Marjeta Šašel Kos
Po markomanskih vojnah, ki so v zahodnem delu rimskega imperija predstavljale veliko prelomnico, se je življenje po vzponu Septimija Severa na prestol leta 193 in pod seversko dinastijo ponovno normaliziralo. V drugi četrtini 3. stoletja pa je zaradi vojaških neuspehov rimske vojske in vse pogostejših vpadov barbarskih plemen predvsem čez meje zahodne polovice imperija ponovno izbruhnila ekonomska kriza. V drugi polovici 3. stoletja je vse bolj napredovala in povzročila postopen razkroj družbenih struktur in kulturnih tradicij na vseh področjih ter velike spremembe v razvoju imperija, zato je razumljivo, da je pomenila tudi upadanje kvalitete zgodovinopisja. Medtem ko so grško pisane zgodovine kljub nekaterim slabše napisanim delom (npr. Herodijana in Zosima) vendarle ohranile raven zgodovinopisne tradicije na določeni višini ne le do začetka bizantinskega obdobja (Prokopij), temveč skozi celo bizantinsko obdobje vse do 15. stoletja, pa so stalne vojne na mejah zahodnih provinc in vse pogostejša ogroženost same Italije povzročile poleg ekonomske katastrofe tudi pravi propad rimskega zgodovinopisja. V 4. in predvsem v 5. stoletju pa se je zaradi spremenjenih političnih razmer, na katere so vplivali ravno vpadi barbarov in njihovo naseljevanje, zanimanje za zgodovino ponovno zbudilo, posebej tudi za zgodovino novih ljudstev; ta so se namreč v tem času vse bolj priseljevala na območje zahodnega Sredozemlja (Goti, Vandali, Franki; ime »Franki«, ki pomeni »svobodni ljudje«, je dobila koalicija germanskih plemen ob srednjem in spodnjem Renu, ki je od tam napadala Galijo in Hispanijo).
Razlog za očitno razliko med grškim in latinskim zgodovinopisjem pa je bil tudi v tem, da je imelo rimsko zgodovinopisje popolnoma drugačno ozadje kot grško, bilo je mnogo bolj politično (pisali so ga predvsem senatorji, ki so se aktivno ukvarjali s politiko) in mnogo manj intelektualno od grškega, ki se je ukvarjalo z ugotavljanjem zakonitosti zgodovinskega razvoja. Propad latinsko pisanega rimskega zgodovinopisja je bil pogojen tudi s spremembami v razvoju družbe, predvsem z zlomom moči senata. Pri tem pa se moramo nenehno zavedati, da je večji del zgodovinskih del iz antike izgubljen, zato je mogoče presojati le to, kar nam je ohranilo naključje, le-to pa je bilo v veliki meri odvisno od različnih preferenc in predsodkov.
Krščanstvo je vneslo nove poglede na zgodovinopisje, predvsem dimenzijo drugačnega pojmovanja časa ter dimenzijo od Boga ustvarjenega sveta; značilna zvrst postanejo kronike. Ta pristop je bil popolnoma različen od zgodovinopisja poganske antike, ki je zgodovinske procese vzporejala z naravnimi. Zgodovinarji so menili, da se zgodovinski dogodki ponavljajo v podobnih oblikah, ker ostaja človeška narava enaka; zgodovino ljudstva in človeštva so primerjali z organizmom, ki je mlad, ki dozori in ki se postara ter propade. Judovsko-krščanska eshatologija (nauk o poslednjih stvareh) pa je zgodovini pripisovala namen in tudi konec, novo življenje pa naj ne bi bila vrnitev neke nekdanje zlate dobe, ko je bilo zlo odsotno, temveč nekaj povsem novega in nepredstavljivega. Judi so bili prepričani, da so izbran narod, in se namenoma niso hoteli vključiti v grško civilizacijo. Na začetku razvoja krščanske misli je bila predstava o bližnjem koncu sveta močno prisotna in le sčasoma se je umaknila misli, da se bo to zgodilo nekoč v oddaljeni prihodnosti. Šele po tem spoznanju se je pravzaprav začenjalo razvijati krščansko zgodovinopisje. V skladu z zakonitostmi literarne teorije je bilo zgodovinopisje tudi v poznorimski dobi ena od vej visoke literature in kljub temu, da je bil zgodovinarjev glavni namen čim bolj verodostojno in stvarno podati potek dogodkov, se je moral držati zahtevnih pravil stilistike in svojo pripoved obleči v lepo literarno podobo. Ta zahteva je imela razne posledice, med drugim tudi to, da zgodovinskih dokumentov ni bilo mogoče citirati dobesedno, temveč v stilu naracije. Vsi veliki zgodovinarji so si prizadevali pisati elegantno in retorično obarvano prozo.
Konec 3. stoletja je Atenec Publij Herenij Deksip (P. Herennius Dexippus) v Tukididovem stilu napisal tri pomembna zgodovinska dela, zgodovino Grčije pod nasledniki Aleksandra Velikega, zgodovinsko kroniko od mitičnih časov do vlade Klavdija Gotika (268–270) in zgodovino gotskih vojn do leta 270. Njegovo univerzalno kroniko je v začetku 5. stoletja nadaljeval Evnapij iz Sard in popisal dogodke do leta 404. V zahodni polovici imperija pa je v 3. in predvsem v 4. stoletju težnja pisati močno okrajšane zgodovine postala še veliko bolj očitna kot v 2. stoletju, ko je Florova kratka in po Liviju povzeta Zgodovina (Epitome bellorum omnium annorum DCC) predstavljala novost. Kdaj je nastala okrajšana Livijeva zgodovina (T. Livi periochae omnium librorum ab urbe condita), ni natančno znano, verjetno pa v 3. stoletju. Zelo priljubljeni so postali tudi izvlečki iz avtorjev 1., 2. in zgodnjega 3. stoletja, tako je Justin (M. Iunianus Iustinus) okrajšal univerzalno zgodovinsko delo v 44 knjigah Pompeja Troga iz avgustejskega časa, ki je bil keltskega rodu. Njegovo Filipovo zgodovino, ki je bila, kot pove naslov, osredotočena ne toliko na rimsko kot na makedonsko zgodovino – in dejansko komplementarna Livijevi –, je Justin priredil za študente retorike (Epitoma historiarum Philippicarum); izšla je celo okrajšana Florova zgodovina. Avrelij Viktor, po rodu iz Afrike, je sredi 4. stoletja sestavil Zgodovino rimskih cesarjev oziroma Okrajšano zgodovino (Caesares oziroma Historiae abbreviatae); iz skromnih razmer se je zahvaljujoč literarni izobrazbi povzpel do visokih administrativnih mest in je pod Teodozijem celo dosegel mesto prefekta Rima. Njegovo delo, ki vsebuje zgodovino od Avgusta dalje, je visoko cenil Amijan Marcelin, ki ga je morda osebno poznal. Čeprav je bilo v svojem bistvu biografsko, je Viktorju vendar uspelo prestopiti meje biografije in ustvariti delo, ki je vsebovalo veliko prvin prave zgodovine, npr. pripovedne odlomke, ki so opisovali zgodovinsko dogajanje, ter njegove moralne in politične sodbe o zgodovinskih dogodkih. Njegova zgodovinska pripoved ni sistematična, vendar se je trudil podati zaokrožen opis posameznih vladarjev. Kot vir je nedvomno uporabil Svetonija in Marija Maksima, medtem ko drugih ni mogoče z gotovostjo ugotavljati. Dopolnjevale so ga kratka zgodovina o izvoru rimskega ljudstva (Origo gentis Romanae), ki je obravnavala najstarejše legendarno obdobje od Saturna do Romula, dalje delo o slavnih rimskih možeh (De viris illustribus urbis Romae), ki je obravnavalo dobo kraljev in republike od Proke (kralja Albe Longe) ter Romula do Cezarja, Cicerona, Antonija in Oktavijana, in kratka Zgodovina cesarjev (Epitome de Caesaribus), od Avgusta do Teodozija, s poudarkom na zasebnem življenju cesarjev. Ta štiri dela so konec stoletja predstavljala neke vrste kratko celostno zgodovino Rima.
Kratko zgodovino (breviarij) sta v 4. stoletju napisala tudi Evtropij in Fest (Festus), oba na željo vladarjev, ki so bili tedaj večinoma iz provinc in so izvirali iz vrst lokalne aristokracije in poveljniškega kadra rimske vojske, zato jim je manjkala široka politična izobrazba in pogled na svet, ki bi bil bolj kozmopolitski in mediteranski. Evtropij se je udeležil vojne proti Perzijcem pod cesarjem Julijanom; bil je tajnik cesarja Valensa in je na njegovo željo sestavil oris celotne rimske zgodovine v desetih knjigah, od ustanovitve mesta Rima do nastopa Valensa leta 364 (Breviarium de urbe condita), kot vir pa je uporabil predvsem izvlečke iz Livija, Svetonijeve Življenjepise, za poznejšo dobo pa verjetno domnevno cesarsko zgodovino, t. i. Enmannovo Zgodovino cesarjev (hipotezo o obstoju takšne zgodovine iz časa Dioklecijana je leta 1884 postavil E. Enmann; pozneje so njeno časovno umestitev premaknili na čas malo po Konstantinovi smrti leta 337). Evtropij je bil pozneje prefekt Ilirika in leta 387 konzul skupaj s cesarjem Valentinijanom. Njegov Breviarij, ki je zelo skrbno napisano delo in je natančen posebej pri kronologiji, je bil izredno priljubljen in uporabljan ne le na zahodu, temveč tudi v vzhodni polovici imperija, kjer je bil že konec 4. stoletja preveden v grščino. Uporabljal ga je Hieronim, Pavel Diakon (8. stoletje) pa ga je predelal v kratko Rimsko zgodovino (Historia Romana), ki jo je dopolnil do cesarja Justinijana (553). To Zgodovino so prirejali in dopolnjevali še okoli leta 1000. Fest iz Tridenta v Reciji je na željo Valensa napisal Obris rimske zgodovine (Breviarium rerum gestarum populi Romani) v dveh delih, v katerih na osnovi Livijevih izvlečkov in Florove Epitome opisuje dogodke od ustanovitve Rima do vojne s Perzijci leta 369. Delo je propagandnega značaja, napisano predvsem z ozirom na Valensovo načrtovano vojno proti Perzijcem, zato je razumljivo, da je velik poudarek namenil vojnam na vzhodu, pozneje predvsem perzijskim. Za modernega zgodovinarja je zanimivo, ker vsebuje seznam diecez in provinc iz časa Valensovega vladanja. Njegov Breviarij, ki je mnogo krajši od Evtropijevega, so uporabljali kot vir Amijan Marcelin, Jordanes in Izidor iz Sevilje.
Posebej priljubljeni so bili življenjepisi cesarjev, kar dokazuje problematično delo Cesarska zgodovina iz druge polovice 4. stoletja, 30 življenjepisov vladarjev od Hadrijana do Numerijana (gl. pogl. o biografskem zgodovinopisju). Nasprotnik krščanstva je bil tudi Virij Nikomah Flavijan (Virius Nicomachus Flavianus), pristaš uzurpatorja Evgenija, ki je po Teodozijevi sloviti zmagi v bitki na Mrzli reki (Fluvio Frigido pri Ajdovščini, leta 394) napravil samomor. Baje je bil silno izobražen, napisal je zgodovino Rima, ki jo je poimenoval Letopisi (Annales), ter iz grščine prevedel Filostratovo Življenje Apolonija iz Tiane, ki so ga pogani v 4. stoletju smatrali za protiutež evangelijem. Apolonij, rojen v začetku 1. stoletja po Kr., je bil sveti mož z nadnaravnimi sposobnostmi, asket in potujoči učitelj pitagorejskih nazorov iz kapadokijske Tiane, ki naj bi med drugim napovedal smrt cesarja Domicijana in ki so ga pozneje primerjali s Kristusom. Žal se ni ohranilo ne eno ne drugo Nikomahovo delo.
Zanimivo je, da je Tacitovo delo v 4. stoletju nadaljeval Amijan Marcelin, ki je svoje zgodovinsko delo v 31 knjigah (od katerih jih je bilo prvih 13, ki so obravnavale dobo od Nerve do srede 4. stoletja, že v 6. stoletju izgubljenih) napisal v latinščini, čeprav je bil njegov materni jezik grški. Kot pravi sam na koncu svojega dela: zgodovino je pisal »kot nekdanji vojak in Grk«. Verjel je v neminljivost rimskega imperija, čeprav se je hkrati boleče zavedal njegovega nezadržnega propadanja; to je pravzaprav tudi osrednja tema njegove zgodovine.
Po Amijanu Marcelinu so zgodovino pisali predvsem krščanski zgodovinarji. Poleg kompendijev so uživale veliko priljubljenost tudi kronike, posebej Hieronimov latinski prevod Evzebijeve Kronike, ki je zelo vplival na zgodnjesrednjeveško zgodovinopisje. Evzebij je bil po rodu iz palestinske Cezareje, kjer je bil leta 313 tudi škof; v Konstantinovi dobi je bil ena najvplivnejših krščanskih osebnosti, nanj pa je zelo vplival Origen (grški filozof iz 3. stoletja, neoplatonik). Poleg Življenjepisa Konstantina Velikega in teoloških del je Evzebij napisal Cerkveno zgodovino, predvsem pa Kronološke preglednice (Khronikoí kánones), sinhrone kronološke tabele, s pomočjo katerih je sestavil pregled čez zgodovino Kaldejcev, Asircev, Hebrejcev, Egipčanov, Grkov in Rimljanov. Njegova Svetovna kronika se začenja pri Abrahamu leta 2015 pr. Kr., dobo med stvarjenjem sveta in Abrahamom pa je pravilno ocenil kot mitično in je ni vključil v Kroniko. Po Evzebijevi smrti (leta 339 ali 340) so jo nadaljevali do leta 325: v tej obliki je bila prevedena v armenščino, Hieronim pa jo je prevedel v latinščino in nadaljeval do leta 378. Evzebij je veliko uporabljal relativno mlajše zgodovinske vire, npr. avtorja prve svetovne kronike Julija Afrikana (3. stoletje), ki mu je bil tudi vzor, in z njo postavil temelje današnjemu poznavanju antične kronologije. S svojo Cerkveno zgodovino, ki jo je Rufin (glej nižje) kmalu po izidu prevedel v latinščino, je ustvaril novo literarno (zgodovinsko) zvrst; v njej je med drugim utemeljil tezo, da je po božji previdnosti nastanek imperija sovpadal z rojstvom sina Boga kot človeka; razsežnosti imperija in mir, ki je v njem tedaj pretežno vladal, so namreč omogočili nemoteno širjenje božjega nauka. To misel najdemo pozneje pri mnogih krščanskih piscih, med drugim tudi pri Avguštinu.
Hieronim je bil rojen okoli leta 345 v Stridonu (mestece je še nelocirano) v Dalmaciji blizu meje s provinco Panonijo, od leta 382 je bil v Rimu svetovalec papeža Damaza, leta 386 pa se je naselil v Betlehemu, kjer je leta 420 umrl. Prevedel je vrsto teoloških del, posebej pa sta pomembna njegov prevod svetega pisma v latinščino, t. i. Vulgata, ter že omenjeni prevod Evzebijeve Kronike. Le-te ni zgolj nadaljeval, temveč je »novi« del od padca Troje dalje razširil s podatki iz rimske zgodovine, pri čemer je uporabljal predvsem Evtropija in Svetonija ter sezname rimskih visokih uradnikov. Čeprav je delo napisal na hitro, kar se zrcali v netočnostih in napakah, je vendarle edino in zato povsem neobhodno za primerjalno kronologijo. Po vzoru Svetonija je napisal še delo O slavnih možeh (De viris illustribus), ki mu je dal enak naslov kot Svetonij svojemu. Bilo je neke vrste literarna zgodovina, ki vsebuje življenjepise in dela 135 krščanskih grških in latinskih avtorjev: razporejeni so kronološko od apostola Petra do samega Hieronima. To je prvi priročnik s področja patrologije in podobno kot Kronika z napakami in netočnostmi izdaja naglico, v kateri je bil napisan.
Hieronimov prijatelj in poznejši sovražnik Tiranij Rufin iz Konkordije je veliko let prebil v samostanu, ki ga je ustanovil v Jeruzalemu, v Akvilejo pa se je vrnil leta 397. Odtlej je do svoje smrti leta 410 predvsem prevajal dela iz bogate zakladnice grške patristične literature (med drugimi Origena in Gregorja Nancianskega), poleg tega pa je na željo akvilejskega škofa Kromacija prevedel Evzebijevo Cerkveno zgodovino, ker v latinščini tedaj ni obstajalo nič podobnega. Izvirno besedilo je močno okrajšal, izpustil mnogo primarnih virov, ki jih je Evzebij navajal kot dokazno gradivo za svoje teze, in na osnovi lastnih izkušenj in védenja ter študija sodobnih cerkvenih piscev dodal še dve knjigi za dobo od leta 324 do leta 395. Malo pozneje je Sulpicij Sever, izšolan v Burdigali (Bordeaux) in morda celo Avzonijev učenec, 604 napisal Kroniko od stvarjenja do leta 400, ki obravnava predvsem cerkveno zgodovino in predstavlja pomemben vir za dogodke njegovega časa.
Poznoantično zgodovinopisje nikakor ne more zaobiti Avguštinove Božje države (De civitate Dei); napisal jo je po simbolno tako usodnem padcu Rima, ki ga je povzročil vpad Alarihovih Gotov leta 410. Sv. Avguštin je bil izjemno zanimiva osebnost; bil je rojen v mestu Tagaste v Numidiji (leta 354), v družini mestnega svetnika, njegova mati Monika je bila goreča katoličanka. Kot mlad je zašel na razna »stranpota«. Študiral je med drugim tudi v Kartagini, kjer se mu je rodil sin Adeodat. Navdušil se je nad Ciceronom in filozofijo in se izšolal za učitelja retorike, ki jo je poučeval v Afriki, nato v Rimu in cesarski prestolnici Mediolanu, kjer je nanj zelo vplival med drugim tudi škof Ambrož; ta ga je leta 387 skupaj s sinom krstil. Po omahovanju med manihejstvom, 605 proti kateremu je Avguštin pozneje mnogo pisal, ter katoliško vero in neoplatonsko filozofijo, se je dal v mestu Hippo Regius v Afriki posvetiti v prezbiterja in je začel poučevati in pridigati. V tem mestu je pozneje deloval tudi kot škof.
Božja država je imela izreden vpliv na poznejše zgodovinopisje. Delo v 22 knjigah (končal ga je leta 425), s katerim si je prizadeval ustvariti intelektualno podlago za krščanstvo, je namenil višjemu sloju izobraženih poganov. Napisal in objavil ga je v letih med 417 in 426. Z njim se je želel postaviti po robu poganski kritiki krščanstva in zanj pridobiti naklonjenost nasprotnikov. Prav tako se ni strinjal s kristjani, kakršna sta bila npr. škof Ambrož iz Milana in Hieronim, ki sta Gote enačila z ljudstvi Goga in Magoga iz Janezove Apokalipse; ti naj bi bili ob koncu sveta pogubljeni, medtem ko naj bi bili v Boga zaupajoči ljudje v krščanskem imperiju odrešeni. Avguštin je, nasprotno, verjel v dve »državi« med ljudmi, eno dobrih, božjo, in eno slabih, kraljestvo zemlje in hudiča, ki pa se ne moreta enačiti z nobeno od obstoječih političnih držav. Zgodovina je večni boj med obema. Obe se med seboj v vsem dogajanju na svetu nenehno prepletata in šele na sodni dan, ko bo vsako človeško dejanje razkrito ter nagrajeno ali kaznovano, bosta obe za vedno ločeni. Na zemlji pa ima vsako občestvo državljane Božjega kraljestva, ki se ravnajo po božjih naukih in imajo v mislih le Boga in blagostanje soljudi, ter tiste druge, ki se ženejo zgolj za lastne koristi, za posvetno moč in oblast.
