Marjeta Šašel Kos
Začetki razmišljanj grškega človeka o svoji preteklosti, ki sežejo stoletja pred prve zametke zgodovinopisja, so zaviti v meglo mitične preteklosti, ohranjene v obeh homerskih epih, Iliadi in Odiseji (Ílias, Odýsseia, 8. stoletje pr. Kr.), pri Heziodu (okoli 700 pr. Kr.) in v tako imenovanih cikličnih epih (glej ustrezna poglavja). Legendarne zgodbe, del tega epskega izročila, so prve, ki morda vsaj delno vsebujejo zgodovinsko resnična dejstva. Zdi se, da je veliko število grških legend nastalo v mikenskem obdobju (okoli 1550–1100 pr. Kr.). Mitologijo so v 19. in 20. stoletju razlagali zelo različno; po nekaterih interpretacijah naj bi grški miti vendarle vsebovali zgodovinsko jedro, medtem ko so druge zanikale vsakršno povezavo teh mitično-legendarnih zgodb z resničnostjo. Grška beseda mŷthos ima zanimive pomene: sprva pomeni »beseda, govor, pripoved«, potem »izmišljena povest« in »legendarna zgodba«. V drugi polovici 19. stoletja se je uveljavila študijska smer, ki je razlagala mite na osnovi simbolike sonca in drugih naravnih pojavov in je deloma v veljavi še zdaj. Vendar pa razvejanost grških mitov in njihovo tesno prepletanje s pravljičnimi motivi in legendarnimi zgodbami ne dovoljujeta preveč preprostih razlag.
J. G. Frazer, ki je prepričljivo dokazal, da tudi zelo podobna izročila nimajo nujno skupnega izvora, je pri mitičnih zgodbah razlikoval tri glavne prvine. Eden sestavnih delov teh zgodb so miti, ki so imeli izvor v (pra)davnini, ko je primitivni človek opazoval vesolje in svet okoli sebe ter različne naravne pojave, ki si jih ni znal prav razlagati. Drugi sestavni del so pravljice, ki jih je ustvarila ljudska domišljija ob vsakodnevnem stiku s skrivnostnimi silami narave. Tretji element so legende, ki so nastale iz nejasnih spominov na resnične ljudi iz preteklosti in na domnevne dogodke v resničnih krajih. Vendar so miti in legende med seboj tako tesno prepleteni, da omenjenih treh sestavin pogosto ne moremo natančno ločevati, zato je tudi vrednost legend za preučevanje zgodovine toliko manjša.
Legenda ni zgodovina, vendar popolni dvom o legendi kot potencialnem zgodovinskem viru ni utemeljen. Zastavlja se vprašanje, ali bi pripovedi, ki vsebujejo opis »konkretnih« zgodovinskih dogodkov, sploh nastajale, če ne bi vsebovale nikakršnega zgodovinskega jedra, pa čeprav je to še tako spremenjeno in popačeno. Antični zgodovinarji – in antični človek nasploh – so v mite verjeli prav zato, ker so bili prepričani, da si nečesa (zgodovinskega) ni mogoče izmisliti brez vsakršne podlage, ex nihilo. Seveda pa je skrajno težko iz legend izluščiti tiste podatke, ki bi utegnili imeti zgodovinsko podlago, kajti racionalizirani miti so postali politična ideologija, zato so jih stalno spreminjali, prilagajali in dopolnjevali. Konec 20. stoletja je izrazito prevladalo mnenje, da so legende kot morebitni zgodovinski vir neuporabne, ker je razmik med časom, ko so bile prvič zapisane, in časom, ko naj bi se v njih omenjeni dogodki odigrali v takšni ali drugačni obliki, prevelik. Ustno izročilo, če naj bi bilo kolikor toliko zanesljivo, ne bi moglo segati več kot kakih dvestopetdeset do dvesto let nazaj, od mikenske dobe do Homerjevih in drugih epov pa je preteklo več stoletij: mikenska kultura je propadla in z njo tudi legende, nastopilo je temno obdobje grške zgodovine (1100–776 pr. Kr., leto prvih olimpijskih iger, ko se začenja arhajsko obdobje), nastajale so nove zgodbe, spomin na mikensko dobo pa je povsem obledel. Toda analize nekaterih legend presenetljivo kažejo, da se drobci mikenskega in poznejših izročil vendarle zrcalijo v arhajskem in klasičnem grškem slovstvu. To se je žal ohranilo le v zelo omejenem obsegu, pogosto prek helenističnih, rimskodobnih in celo bizantinskih virov.
