, ker niso hoteli razširjati božje besede.

Nič kaj presenetljiv sklep za nekoga, ki je od sedmega leta naprej živel v samostanu, nekoga, katerega sogovorniki so bili po večini menihi, in, končno, nekoga, katerega idol je bil nadvse prepričljivi Evzebij. Preden se je lotil svoje Cerkvene zgodovine, je, posnemajoč svojega vzornika, napisal dve splošni zgodovini, zbirko življenjepisov svetnikov, vključno s prozno različico Dve življenji svetega Cuthberta (Vita Sancti Cuthberti), samostansko poročilo o ustanovitvi svoje opatije (Zgodovina opatij v Wearmouth-Jarrowu) in nekaj razprav o kronologiji Zgodovina časa (De Temporum Liber); Razprava o štetju časa (De temporum ratione)(ok. 725), ki je vplivala na oblikovanje zgoraj omenjenega novega sistem krščanskega datiranja.

Svojo pripoved o padcu Britancev je Beda črpal iz zgodnejših angleških zgodovinskih besedil, predvsem Nenijeve Historiae Britonum (Zgodovina Britancev) in Gildasovega dela De Excidio Britonum (O propadu in osvojitvi Britanije). Pri Neniju je našel tudi argumente za svojo kasnejšo utemeljitev božje jeze nad poganskimi in za razširjanje krščanstva nedovzetnimi Britanci. Osrednja poglavja Cerkvene zgodovine govorijo o širjenju krščanstva na britanskem otočju in o vlogi jonskih menihov pri širjenju božje besede. Pri tem natančno opisuje spreobrnitev zmagovitih Anglosasov in jih povzdigne v novo »izbrano ljudstvo«, obdobje njihovega vzpona pa proglasi za zlato dobo. V svojo pripoved redno uvršča tudi hagiografske opise življenja svetnikov, mirakle in sanje, obenem pa skrbno sledi politični zgodovini Anglije, pri čemer še posebej natančno spremlja razvoj dogodkov v Northumbriji.

Njegovemu zgledu, ki ga oblikuje zanj značilno stapljanje zgodovinopisja in hagiografije, zanimanje za cerkveno liturgijo in kultno življenje ter poudarjanje pomena obojega za politično zgodovino, so sledili mnogi kasnejši pisci, zato elemente opisa zgodovine Britancev in Anglosasov najdemo tudi v nekaterih kasnejših zgodovinah drugih ljudstev. Zaradi tega, predvsem pa zaradi svojega spretnega povezovanja različnih niti pripovedi ter dobre zasnove in strukture zgodbe, je Beda postal najboljši primer srednjeveškega zgodovinopisja od 8. stoletja do konca srednjega veka.

Laskavega naslova mu ni uspel prevzeti niti legendarni Pavel Diakon (720–799), eden zadnjih v seriji osrednjih kronistov novih barbarskih ljudstev, pa čeprav so ga na veliko brali še v 19. stoletju. Tega ni spremenilo niti dejstvo, da sta iz dela Pavla Diakona črpala tudi brata Grimm in na podlagi njegovih omemb Germanov opisala zgodnje germanske legende. Po drugi strani to ne pomeni, da naš bližnji sosed med sodobniki in kasnejšimi rodovi zgodovinopiscev ni bil priljubljen. Prav nasprotno, bral in upošteval ga je celo sam Karel Veliki in ga kasneje zato tudi povabil v svoj aachenski krog dvornih učenjakov. V Aachnu je Pavel Diakon napisal Zgodovino škofov iz Metza (Gesta episcoporum Mettensium), nato pa se je vrnil nazaj v Montecassino, kjer je kot opat že prej opisal življenje Gregorja Velikega, po svoji vrnitvi s Karlovega dvora leta 785 pa se je lotil Zgodovine Langobardov.

Čeprav nedokončana, velja Zgodovina Langobardov za najpomembnejše delo Pavla Diakona. Deloma k temu prispeva avtorjeva ambicija, da bi z interpretacijo zgodovine tega pomembnega dela Apeninskega polotoka vzgajal njegove takratne in kasnejše vladarje. Sestavlja jo šest knjig s tipičnim uvodom, v katerem avtor, posnemajoč Bedo Častitljivega, predstavi Langobarde kot novo izbrano ljudstvo. Kot ljudstvo, ki je zaradi greha najprej zapravilo samostojnost, nato pa se je z božjo pomočjo znova uspelo dvigniti. Opis se prekine z opisom smrti Liudpranda leta 744. Lastna smrt mu je namreč preprečila, da bi delo končal in opisal tudi priključitev langobardskega kraljestva karolinškemu cesarstvu. Knjigi Zgodovina Langobardov manjka tudi del tiste krščanske gorečnosti, ki jo srečamo v Cerkveni zgodovini Bede Častitljivega, kar je Pavla Diakona stalo precejšnjega dela slave. Po drugi strani ni mogoče spregledati, da so bili vsi omenjeni avtorji »barbarskih zgodovin« izraziti zagovorniki krščanstva, kar se še kako pozna pri njihovi interpretaciji prihoda novih ljudstev, njihove konverzije in njihovega postopnega preoblikovanja v politične sile. Vsak prizor tega razvoja je namreč prepojen s posredovanjem krščanskih vrednot, celota pa uvrščena v teološko shemo zgodovine. Ne glede na to – ali prav zaradi tega – je ta način posredovanja preteklosti postal temelj za kasnejši razvoj nacionalnega zgodovinopisja.

Slednje se je lahko začelo zares razvijati šele po razpadu novega rimskega cesarstva in po smrti novega Konstantina. Karolinško cesarstvo in Karel Veliki sta namreč še vedno vzdrževala sanje o velikem imperiju, v katerem so združena različna ljudstva in v katerem je za kratek čas znova zaživela dvojna univerzalnost Rima in krščanstva. Z razpadom cesarstva Karla Velikega, ki ga označuje Verdunska pogodba (843), in koncem vladavine Karlovega vnuka, Ludvika Pobožnega, s katerim običajno označujemo nastanek Francije in Nemčije, se je svet, ki ga opisuje srednjeveško zgodovinopisje, temeljito spremenil. Z njim pa tudi interpretacija preteklosti, ki se je konec 9. stoletja osredotočala na opis lokalnega političnega dogajanja. Zgodovinarji so se začeli vse bolj posvečati težnjam in ambicijam kraljev in princev ter jih postavili v središče preoblikovanja srednjeveške družbe. Po drugi strani je politika odkrila zgodovinopisje, zaradi česar je to postalo zanjo bolj uporabno kot kadar koli prej.

Kot nacionalni sta se najprej uveljavili francoska in angleška oziroma britanska historična interpretacija, nemško in od njega odvisno zgodovinopisje italijanskih mestnih državic pa je še precej časa obremenjevala cesarska tradicija. Posebno živahnemu razvoju lahko sledimo v Angliji v anglonormanskem in anžuvinskem obdobju (1066–1399), kjer so lokalni zgodovinarji gradili na delih Nenija, Gildasa in Bede in si »izposojali« dejstva iz njegove Anglosaške kronike. Eden od pozitivnih učinkov tega povzemanja je spremenjena podoba angleške zgodovine. To je sedaj dobilo bolj posveten, bolj analističen značaj, po drugi strani pa so te spremembe pripomogle k nastanku tiste tradicije angleškega zgodovinopisja, ki jo srečamo v delih Orderika Vitalisa, Geoffreya iz Monmooutha, Henrika iz Huntingdona, Viljema iz Newburgha, Gervazija iz Canterburyja, Ralfa Diceta, Gerarda iz Walesa in mnogih drugih. V 13. stoletju je središče zgodovinopisja postala opatija v Sv. Albansu, kjer je nastala tudi obsežna Velika kronika (Chronica Majora) Mateja Parisa.

Francosko zgodovinopisje je pomembnejšo spremembo doživelo po razpadu karolinškega cesarstva. V 9. in 10. stoletju ga zato srečamo bolj ali manj razpršenega med samostani, katerih kronisti so bili precej brezbrižni do nekoč osrednjih zadev kraljestva. Pogled se je spremenil šele v 11. stoletju, ko je Aimoin iz Fleuryja dokončal svojo prelomno Zgodovino Frankov (Historia Francorum), v kateri se navezuje na Gregorja iz Toursa. Od tega trenutka naprej, pa vse do konca srednjega veka, je »kraljeva zgodovina« cvetela tudi v Fleuryju in Saint-Germain-des-Prèsu, nekoliko kasneje, vendar najmočneje pa tudi v Saint-Denisu. Do konca 13. stoletja so menihi iz Saint-Denisa postali neuradni uradni kronisti francoskih kraljev. Ustvarili so ogromno gradiva tako v latinskem kot v ljudskem jeziku. 756 Za začetnika pisanja v ljudskem jeziku velja Primat s prvim delom svoje Velike kronike Francije (Grandes Chroniques de France) iz leta 1274. Sicer pa je kronistično tradicijo Saint-Denisa sestavljal predvsem obsežni korpus zgodovin vladarjev v latinščini, ki so jih podpisali Sugerij, Rigord, Guillaume le Breton in Guillaume iz Nangisa in vrsta drugih avtorjev. Kasnejši prevod Grandes Chroniques v francoščino je genealoški in dinastični spomin Francije sicer stisnili v preprosto kompozicijo zgodb o dinastiji treh kraljev (trois races) – Merovingov, Karolignov in Kapetingov –, po drugi strani pa je francosko srednjeveško zgodovino uredil v pregledno kroniko kraljev od legendarnega Faramonda naprej. Struktura dinastične zgodovine, ki so jo oblikovali v opatiji v Saint-Denisu, se je skoraj popolnoma ohranila do 17. stoletja, v podajanju srednjeveške zgodovine v francoskih šolah pa je pustila svoje sledi vse do danes.

Podobne, čeprav ne tako bogate in enotne tradicije zgodovinopisja so se pojavile v Nemčiji s kronikami vladajočih dinastij Saksoncev, Salijcev, Hohentaufov in drugih, ki so se povzpele do cesarskega prestola. Med temi kaže še posebej izpostaviti kroniko Otona iz Freizinga, ki jo je še nedokončano malo pred smrtjo izročil svojemu nečaku in idolu Frideriku I. Bararosi, v katerem je videl neposrednega dediča rimskih cesarjev. Poleg tega so pomembna tudi njegova razmišljanja o filozofiji zgodovine, v okviru katerih je ažuriral nekatere Orozijeve ideje in Avguštinovo periodizacijo. Ta izjemni kronist, katerega delo predstavlja enega vrhuncev srednjeveškega zgodovinopisja, je preteklost razdelil na šest človeških dob in štiri imperije, vrh tega pa je preroško napovedal premik težišča evropskega razvoja z vzhoda na zahod. Za nas so seveda najbolj zanimiva njegova razmišljanja o tem, zakaj zgodovinarji, med njimi tudi on sam, sploh pišejo o preteklosti. Podobno kot njegov pomočnik Rahewin je namreč tudi on menil, da je znamenita dela plemenitih mož treba opisati zato, da srca človeštva navdamo s krepostjo in z obsodbo njihovih temačnih dejanj prestrašimo smrtnike. 757

V Italiji je bil položaj nekoliko drugačen. Do oživitve italijanskega zgodovinopisja je prišlo predvsem z oživitvijo mestnih državic v 12. stoletju. Vrhunec tega razvoja predstavljajo renesančni avtorji, med katerimi kaže na prvem mestu omeniti Machiavellija. Njegov primer je ne nazadnje še najboljši pokazatelj tega, kako se srednjeveško zgodovinopisje prilagajalo spremembam v družbenem in političnem življenju.

Ker pa je tako idealnih oziroma značilnih primerov razmeroma malo, v tem pregledu težko predstavimo vse odtenke teh sprememb. V najboljšem primeru lahko kvečjemu opozorimo na sovpadanje nekaterih procesov, ki so povzročili prelomne spremembe. Vzemimo za primer oblikovanje genealoških kronik, ki ponazarjajo zvezo med nastankom določenega načina interpretiranja preteklosti in reorganizacijo dedovanja v francoskih plemiških družinah. Le-te so se namreč prav v 12. stoletju začele organizirati v patrimonialne lignages, znotraj katerih se je družinsko ime, naziv in premoženje prenašalo z očeta na najstarejšega sina. 758

V trenutku, ko se je ta način uveljavil, so zgodovine posamičnih družin postale zgodovine prvorojencev, saj drugi člani niso imeli nobene prave družbene vloge več.

Namen srednjeveške genealoške zgodovine je bil namreč v tem, da povzdigne rodbino in uzakoni njeno oblast. Novi način podajanja preteklosti zato lepo ponazarja tudi samorazumevanje posameznih družin oziroma njihovo percepcijo lastnega pomena in z njim povezanimi možnostmi v političnem življenju. Podobno kot nekdanja izrazito ideološka pričevanja o resničnih ali namišljenih političnih pravicah in oblastnih ambicijah posamezne družine so tudi genealoške zgodovine služile povsem konkretnim političnim in premoženjskim interesom. S tem ko je v 12. stoletju večina aristokratskih družin zasedla določen geografski prostor in dobila v trajno last zemljo, grad, družinsko ime, je konstruiranje legitimnosti vzpona določenega rodu postalo še bolj preprosto. Zaporedje generacij moških dedičev je namreč mogoče še lažje prikrojiti in prilagoditi mitološkim junaštvom slavnih prednikov. Podobno kot srednjeveški kralji so sedaj tudi aristokratske družine lažje potrjevale svojo istovetnost z izmišljanjem svoje preteklosti ter na tak način dokazovale svojo pravico do oblasti in premoženja. Tak razvoj je ugodno vplival tudi na razcvet zgodovinopisnih oblik v 13. stoletju. Prevladujočim mestnim kronikam in sholastičnim kompendijem so se sedaj pridružile še družinske in samostanske kronike, pri čemer so oboji najpogosteje nastajali v novonastalih samostanih, namenjenih novoustanovljenim samostanskim redovom, ki so tako kot njihovi patroni (sv. Dominik, sv. Frančišek …) prav tako morali imeti vsak svojo zgodovino.

S širitvijo oblik in vrst predstavljanja preteklosti se je vpliv zgodovinopisja v visokem srednjem veku močno povečal. Več je bilo preteklosti, bolj so jo spoštovali in bolj so v njej iskali politično in družbeno legitimnost. V nekaterih delih Evrope je imela historična interpretacija konec srednjega veka pomembnejšo vlogo, kot jo ima danes. To pa ni pomenilo samo večjega vpliva zgodovine na potek javnih zadev, temveč tudi večjo nevarnost za njeno manipulacijo. V času renesanse, ki predstavlja višek srednjeveškega zgodovinopisja, so se zgodovinarji tega še posebej močno zavedali. In ne samo to, svojo zavest o tem so zelo natančno formulirali in s tem odločilno vplivali na razvoj modernih oblik interpretacije preteklosti.

Tudi zato je kljub precejšnjim razlikam med modernim in srednjeveškim zgodovinopisjem v prvem še vedno mogoče srečati precej značilnosti drugega. Osredotočenost na preteklost česar koli: na preteklost dinastij, političnih akterjev in dogodkov, ter upoštevanje verskih in moralnih vrednot, vse to so v veliki meri tudi značilnosti zahodnjaškega zgodovinopisja na začetku 21. stoletja. S srednjeveškimi avtorji nas torej ne druži le linearno pojmovanje časa, temveč tudi naše strahospoštovanje do preteklosti.

10.11. Avrelij Avguštin

Oto Luthar

Avrelij Avguštin (354–430), ki je veliki večini slovenskih bralcev verjetno bolj znan kot Avguštin ali celo Sveti Avguštin je bil filozof, ki je preko manihejstva, skepticizma in neoplatonizma pristal pri krščanstvu in pod njegovim vplivom oblikoval nauk o grehu in milosti. Njegovo najpomembnejše in najodmevnejše delo je brez dvoma spis O božji državi (De civitate Dei), po mnenju nekaterih prvi univerzalni prikaz svetovne zgodovine. Njegova neoplatonistična interpretacija krščanstva je obvladovala zahod vse do 13. stoletja, zato ne preseneča dejstvo, da večina filozofov in zgodovinarjev svoja pregledna besedila o filozofiji zgodovine začenja prav z njim. Kljub občutnim premikom v času renesanse je njegov vpliv mogoče zaznati tudi pri kasnejših avtorjih, v prvi vrsti pri škofu Bossuetu in Giambattisti Vicu. V 19. stoletju sta se v polemiko z njim spustila tudi Hegel in Marx, kasneje pa je navdihoval predvsem francoske tradicionaliste. Kot velikokrat v takih primerih so tudi mnenja o Avguštinovem delu precej deljena. Po eni strani njegovo O božji državi primerjajo z Dantejevo Božansko komedijo, po drugi strani pa poznavalci sprašujejo, kam v trikotniku med filozofijo zgodovine, teologijo zgodovine in zgodovinsko hermenevtiko pravzaprav uvrstiti njegova razmišljanja.

