7.2.2.1. 1,10–14

Po začetnem opisu Galije preide Cezar na prvi konflikt, ki mu je omogočil, da se je vmešal v politiko dotlej svobodnega dela Transalpinske Galije. Helvečani, galsko ljudstvo v današnji Švici, so se že dalj časa pripravljali na izselitev na zahod Galije, ker so bili utesnjeni med gorami in ker so nanje pritiskali Germani. Kot poroča Cezar (1,6), sta jim bili za izhod iz domovine na voljo le dve poti: »Prva, ozka in težavna, je vodila čez Sekvansko med gorovjem Juro in reko Rodanom, po kateri bi se komaj pomikal voz za vozom. Nad njo pa so grozili previsni grebeni, da bi tudi peščica ljudi mogla preprečiti prehod. Druga pot čez našo provinco pa je bila laže prehodna in udobnejša. Kajti Rodan, ki tvori mejo med Helvečani in Alobrožani, ki smo jih pred nedavnim podvrgli, ima na mnogih mestih prehodne plitvine.« Marca leta 58 pr. Kr. so se skupaj s sosednjimi plemeni zbrali ob Ženevskem jezeru z namenom, da bi ubrali drugo pot čez Rodan. To je Cezar izvedel, ko je bil še v Rimu, in takoj pripotoval. Ko so ga Helvečani prosili za prost prehod čez Rodan in s tem čez Narbonsko Galijo, jim najprej ni dal dokončnega odgovora; v času, ki ga je tako pridobil, je »zgradil s tisto legijo, ki jo je imel že prej, in z vojaki, ki so že prišli iz province, od Ženevskega jezera, ki se izliva v Rodan, do Jure, ki deli Sekvansko od Helvečanskega, nasip, dolg devetnajst milj, visok šestnajst čevljev, in izkopal jarek. Ob vsej tej utrdbi je postavil močne straže in utrdbe, da bi brez težav preprečil sovražnikom pohod, če bi bilo treba« (1,8). Šele nato jim je dal odklonilen odgovor, njihove poskuse, da bi kljub temu skrivaj prečkali Rodan, pa je z utrdb uspešno zavračal. Tako so se Helvečani pogodili z ljudstvom Sekvancev za prost prehod čez njihovo ozemlje, ki pa je bil precej težaven, saj je držal čez Juro.

Cezar je zvedel, da nameravajo Helvečani preko Sekvanskega⁴⁰⁹ in Hedučanskega v pokrajino Santonov, ⁴¹⁰ ki meji na deželo Tolosatov, ki je že del naše province [Narbonske Galije]. Videl je veliko nevarnost, ki bi nastala za provinco, če bi se to zgodilo in če bi se v soseščini⁴¹¹ te nezavarovane in rodovitne pokrajine naselilo tako bojevito ljudstvo, ki je povrh vsega še sovražno Rimljanom. ⁴¹² Zato je pustil v utrdbah legata Tita Labiena, ⁴¹³ sam pa je pohitel v Italijo, nabral dve novi legiji in odvedel prejšnje iz prezimovališč okrog Akvileje. S temi petimi legijami se je po najkrajši poti podvizal čez Alpe v onstransko [Transalpinsko] Galijo. Ceutroni, Grajoceli in Katurigi⁴¹⁴ so zasedli vrhove in skušali preprečiti vojski pot. Vendar so bili v več bitkah premagani in Cezar je dospel od Ocela, skrajnega obmejnega kraja v tostranski provinci [Cisalpinski Galiji], v sedmih dneh v pokrajino Vokontijcev v onstranski provinci [Narbonski Galiji]. Od tam je krenil dalje v deželo Alobrožanov⁴¹⁵ in nato v deželo Segusiavov. Ti so prvo ljudstvo, ki prebiva onstran Rodana izven province. ⁴¹⁶

Helvečani so s svojimi krdeli že prešli sotesko in pokrajino Sekvancev in dospeli na Hedučansko ter pustošili polja. Ker niso imeli Hedučani dovolj moči, da bi branili sebe in svoje imetje, so poslali k Cezarju odposlance prosit pomoči, češ da so ob vsaki priložnosti naredili Rimljanom toliko uslug, da nikakor ni prav, če si upa kdo pred očmi rimske vojske pustošiti njih polja, goniti njihove otroke v suženjstvo in s silo zavzemati njih mesta. Hkrati so tudi Ambari, najbližji sorodniki Hedučanov, obvestili Cezarja, da so njih polja izropana in da bodo le težko branili svoja mesta pred sovražnim napadom. Tudi Alobrožani, ki so imeli vasi in posesti onstran Rodana, so se zatekli k Cezarju in mu tožili, da jim ni ostalo nič drugega razen gole zemlje. Ti razlogi so utrdili v Cezarju sklep, da se ne sme obotavljati, sicer bi medtem uničili Helvečani vse imetje zaveznikov in dospeli v deželo Santonov.