V znanih mitično-legendarnih zgodbah se odražajo predvsem stiki grškega sveta s severozahodnim Balkanom, Malo Azijo, Feničani in severno Afriko ter (Daljnim) vzhodom. Na te stike, predvsem trgovskega, deloma trgovsko-raziskovalnega značaja, kaže tudi uvoz mikenskih predmetov za vsakdanjo uporabo, zlasti keramike, ki so zašli skoraj po vsem tedaj znanem svetu. Neizčrpen vir za študij mitov in legend so med drugim zgodbe o Heraklovih junaških delih, o odpravi Sedmerice proti Tebam, zgodbe junakov, ki so se udeležili trojanske vojne in se po zmagi nad Trojanci vračali domov, ter zgodbe junakov, ki so z ladjo Argo pluli v Kolhido ob Črnem morju in se vračali z zlatim runom nazaj v Grčijo. Na stike s severom in zahodom kažejo legende o Hiperborejcih (mitičnem ljudstvu, pri katerem naj bi nekaj časa bival Apolon), Argonavtih, grškem junaku Diomedu, trojanskem junaku Antenorju, na stike s Feničani in Balkanom se nanaša legenda o mitičnem tebanskem kralju Kadmu in njegovi ženi Harmoniji. Na zgodovinsko ozadje teh legend kaže tudi dejstvo, da so antični avtorji izvor mnogih evropskih ljudstev iskali na Vzhodu, v Mali Aziji in drugod. Do zdaj te trditve niso bile niti dokazane niti ovržene in še vedno ostajajo predmet različnih interpretacij. Tako npr. Herodot piše o lidijskem1 poreklu Etruščanov (1,94), čeprav Dionizij Halikarnaški trdi, da so bili avtohtoni prebivalci Italije (1,30,2). Za Brige z Balkana in iz soseščine Makedonije Herodot pravi, da so se preselili v maloazijsko Frigijo in se odtlej imenovali Frigijci (7,73). Homer omenja, da so bili Veneti zavezniki Trojancev iz maloazijske Paflagonije (Il. 2,851–855, prim. 5,576–579; 13,643), Julij Solin (manj znani pisec iz začetka 3. stoletja po Kr.) je za Liburne iz severne Dalmacije zapisal, da so bili azijatsko ljudstvo, za Dardance (na današnjem Kosovu in Metohiji) pa, da so bili barbarizirani Trojanci (2,51). V ozadju vseh teh in podobnih trditev se skrivajo bolj ali manj znane legende.
Pripovedovanje legendarnih zgodb, prepletenih z mitičnimi prvinami, je bilo sprva v domeni pesnikov, ki so jih navdihovale Muze, hčerke Mnemozine, boginje Spomina. Z epsko tehniko, ki jo je mogoče v neki obliki še zdaj oziroma vsaj do nedavnega preučevati na primeru srbskih guslarjev, je pesnik obvladal obširno snov, ki se je prenašala iz roda v rod. Njegova glavna naloga je bila razglašati resnična in slavna dejanja junakov in jih ohranjati poznejšim rodovom. Vsebinsko so se te zgodbe počasi spreminjale, se vse bolj racionalizirale in oddaljevale od čudežnega. Iznajdba pisave v 8. stoletju na epsko pesništvo sprva ni vplivala. Le počasi se je uveljavljala navada, da so začeli zapisovati lokalne kronike in sestavljati sezname zmagovalcev na panhelenskih igrah (igrah, ki so se jih udeleževali prebivalci iz vse Grčije) in sezname eponimnih mestnih uradnikov (najvišjih funkcionarjev, po katerih so imenovali tekoče leto). Počasi pa je uvedba pisave vendarle povzročila, da je ep postajal vse bolj zgodovinski; postopoma je izgubljal mitično komponento višjega herojsko-božanskega sveta in se preoblikoval bolj po meri človeka. Vse manj je bilo nadnaravnega in vse več realističnih podrobnosti. Pripoved o trojanski vojni, v kateri so Grki zmagali nad »barbari«, je postajala vse bolj središčna in enotna, na njej je temeljila grška zgodovinska zavest, hkrati pa v veliki meri tudi lokalna izročila posameznih mestnih državic, ki so črpala iz dogodkov, opisanih v obeh homerskih epih.
Od tu dalje je zgodovina postala domena proznih piscev, logografov, kakor je Tukidid (1,21) imenoval najzgodnejše grške zgodovinarje od Kadma iz Mileta do Herodota, ki jim je sicer očital, da pišejo zgolj to, kar je poslušalstvu prijetno, ne pa resnice. Beseda historía je prvotno pomenila »poizvedovanje, preiskovanje, pripovedovanje« in šele njen drugotni pomen je »zgodovinska pripoved«. Geografsko in zgodovinsko obzorje grškega človeka se je bistveno razširilo na eni strani z veliko grško kolonizacijo, ki se je začela nekako sredi 8. in je trajala vse do srede 6. stoletja pr. Kr., na drugi pa z raziskovalnimi odpravami, ki so jih v 7., 6. in 5. stoletju organizirali zlasti maloazijski Grki. Prvi grški zgodovinarji, od katerih nam je najbolj znan nedvomno Hekataj, so bili mitografi in genealogisti, zapisovalci rodovnikov, ki so bogato epsko gradivo skušali čim bolj očistiti mitičnih prvin, ga racionalizirali, časovno umestili in postavili v smiseln sistem. Ta dela lahko štejemo za začetke zgodovinopisja.
Nada Grošelj
Najstarejši ohranjeni besedili, ki sodita v to poglavje, in najstarejši ohranjeni grški književni deli sploh, sta epa Iliada (Ílias) in Odiseja (Odýsseia). Opisujeta posamezne izseke iz mogočnega korpusa zgodovinskih reminiscenc, mitov in legend, ki se je spletel okrog trojanske vojne (verjetno so njeno zgodovinsko ozadje dogodki iz 13. stoletja pr. Kr.) in vsega, kar naj bi pripeljalo do nje ter ji sledilo. Ker pa sta epa dobila obliko, v grobem podobno sedanji, šele več stoletij pozneje, se je veliko izvirnega zabrisalo, zraven pa so prišli še novi, mlajši elementi. Če prevzamemo splošno datiranje avtorja Iliade in Odiseje v 8. stoletje, bi se torej tradicija, ki jo zrcalita, vlekla od 13. ali 12. stoletja in konca mikenske dobe prek grške »temne« 2 dobe pa do 8. ali najkasneje 7. stoletja.