Nekoliko lažje se strinjamo z ugotovitvijo, da je zapustil izviren scenarij mogočega razvoja človeške družbe, ki se napaja iz dveh nasprotujočih si ljubezni. Ljubezni do nespremenljivo in neskončno dobrega boga ter ljubezni do omejenih in spremenljivih dobrin zemeljskega življenja. Vsaka od njiju predstavlja v njegovem sistemu eno »državo«, eno družbo in eno »piramido lojalnosti«. 759 Kljub temu da naj bi Adam v eni osebi združeval elemente obeh svetov, je s Kajnom in Abelom postalo jasno, da gre za nepremostljivo razliko med dvema državama, od katerih se ena uklanja posvetnim, druga pa »nebeškim« standardom. Po Avguštinovem prepričanju vsak posameznik izbere, po katerih zapovedih bo živel oziroma kateri ljubezni se bo predal, toda v obeh primerih ta ljubezen deluje kot družbeno vezivo, ki ljudi povezuje v božjo ali človeško oziroma v nebeško ali zemeljsko skupnost.

Zgodovina človeštva beleži spomin obeh ne glede na to, da zemeljska država teži k skrajnemu zlu, ki ga Avguštin enači s smrtjo, nebeška pa k najvišjemu dobremu in zagotavljanju večnega življenja. Čeprav na začetku te kozmične drame stoji nastanek obeh, na koncu pa odrešenje ene in prekletstvo druge države, sta v času svojega obstoja obe neločljivo povezani. Čeprav se neprestano spopadata, se dogodki, ki ju utelešajo, prepletajo oziroma družno plujejo po razburkanem morju skupne preteklosti. Preteklosti, ki je v Avguštinovi periodizaciji razdeljena v dva dela, od katerih ima eden tri, drugi pa sedem obdobij. Konkretni potek dogajanja pa je razpet med serijo neuspešnih poskusov upora proti čarom zemeljskega sveta in dokončno zmago duha nad mundusom.

Sicer pa je tudi Avguštin precej prispeval k uveljavitvi heksaemeronske sheme, ki zgodovino deli na šest dob:

(1)
od Adama do Noeta: detinstvo človeštva, ki se konča s potopom;
(2)
od Noeta do Abrahama: otroštvo človeštva, ki je priča jezikovni zmedi;
(3)
od Abrahama do Davida: mladost človeštva, ko je dana postava in božje obljube zvenijo jasneje;
(4)
od Davida do babilonskega ujetništva: odraslost, epoha kraljev in prerokov;
(5)
od babilonskega ujetništva do Kristusa: zrelost, ko se prerokba konča, Izrael pa kljub ponovni izgradnji templja postane ponižnejši;
(6)
od Kristusa do konca časa: starost, obdobje milosti, boja, končne zmage in nastop večne sobote, ko bo čas posrkan v večnost.

Pri tem ne kaže spregledati, da Avguštin o biblijskih zgodbah, ki se nanašajo na prihodnje dogodke, govori kot o prophetica historia. Nenazadnje podlago za njegovo filozofijo zgodovine predstavlja »sakralna zgodovina«, ki jo obravnava kot sestavni del svetovne zgodovine. Po drugi strani se ne moremo iznebiti občutka, da je zgodovino po Kristusu razumel kot del cerkvene zgodovine. Še več, kasnejši razvoj je pokazal, da je s takšnim razumevanjem za več kot tisoč let odločilno vplival na razvoj zgodovinopisja. Po drugi strani nas Avguštin preseneti s trditvijo, da je s stališča »najvišje ureditve«, ki jo zapoveduje božja previdnost, zgodovina lahko »neopisljiva pesem«, človeštvo pa prostrana reka, ki teče proti neznanemu cilju. Po eni strani vidi zgodovino kot posledico najvišje modrosti (sapientia), po drugi jo razume (tudi) kot del tuzemskega znanja (scientia). Po eni strani njen tok začrta z neverjetno širokimi potezami, po drugi strani pa suhoparno ugotovi, da je celotna svetovna zgodovina le neznatna epizoda časa, to je entitete, ki jo je prav tako ustvaril bog.

In še slednjič, po eni strani je videti, da pri Avguštinu »posvetna« in »sakralna« zgodovina korakata po različnem ritmu, po drugi strani pa nas vedno znova prepričuje, da je vse skupaj del ene zgodbe.

Nekaj podobnega srečamo tudi pri kasnejših avtorjih. Pri Otonu iz Freisinga na primer, ki je podobno kot mnogi kasnejši avtorji trdil, da bi bilo za posvetno in cerkveno treba uporabiti dve različni obliki predstavitve. Opis posvetnih dogodkov bi bilo po njegovem mnenju treba predstaviti v obliki kroženja, cerkveno preteklost pa prikazati kot neprenehno rast. Gre za podobno naziranje kot pri Avguštinu, ki je trdil, da brezbožniki ne krožijo zato, da bi se na ta način povrnili nazaj v življenje, temveč zato, ker pot njihovih zmot, pot njihovega napačnega nauka teče v krogih.

Primer Otona iz Freisinga pa ni zanimiv samo zato, ker jasno priča o obstojnosti Avguštinovega vpliva, temveč ker še sedem stoletij po njegovi smrti nazorno predstavi aktualnost razklanosti med božjo in posvetno državo. Tudi Oton iz Freisinga je namreč v predstavnikih številnih novih redov svojega časa po eni strani videl državljane, po drugi pa poroke za obstoj »božje države«. Skratka tudi v času enega vrhuncev srednjeveškega zgodovinopisja okoli leta 1150 je bil Avguštin še vedno zelo aktualen. Po mnenju tistih, ki so se bolj sistematično ukvarjali z odmevnostjo njegovih nazorov, pa velja, da je s svojimi dognanji o božjem stvarstvu, o linearnem času ter s svojo smelo interpretacijo Svetega pisma celih petnajst stoletij usmerjal razvoj zahodnjaškega zgodovinopisja. Še več, njegovega komentarja zgodovine so se navzeli tudi avtorji drugih strok, zaradi česar je predvsem v teologiji in filozofiji prihajalo do nekaterih presenetljivih obratov. Po mnenju kulturnih zgodovinarjev je prav Avguštin s svojim odločilnim odmikom od klasične interpretacije propada starega Rima prispeval k začetku uveljavljanja srednjeveškega državniškega mišljenja in s tem k oblikovanju nove inačice Imperium Romanum christianum.

Literatura:

10.11.1. O božji državi760

10.11.1.1. O domnevi, da človeški rod – kakor tudi svet – obstaja od nekdaj

10 Ne ozirajmo se torej na domneve ljudi, ki ne vedo, kaj govorijo o naravi ali izvoru človeškega rodu. Nekateri namreč domnevajo, kakor verjamejo tudi za sam svet, da so ljudje vedno bili. Tako pravi tudi Apulej, ko opisuje rod bitij z dušo: »Kot posamezniki so umrljivi, vsi skupaj, kot celotni rod, pa so večni.« 761 In ko jih vprašamo: če je človeški rod obstajal od nekdaj, kako je vendar lahko resnična njihova zgodovina, ki pripoveduje, kdo so bili iznajditelji in kaj so iznašli, kdo so bili prvi utemeljitelji svobodnih umetnosti762 in drugih spretnosti in kdo je prvi začel naseljevati to ali ono pokrajino ali del zemlje ter ta ali oni otok, odgovorijo, 763 da so poplave in požari v določenih časovnih razdobjih uničili ne sicer vsega, a vendar veliko večino sveta, tako da se je število ljudi skrčilo na neznatno peščico; iz potomstva teh ljudi pa se je spet obnovila nekdanja množica. In da so stvari, ki so jih ta neizmerna pustošenja prekinjala in uničevala, ljudje spet in spet odkrivali in utemeljevali, kakor da bi bile nove, čeprav so se, bolje rečeno, samo obnavljale. In da tako ali tako človek nasploh ne more nastati drugače kot iz človeka. Vendar ti govorijo, kar mislijo, ne, kar vedo.

10.11.1.2. O štetju let v človeški zgodovini

11 Zapeljujejo jih tudi neki nadvse lažnivi spisi, ki trdijo, da obsegajo na tisoče let zgodovine, četudi lahko iz Svetega pisma izračunamo, da od stvarjenja človeka ni preteklo niti 6000 let. In da ne bi na dolgo in široko razpravljal o tem, kako se razkriva ničevost teh spisov (v katerih se govori o mnogih tisočih let) in kako ne moremo v njih najti nobenega primernega vira za omenjene trditve, naj kot primer navedem pismo Aleksandra Velikega svoji materi Olimpiadi. 764 V njem je razodel zgodbo nekega egipčanskega svečenika, ki jo je ta povzel iz spisov, ki so jih imeli pri njih za svete, obsega pa tudi kraljestva, ki jih omenjajo grški zgodovinarji.

Aleksandrovo pismo navaja, da obsega v omenjenih spisih čas asirskega kraljestva več kot 5000 let; v grški zgodovini pa čas od vlade Bela, 765 ki ga tako Grki kot omenjeni egipčanski vir postavljajo na začetek zgodovine asirskega kraljestva, šteje okoli 1300 let. Perzijski in makedonski državi je Egipčan tja do samega Aleksandra (kateremu je poročal) pripisal več kot 8000 let, medtem ko pri grških zgodovinarjih makedonska država kaže do Aleksandrove smrti 485 let, perzijsko pa našteje do časa, ko jo je s svojo zmago osvojil Aleksander, 233 let.

Tako so ta števila let mnogo manjša kot egipčanska in jih ne dosežejo niti, če jih pomnožimo s tri. Pravijo namreč, da so bila egipčanska leta včasih tako kratka, da so se končala v štirih mesecih. Zato obsega dopolnjeno in resnici bližje leto, kakor ga pojmujemo danes tako mi kakor oni, tri nekdanja egipčanska leta. A niti tako se grška zgodovina, kot sem omenil, v razporeditvi časa ne sklada z egipčansko. Zato moramo bolj verjeti grški, saj ne preseže resničnega izračuna o trajanju sveta, ki ga obsegajo naši resnično sveti spisi.

Nadalje, če se to odmevno Aleksandrovo pismo od verjetnega verodostojnega izračuna tako zelo razlikuje v opisih časovnih razdobij, koliko manj lahko verjamemo tistim delom, ki so polna bajk, za katere naj bi verjeli, da so starodavna zgodovina, in ki jih želijo postaviti nasproti veljavi najslavnejših svetih knjig, v katerih je bilo prerokovano, da jim bo verjel ves svet, in katerim je ves svet, kakor je bilo prerokovano, verjel. Resnična izpolnitev dogodkov, ki jih je Sveto pismo napovedalo kot prihodnje, kaže tudi, kako resnične stvari je govorilo o preteklih dogodkih.

10.11.1.3. O domnevi, da svet ni večen, ampak se obdobja človeške zgodovine ponavljajo

12 Spet drugi, ki predpostavljajo, da ta svet ni večen, menijo, da ali ni edini in jih je nešteto ali pa je edini, vendar se v določenih časovnih razdobjih neštetokrat rodi in spet umre. Vendar morajo priznati, da je človeški rod obstajal že prej, ko še ni bilo ljudi, ki bi skrbeli za zarod.

Niti ne morejo kakor prej omenjeni tudi ti domnevati, da bi ob uničenju sveta ostalo na njem nekaj ljudi, ki bi lahko preživeli v poplavah in požarih, za katere prej omenjeni menijo, da niso zajeli čisto vsega sveta, in zatrjujejo, da je zato vedno ostalo nekaj ljudi, iz katerih se je obnovilo nekdanje število prebivalstva. Kajti kakor predpostavljajo, da se sam svet ponovno rojeva iz lastne snovi, tako morajo tudi verjeti, da se človeški rod ponovno rojeva iz lastnih elementov in da nato iz staršev raste potomstvo smrtnikov kakor pri drugih živalih.

10.11.1.4. O očitkih, češ da je bilo človeštvo ustvarjeno prepozno

13 Kar sem glede vprašanja o izvoru sveta odgovoril tistim, ki nočejo verjeti, da je svet vedno obstajal, ampak da je začel obstajati (kakor povsem jasno priznava celo Platon, čeprav nekateri menijo, da je mislil ravno nasprotno, kot govoril), to isto bom odgovoril tudi glede vprašanja o stvarjenju človeka. Odgovoril pa bom zavoljo tistih, ki na podoben način razglabljajo, zakaj človek ni bil ustvarjen v teku neštetih in neskončnih razdobij preteklosti in je bil ustvarjen tako pozno, da je minilo – kakor lahko preberemo v Svetem pismu – manj kot 6000 let, odkar je začel obstajati. Če jih moti, da je preteklo tako malo časa in da je, kot kaže, minilo tako malo let, odkar je bil glede na naše vire ustvarjen človek, naj pomislijo, da ni nič večno, kar je omejeno, in da vseh končnih časovnih obdobij, če jih primerjamo z neskončno večnostjo, ne smemo presojati kot neznatna, ampak kot nična. In če bi zato minilo od stvarjenja človeka ne pet ali šest, ampak celo šestdeset ali šeststo tisoč let ali šestdesetkrat toliko ali šeststokrat toliko ali šeststotisočkrat toliko ali vse to pomnoženo še tolikokrat, da zmnožka več ne bi mogli poimenovati, bi se lahko vprašali podobno: zakaj ni bil ustvarjen prej?

Pretekli neskončni čas, ko je bog odlašal s stvarjenjem človeka, je namreč brez začetka in tolikšen, da bi ga lahko primerjali s še tako veliko in neizrekljivo množino let, ki pa je kljub temu omejena s sklenjenim koncem določenega časa, in ta ne bi bila niti tako velika, kakor če bi primerjali najmanjšo kapljico vode s celotnim morjem ali celo z vsem, kar obsega ocean. Kajti izmed obeh je prvo zelo majhno, drugo pa neprimerljivo veliko: a oboje je končno. Določena časovna doba, ki izhaja iz nekega začetka in jo omejuje nek konec, najsi je še tako velika, mora biti namreč v primerjavi z dobo, ki nima začetka (ne vem, kateri izraz je ustreznejši), neznatna ali – še bolje – nična.

Če torej koncu neke časovne dobe posamič odvzemamo najkrajše trenutke in četudi bi bilo število trenutkov, ki jih moramo odšteti, tako veliko, da se ga ne da opisati z besedami (kakor če bi odštevali dneve v življenju človeka od tistega, v katerem trenutno živi, do tistega, v katerem je rojen), nas bo to odštevanje sčasoma pripeljalo do začetka. Če pa odštevamo od časa, ki nima začetka, in če ne odštevamo le trenutkov ali celo večjih množin ur, dni ali mesecev, ampak obdobja takšnega števila let, da jih ne bi znali poimenovati niti še tako učeni računarji; če odštevamo cele časovne dobe – ki pa jim lahko posamič odvzemamo trenutke in pri tem pridemo do začetka – in če jih ne odštevamo enkrat in še enkrat in večkrat, ampak vedno: kaj dosežemo s tem, do česa pridemo, ko pa nikdar ne dospemo do začetka, ki sploh ne obstaja?

Zato bi lahko to, kar sprašujemo po preteklih 5000 letih, z enako radovednostjo vprašali tudi naši potomci po 600.000 letih – če bo seveda rod smrtnikov še naprej umiral in se obnavljal in bo še naprej neuk in poln slabosti. Enako vprašanje bi bili lahko postavili tisti, ki so živeli pred nami v časih, bližjih človekovemu stvarjenju. Končno bi lahko sam prvi človek dan po stvarjenju ali celo isti dan, ko je bil ustvarjen, vprašal, zakaj ni bil ustvarjen prej. In kadar koli prej bi bil ustvarjen, ne bi bila razprava o vprašanjih v zvezi s časom nič manj žgoča, kot je bila, kot je zdaj in kot bo.