Ena od pomembnih metod, ki jih je Avguštin uporabil pri pisanju, je bila razbiti mit o idealizirani rimski preteklosti, v katero so se izobraženci njegovega časa radi zatekali. V ta namen je skušal dokazati, da rimska preteklost ni bila polna moralnih zgledov, kar so v pozni antiki radi poudarjali, ter da so bile katastrofe tudi tedaj enako pogoste kot pozneje. Trdil je, da so le-te plod človeške narave, v kateri prevladuje zlo, in niso v ničemer povezane z vrlinami in grehi Rimljanov, ki niso bili niti boljši niti slabši od drugih ljudstev. Rimski imperij, ki je, tako kot vse drugo, predmet božje previdnosti, ni bistven za odrešenje človeštva, saj je v resnici zgolj zgodovinska tvorba, ki bo slej ko prej preminila kot vse na svetu. Za dokazovanje svojih tez je Avguštin stalno uporabljal primere iz rimske zgodovine, posebej iz zgodovine rimske republike, kar kaže njegovo odlično zgodovinsko znanje. Črpal je iz bogate literature, ki je obravnavala rimske starožitnosti, predvsem iz Ciceronovega sodobnika Varona. Rimski imperij je bil prava zakladnica nakopičenega vsakovrstnega grško-rimskega znanja in kot tak plod božje previdnosti, kajti mir, ki je v njem dolgo vladal, je ustvaril okoliščine, v katerih se je božji nauk lahko razširil. O tem je, kot smo omenili, pisal že Evzebij. Vsi zgodovinski dogodki in zgodovinske tvorbe imajo minljiv značaj, tako tudi stalno mešanje dobrega in zla, ki ju ni mogoče ločiti. Konec zgodovine in poslednja sodba bosta nastopila z neposrednim božjim posredovanjem, zato ni mogoče, da bi človeška dejanja kadar koli privedla do obče pravičnosti in sreče, niti na krščanskih temeljih ne.
Pri pisanju Države se je tako zelo zapletel v zgodovino, da se je začel bati, da ga bo to odvrnilo od njegovega teološkega dela, in da bo »tudi sam postal zgodovinar« (3,18). Zato je kompilacijo zgodovinskega gradiva za osvetlitev svojih tez z veseljem prepustil mlademu hispanskemu duhovniku Oroziju, ki je bil okoli leta 410 in ponovno okoli leta 416 pri njem na obisku, potem ko je po vdoru Vandalov na Pirenejski polotok zbežal iz rodne Hispanije v Afriko, v Hipo, kjer je bil Avguštin tedaj že škof. Orozij je napisal Zgodovino proti poganom (Historiarum adversus paganos libri VII) v sedmih knjigah, od stvarjenja do njegovega časa, ki že v naslovu kaže svoj apologetski značaj. Za okvir si je izbral koncept štirih imperijev, ki so si sledili časovno: babilonski, makedonski, kartažanski in rimski, vendar se je posvetil predvsem rimskemu. Delo je napisano v izrazito pristranskem prokrščanskem tonu, pri navajanju zgodovinskih dogodkov je bil zelo selektiven, saj je hotel poudariti predvsem slabe strani poganskih časov. Orozij je kot zgodovinar neobjektiven in zato ni izpolnil ciljev, ki si jih je bil zadal Avguštin. Njegovo delo, napisano v preprostem, ljudstvu dostopnem jeziku, pa je postalo v srednjem veku neke vrste zgodovinski priročnik in je bilo zelo priljubljeno. Na tedanje zgodovinopisje je imelo večji vpliv kot katero koli drugo poznoantično zgodovinsko delo. V 11. stoletju je bizantinski cesar Roman II. izvod Orozijeve Zgodovine poslal kalifu iz Kordobe, Abd ul-Rahmânu III., ki jo je dal prevesti v arabščino; Orozijeva Zgodovina je bila eno prvih tiskanih klasičnih del na svetu (v Augsburgu leta 1471).
Eden zadnjih poznoantičnih zgodovinarjev je bil Kasiodor (Flavius Magnus Aurelius Cassiodorus), potomec ugledne senatorske družine sirijskega porekla in tudi sam rimski senator; z njim in z Boetijem je zašla filozofska tradicija zahoda. Pod Teoderikom je bil visok državni uradnik, ki si je prizadeval za plodno sožitje med Rimljani in Goti. Ob zatonu vzhodnogotskega režima, ki ga je povzročil vdor Langobardov, se je umaknil iz političnega življenja in v Kalabriji, v bližini družinske posesti pri Mesini, ustanovil samostan Vivarium z bogato knjižnico, kjer je okoli leta 580 v visoki starosti umrl. Bil je izredno plodovit pisec; v dvanajstih knjigah je izdal Variae, državne zakone in predpise, ki jih je v času svoje državniške kariere sam sestavil. Napisal je tudi Kroniko, kronološke tabele, sestavljene na osnovi Evzebijeve in Hieronimove Kronike ter Zgodovin Livija in Avfidija Basa; njegovo najpomembnejše zgodovinsko delo pa je Zgodovina Gotov v 12 knjigah, ohranjena zgolj v izvlečkih Jordanesa, romaniziranega Gota in rimskega zgodovinarja iz 6. stoletja (De origine actibusque Getarum). Kasiodor je pozneje poleg drugih del, deloma s teološko tematiko, izdal še Institutiones, osnovne napotke za znanstveni študij. Njegova Zgodovina Gotov pomeni nov razvoj zgodovinopisja, ki je imel velik vpliv na naslednje generacije vse do Gregorja iz Toursa in Pavla Diakona. Med pomembnejše zgodovinarje pozne antike sodi tudi Izidor iz Sevilje, ki je v 7. stoletju napisal poleg cele vrste del z najrazličnejših področij tudi Svetovno kroniko, s katero je nadaljeval Hieronima, ter Zgodovino Gotov.
Na prehodu 5. v 6. stoletje je grški zgodovinar Zosim napisal Novo zgodovino (Néa historía), rimsko zgodovino od cesarja Avgusta do padca mesta Rima pod Alarihom leta 410; pripoved ni končana, obsegala naj bi še Zosimovo dobo, iz ohranjenega dela pa je razvidno, da postane bolj izčrpna šele z Dioklecijanom. Njena vrednost je odvisna predvsem od virov, ki jih je uporabil (Evnapij, Deksip, Olimpiodor), zanimivo pa je, da je z njo med drugim želel utemeljiti svoje protikrščansko prepričanje; bil je namreč mnenja, da je za propad rimskega imperija krivo zanemarjanje poganskih kultov. Nekoliko starejši od njega je bil govorniško izobraženi Prisk (5. stoletje), visok vladarski uradnik po rodu iz Panija v Trakiji, ki je bil pogosto udeležen v raznih cesarskih poslanstvih v Rim, Egipt in druge kraje imperija, med drugim leta 449 tudi na dvor hunskega kralja Atile. V osmih knjigah svoje Bizantinske zgodovine, ki je ohranjena le v odlomkih, je vse te epizode natančno popisal; njegovo delo je temeljilo predvsem na avtopsiji. Največ odlomkov je ohranjenih v zgodovinskih ekscerptih, ki jih je dal napraviti cesar Konstantin Porfirogenet v 10. stoletju; med najdaljšimi in najzanimivejšimi Priskovimi odlomki je epizoda poslanstva k Atili, ki je tedaj bival nekje v Panoniji, v širokem zaledju Petovione (Ptuj), kjer je bila ena od zadnjih postaj poslancev na poti do hunskega kralja. Iz Priskovega dela je črpal Kasiodor za svojo rimsko zgodovino, ki je deloma ohranjena pri Jordanesu. Priskovo delo je nadaljeval Malhus iz Sirije, katerega zgodovina je žal prav tako ohranjena le v odlomkih; odlikuje jih lep stil in zgodovinska natančnost.
V 6. stoletju je zadnji veliki grški zgodovinar Prokopij iz Cezareje napisal Zgodovino (Historíai) v osmih knjigah, morda na željo vojskovodje Belizarja; njega je namreč kot visok uradnik z govorniško in pravno izobrazbo med letoma 527 in 540 spremljal na vojaških pohodih. Njegovo delo je nadaljeval mnogo slabši zgodovinar Agatias (Agathías) iz maloazijske Mirine (Myrina), ki je popisal zgodovinske dogodke do leta 558 po Kr. Njega je nadaljeval Protektor (naziv, ki je dobil funkcijo imena, pomeni člana cesarjeve osebne straže) Menander, tega pa Teofilakt Simokates (Theophylactus Simocattes), ki je svoje delo končal z letom 602. Klasična tradicija na vzhodu ni nikdar zamrla, kar se kaže tudi v zgodovinopisju, ki se je obdržalo na visoki ravni kljub političnim spremembam, raznim krizam in celo katastrofam.
Gregor Pobežin
Amijan Marcelin (Ammianus Marcellinus) je živel in delal v obdobju, v katerem so mnogi grški pisci svoja dela ustvarili v latinskem jeziku, kar sprva morda daje misliti o intelektualni krizi latinskega zahoda ob koncu 4. stoletja, vendar je veliko bolj prepričljiv pomislek, da je, ravno nasprotno, intelektualni prostor rimskega cesarstva v tem času vse bolj zapolnjevala latinščina, ki je kot jezik umetne proze v 2. in 3. stoletju že nekoliko pešala. Poleg tega je bilo cesarstvo v Amijanovem času v kulturnem smislu že močno decentralizirano; v 4. stoletju je obstajalo več močnih kulturnih centrov, 606 ki so iz provinc, tako rekoč nekdanjega obrobja cesarstva, prispevali vrsto imenitnih piscev, katerih glavni ustvarjalni jezik je bila prav latinščina.
Tudi Amijan, ki ga lahko štejemo za zadnjega vélikega rimskega zgodovinopisca, je bil po rodu sicer Grk iz Antiohije v Siriji, pomembnega trgovskega središča in ene prvih pomembnih krščanskih skupnosti. Rodil se je okoli leta 333 v plemiški družini; še zelo mlad se je pridružil telesni straži (protectores domestici) cesarja Konstancija, od leta 353 pa je stopil v službo v osebnem spremstvu poveljnika konjenice (magister equitum) na vzhodu, Ursicina. Z Ursicinom je nato leta 354 odšel v Mediolanum (ant. Milano), od tam pa leta 355 v Germanijo, natančneje v Kolonijo Agripino (ant. Köln), kamor je Konstancij II. poslal Ursicina, da bi odstavil uzurpatorja Silvana. Ursicin je nato do leta 357 ostal v Galiji, potem pa ga je Konstancij poslal nazaj na vzhod, kjer je vodil vojaške operacije v Armeniji. Amijan je ves ta čas ostal v njegovi službi in bil na lastne oči priča perzijskemu obleganju in padcu Amide leta 359 (pri tem naj bi bil tudi sam skoraj ob življenje). Zaradi neuspešne obrambe Amide so Ursicina leta 360 odstavili (po tem letu se za njim izgubi zgodovinska sled); Amijan se je za kratek čas mudil v Antiohiji, že leta 363 pa se je znova odpravil na vojaški pohod v Perzijo, tokrat v spremstvu cesarja Julijana. 607 Po sklenitvi mirovne pogodbe s Perzijci je Amijan končno zaključil svojo vojaško kariero in se ustalil v Antiohiji, kjer je živel in ustvarjal do leta 380; v tem času je verjetno že ustvaril posamezna poglavja svoje Zgodovine,opravil pa je tudi nekaj pomembnih potovanj, med drugim v Egipt, Grčijo in Trakijo. Po letu 380 najdemo Amijana v Rimu, kjer se je podrobno spoznal z latinskim jezikom; 608 po pričevanjih sodeč se je tu tudi v visokih senatorskih krogih že zgodaj proslavil z branjem odlomkov svoje Zgodovine – navezal naj bi celo stike z družino Simahov. 609 Amijan je svojo Zgodovino dokončal v Rimu, najbrž okoli leta 395, okoli leta 400 pa je umrl.
Amijanovo temeljno delo je Zgodovina (Res gestae ali Rerum gestarum libri XXXI), s katero je snovno hotel nadaljevati Tacitovo delo; delo je obsegalo 31 knjig, v katerih je Amijan popisal zgodovino rimskega cesarstva od cesarja Nerve (časovno od leta 96) do smrti cesarja Valensa leta 378. Prvih trinajst knjig, ki so obsegale obdobje od leta 96 do leta 352, je, žal, izgubljenih; ohranjenih je le osemnajst knjig (14–31), ki popisujejo zgodovino med letoma 353–378, torej komaj obdobje 25 let.
Celotno delo je bilo prvotno verjetno razdeljeno celo na tri poglavitne dele, pri čemer se je Amijan naslonil na zgodovinopisno tradicijo, zlasti na Tacita, na katerega se je navezal snovno in formalno (čeprav se je metodološko – z nagnjenostjo k avtopsiji in rabi čim bolj avtentičnih virov – v resnici najbolj spogledoval s Tukididom):
Zlasti na račun popolnoma izgubljenega prvega dela danes ne moremo več z gotovostjo ugotoviti, iz katerih virov je Amijan črpal snov za svoje delo; vsekakor je dobro poznal Livija in Salustija ter seveda Tacita, ki je nanj pomembno vplival. 611 Poleg tega Amijan pogosto navaja odlomke iz del raznih latinskih piscev (ali pa jih vsaj omenja), na primer Cicerona, Gelija, Valerija Maksima, in druge, večkrat pa navaja tudi odlomke iz grške literature, zlasti grških pesnikov, Simonida, Homerja, Arata ter manj znanih avtorjev. V drugem (oziroma drugem in tretjem) delu Zgodovine, v katerem zlasti za razne zastranitve še vedno črpa iz različnih starejših in tudi sodobnih612 avtorjev, je pri popisovanju dogodkov Amijan poleg lastnih vtisov in pričevanj strnil tudi različne dokumente; njegovo delo s tega stališča predstavlja dragocen vpogled v marsikatero izgubljeno besedilo, na primer Konstancijevo zasebno korespondenco ali Julijanove spomine o kampanji proti germanskim plemenom v Galiji (356–360).
Ob vsem tem bi seveda le stežka zagovarjali misel, da je bil Amijan predvsem grški pisec, ki je pač po naključju ustvarjal v latinskem jeziku; v resnici je Amijan razvil globok čut za latinski jezik in ga je želel temeljito spoznati, obenem pa je kot zgodovinopisec čutil globoko spoštovanje do rimske zgodovinopisne tradicije, ki je nanj močno vplivala. Prav tako pa lahko njegovo rabo latinskega jezika razumemo tudi kot izraz patriotizma; verjel je v neminljivost rimskega imperija, čeprav je njegova tragika v tem, da je čutil njegov bližajoči se nezadržni propad.
Amijan, ki je bil izkušen v vojaških zadevah, obenem pa je kot visok uradnik izvrstno spoznal delovanje državnega aparata, je imel najboljši dostop do informacij na vseh ravneh; njegovi zgodovinski viri so bili vrhunski in preverjeni, obenem pa se je kot pisec vseskozi zanašal na avtopsijo. Njegovi opisi vojaških operacij so brezhibni, prav tako njegovo razumevanje političnih institucij. Njegova pripoved je zanimiva, sveža in podprta z zastranitvami različne vsebine, od katerih so zlasti z umetnostnozgodovinskega stališča zanimive zastranitve o egipčanskih obeliskih ipd. Znan je tudi njegov opis Hunov (31,2).
14,6: Iz kratkega opisa rimskega vzpona in veličine v tem odlomku veje Amijanov lokalpatriotizem, ki pa se dopolnjuje s pritoževanjem čez nravi njegovega časa. Poveličevanje preteklosti in graja sedanjosti sta pogosti temi v rimski književnosti.
1 Medtem je z oblastjo prefekta upravljal večno mesto Orfit614 in se šopiril z oholostjo, večjo od podeljenega dostojanstva. Resda je bil preudaren mož in javne mestne posle je imel v mezincu, toda v vzvišene svobodne umetnosti615 je bil posvečen manj, kot bi se spodobilo plemenitašu. Pod njegovo upravo je prišlo do hudih vstaj zaradi pomanjkanja vina; kajti drhal, ki ga hoče nenasitno uživati, se razvname do viharnih in pogostih nemirov.
2 Ker se kak tujec, ki bo morda – če bom imel takšno srečo – bral moje delo, po mojih mislih utegne čuditi, zakaj takrat, ko beseda nanese na dogodke v Rimu, ne pripovedujem o ničemer drugem kakor o nemirih, beznicah in podobnih malovrednih zadevah, bom povzel vzroke v glavnih obrisih, ne da bi kdaj namerno skrenil od gole resnice.
3 Ko se je Rim, ki mu je usojeno živeti, dokler bodo ljudje na zemlji, na samem začetku vzpenjal svetovni slavi nasproti, sta se sešli Vrlina in Sreča s sporazumom o večnem miru, čeprav sta navadno v sporu. To se je zgodilo zato, da bi Rim mogel rasti v višave, kajti če bi umanjkala ena izmed njiju, ne bi bil dosegel popolnega vrhunca. 4 Njegov narod je od zibelke do konca otroštva, torej v obdobju približno tristotih let, vojeval vojne s sosedi. Ko je zatem stopil v odraslo dobo, je po mnogih vojnih nesrečah naposled prečkal Alpe in morje. Ko je zrasel v mladeniča in moža, je iz vseh pokrajin neizmernega sveta prinesel domov lovorike in triumfe. Ko pa se je že nagibal v starost in je marsikdaj zmagal že s samim imenom, se je umaknil v mirnejše življenje. 5 Tako je častitljiva prestolnica najprej uklonila ohole tilnike divjih ljudstev in dala zakone, ki so svobodi postavili temelje in jo za večno zagotovili, nato pa je kakor vrla mati, ki je enako razumna kot bogata, prepustila pravico do upravljanja premoženja cesarjem, kakor da bi bili njeni otroci. 6 In čeprav so rimski okraji [tribus] že dolgo brez dela in centurije616 mirne, čeprav ne divjajo boji za volilne glasove, marveč se je vrnila spokojna varnost Pompilijevega časa, 617 jo vendarle sprejemajo po vseh obalah in predelih sveta kot svojo gospo in kraljico; povsod so v časteh beli lasje in avtoriteta senatorjev, ime rimskega naroda pa je slavno in spoštovano.
7 Ta veličastni sijaj medsebojnega občevanja pa kvari neslana lahkomiselnost nekaterih posameznikov, ki ne pomislijo, kje so bili rojeni, marveč zaidejo na kriva pota in v razuzdanost, kakor bi bile pregrehe nekaj dovoljenega. Zakaj kot nas poučuje lirski pesnik Simonid, 618 potrebuje človek za srečno in popolno življenje predvsem slavno domovino.