Podoben časovni prepad velja tudi za vsebino t. i. »cikličnih« epov. Prvotno je šlo verjetno za več ciklov epskih pesmi z različno tematiko, od katerih je eden opisoval še druge dogodke in mite iz obdobja trojanske vojne, pozneje pa so večino mitološko-junaških del uredili pod oznako »cikel«. Ti epi so nastali nekje v arhajski dobi (7.–5. stoletje), torej še celo pozneje kot homerski pesnitvi, vendar je danes ohranjenih le kakih 120 verzov, od trojanskega dela cikla pa tudi povzetki vsebin. Po kakovosti ta produkcija najbrž ni mogla tekmovati z Iliado in Odisejo; Aristotel na primer v 23. in 24. poglavju Poetike graja njihovo zgradbo, češ da pogosto le nizajo zgodbe, namesto da bi se omejili na zaključeno celoto kot Homer. Toda gotovo so jih dobro poznali in recitirali vsaj do 5. stoletja pr. Kr., tako da so antično tragedijo, liriko, kasnejšo epiko ter likovno umetnost založili z množico motivov.
Z zgodovinskega stališča so v epih zanimivi tisti odlomki, pri katerih je podatke mogoče primerjati z objektivnimi najdbami in izsledki ter ugotavljati, katera obdobja se zrcalijo v njih in v kolikšni meri.
Mitološko ozadje epov je naslednje. Trojanski kraljevič Paris je ugrabil Heleno, ženo špartanskega kralja Menelaja, in jo odpeljal s sabo v Trojo. Pri tem mu je pomagala boginja ljubezni Afrodita za plačilo, ker je v sporu med njo ter boginjama Hero in Ateno, katera je najlepša, prvenstvo prisodil njej. Posledica je, da se zbere velika vojska z vseh koncev Grčije in začne oblegati Trojo. Precej oseb tako na grški kot na trojanski strani zaživi individualno, o njih obstaja veliko zgodb, za nekatere tudi celi rodovniki: med Grki so take osebe denimo Ahil, Odisej, mikenski kralj Agamemnon, ki je na čelu odprave, itd. Med Trojanci (ki so človeško bolj simpatični) velja omeniti starega kralja Priama, Parisa in glavnega branilca Hektorja. Po desetih letih obleganja Troja pade po zaslugi zvijače s trojanskim konjem, zgodbe preživelih grških junakov in Trojancev pa se s tem ne končajo, ampak nudijo vsaka zase gradivo za nadaljnjo umetniško obdelavo, kot na primer usoda Agamemnona in njegove družine v Ajshilovi dramski trilogiji Oresteja. V vse dogajanje, tako v vojno srečo kot v življenja oseb, pa neprestano posegajo bogovi, ki imajo povsem človeške lastnosti.
Iliada (15 693 daktilskih heksametrov) se odvija v zadnjem letu trojanske vojne. Časovno obsega 51 dni, v katerih se zgodi naslednje: Agamemnon vzame Ahilu lepo Brizeido, ki jo je ta dobil kot vojni plen. Zato se Ahil razjezi in noče več sodelovati v boju. Posledica je, da začnejo Trojanci zmagovati. Ahil pa še vedno vztraja pri zameri, s čimer prekorači za antičnega človeka tako pomembno »pravo mero« in povzroči tragedijo. Njegov najboljši prijatelj Patroklos skuša rešiti položaj tako, da si sam nadene Ahilovo orožje; s to pretvezo naj bi nagnal sovražniku strah v kosti, vendar ga v spopadu Trojanec Hektor ubije. Ahil se vrne v bitko z željo po maščevanju in sam ubije Hektorja ter oskruni njegovo truplo. Kljub temu se ep konča z nekoliko bolj človeško noto, saj se Ahil naposled usmili starega Priama, ki pride prosit za sinovo truplo, in mu ga izroči, da ga Trojanci lahko pokopljejo. S tem se Iliada zaključi, iz večkratnih namigov pa je jasno, da so zdaj tako Ahilu kot Troji dnevi šteti.
Odiseja (12 007 heksametrov) se začne deset let po padcu Troje. V dogajanju, ki obsega 34 dni, se prepletata zgodba itaškega kralja Odiseja, ki se vrača izpred Troje, in zgodba njegove družine. Na začetku bogovi sklenejo, da bodo Odiseju, ki ga vila Kalipso zadržuje na svojem otoku, omogočili vrnitev, hkrati pa bodo poslali njegovega sina Telemaha, naj vmes v Grčiji poizveduje o očetovi usodi. Položaj Odisejeve družine na Itaki je težak, saj v gospodarjevi odsotnosti okoliški plemiči oblegajo njegovo ženo Penelopo in jo silijo k poroki. Odisej na potovanju domov najprej pride na idealizirani otok Fajakov, imenovan Sherija, kjer obširno pripoveduje o bajnih pustolovščinah, ki jih je doživel na poti, preden je pristal pri Kalipso. Ob vrnitvi domov pa pobije zajedavske snubce in spet zavlada Itaki.
Za avtorja obeh pesnitev je že od vsega začetka veljal Homer, o katerem pa kljub bogatemu izročilu ni znano nič gotovega. Vemo, da si je v antiki status njegovega rojstnega kraja lastilo vsaj sedem mest. Najverjetneje je bil iz Jonije – na to kažeta pretežno jonski dialekt, ki sicer v manjši meri vsebuje tudi druge (ajolske, atiške in nekatere starejše) prvine, in dobro poznavanje okolice Troje. Njegovo življenje so v antiki umeščali različno: vse od časa trojanske vojne do pet stoletij za njo. Na podlagi jezika v epih, zgodovinskih pričevanj in nekaterih omemb v samih epih (denimo hoplitske taktike bojevanja in Gorgonine3 glave kot okrasnega motiva) danes ocenjujemo, da je živel v 8. stoletju. Ni gotovo, kdaj so bile njegove pesmi prvič zapisane; po nekem izročilu naj bi se to zgodilo v Atenah za časa tirana Pejzistrata, torej v 6. stoletju pr. Kr. Vsekakor so v 6. in 5. stoletju že obstajale izdaje, ki so bile javno dostopne meščanom, in konec 5. stoletja se pojavijo tudi izdaje za zasebnike. Seveda pa so se pesmi poleg tega ves čas preoddajale tudi ustno s tradicionalnimi recitacijami pevcev ob raznih slavnostih.