10.11.1.5. Ponovno in poglobljeno razpravljanje o krožnem ponavljanju časa

14 Filozofi tega sveta so menili, da teh vprašanj ne moremo in ne smemo razrešiti drugače, kakor da uvedemo pojem krožnih ponavljanj časa, znotraj katerih so se v naravnem redu obnavljali in ponavljali venomer isti dogodki. Zagotavljali so, da se bodo tako brez prestanka po vrsti nizali krogi prihajajočih in odhajajočih časov. Ti krogi lahko po eni strani nastajajo v svetu, ki traja, ali pa se, nasprotno, svet v določenih časovnih razdobjih rojeva in umira in vedno kaže kot nekaj novega stvari, ki so se zgodile, in stvari, ki šele bodo. Iz te muhaste igre pa ne morejo rešiti niti nesmrtne duše, saj jim, celo ko enkrat doseže modrost, brez prestanka uhaja v lažno blaženost in se brez prestanka vrača v resnično bedo.

Kako lahko namreč govorimo o resnični blaženosti brez zaupanja v njeno večnost, saj o resnici nepoučena duša ne pozna prihodnje bede ali pa se je v svoji blaženosti nadvse nesrečno boji. Če pa se duša ne bo nikdar več vrnila v prejšnjo bedo in prehaja iz nje v stanje blaženosti, tedaj nastane v času nekaj novega, kar je brez konca. Zakaj ne bi bilo tako tudi s svetom? Zakaj ne tudi s človekom, ki je v svetu nastal? Tako bi namreč krenili po poti zdravega nauka in se izognili nekim lažnivim krožnim potem, ki so jih odkrili zavajajoči in zavedeni modrijani.

So tudi nekateri, ki se sklicujejo na mesto v Salomonovi knjigi, ki se imenuje Pridigar, kjer beremo: »Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem. Kaj je, o čemer bi se reklo: 'Glej, to je novo!' Bilo je že zdavnaj, v vekih, ki so bili pred nami.« 766 Ti želijo, da bi navedeno razumeli v smislu krožnih ponavljanj časa, ki se rojevajo v isto in ki vse isto ponavljajo. Salomon pa je na tem mestu govoril ali o stvareh, o katerih je govoril pred tem – torej o rodovih, ki odhajajo in prihajajo, o kroženju sonca, o rečnih tokovih – ali pa o vseh vrstah stvari, ki se rojevajo in umirajo.

Ljudje so namreč bili pred nami, so z nami in bodo tudi po nas; tako tudi živali in rastline. Tudi vsa spačena bitja, ki se rodijo kot neobičajna, čeprav se med seboj razlikujejo in so bila nekatera baje ustvarjena le po enkrat, so glede na to, da so, splošno vzeto, čudeži in spački, vsekakor bila in bodo; tudi ni nič novega, da se pod soncem rojevajo spačena bitja. Pa vendar so nekateri te stvari razumeli tako, kakor da je modri pisec hotel, da bi navedeno razumeli, da so bile vse stvari že ustvarjene z vnaprejšnjo božjo določitvijo in da zato ni pod soncem nič novega.

Vendar pa bi bilo daleč od prave vere, da bi verjeli, da so omenjene Salomonove besede opisale krožna ponavljanja, glede na katera se (kot mislijo nekateri) ponavljajo iste dobe in isti časovni dogodki. Kakor je na primer v določenem stoletju filozof Platon v Atenah v šoli, ki se je imenovala Akademija, poučeval svoje učence, tako bi morali nekdaj pred nešteto leti, a v določenih časovnih razdobjih, že obstajati isti Platon, ista država, ista šola ter isti učenci in tako bi morali v nešteto prihodnjih obdobjih spet obstajati. Naj bo daleč, pravim, od nas, da bi kaj takega verjeli. Kajti Kristus je enkrat umrl za naše grehe; »potem ko je bil obujen od mrtvih«, namreč »več ne umre, smrt nad njim nima več oblasti«. 767 In mi bomo po vstajenju »zmeraj z Gospodom«, 768 ki mu zdaj pravimo, kakor nas opozarja sveti psalm: »Ti, Gospod, nas boš varoval, čuval nas boš pred tem rodom na veke.« 769 Zgoraj omenjenim pa so namenjene besede, ki sledijo: »V krogu hodijo krivični.« 770 In to ne zato, ker bi se, kakor menijo, njihovo življenje ponavljalo v krogih, ampak ker se pot, ki jo ubira njihova lažna znanost, vrti v napačnem krogu.

10.12. Gregor iz Toursa

Oto Luthar

Georgius Florentius ali Gregor iz Toursa se je rodil okoli leta 539 v bližini galskega mesteca Auvergne. Oba starša, Florentius in Armentaria, sta izvirala iz bogatih družin rimskih senatorjev z močnimi zvezami s cerkvijo. Kot mladeniča so ga poslali živet k staremu stricu Nicetiju (Nicetius), kasnejšemu lyonskemu škofu, nato pa še k Avitusu, kasnejšemu škofu Clermonta. Leta 565 je postal diakon, osem let kasneje pa devetnajsti škof nadškofije Tours; že peti iz iste družine. Na pomembnem položaju je nasledil bratranca Evfronija (Eufronius).

Nadškofija Tours, ki se je ponašala z grobnico sv. Martina, enega bivših škofov, in je bila priljubljeno mesto za romarje, je od Gregorja terjala veliko dela. Premajhno cerkev je še pred smrtjo (okoli leta 594) predelal v katedralo, razširil pa je tudi zbirko relikvij.

Za zgodovinopisje je postal zanimiv z vrsto knjig, ki jih je razvrstil v deset zvezkov z zgodovinsko vsebino, sedem knjig čudežev in eno knjigo o življenju očetov.

Zadnjih osem je razdelil in naslovil v pet sklopov: Slava mučenikov (Liber in Gloria Martyrum, prva knjiga), Pasijon in čudeži sv. Juliana (Liber de Passione et Virtutibus Sancti Iuliani Martyris, druga knjiga), Čudeži sv. Martina (Libri I–IV de Virtutibus Sancti Martini Episcopi, knjige 3–6), Življenje očetov (Liber Vitae Patrum, sedma knjiga) in Slava spovednikov (Liber in Floria Confessorum, osma knjiga).

Natačnejše kronologije njegovih del žal ni mogoče izdelati, ker je svoje zapiske neprestano popravljal in dopolnjeval.

Zgodovinarjem je najbolj znan po delu Decem Libri Historiarum, ki so ga od 18. stoletja dalje narobe prevajali kot Zgodovino Frankov. Prevod je zavajajoč iz dveh razlogov. Vzbuja namreč vtis, da se avtor ukvarja predvsem s širitvijo frankovskega ali merovinškega imperija pod Klovisom (465–511) in njegovimi nasledniki. V resnici gre za širši vsebinski okvir. Ob Clovisovih poskusih, da bi uničil kraljevske tekmece, opisuje tudi upor nun v samostanu Poitiers pri St. Radegunsu, poroča o katastrofalnih poplavah ter o nekaterih drugih dogodkih.

Čeprav je Gregor zagrozil, da bo tiste, ki bodo spreminjali njegovo delo, »obsodil hudič«, se prepisovalci njegovih besedil niso pustili kaj dosti motiti. Prav nasprotno, mnogi od njih so trdili, da je na njegovo celotno delo treba gledati kot na zgodovino, svoje stališče pa argumentirali s prepričanjem, da se posvetna in cerkvena zgodovina neločljivo prepletata.

Pri tem so spregledali dejstvo, in v tem se skriva drugi razlog za trditev, da gre za zavajajoč prevod, da poimenovanje »zgodovina« ne ustreza temu, kar je Gregor videl v svojem početju. Podobno kot antični pisci, npr. Herodot, je pod pojmom historia razumel opis sodobnih dogodkov. Razumel ga je kot posredovanje dogodkov, katerih priča je bil, in manj kot zapis stvari, o katerih je samo bral ali slišal.

Če vemo, da se samo šest od desetih knjig ukvarja s časom, v katerem je živel, kasnejše poimenovanje ne ustreza predstavi samega avtorja. Prva knjiga se namreč začne z Adamom in Evo, nato pa pohiti skozi izbrane odlomke starega testamenta in se konča s smrtjo Martina iz Toursa leta 397. Druga knjiga opisuje prepire zgodnjih frankovskih kraljev vse do Klovisove smrti leta 511. Tretja knjiga zasleduje usodo Klovisovih sinov, četrta pa nas pripelje do avtorjeve posvetitve v škofa.

Ne glede na poimenovanje pa se večina današnjih zgodovinarjev strinja, da celota predstavlja značilno podobo merovinške družbe. Tako kot naj bi bil kaotičen in neurejen opisani čas, tak je tudi zapis o njem. Vsebine se prepletajo do nerazpoznavnosti, čeprav bližji pogled na zapisano po drugi strani Gregorja predstavi kot zavestnega obrtnika, ki je interpretiral sproti zabeležne dogodke oziroma prenašal krščanske nauke.

Kot predstavnik svojega časa je v prvi vrsti želel opisati dogodke in ljudi, povezane s cerkvijo. Ali točneje, odločil se je, da bo opisoval tako »blagoslovljena življenja svetnikov kot tudi katastrofe nesrečnežev«. Ob tem je bil prepričan, da sta dobro in zlo neločljivo povezana, zato je oboje vredno pozornosti. Po njegovem mnenju je treba popisati tako vzpone kot padce merovinškega obdobja. Najmanj, kar ga je zanimalo, so bili običajni vsakdanji dogodki.

Zato pa je bil očaran s čudeži in katastrofami. Navduševale so ga stvari, v katere njegovi stanovski kolegi tisoč štiristo let kasneje ne verjamejo več, kar pa seveda ne pomeni, da odklanjajo Gregorjevo zanimanje zanje. Večina se namreč dobro zaveda, da so se s spregledom tega dela njegove »zgodovine« odrekli dragocenemu ključu za razumevanje takratnega miselnega sveta. Čudeži in razdejanja so bili vendarle sestavni del življenja ljudi sredi prvega tisočletja našega štetja. Po Gregorjevem mnenju čudeži niso nenavadna in izjemna dejanja božje previdnosti, ki bi začasno ustavili potek naravnih zakonov. Nasprotno, so običajne in vsakodnevne manifestacije božje moči. Za Gregorja ni bilo nič bolj naravno kot nadnaravno. Sveta si ni znal predstavljati drugače kot stroja, ki ga njegov stvarnik vsake toliko časa ustavi, pregleda in po potrebi popravi. Bog v Gregorjevi predstavi ni ustvaril sveta zato, da bi ga nato prepustil njegovi usodi, temveč je z nami ves čas. Redno spreminja letne čase, onemogoča hudobne in s pomočjo svojih svetnikov pomaga zavrženim.

Glede na to Gregor ne želi delati razlik med manj in bolj pomembnimi, temveč skozi vse enako dokazuje, da je bog vseprisotni gospodar. Le skozi različne opise čudežev je mogoče zaznati njegovo večjo naklonjenost aktualnim čudežnim dejanjem, torej tistim, ki jih je lažje preveril.

Zato se je tudi sicer raje posvečal dogodkom, ki jih je lahko presojal na podlagi lastnih izkušenj in na podlagi ustnega izročila. Nasploh se je raje skliceval na žive priče, na svojo mater, različne škofe in duhovnike ter druge sodobnike, ki so bili priče dogajanju, in redkeje na pisane vire. Slednjih je v njegovih delih pravzaprav relativno malo.

Več pozornosti je posvečal jeziku. Do podobnega zaključka so prišli že mnogi pred nami in se pri tem sklicevali na njegove kritične pripombe na račun tistih, ki se igračkajo z besedami ter jih tako izrabljajo za svoje posvetne interese. Po njegovem mnenju, zapisal ga je v uvodu v Zgodovino, zaradi takih ljudi ne moremoveč verjeti, da so besede še vedno konkretne manifestacije božjega. Zdelo se mu je, da vse manj ljudi razume natančnega govornika, medtem ko jih veliko brez težav sledi napihnjenemu in robatemu pripovedniku. Pretiravanja posameznih govorcev so ga očitno zares zelo motila. Bralec dobi vtis, da ni maral, da bi ljudje skozi opis preteklosti dobili vtis, da se stvari dramatično spreminjajo. Rad je ustvarjal vtis, da se v življenju ljudi nič bistvenega ne spreminja, da ni nobenih nekontroliranih zapletov. Ugotavljal je, da se dogaja cela vrsta stvari, med njimi tudi zločini in čudeži, da kralji in škofje umirajo naravne ali nasilne smrti, vendar pa se nikoli nič ne spremeni. Želel je ohraniti vtis, da se onkraj večne menjave dobrega in zla ne godi nič izrednega. S tem je seveda želel poudariti, da se kljub pokvarjenosti mnogih, nič ne zgodi mimo božje volje. Kot kaže, je bil prepričan, da zadostuje, če poklicani ljudi redno opozarjajo na vsestransko božjo prisotnost in da ne dramatizirajo. Ali, kot bi dejala Marnie Hughes-Warrington, Gregorja je, kot kaže, bolj skrbelo zadostno število zgodb in manj njihova kvaliteta.

Literatura:
  • Hughes-Warrington 2001
  • Kramer
  • Maza 2002

10.12.1. Življenje očetov, slava spovednikov in slava mučenikov771

Veliko stvari se dogaja, nekatere izmed njih dobre, nekatere slabe. Prebivalci različnih držav se neprestano silovito prepirajo med seboj, kralji pa skrajno ihtavo izgubljajo potrpljenje. Ker heretiki napadajo naše cerkve, jih morajo katoliki braniti; v nekaterih možeh je vera v Kristusa močna, v drugih mlačna …

Vendar pa nobenemu piscu, ki se je lotil zapisovanja stvari na ustrezen način, ni uspelo opisati dogodkov v prozi ali verzih. Literatura je v galskih mestih pravzaprav skoraj izumrla … Sam sem napisal to delo, da bi ohranil spomin na tiste, ki so umrli in odšli, in za to, da bi prihodnje generacije opozoril nanje. Moj stil ni zelo izdelan in veliko prostora sem moral nameniti opisu prepirov med zlobnimi in pravičnimi. Kljub temu pa so me hrabrile določene prijazne pripombe … in mi pomagale spoznati, da le malo ljudi razume natančnega govornika, medtem ko jih veliko brez težav sledi nenatančnemu pripovedniku.

10.13. Beda Častitljivi

Oto Luthar

Podobno kot Gregorja iz Toursa so tudi Bedo Častitljivega (673–735) privlačili čudeži. V njegovem delu Cerkvena zgodovina angleškega ljudstva iz leta 731 je polno slepih, ki so spregledali, bolnih, ki so ozdraveli, opisano je premagovanje neviht in kraji, ki jih je božja milost rešila pred uničenjem. Glede na to tudi njegovo pisanje več pove o predstavah kot o resničnem dogajanju v opisanem času. Po drugi strani pa ne smemo prezreti, da brez njegovega dela ne bi vedeli skoraj nič o cerkveni in posvetni zgodovini britanskega otočja v zgodnjem srednjem veku.

Sicer pa vse, kar vemo o njegovem življenju, izvira iz zadnje knjige Cerkvene zgodovine, kjer med drugim izvemo, da se je rodil okoli leta 673 v bližini angleškega samostana Wearmouth. Pri sedmih letih so ga starši prepustili v oskrbo menihom. Dve leti pozneje je njega in dvajset drugih menihov ustanovitelj samostana, opat Benedict Biscop, poslal na južni breg reke Tyne, kjer so ustanovili skupnost Jarrow. Beda je postal diakon leta 692 in duhovnik okoli leta 703. Obiskal je samostan Lindisfarne na Svetem otoku in verjetno tudi York, vendar je večji del življenja preživel v Jarrowu. Znal je izkoristiti prednosti tamkajšnje, za tiste čase zelo bogate knjižnice in napisal številna dela o bibliji, latinščini, življenju svetnikov, kronologiji in zgodovini. Umrl je leta 735. V 11. stoletju so njegove ostanke preselili v Durham. Kasneje so jih sicer raztresli, nagrobni kamen pa se je ohranil vse do danes.