8 Nekateri izmed teh menijo, da lahko dosežejo nesmrtnost s pomočjo kipov; zanje si goreče prizadevajo, kakor da jim bodo v večjo nagrado bronaste podobe brez čutov kakor pa zavest o poštenih in pravilnih dejanjih, in jih dajejo pozlačevati. Prvi, ki mu je bila podeljena ta čast, je bil Acilij Glabrion, ko je s svojo premetenostjo in vojaško silo porazil kralja Antioha. 619 Kako plemenito pa je, če človek prezira te malenkostne in nepomembne časti in stremi k dolgim in napornim strminam prave slave, kot pravi askrajski pevec [Heziod], 620 je pokazal Katon »Cenzorij« [Katon starejši]. Ko so ga vprašali, zakaj sam med tolikerimi nima kipa, je dejal: »Ljubše mi je, da se pošteni ljudje čudijo, zakaj si tega nisem zaslužil, kot pa (to je slabše) da mrmrajo, zakaj neki sem ga dobil.«
9 Spet drugi vidijo največjo čast v vozovih, višjih od običajnih, in gizdavo nališpanih oblačilih. Potijo se pod težo plašča z oglavnico, ki si ga pripnejo okrog vratu in zavežejo prav okrog grla, medtem ko je vanj vtkano okrasje s tako tankimi nitmi, da skozenj piha veter; pridvigajo ga z eno in drugo roko in ga pogosto potresavajo, še posebno z levico, 621 da bi se jasno videle dolge resice in tunika, na kateri so z živopisanimi nitmi upodobljene najrazličnejše živali.
10 Drugi si, ne da bi jih kdo kaj vprašal, nadenejo pomemben izraz in neskončno poveličujejo svoje premoženje. Pri tem za nekajkrat pomnožijo letni pridelek svojih rodovitnih (kot mislijo) polj, o katerih se bahajo, da jih imajo v obilju od sončnega vzhoda do zahoda. Kajpada se ne zavedajo, da se njihovi predniki, po zaslugi katerih se rimska veličina razteza tako daleč, niso odlikovali z bogastvom, temveč s srditimi vojnami, in da se ne po premoženju ne po načinu življenja ne po preprostosti svojih oblačil niso razlikovali od navadnih vojakov, temveč so vse, kar se jim je ustavljalo, premagali s svojo hrabrostjo.
11 Zato je bil znameniti Valerij Publikola622 pokopan z nabranimi denarnimi prispevki, Regulova623 ubožna žena z otroki je živela od podpore moževih prijateljev, Scipionova624 hči pa je dobila doto iz državne blagajne, ker je bilo plemenitaše sram ob cvetu device, godne za možitev, ki je zaradi odsotnosti revnega očeta dolgo sameval.
12 Dandanašnji pa, če boš prišel kot častivreden tujec prvič pozdravit kakega petičnega in zato napihnjenega človeka, te bo sprejel kot dragega in zaželenega gosta; spraševal te bo po kopici stvari, tako da se boš primoran lagati, in čudil se boš, kako da odlični mož tebi, siromaku, čeprav te še nikoli prej ni videl, izkazuje tako vneto pozornost, da ti je zaradi te izredne ljubeznivosti žal, da nisi videl Rima že pred desetimi leti.
13 Toda ko te bo njegova vljudnost opogumila, da boš naslednjega dne storil isto, boš poviševal naokrog kot neznan in nepričakovan vsiljivec, oni, ki te je včeraj spodbujal, pa bo našteval svoje kliente in dolgo ugibal, kdo si ali od kod prihajaš. In ko te bo naposled pripoznal in sprejel za prijatelja, ne bo pomagalo, četudi ga boš tri leta marljivo obiskoval brez predaha; če te ne bo enako število dni, boš moral ob povratku prestati isto in ne bo te vprašal, kod hodiš. Če ne boš potrt odnehal, boš zaman zapravil vse življenje s tem, da se boš klanjal tepcu.
14 Ko pa pričnejo ob raznih priložnostih pripravljati dolge in nezdrave gostije ali razdeljevati košarice z darili, kot je v navadi, zaskrbljeno preudarjajo, ali bo – z izjemo tistih, ki jim je treba vabilo vrniti – primerno povabiti kakega tujca. Če se po temeljitem premisleku le odločijo za to, povabijo koga, ki dan in noč poviseva pred hišami cirkuških voznikov, 625 se poklicno bavi s kockarsko umetnostjo ali se dela, da pozna velike skrivnosti.
15 Izobraženih in treznih ljudi pa se ogibajo, češ da prinašajo nesrečo in od njih ni koristi. Vrhu tega tudi napovedovalci imen, vajeni mešetariti s temi in podobnimi uslugami, za plačilo pripuščajo k obdarovanjem in obedom razne kukavice brez rodu in slave.
16 O brezdanjih požrtijah in različnih dražilih naslad ne bom govoril, da se ne spustim predaleč. Prešel bom k temu, da se nekateri brez strahu pred nevarnostjo podijo po prostranih mestnih površinah ter prevrnjenih kamnih v tlaku, konje pa priganjajo, kot bi bili poštni in bi (kot se reče) imeli ognjena kopita. Za sabo vlečejo celo četo služabnikov kot kakšno roparsko tolpo, tako da, kakor pravi komiški pesnik, niti Sanio ne ostane doma. 626 Posnema jih tudi veliko matron, ki se s pokritimi glavami v zaprtih nosilnicah podijo po vseh koncih mesta.
17 Prav kot postavi izkušen vojaški poveljnik na čelo vojske goste trume hrabrih borcev, za njimi lahke oborožence, nato metalce kopja in naposled rezervne čete, da bi po potrebi priskočile na pomoč, tudi upravitelj hiše v mestu, ki se takoj spozna po palici v desnici, naredi razpored skrbno in s premislekom. Kakor na znamenje za spopad koraka ob prednjem delu voza vsa zbrana tkalska srenja, tej sledi počrnelo kuhinjsko osebje, nato pa preostala služinčad vsevprek, ki se ji pridružijo še brezdelni plebejci iz soseščine. Na koncu gre množica skopljencev, najprej starci in nazadnje fantki. Bledi so kot prst in grdi zaradi izkrivljene zunanjosti, tako da ob pogledu na množice pohabljenih ljudi vsakdo preklinja spomin Samiramide, 627 znamenite starodavne kraljice, ki je prva začela s skopljenjem fantkov in s tem tako rekoč naredila silo naravi, saj jo je preokrenila iz začete smeri. Narava namreč po tihem zakonu pokaže načine za razplod potomstva že ob samem začetku življenja, prek prvinskih virov semena.
18 Ker je položaj takšen, tiste maloštevilne hiše, ki so prej slovele po resnem ukvarjanju s študiji, zdaj prekipevajo od igračkarij za otopelo lenobnost in odmevajo od donečih glasov in predirljivega zvena strun. Skratka: namesto filozofa vabijo v goste pevca in namesto govornika mojstra gledaliških umetnosti. Knjižnice so zaprte na veke kot grobovi, pač pa izdelujejo vodne orgle, lire, orjaške kakor tovorne vozove, pa piščali in igralske pripomočke, ki so kar precejšnje teže.
19 Naposled smo padli že zares globoko: ko so nedavno [l. 383] iz strahu pred pomanjkanjem živeža na vrat na nos izganjali tujce iz mesta, so spehali ven gojitelje svobodnih umetnosti, ki bi pomenili le majhen strošek, še preden so mogli zajeti sapo. Nasprotno pa so obdržali spremljevalce mimskih igralk, prave in tiste, ki so se ob tej priložnosti le izdajali zanje. Povsem neovirano je ostalo tudi tri tisoč plesalk s svojimi zbori in prav toliko plesnimi mojstri.
20 In kamor koli se ozreš, lahko gledaš na kupe nakodranih žensk, ki bi pri svoji starosti lahko že trikrat rodile (če bi se omožile), kako še in še drgnejo tlak z nogami, da se človeku naposled vse upre, in se urno sučejo v krogih. Pri tem podajajo neštevilne slike, ki so jih napesnile gledališke igre.
21 Brez dvoma so nekoč, ko je bil Rim hram vseh vrlin, mnogi plemenitaši tujce svobodnega rodu zadrževali z najrazličnejšimi ljubeznivimi uslugami, tako kot Homerjevi Lotofagi628 s svojimi sladkimi sadeži.
22 Zdaj pa nekateri puhli napihnjenci sodijo, da je brez vrednosti vse, kar se rodi izven mestnega pomerija [nezazidanega pasu ozemlja zunaj ali znotraj mestnega zidu, ki je označeval formalno, versko določeno mejo mesta], z izjemo samskih ljudi in takšnih, ki nimajo potomstva. Prav neverjetno je, s kako raznovrstnimi uslugami častijo v Rimu ljudi brez otrok. 629
23 In ker med njimi, kakor je v prestolnici sveta moč pričakovati, silno gospodujejo krute bolezni, ki jih nobena zdravniška umetnost ne uspe niti olajšati, so iznašli naslednji pripomoček za ohranjanje zdravja: nihče naj ne obišče prijatelja, ki trpi za kakšno tako nadlogo. Peščica previdnejših ljudi je dodala še drug, dokaj učinkovit lek: služabnikov, ki jih pošljejo povprašat po počutju obolelih znancev, naj ne spustijo nazaj v hišo, dokler se ne očistijo v kopeli. Tako zelo se bojijo celo kužnega vpliva, ki so ga videle zgolj tuje oči.
24 Toda čeprav upoštevajo te varnostne ukrepe silno vestno, pa nekateri ob povabilu na poroko, kjer jim kane v usločeno desnico zlato, kljub oslabelosti neutrudno ubirajo pot celo do Spoletija [mesta v Umbriji]. Takšne so navade plemenitašev.
25 Od drhali najnižjega stanu in brez prebite pare preživijo nekateri vse noči v vinskih beznicah, medtem ko drugi tičijo pod ponjavami v gledališčih (prvi jih je obesil Kįtul630 v času svoje edilske službe in s tem posnemal kampanijsko mehkužnost), se prepirajo pri kockanju in z odurnim zvokom hrupno vlečejo zrak v nosnice, ali pa se predajajo svojemu največjemu užitku: od sončnega vzhoda do večera, v soncu ali dežju, z zevajočimi usti nadrobno preučujejo odlike ali hibe voznikov in konj.
26 Zares čudaški je pogled na neštevilno množico, ki se je je polastila nekakšna strast, kako visi na izidu dirk. Zaradi teh in podobnih okoliščin ni moč v Rimu storiti ničesar znamenitega ali resnega. Naj se torej vrnem k besedilu.
31,16,9: Medtem ko se je uvod Amijanovega dela izgubil, je sklep ohranjen. Iz avtorjevih besed, da se delo začenja s cesarjem Nervo, je mogoče sklepati, da ga je načrtoval kot nadaljevanje TacitoveZgodovine.
9 Te dogodke, začenši s principatom Cezarja Nerve in vse do Valensove smrti, sem popisal kot bivši vojak in kot Grk, kakor so mi pač dopuščale moje sposobnosti. Nikoli (vsaj kolikor lahko presodim) si nisem vede drznil izpriditi dela, ki obljublja resnico, s tem, da bi kaj zamolčal ali se zlagal. Ostalo naj napišejo boljši od mene, ki so v cvetu let in učenosti. Tiste pa, ki se bodo lotili naloge (če se jim bo zdelo), opominjam, naj si skujejo jezik za višji slog.
26,1,1–2: V tem odlomku se kaže Amijanov odnos do različnih struj v zgodovinopisju. Podobno kakor Tacit v Analih (13,81) odklanja zapisovanje nepomembnih, opravljivih zasebnih podrobnosti, tj. pristop Svetonija in drugih biografskih zgodovinarjev. Na drugem mestu (28,4,14) omalovažujoče omenja Marija Maksima (ki je pisal zgodovino kot zgodovino cesarjev, torej biografsko) in Juvenala. Kljub temu pa se biografskemu zgodovinopisju nekoliko približa s tem, da vključi biografske skice cesarjev in cezarjev631 ter panegirične elemente.
1 Potem ko sem z veliko skrbnostjo po vrsti opisal dogodke vse do polpretekle dobe, sem že hotel odvrniti korak od bolj znanih, da bi se izognil nevarnostim, ki pogosto spremljajo resnico, in dalje, da mi ne bi bilo treba prenašati neustreznih kritikov dela, ki ga sestavljam. Ti namreč hrumijo, kot bi jim prizadejal osebno žalitev, če pisec preide to, kaj je govoril cesar pri večerji, ali izpusti razlog, zakaj so morali navadni vojaki pred prapore; pa ker baje ni bilo prav, da pri izčrpnem opisu dežele ni omenil nekega prav neznatnega tabora, in ker ni navedel imen vse družbe, ki je častno pospremila novega mestnega pretorja ob nastopu službe; in še veliko drugega, kar je v nasprotju z načeli zgodovinopisja. Zgodovina je namreč vajena pretresati le najvažnejše dogodke, ne pa brskati po podrobnostih o nepomembnih stvareh; kdor bo hotel raziskovati te, bo na istem, kakor če bi upal, da je moč prešteti one nedeljive drobce, ki se spreletavajo v praznini, a)to/mouj [atome], kot jih imenujemo mi.
2 Tega so se bali tudi nekateri stari pisci in so zato sicer bogato popisali svoje znanje o najrazličnejših dogodkih, vendar ga do smrti niso objavili; to potrjuje v nekem pismu Korneliju Nepotu tudi Tulij [Ciceron], brez dvoma častivredna priča. Zato se ne bom menil za ljudsko nevednost, marveč bom nadaljeval svojo pripoved.
15,1,1: Amijanova vodila pri pisanju zgodovine.
1 Po najboljših močeh sem raziskal resnico in povedal vse, kar sem imel priložnost videti sam v teku svojega življenja ali izvedeti z vsestranskim spraševanjem tistih, ki so bili v osrčju dogajanja. Pri tem sem razvrstil najrazličnejše dogodke po preglednem zaporedju. Preostalo, kar bo razkrilo sledeče besedilo, bom po svojih zmožnostih podal še bolj izpiljeno, brez strahu pred kritiki, ki utegnejo grajati dolžino (kot se jim zdi) mojega dela. Kratkost je namreč hvalevredna takrat, kadar prepreči neprimerno zavlačevanje in nič ne prikrajša predstave o dogodkih.
22,9,12: Amijan poskuša biti objektiven in včasih pokritizira tudi cesarja Julijana, ki ga sicer visoko ceni.
12 Toda kakor je bilo takšno vedenje hvalevredno in za vzor dobrim vladarjem, pa je bilo prav tako bridko in zloglasno, da je za njegove vlade človek, ki so ga vzeli na piko člani kurije [lokalnega senata], 632 le stežka dosegel popolno pravico. Pri tem mu ni pomagalo, naj je imel še takšno zaslombo v privilegijih, dolgih letih vojaške službe in ródu, ki je bil zatrdno povsem neprimeren za ta položaj. Tako so si mnogi iz strahu skrivaj kupili mir pred nevšečnostmi z visokimi podkupninami.
17,11,1–4: Med retoričnimi prijemi, ki jih uporablja Amijan, so denimo pogosti zgledi iz zgodovine. Vpleta jih za primerjavo ali kontrast, ne le v digresijah, marveč tudi v glavnem delu pripovedi. V naslednjem odlomku tako našteva zaslužne može, ki jih je doletelo obrekovanje.
1 Ko so kmalu nato izvedeli za te dogodke na Konstancijevem633 dvoru – treba je bilo namreč, da cezar kot podrejeni o vseh svojih dejanjih obvesti avgusta –, so vsi, ki so imeli v palači največ vpliva in so bili že vrhunski mojstri v prilizovanju, začeli njegove pravilne sklepe in uspešno opravljene naloge sprevračati v zasmeh. Brez vsake mere so trobili neslanosti kot: »Kako gre na živce s svojimi zmagami ta koza, ne pa človek.« Julijana so obžirali, češ da je poraščen, in ga obkladali s »klepetavim krtom«, »opico v škrlatu«, »grškim šomoštrom« in kopico podobnih vzdevkov. Vladarju, ki je hlepel po tem, da bi poslušal takšne in podobne stvari, so tako rekoč zvončkljali na ušesa in poskušali pokopati Julijanove vrline z nesramnimi besedami; grdili so ga, češ da je lenoben, bojazljiv in šomoštrski, svoja pičla dejanja pa olepšuje z načičkanim besedičenjem. In to se tedaj ni dogodilo prvič.
2 Zakaj največja slava je vselej izpostavljena zavisti; tako beremo, da so si zlohotneži tudi o veličastnih vojskovodjih davnih časov izmišljevali hibe in proti njim kovali obtožbe, četudi niso mogli odkriti nobenih, ker so jim šla v nos njihova znamenita dela.
3 Tako je bil po krivem obtožen incesta Miltiadov sin Kimon, ki je mnogokrat prej in še posebno pri reki Evrimedont v Pamfiliji strahovito porazil neštevilno perzijsko vojsko634 in prisilil narod, ki je bil vedno napihnjen od oholosti, da je ponižno prosil za mir. Prav tako so Emilijana Scipiona zlohotni tekmeci obdolžili nedejavnosti, čeprav sta bili po zaslugi njegove učinkovite čuječnosti izbrisani dve mogočni mesti, ki sta imeli za svoj trden cilj pogubo Rima. 635
4 Celo pri Pompeju so sovražni obrekovalci – ker kljub temeljitemu brskanju niso našli ničesar, kar bi zaslužilo grajo – opazili dvoje smešnih in ničevih malenkosti: da se je na poseben način praskal po glavi z enim prstom in da je imel nogo nekaj časa povito z belo obvezo, da bi zakril grd tvor. Trdili so, da počne prvo zato, ker je razuzdan, drugo pa zato, ker si želi prevrata. Napadali so ga z dokaj trhlim argumentom, da ni pomembno, kateri del telesa si ovija z znakom kraljevskega veličanstva636 – in to moža, ki ga ni nihče prekašal ne v junaštvu ne v previdni skrbi za domovino, o čemer pričajo več kot jasni dokazi.
31,2,1–11: Pričujoči opis Hunov je morda najbolj znani odlomek iz Amijanovega dela.
1 Zasevek vse pogube in vir raznovrstnih nesreč, ki jih je porajala Marsova vihra, ko je z nevajenim ognjem povsod podžigala nemire, pa je bil, kot smo zvedeli, tale. Pleme Hunov, le malo poznano iz starih zapisov, ki biva onkraj Majotskega jezera [Azovskega morja] blizu ledenega oceana, v svojem divjaštvu prestopa sleherno mero.
2 Otrokom že takoj po rojstvu lica globoko razbrazdajo z železom, da zgrbančene brazgotine ustavijo rast dlak, ko te poženejo ob svojem času. Zato se postarajo golobradi in brez vsakršnega mika, podobni skopljencem. Vsi imajo jedre in čvrste ude ter tolste vratove; pošastno so grdi in krive rasti, tako da bi jih imel za dvonoge zverine ali za debla, ki jih ljudje grobo obtešejo v podobe in postavijo kot ograjo ob robu mosta.
3 Vendar podobo ljudi le imajo, četudi neprijetno. Njihov način življenja pa je tako surov, da ne pogrešajo niti ognja niti okusno pripravljenih jedi, marveč se hranijo s koreninicami divjih zeli in napol surovim mesom katere koli živali. To meso položijo med svoja stegna in konjski hrbet ter ga tako med ježo na hitro pogrejejo.
4 Nikoli ne živijo v zavetju zgradb, marveč se jih ogibajo kakor grobov, ki so ločeni od vsakdanjega življenja. Pri njih namreč ne boš našel niti koče, krite s trstjem. Ko se na svojih potovanjih potikajo po gorah in gozdovih, se že od zibelke navadijo prenašati zmrzal, lakoto in žejo. Proč od doma ne stopijo pod streho, razen če jih primora najhujša sila; dokler so pod streho, se namreč ne počutijo varne.