Vprašanje pisne in ustne preoddaje je tesno povezano s t. i. »homerskim vprašanjem«, ki je skupno poimenovanje za naslednja, še ne povsem rešena ugibanja: kdaj, kje in kako sta pesnitvi nastali; kako sta se izročali potomcem; ali sta delo istega avtorja; ali je vsaj vsaka zase delo enega avtorja ali pa sta obe konglomerata; ali je res živel človek po imenu Homer ali pa je bila to morda bratovščina pesnikov homerjev. V antiki (še v Herodotovem času, ne pa denimo v Aristotelovem) so Homerju, ki je bil že od vsega začetka najbolj občudovan pesnik, sprva pripisovali kar ves epski opus vključno s cikličnimi epi. V 3. stoletju pr. Kr., ko so se začeli – dokaj neenotni – rokopisi zbirati v aleksandrijski knjižnici, so začeli učenjaki epa filološko preučevati, kritično urejati in komentirati. Že tedaj so nekateri trdili, da je Iliada starejša in da gre pripisati Homerju le to delo, vendar so bili v manjšini. Do pravega razmaha homerskega vprašanja pa je prišlo veliko pozneje, konec 18. stoletja. Takrat je Friedrich August Wolf na podlagi mnenja, da Homer še ni poznal pisave, brez katere pa ne bi mogel zasnovati tako obsežnih del, postavil tezo, da naj bi bili homerski pesnitvi zbirki ljudskih junaških pesmi. Te naj bi nastale okoli leta 950, se preoddajale ustno in temu primerno spreminjale, v 6. stoletju pa naj bi jih združili in zapisali. (Dejstvo je, da je bila normalna rapsodska pesem najbrž dolga 100 do 500 verzov, toliko, da je bila še obvladljiva in zanimiva; homerski pesnitvi pa sta dolgi za veliko navadnih.) Filologi so se razdelili na dva tabora: na analitike in unitarijance. Porajale so se različne teorije – da je vsaka pesnitev delo enega (a ne istega) pesnika; da sta obe skupka tradicionalnih junaških pesmi; da gre pri vsaki za kompilacijo več manjših epov; da je en pesnik prispeval jedro, ki so ga drugi razširili; da je en pesnik ustvaril prvotno pesnitev, drugi pa jo je redigiral … Nekateri menijo, da je Homer poznal pisanje, saj se je pojavil nekako ob koncu dobe ustne preoddaje. Prav možnost pisanja bi mu omogočila enovito zgradbo takih razsežnosti. Zlasti Odiseja, kot opozarja že Aristotel, je zelo kompleksna. V vsakem primeru se danes strinjajo, da je bila tradicionalna ustna poezija Homerjevih predhodnikov, ki se nam – razen prek teh dveh epov – ni ohranila, zelo pomemben dejavnik pri nastanku Iliade in Odiseje. Na tem mestu se seveda ne moremo opredeljevati o homerskem vprašanju. Za potrebe pričujočega prikaza sicer govorimo o Homerju kot o eni osebi in kot o avtorju obeh epov, vendar se je treba zavedati, da vprašanje ostaja odprto.
V antiki so imeli Homerja za zgodovinski vir. Kljub nekaterim skeptikom je prevladovalo mnenje, da je njegov opis trojanske vojne resničen – resničen v konkretnih dejstvih ali pa vsaj v jedru. Poleg podatkov so zgodovinarji prevzemali tudi Homerjeve literarne prijeme, na primer vpletanje govorov, zgodb, pogovorov, digresij; tudi prizori, ki so jih opisovali, so včasih očitno posneti po njem (na primer pri Rimljanih Liviju in Tacitu). Velik vpliv je imel na Herodota; celo Tukidid in filozof Platon, ki sta bila do njega sicer kritična, sta ga uporabljala pri omembah zgodnje grške zgodovine. Tako Tukidid homerske tradicije ni v celoti zavrnil, temveč jo je le uredil in racionaliziral. Vera v Homerja pa je poleg zgodovinopisja prežemala tudi antični svet nasploh – Atenci so se na primer malo po letu 600 pr. Kr. pri anektiranju Sigeja v Troadi sklicevali na trojanski mit (Herodot 5,94). Aleksander Veliki je verjel, da je Ahilov potomec, pa tudi drugi posamezniki in mesta so si lastili povezave s homerskimi junaki. Rimljani so se poskušali narediti enakovredne Grkom s tem, da so izvajali svoj izvor iz Troje; trojanski junak Enej naj bi bil namreč ubežal splošnemu pokolu po padcu mesta in se naselil v Italiji ter tako postal praoče Rimljanov.
Šele od 1. stoletja po Kr. so začeli Homerjevo verodostojnost raziskovati sistematično. Dion Hrizostom4 je v dialogu Troikós denimo skušal dokazati, da so Grki trojansko vojno izgubili. Pojavili sta se tudi dve kroniki neznanih avtorjev, ki sta se sklicevala na »resnično« zgodovino trojanske vojne; to naj bi napisala dva fiktivna očividca. V 19. stoletju so pričeli jemati homerskima pesnitvama vso verodostojnost, danes pa strokovnjaki ugotavljajo, da je v njiju moč zaslediti nekatera zgodovinsko podprta dejstva, čeprav z veliko mero pazljivosti.