S svojim pisanjem je Beda želel podpirati širjenje krščanske vere. V uvodu v svojo zgodovino je zato zapisal tudi naslednje:

»Če zgodovina beleži dobre stvari dobrih mož, je pazljiv poslušalec spodbujen k posnemanju tistega, kar je dobro (oziroma), če beleži zla dejanja zlobnih mož, bo to gorečega in pobožnega bralca spodbudilo, da se bo izogibal vsemu pregrešnemu in sprevrženemu ter sledil tistemu za kar meni, da je dobro in všečno bogu.«

Za oblikovanje in posredovanje teh zgledov je bilo treba dobro znati latinščino, uradni jezik cerkve. Zato se je Beda lotil latinske slovnice in pravopisa, pri tem pa si je pomagal z deli latinskih jezikoslovcev poznega starega veka. Po drugi strani se je zavzemal za to, da so duhovniki pri verouku uporabljali lokalni jezik, v angleškem primeru staro angleščino. Po besedah njegovega učenca Cuthbeta je umrl prav po zaključku staroangleškega prevoda Janezovega evangelija.

Sicer pa je njegovo zanimanje seglo tudi na širše področje literature. V četrti knjigi Zgodovine je tako na primer predstavil Caedmona, prvega znanega angleškega pesnika. Med prvimi se je tudi pritožil nad težavami pri prevajanju poezije. Ugotovil je namreč, da verzov ni mogoče prevajati dobesedno, saj se pri tem izgubi »veliko njihove lepote in dostojanstva«, znanje latinščine pa se mu je zdelo pomembno tudi zaradi študija biblije in drugih teoloških del.

Precej časa in energije je namenil tudi študiju oziroma vsakoletnemu oblikovanju krščanskega koledarja. V času nerednih stikov med Irsko in drugim krščanskim svetom je bilo izračunavanje točnih datumov praznikov zelo pomembno opravilo. Še posebej zato, ker je prišlo vmes do spora med Rimom in prvinskim krščanstvom keltskih misijonarjev. Na sinodi v Whitbyju leta 664 so se sporazumeli v prid rimskega stališča, vendar se je odločitev nanašala samo na kraljestvo severne Umbrije. V spisu O štetju časa (De Temporibus) (703) je Beda zagovarjal Rim in se, sklicujoč na meniha Dionizija Eksigua (Exiguus) iz 6. stoletja, zavzemal za sistem datiranja po Kristusovem rojstvu. Prejšnja anglosaška datacija se je prilagajala vladavinam anglosaških kraljev oziroma razglasom (za petnajstletno fiskalno obdobje) cesarja Konstantina iz leta 313.

Glede na vse to lahko ugotovimo, da ima Beda nemalo zaslug za to, da se je rimskokatoliška cerkev ponovno uveljavila na britanskem otočju. Tako njegova Zgodovina kot tudi De Temporibus oziroma kasnejši De ratione Temporum ponujajo dragocen vpogled v politično dogajanje med letoma 597 in 731, o katerem se je sicer ohranilo zelo malo drugih virov. Poleg tega v tem delu najdemo precej podatkov o življenju svetnikov.

Tudi v Zgodovini, kije v glavnem namenjena posvetnim dogodkom, vedno znova naletimo na teme, povezane s cerkvijo, pa tudi na neuspešna prizadevanja Keltov, da bi Anglosase spreobrnili v krščansko vero, na preganjanje kristjanov, ki ga ponazori s posamičnimi epizodami iz življenja mučencev.

Sicer pa je Beda Britance rad primerjal s Hebrejci, ki so ob spoštovanju božjih zakonov uživali božjo milost, za hudodelstva pa bili deležni njegove jeze. Kot enega glavnih grehov jim Beda očita neuspeh pri pokristjanjevanju Anglov in Sasov. Razočarali so ga skoraj vsi, razen svetega Avguština iz Canterburyja in skupine menihov, ki so ga leta 597 spremljali v Britanijo. Opis tega poslanstva je še posebej zanimiv zaradi zabeležke pogovora med papežem Gregorjem Velikim (»Cerkvenim učiteljem«) in Avguštinom.

Osrednja tema druge knjige je spreobrnitev Edwina, kralja severne Umbrije. Tudi v tem delu sta obe plati tedanjega javnega življenja, politično in cerkveno, tesno prepleteni. Podobno je s tretjo in četrto knjigo, v katerih avtor opisuje Edwinovo smrt, zmago vojske kralja Oswalda, ki je »majhna po številu, vendar močna v veri v Kristusa«, premagala »pogane«. V četrtem delu prevladuje cerkvena zgodovina. Najprej se srečamo z apostolstvom nadškofa Theodorja, prvega nadškofa, ki ga je »ubogala vsa angleška Cerkev«, obenem pa izvemo, da je kljub svoji starosti energično vodil vse cerkvene zadeve. Hodil naj bi na uradne obiske, spodbujal študente, naj gredo na šolanje v Canterbury, organiziral sinode v Hertfordu in Hatfieldu ter miril odnose med kraljema Egfridom in Ethelredom. Temu sledi poročilo o »mnogih dokazih svetosti« kraljice Etheldrede, sv. Hilde in sv. Cuthberta, ki se izteče v opis dogajanja v prvi tretjini 8. stoletja.

Pri svojem delu se je Beda redko skliceval na vire, zato pa je veliko časa posvetil preverjanju podatkov, ki jih je imel na voljo. Za razliko od večine drugih srednjeveških piscev je namreč zelo natančno navajal svoje vire in pri tem ločeval med posrednimi poročili dogodkov in poročili prič ter nepotrjenimi govoricami. V uvodu je jasno povedal, da je skušal delati pošteno, skladu z zakoni zgodovine, obenem pa bralca prosil, naj »v primeru, da odkrije kakršne koli netočnosti«, krivde ne pripiše njemu.

V njegovem času in v stoletjih, ki so sledila, le redko srečamo podobno skrb in gotovo je tudi to eden od razlogov za velik ugled njegovega dela v srednjem in zgodnjem novem veku. O tem priča tudi več kot 150 rokopisov, med katerimi so najstarejši tisti, ki so nastali v samostanih Wearmouth in Jarrow v času njegove smrti. Prvi staroangleški prevod sega v čas vladavine Alfreda Velikega, v moderno angleščino pa je njegovo delo prvi prevedel Thomas Stapleton v 16. stoletju. Svoj podvig je posvetil kraljici Elizabeti I. in jo v spremnem pismu opozoril na uporabno platBedovega dela. Bil je namreč prepričan, da bi ji nekateri deli Zgodovine lahko pomagali v tedanjih verskih sporih.

Še nekdo torej, ki je verjel v izobraževalno moč zgodovine …

Literatura:
  • Kramer
  • Maza 2002
  • Hughes-Warrington 2001
  • Bede 1999

10.13.1. Cerkvena zgodovina angleškega ljudstva772

Jaz, Beda, Kristusov služabnik in duhovnik v samostanu svetega Petra in Pavla, ki stoji v Wearmouthu in Jarrowu, sem z božjo pomočjo in po svoji najboljši zmožnosti sestavil ta opis zgodovine britanske cerkve in še posebej angleških ljudi, napaberkovan ali iz starih dokumentov, ali tradicije, ali mojega znanja. Rodil sem se na območju samostana. Ko sem bil star sedem let, so me moji sorodniki dali v oskrbo častitemu opatu Benediktu in nato Ceolfrithu, da bi se izobrazil. Od takrat sem vse življenje preživel v tem samostanu in se popolnoma posvetil preučevanju Svetega pisma in med spoštovanjem discipline reda in dnevnih opravilih petja v cerkvi mi je bilo vedno v veselje učiti se, poučevati in pisati. V starosti devetnajst let sem bil posvečen v diakona in v starosti trideset let v duhovnika, obakrat ob pomoči častitega škofa Janeza po navodilih opata Ceolfritha. Od takrat, ko sem postal duhovnik, do devetinpetdesetega leta svojega življenja sem skrbel, v svojo korist in korist mojih bratov, za kratke izpiske iz del častitljivih očetov o Svetem pismu ali pa za svoje opombe, ki sem jih dodal, da bi razjasnil njihov pomen in razlago.

[…]

Če zgodovina govori o dobrih ljudeh in njihovi dobri usodi, razmišljujočega poslušalca spodbuja k posnemanju dobrega; če beleži zlobne namene hudobnih mož, nič manj pobožnega in iskrenega poslušalca ali bralca spodbuja, da se vneto izogiba temu, kar je grešno in sprevrženo, in z vso skrbnostjo sledi tistemu, za kar ve, da je dobro in všečno božjemu pogledu. To si opazil, ker si jasnoviden; in si zato v svoji gorečnosti za duhovno dobro vseh nas, želiš, da bi mojo Zgodovino bolj poznali, v tvoj poduk in poduk tistih, nad katerimi vladaš po božji volji. Da bi sedaj odstranil vse možnosti dvoma o teh stvareh, o katerih sem pisal, tako v tvojem duhu kot v duhu tistih, ki to zgodovino poslušajo ali berejo, si bom zadal nalogo na kratko povedati, iz katerih virov sem dobil svoje podatke.

Moj glavni vir in pomočnik pri tem skromnem delu je bil častivredni opat Albinus, mož vsestranske učenosti, ki se je v kentski cerkvi šolal pri nadškofu Teodoru in opatu Hadrijanu blagoslovljenega spomina, dveh častitljivih in učenih možeh. Tam je iz zapisanih listin ali stare tradicije skrbno dognal vse, kar so učenci svetega Gregorja storili v kentskem kraljestvu ali v sosednjih kraljestvih. Vse, kar se je zdelo vredno zapomniti, mi je posredoval po Nothhelmu, pobožnem duhovniku londonske cerkve, bodisi v pisanju ali ustno. Potem je šel Nothhelm v Rim in od tedanjega papeža Gregorja dobil dovoljenje preiskati arhive svete rimske cerkve, tam pa je našel nekaj pisem svetega Gregorja in drugih papežev. Po nasvetu očeta Albinusa jih je na povratku prinesel nam, da bi jih vključili v našo Zgodovino.

Tako sem od obdobja, ko se začenja ta zvezek, do časa, ko je angleški narod sprejel Kristusovo vero, dobival gradivo od tod in tam, v glavnem iz del starejših piscev, […] deloma pa sem se tudi potrudil, da sem skrbno dodal, kar sem lahko sam izvedel iz zaupanja vrednih pričevanj zanesljivih prič. Tako ponižno prosim bralca, naj me ne krivi, če bo v tem, kar sem zapisal, našel kaj drugega kot resnico. Kajti v skladu z načeli prave zgodovine sem samo poskušal prenesti v pisanje, kar sem zbral iz skupnih poročil, v poduk prihodnosti.

Nadalje ponižno rotim vse, ki bodisi berejo to zgodovino našega naroda bodisi jo poslušajo, naj ne pozabijo pogosto prositi za božjo milost zaradi mojih slabosti duha in telesa; in naj mi v svojih različnih kraljestvih poplačajo z dobro mero. Ker sem si marljivo prizadeval zabeležiti vse, kar zadeva vsako od kraljestev in pomembnejših krajev, dogodke, o katerih menim, da so vredni spomina in jih bodo prebivalci radi pozdravili, naj žanjem med vsemi njimi žetev njihovih usmiljenih priprošenj.

10.13.1.1. Velika kronika (Šesta doba) 773

3952 Dvainštirideseto leto cesarja Avgusta in sedemindvajseto leto po smrti Kleopatre in Antonija, ko je Egipt postal [rimska] provinca; tretje leto stotriindevetdesete olimpijade; sedemstodvainpetdeseto leto od ustanovitve mesta [Rima]; kar pomeni leto, v katerem so bila zaustavljena vsa gibanja ljudstev po svetu in ko je bog posvetil cesarja, je zagotovil pravi in trajni mir; Jezus Kristus, božji sin, je posvetil šesto dobo s svojim prihodom.

10.13.1.2. Cerkvena zgodovina angleškega ljudstva774

642. Ubit je bil kralj Osvald.

644. Gospodu se je pridružil nekdanji yorški škof in nato rochestrski škof Paulinus.

651. Umorjen je bil kralj Oswine, umrl je škof Aidan.

653. Srednji Angli pod voditeljem Peado so bili posvečeni v skrivnosti vere.

655. Umrl je Penda in Mercijščani so postali kristjani.

664. Bil je mrk. Umrl je kentski kralj Eorcenberht in Colman se je s svojimi Irci vrnil k svojim ljudem. Obiskala nas je kuga. Chad in Wilfrid sta bila posvečena v škofa Northumbrijcev.

668. Teodor je bil posvečen v škofa.

670. Umrl je Oswiu, kralj Northumbrije.

673. Umrl je kentski kralj Egbert. V Hertfordu je bila sinoda v prisotnosti kralja Ecgfritha, vodil pa jo je Teodor. Bila je zelo koristna in sprejela je deset kanonov.

675. Po vladavini sedemnajstih let je umrl mercijški kralj Wulfhere in kraljestvo prepustil bratu Æthelredu.

676. Æthelred je opustošil Kent.

678. Pojavil se je komet. Kralj Ecgfirth je pregnal škofa Wilfrida z njegovega sedeža. Bosa, Eata in Eadhæd so bili posvečeni na njegovo mesto kot škofje.

679. Ubit je bil Ælfwine.

10.13.2. Bedovo pismo Egbertu775

Najdražjemu in prevzvišenemu škofu Egbertu

[…]

Pozivam Tvojo svetost, mojega nadvse ljubljenega očeta v Kristusu, naj se spomni in podpira, tako s svetim življenjem kot učenjem najbolj sveto službo, ki ti jo je zaupal Avtor vseh svetosti in podeljevalec vseh duhovnih darov. Nobena teh vrlin ni popolna brez drugih, kajti škof, ki živi sveto življenje, ne bi smel zanemariti dolžnosti poučevanja in bi bil pogubljen, če bi dajal dobre poduke, a jim ne bi sledil v praksi. A kdor zares počne oboje, je tisti suženj, ki radostno pričakuje Gospodov prihod in upa, da bo kmalu zaslišal besede: »Veseli se, dobri in verni suženj, ker ti je bilo mogoče zaupati v teh majhnih stvareh …«

Kajti, kako naj bo grešno, če nezakonite odločitve nekaterih princev popravi pravična sodba boljših ali če je uničeno lažnivo pero zlobnih pisarjev in ga izniči previdna sodba modrih duhovnikov, ki sledijo zgledu iz svete zgodovine, ki opisuje čase kraljev Judeje od Davida in Salomona do Sedekije, zadnjega od njih, in kaže, da so bili nekateri verni možje, a veliko več jih je bilo hudodelcev; izmenično predstavlja, kako zdaj zlobni vladarji spremenijo odredbe dobrih, ki so bili pred njimi, in kako zdaj dobri kralji, ki jim pomaga božji duh, ki deluje skozi svete preroke in duhovnike, razveljavijo zlobna dejanja svojih nepravičnih predhodnikov

10.14. Jean Froissart

Oto Luthar

Jean Froissart (1337–1410) je bil francoski pesnik, pisatelj in duhovnik, ki je za svoje usluge kronista in zgodovinarja že zelo mlad našel »uporabnike«. Najprej so to bili grofje iz Hainauta, od leta 1361 pa kraljica Filipa, pod pokroviteljstvom katere je prepotoval Anglijo, Škotsko, Gaskonijo, na koncu pa se je podal še v Milano. Po smrti dobrotnice je odšel na Nizozemsko, kjer je bil posvečen za duhovnika, dobil prvo župnijo ter leta 1384 postal kanonik. Kronike Francije,Anglije,Škotske,Španije inBretanje je začel pisati že okoli leta 1356, s popravki pa je delo nadaljeval vse do svoje smrti, ki jo mediavisti najpogosteje postavljajo v leto 1410.

Poleg tega je napisal tudi okoli dvesto pesmi, v katerih opeva viteško ljubezen, ljubezen, ki je prepovedana, vzvišena, strastna, samoomejujoča, ponižujoča, človeška in transcendentalna obenem. Najdaljša in najbolj znana je pesem o Arturjevem vitezu Meliadorju in Hermondine, hčerki škotskega kralja.