5 Pokrivajo se z oblačili, ki so platnena ali sešita iz kožuščkov gozdnih mišk; ni jim v navadi, da bi nosili eno obleko doma in drugo zunaj. Ko enkrat vtaknejo vrat v obledelo tuniko, je ne slečejo in ne zamenjajo, dokler vsa preperela ne razpade v krpice.
6 Glavo si pokrivajo z okroglimi kosmatimi kapami, poraščene goleni pa si zavarujejo s kozlovskimi kožami. Ker čevljev ne oblikujejo na kopitu, jim ti onemogočajo svobodno hojo. Zato so nesposobni za bojevanje na tleh, marveč so tako rekoč priraščeni na konje, ki so žilavi, a grdi; včasih sedijo na njih tudi po žensko. Tako opravljajo vsakdanja opravila. Na konjih vsi iz tega plemena ponoči in podnevi kupujejo in prodajajo, jedo in pijejo; sklonjeni nad tenki vrat živinčeta se prepustijo tako globokemu spancu, da se jim sanja vse mogoče.
7 Tudi kadar je sklicano posvetovanje o resnih zadevah, se vsi posvetujejo o skupni koristi v tem položaju [tj. sedeč na konjih]. Ne vodi jih kraljeva strogost, marveč so zadovoljni z neurejenim vodstvom prvakov in se pretolčejo skoz vse, kar se jim postavi na pot.
8 Včasih se med seboj tudi spopadejo, če so izzvani; v boj gredo v klinastih gručah, med divjim tuljenjem različnih glasov. In ker so lahko oboroženi in naglih gibov, tako da so sila urni, se namenoma razpršijo in nenadoma navalijo; v neurejeni bojni vrsti se razletijo in pri tem sejejo strašen pokol. Ker so tako hitri, jih nikoli ne vidimo, da bi napadali nasip ali plenili sovražni tabor.
9 Zato bi jih zlahka označil kot najhujše bojevnike, kar jih je. Od daleč se namreč borijo z metalnimi kopji, ki imajo namesto železne osti priostreno kost in so sila umetelno sestavljena. Ko pa se pripodijo čez vmesno razdaljo, se spopadejo mož proti možu z meči in niti malo ne gledajo na lastno varnost. Medtem ko se sovražnik poskuša čuvati pred pogubnim rezilom, ga zapletejo v trak blaga, zvit v vrv, tako da nasprotnikom omotajo ude v zanke in jih onesposobijo za jahanje ali hojo.
10 Pri njih nihče ne orje in se nikoli ne pritakne ročice pri plugu. Brez stalnega bivališča, brez domačega ognjišča, prava ali ustaljenega načina življenja, večnim beguncem podobni – tako se vsi klatijo z vozovi, v katerih prebivajo. V teh vozovih jim žene tkejo njihova odurna oblačila, spijo z možmi, rojevajo otroke in skrbijo zanje, dokler ne dorastejo. Nihče, ki ga vprašaš, od kod je doma, ne more odgovoriti, saj je bil spočet na enem koncu in rojen povsem drugje, odraščal pa je še bolj daleč stran.
11 V miru so nezanesljivi in nestanovitni; veliko prelahko se obračajo po vsaki sapici novega upanja, ki se jim prikaže, in se povsem predajajo hipnemu besnilu. Kakor nerazumne živali nimajo niti najmanjše predstave o tem, kaj je prav in kaj ne, marveč govorijo dvoumno in nejasno, ne veže jih nobeno spoštovanje do kake religije ali praznoverja, gorijo v neskončnem pohlepu po zlatu in so tako zelo spremenljivi ter razdražljivi, da se pogosto v istem dnevu večkrat sprejo s svojimi zavezniki, ne da bi jih kdo izzival, prav tako pa se tudi pobotajo, ne da bi jih kdo miril.
19,8,5: Primer Amijanovega načina pripovedi.
5 Ko se je pričel spuščati večerni mrak in je bilo mnogo naših vojakov zaposlenih s spopadom, čeprav se je kriva sreča še vedno borila proti njim, sem se skupaj z dvema drugima skrival v odmaknjenem delu mesta. V varstvu temne noči sem se izmuznil skoz zadnja vrata, nad katerimi ni nihče stražil, in s pomočjo svojega poznavanja nepriljudnih krajev ter urnosti svojih tovarišev naposled dospel do desetega miljnika.
Gregor Pobežin
Evzebij (Eusébios) se je uveljavil kot eden najpomembnejših krščanskih mislecev Konstantinove dobe in kot eden najvplivnejših krščanskih zgodovinopiscev, katerega delo je bistveno vplivalo na kasnejše pisce vse do konca antike in tudi še v srednjem veku. Rodil se je okoli leta 265 v palestinski Cezareji; njegov status ni povsem jasen, vendar se zdi verjetno, da je bil suženjskega stanu in da je prvotno služil znanemu Pamfilu, ki ga je vzel tudi v uk in ki se ga je Evzebij hvaležno spominjal s kasnejšo biografijo. V obdobju najhujšega preganjanja kristjanov med letoma 303–310 se je bil Evzebij prisiljen umakniti v Tiros, kasneje pa, ko je bil med preganjanjem zajet tudi Pamfil, se mu je pridružil v ječi. Po Konstantinovem prihodu na cesarski prestol so se za Evzebija stvari obrnile na bolje; s cesarjem je vseskozi vzdrževal tesne prijateljske stike in užival njegovo zaščito – cesarja je v izraz hvaležnosti pogosto poveličeval v svojih spisih, kar je šibka točka njegovega dela, saj je s tem pripomogel k njegovi nekritično izkrivenčeni podobi. Med letoma 313 in 315 je služboval kot škof v Cezareji, vendar je bil zaradi svoje spravljive drže v zadevi glede arijanskega spora, ko ni hotel izrecno obsoditi Arija, 637 tudi sam izobčen; na Nicejskem koncilu (leta 325) so ga rehabilitirali, čeprav se ni jasno odpovedal svojemu stališču glede spornega vprašanja. Umrl je okoli leta 340, kmalu po smrti svojega zaščitnika, cesarja Konstantina leta 337.
Evzebij je ustvarjal pod močnim vplivom neoplatonističnega filozofa Origena, 638 o čemer jasno priča tudi del njegovega sicer izjemno obsežnega literarnega opusa; pod že omenjenim Origenovim vplivom so izpod Evzebijevega peresa prišli spisi, posvečeni tekstološki in eksegetski dejavnosti, ti spisi so se žal ohranili le v kratkih izvlečkih, vendar je iz teh izvlečkov moč rekonstruirati približno vsebino in naslove teh del, npr. spisa z naslovom Vprašanja in odgovori v Evangelijih, iz katerega se je ohranil le en izpis, ali manj znano delo, namenjeno geografski razlagi639 Svetega pisma, od katerega pa se je ohranil le leksikalni del, ki prinaša popis svetopisemskih geografskih imen. Večina tega gradiva se je ohranila v zbirki komentarjev k Svetemu pismu z naslovom Verige (Catenae), ki ohranja fragmente iz eksegetskih del posameznih piscev (med drugimi tudi Origena).
Drugi pomemben del njegove literarne dejavnosti so apologetski spisi; že zgodaj je Evzebij skupaj s Pamfilom sestavil Origenovo Apologijo v petih knjigah, ki jim je Evzebij po Pamfilovi smrti dodal še šesto. Poleg te je kasneje sestavil vrsto pomembnih apologetskih del, med katerimi velja omeniti Evangelijsko pripravo v 15 knjigah in Pripravo na Evangelij v 20 knjigah, v katerih se je lotil polemične razprave o razmerjih med poganskim in krščanskim svetom, med grško in hebrejsko filozofijo ipd; v delu Priprava na Evangelij Evzebij dokazuje podrejenost grškega izročila hebrejskemu in ujemanje nekaterih dognanj v grški filozofiji s svetopisemskimi resnicami. V teh spisih je avtor dokazal bogato poznavanje del in avtorjev, s katerimi polemizira: Platona, Aristotela idr.
Morda najpomembnejši del Evzebijevega literarnega ustvarjanja, ki mu je prinesel sloves enega najpomembnejših krščanskih zgodovinopiscev, pa je njegova zgodovinopisna dejavnost. Okrog leta 303 je Evzebij objavil delo Kronološke preglednice (gr. Khronikoí kánones) 640 v dveh knjigah; v tem delu je avtor po splošnem, a izčrpnem uvodu v prvi knjigi, v katerem je opozoril na uporabo kakovostnih (čeprav pogosto mlajših) virov, v drugi knjigi sestavil vrsto kronoloških tabel, v katerih je navajal sezname vladarjev in zgodovinske podatke iz različnih obdobij od Abrahamovega rojstva641 do leta 328. S tem je oblikoval celovit pregled zgodovine različnih ljudstev, npr. Hebrejcev, Egipčanov, Grkov in Rimljanov. Delo je v izvirniku ohranjeno žal le v fragmentih, v celoti pa je ohranjen prevod v armenski jezik in del Hieronimove642 proste predelave Kronoloških preglednic, ki jih je prevedel in sam nadaljeval do leta 378. Delo je postalo temelj za poznejšo grško in latinsko kronografijo in je še danes neprecenljive vrednosti, saj so podatki v njem izjemno natančni in še vedno služijo kot aktualen zgodovinski vir.
Precejšen del Evzebijevega opusa predstavljajo dela, posvečena cesarju Konstantinu, s katerim je bil, kot že rečeno v dobrih odnosih; Konstantin je Evzebiju nudil politično zaščito, ki jo je Evzebij poplačal z vrsto spisov o cesarju. Ti spisi sicer imajo zgodovinsko ozadje, vendar jih prežema panegiričen ton, zaradi česar je vprašljiva tudi njihova zgodovinska vrednost. Mednje spada Konstantinov življenjepis (Vita Constantini)v štirih knjigah, ki kaže naknadne popravke in dokumentarne vrivke, k delu pa je avtor priložil tudi primerek Konstantinovega nabožnega govorništva (postno pridigo iz leta 323), ki je sicer najbrž pristen, vendar ga je Evzebij verjetno vsaj nekoliko predelal. Zgodovinska vrednost del o Konstantinu je, kot že rečeno, kompromitirana, vendar je razumljivo, da je cesarja, ki ga je vseskozi ščitil, videl zgolj v dobri luči, kot pium caesarem.
Tudi Evzebijevo temeljno zgodovinsko delo (in prvo tovrstno zgodovinsko delo dotlej), Cerkvena zgodovina (Ekklesiastikè historía) v desetih knjigah, v kateri je predelal cerkveno zgodovino od začetkov do leta 324, 643 ni zgolj zgodovinske, temveč tudi apologetske narave; zastavljeno je precej epizodično in snov obravnava razdrobljeno, kar avtor posredno prizna v uvodu (1,5):
»Tu in tam sem torej zbral vse tisto, kar se mi je zdelo pomembno za pričujoče delo; kakor cvetov na livadi sem si nabral ustreznih odlomkov iz del starodavnih piscev in zdaj naj se lotim zgodovinske pripovedi …«
Delo je že takoj po objavi doživelo velik uspeh; kmalu po izidu ga je začel prevajati v latinščino Rufin, 644 ki je zgodovinsko snov sam nadaljeval do leta 395. Kljub apologetskemu značaju, ki Cerkveno zgodovino kot zgodovinopisni izdelek nekoliko premakne iz strogo zgodovinskega polja, pa je le-ta kljub temu neprecenljiva, zlasti zaradi bogate zbirke različnih pisnih virov in dokumentov, poleg tega pa gre za prvi tovrstni pregled zgodovine krščanstva, ki je domiselno vključen v neki obči zgodovinski okvir. S tem delom si je Evzebij prislužil laskavi vzdevek »oče cerkvene zgodovine«.
V prvi knjigi Cerkvene zgodovine je tale vsebina:
Želim popisati, kako so si skozi tok časa sledili sveti apostoli, in sestaviti pregled časov, ki so minili od dni našega gospoda Odrešenika vse do danes; obenem bi rad poročal o pomembnih dogodkih, ki so se, kakor pravijo, odvijali v zgodovini Cerkve. Prav tako bom naštel vse tiste, ki so vodili Cerkev in ji načelovali v najvidnejših škofijah in prav tako tiste, ki so iz roda v rod oznanjali božjo besedo, bodisi ustno bodisi v pisani besedi.
Pisati hočem tudi o vseh tistih – navajal jih bom po imenu in obdobju, v katerem so živeli –, ki so v navdušenju za nenehen napredek zašli tudi v velike zablode in so v varljivem prepričanju, da so prišli do novih spoznanj, pomagali uničevati Kristusovo čredo kakor divji volkovi.
Moj namen je tudi spregovoriti o številnih nesrečah, ki so prišle nad vse judovsko ljudstvo zaradi njihovega snovanja in zarot proti našemu gospodu Odrešeniku; zapisati hočem, kako so božjo besedo napadali pogani in opisati nravi tistih, ki so bili pripravljeni zanjo vedno znova vztrajati navkljub trpljenju v mukah in krvi […]
A na začetku moram pri modrih poprositi za dobrohotnost; priznam, nisem dorasel ali kos temu, da bi sestavil popolno zgodovinsko delo brez pomanjkljivosti. In ker sem se prvi lotil tovrstne zgodovinske snovi, bom skušal k njej pristopiti tako, kakor da stopam po samotni, neizhojeni poti.
Molim in upam, da mi bo Bog vodnik in da mi bo njegova moč v oporo, kajti sam niti ne zmorem najti stopinj tistih, ki so po tej poti stopali pred mano, razen morda na posameznih kratkih odsekih, v katerih so nam nekateri tako, nekateri zopet drugače posredovali opis časa in razmer, v katerih so živeli. Od daleč do nas prodirajo njihovi glasovi kakor luč bakle, odjekajo kakor s kakega visokega, vsem vidnega stolpa, opozarjajo nas, kod naj hodimo in nas usmerjajo, kam naj varno in mirno usmerjamo svoj korak.
Od njih sem torej nabral, nekaj tu, nekaj tam, vse tisto, kar se mi je zdelo bistvenega pomena za pričujoče delo; kakor cvetja na livadi sem si nabral ustreznih odlomkov iz del starodavnih piscev in zdaj naj se lotim zgodovinske pripovedi …
[…]
To delo se mi zdi še posebej pomembno zato, ker ne vem za nobenega drugega cerkvenega pisca, ki se je lotil tovrstne snovi; vsekakor upam, da bo v korist vsem tistim, ki so navdušeni za raziskovanje zgodovine. […]
Ko se je v skladu s prerokbo v Betlehemu v Judeji ob napovedanem času rodil Kristus, je bil Herod nemalo zaskrbljen, ko so k njemu prišli modreci z vzhoda vprašat, kje je pravkar rojeni kralj Judov; videli so namreč njegovo zvezdo in to je bil tudi razlog, da so prišli od tako daleč, kajti srčno radi bi se novorojencu poklonili kakor bogu. Herod je menil, da je njegova oblast v nevarnosti, zato je pri judovskih pravnih strokovnjakih povprašal, kje naj bi se po njihovem mnenju rodil Kristus.
Ko so mu povedali, da je po Mihovi prerokbi to mesto Betlehem, je v enem samem odloku ukazal v Betlehemu in njegovi okolici pobiti vse otroke mlajše od dveh let, kajti o takšni starosti novorojenca so mu pravilno povedali modreci, misleč, da bo, kakor je bilo tudi pričakovati, tudi Jezus deležen enake usode kot množica ostalih.
A ta naklep se ni uresničil; otroka so namreč v Egipt odnesli starši, ki jih je bil angel vnaprej posvaril o tem, kaj se ima zgoditi; o tem piše v Svetem pismu v Evangelijih.
Ob tem pa bi ne bilo odveč povedati, kaj se je zgodilo s Herodom zaradi njegovega zločina nad Kristusom in njegovimi vrstniki. Le malo zatem ga je namreč, še za življenja, zadela božja volja in mu dala spoznati, kakšna usoda ga čaka.
[…]
O tem, kako ga je zaradi zločina nad našim odrešenikom in ostalimi otroki zadela božja kazen in ga pahnila v smrt, bi bilo najbolje izvedeti pri zgodovinarju, 646 ki je v sedemnajsti knjigi Judovskih starožitnosti o njegovi smrti zapisal:
»Bog pa je Herodu naložil kazen za njegov zločin; njegova bolezen je napredovala – v telesu mu je vztrajno žarel ogenj, ki ni bil tako očiten tistemu, ki se ga je dotaknil, a mu je vendar povzročal strašne duševne muke. Strašno si je želel kaj zaužiti in nič se ni dalo odpomoči; po drobovju so se mu naredile razjede in mučile so ga zlasti hude bolečine v črevesju, povrh vsega pa mu je noge močila bistra, vodi podobna vlaga. Podobne težave so ga mučile v spodnjem predelu trebuha, celo spolni ud se mu je zagnojil, da so iz njega lezli črvi. Težko je dihal, še toliko težje pa je bilo, ker je moral hitro dihati in se je od njega širil neprijeten vonj. Mučili so ga krči po vseh udih, ki so mu dajali nadnaravno moč. Tisti, ki imajo dar in moč razuma, da znajo razložiti takšne pojave, so govorili, da je Bog naložil kralju to kazen zaradi njegovega brezboštva.
[…]
A čeprav se je boril s to boleznijo, se je še vedno oklepal življenja in še vedno čakal na odrešilno zdravilo in upal na ozdravitev. Šel je čez Jordan k vrelcem pri Kaliroi, ki se izlivajo v jezero Asfaltites, a v njih teče sladka pitna voda. Njegovi zdravniki so menili, da bi lahko v vročem olju ogreli vse njegovo telo, a ko so ga položili v kad, polno olja, so njegove oči postale motne kakor pri mrliču; ko so njegovi služabniki zagnali vik in krik, je zopet prišel k sebi. Zdaj je obupal nad rešitvijo: ukazal je med vojake razdeliti petdeset drahem in bogato izplačati tudi njegove generale in njegove najbližje. Vrnil se je v Jeriho in se vdal malodušju; tu se je domislil, da bi, kakor iz kljubovanja smrti, zagrešil še eno grešno dejanje. Ukazal je iz vse Judeje sklicati vse imenitne može v tako imenovani hipodrom in jih tam zapreti. Nato je poklical Salomo, svojo sestro, in njenega moža Aleksandra. »Vem, da se bodo Judje veselili moje smrti,« je dejal, »a če mi hočeta pomagati, me še lahko objokujejo in imam še lahko imeniten pogreb. Ko bom umrl, kar najhitreje pobijta te može, ki so sedaj pod stražo, da bo vsaka hiša v Judeji imela razlog, da me objokuje.««
[…]
K vsemu temu pisec doda, da je pred svojo smrtjo ubil drugega od svojih sinov in nato po vrsti dal pogubiti še tretjega, nato pa je v mukah izdihnil. Takšen je bil torej Herodov konec, ki je prejel pravično kazen za pomor otrok v Betlehemu, ki ga je bil ukazal, ko je snoval pogubo našega Odrešenika.