Kot je v antični poeziji navada, je tudi avtor homerskih pesnitev na začetku obeh epov naslovil Muze, ki naj bi ga navdihnile (Il. 1,1–7 in Od. 1,1–10). Nagovarja pa jih tudi drugod in njegovo stališče je lepo razvidno iz naslednjega odlomka.
Zdaj pa povejte še, Muze, v olimpskih domovih živeče,ve ste boginje, povsod pričujoče, in vse vam je znano,pevci pa slišimo glas le, sami ne vemo ničesar,kdo so Danajcem5 bilì voditelji, kdo gospodarji!Množic bojevnikov sam po imenih ne morem našteti,najsi imel bi jezikov deset, deset govoric naj,glas nezlomljivo močán in prsi od samega brona,ako ne spomnite vé me, hčeré ščitonosnega Zeusa,Muze z olimpskih višin, kdo vse prišèl je pod Trojo.Dajte tedaj, da oznanim jih, vodje in ladij število!(Il. 2,484–493)
Sledi t. i. »katalog ladij« ali seznam grških zaveznikov pred Trojo, ki obsega verze 494–759 in naniza 29 kontingentov, 164 imen krajev, od koder prihajajo vojaki, 46 voditeljev in 16 imen ljudstev. V katalogu se prepletata legenda in geografija, zato je zanimiv kot zemljepisna slika Grčije pred dorskim vpadom. O vrsti krajev, na primer o mnogih imenih, ki se pojavijo v zvezi s tesalskimi kontingenti, danes ne vemo nič (že v antiki jih 40 niso mogli identificirati), 75 odstotkov tistih, ki se jih je dalo prepoznati, pa so bile očitno mikenske naselbine. Značilen odlomek iz kataloga ladij je naslednji.
Lokrijce vodil Oiléov je sin, brzonogi mu Aias,manjši in ne tako velik kot Aias, sin Telamónov,res, kar drobne postave, neznaten v platnenem oklepu,v kopju pa bil Ahajcem6 je kos in vesoljnim Helenom.Lokri so bivali v Kinu, Opuntu, Kalíaru mestu,v Besi, nadalje v Skarfi pa v mično prijaznih Augéiah,v Tarfi in Tróniu, dà, ob bregovih Boágria vôde:z njim je osemkrat pet odplavalo ladij temačnih,Lokrov, ti bivajo vsi na óno stran svete Eubóie.(Il. 2, 527–535)
Sledi še krajši katalog trojanskih zaveznikov (816–877), kjer poleg Trojancev naštejemo 11 ljudstev, 26 voditeljev in 33 krajevnih imen. Za različna imena iz homerskih epov vemo, da so iz mikenskega obdobja, ker jih lahko najdemo tako na hetitskih tablicah kot na tablicah z linearno B-pisavo. Na slednjih sta njena dešifratorja, Michael Ventris in John Chadwick, identificirala 58 imen, ki odgovarjajo homerskim, od teh 20 trojanskih.
V mikenski dobi je bil na vrhu družbene piramide najvišji gospod (izraz zanj se je razvil v grško besedo (w)ánaks). Sledili so mu imenitniki z drugimi funkcijami, denimo basileús, ki je bil včasih morda lokalni upravitelj. Na mikenskih tablicah sta ti dve funkciji še jasno ločeni, v homerskih pesnitvah pa se izraza v glavnem uporabljata kot sinonima za kralja, čeprav je naziv (w)ánaks še vedno prihranjen za vrhovnega poveljnika (v Iliadi Agamemnona) in za bogove. V tem se odraža zgodovinski razvoj, saj je s propadom velikih središč oblasti v mikenski dobi zatonila tudi funkcija vrhovnega vladarja, medtem ko so se ohranili lokalni oblastniki, zemljiški posestniki. Prevladalo je torej plemstvo.
Nekateri menijo, da Iliada še delno prikazuje starejšo ureditev z enim vrhovnim vladarjem – to bi bil Agamemnon, ki je dobil svoje žezlo od bogov (Il. 100–108). Vendar bi šlo že tu v najboljšem primeru za mešanje starejše in novejše ureditve, saj denimo v prvem spevu Ahil Agamemnona zelo »demokratično« zmerja. Njegovo nezadovoljstvo naj bi bilo po Kirku (1985, 52–3) odraz sprememb v družbeni strukturi, ko si je plemstvo prisvajalo čedalje večjo veljavo.
Nikdar ne prejmem enako kot ti, kadar si Ahajcimesto z bogatim naseljem oplenijo kje v Troadi,dasi le moje roké v viharju trudljivega bojatežji opravijo del; kadàr pa pride delitev,tebi cel kup zavalé, a jaz, zadovoljen z neznatnim,vrnem se mirno do ladij, izmučen in zdelan po boju.Zdaj pa odpravim se v Ftio: 7 prav res, še najbolj mi kažev ladjah zasločenih iti domov. Čemu bi še daljetu brez hvale kopičil zgolj tebi blago in obilje?(Il. 1, 163–171)
Še bolj zasidrana pa je novejša ureditev v Odiseji. To je dobro prikazano v prvem spevu, kjer Telemah ozmerja materine snubce, ki so preprosto zasedli hišo in se tam že leta gostijo na njegove stroške. Nadaljevanje pogovora je razvidno iz naslednjega odlomka.