V Kronikah nam Froissart pripoveduje, kako je v Londonu kraljici Filipi predstavil poročilo o »vojnah in dogodivščinah« od bitke pri Poitiersu leta 1356 pa vse do začetka leta 1359. Ta, po mnenju strokovnjakov edina kronika, ki jo je napisal v verzih, se je žal izgubila, vendar pa zapisi o njej pričajo, da je takrat, ko jo je sestavljal, še vedno sledil splošnemu mnenju, da zgodovinska dela ljudi bolj zabavajo, kot učijo, in so zato bolj primerna za zasebno kot javno rabo. Kasneje je to mnenje spremenil, z njim pa tudi način pisanja.

Froissartove Kronike so pripoved o dejanjih zahodnoevropskih plemičev, ki so se v času med nastopom vladavine Edvarda III. (1325) in smrtjo Richarda II. (1400) udeležili stoletne vojne med Anglijo in Francijo. Delo je razdeljeno v štiri knjige. Prva knjiga, ki se je ohranila vsaj v petih različicah, opisuje dogodke do leta 1350 oziroma 1378; končni datum se od knjige do knjige razlikuje. Podatke zanje je črpal iz del dveh zgodovinarjev: Resnične kronike (Les Vrayes Chroniques)Jeana le Bela in Življenje črnega princa (La Vile du prince noir) Heralda Chandosa, pri opisu obdobja po letu 1365 pa se je naslanjal predvsem na lastna opažanja, lastne pogovore z akterji in dokumente, ki jih je sam izsledil.

Druga knjiga (na začetku zamišljena kot ločeno delo z naslovom Kronika Flandrije) opisuje flamske težave v letih od 1378 do 1387. Tretja knjiga pripoveduje o obdobju od leta 1386 do leta 1388 ter vključuje poskuse Charlesa VI., da bi zasedel Anglijo. Četrta knjiga je zgodba o propadu Richarda II. in nastopu vladavine Henrika IV. (1380–1400).

Dandanes je težko odgovoriti na vprašanje, na kakšen način je Froissart zbiral in selekcioniral informacije oziroma na kakšen način je oblikoval svojo pripoved. Podatki o tem so razpršeni po vseh Kronikah. Šele iz celote namreč lahko razberemo, da je svojo dokumentacijo oblikoval kar na poti, kasneje pa dodajal podatke iz drugih virov. Med potovanji si je skušal čim prej zapisati to, kar je slišal in videl. Včasih je svoja opažanja lahko zapisal sproti, včasih pa se je moral zanašati na svoj spomin, dokler ni prispel do prenočišča. Vse kaže, da je na podlagi zbranih informacij o času ali dogajanju najprej zarisal kronološki okvir. Nato je verjetno zapisovalcem narekoval verzijo besedil, ki so se nam ohranila kot rokopisi. Včasih jim je posredoval samo navodila in nato pustil, da so besedilo oblikovali do konca sami.

Svoje delo je razumel kot pisanje zgodovine in ne le kot oblikovanje suhoparne kronike. Po njegovem mnenju zgodovinar poskuša podati izčrpno, natančno in nepristansko oceno dogajanja. Zato je na več mestih poudaril, da je črpal podatke tako v obeh vojskujočih se taborih stoletne vojne kot tudi pri njihovih posameznih zaveznikih. Poleg tega je opisane dogodke skušal oblikovati v preprosto razumljivo moralno sodbo. Tudi zato je v uvodu zapisal, da je s svojim opisom plemenitih pobud, veličastnih dogodkov in dejanj orožja želel pogumne može spodbuditi , da bi sledili opisanim »zgledom velike slave«. Želel je ohraniti spomin na viteze, katerih dejanja izražajo proece ali viteško držo. Gre za sklop različnih vrlin: od vojaškega junaštva, časti, lojalnosti, zvestobe pa vse do etikete oziroma spoštljivosti. V proece je videl pogoj za »dobro vladanje«, ki ga je v veliki meri enačil z ohranjevanjem javnega reda. Glede na to ni kazal nobenega razumevanja do lakomnosti, tiranije in izumetničenosti, ki so po njegovem mnenju pogojevale nered oziroma spodbujale »nezadovoljstvo navadnega ljudstva«. Po drugi strani se ni kaj prida zanimal za dogodke, ki so imeli odločujoči vpliv na življenje revežev. Komaj da omeni porazne posledice kuge iz let 1348 in 1349 oziroma le s težavo prikrije gnus ob opisovanju uporov. Ko raziskuje primere plemiškega zatiranja ali nasilja do podložnikov, ga bolj kot žrtve zanima pomanjkanje discipline pri plemstvu. Uporni tlačani so zanj zgolj nepomembni odpadniki. Podoben odnos je imel do duhovščine, ki naj bi bila sokriva za neposlušnost podložnikov.

Njegovo naklonjenost ali nenaklonjenost pa je mogoče razbrati že iz samega načina opisa. Dogodke in ljudi, ki so ga še posebej zanimali oziroma so se mu zdeli še posebej pomembni, je opisal z govorico, ki se po mnenju mnogih lahko primerja s Shakespearjevimi gledališkimi dialogi. Kot primer se najpogosteje navaja njegov opis poti v Bern.

Večina strokovnjakov za zgodovino zgodovinopisja se strinja, da gre njegovim literarnim ambicijam (vsaj deloma) pripisati dejstvo, da se nam je prva knjiga Kronike ohranila v petih različicah, od katerih se tri med seboj bistveno razlikujejo. Po drugi strani nekateri te razlike pripisujejo Froissartovi nagnjenosti k različnim interpretacijam istih dogodkov, neredko pa srečamo tudi povsem nasprotujoče si različice istih dogodkov. V tretji knjigi se opisi kastiljanskih in portugalskih pogledov na bitko pri Aljubarroti (1385) bistveno razlikujejo. Ta način je begal že zgodovinarje v 19. stoletju, nekatere pa vznemirja še danes. Jezi in bega jih spoznanje, da Froissart svojih popravkov ni pojmoval kot nadgradnje svojih prejšnjih interpretacij, temveč zgolj kot alternativo in enako veljavno različico že opisanih dogodkov.

Kakor koli že, poznavalci menijo, da bi nam preučevanje teh in mnogih drugih sprememb veliko povedalo tako o Froissartovem življenju kot tudi o njegovem razumevanju interpretacije preteklosti. Tudi po tej plati je Froissart izjemen avtor. Nenazadnje ni prav veliko srednjeveških zgodovinarjev, katerih delo bi lahko tako podrobno preučevali.

Po koncu šestdesetih let 20. stoletja pa je začelo naraščati število tistih, ki so v njegovem načinu interpretacije iskali argumente za utemeljitev prepričanja, da gre pri rekonstrukciji preteklosti vedno za polifonijo historičnih interpretacij.

Literatura:

10.14.1. Kronike776

1 Temú, da bi bile odlične skušnje in veličastna junaška dejanja, dosežena v vojskovanju med Francijo in Anglijo, vpečatljivo zabeležena in na veke vklesana v našo zavest, s čimer bi imeli vsi pravični možje primer, po katerem bi se ravnali, bom jaz, Jean Froissart, spisal zgodovinsko delo, ki bo pelo hvalo omenjenim dogodivščinam. Toda, preden začnem, naj poprosim našega Odrešenika, ki je vse iz niča ustvaril, da mi podari tako milost in razumevanje, da bom zmogel vztrajati, da kdor koli že prebere ali sliši to delo, v njem najde takó radost kot kreposten zgled. Kakor je rečeno, da so vse zgradbe sestavljene iz brezštevilnih kamnov in vsi veletoki zliti iz premnogih izvirov in studencev, takó znanost povzema in paberkuje pri različnih učenjakih, od katerih je eden morda nevéden v stvari, o kateri je pisal drugi. Starodavni pisci so nam svoja spoznanja o stvareh zapustili razsejana vsepovsod. Zatorej, da bi uspel v svojem podjetju – z božjo pomočjo in s pomočjo Blagoslovljene Device Marije, od katere izvirata vsa možna tolažba in uteha – jemljem za osnovo svojega dela avtentične kronike, ki jih je sestavil častit, prizanesljiv in moder predstojnik, John le Bel, nekoč kanonik Sv. Lamberta v Liègeu. Blagi mož je prizadevno in vztrajno vršil svojo dolžnost, pišoč pričujoče veličastne kronike in vse do konca svojega življenja prepričano sledil resnici, verno, kot je le mogel, ubijajoč se s težnjo po dovršenem razumevanju snovi. Svoje dni je bil v čislih gospoda Johna iz Hainaulta in je bil član njegovega tajnega državnega sveta – taisti Sir John je pogosto omenjen v tej knjigi, ker je igral glavno vlogo v mnogih odličnih in vzvišenih prigodah in ravno od njega je John le Bel vedel in slišal o mnogih dobrih delih, ki bodo odslej zapisana v večnost. Vstopajoč v podjetje sestavljanja te knjige sem, v skladu s svojimi prirodnimi nagnjenji, obiskal mnoge velike in plemenite mogočnike Francije in Anglije, Škotske in ostalih deželá. Kolikor sem mogel, sem sledil resnici o vojnih dosežkih in podvigih, posebno od velike bitke pri Poitiersu, v kateri je bil ujet francoski kralj Jean, četudi pred temi dogodki še vedno mlad po letih in doumevanju. Toda pri kraju svojih šolskih dni sem se zaobljubil, da napišem poročilo o teh vojnah v verzih, in ko je bilo dovršeno, sem ga vzel v Anglijo in ga predstavil gospej svojega srca, Philippi iz Hainaulta, tej žlahtni kraljici Anglije, ki ga je sprejela nadvse naklonjeno, v mojo veliko korist in podporo. Morda res, da ta knjiga še ni izpopolnjena niti popravljena tako vestno, kot to zahteva prilika: junaška dejanja morajo namreč prislužiti spoštovanje, dano tistim, ki so ga zaslužili s srčnostjo in moralno trdnostjo. Da bi torej uspel v tem cilju in sledil resnici po svojih najboljših zmožnostih, sem jaz, Jean Froissart, ozgodbil pričujočo zgodovinsko pripoved po prej omenjenem načrtu in pristni zasnovi ter iskrenem nagovoru mojega srčno ljubljenega gospoda Roberta Namurskega, viteza, gospoda Beauforta, kateremu dolgujem vso ljubezen in pokorščino. Naj mi Gospod nakloni milost izpolnitve Njegove volje. Amen.

40 Kralj Edvard je zapustil Fervaque in prvo noč prebil v Montreuilu. 777 Naslednji dan je prispel v La Flamengerie, kjer se je utaboril, obkrožen z vsemi svojimi eskadroni v številu štiridesetih tisoč mož in se odločil, da bo tu počakal kralja Filipa in v kakršnih koli že okoliščinah ponudil nasprotniku priliko za bitko. Kralj Filip se je pomaknil naprej v Vironfosses, kjer se mu je pridružil njegov nečak grof iz Hainaulta. Ta je kralju navedel zadostne razloge za bitko proti svojemu stricu pri Cambraiu. Filipu so se priključili kralji Češke, Navarre in Škotske in njihovo orožje se je dvignilo proti četam kralja Edvarda, ne da bi vojni razpored nasprotujočih si vojská pričal o kakršni koli prednosti ene pred drugo. Kralj Edvard se je ovedel sovražnikove bližine in sprejel nasvet brabantskega vojvode, da je bitka edini častni izhod iz situacije. Odločitev je kralju Filipu prenesel glasnik, otovorjen s kožuhovino, ki so mu jo podarili Francozi, navdušeni nad njegovim sporočilom. Filip je za dan bitke določil naslednji petek, tedaj pa je bila sreda. Naslednji dan je lord Fagnolle odjezdil iz francoskega tabora v izvidnico, toda njegov konj se je splašil in pobegnil, lord Fagnolle pa padel v roke Nemcem, ki so zanj prejeli izdatno odkupnino od grofa iz Hainaulta, katerega četi je bil namreč pripadal.

41 V petek po evharistiji sta se armadi pripravili. Angleška je bila sestavljena iz treh bataljonov, ki so jih vodili brabantski vojvoda, vojvoda Gueldersa in kralj Edvard. Angleški, se pravi največji kontingent so tvorili škofje Lincolna in Durhama, grofje Derbyja, Salisburyja, Northamptona, Gloucestra, Suffolka, Richmonda in Hereforda, tu so bili še grof Robert iz Artoisa, Sir Reginald Cobham, lord Percy, lord de Ros, lord Mowbray, Sir Louis in John Beauchamp, lord Delaware, lord Basset, lord Fitzwalter, Sir Walter de Manny, Sir Hugh Hastings in mnogi mnogi drugi. Na krilu te vojske se je nahajala druga četa, katere namen je bila obramba tistih, ki bi jih vojna vihra pognala v nered, pod vodstvom grofov Warwicka in Pembrokea, lordoma Berkeleyem in lordom de Molinsom. Kralj je imenoval mnoge viteze, vključno s Sirom Johnom Chandosom, ki so, kot ste slišali, izvedli junaška dejanja slave brez primere. Kralj je jezdil gor in dol med vojaki, moledujoč svoje magnate, da mu pomagajo očuvati čast: v njegovem bataljonu je bilo šest tisoč oboroženih mož in enako število lokostrelcev.

Kralja Francije so spremljali, izvzemši poprej omenjene tri kralje, naslednji aristokrati: vojvode Normandije, Bretanije, Burgundije, Bourbona, Lorraine in Aten; grofje Alençona, Flandrije (kraljev brat???), Hainaulta, Bloisa, Bara, Forêtsa, Foixa, Armagnaca, Longuevillea, Estampesa, Vendômea, Harcourta, Saint Pola, Guinesa, Boulognea, Roussyja, Dammartina, Valentinoisa, Auxerrea, Sancerrea, Genève in Dreuxa, prestolonaslednik Auvergne, kot tudi brezštevilni grofi in vikonti Gascogne in Languedoca. Pogled na praporje in trirobe zastavice, ki vihrajo v vetriču čez bojišče, na konje v pelerinah, viteze in kavalirje v polni bojni opremi je nudil resnično prekrasno sliko. Francoska stran se je ponašala s petnajst tisoč oboroženimi pehotnimi vojaki in z dvajset tisoč konjeniki.

42 Morda se zdi osupljivo, da sta se dve taki armadi lahko razšli brez boja. Toda Francozi so omahovali. Eni so trdili, da bi bilo kralju nečastno, če se ne bi boril, ko so se pred njim, v njegovi lastni deželi, poravnali sovražniki – na koncu koncev jim je zato tudi sledil. Drugi, spet, so povedali, da bi bilo kralju bojevati se norost, če ni prepričan, da ga njegova lastna stran ne izda. Kajti, če bi stvari krenile po zlu, bi ogrozil svoje célo kraljestvo: četudi ovenčan s slavo zmage, bi ne bil namreč nič bližje osvojitvi ozemlja bodisi angleškega kralja bodisi katerega koli njegovih cesarskih zaveznikov.

Jutro je tako prešlo v prerekanju. Okoli poldneva pa se je primerilo, da je skozi francoski tabor zdrvel zajec. Tisti, ki so ga videli, so zagnali tak strašen vik in krik, da je one v zaščitnici navedlo, da pomislijo, da se je začela bitka … Pa so izvlekli svoje meče in na glave stavili čelade. Trenutek je zahteval svoje: v naglici se je zapriseglo številne nove viteze. Kar štirinajst jih je zaprisegel samó grof Hainault. Odtlej naprej so se imenovali 'Vitezi zajca'. Ta petek se potem v nadaljevanju ni zgodilo nič več, pač pa je, naslovljeno na francoskega kralja, prispelo pismo kralja Roberta Sicilijanskega. Kralj Robert je bil priznan astrolog in je večkrat zapored preučil astrološka predvidevanja kraljev Anglije in Francije. Iz njih je razbral, da bo francoski kralj, če se kani bojevati proti angleškemu, neizbežno poražen. Njegova uvidevnost je prepoznala nevarnost, ki je ogrožala bratranca, kralja Filipa. Zatorej mu pošlje opozorilno pismo: če bo na bojišču prisoten tudi kralj Edvard, naj se Filip nikar ne udeleži bitke proti Angležem. Pismo je samo še povečalo dvome francoskega plemstva. In čeprav je bil kralj Filip željan bitke, je po njihovem nasvetu minil dan, ne da bi se krenilo v napad.