Marjeta Šašel Kos
Ne Zosim (Zósimos) sam ne drugi viri (tudi ne rokopisi) nam niso sporočili njegovega celega imena, niti njegovega rodnega mesta. Kratka oznaka o njem in njegovem delu se je ohranila v Biblioteki konstantinopelskega patriarha Fotija (Phótios, 9. stoletje), ki omenja, da je bil Zosim comes (svetovalec) in pred tem advocatus fisci (pravno izobražen visok uradnik na finančnem sodišču). Ime je bilo sicer razširjeno na območju Sirije in Palestine, in možno je, da je njegova družina izvirala iz tega prostora, vendar mnenje nekaterih, da bi bil zgodovinar Zosim ista oseba kot znani sofist in učitelj govorništva Zosim iz Gaze, ni prepričljivo. Letnici njegovega rojstva in smrti nista znani, vendar je zelo verjetno živel na prehodu iz 5. v 6. stoletje. Svojo Novo zgodovino (Néa historía) je napisal v začetku 6. stoletja, kar je razvidno iz nekaterih podatkov v njegovem delu v zvezi z obdavčenjem, za katerega navaja, da se je zgodilo v bližnji preteklosti. Domnevno naj bi umrl v zadnjih letih vladanja Anastazija (le-ta je umrl leta 518). Kaže, da ni doživel vlade Justinijana, ki je z osvajalnimi vojnami in reformami skušal ustaviti propadanje rimskega imperija; to obdobje je podrobno popisal Prokopij iz Cezareje.
Zanimivo je, da se npr. pohvalni govor cesarju Anastaziju pri Prokopiju iz Gaze (napisan okoli leta 510; poglavje 13) skoraj dobesedno ujema z besedilom pri Zosimu, kar kaže na tesne stike med njima in na njuno morebitno skupno širšo domovino, Palestino. Ta Prokopij je bil v Gazi učitelj govorništva, na čelu ugledne šole, kristjan, ki je med drugim pisal komentarje k Stari zavezi, ohranjena pa so tudi njegova pisma ter krajši retorični spisi, npr. parafraze iz Homerja. Mesta vzdolž vzhodne obale Sredozemskega morja od Aleksandrije do Antiohije niso bila izpostavljena vdorom raznih barbarskih plemen izza meja imperija in so prav v tem času doživljala velik razcvet; v njih so delovale dobre govorniške in pravniške šole. Pravniško šolo je očitno končal tudi Zosim, glede na to, da sicer ne bi mogel opravljati visoke službe na sodišču. Iz teh mest je izvirala vrsta znamenitih osebnosti, npr. okoli leta 500 rojeni Prokopij iz Cezareje ter Amijan Marcelin, Libanij (grški retor iz 4. stol.) in Joanes Malalas iz Antiohije (grški zgodovinar na prehodu iz 5. v 6. stoletje, avtor Svetovne kronike).
Zosim je bil zgodovinsko zelo razgledan, saj iz njegovega dela izhaja, da je poznal Herodota, Tukidida, Ksenofonta, Demostena in Polibija, ki ga je posebej visoko cenil, ter seveda zgodovinarje mlajše generacije, kot npr. Evnapija, Deksipa in Olimpiodorja, spise cesarja Julijana in Libanijeve govore ter vrsto drugih, od katerih so mu bili nekateri verjetno znani le posredno iz virov. Uporabljal je tudi dela starinoslovcev, poznal je mitološke zgodbe, odgovore preročišč in razna pesniška dela, medtem ko je bil bistveno slabše seznanjen z latinsko napisano literaturo. Na splošno je zelo visoko cenil izobrazbo in glavna ločnica med ljudmi mu je bila prav razlika med izobraženimi in neizobraženimi. Pomemben mu je bil socialni izvor ljudi, zato smemo domnevati, da je sam izhajal iz bogatega višjega srednjega sloja oziroma iz vrst mestne elite, saj je bila dobra izobrazba dostopna predvsem le bogatim in tudi obdavčenje pod Konstantinom in pozneje, ki ga Zosim graja, je občutil predvsem vladajoči mestni sloj (2,38; prim. 4,41). Latinsko je znal, saj je to med drugim zahtevala tudi njegova služba; večina zakonikov je bila še v 6. stoletju napisana v latinščini (npr. Codex Iustinianus). S pravno ureditvijo države oziroma predvsem tudi z njenim nefunkcioniranjem (podkupljivost, razni drugi prestopki ter razsipnost vladajočega sloja) je bil natančno seznanjen, čeprav žal ni znano, v katerem mestu je opravljal svojo službo na visokem sodišču. Ni izključeno, da je vsaj nekaj časa živel v Konstantinoplu, v katerem je poznal marsikakšno geografsko in kulturnozgodovinsko podrobnost. Tako npr. omenja, da je Konstantin že začel graditi novo mesto med trojanskim Sigejonom in starim Ilionom ter že dal postaviti del obzidja, kar lahko popotniki, namenjeni proti Helespontu, »še danes« vidijo, nato pa se je odločil za Bizanc zaradi njegove odlične lege (2,30,1). V istem in naslednjem poglavju Zosim poda kratek opis mesta in omeni poleg zgradb, ki jih je dal zgraditi Konstantin, npr. hipodrom in svetišče Dioskurov, katerih kipe je bilo mogoče občudovati še v Zosimovem času, tudi znamenitosti mesta od prej. Tako med drugim omenja Afroditino svetišče, pristanišče Neorion in mestna vrata pri stebrišču, ki ga je bil dal zgraditi Septimij Sever potem, ko je do mesta postal prizanesljivejši in mu spregledal podporo, ki jo je nudilo njegovemu nasprotniku Pesceniju Nigru. 647
Iz vsebinskih poudarkov v Zosimovem delu lahko sklepamo, da ni nikdar prestopil mej rimskega imperija in da je bil redko tudi v provincah zahodnega, latinsko govorečega dela imperija. V teku 5. stoletja je del tega ozemlja, predvsem rensko-obdonavska meja in Britanija ter del severne obale Afrike, prešel pod barbarske vladarje in je bil za imperij izgubljen. Prostor, ki je bil Zosimu bližji in bolj znan in katerega središče je bilo v Konstantinoplu, so bili predvsem Egipt, Mezopotamija, Mala Azija in Ilirik z Makedonijo in Ahajo. Za noben kraj ne omenja, da bi kdaj v njem živel ali ga obiskal, pač pa na nekaterih mestih zapiše, da se nekaj dogaja ali je mogoče videti »še dandanašnji«, npr. sledove opustošenja, ki je prizadelo celo Bojotijo in druge grške predele, čez katere so vdrli Goti pod Alarihom, razen Teb in Aten (5,5,7), ali sveti ogenj, ki se »še danes« kaže ob času ljudskih shodov nad Afroditinim svetiščem v Afaki med Heliopolo in Biblom v Egiptu (1,58,1).
Kot izhaja iz ohranjenih rokopisov, je Zosimovo zgodovinsko delo nosilo naslov Nova zgodovina, zgodovina polpreteklega in Zosimu sočasnega obdobja (Néa historía), medtem ko Fotij omenja »Novo izdajo« (Néa Ékdosis), kar bi pomenilo, da je delo izšlo v dveh neenakih izdajah. O tem ni mogoče presojati, ker je imel Fotij enako izdajo, kot jo imamo na razpolago danes, ni pa izključeno, da je ohranjena nekoliko okrajšana verzija Zosimovega dela. Njegova zgodovina je torzo, ker je ni uspel končati. Za cilj si je postavil napisati zgodovino imperija s poudarkom na polpretekli zgodovini. Dobo republike in imperija do 3. stoletja je opisal le na kratko, izčrpneje je prikazal 3. in 4. stoletje do leta 410, ko se delo kot odrezano konča tik pred Alarihovo osvojitvijo Rima. Njegov vzornik je bil Polibij, kar je poudaril na začetku svoje Zgodovine. Ker njen konec ni ohranjen, ni povsem jasno, kako je hotel prikazati propad rimskega imperija, vsekakor pa mu je veliko prelomnico predstavljala smrt cesarja Julijana, ki je bil zadnji zagovornik poganstva (3,32). Po njegovi smrti se je prvič zgodilo, da so Perzijci imperiju odvzeli del njegovega teritorija.
Nova zgodovina je razdeljena na šest knjig:
Na koncu prve knjige je velika lakuna, ki jo je verjetno povzročila cenzura nekega krščanskega prepisovalca, šesta pa je prekinjena pri 13. poglavju in se konča tik pred padcem Rima, ki ga je leta 410 oblegal Alarih. Usodnosti tega dogodka so se sodobniki boleče zavedali, kar se posebej odraža v delih sv. Avguština in Orozija. Fragmentarnost Zosimovega dela se kaže predvsem proti koncu Zgodovine, za katero je sicer v celoti opazno, da ni bila nikdar dokončana. Zosimov cilj je bil bralcu ponuditi kratko in jasno zgodovino rimskega imperija, vendar je v drugem delu vse polno daljših epizod (npr. Julijanov pohod proti Perzijcem ali Teodozijev boj proti barbarom po močvirjih na območju Tesalonike, 4,48), ki so sicer zelo zanimive, vendar rušijo koncept dela. Opisi bojev so zelo retorično obarvani, njegova kronologija je nenatančna, zgolj v okvirih vladanja posameznega cesarja. Fotij je pohvalil njegov stil pisanja, vendar izrecno omenja, da je le okrajšal Zgodovino (Hypomnémata Historiká v 14 zvezkih) Evnapija iz Sard (okoli 345–420). Po Teodoziju, s katerim Evnapij neha, je Zosim kot glavni vir uporabil Olimpiodorja (Historikoí Lógoi v 22 knjigah). Med obema so tri leta razlike (Evnapij konča leta 404, Olimpiodor začne na prelomu 407/8), kar se pri Zosimu odraža v lakuni v peti knjigi med poglavjema 25 in 26. Olimpiodor je bolj kot Evnapij naklonjen barbarom, kar se, zanimivo, pozna tudi v Zosimovi Zgodovini. Zosimovega vira oziroma virov za dobo od Avgusta do Avrelijana ni mogoče ugotoviti, morda je bila to izgubljena Zgodovina cesarjev iz 3. stoletja. Celotna zasnova in izvedba dela kot tudi vrsta samostojnih sodb o dogodkih in zgodovinskem razvoju je avtorjev lastni doprinos.
Ko se je Polibij iz Megalopolisa odločil, da zgodovinskemu spominu preda oris znamenitih dejanj svojega časa, se mu je zdelo prav, da skozi dogodke same pokaže, da si Rimljani, ki so se nenehno spopadali s sosednjimi ljudstvi, v 600 letih po ustanovitvi mesta niso pridobili oblasti nad velikim ozemljem, ampak se je potem, ko so si podredili majhen del Italije in ga izgubili po Hanibalovem prehodu v Italijo in porazu pri Kanah ter so zrli sovražnike, ki so napadali obzidje samega Rima, sreča tako zelo obrnila njim v prid, da so v manj kot 53 letih osvojili ne le celotno Italijo, ampak tudi Afriko; že so na zahodu pokorili tudi Iberijce, ker pa jih je gnala želja po še večji oblasti, so prečkali Jonsko morje, premagali Grke in vzeli oblast Makedoncem, njihovega kralja pa so živega zajeli in ga pripeljali v Rim. Vzrokov za to ne bi nihče mogel pripisovati človeški moči, pač pa bodisi nuji, ki jo je narekovala Usoda, bodisi ponovni ciklični vzpostavitvi položaja planetov, bodisi božji volji, ki je naklonjena našim dejanjem, če so le pravična. Ti dejavniki namreč za prihodnost predstavljajo nek vzorčni niz vzrokov in ljudi, ki pravilno presojajo razmere, navdajo s prepričanjem, da je vodenje svetovnih razmer v rokah neke božje previdnosti, in sicer tako, da tedaj, kadar ta navdaja srca ljudi z navdušenjem, razmere doživljajo razcvet, ko pa bogovom niso več povšeči, doživijo zaton in dosežejo stanje, kakršnemu smo priča dandanes. Glede razmer, o katerih govorim, pa je treba dati nekaj natančnejših pojasnil.
Potem ko je Besos umoril Dareja, se je Aleksander po uspehih v Indiji vrnil nazaj v Babilon in tam umrl; tedaj je bila makedonska nadoblast razdeljena na več kneževin, te so jo oslabile z nenehnimi medsebojnimi vojnami, usoda pa je Rimljanom dala oblast nad preostalim delom Evrope. Vkorakali so v Azijo in začeli vojni s pontskimi kralji in z Antiohom, nato pa še z vladarji Egipta; in dokler se je na oblasti držala aristokracija, so iz leta v leto širili svoj imperij, kajti konzuli so kar tekmovali, kdo bo z uspehi prekosil drugega. Ko pa so državljanske vojne med Sulo in Marijem in pozneje med Julijem Cezarjem in Pompejem Velikim spodkopale republiko, so Rimljani vzeli veljavo aristokraciji in za absolutnega vladarja izvolili Oktavijana; njegovi volji so zaupali vodenje celotne politike, pri tem pa niso pomislili, da so postavili na kocko upe vseh ljudi in da so ogrozili ta veliki imperij s tem, ko so ga zaupali nagnjenju in neomejeni oblasti enega moža. Če bi se namreč odločil za zmerno in pravično vladanje, bi ne mogel zadostiti potrebam vseh, ker bi tistim, ki so najbolj oddaljeni, ne mogel nemudoma priskočiti na pomoč, niti bi ne mogel najti toliko upraviteljev, ki jih bo sram, da niso izpolnili svoje naloge, in bi sploh ne mogel najti skupnega jezika s tolikimi značajsko različnimi ljudmi. Če pa bi podrl meje kraljevske oblasti in bi postal tiran, ki bi spodkopaval obstoječe politične ustanove, ki bi mirno trpel prestopke, ki bi kupoval pravico za denar in bi svoje podrejene imel za sužnje (in takšna je bila večina cesarjev, pravzaprav skoraj vsi, razen redkih izjem), potem je na vsak način nujno, da takšna neobrzdana moč vladarja pomeni skupno nesrečo. Tak vladar šteje prilizovalce za vredne darov in časti in ti se povzpnejo do najvišjih političnih funkcij, zmerni in v javno življenje nevključeni možje, ki si ne izberejo enakega načina življenja, pa so upravičeno ogorčeni, ker niso deležni enakih privilegijev; prav zato države pretresajo prevrati in nemiri, in če se s političnimi in vojaškimi položaji okoriščajo pokvarjeni državni uradniki, to državljanom v mirnem času greni življenje in jih žalosti, vojakom v vojnah pa jemlje pogum.
Najdaljše obdobje človeškega življenja je enako obdobju med tema praznikoma; temu obdobju Rimljani pravijo saeculum. Ta pomaga pri zdravljenju kuge, jetike in drugih bolezni. Njegov izvor pa je naslednji. Valezij, iz katerega izvira rod Valerijcev, je med Sabinci užival velik sloves. Pred svojo hišo je imel gaj z zelo velikimi drevesi. Ko je vanje udarila strela in so pogorela, ni vedel, kaj neki naznanja ta strela; in ko sta njegova otroka zbolela, se je obrnil tako na zdravnike kot tudi vedeže. Ti so mu glede na način, kako je ogenj padel, prerokovali, da so bogovi jezni, zato jih je Valezij modro poskušal pomiriti z daritvami. On sam in žena sta se bala in ker je vsak trenutek pričakoval smrt otrok, se je vrgel na kolena pred Vesto in obljubil, da ji bo žrtvoval dve duši namesto otrok, in sicer sebe in mater otrok. Ko pa se je zazrl v požgani gaj, se mu je zazdelo, da sliši glas, ki je veleval, naj otroka odpelje v Tarent, tam na ognjišču Plutona in Prozerpine segreje vodo iz Tibere in jo da piti otrokoma. Ko je to slišal, je začel še bolj obupavati nad rešitvijo otrok. Tarent je bil namreč daleč, na drugem koncu Italije, in tam vode iz Tibere ni bilo na voljo. Malodušje ga je obhajalo tudi zato, ker je slišal, naj se voda zagreje na oltarju podzemskih božanstev. […]
2,4 Ko so po tem leta 502 po ustanovitvi mesta pritisnile bolezni in vojne, je senat sklenil poiskati rešitev pred nesrečami v Sibilinih prerokbah; ukazal je deseterici za to nalogo postavljenih mož, naj raziščejo prerokbe. Ko pa so strokovnjaki povedali, da se bo nesreča končala, če žrtvujejo Plutonu in Prozerpini, so poiskali primeren kraj in ga posvetili Plutonu in Prozerpini … ko je bil Mark Popilij četrtič konzul. Ko je bil obred končan in so bili rešeni stiske, so oltar znova skrili; postavili so ga nekam na konec Marsovega polja. To žrtvovanje so potem vrsto let zanemarjali, ko pa so se nanje znova zgrnile nevšečnosti, je praznovanje obnovil Oktavijan Avgust … ko sta bila konzula Lucij Cenzorin in Manij Manilij Puelij; običaj je razložil Atej Kapiton, o času, ko naj bi se opravljala daritev in obhajal praznik, pa je poizvedela petnajsterica mož, ki jim je bila zaupana naloga, da pazijo na sibilinske prerokbe. Za Avgustom je praznik obhajal Klavdij, ki pa sploh ni upošteval predpisanega obdobja. In ko ga je za njim obhajal Domicijan, ki se na Klavdija ni oziral, ampak je računal leta od tedaj, ko je praznik obhajal Avgust, se je zdelo, da se drži običaja, kakor je bil predpisan od samega začetka. Stodeset let za njimi je ta isti praznik obnovil Sever skupaj s svojima sinovoma, Antoninom in Geto, ko sta bila konzula Hilon in Libon. […]
2,7 Dokler so torej – kakor pravi božji izrek in kot je tudi res – vse to opravljali v skladu s prerokbo, je bil rimski imperij varen in Rimljani so imeli v svojih rokah oblast nad tako rekoč celotnim znanim svetom; ko pa se je Dioklecijan odrekel cesarski oblasti in so praznik zanemarili, je imperij v kratkem času propadel in se neopazno v veliki meri pobarbaril, kakor so pokazali dogodki. Da je to res, hočem dokazati tudi na osnovi kronologije. Od Hilonovega in Libonovega konzulata, ko je Sever praznoval stoletne igre, pa vse do takrat, ko je Dioklecijan postal devetič konzul, Maksimijan pa osmič, je preteklo 101 leto; takrat je Dioklecijan iz cesarja postal navaden državljan in Maksimijan je storil isto. Ko pa sta bila Konstantin in Licinij tretjič konzula, se je dopolnilo obdobje 110 let, ko bi bilo treba v skladu z običajem obhajati praznik. Ker pa so ga zanemarili, je bila nujna posledica, da smo se znašli v sedanjem nesrečnem položaju. […]
Čeprav pri Zosimu okoliščine Vetranionove uzurpacije niso prikazane tako kot v drugih virih, je bil zelo verjetno to zgolj politični manever, s katerim je Vetranion skušal onemogočiti pravemu uzurpatorju Magnenciju, da bi se polastil vse oblasti. Vetranion je bil namreč naklonjen hiši Konstantina Velikega. V prid tej razlagi govori tudi pri Zosimu navedeno dejstvo, da ga Konstancij ni dal ubiti, kot so vsi legitimni cesarji običajno takoj storili z uzurpatorji, temveč ga je rešil pred vojaki in poslal v Britanijo. Drugi viri pa celo poročajo, da ga je cesar javno nagovoril kot »očeta«. 649
2, 44 Ko je Konstancij na vzhodu začel vojno proti Magnenciju, je prišel do sklepa, da se mora najprej na nek način spoprijateljiti z Vetranionom, ker bi se potemtakem v preostalem času vojne ne vojskoval z dvema samodržcema, ampak z enim. Tudi Magnencij se je trudil, da bi se spoprijateljil z Vetranionom in se z njim podal v vojno proti Konstanciju. Oba sta s tem namenom k poslala glasnike Vetranionu; ta je sklenil, da se raje pridruži Konstanciju kot Magnenciju. Ko so se Magnencijevi poslanci vrnili, ne da bi kaj opravili, je Konstancij navijal za to, da bi se obe vojski združili in skupno začeli vojno proti Magnenciju. Vetranion je pritrdil Konstancijevemu mnenju in stopila sta na govorniški oder, ki je bil pripravljen za to priložnost. Konstanciju je zaradi plemenitega porekla pripadla pravica, da je spregovoril prvi; vseskozi je v govoru vojake spominjal na očetovo velikodušnost in na prisege, ki so jih dali, da bodo vdani tudi njegovim sinovom. Govoril je, da ne smejo dovoliti, da bi jo Magnencij odnesel brez kazni, Magnencij, ki je morilec Konstantinovega sina, s katerim so se trudoma borili v mnogih vojnah in bili nagrajeni z zelo velikimi darovi. Ko so to slišali vojaki, podkupljeni z obiljem daril, so zakričali, da je treba kraljevsko oblast očistiti odvečnih primesi; obenem so Vetranionu slekli obleko in ga kot navadnega civilista zvlekli z odra. Konstancij ni dovolil, da bi mu storili kaj žalega; podaril mu je življenje in ga dosmrtno poslal v Bitinijo. Nekaj časa je živel tam še brez pooblastil, nato pa je umrl. […]
3, 32 Sedaj, ko sem se znašel na tej točki svoje zgodovine, mi je prišlo na misel, da bi preletel pretekle čase in raziskal, ali so Rimljani kdaj klonili pred drugimi in jim odstopili katero od svojih pridobitev ali če so sploh prenesli, da ima kdo drug v rokah nekaj, kar je bilo enkrat po njihovo oblastjo. Potem ko je Lucij Lukul premagal Tigrana in Mitridata in kot prvi rimskemu imperiju priključil ozemlja tja do centralne Armenije in poleg tega še Nizibis z okoliškimi utrdbami, je Pompej Veliki kronal te njegove uspehe z mirom, ki ga je uveljavil sam, je Rimljanom utrdil to pridobitev. Ko pa so se znova uprli Perzijci, je senat izbral Krasa za vojskovodjo z neomejenimi pooblastili, ki je s svojim nasiljem Rimljanom nakopal sramoto, bil je zajet v bitki in je umrl med Perzijci; tedaj je mesto vojskovodje prevzel Antonij, ki je bil zaljubljen v Kleopatro in je svojo nalogo vojskovodje opravljal brezbrižno in malomarno. Tudi ta je umrl, potem ko je zagrešil dejanja, nevredna Rimljana, vendar pa Rimljani kljub tem izgubam niso izgubili nobenega od teh krajev. Ko je republika prešla v cesarstvo in je Avgust postavil mejo rimskega cesarstva na rekah Tigris in Evfrat, tudi to ni pripeljalo do izgube tega področja. Dosti časa kasneje, ko je cesar Gordijan začel vojno s Perzijci in je padel sredi sovražne dežele, si Perzijci niti po tej zmagi niso prisvojili nobenega dela, ki je bil pod rimsko nadoblastjo in prav tako ne potem, ko je cesarsko oblast prevzel Filip in je s Perzijci sklenil na moč sramotno premirje. Ko je kmalu za tem perzijski ogenj zagorel z vso silo, ko je bila s silo zavzeta Antiohija in je perzijska vojska prodrla vse do vrat Kilikije, se je proti njim podal cesar Valerijan; padel je Perzijcem v roke, vendar pa si še niso drznili razglasiti te dežele za sebi podrejene. Edino smrt cesarja Julijana je bila dovolj, da smo jih izgubili in rimski cesarji vse do danes niso bili zmožni dobiti nazaj niti koščka teh ozemelj; še več, v kratkem so izgubili večino ljudstev, od katerih so ena postala samostojna, druga so se podredila barbarom, tretja pa so se umaknila v odročnejše predele. To bo v teku nastajanja spisa pojasnjeno ob posameznih dogodkih.