To je dejal. Snubači besní požirajo jezo,čudijo vsi se na moč odločni besedi mladiča.Slednjič Eupéitov mu sin, Antínoos, reče takole:»Zlomka, bogovi samí, Telémah, učijo te brždateh visokostnih puhlíc, da z njimi ošabno se ustiš!Menda ne misli Kronion8 te Itaki dati za kralja,kar po očetu je tvojem vsekákor ti dedna pravica?«Njemu v odgovor na to je vrnil Telémahos umni:»Naj mi zameriš, naj nè, Antínoos, rečem odkrito:dà, tudi to bi sprejel, po Zeusovi volji, seveda.O pa še rad! Ali meniš, da to je najzadnje na svetu?Ne: kraljéva oblast nikakor ni slaba zadeva:hitro mu dom bogatí in sam napreduje v časti.Škoda samó, da še drugi so tu, kraljiči ahajski,mnogi na Itaki, z morjem obdani, mladí in priletni!Eden med njimi bo kralj, ko umrl Odiséj je božanski.Jaz pa bom svoj vladar, gospodaril na našem bom domu,poslom veleval, ki uplenil jih zame je božji Odísej!«Njemu odvrne Eurímahos, Pólibov sin, in mu reče:»To, Telémahos moj, leži še v naročju vsevišnjih,kteri ahajskih bo knezov zasedel na Itaki prestol.Ti pa le drži imetje in sam gospodari na domu!«(Od. 1, 381–402)
V odsotnosti vrhovnega kralja torej vladajo zemljiški posestniki. Dedna pravica nasledstva je sicer omenjena, vendar si lahko plemič zagotovi oblast le, če ima podporo v številčni premoči pristašev in služabnikov.
Vrsta prizorov iz sveta in življenja, kot so ga videli v antiki, se naniza v opisu motivov, s katerimi je bog Hefajst okrasil Ahilov ščit.
Pet plasti je na ščitu: v sleherno vdelal je mojstermnožico živih podob, klepaje z izvédenim umom.V sredo postavi zemljó, morjé postavi in nébes,sonce neutrudno na njem pa luno v popolni svečavi,znamenja vsa razvrsti, ki z njimi nebo je posuto:skup Gostosevcev, Deževne, še moč Oríona lovca,dalje Medveda, ki vzdeli priimek so tudi Vozá mu,ta se obrača na mestu in zmeraj v Oríona gleda,sam in edin se ogiblje kopéli v vodàh Okeana.Potlej postavi dve mesti, ljudi umrljivih, kaj lepi.V prvem obhajajo svatbe, pripravljajo šumne gostije;v svitu gorečih plamtic so izveli neveste iz kamer,v sprevod po mestu, razlega glasnó se svatovska pesem.Fantje plesalci vrtijo se v kolu, med njimi so godci,svirke in plunke pojó, iz hiš prihajajo ženske,v prédrju vsaka stoji in lačno si védečnost pase.Trg se tare svetá: v tem vrvežu divja je svaja,dvoje možakov se prička, zavoljo spravnine po ubitem.Eden se veri in ljudstvu razlaga, da vse je poplačal,drugi togotno taji, češ dóbil ni niti cepêra,vmes pa tiščita v sodnika, oba, da razločil bi pravdo.Svet priteza obema, ker vsak ima pomagače,toda glasniki miríjo ljudi. A starci sedijov svetem okrogu porotnem, na gládko odsekanih kamnih,palico glasnih klicarjev drži vsaksleherni v desni,z njimi slovesno mašóč po vrsti izrekajo mnenje.Dva talenta zlatá ležita na sredi okroga,tisti dobóde ju v dar, ki sodil bo najbolj pravično.(Il. 18, 481–508)
Potlej upodobi poljé, z visoko pšenico poraslo,v urnih rokàh ženjcèv ostrí se bliskajo srpi.Todi še pada jim žito v gostih redícah na zemljo,tam ga vezači vežó s povrésli in stavkajo snope.Vezcev je troje na delu, za njimi pa vrsta fantičevklasje pobira, prinaša ga pridno jim polna naročja,hitro dajáje v povez. Gospod pa molčljivo med njimiz žezlom stoji ob kopicah, a v srcu igra mu veselje.Dalje ob strani, pod hrastom, ravnajo skrbniki gostijo,letnega junca ubivši pripravljajo kose, a ženskebelo zasipljejo kašo, ženjcèm za obilno kosilo.(Il. 18, 550–560)
Tu vidimo, da je basileús res zemljiški posestnik, ki tudi sam prisostvuje različnim opravilom.
Palače z zapleteno gradnjo, obilico izdelkov iz dragocenih kovin in okrasjem, kot jih opisuje Homer, so očitno odsev mikenske dobe. Precej nadrobnosti se ujema, čeprav se po propadu palač (že pred koncem 12. stoletja) v gradnji ni več pojavilo kaj podobnega in so dragocene kovine ter znanje o njihovi obdelavi v temni dobi zatonile (znova se pojavijo v 9. in 8. stoletju). Tako je opisana palača fajaškega kralja na Sheriji, kjer je na vrhu stene okras iz »višnjevca« (kýanos, kar označuje lapis lazuli ali njegov nadomestek).
On, Odiséj, pa se bliža Alkínoa slavni palači,mnogo premišlja mu duh, ko stoji pred pragom bronenim.Kajti tu vidi sijaj, ko da sonce blešči ali luna,v hiši z visokim ostrešjem, ponosnega kralja Faiakov.Stene od čistega brona tekó ob desni in levi,daleč od praga v notrino, okrog pa napust iz višnjévca.Durnice dvojne zlaté zapirajo hišo navznoter;dvoje podbojev srebrnih stoji nad bronastim pragom,vklada srebrna prek njih in zlat obroček v tabli.(Od. 7, 82–90)
Zanimivo je, da so v ostankih tirinške palače našli alabastrni friz, okrašen s takim nadomestkom za lapis lazuli.