10.15. Abd-Ar-Rahman Abu Tayd Muhammad Ibn Khaldun

Oto Luthar

Redki zgodovinarji, ki poznajo delo zgodovinarja in filozofa Ibn Khalduna (1332–1406), se strinjajo, da je bil eden največjih »mislecev vseh časov«, obenem pa vidijo v njem prvega avtorja, ki se je sistematično ukvarjal z značajem zgodovinopisja. Leta 1332 rojeni avtor je imel precej pisano življenje. Po sedmih letih javne službe v Tunisu se je preselil v maroški Fez, kjer je za kratek čas postal tajnik sultana Abu Inana. Službo je kmalu izgubil, ker so ga osumili sodelovanja pri pobegu pomembnega zapornika in ga zaprli do sultanove smrti leta 1358. V strahu pred ponovnimi težavami se je kljub ugodni službi pri vezirju Al-Hasanu ibn Umarju po prihodu iz zapora raje preselil v špansko Granado. Tu se je svojim delom kmalu izkazal, zato so mu zaupali vodenje mirovne misije pri Pedru Krutem Kastiljskem.

Ne dolgo po tem se je znova vrnil v Afriko in postal prvi minister vladarja Hafsida Abu Abdallaha. Vendar tudi tokrat ni šlo brez težav, zato se je po vrsti zapletov in nesporazumov z družino raje zatekel v eno izmed utrjenih vasi v pokrajini Oran, ki leži v današnji Alžiriji. Tukaj je tudi začel pisati svojo Zgodovino sveta (Kitab a-'Ibar) in s pisanjem nadaljeval tudi po selitvi v Kairo, kjer so mu ponudili sodniško službo. V času obleganja Damaska je odpotoval v Sirijo in se srečal s samim poveljnikom napadalcev Tamerlanom. Srečanje je skrbno popisal. Umrl je pet let po vrnitvi v Kairo, leta 1406.

Njegova Zgodovina sveta je sestavljena iz treh knjig. Prva se ukvarja z naravo zgodovine in družbe, druga z zgodovino Arabcev in tretja z zgodovino Berberov. V predgovoru k prvi knjigi Ibn Khaldun bralca opozori, da se je v izogib slepi veri v tradicijo posvetil predvsem opisu civilizacij in osnovnim značilnostim človeške družbe. Ob tem brez sprenevedanja prizna, da ga moraliziranje in prepričevanje ne zanima. Ni mu do tega, da bi očaral ali pretresel bralca, še najmanj pa je pripravljen svoje spise prepustiti v službo kateri koli upravi ali vladi. Vse to prepušča drugim zgodovinskim delom, ki so po njegovem mnenju velikokrat prepolna hvale velikih in vodilnih oseb, njihovi avtorji pa se vse preveč zanašajo na informacije posrednikov.

Ibn Khaldun sicer ni bil prvi, ki je podvomil v nekatere fantastične zgodbe v zgodovinskih poročilih, vendar je gotovo eden prvih, ki je s pomočjo poznavanja ekonomije, geografije, demografije, vojaške strategije in taktike pokazal, zakaj nekaterim opisom ne gre verjeti. Dober primer upravičene kritike je njegovo oporekanje Mojzesovi trditvi, da je imela v njegovem času izraelska vojska 600 tisoč vojakov. Opozoril je, da glede na velikost tedanje izraelske države in število njenih prebivalcev takratni Izrael nikakor ni mogel zbrati tako mogočne vojske.

Poleg nenatančnih so ga jezili tudi tisti zgodovinarji, ki so samo predelovali že znane teme in podatke. Obojim je očital, da niso upoštevali sprememb v življenju in običajih narodov in ras. Da bralcem ponujajo samo dolgočasne predstavitve dinastij in enolične opise dogodkov iz zgodnejših obdobij. Njihovi opisi so se mu zdeli okorni, brez oblike in vsebine tako kot rezila brez nožnice. Očital jim je, da so pozabili »na cilj zgodovinopisja«, saj njihovi zgodovinski dogodki nimajo nobenega »notranjega pomena«.

Sam je zgodovino videl kot posledico zgodovinarjevega iskanja resnice oziroma razmišljanja o resnici in jo povezoval s filozofijo. Glede na to ne preseneča, da je pogosteje bolj poznan filozofom kot zgodovinarjem.

Po njegovem mnenju se lahko zgodovinarji do resnice pretolčejo prek poznavanja družbenih, političnih, ekonomskih in kulturnih razmer, ki oblikujejo umran oziroma civilizacije. Le na tak načinzanj zgodovina preneha biti veja retorike in postane znanost z globokimi koreninami v filozofiji.

Šele takrat zgodovina izpolnjuje tri predpogoje, s katerimi so muslimanski misleci neko dejavnost spoznali za znanost. Šele s poznavanjem ekonomskih, družbenih in kulturnih razmer se v okviru zgodovine raziskovanje človeške skupnosti oblikuje kot samostojni mawdu oziroma samostojno področje raziskovanja. Šele takrat prepozna zgodovina svoje lastne probleme (masa' il), in šele takrat spregleda svoj lastni cilj (ghaya), to je spoznavanje »notranjega pomena« dogodkov.

Z uvodno metaforo, s katero pisanje zgodovine primerja z vstavljanjem rezila v nožnico, se je Ibn Khaldun lotil preučevanja civilizacij srednjeveškega Magreba oziroma severnoafriškega sredozemskega prostora. Začel je z analizo vplivov fizičnega okolja, nadaljeval pa z opisom običajev, značilnosti primitivne socialne organizacije in razmerja med primitivnimi in višje razvitimi kulturami.

Pri obravnavi posameznih skupnosti se je osredotočil na naravo vodenja in vladanja ter na značilnosti njihovega razvoja in propada. Njegove ideje o družbenih spremembah se izkristalizirajo v opisu srednjeveškega Magreba, razpetega med umran badawi (ruralno, beduinsko oziroma nomadsko) in umran hadari (urbano, nenomadsko) življenje. S to razdelitvijo se je močno približal Herodotovemu in Livijevemu razlikovanju med »trdimi« in »mehkimi« družbami. Umran badawi je namreč razumel tudi kot prvo stopnjo v razvoju civilizacije, se pravi kot podlago za umran hadari (I: 253). V nadaljevanju umran badawi in umran hadari razdeli na podskupine, katerih skupni težnji sta kultura in razkošje, ki pa obenem naznanjata propad skupnosti. Ibn Khaldun je bil namreč prepričan, da razcvet civilizacij nujno spremlja tudi korupcija, osrednja spremljevalka starčevskega pešanja, zaradi katere nato vsaka civilizacija slej ko prej propade. Tako kot vse žive stvari v naravi tudi civilizacija po njegovem mnenju podlega osnovnemu življenjskemu ciklusu, razpetemu med rojstvom, zrelostjo in smrtjo.

Za razliko od večine živih stvari pa umran hadari ne umre naravne smrti. Prej ga uničijo ljudje z značilnostmi umran badawi. Ti osvajalci položijo temelje nove države, v kateri je seveda mogoče zaznati precej potez stare. Stara in nova država sta si podobni tudi po svojem prizadevanju doseči umran hadari kot končni cilj razvoja. Na podoben način tudi novi osvajalci na vrhuncu podležejo korupciji in tako postanejo žrtve podjarmljenja. Osrednja značilnost ali element tega ciklusa je asabiya, gonilna sila umran badawi. Nastanek umran hadari povzroči izginotje asabiye in s tem tudi neizogiben padec države. Avtorji, ki so se ukvarjali z Ibn Khaldunovim delom, različno interpretirajo asabiyo. Največkrat je opisana kot »vitalnost države«, »življenjska moč ljudi«, »patriotizem«, »nacionalna zavest«, »nacionalni občutek«, »duh javnosti«, »socialna solidarnost«, »skupna volja«, »skupinski občutek«, »osnovna protoplazma, iz katere so zgrajena politična in družbena telesa«, »plemstvo«, »aristokratska struktura družbe«, »solidarnost v bitki«, »vojaška drža«, »krvne vezi«, »umetniška vrednost«, »plemenski fanatizem« in »plemenska solidarnost«. Večina teh opisov je točnih, toda noben ne pokriva celotnega pomena tega pojma. Pomen asabiye namreč ni ustaljen, prav nasprotno, za tem pojmom se skriva dinamična kombinacija elementov, ki se od primera do primera spreminja. Po drugi strani pa asabiya ni abstrakten, nezgodovinski pojem, temveč pojem, tesno povezan z zgodovino srednjeveškega Magreba. Najpogosteje naletimo nanj v opisih vojaških zadev oziroma v primerih, ko avtor z vojaškim žargonom opisuje značilnosti posameznih družb. Po njegovem mnenju samo skupinski čut oziroma občutek za skupino omogoča uspešno (samo)obrambo in uveljavljanje lastnih interesov. Skupina, ki ta občutek izgubi, postane ranljiva. Pomeni, da je izgubila skupno riaso oziroma »tiho, a prvo avtoriteto družbe«. Vzrok za to je pomanjkanje bojevitosti, posledica pa izguba asabiye. Riaso lahko razumemo tudi kot princip vodenja.

Oblikovanje, predvsem pa raba obeh pojmov je kasneje sprožila veliko razprav o naravi Ibn Khaldunovega dela. V enih nastopa Ibn Khaldun kot religiozni, v drugih kot posvetni mislec. Tisti, ki so nasprotovali razlagi, da gre za religiozne razprave, so se najpogosteje sklicevali prav na asabiyo, ki jo islam zavrača. V mohamedanski tradiciji je namreč at-taqwa (pobožnost, vestnost) tista, ki zasluži in zahteva moč ter vodstvo, in ne asabiya. Zaradi tega očitnega nasprotja so nekateri njegovo delo označili za bogokletno, drugi pa sklepali, da je bil posvetni mislec.

Kakor koli že, dejstvo je, da je ta razprava celih štiristo let po avtorjevi smrti potekala predvsem v severni Afriki, turškem cesarstvu in mavrski Španiji. Evropa ga je odkrila šele skozi francoski prevod Silvestrea de Sacyja (1806) oziroma izdajo Etiena Marca Quatremereja, ki je odkril zadnjo in najpopolnejšo različico Muqaddimah. V času tiska Quatremerjeve izdaje je Nasr al-Hurini v Egiptu izdal egiptovsko izdajo Maquaddmah (1857). Temu je leta 1868 sledila izdaja celotnega besedila Kitab al-'Ibar, celoten ponatis pa je izšel leta 1879 v Bejrutu.

Ponovno odkritje in prevod Muqaddimah v drugi polovici 19. stoletja sta sovpadala z uveljavljanjem sociologije in razpravami o zgodovinopisju. Mnoge je osupnila podobnost med Ibn Khaldunovimi idejami in idejami evropskih avtorjev. Posledica tega spoznanja so različne primerjave med Ibn Khaldunovimi pogledi in Marxovo dialektiko, Machiavellijevo nagnjenostjo k umetnosti, Montesquieujevimi idejami o vplivu okolja ter Darwinovo evolucijsko teorijo.

Literatura:

10.15.1. Zgodovina sveta778

10.15.1.1. Original: 30, Rosenthal: 84, Issawi: 26

Razprava, vsebovana v tej knjigi, se deli na šest poglavij:

Prvo poglavje obravnava človeško civilizacijo na splošno, njene različne zvrsti in področja na zemlji, kjer obstaja civilizacija.

Drugo poglavje se posveča puščavski civilizaciji, vključno z obravnavo plemen in divjih narodov.

Tretje poglavje govori o dinastijah, kalifatu, kraljevi oblasti, vključno z razpravo o vladnih položajih.

Četrto poglavje obravnava stalno naseljeno civilizacijo, dežele in mesta.

Peto poglavje se posveča obrtem, načinom pridobivanja sredstev za preživljanje, pridobitniškim dejavnostim in njihovim različnim vidikom.

Šesto poglavje obravnava znanosti ter osvojitev in poučevanje znanosti.

Na začetku sem obravnaval puščavsko civilizacijo, ker slednja predhodi vsemu drugemu, kot ti bom pojasnil kasneje. Iz istega razloga je (razprava) o kraljevi oblasti umeščena pred obravnavo dežel in mest. Sredstvom za preživljanje sem se posvetil pred obravnavo znanosti, saj je pridobivanje sredstev za preživljanje nujno in naravno, medtem ko je študij znanosti stvar razkošja in prijetnih plati življenja. Vse, kar je naravno, pa predhodi stvarem razkošja. Obrti sem umestil k pridobitniškim dejavnostim, ker na nek način, kar se tiče civilizacije, spadajo tjakaj, tudi to ti bom pojasnil kasneje.

10.15.1.2. Original: 29, Rosenthal: 71, Issawi 26 (Narava zgodovine)

Vedi, da je zgodovina v resnici poročilo o človeški združbi, drugače povedano, svetovni civilizaciji. Ukvarja se z okoliščinami, ki zadevajo naravo te svetovne civilizacije, kot so na primer divjost in družabnost, čuti za skupnost in različni načini, na katere ljudje dosegajo premoč eden nad drugim. Posveča se kraljevi avtoriteti in dinastijam, ki nastanejo na tak način, in z različnimi položaji, ki obstajajo v njih, z različnimi človeškimi dejavnostmi in načini pridobivanja sredstev za preživljanje, z znanostmi in obrtmi, katerim se ljudje posvečajo in na splošno z vsemi okoliščinami, katere dolete civilizacijo po njeni sami naravi.

10.15.1.3. Original: 29, Rosenthal: 71, Issawi 26 (Vzroki napak v zgodovinopisju)

Zgodovinska poročila so po svoji sami naravi dovzetna za neresnico. Obstajajo različni vzroki, zakaj se temu ni moč izogniti. Prvi izmed njih je privrženost nekemu nazoru ali veroizpovedi. Če je duša pri sprejemanju poročil nepristranska, vsakemu poročilu nameni tak delež kritičnega preučevanja, kot ga slednje zasluži, in resnica ali neresnica poročila postane jasna. Če pa je duša okužena s pristranskim nagnjenjem k določenemu nazoru ali veroizpovedi, brez trenutka obotavljanja sprejme poročilo, ki je v skladu s tem nazorom ali veroizpovedjo. Predsodki in pristranskost zameglijo zmožnost kritičnosti in onemogočijo kritično preučevanje. To povzroči, da se neresnica sprejme in posreduje naprej.

Drugi razlog, ki dela neresnico v zgodovinskih poročilih neizogibno, je slepo zanašanje na (verodostojnost) posredovalca (poročila). Preučevanje te teme sodi v (teološko disciplino) kritičnega preverjanja verodostojnosti oseb. 779

Tretji razlog je nepoznavanje smisla tega, kar se je zgodilo. Marsikateri posredovalec (zgodovinskega poročila) se ne zaveda resničnega pomena tega, kar opazi ali pa mu pride na uho, in dogodku pripisuje pomen, za katerega si domišlja ali predpostavlja, da ga ta ima, to pa vodi do neresnice.

Nadalje – četrti vzrok, namreč neutemeljeno domišljanje resničnosti stvari, je zelo pogost in večinoma izvira iz slepega zanašanja na posredovalce (zgodovinskega poročila).

Peti vzrok je nepoznavanje tega, v kakšnem odnosu so okoliščine (nekega dogodka) do (celote) dejanskosti. Okoliščine (dogodkov) so (včasih) dvoumne in zapletene. (Zgodovinar) poroča o dogodku tako, kot ga je videl, a zavoljo zapletenosti okoliščin še sam nima prave slike o dogodku.

Šesti vzrok je dejstvo, da ljudje večinoma pristopajo k osebam visokega (družbenega) položaja in visokostim s polnimi usti hvale in laskanja. Olepšujejo okoliščine in razširjajo slavo (takih oseb). Zgodovinsko poročilo, ki v takih primerih pride v javnost, ni resnično. Človeške duše so željne hvale, ljudje posvečajo veliko pozornost tostranstvu in visokim položajem ter bogastvu, ki ga nudi. Prviloma ne streme po vrlini in za vrle ljudi se ne menijo preveč.