Gregor Pobežin
Prokopij (Prokópios) iz Cezareje je zadnji pomembni grški zgodovinopisec, ki popolnoma uteleša duha in stanje svoje dobe; v bizantinskem prostoru, ki se je pod Justinijanovo vladavino v mnogih pogledih zelo spogledoval z idejo o vnovičnem velikem, močnem rimskem cesarstvu, se je tudi Prokopij v marsikaterem pogledu nostalgično oziral v preteklost. Vendar Justinijanove reforme in ozemeljska osvajanja niso mogla povrniti nekdanje moči rimskega cesarstva; prihodnost je pripadala novi kulturi in novi dobi – in tudi pisec, ki se je že znašel na pragu srednjega veka, je razpet med zgodovinopisno tradicijo preteklih stoletij ter novo, svežo kulturo, ki je prevevala prostor Justinijanove države.
Prokopij se je rodil ob koncu 5. stoletja (med 490 in 507) v narodnostno mešani in kulturno živahni Cezareji v Palestini. O njegovem življenju je na voljo razmeroma malo gotovih podatkov, ki jih je bilo treba večinoma izluščiti kar iz avtorjevih del; po dokončanem študiju retorike in prava (izobraževal se je v Gazi in kasneje v Bizancu) je dobil pomembno službo tajnika (consiliarius) pri Justinijanovem generalu Belizarju, enemu najpomembnejših bizantinskih vojskovodij, ki se je odlikoval v vseh pomembnejših vojaških kampanjah med Justinijanovo vladavino. Prokopij je spremljal Belizarja na njegovih vojnih pohodih; udeležil se je že kampanje proti Perzijcem (leta 530 je prisostvoval bitki pri Darasu), po sklenjenem miru s Perzijci (532) se je z Belizarjem udeležil pohoda proti Vandalom v Afriki (533–536), nato proti Gotom v Italiji (536–540). Po letu 540 se je verjetno zadrževal v Bizancu; tu je najbrž kmalu začel z delom na svojem temeljnem delu, Zgodovini vojn (Hypèr tôn polémon lógoi). Pri tem je Prokopiju poleg lastnega položaja in ugleda (po vrnitvi v Bizanc je dobil tudi častni naziv illústrios) 650 zelo pomagalo tudi tesno poznanstvo z Belizarjem, ki ga je Prokopij v svojih delih upodobil z veliko mero naklonjenosti. 651
Prokopijevo temeljno in najpomembnejše delo, Zgodovina vojn, je verjetno nastajalo vsaj deset let, od 540–541; v teh letih je Prokopij sestavil sedem knjig, nekoliko kasneje, verjetno okoli leta 543, pa je avtor dodal še osmo knjigo. Zgradba celotnega dela je zasnovana po kriteriju geografskih enot, znotraj katerih so posamezni dogodki obravnavani po kronološkem zaporedju:
Vsebinsko je Prokopij pravzaprav presegel naslov svojega dela, saj je v »zgodovinski pregled vojn« vrinil tudi epizode povsem nevojaške vsebine, npr. zelo plastični prikaz vstaje Nika, 652 izbruh kuge v Bizancu itn. Osma knjiga, ki jo je Prokopij dodal naknadno in o kateri se izrazi, da gre za »pisano zgodovino«(historía poikíle), predstavlja svojevrstno rekapitulacijo dela; poleg nekaterih geografskih opisov namreč vsebuje opise zadnjih dogodkov v Aziji, Afriki in Italiji, zaključi pa se z opisom propada gotske države v Italiji.
Poglavitni predmet Prokopijeve Zgodovine so vojaške kampanje, ki jih je Justinijan začel na različnih interesnih področjih Bizanca in ki so jih bolj ali manj spretno vodili njegovi vojaški poveljniki, predvsem Belizar in Narzes. Kljub uvodnim besedam, da je namreč »Prokopij iz Cezareje napisal zgodovino vojn, ki jih je rimski cesar Justinijan vodil zoper barbare na vzhodu in na zahodu«, pa Justinijan v njegovi zgodovini ne zavzema osrednje vloge; poglavitna osebnost Zgodovine je namreč Belizar, ki ga je Prokopij opisal v nekritično povzdignjeni podobi. To avtorjevo povzdigovanje Belizarja sicer ni grobo in vsiljivo, vendar pa je njegova posledica nerealno zmanjšana vloga drugih osebnosti tega obdobja, ki so pomembno vplivale na potek dogodkov, zlasti vojskovodij, ki jih bralec v primerjavi z Belizarjem doživlja kot minorne figure. Tolikšna centralizacija pozornosti na eni sami osebi je škodljiva tudi zato, ker bralec kljub sistematičnemu pregledu vojaških kampanj, ki jih je sprožil Justinijan, v resnici ne more dobiti pregledne informacije o celotni cesarski politiki Justinijanovega obdobja, saj avtor te teme nikjer ne načne neposredno.
Vsaj delno pojasnilo za to, da avtor Justinijanu v Zgodovini vojn odreka pozornost, lahko najdemo v naslednjem Prokopijevem delu, v t. i. Tajni zgodovini (Historía arkána), ki jo danes na splošno poznamo predvsem pod naslovom Neobjavljena zgodovina (Anékdota). 653 V tem delu, ki je pravzaprav zasnovano kot deveta knjiga Zgodovine vojn, je Prokopij izrazil ves svoj odpor do Justinijanove avtokratične, tiranske vladavine, ki jo je podpiral z ogromnim, pogoltnim državnim aparatom. Tajna zgodovina bi se prav zlahka imenovala tudi »temna plat zgodovine«, tj. zgodovine Justinijanovega obdobja; podatki, ki jih Prokopij niza v tem delu, namreč predstavljajo vse negativne plati Justinijanove vladavine, ki se jih nepoučeni bralec poznejših rodov preprosto ne bi mogel zavedati. Pogled teh bralcev na »temne plati«, ki jih je Prokopij želel izpostaviti, so namreč zastirali mnogi bleščeči dosežki Justinijanove vladavine, npr. velika osvajanja na vzhodu in zahodu, prenovljena zakonodaja, čudovite zgradbe – med njimi slavna cerkev Svete Modrosti (Hágia Sophía) itd. Ob vsem tem kasnejša zgodovina po Prokopijevem mnenju ne bi mogla prav oceniti, da so velika osvajanja povsem izpraznila državno blagajno, da je Justinijan, véliki zakonodajalec, vladal absolutistično in s pomočjo ogromnega represivnega aparata, da je bil skupaj s svojo ženo, cesarico Teodoro, tvorec mnogih intrig in dvornih spletk. V tem delu je Prokopij mnogo bolj kritičen tudi do Belizarja, predvsem pa do njegove žene Antonine, ki jo slika kot enako spletkarko, kakor je bila Teodora; Belizar, ki je v Zgodovini vojn nastopal kot malodane nepremagljiv gospodar lastnih in tujih vojská, pred svojo ženo Antonino »ni mož, temveč zvest suženj« (Neobj. zgod. 4).
Do marsikaterega podatka v Neobjavljeni zgodovini velja biti zadržan in prav gotovo je na mestu vprašanje, koliko je Prokopij dovolil svojim lastnim predsodkom vplivati na oblikovanje podatkov, vendar kljub temu ne moremo mimo dejstva, da Anékdota predstavlja popolnoma drugačen uvid v razmere v Justinijanovi dobi, s katerim je avtor sam brez dvoma ogromno tvegal – ne le neposredno, ker bi se moral bati samega Justinijana, temveč morda še toliko bolj zaradi ocene o potvarjanju podatkov, ki bi mu jo utegnila prinesti kasnejša doba.
Prokopijevo tretje zelo pomembno delo, O zgradbah (Perì ktismáton, lat.De aedificiis), je Prokopij verjetno sestavil po (Justinijanovem) naročilu in ga dokončal okoli leta 554. Pregled imenitnih stavb, ki jih je dal Justinijan postaviti do tedaj, je pravzaprav panegirično delo v šestih knjigah, v katerem Prokopij ob opisu veličastnih »Justinijanovih« zgradb tudi nekritično povzdiguje vlogo cesarja. Zaradi pretirano hvalilnega tona, ki mestoma že presega mejo verjetnega (kar pa je morda tudi bil Prokopijev namen), delo nima prave zgodovinske vrednosti, vendar predstavlja dragocen pregled arhitekturnih dosežkov v Bizancu in v drugih mestih bizantinskega cesarstva.
Nazorsko Prokopij še omahuje med starim in novim svetom; čeprav kristjan, se še vedno ni mogel odpovedati nekaterim (poganskim) miselnim vzorcem antike, predvsem konceptu Usode (Týkhe), ki ga je med starejšimi zgodovinopisci jasno opredelil Polibij. Prokopij tako sicer verjame v Boga kot najvišje dobro, vendar je nazadnje Usoda tista, ki ljudem vlada in usmerja njihova življenja; ta dvojni sistem »verovanja« jasno izdaja svojevrstno duhovno krizo izobraženskih krogov v Justinijanovem času.
Prokopijevo delo, ki je bilo odkrito in objavljeno šele v obdobju humanizma, je s svojim intenzivnim čustvenim značajem ter barvitostjo vznemirjalo vrsto evropskih, zlasti italijanskih in francoskih pisateljev in pesnikov, ki jih je navdihoval zlasti romantični lik Belizarja: med najbolj znanimi je npr. Voltaire, ki je napisal Anekdote o Belizarju (Anecdotes sur Bélisaire, 1767). Zgodovina vojn je svoj odmev našla tudi v slovenski literaturi; po Prokopijevi predlogi je v to obdobje snovno segel F. S. Finžgar z romanom Pod svobodnim soncem, v katerem pa kot najbolj vidna bizantinska vojaška osebnost ne nastopa Belizar, temveč Hilbudij, razmeroma nepomemben bizantinski poveljnik, ki ga Prokopij v svoji Zgodovini vojn omenja le mimogrede.
Prokopij iz Cezareje je napisal zgodovino vojská, ki jih je rimski cesar Justinijan vodil zoper barbare na vzhodu in na zahodu, in sicer je navedel vsak dogodek posebej, da ne bi tok časa zabrisal spomina na veličastna dejanja in jih zagrnil v pozabo. Po njegovem mnenju bo spomin na te dogodke velikega pomena in nadvse koristen sodobnikom, pa tudi poznejšim generacijam, če bi človeštvo v bodoče spet kdaj zašlo v podobno stisko. Kajti državniki, ki nameravajo začeti z vojno ali se kako drugače pripravljajo na boj, lahko iz opisa podobne zgodovinske situacije izluščijo zase dvojno korist: tak opis jim jasno razodeva, kam je nekdaj njihove prednike privedla njih bojevita natura, hkrati pa bodo našli – vsaj tisti, ki znajo modro preudariti – v njem tudi skrit namig, kakšen utegne biti neogiben izid aktualnega zapleta dogodkov.
Poleg tega se je avtor zavedal, da je on bolj kot kdo drug poklican, da popiše zgodovino teh dogodkov, če ne iz drugih razlogov, že zgolj zategadelj, ker je bil določen za tajnika komandantu Belizarju in je kot tak skoraj vse dogodke, ki jih opisuje, videl na lastne oči.
Avtorjevo mnenje je, da se govorniku poda domiselnost, pesnika diči dar fabuliranja, zgodovinarja odlikuje resnicoljubnost. Ker se je dosledno držal tega načela, ni model zamolčati zablod niti svojih najožjih prijateljev, ampak je skrbno zabeležil vse, kar koli jih je doletelo, pa najsi je bil to zanje uspeh ali neuspeh.
Nepristranski bralec bo priznal, da v vsej svetovni zgodovini ni mogoče najti nič večjega in nič pomembnejšega od dogodkov, ki so se odigrali v teh vojskáh. Zakaj v njih so se dogajale tako nenavadne stvari, da presegajo vse, o čemer smo kdaj slišali; v tem mi bodo pritrdili vsi, razen tistih, ki že a priori dajejo prednost preteklim časom in odrekajo sleherno pomembnost sodobnim dogodkom. Tako npr. nekateri današnje vojake prezirljivo imenujejo »lokostrelce«, bojevnikom pradavnih časov pa hočejo vzeti tako veličastne nazive kot »borci prve linije«, »ščitonosci« in podobno. Ti ljudje so prepričani, da vrline starih časov danes ne živijo več; takšno mnenje pa je skrajno nevzdržno in dokazuje popolno nepoznavanje predmeta. Tem ljudem sploh ne pride na misel, da pozna lokostrelce tudi Homer in da se celo norčuje iz njihovega naziva, da pa Homerjevi lokostrelci niso jezdili konj, niti niso nosili kopja, niti jih ni varoval ščit, niti jim ni nobeno drugo sredstvo ščitilo telesa, marveč so hodili v boj peš in so si morali iskati kritje bodisi za ščitom kakega tovariša bodi za nagrobno gomilo; iz tega kritja se v primeru poraza niso mogli rešiti z begom, v nasprotnem primeru pa tudi niso mogli navaliti na bežečega sovražnika, saj se sploh nikoli niso mogli spustiti v odprto bitko, ampak so vedno imeli neprijeten občutek, kot da kradejo zmago tistim, ki so se udeležili samega spopada. Njihova vojaška taktika je bila sploh sila primitivna: tetivo so napeli proti svojim prsim in nato sprožili puščico, ki pa tistemu, ki ga je zadela, ni prizadejala večje rane ali škode. Takšna je bila lokostrelska umetnost v preteklih časih. Nasprotno pa gredo sodobni lokostrelci v boj opremljeni s ščiti in obuti v golenke, ki jim segajo do kolen. Ob desnem boku jim visijo strelice, ob levem meč. Nekateri nosijo poleg tega s sabo še kopje, na ramenih pa majhen ščit brez ročaja, ki jim krije vrat in obraz. Vsi so bolj ali manj izurjeni jezdeci in znajo med naglim dirom prožiti puščice na levo in na desno in so zmožni ustreliti zasledujoče in bežeče sovražnike. Tetivo napnejo izpred svojega obraza v smeri, ki je nasprotna desnemu ušesu; puščico sprožijo s takšno silo, da zadetega doleti neizbežna smrt in da njenega pritiska ne more zadržati niti ščit niti oklep. – Nazadnje pa se ti še najdejo ljudje, ki vseh teh dejstev nočejo upoštevati in so slepo zaverovani v sivo davnino in poveličujejo pretekle čase, sodobne iznajdbe pa prezirajo. Vendar vse njihovo podcenjevanje ne more ovreči trditve, da so se v teh vojnah odigrali dogodki, ki po svoji veličini in pomembnosti zasenčijo vse prejšnje.
S svojo zgodovino bom posegel malo nazaj, in sicer bom pripovedoval, kaj vse se je pripetilo Rimljanom in Perzijcem v njihovih vojnah.
Približno v istem času je v Bizancu med ljudstvom nenadoma izbruhnila vstaja, ki je proti pričakovanju zavzela zelo resen obseg in se končala v veliko škodo ljudstva in senata. Njen potek je bil takle.