Mikenski svet je pripadal bronasti dobi. Železo sicer ni bilo neznano, vendar so bili najdeni predmeti očitno uvoženi z Vzhoda; uporabljali so ga za okrasje. Sredi 11. stoletja pa se v Grčiji začne železna doba. V času nastanka homerskih epov je morala biti uporaba železa že zelo zasidrana, saj ga poleg brona najdemo v raznih opisih orodja in v metaforah, očitno pa je bilo običajno tudi za orožje. V izvirniku pesnitev je grški izraz za železo uporabljen kot sinonim za kako orožje (denimo nož, ost na puščici) trikrat v Iliadi (4,123; 18,34; 23,30) in dvakrat v Odiseji (16,294; 19,13). Kljub temu pa Homer ves čas poudarja, da imajo njegovi bojevniki orožje iz brona. Primer je odlomek iz Iliade (16,130–42), kjer si Patroklos nadene Ahilovo orožje.
Reče in Patroklos koj odene z blestečim se bronom.Najprej golenke lepé pripne si okoli goleni,zdolaj na gležnjih pritegne čvrstó srebrne zapone,potlej z oklepom kovinskim pokrije široke si prsi,pisan je, zvezde krasé ga, last tekača Ahila.Vrže prek rame si meč, obit s srebrnimi žeblji,ves iz brona, pa véliki ščit, obrano mogočno.Glavo junaško pokrije si s šlemom, trpežno kovanim,z žimo v grebenu: grozljivo igra od zgoraj mu griva.Vzame dve kopji moční, se dobro prilegata dlani;pač pa z namenom pusti mu sulico, borcu Ahilu,težko, veliko, močnó; nihčè izmed drugih Ahajcevni zavihteti jo kos, Ahiles edini jo zmore […]
Odlomek je zanimiv tudi zaradi opisa bojne opreme, ne nazadnje zato, ker so v njem reminiscence tako na mikensko kot na poznejšo dobo. Meče s srebrnimi zakovicami so našli v 15., nato pa zopet šele v 7. stoletju, tako da so v Homerjevih verzih očitno odraz preteklosti. Vsekakor je grški izraz za meč, ki ga najdemo pri omembah s srebrom okovanega meča, zelo star – zasledimo ga na mikenskih tablicah, potem pa je prišel iz rabe.
V odlomku so pomešani opisi ene same sulice (za suvanje), ki jo je uporabljal mikenski vojščak, in dveh kopij za lučanje; dve kopji namesto enega sta bili standardna bojna oprema šele okoli leta 900 pr. Kr.
Tu velja omeniti opis dveh morskih pošasti, Skile in Haribde, ki so ju že v antiki povezovali z nevarno Mesinsko ožino, medtem ko naj bi bili pečini desno od njiju, kjer so »strašne ognjene nevihte« (Od. 12,67), vulkanski Liparski otoki. Ker so našli v južni Italiji, na Siciliji in na Liparskih otokih mikensko keramiko, nekateri menijo, da gre pri tem opisu že za vednost iz časa mikenskih pomorščakov (Luce 1975, 160–61). Odlomek opisuje Skilo, pošast s šestimi glavami.
Sredi klečí je votlina, temačna v meglenem sopuhu,v stran večerno odprta ti gleda naravnost v Hades: 9todkaj bi mogli splazíti se mimo, presvétli Odísej.Tudi močan možak, ki bi streljal iz ladje trebušne,nè bi strelice pognal z napete tetive do špilje.V nji je Skila domá, nakaza strašnó lajajoča.Res da bevk ji zveni ko ščekèt mladiča peséta,sama pa vendar je grozna pošast. […]S pol telesom je skrita globoko v trebuhu votline,glave pa ven molí na svetlo, iz groznega brezna,budno opreza okoli čerí pa hlastaje popadamorsko pesjad in delfine, pa tudi kak večji založek,kakor na tisoče pase jih šumna gospa Amfitríta.Nikdar noben še mornar ni brèz izgube je uneselmimo te grozne lovíce: nje sleherno žrelo pograbienega vsaj moža in potegne ga z ladje črnele.(Od. 12, 80–100)
Herodot je v svojih Zgodbah zapisal naslednje: »O izvoru posameznih bogov, dalje, ali so vsi večni in kakšni so neki po postavi, niso Grki do pred kratkim, skoraj bi rekel, do včeraj, ničesar vedeli. Kajti Heziod in Homer sta namreč živela, mislim, kvečjemu štiri sto let pred mojim časom, in to sta prva Grka, ki sta Helenom ustvarila teogonijo, 10 dala bogovom imena, porazdelila mednje časti in opravíla ter nakazala tudi njih zunanjost« (2,53; Sovrè 1953). Seveda sta imela pesnika na razpolago ogromno krajevnih mitov in božanstev, toda njuna zasluga je, da sta iz tega ustvarila sistem. Če se omejimo na Homerja, vidimo, da je izbral majhno skupino bogov, ki jih je razmestil okrog vladarja, Zevsa. Njegovo stališče je stališče aristokrata in že dokaj kultiviranega človeka, kar ima določene posledice. V glavnem je presegel vero v grozljive sile in htonična (podzemeljska) božanstva, ki je značilna za ljudstva v bolj primitivnih in težkih razmerah; na starejši element še kaže misel (Il. 14,201sl.), da vsi bogovi izvirajo iz vodnega elementa (Okeana in Tetije). Nasploh pa so njegovi bogovi povsem antropomorfni – sicer so nesmrtni, vendar imajo vse človeške slabosti, tako da pogosto izpadejo že kar burleskno ali bedno, njihov svet je površinski, veder in bleščeč. Pogosto se vmešavajo v življenje ljudi, nekatere favorizirajo, drugim nagajajo in se zaradi tega prepirajo tudi med seboj … Ker imajo tako moč, jih je nujno častiti, vendar kakega verskega občutja v homerskih epih ni zaslediti. Zaradi takšnega odnosa do bogov je bil Homer v antiki deležen tudi kritik.