Sedmi vzrok, ki dela neresnico v zgodovinskih poročilih neizogibno – in ta je silnejši od vseh do sedaj naštetih –, je nepoznavanje narave različnih okoliščin, ki se pojavljajo v človeški civilizaciji. Vsak dogodek, pa naj se navezuje na neko bistvo (je esencialen) ali pa na neko dejavnost (je akcidentalen), mora neizogibno posedovati tako naravo lastno svojemu bistvu, kot tudi akcidentalne okoliščine, ki sodijo k (temu bistvu). Če zgodovinar pozna naravo dogodkov, okoliščin in predpostavke v svetu bivajočih stvari, mu bo to pri kritičnem pretresanju zgodovinskega poročila pomagalo razločiti resnico od neresnice. Pri kritičnem preučevanju zgodovinskih poročil je to mnogo bolj učinkovito kot vsak drug vidik, ki stoji v povezavi s tem.

Zgodovinarji pogosto sprejemajo in posredujejo naprej neverjetne zgodbe, katere se potem zaradi avtoritete (teh učenjakov) sprejema kot resnične. Al-Mascūdī780 na primer navaja tako zgodbo o Aleksandru (Velikem). Morske pošasti naj bi slednjemu namreč onemogočale gradnjo Aleksandrije. (Aleksander) je dal zgraditi leseno kletko, ki je v notranjosti vsebovala steklen zaboj, in se (v tej napravi) dal potopiti na dno morja. Tu je risal slike peklenskih pošasti, ki jih je videl. Nato je (na osnovi risb) dal vliti kovinske podobe teh pošasti. Postavil jih je nasproti gradbišča. Ko so se pošasti dvignile iz morja in videle kovinske kipe, so pobegnile. Aleksander je lahko brez ovir dogradil Aleksandrijo. To je dolga zgodba, sestavljena iz neštetih nesmiselnih delov, ki so absurdni zaradi mnogoterih vzrokov.

10.15.1.4. Original: 9, Rosenthal: 19, Issawi: 29 (Pretiravanje kot vzrok zmot v zgodovinopisju)

Kadar sodobniki govore o vojskah dinastij našega in preteklega časa, se zapletajo v razprave o muslimanskih ali krščanskih vojakih, ali pa ocenjujejo davčne prihodke dinastije in sredstva, ki jih potroši vlada, izdatke ljudi, ki žive v razkošju, in premoženje, ki ga premorejo bogati in uspešni ljudje, na splošno pretiravajo, prestopajo meje običajnega in podležejo skušnjavi zbujanja pozornosti s pretiravanjem. Ko pa se pristojne uradnike povpraša o njihovih vojskah, ko se izmeri bogastvo in premoženje bogatašev in ko se izdatki ljudi, ki žive v razkošju, trezno ocenijo, pride na dan, da vsote dejansko dosegajo le eno desetino tistega, o čemer blebetajo ljudje. Vzrok temu je preprost – gre za splošno nagnjenje duš k zbujanju pozornosti s pretiravanjem, za lahkotnost, s katero zdrkne z jezika omemba visoke vsote, in za neupoštevanje kritike in trezne presoje. To vodi do nezmožnosti samokritike glede lastnih namer in zmot, (nesposobnosti) pri poročanju od sebe zahtevati zmernost in nepristranskost in (nepripravljenosti) ponovno posvetiti se preučevanju in raziskovanju. Taki zgodovinarji puste umišljanju prosto pot in spuste jezik na pašnik neresnic …

10.15.1.5. Original: 24, Rosenthal: 57, Issawi: 29 (Zgodovinske spremembe)

Še ena prikrita past v zgodovinopisju je neupoštevanje dejstva, da se z minevajočimi dnevi in z menjajočimi se časi spreminjajo tudi okoliščine med narodi in plemeni. To je silna in globoko skrita tegoba, ki postane opazna šele, ko preteče dolgo obdobje časa, tako da jo opazijo le redki izmed sinov Adama.

Okoliščine sveta in narodov, njihovih navad in (verskih) ločnic ne vztrajajo v eni (nespremenjeni) obliki in (se ne pojavljajo) na stalen način. Tekom časa in vekov so (te okoliščine podvržene) spremembam in prehajanju iz enega stanja v drugo. To drži za osebe, čase, velemesta in prav tako za pokrajine in območja, veke in dinastije. »Tako je Bog postopal s svojimi služabniki!« 781

Stari perzijski narodi, 782 Sirijci in Nabatejci, (kraljestvo) Tubcca, 783 sinovi Izraela, Kopti so vsi nekoč obstajali in imeli svoje posebne okoliščine, ki so se nanašale na njihovo dinastijo, ozemlja, politiko, obrt, jezik, običaje, kot tudi (posebne okoliščine glede) načina postopanja s sinovi Adama in upravljanja njihove civilizacije. (Gradbeni) spomeniki, ki so jih pustili za sabo, pričajo o tem. (Te narode) so nasledili poznejši Perzijci, 784 Rimljani in Arabci. Stare okoliščine so se spremenile in poprejšnje navade preoblikovale, bodisi v nekaj njim podobnega ali pa v nekaj različnega in njim popolnoma nasprotnega.

Nato je nastopil islam in dinastija MuDar. 785 Vse one okoliščine je spet doletela sprememba, in v veliki večini so privzele oblike, ki so poznane v današnjem času, saj so nam bile namreč posredovane od naših prednikov. Nato so se dnevi arabske dinastije iztekli. Pretekli rodovi, kateri so zgradili moč Arabcev in osnovali njihovo kraljevo oblast, so preminuli in poveljstvo so si prisvojili drugi (narodi) nearabskega porekla; Turki na vzhodu in Berberi na zahodu, Franki786 na severu. Z zatonom (arabske dinastije) so nekateri narodi prenehali obstajati in okoliščine ter navade so se spremenile. Pozabljena je bila njihova silnost, njihova moč ni bila več omembe vredna. Splošno priznan vzrok za te spremembe okoliščin in navad je dejstvo, da vsako pleme sledi navadam svojega vladarja. Kot pravi pregovor: »Preprosti ljudje slede veri kralja.«

Ko oblasti in vlade željni ljudje premagajo neko dinastijo in si prisvojijo poveljstvo, neizogibno posežejo po navadah svojih predhodnikov in prevzamejo večino le-teh. Hkrati pa ne zanemarjajo običajev in navad svojega plemena, to vodi do neskladij med navadami (nove) vladajoče dinastije in navadami starega rodu. Če to dinastijo nasledi (druga) dinastija, se navade zopet pomešajo z navadami te (najnovejše) dinastije. Pride do novih neskladij, neskladje med najnovejšo in prvo dinastijo je precej večje (kot med drugo in prvo). Postopno povečevanje stopnje neskladja se nadaljuje, dokler ne rezultira v popolnoma drugačnih (okoliščinah in navadah). Dokler obstaja stalna izmenjava različnih plemen na (položajih) kraljeve oblasti in vlade, tako dolgo se ne bodo prenehala pojavljati neskladja med (različnimi) okoliščinami in navadami.

Sklepanje po analogiji in primerjanje sta človeški naravi dobro poznana (načina razmišljanja), a nikakor nista varna pred napako. Skupaj s pozabljivostjo in zanemarjanjem zazibljeta človeka stran od njegovega namena in ga odvrneta od njegovega cilja. Pogosto se zgodi, da se človek, ki se je v veliki meri seznanil s preteklo zgodovino, ne zaveda sprememb, katerim so bile podvržene okoliščine. Ne da bi se za en sam trenutek obotavljal, uporabi svoje znanje (o sedanjosti) – tudi kar se tiče zgodovinskih podatkov – in vleče vzporednice med zgodovinskimi podatki in stvarmi, ki jih je motril na svoje lastne oči – kljub temu da je razlika med obema (obdobjema) zelo velika. Tako zdrkne v brezno zmote.

K temu poglavju spada tudi to, kar zgodovinarji poročajo o okoliščinah al-Hağğāğa. 787 Trdijo, da naj bi bil njegov oče učitelj. Dandanes je poučevanje obrt in služi za pridobivanje sredstev preživljanja. Daleč je oddaljeno od ponosa čuta za skupnost, učitelji so šibki, revni in imajo spodrezane korenine. […]

Ne vedo, da je bilo poučevanje ob začetku islama in za časa prvih dveh dinastij788 nekaj čisto drugega. Nasploh pri poučevanju v tem obdobju ni šlo za obrt, šlo je za posredovanje tega, kar so ljudje slišali, da je Zakonodajalec (Mohamed) dejal, za posredovanje ustnega izročila o verskih zadevah, ki (do takrat) niso bile poznane. Ljudje odličnega porekla in ljudje, ki so premogli čut za skupnost (vladajoče dinastije) in so usmerjali vero, so bili tisti, ki so poučevali Božjo Knjigo in Sunno preroka (Mohameda), bog ga blagoslovi in mu nakloni blagor! Šlo je za posredovanje izročila, ne pa za poučevanje kot obrt, (koran) je bil njihova (sveta) knjiga, razodeta Preroku, (izbranemu) iz njihove sredine. (Koran je) predstavljal pravilno vodstvo in Islam njihovo vero in zanjo so se borili in umirali, (islamska vera) jih je razločila (od drugih) in jih privzdignila nad vse narode. (Učenjaki) so želeli poučevati to vero in jo napraviti razumljivo muslimanom. Od tega jih ni odvračal ponos niti jih pri tem ni ovirala ošabnost.

Nato je islam postal trdno zasidran in verska skupnost globoko ukoreninjena. Oddaljeni narodi so sprejemali islam (neposredno) iz rok Muslimanov. Tekom časa pa so se okoliščine islama spreminjale, mnogi novi verski zakoni so bili izvedeni iz (osnovnih verskih) besedil, zaradi raznovrstnega in brezkrajnega razvoja. Treba je bilo vzpostaviti (pisno) merilo, ki bi (proces razvoja) obvarovalo pred napakami. Poučevanje (verskih zakonov) je postalo veščina, katere se je treba priučiti. Poučevanje je na splošno postalo obrt in poklic, kot bomo omenili kasneje, v poglavju o izobraževanju in poučevanju.

Ljudje, ki so upravljali s čutom za skupnost, so se sedaj posvečali urejanju zadev kraljeve in vladne oblasti, poučevanje pa so prepustili drugim. Poučevanje je torej postalo poklic, s katerim se je prislužilo sredstva za preživljanje. Ljudje, ki so živeli v razkošju in imeli opravka z vladno oblastjo, so vzvišeno vihali nosove nad (tem poklicem), tako je poučevanje postalo poklic, omejen na šibke ljudi. To je povzročilo, da so ljudje, ki so deležili na čutu za skupnost (vladajoče dinastije) in imeli v rokah kraljevo oblast, začeli zaničevati učitelje.

Opombe

655. C. Freeman, The Closing of the Western Mind. The Rise of Faith and Fall of Reason, New York 2002.

656. Sodobni prevajalci se nagibajo k novemu prevodu O božjem mestu, ki ga vse pogosteje srečamo tudi v drugih jezikih. Po posvetu z različnimi slovenskimi jezikoslovci smo se odločili za stari prevod.

657. J. Strayer v: J. Barzun (ur.), The Interpretation of History, Princeton 1943, str. 10.

658. Auerbach, Mimesis, str. 116.

659. Za dopolnitve, pripombe in popravke se zahvaljujemo dr. Radivoju Radiću, beograjskemu bizantinistu in sodelavcu Srbske akademije znanosti in umetnosti, ki je kritično prebral celotno poglavje o bizantinskem zgodovinopisju.

660. Kot drugo avtoriteto izpostavljamo R. Browninga, avtorja dela Studies on Byzantine History, Literature and Education (London 1977).

661. R. Browning, Studies on Byzantine History …, str. XII.

662. Teodozijev kodeks 14.1.1. Tukaj po N. G. Wilson, Scholars of Byzantium, London 2003, str. 2.

663. Nadimek Malalas, ki je v tej obliki prvič izpričan pri cerkvenem očetu Janezu iz Damaska (676–okoli 750), v obliki Malelas pa se pojavi tudi pri Konstantinu Porfirogenetu, je najverjetneje sirskega izvora in pomeni toliko kot lat. eloquens, torej »(dober) govorec«, govornik. Izraz »govornik« (gr. rhétor) se je v 5. ali 6. stoletju tudi sicer tesno prekrival z izrazoma »pravnik«, »jurist«; da je imel Malalas, ki je svoje življenje večinoma preživel v Antiohiji, juristično izobrazbo, je precej gotovo – kje je delal, pa je manj jasno; najverjetneje drži, da je delal v katerem od vladnih uradov.

664. V svoji Kroniki je Malalas, kot rečeno, sestavil predvsem kronistični pregled zgodovine Antiohije; šele v zadnjih knjigah (zlasti v sporni osemnajsti) je svojo pozornost preusmeril tudi h Konstantinoplu; v tem pogledu ni Malalas v tradiciji bizantinske kronografije nobena izjema – podobno so ravnali tudi drugi bizantinski kronisti.

665. Prevod in opombe J. Kavčič.

666. N. G. Wilson, Scholars of Byzantium, London 2003, str. 59.

667. Prevod in opombe G. Pobežin.

668. Aluzija na Minotavrov labirint, iz katerega je mitološki junak Tezej našel pot nazaj s pomočjo Ariadnine niti.

669. Kalimah (310–240 pr. Kr.) helenistični pesnik in učenjak iz Kirene v severni Afriki, avtor velikega kataloga knjig v aleksandrijski knjižnici.

670. Fokas, bizantinski vojaški častnik, ki so ga za cesarja oklicali njegovi vojaki (vladal med leti 602–610); obdobje njegove vladavine označujeta teror in propadajoči državni aparat. Z oblasti ga je vrgel kartažanski eksarh Heraklej (Herakleios), kar je Teofilaktu ponudilo posrečeno iztočnico za primerjavo z bajeslovnim Heraklejem, ki je med drugim premagal kentavra.

671. Teofilakt primerja Fokasa z enim od Sokratovih tožnikov Anitom kot značilnim zgodovinskim primerom nasprotnikov znanja.

672. Zgodovina govori o ekumenskem patriarhu Sergiju (610–638), ki je bil med Heraklejevo vladavino (610–641) vseskozi pomembna osebnost v Bizancu, predvsem pa pomemben zagovornik bolj politično kot filozofsko-religiozno pomembne ideje monoergetizma (po katerem je Kristus sicer imel dve naravi, a le eno manifestacijo) kot nasprotne ideje monofizitizma.

673. Ponovna vzporednica s Heraklejem (tokrat Teofilakt s Heraklejem primerja Sergija), ki je iz Hada rešil Alkestido.

674. Zgodovina tu namiguje na Tukididovo notico o Atencih; 1, 6, 3: »Ni dolgo tega, ko so starejši ljudje iz premožnejših slojev v želji po mehkužnosti nehali nositi platneno perilo in z zlato iglo v obliki kobilice prenehali spenjati lase na glavi v čop.«

675. Odisej.

676. Mamljivi spev siren je poslušal Odisej, medtem ko je dal svojim tovarišem zamašiti ušesa z voskom.

677. Lesena ali slonokoščena paličica, s katero so udarjali po strunah citer.

678. Aluzija na Odisejo 10, 195.

679. Tj. Odiseje.

680. »Pripoved«; Teofilakt uporablja izraz historía; za prevajalca izraz predstavlja dilemo – historía pomeni »preiskovanje, poizvedovanje«, lahko pa tudi »pripoved«; meja med obema konceptoma je zabrisana. Pripoved kot podajanje lastnih doživljajev je tudi za Teofilakta (in njegovo občinstvo) prav tako zgodovina.

681. Od leta 312 naprej so v bizantinskem cesarstvu vsakih 15 let obračunavali davke in vsako novo petnajstletko začeli šteti znova.

682. Prevod in opombe G. Pobežin.

683. Dobesedno po »utelešenju boga« (gr. tês theías sarkóseos).

684. Tj. Leon III. (ok. 675–741), imenovan tudi Sirijec, cesar 717–741. Leon je pomembno utrdil pojemajočo moč Bizanca in opravil z arabsko nevarnostjo.