V vseh mestih je bilo ljudstvo že dlje časa razcepljeno v dve stranki, v Modre in Zelene; v zadnjem času pa je šla ta razcepljenost tako daleč, da so za imena in za sedeže, ki jih bo katera teh strank dobila v hipodromu, začeli razsipati denar in se izpostavljati okrutnemu mučenju, da, zavoljo teh strankarskih sporov so bili celo pripravljeni iti v najsramotnejšo smrt. Eni proti drugim so se borili, ne da bi vedeli, čemu se izpostavljajo nevarnostim; vedeli so le to, da bodo, tudi če nasprotnika v boju premagajo, sami takoj nato vrženi v ječo, kjer jih po hudem mučenju čaka neizprosna smrt. Ljudi je – brez vsakega pravega razloga – obsedlo sovraštvo do bližnjega, sovraštvo, ki se jih je nato držalo skozi vse življenje in ga niso mogle omajati niti vezi poroke, sorodstva ali prijateljstva, če so bratje ali drugi ožji sorodniki pripadali nasprotni barvi. Ljudje se niso brigali ne za božje ne za človeške zadeve, da le zmagajo v teh razprtijah. Ni jim bilo mar, če se teptajo božje postave, ni jih bila skrb, če notranji ali zunanji sovražniki gazijo zakone in ogrožajo državno ureditev; četudi so sami trpeli najhujše pomanjkanje, četudi so njihovo domovino pretresale grozeče vihre – njim je bilo to vseeno, samo da je z njihovo »stranko« vse v redu: tako so namreč imenovali tolpe svojih pajdašev. Teh prekletih zdrah so se udeleževale tudi ženske, čeprav same niso smele zahajati k javnim prireditvam in tudi sicer niso imele povoda za strankarsko udejstvovanje. Tega pojava zares ne morem označiti drugače kot prava dušna kuga. Takšne so bile razmere med prebivalstvom posameznih mest.
Tisti čas je dala uprava mesta Bizanca nekaj strankarskih pristašev obsoditi na smrt. Tedaj pa so pripadniki obeh strank po tajnem posvetovanju sklenili premirje, ugrabili na smrt obsojene, vdrli v ječo in osvobodili vse, ki so bili tam zaprti zavoljo strankarskega rovarjenja ali kakega drugega prestopka. Stražniki, ki so izvrševali ukaze mestne uprave, so bili brez vsake krivde ubiti. Kar je bilo poštenih meščanov, so pobegnili na nasprotno celino. Vse mesto je bilo v plamenih, kot bi padlo sovražnikom v roke. Ogenj je uničil svetišče Svete Modrosti, Zeuksipovo kopališče in del cesarskega dvorca od lope do takoimenovanega Aresovega hrama, razdejal je tudi obe veliki strebrišči, ki segata do Konstantinovega foruma, ter več hiš premožnejših meščanov z njihovim imetjem vred. Cesar in njegova soproga ter nekateri senatorji so se zaprli v palačo in mirno čakali. Geslo upornikov se je glasilo Nika in s tem imenom ljudje še danes označujejo to vstajo.
V tistem času je bil Janez iz Kapadokije načelnik cesarskega dvora (praefectus praetorio), Tribonijan, po rodu iz Pamflije, pa je bil cesarjev svetovalec; opravljal je funkcijo, ki jo Rimljani označujejo z besedo quaestor. Janez ni imel nobene vzgoje in izobrazbe; ko je hodil v osnovno šolo, se ni naučil drugega razen črk abecede, pa še te je le grdo kracal. Toda po svoji naravni nadarjenosti je postal najvplivnejši mož, kar jih poznam. Znal se je pravilno odločiti in najti izhod iz še tako zavožene situacije. Sčasoma pa se je izrodil v najpodlejši nestvor in je svoje naravne sposobnosti zlorabljal zgolj za dosego svojih nizkotnih ciljev. Ni poznal strahu božjega in ne sramu pred ljudmi; bil je zmožen ugonobiti mnogo človeških življenj in upropastiti cela mesta, samo da bi ustregel svojemu pohlepu po dobičku. Tako si je v kratkem času nagrabil ogromno premoženje in se pogreznil v umazano pijančevanje in razuzdanost. Vsak dan je do južine plenil premoženje svojim podložnikom, nato pa se je vdajal popivanju, lenobi in nečistovanju. Mere in vzdržnosti ni poznal: nažrl se je toliko, da je bruhal, zmerom ga je mikalo krasti, še bolj pa ga je mikalo zapravljati zapravljati in razsipati tuj denar. Takšne baže mož je bil Janez. – Nasprotno pa je bil Tribonijan naravno nadarjen in visoko izobražen obenem, tako da bi mu bil v izobrazbi komaj kos kateri njegovih sodobnikov. Bil je prav tako lakomen denarja in vselej pripravljen, pravičnost zabarantati za dobiček. Vsak dan je ene zakone izbrisal in druge napisal ter jih prodajal ljudem, ki so ga v potrebi za to prosili.
Dokler se je ljudstvo vojskovalo med sabo zavoljo barvnih imen, ni bilo nikomur mar, če ta moža kršita ustavo. Ko pa sta se obe stranki, kot rečeno, sporazumeli za skupen nastop, so ju začeli po vsem mestu preganjati in zasledovati, da bi ju ubili. Cesar je hotel ljudstvo pridobiti zase, pa je oba moža takoj razrešil njunih funkcij. Za načelnika cesarskega dvora je postavil patricija Foka, razumnega človeka in rojenega poštenjaka. Kvestorski položaj pa je zaupal Basileidu, možu, ki je zavoljo svojih sposobnosti in duševnih vrlin užival med patriciji velik ugled. Nemiri pa kljub temu niso polegli. Peti dan vstaje je cesar Justinijan proti večeru zapovedal Hipatiju in Pompeju, nečakoma pokojnega cesarja Anastazija, naj kar najhitreje odideta domov. Morda je sumil, da snujeta kako zaroto zoper njegovo osebo, morda pa jima je bilo že vnaprej usojeno húdo. Onadva pa sta se zbala, da ju ljudstvo ne bi prisililo zasesti prestol; in njuna bojazen je bila upravičena. Dejala sta, da ne bi ravnala pravilno, če bi v tej kritični situaciji zapustila cesarja. Po teh besedah ju je cesar še bolj osumil in jima ukazal nemudoma zapustiti palačo. Tako sta se oba moža napotila proti domu in vso noč mirno ostala doma.
Naslednjega dne se je med ljudstvom že navsezgodaj razvedelo, da sta Hipatij in Pompej zapustila cesarsko palačo, kjer sta se bila prej zadrževala. Vse ljudstvo je pridrlo k njima, proglasilo Hipatija za cesarja in ga hotelo odvesti na forum, da bi prevzel vladarske posle. Hipatijeva žena Marija, ki je slovela kot izredno razumna in previdna ženska, se je moža oklenila in ga ni pustila nikamor; na ves glas je kričala in dopovedovala sorodnikom, da hočejo ti ljudje njenega moža pahniti v smrt. Toda množica je ženo obvladala, da je morala, če še tako nerada, moža izpustiti. Množica je nato Hipatija proti njegovi volji odvlekla na Konstantinov forum, kjer so ga posadili na prestol. Ker niso imeli diadema in drugih kraljevskih insignij, so mu na glavo nadeli zlato ogrlico in ga oklicali za rimskega cesarja. Medtem se je zbralo že tudi več senatorjev, ki se niso zadrževali na dvoru, in izrazilo pripravljenost, da gredo v boj nad cesarsko palačo.
Toda senator Origénes je stopil prednje in jih takole ogovoril:
»Možje Rimljani! Trenutna situacija je takšna, da je ni mogoče rešiti drugače kot z orožjem. Po mnenju vseh sta vojna in cesarska oblast dve največji zadevi na svetu. Velike zadeve pa se ne dajo rešiti s kratkotrajnim posegom, ampak le s tehtnim premislekom in vztrajnimi napori, ki so jih ljudje voljni prenašati dlje časa. Če torej gremo z orožjem nad sovražnika, tedaj stavimo vse na kocko in tvegamo, da bo situacija v kratkem momentu dokončno odločena; posledica takega ravnanja pa bo, da bomo srečo ali blagrovali ali preklinjali. Kajti zadeve, ki se naglo odločajo, zavise edino od sreče. Če pa bomo ravnali počasi in premišljeno, tedaj Justinijana – tudi če bi hoteli – ne bomo mogli zajeti v palači; saj bo iz srca vesel, če se mu ponudi možnost pobega. Zakaj oblast, ki je nihče ne priznava, kaj kmalu usahne, saj njena moč iz dneva v dan kopni. Saj so še druge palače na razpolago, Plakiliane in Helenin dvor: tu bodi rezidenca našega cesarja, od tod naj vodi vojno in uravnava vse zadeve po najboljši poti!«
Tako je govoril Origénes. Toda kot se pri taki množici rado dogaja – ljudstvo je zahtevalo energičnih ukrepov, češ da je položaj goden in ga je treba do kraja izkoristiti. In Hipatij, ki mu je bila namenjena zla usoda, je zapovedal odriniti proti hipodromu. Nekateri celo trde, da je nalašč odšel na ta kraj, ker je bil cesarju vdan in naklonjen.
Cesar in njegovi ljudje na dvoru so razmišljali, ali je bolje, da ostanejo, ali pa, da se vkrcajo na ladje in pobegnejo. Razpravljali so in s tehtnimi argumenti zagovarjali eno kot drugo stališče. Tedaj pa je spregovorila cesarica Teodora:
»Splošno prepričanje je, da ženska v moški družbi ne sme biti predrzna in da se med omahljivci ne sme objestno obnašati. In vendar mislim, da je trenutni položaj preveč resen, da bi lahko še nadalje oklevali in diskutirali, ali je bolje ukreniti to ali ono. Za tistega, katerega interesi so tako nevarno ogroženi, je brez dvoma edina pot, da na najboljši možni način spet stabilizira ogroženi položaj. Po mojem mišljenju je beg vedno, še celo pa v sedanji situaciji, brez koristi, pa četudi bi nam omogočil rešitev. Kakor človek, ki gleda sončno luč, ne more biti hkrati mrlič: tako se tudi nekdanji cesar ne more preleviti v ubežnika. Nikdar se ne bi mogla ločiti od tega škrlata in moje življenje bi izgubilo svoj smisel tisti dan, ko me mimoidoči ne bi več pozdravljali kot svojo vladarico! Če ti je zgolj do svoje rešitve, cesar, tu so čolni! Pazi le, da si ne boš kdaj želel svoje rešitve zamenjati za smrt! Meni je silno všeč star pregovor, ki pravi, da je kraljevsko dostojanstvo lep pogreb.«
Te cesaričine besede so vsem vlile poguma. Začeli so misliti na oborožen odpor, posvetovali so se, kako bi se branili, če bi jih napadla kaka sovražna sila. Kajti vojaki, tudi tisti, ki so bili stacionirani okrog cesarskega dvora, cesarju niso bili preveč naklonjeni, pa tudi v nemire se niso hoteli odkrito vmešati, ampak so čakali, kako se bodo razvijali dogodki. Edino cesarjevo upanje sta bila Belizar in Mundus. Belizar se je bil pred nedavnim vrnil z vojske proti Perzijcem; s seboj je privedel močno in dobro oboroženo spremstvo ter množico kopjanikov in ščitonoscev, prekaljenih v bojih in vojnih nevarnostih. Mundus pa je bil vrhovni poveljnik v Iliriku in je bil pred kratkim po nekem službenem opravku pozvan v Bizanc, kamor je čisto slučajno prišel v spremstvu barbarskih Herulov.
Hipatij je dospel na hipodrom in se takoj povzpel na mesto, določeno za cesarja. Tu se je usedel na vladarski prestol, s katerega je cesar po navadi opazoval konjske in gimnastične tekme. Iz palače je prišel Mundus skozi vrata, ki se zavoljo spiralastih stopnic imenujejo Polžja vrata. Belizar pa je sprva korakal naravnost proti Hipatiju in cesarskemu prestolu. Ko je prišel do bližnje zgradbe, kjer je že od nekdaj vojaška straža, je zapovedal vojakom, naj mu takoj odprejo vrata, da bo udaril proti tiranu. Toda vojaki so sklenili, da se ne bodo pridružili nikomur, dokler ne bo povsem jasno, katerega stran bo zmagala; zato so se naredili, kot da ga ne slišijo, in ga niso pustili naprej. In tako se je Belizar vrnil k cesarju in izjavil, da je položaj izgubljen: uprli so se celo vojaki, ki stražijo cesarsko palačo. Toda cesar mu je ukazal, naj gre skozi Bronasta vrata in bližnje stebrišče. Belizar se je le s težavo, s skrajnimi napori in nevarnostmi prebil skozi razvaline in požgana poslopja ter se pojavil na hipodromu. Ko je dosegel stebrišče Modrih, ki se razprostira desno od cesarskega prestola, je hotel iti naravnost proti Hipatiju. Vmes pa so tesna vrata, ki so bila zaprta in so jih na notranji strani stražili Hipatijevi pristaši. Belizar se je zbal, da bodo v trenutku, ko se bo on boril na tesnem prostoru, vstajniki od vseh strani navalili nanj ter uničili njega in njegovo spremstvo, nakar bi jim bila brez zaprek odprta pot do samega cesarja. Zato se je odločil, da bo najprej udaril na ljudstvo, zbrano na hipodromu – na ogromno množico, ki se je v velikem neredu gnetla in pehala med sabo. In izdrl je meč iz nožnice, isto zapovedal svojim spremljevalcem ter se v divjem diru in z glasnim krikom zapodil v množico. Ko je neurejena gneča ljudi zagledala vojake v oklepih, vojake, ki so sloveli po svoji hrabrosti in vojni izkušenosti, ko je ta gneča videla, kako vojaki brez usmiljenja vihtijo svoje meče, se je spustila v paničen beg. Nastalo je glasno vpitje in Mundus, ki je stal v bližini, je želel poseči vmes; zakaj bil je drzen in podjeten vojščak. Prvi hip ni vedel, kaj naj ukrene; ko pa je opazil, kako se Belizar vojskuje, je takoj vdrl na hipodrom skozi vrata, ki se imenujejo Vrata smrti. Tedaj so Hipatijevi pristaši padali in ginili, tolčeni od dveh strani. Ko je bil kaos popoln in so bile poklane že cele trume, sta Boraides in Justus, nečaka cesarja Justinijana, ne da bi se jima kdo upal zastaviti pot, odvlekla Hipatija s prestola in ga s Pompejem vred izročila cesarju. Ta dan so žrtve med ljudstvom znašale nad 30.000 mrtvih! Cesar je zapovedal, naj Hipatija in Pompeja strogo zastražijo. Pompej je jokal, moledoval in prosil usmiljenja; ni bil namreč vajen, takega ravnanja in trpljenja. Hipatij pa ga je zmerjal, češ da tisti, ki morajo po krivici v smrt, nimajo vzroka tarnati in jadikovati. Zakaj ljudstvo ju je sprva proti njuni volji prisililo, pozneje pa sta odšla na hipodrom, ne da bi imela kake zle namene proti cesarju. Naslednjega dne so vojaki oba usmrtili, njuni trupli pa vrgli v morje. Cesar je njuno premoženje zaplenil in ga dal v državno blagajno, prav tako je zaplenil tudi premoženje vseh tistih senatorjev, ki so z njima sodelovali. Kasneje pa je vsem prizadetim, med drugim tudi Hipatijevim in Pompejevim otrokom, vrnil vsa dostojanstva, ki so jih poprej uživali, in vse imetje, kolikor ga ni bil že razdelil svojim prijateljem. – Tako se je končala vstaja v Bizancu.
V tistem času je izbruhnila kuga, ki bi skoraj iztrebila ves človeški rod. Kakor ob vseh ujmah, ki privrše z neba, tako so tudi to pot drzni ljudje razlagali njen izvor, ljudje ki sploh radi ob pojavih, nedoumljivih človeškemu spoznanju, pripovedujejo vsakovrstna čuda in si izmišljajo nekakšno onstransko naravoslovje; sami se dobro zavedajo, kakšne nesmisle kvasijo, pa vendar se skušajo okoristiti, če se jim posreči z lažnimi besedami pretentati koga iz svoje okolice. Resničnega vzroka temu zlu ni mogoče z besedo opisati in ne z mislijo pojasniti, treba ga je pač pripisati božjemu delovanju. Zakaj bolezen ni izbruhnila le na enem koncu sveta, me le med nekaterimi krogi ljudi, ne le ob določenem letnem času, s čimer bi se morda še nekako dalo utemeljiti duhovičenje nekaterih »razlag«; ne, zaobjela je vesoljni svet, udarila življenje vseh ljudi, ljudi povsem nasprotnih nravi, in se ni ozirala ne na poreklo ne na mladost. Najsi se ljudje med sabo razlikujejo po kraju bivališča, najsi po načinu življenja, po svojem rodu, šegah ali čem drugem – v tej bolezni jim ni pomagala nobena razlika. Ene je bolezen naskočila v času najhujše vročine, druge pozimi, tretje spet ob drugih letnih časih. Zastran mene lahko vsakdo, tudi duhovitež ali astrolog, razpravlja o vzrokih te bolezni, kakor drago; jaz pa bom pripovedoval, od kod se je ta bolezen začela in kako je ugonabljala ljudi.
Kuga je najprej izbruhnila med Egipčani, ki prebivajo v Pelusiju. Nato se je širila v dveh smereh: v eni je zajela Aleksandrijo in ostali Egipt, v drugi smeri je prodrla med prebivalce Palestine, ki so Egipčanom sosedje. Od tod je zaobjela ves svet in napredovala po skrbno začrtanih poteh in dnevih. Zdelo se je namreč, kot da hodi po dogovorjenih stezah, kot da se v vsakem kraju pomudi določen čas; nobeni skupini ljudi ni iz površnosti prizanesla s svojo pogubo, marveč se je na obeh straneh razkošatila prav do skrajnih meja obljudenega sveta, kot bi se bila bala, da ji ne bi kak košček zemlje ostal skrit. Pri tem ni zanemarila nobenega otoka ali votline, nobenega obljudenega gorskega vrha. Če pa je že šla skozi kak kraj, ne da bi bila prebivalstvo napadla ali kakor koli prizadejala, se je pozneje v isti kraj vrnila in se okoliških prebivalcev, ki jih je bila že prvikrat udarila, sploh ni dotaknila, tega kraja pa ni zapustila prej, dokler ni števila mrličev v njem do pičice natančno izravnala s številom žrtev, ki so prejšnjikrat poginile v sosednjih mestih in vaseh. Bolezen se je vselej začenjala ob obali in od tod prodirala v notranjost dežele.
V drugem letu je sredi pomladi prispela v Bizanc, kjer sem se tedaj mudil tudi jaz. Pojavila pa se je takole. Mnogi ljudje so videvali demonske prikazni v najrazličnejših oblikah; in tisti, ki so nanje naleteli, so imeli občutek, kot bi jih kdo udaril kjer koli po telesu; in brž ko so videli takšno prikazen, že se jih je lotila bolezen. Sprva so napadeni skušali te prikazni odvrniti od sebe, tako da so izgovarjali najsvetejša imena ali opravljali razne pobožne obrede, kakor je pač kdo vedel in znal. Toda zaman: celo večina tistih, ki so se zatekli v svetišča, je bedno končala. Pozneje so se zaklepali v svoje domove in se niso hoteli oglasiti niti na klicanje prijateljev; četudi je kdo glasno trkal na vrata, so se delali, kot da nič ne slišijo: tako strašno so se bali, da jih ne bi klical kdo od demonov. Drugim se kuga ni pojavila tako, ampak so v sanjah videli prikazen, kako morajo trpeti grozeče strahote, ali slišali besedo, da so na spisku zapisanih smrti. Večina pa jih ni niti bede niti v snu zaslutila, kaj jih čaka, marveč jih je bolezen kar na lepem pograbila. In sicer se jih je lotila takole. Iznenada jih je začela stresati mrzlica – ene, ki so se zbudili iz spanja, druge med potjo, tretje spet pri kakem drugem opravilu. Telo ni spremenilo prvotne barve in ni dobilo vročine kot ob hudi mrzlici, niti se ni pojavilo nobeno vnetje; vročina je bila od začetka pa do večera tako neznatna, da niti sam bolnik niti zdravnik, ki ga je otipal, nista slutila nobene nevarnosti. Nihče od prizadetih ni mogel verjeti, da bi lahko za tako malenkostjo umrl. Enim se je še isti dan, drugim naslednjega dne, nekaterim pa šele čez nekaj dni naredila oteklina (boubón), in to ne le na tistem delu telesa, ki leži pod trebuhom in se imenuje dimlje, ampak pod pazduho, včasih celo pri ušesih in po stegnih.