Nekoliko drastičen (še posebej v dikciji slovenskega prevoda) primer izrazito »človeškega« bogovskega prepiranja je prizor v prvem spevu Iliade. Ahilova mati, boginja Tetida, je prosila vladarja bogov Zevsa, naj nekaj časa naklanja zmage Trojancem namesto Grkom; le tako bodo namreč Grki spoznali, da so brez Ahila nemočni, in mu bodo prisiljeni dati zadoščenje za odvzem Brizeide. Zevsova žena Hera, ki je bila zaradi sodbe Trojanca Parisa Trojancem sovražna, Grkom pa naklonjena, ju je opazila pri pogovoru in Zevsa takoj napadla s sumničenji, da nekaj kuje proti Grkom. Odlomek prikazuje Zevsov jezni odgovor.
»Sedi zato in molči pa mojo poslušaj besedo!Kajti ne bo te ubranila vsa družba bogovlja v Olimpu,stopim li bliže in čutiti dam ti roké nedotične!«Reče in strah preleti volooko častitljivo Hero:trda obsedí in utihne, krotèč nejevoljo si v srcu.Žalost prevzame nebeške bogove po Zeusovem domu.Slednjič poprime besedo Hefaistos, sloviti umetnik,materi Heri ustreči želèč, beloroki boginji:»Lepe reči, prav res, in komaj da kómu še znosne!Kaj se le pričkata vdilj in zbog umrljivih zemljanovdelata hrup med bogovi? Človeku že jesti upre se,bodi oblizek še tak, ko húdo zmaguje nad dobrim.Mati, poslušaj moj svèt, četudi si sama razumna:bodi prijazna do Zeusa očeta, da oče ne bo spetskraja zmerjáti začel in razgrajal nam sredi večerje!«(Il. 1, 565–579)
Homer odkriva tudi pogled na posmrtno življenje, zlasti v Odiseji, kjer se naslovni junak v 11. spevu pogovarja z umrlimi. Ti v najboljšem primeru životarijo kot sence v puščobnem in grozljivem Hadu, če pa so se zaživa hudo pregrešili, poleg tega trpijo še kazni. Pesimistični pogled dobro izraža vzklik tedaj že mrtvega Ahila, nakazan v naslednjem odlomku.
»Hotel bi biti za hlapca, za dnino garàl bi pri živih,možu brez svoje zemljé, ki samemu prede za hrano,rajši ko vladal le-tu nad gomadjo obsén preminulih!«(Od. 11, 489–491)
O grških predstavah glede bogov pa dobimo še veliko bolj sistematično, čeprav nekoliko drugače obarvano sliko od pesnika Hezioda.
1. Lidija je bila dežela v zahodni Mali Aziji.
2. Temna doba (okoli 1050–800 pr. Kr.) je obdobje med dorsko poselitvijo Grčije in grško arhajsko dobo. Zanjo sta značilna pomanjkanje zgodovinskih poročil in materialna revščina kot posledica nemirov in pustošenj. Najvažnejši dogodek tega časa je grška poselitev maloazijske obale oziroma jonska selitev.
3. Gorgona je bila v grški mitologiji lepo dekle, ki se je zaradi svoje lepote povzdigovala nad Ateno, boginjo boja, rokodelstva in modrosti. Zato jo je ta spremenila v pošast s kačjimi lasmi, ob pogledu na katero je vsak človek okamenel. V arhajski dobi so jo radi upodabljali kot pošast, medtem ko so v kasnejših upodobitvah bolj poudarjali njeno prvotno dekliško naravo. Po Homerju njena glava krasi tako egido (ščit) vladarja bogov Zevsa kot Atenin ščit.
4. Grški govornik in filozof, živel v drugi polovici 1. stoletja po Kr.
5. Mitični kralj Danaj naj bi ustanovil kraljestvo Argos v Grčiji; Danajci v ožjem smislu so torej Argejci (njegovi podložniki), v širšem pa Grki nasploh.
6. »Ahajci«: pri Homerju (in tudi v egipčanskih in hetitskih besedilih) splošna oznaka za Grke; pri Homerju se še posebej nanaša na Ahilove in Agamemnonove može. V zgodovinski dobi sta se tako imenovali dve grški pokrajini (severna obala Peloponeza je bila Ahaja, jugovzhodna Tesalija pa Ahaja Ftiotida), medtem ko je pod Rimljani vsa Grčija razen Tesalije postala provinca Ahaja.
7. Mesto v Tesaliji, Ahilov rojstni kraj.
8. »Kronov sin«, patronimik vladarja bogov Zevsa.
9. »Hades« ali »Had« je pri Homerju bog podzemlja, kasneje tudi podzemlje samo.
10. Teogonija je rodovnik bogov oziroma miti o izvoru ali rodovniku bogov. (Prim. »kozmogonija«: znanstvene teorije ali – denimo v antiki – bajke o nastanku sveta in vesolja.)