685. Jazid II.

686. Indikcija (lat. indictio »napoved, odredba«) je bila sprva v rimskem cesarstvu redna odredba o obveznem nakupu hrane in potrebščin za vojsko in vlado; od cesarja Dioklecijana dalje je indikcija pomenila letno odmero davščin v naturalijah. Od leta 287 so indikcije oštevilčevali, sprva v petletnih, po letu 312 pa v petnajstletnih ciklusih; indikcija je sčasoma postala označba za obračunsko leto po določenem časovnem intervalu, posledično pa tudi datumska označba v koledarskem sistemu.

687. Dobesedno »sobana z 19 ležišči«, tj. praznična sobana ob prestolni dvorani.

688. Omar II.

689. Po nekaterih virih sodeč, se je predstavljal kot novi Mojzes.

690. Teofan ima sicer v mislih pripadnike verske sekte, imenovane po ustanovitelju Montanu, svečeniku Kibelinega kulta, vendar je vprašljivo, ali je ta podatek povsem natančen; prav lahko bi šlo tudi za Manihejce, ki so enako vztrajno zavračali krst.

691. Mesto v Frigiji, v dolini reke Partenij (gr. Parthénios, današnja Sakarya), blizu današnjega mesta Seytigazi.

692. Štefan II.

693. Štefan II. je prišel k Frankom po pomoč predvsem zaradi vdora Langobardov v Raveno l. 751. Pipin je z dvema vojaškima ekspedicijama (754 in 756) Ajstulfa prisilil, da je Štefanu vrnil odvzeta ozemlja.

694. Pipin III. (714/15–768), sin Karla Martela. Leta 751 je Pipin v dogovoru s papežem Zaharijo odstavil kralja Hilderika III. in se dal okronati za kralja. S tem je prekinil dinastijo Merovingov in utemeljil rodbino Karolingov.

695. Najvišji uradnik v frankovski državi na dvoru Merovingov, odgovoren tudi za vojaški vpoklic.

696. V gr. izvirniku stoji izraz kristátai, ki izhaja iz latinskega pridevnika cristatus (grebenast; s perjanico na čeladi). Opazka o nenavadni poraščenosti članov kraljéve rodbine je posrečen primer Teofanove nekritičnosti ali vsaj površnosti pri povzemanju informacij; lat. izraz cristatae oziroma gr. kristátai je označeval značilno frankovsko pričesko, pri kateri so jim kodri padali čez čelo; zaradi tega so jih imenovali tudi criniti oziroma gr. trikharátai (»lasati«), kar je Teofan razumel kot trikhorakhátai, »kosmatih tilnikov«.

697. Teofan je tu precej nenatančen ali vsaj nejasen. Za katerega Abderahmana gre, ni povsem gotovo; vsekakor pa bi lahko šlo za Abderahmana, poglavarja t. i. zahodnega kalifata v Cordobi, ki se je leta 732 spopadel s Franki pod poveljstvom Karla Martela pri Toursu in Poitiersu in v boju padel.

698. Z izrazom Eridanos ima Teofan po vsej verjetnosti v mislih današnjo Rono.

699. Leonov prvi sin Bazil, ki se je rodil v zakonu z Leonovo tretjo ženo, je umrl že v otroštvu.

700. Drungarij je bil čin v bizantinski mornarici, ki po stopnji ustreza današnjemu admiralu.

701. Roman Lekapen je predvsem dobro izkoristil šibak položaj Zoe po vrsti porazov, ki jih je Bizanc utrpel proti Bolgarom zlasti med njenim regentstvom; Roman je leta 920 postal Konstantinov sovladar, potem ko se je slednji poročil z njegovo hčerko Heleno. Konstantin je bil sposobnemu Romanu sovladar predvsem naslovno, vendar je ta vseskozi priznaval Konstantinovo zakonito vlogo prestolonaslednika; leta 944 je Roman postal žrtev državnega prevrata, ki sta ga uprizorila njegova sinova; ironija prevrata je bila v tem, da Romanova sinova ob odsotnosti vplivnega očeta (poslala sta ga v izgnanstvo) nista mogla odstraniti ključne osebe – Konstantina, ki je za razliko od Lekapenov užival podporo plemstva. Leta 945 ju je dal Konstantin aretirati in izgnati. Roman je umrl v izgnanstvu leta 948.

702. »Končni« naslov De administrando imperio je nastal šele šeststo let kasneje. Oblikoval ga je nizozemski klasični jezikoslovec Johannes van Meurius (1579–1639).

703. V resnici je zelo verjetno, da je bilo delo O upravljanju države bolj interne narave, o čemer kaže sklepati po skromnem številu rokopisov (obstajajo le štirje, od teh en nepopoln) in dejstvu, da kasnejši pisci Konstantinovega dela ne poznajo.

704. Prevod in opombe G. Pobežin.

705. Bizanc si je pogosto kupoval mir od sosednjih ljudstev z dajatvami v obliki letnega davka, ki je lahko dosegel astronomske vsote.

706. Gr. Romanoí – lat. Romani.

707. Gr. kleís pomeni »ključ« in kleío »zaklenem«.

708. Dubrovnik.

709. Okrnjen izvirnik.

710. Mihael III., Teofilov sin, vladal 842–867; v pisnih virih se pojavlja tudi kot »Mihael Pijanec«.

711. Iz Amorija, najpomembnejšega mesta t. i. anatolske »teme« (vojaške upravne enote), je izhajala t. i. amorijska dinastija, katere ustanovitelj je bil Mihael II. (vladal 820–829), ded Mihaela III.

712. Gr. zoupánoi.

713. Današnja Budva?

714. Ludvik II.

715. E. von Ivanka, Byzantinische Geschichtsschreiber, Volume X, Graz – Wien – Kolen 1954, str. 7.

716. Prevod in opombe G. Pobežin.

717. Ioanes I. Tzimiskes je vladal 969–976, na prestolu je nasledil Nikefora II. Foka, ki je padel kot žrtev zarote (v kateri je med drugimi sodeloval tudi Tzimiskes). Tzimiskes se je izkazal kot spreten državnik (zlasti v odnosih z zahodnim cesarstvom je bil manj konflikten kot Nikefor) in brilijanten vojskovodja; s svojimi osvajanji zlasti v Siriji in Palestini je utrdil položaj Bizanca v prednji Aziji.

718. Aluzija na misel v Pavlovem pismu Korintčanom (1 Kor. 7,31).

719. Ravnina ob zgornjem toku Kaistra.

720. Kaistros (gr. Káÿstros) je današnja reka Küçük Menderes, Tmolos je današnji Bouz Dag.

721. Zlasti Teofan v svoji kroniki (za obdobje do vladavine Bazileja I. oziroma do l. 867), potem sam Konstantin Porfirogenet z življenjepisom Bazileja I. idr.

722. Herodot 1,8.

723. Leto 6467 po stvarjenju sveta, tj. leta 959.

724. Ki ga Leon opisuje v naslednjih vrsticah.

725. Ladje, opremljene s posebnimi pripravami (sifoni, gr. síphones) za izstreljevanje grškega ognja.

726. Gr. thalamepólos; Gongilov položaj ni povsem jasen – najverjetneje je bil cesarjev komornik (gr. parakoimómenos), ki je imel v tem primeru izjemoma tudi vojaški čin; komornik, najpogosteje je bil tudi evnuh, je najbrž opravljal tudi funkcijo nekakšnega adjutanta, vendar navadno ni bil vojaška oseba, čeprav tudi to ni bilo povsem izključeno.

727. Tukaj mislimo predvsem na Bucklerja, Banescuja in Gyonija.

728. H.–G. Beck, »Vademecum des Byzantinischen Aristokraten«, v: Die sogennante Strategikon des Kekaumenos, Graz 1956, Band V, str. 17.

729. Prevod in opombe J. Kavčič.

730. Za obdobje Komnenov je poleg dela Ane Komnene posebnega pomena tudi delo Ioanesa Kinama, ki je napisal zgodovino za obdobje med leti 1118–1176, še zlasti pa njegovega sodobnika Niketa Honiata (1140–ok. 1220), ki je v svojem delu zaobjel obdobje med leti 1118–1206; oba avtorja sta torej svoj zgodovinski prikaz začela s smrtjo Aleksija I., vendar sta obdobje njegovega naslednika Ioanesa II. prikazala zgolj bežno. Kinamovo delo, ki ga odlikuje velika jasnost in sežetost izražanja, je žal manj znano (tudi zaradi skromne rokopisne tradicije), Niketovo delo pa je bilo tudi zaradi živahne in slikovite pripovedi že zelo zgodaj med najbolj priljubljenimi in ga poleg Psela uvršča med najboljše bizantinske srednjeveške zgodovinopisce. Zgodovinar je bil tudi Anin mož Nikefor Brienij, katerega delo pa po kakovosti ni doseglo Anine Aleksijade.

731. Mango 1998, 58.

732. Vladal v letih 976–1025.

733. Konstantin IX. Monomah, vladal v letih 1042–1055.

734. Vladal v letih 1057–1059.

735. Vladal v letih 1078–1081.

736. Vladal v letih 1059–1067.

737. Mango 1998, 58–59.

738. Nikefor je sestavil kratko in precej sumarno zgodovino Komnenov, ki jo je pričel s popisom vladavine Isaka I. Komnena (vladal v letih 1057–1059), podrobneje pa se je posvetil šele obdobju od začetka vladavine Romana IV. Diogena (vladal v letih 1068–1071).

739. V letih 1096–1099.

740. Po Sulejmanovi smrti leta 1085.

741. Aleksij se je bil prisiljen proti Srbom v Raški bojevati kar trikrat: v letih 1091, 1093 in 1094, vendar se je moral nazadnje zaradi težav z nekdanjimi zavezniki Kumani (v vojni proti Pečenegom) zadovoljiti z delnim mirom in navidezno podreditvijo Srbov.

742. Robert Guiscard (1015–1085) je na Ano očitno naredil močan vtis, saj med drugim opisuje tudi njegovo zunanjost; Robert je med leti 1081–1082 in leta 1084 vodil zelo uspešno kampanjo Normanov proti Bizancu; leta 1081 je odločilno porazil Aleksijevo vojsko pri Dirahiju (Drač), leta 1084 pa osvojil Krf in Kefalonijo, vendar je sredi leta 1085 podlegel bolezni.

743. Veliko je npr. pisala o Aleksijevi materi, svoji babici, Ani Dalaseni.

744. Prevod in opombe G. Pobežin.

745. Sofokles, Ajant 646.

746. Škrlatnaje bila soba, v kateri so na bizantinskem dvoru vzgajali otroke cesarske družine; ti so se zato imenovali porfirogeniti »škrlatnorojeni«.

747. Kurikul pozne antike in srednjega veka je bil sestavljen iz dveh delov: trivija (lat. trivium, razpotje, »tripotje«), tj. gramatike, retorike in dialektike, in kvadrivija (lat. quadrivium, razpotje, »štiripotje«), tj. geometrije, aritmetike, astronomije in glasbe.

748. Geneza 9,18–27.

749. Odiseja 20,135.

750. Najstarejši sin Nikefora Brienija, s katerim se je Ana poročila po smrti Konstantina Duka, s katerim je bila sprva zaročena.

751. Anin brat, rojen leta 1088, bizantinski cesar v letih 1118–1143. Ana, ki je z možem načrtovala prevzem oblasti, do mlajšega brata ni čutila nobene naklonjenosti in v svojem delu ni objektivna.

752. Roman IV. Diogen, vladal v letih 1068–71.

753. Vojaška ekspedicija pod poveljstvom Joanesa, ki jo Ana omenja v prejšnjem odstavku.

754. Timotej iz Teb; zgodba o pesmi, s katero naj bi tako ganil mladega Aleksandra, je po vsej verjetnosti izmišljena.

755. Evripid, Hekaba 518.

756. Gl. Gabrielle Spiegel, The Cronicle tradidition of Saint-Denise, Leiden – Boston 1978; Gabrielle Spiegel, Roamancing the Past: The rise of Vernacular Prose: Historiography in Thirteenth Century France, Barkeley – Los Angeles 1993; Gabrielle Spiegel, The Past as Text: The Theory and Practice of Medieval Historiography, Baltimore 1997.

757. Tukaj po Donlad R. Kelley, Versions of history. From Antiquity to the Enlightenment, Yale University Press, New Haven 1991, str. 199.

758. G. Spiegel, »Genaology: Form and function in Medieval Narrative«, History and Theory, št. 22, 1983.

759. P. Brown, Augustine of Hippo, Berkeley 1969, str. 324.

760. Prevod K. Ahačič.

761. Apulej: O Sokratovem bogu (De deo Socratis), 4.

762. Gre za t. i. sedem svobodnih umetnosti (septem artes liberales): gramatika, retorika, dialektika, aritmetika, geometrija, glasba in astronomija.

763. Tu se Avguštin nedvomno naslanja na pripoved o Solonovem razgovoru z egipčanskim svečenikom, ki jo poda Kritija v Platonovem Timaju (22c–23c).

764. O tem pismu, v katerem razkriva Aleksander Veliki zgodbo egipčanskega svečenika Leona (Leo), govori Avguštin še na dveh mestih (O božji državi 8,5 in 27). Besedilo pisma nam ni ohranjeno, vsebino pa lahko rekonstruiramo po Avguštinu.

765. Bel (hebr. bēl, gr. Bh/loj, pri Avguštinu lat. Belus) je bil, kot omenja Avguštin (O božji državi 18,2; 18,21) po Evzebiju (Chronica 1, 12), oče asirskega kralja Nina (Ninus) in potemtakem ustanovitelj asirskega kraljestva. Gre najverjetneje za evhemerizacijo (babilonskega) boga Bela.

766. Prd 1,9–10. Prevod je naveden po SSP, ki se deloma razlikuje od latinskega prevoda, kot ga navaja Avguštin: Quid est, quod fuit? Ipsum, quod erit. Et quid est, quod factum est? Ipsum, quod fiet; et non est omne recens sub sole. Qui loquetur et dicet: Ecce hoc novum est: iam fuit saeculis, quae fuerunt ante nos.

767. Rim 6,9. Prevod je naveden po SSP.

768. 1 Tes 4,17. Prevod je naveden po SSP.

769. Ps 12 (11),8. Prevod je naveden po SSP.

770. Ps 12 (11),9. Odlomek je zaradi vpetosti v besedilo preveden po latinski predlogi. Prevod v SSP se glasi: »Naokrog hodijo krivični.«

771. Prevod O. Luthar.

772. Prevod M. Vesel, opombe O. Luthar.

773. Bedov način pisanja je v uvodih, ki služijo predvsem časovnemu umeščanju, spominjal na govorico rimskih kronistov.

774. Pri povzemanju stvarnega dogajanja služi Bedovo naštevanje za lep zgled suhoparnega naštevanja političnih dogodkov.

775. Poudariti kaže tudi Bedovo skrb za »resnico«, ki jo lepo izdaja Cuthbertovo pismo o Bedovi smrti. V njem namreč najdemo tudi naslednji citat: »Ne morem dopustiti, da se moji otroci učijo tega, kar ni res, in se trudijo s tem, ko me več ne bo.«

776. Prevod D. Hrženjak.

777. Mišljen je Montreuil v Aisne, ne Montreuil v Pas-de-Calais.

778. Prevod in opombe N. Svetlič.

779. Preučevanje verodostojnosti oseb (at-tcadīl wa-t-tağrīh) je islamska teološka disciplina, ki ugotavlja verodostojnost ali oporečnost prič (največkrat gre za osebe, ki so posredovale teološka izročila o življenju ter izrekih Mohameda in njegovih uglednih tovarišev).

780. Alī bin Husayn al-Mascūdī (umrl 965), slavni arabski geograf in zgodovinar.

781. Q: 40:85

782. Ahajmenidi, staroperzijska kraljeva družina, ki je bila na oblasti v letih 559–330 pr. Kr.

783. Tubcca: izraz, s katerim islamska tradicija označuje kralje predislamskega arabskega naroda Himyar, ki je nekako od začetka našega štetja do 6. stoletja prebival in vladal na področju današnjega Jemna.

784. Sasanidi, perzijska dinastija.

785. MuDar: izraz, ki označuje severnoarabske plemenske skupine.

786. Ibn Khaldun izraz faranğa, Franki uporablja nekako v pomenu: evropejski kristjani.

787. Hağğāğ bin Yūsuf, slavni upravitelj Iraka (660–714).

788. Namreč Umajadske in Abasidske.