Doslej opisani znaki so se enako pojavljali skoraj pri vseh obolelih. O nadaljnjem pa ne morem reči, ali je bila različnost bolezenskih simptomov odvisna od razlik v telesni konstituciji ali pa od svojevoljnosti bolezni same. Eni so imeli trdno spanje, druge je mučila huda blaznost, oboji pa so ob tem strašno trpeli. Tisti, ki jih je mučila spečnost, so pozabili na vsa opravila in na videz za vedno zaspali. Če se je kdo zanje brigal, so med spanjem lahko tudi jedli, če pa so bili prepuščeni sami sebi, so zavoljo pomanjkanja kmalu umrli. Tisti pa, ki jih je mučila blaznost, so trpeli za nespečnostjo in bolestno domišljijo; preganjala jih je misel, kot da nekdo drvi nadnje in jih hoče umoriti, prevzel jih je blazen strah in začeli so divje kričati, kot da beže. Svojci, ki so jim stregli, si niso mogli privoščiti niti trenutka oddiha in so pri tem sami neznosno trpeli. Ljudje so jih pomilovali nič manj kot same bolnike, in sicer ne zato, ker bi jim zaradi bolnikove bližine pretila kuga, saj niti zdravnik niti laik nista zbolevala zavoljo stika z bolnikom ali mrličem. Mnogi so brez prestanka stregli bolnikom ali pokopavali mrliče, ki niso bili z njimi v nobenem sorodstvu, pa se jih proti pričakovanju kuga sploh ni dotaknila; mnoge pa je bolezen brez vidnega vzroka napadla, da so takoj umrli. Ne, svojce so pomilovali zato, ker so imeli z bolnikom neizmerno veliko dela. Bolnike, ki so padli z ležišča in se zvalili na tla, so morali pobirati in položiti nazaj na posteljo; bolnike, ki so hoteli uiti zdoma, so morali – čeprav neradi – s silo pehati nazaj v sobo. Kjer je bila prilika, so bolniki hoteli skočiti v vodo in to ne zato, da bi si pogasili žejo (saj večinoma so rinili v morje); ne vzrok je bila duševna zmedenost. Velik križ je bil tudi s prehrano, zakaj bolnika je bilo težko pripraviti do jedi. Mnogi niso imeli nikogar, ki bi jim stregel, in so prav zato umrli, bodisi so shirali od lakote bodisi so se smrtno ponesrečili pri padcu z visoke lege. Tistim pa, ki jih ni mučila spečnost in ne blaznost, se je oteklina prisadila, tako da niso mogli več prenašati bolečin in so umrli. Lahko domnevamo, da bi tudi vse druge bolnike zadelo isto, toda ker niso bili pri zavesti, tudi niso mogli občutiti bolečin, zakaj omračitev uma jim je odvzela ves občutek. Nekateri zdravniki so bili v zadregi, ker si niso znali razložiti teh pojavov, pa so – prepričani, da je izvor bolezni v oteklinah – sklenili raziskati trupla umrlih. Ko so otekline razrezali, so v njih našli zaraščene velike količine oglja.
Eni so umirali takoj, drugi šele čez nekaj dni. Nekaterim pa se je koža nagubančila s črnimi izpuščaji, velikimi kot leča; ti niso preživeli niti enega dne, ampak so brez izjeme vsi pri priči izdihnili. Mnogi so kar na lepem začeli bruhati kri in umrli od izčrpanosti. Pripomniti moram tudi to, da so celo najuglednejši zdravniki za marsikoga napovedali, da bo umrl, pa je bil proti pričakovanju v kratkem ozdravljen vseh bolečin; za koga drugega pa so zatrjevali, da bo ozdravel – in vendar ga je prav kmalu pobralo. Tako v tej bolezni ni bilo nobenega vzroka, ki bi šel človeku jasno v račun: izid vsakega sklepanja je bil neumljiv; tako na primer je kopanje enemu koristilo, drugemu v enaki meri škodilo. Med bolniki, ki so bili prepuščeni sami sebi, jih je mnogo umrlo, marsikdo pa je tudi proti pričakovanju ozdravel. In obratno: skrbna nega je enim pomagala, drugim pa ne. Skratka: ni bilo sredstva, ki bi ljudem pomagalo do rešitve – niti da bi zdravega zaščitilo niti da bi bolnega ozdravilo; bolezen ni poznala ugovora, rešitev ni potrebovala človeških rok. Noseče žene, ki se jih je lotila bolezen, so bile zapisane smrti: ene so splavile in umrle, druge so rodile in z novorojenci vred ugasnile. Baje so le tri porodnice ostale žive, potem ko so rodile mrtvo dete; ena pa je med porodom umrla, medtem ko je dete ostalo živo. Tisti, ki jim je oteklina hudo nabreknila in se začela gnojiti, so se rešili bolezni in ostali živi, očitno se jim je konica oglja začela spreminjati v gnoj in to je bil v večini primerov prvi znak ozdravljenja. Tiste pa, pri katerih je oteklina ohranila prvotno obliko, je čakalo gorje, ki sem ga pravkar opisal. Nekaterim se je noga osušila, tako da se nabrekla oteklina sploh ni mogla zagnojiti. Drugi so ostali živi, vendar s pokvarjenim jezikom, tako da so poslej ali vse življenje jecljali ali pa le s težavo in nerazločno izgovarjali glasove.
604. Avzonij je bil v Burdigali rojen znameniti pesnik in učitelj retorike v svojem rodnem mestu.
605. Oblika gnosticizma, ki je zavračal doktrino o stvarnikovi dobroti in človekovi svobodi, in ki ga je v 3. stoletju zagovarjal Mani iz Babilona.
606. Poleg Rima, Konstantinopla in seveda tradicionalnih kulturnih središč, kot so bile npr. Atene, je v 4. stoletju uspevala vrsta močnih šolskih in kulturnih centrov v različnih delih cesarstva, npr. Kartagina, kjer je že zgodaj v cesarski dobi nastalo pomembno izobraževalno središče za pravo in govorništvo.
607. Flavij Klavdij Julijan (331–363), rimski cesar 360/61–363; ker se je intimno, po oklicu za cesarja pa tudi javno, odrekel krščanstvu, je dobil vzdevek »Odpadnik« (Apostata); po uspešni kampanji v Galiji proti germanskim plemenom so Julijana njegove čete leta 360 oklicale za cesarja; padel je med vojaškim pohodom proti Perzijcem. Julijan je bil tudi plodovit pisec: poleg obsežne korespondence (ohranjenih je 80 pisem) je med drugim sestavil pomemben filozofski spis Proti Galilejcem (Katà Galilaíon), v katerem polemizira s krščansko vero; spis je žal ohranjen le v odlomkih pri drugih avtorjih.
608. Latinščino je Amijan seveda poznal že prej, iz knjig in seveda kot prevladujoči vojaški jezik.
609. Pomembna aristokratska družina v Rimu, katere član in Amijanov sodobnik je bil Kvint Avrelij Simah (Quintus Aurelius Symmachus, okoli 340–402), zmeren zagovornik poganstva, ki se je v polemiki z Ambrozijem, mediolanskim škofom, zavzemal za poganska obeležja, zlasti za t. i. oltar zmage, ki so ga bili na Ambrozijevo prigovarjanje odstranili iz senatne stavbe.
610. Mark Kokcej Nerva (Marcus Cocceius Nerva), rim. cesar med letoma 96–98; cesar je postal po smrti Domicijana (51–96, cesar med letoma 81–96), ki ga je izbral za svojega sokonzula leta 90.
611. Mnenja o tem, kolikšen je bil pravzaprav Tacitov vpliv na Amijanovo delo, se precej razhajajo; L. E. Wilshire (Did Ammianus Marcellinus Write a Continuation of Tacitus? CJ 68, 1972/3, 221–27) je npr. izrazil mnenje, da je Amijan v precejšnji meri podlegel Tacitovemu vplivu – v zvezi s tem je precej zastopano tudi mnenje, da je Amijanov slog »tacitovski«.
612. Med sodobniki se je Amijan opiral zlasti na latinske panegirične pisce, Julijana, Libanija, Temistija.
613. Prevod in opombe N. Grošelj.
614. Memij Vitrazij Honorij Orfit je bil dvakrat prefekt mesta Rima: v letih 353–355 (na ta mandat se nanaša navedeni odlomek) in 357–359. V zgodnjih časih je mestni prefekt načeloval Rimu v odsotnosti kralja ali konzulov. Polagoma je prevzel njegove dolžnosti mestni pretor, toda Avgust je to funkcijo spet oživil in sčasoma je pridobila veliko moč in pomen. Mestni prefekt je poveljeval mestnim četam in vzdrževal javni red. S pomočjo vrste podrejenih je nadziral cenzus, tržnice in kašče; pod njegovo oblastjo so bili vsi cehi in združenja, ki so opravljali posel v mestu. Imel je vrhovno pravosodno, vojaško in administrativno oblast nad območjem, ki se je raztezalo vse do stotega miljnika. Skliceval je senat, mu načeloval in sporočal njegove želje cesarju. Prefekta z enakimi pooblastili je imel tudi Konstantinopel.
615. Veje znanja, ki jih potrebuje pravilno izobražen državljan, tj. svoboden človek. Ime verjetno izvira že od Aristotela. Na osnovi antičnega izobraževalnega sistema so od poznega 5. stoletja po Kr. skoz ves srednji vek v učnem načrtu opredeljevali sedem svobodnih umetnosti: gramatiko (s književnostjo), retoriko in dialektiko na prvi stopnji ter aritmetiko, geometrijo, glasbo in astronomijo na višji stopnji.
616. Rimsko ljudstvo je bilo razdeljeno v skupine na tri različne načine. Skupine so se imenovale kurije, centurije in tribusi (okraji). Vsaka vrsta skupine je imela svoja lastna politična zborovanja.
617. Numa Pompilij je bil po rimskem izročilu drugi rimski kralj. Njegovo vlado naj bi zaznamovala izrazita miroljubnost.
618. Simónid (okoli 556–468 pr. Kr.), znamenit grški lirski in elegični pesnik s Keosa.
619. Manij Akilij Glabrion je kot konzul leta 191 pr. Kr. pri Termopilah porazil sirskega kralja Antioha Velikega.
620. Prim. Dela in dnevi, v. 289 isl.: »A pred krepost postavili znoj so nesmrtni bogovi, / dolga in strma je pot, ki vodi do nje, in spočetka / hrapava vsa …« Prev. Kajetan Gantar, Ljubljana 1974, str. 39.
621. Najbrž zato, da bi razkazovali svoje prstane.
622. Publij Valerij Publikola ali Poplikola je bil po izročilu eden prvih rimskih konzulov leta 509 pr. Kr. (po izgonu kraljev).
623. Mark Atilij Regul, rimski narodni junak, je bil eden od poveljnikov rimske odprave v Afriko med prvo punsko vojno. Kartažani so ga naposled porazili in ujeli, zatem pa poslali v Rim kot sla, da bi se pogajal za mir. Namesto tega je svetoval senatu, naj nadaljuje vojno. Kljub temu se je vrnil h Kartažanom, ker jim je bil dal besedo, oni pa so ga ubili z mučenjem.
624. Gnej Kornelij Scipion je med drugo punsko vojno poslal s španskega bojišča prošnjo, naj ga odpokličejo, da bi lahko preskrbel doto za svojo hčer.
625. Tj. kakega plebejca, ki je ljubitelj cirkuških dirk z vozovi.
626. Namig na 780. verz iz drame Evnuh rimskega komediografa Publija Terencija Afričana: »Le Sanio / je ostal doma.« Prev. Kajetan Gantar, Maribor 1987, str. 76.
627. Samiramida ali Semiramida, legendarna babilonska kraljica, ki ima izvor v zgodovinski osebi iz 9.–8. stoletja pr. Kr. O tem, da naj bi uvedla kastracijo, drugi viri ne poročajo.
628. »Jedci lotosa«, bajeslovno ljudstvo v 9. spevu Odiseje, ki ga obišče Odisej. Živijo od lotosa, ki ima to lastnost, da vsak, ki ga zaužije, pozabi na svojo domovino in si želi za vedno ostati v njihovi deželi: »Nič niso zla Lotofagi tovarišem mojim storili, / lotosa sadež sladak samo so dali jim jesti. / Kdor pa je lotosa kdaj medene sladkosti okusil, / ta sporočil ne pošilja nazaj, ne želi se vrniti, / rad bi samo še naprej ostal med možmi Lotofagi, / lotos užival bi rad, na vrnitev domov pa pozabil« (9,92–97). Prev. Kajetan Gantar, Ljubljana 1994, str. 56.
629. Lov na dediščino je bil v Rimu zelo razširjen.
630. Kvint Lutacij Kįtul, konzul leta 78 pr. Kr.
631. Cesar Dioklecijan je leta 293 po Kr. zaradi lažjega vladanja razdelil cesarstvo na štiri dele. Vzpostavil je dva nominalno povezana cesarja, »avgusta«, za vladanje nad vzhodno in zahodno polovico cesarstva (s središčem v Konstantinoplu oziroma v Rimu). Vsak avgust je imel še podrejenega vladarja, »cezarja«; ta je bil določen za njegovega naslednika. V praksi se sicer niso držali takšnega določanja nasledstva, toda naslovi in njihova splošna raba so se ohranili.
632. Tj. ki so ga hoteli pritegniti v svojo kurijo. Položaj, ki ga je imel curialis ali član lokalnega senata, je predstavljal častno službo brez plačila, a z mnogimi obveznostmi. Zato je bilo treba ljudi siliti, da so ga sprejeli.
633. Flavij Julij Konstancij II., eden izmed sinov Konstantina Velikega, je bil avgust od leta 337 do 361 in od leta 353 edini cesar. Leta 337 so vojaki v korist Konstantinovih sinov pobili skoraj vse člane cesarske družine razen dveh Konstantinovih nečakov, Flavija Klavdija Julijana (poznejšega cesarja) in njegovega brata. Leta 355 je Konstancij po precejšnjem oklevanju proglasil Julijana za cezarja in ga postavil na čelo Galije in Britanije. Ta je bil uspešen vojskovodja in priljubljen med vojaki. Ko je Konstancij leta 360 zahteval, naj pošlje nekaj čet v vzhodni del cesarstva, so se Julijanovi vojaki uprli in ga proglasili za avgusta. Konstancij je kmalu zatem (l. 361) umrl, Julijan pa je postal edini cesar. Krščanski pisci so mu nadeli ime »Apostata«, »Odpadnik«, ker se je znova obrnil k poganstvu.
634. Kimon (okoli 510–449 pr. Kr.) je bil atenski državnik in vojak. Njegov največji vojaški uspeh je bil poraz perzijskega brodovja v ustju Evrimedonta, verjetno leta 466. Pamfilija je antično ime za maloazijsko obalno pokrajino na jugu polotoka.
635. Publij Kornelij Scipion Emilijan (okoli 185–129 pr. Kr.) je v tretji punski vojni leta 146 pr. Kr. porazil in uničil Kartagino, v Španiji pa je leta 133 z obleganjem prisilil k vdaji mesto Numancijo.
636. Belo obvezo so primerjali z belo naglavno povezo, ki je bila emblem kraljeve oblasti.
637. Arijanstvo (tudi arijanizem) je bil nauk višjega duhovnika Arija v Aleksandriji v 4. stoletju po Kr., ki je dilemo glede vprašanja, kako uskladiti koncept monoteizma s predstavo o trojnosti Boga (očeta), Sina in Sv. duha, razrešil na ta način, da je Kristusa predstavil kot stvaritev Boga Očeta. Na koncilu v Niceji je bil glede tega vprašanja dosežen začasni kompromis, na koncilu v Konstantinoplu leta 391 pa je bilo arijanstvo dokončno obsojeno.
638. Origen (gr. Origénes, 185–okoli 254), pomemben aleksandrinski učenjak (tudi vodja šole) in izjemno plodovit grški pisec, ki naj bi po nekaterih virih ustvaril celo 6000 del (verjetneje okoli 2000), vendar preko Hieronima poznamo le okoli 800 naslovov. Njegova zelo pomembna znanstvena in literarna dejavnost je bila filološke narave: zelo pomembno delo je edinstvena izdaja Stare zaveze Svetega pisma z naslovom Heksapla (»Šesterna knjiga«), ki je kritično primerjala šest različnih besedil, poleg hebrejskega še različne grške prevode; delo se je žal izgubilo v 7. ali 8. stoletju. Na filološko dejavnost je Origen navezal tudi eksegetsko: v obliki kratkih sholij (dobesedno: »šolskih razlag«) ali daljših, strnjenih komentarjev je pomembno prispeval k razvoju eksegetske znanosti. Tudi to delo se je žal ohranilo le delno.
639. Gr. ekségesis, »razlaga«; tj. stvarna razlaga kakega besedila, zlasti svetopisemskega.
640. Polni naslov: Kronološke preglednice in osnutek obče zgodovine Grkov in barbarov.
641. Abrahamovo rojstvo je bilo postavljeno v leto 2016 pr. Kr.
642. Sv. Hieronim (Hyeronimus, okoli 347–420), latinski cerkveni oče, avtor zelo pomembne Kronike (Chronica), prevajalec Sv. pisma v latinščino (t. i. Vulgata).
643. Konstantinova zmaga leta 324 nad Licinijem, avgustom v vzhodnem delu rimskega cesarstva, po kateri je postal edini avgust in cesar.
644. Tiranij Rufin (Tyrannius Rufinus, okoli 345–410) iz Konkordije blizu Ogleja, plodovit prevajalec grških spisov v latinščino, ki je velik del svoje prevajalske dejavnosti posvetil Origenovim spisom.
645. Prevod in opombe G. Pobežin.
646. Tj. Jožefu Flaviju.
647. Upravitelju Sirije, ki so ga leta 193 po smrti cesarja Pertinaksa njegove legije oklicale za cesarja.
648. Prevod M. Hriberšek.
649. Gl. komentar pri J. Sašel, The Struggle between Magnentius and Constantinus II for Italy and Illyricum, Živa antika 21, 1971, 205–216 (=Opera selecta, Ljubljana, 1992, 716–727).
650. Izraz illústrios je latinskega izvora (illustrius).
651. Prokopijev odnos z Belizarjem je brez dvoma precej vplival tudi na podobo drugih »protagonistov« njegove zgodovine; Justinijana in njegovo ženo Teodoro je prikazal v manj lepi luči kot Belizarja, na kar je morda delno vplivalo tudi dejstvo, da je bil Belizar že leta 542 zaradi domnevnih spletk odpoklican s položaja vrhovnega poveljnika, leta 563 pa celo obtožen izdaje in razlaščen.
652. Vstaja meščanskih političnih organizacij (t. i. strank »zelenih« in »modrih«) proti avtokratski centralni oblasti leta 532, ki sta jo krvavo zadušila Narzes in Belizar. Vstaja je dobila naziv »Nika« po geslu upornikov níka (»zmaguj!«).
653. Suidov leksikon to delo predstavlja pod naslovom Neobjavljena zgodovina (Anékdota); naslov Tajna zgodovina (Historía arkána) je najverjetneje konstrukt prvega založnika, ki je delo dejansko objavil.
654. Prevod K. Gantar (1961).