Je reka Arar, ki teče med pokrajinama Hedučanov in Sekvancev ter se izliva v Rodan. Njen padec je tako neznaten, da z očmi komaj presodiš, v katero smer teče. Helvečani so prehajali čez njo s splavi in s čolni, ki so bili privezani drug k drugemu. Ko je Cezar od izvidnikov zvedel, da so že tri četrtine Helvečanov prešle reko, četrta pa da je še tostran reke, je ob tretji nočni straži⁴¹⁷ s tremi legijami odšel iz tabora in dospel do onega dela, ki reke še ni prekoračil. Napadel je sovražnike, ki so nosili težka bremena in niso pričakovali napada, in jih mnogo pobil; ostali so se rešili z begom in se poskrili v bližnjih gozdovih. Ti so bili tako imenovani Tigurini. ⁴¹⁸ Vse helvečansko ljudstvo sestavljajo namreč štiri plemena. Prav to ljudstvo je odšlo nekoč za naših prednikov na pot, pobilo konzula Lucija Kasija in poslalo njegovo vojsko pod jarem. Tako se je moralo bodi po naključju ali po volji nesmrtnih bogov pokoriti prvo prav to helvečansko ljudstvo, ki je pripravilo nekoč rimskemu narodu tako hud udarec. S to zmago ni maščeval Cezar samo poraza, ki je zadel njegovo domovino, temveč tudi sebe samega. V takratni bitki so namreč Tigurini obenem s Kasijem ubili tudi njegovega legata Lucija Pizona, ki je bil stari oče Cezarjevega tasta Lucija Pizona.

Po tej bitki je dal Cezar zgraditi čez Arar most in je čezenj prepeljal svojo vojsko, da bi dohitel glavnino Helvečanov. Njegov nenadni prehod je Helvečane vznemiril, saj so videli, da je prešel reko v enem dnevu, sami pa so potrebovali za to v mukah in težavah dvajset dni. Zato so mu poslali odposlance. Vodil jih je Diviko, ki je poveljeval Helvečanom v vojni zoper Kasija. Tako je govoril, da bodo odšli in se naselili tam, kjer jim bo odkazal prostor, če hoče rimski narod skleniti s Helvečani mir. Če pa vztraja pri vojni zoper Helvečane, naj le pomisli na nekdanji poraz Rimljanov in na helvečansko hrabrost. Ker je iznenada napadel eno pleme, ko mu drugi onstran reke niso mogli pomagati, naj zaradi tega ne precenjuje svojih sil, Helvečanov pa naj nikar ne podcenjuje. Od svojih očetov in davnih prednikov so vajeni, da se v boju bolj zanašajo na hrabrost kot na zvijače in zasede. Zato naj bo previden, sicer lahko dobi njih sedanje taborišče ime po porazu Rimljanov in po uničeni vojski. […]

Cezar je odgovoril, da prav nič ne okleva, ker ni pozabil dogodkov, ki so jih omenili helvečanski odposlanci, in da ga tembolj boli, ker so to Rimljani nezasluženo utrpeli. Če bi se bili zavedali kake krivde, bi bili previdnejši. Prav v tem da je bil vzrok njih prevare, ker so bili mnenja, da niso naredili nič takega, zaradi česar bi imeli vzrok za bojazen, in da se jim brez vzroka ni treba ničesar bati. Če bi že pozabil to staro sramoto, ali naj pozabi tudi njih najnovejšo krivico, ko so si njegovi prepovedi navkljub hoteli izsiliti prehod čez provinco, ko so napadali Hedučane, Alobrožane in Ambare? Še vedno so enako oholi, ker se tako ošabno ponašajo s svojo zmago⁴¹⁹ in si še štejejo v dobro, da za vse svoje krivice tako dolgo niso prejeli kazni. Saj imajo nesmrtni bogovi navado, da pogosto dovolijo zločincem, ki jih nameravajo kaznovati, srečo in jih pustijo dolgo časa brez kazni, da bi jih nato z nenadno spremembo usode občutneje zadeli. Vsemu navkljub pa da je pripravljen skleniti z njimi mir, če mu dajo v zagotovilo za svoje obljube talce in če dajo Hedučanom zadoščenje zanje in za njihove zaveznike. Isto so dolžni Alobrožanom. Diviko je odgovoril: Helvečani so od svojih očetov sprejeli navado, da talce sprejemajo, ne pa da bi jih dajali. To rimski narod dobro ve. Po teh besedah je odšel.

7.2.3.1. 1,1–6

Ko je bil Cezar v Galiji, se je njegov partner v triumviratu Gnej Pompej spravil s senatom in začel skupaj z njim čedalje bolj delovati proti Cezarju. Leta 52 je kot konzul obnovil dva zakona, ki sta hodila navzkriž Cezarjevemu načrtu, da bi kandidiral za konzula iz Galije: da se ne sme nihče potegovati za državno službo v odsotnosti in da ne sme nihče upravljati province še pet let po opravljanju državne službe. Sam sebi pa je še podaljšal upravo province Španije, ki jo je dobil po prejšnjem konzulatu leta 55, in poveljstvo nad svojo vojsko. Vendar je takrat še prišlo do sporazuma. Leta 51 je bil konzul Cezarjev nasprotnik Marcel; zahteval je, naj Cezar zapusti svojo provinco in razpusti vojsko, kar je bil pripravljen storiti, a le pod pogojem, da bi isto obveljalo tudi za Pompeja. Nato je senat pod pretvezo, da so potrebne legije za vojno s Parti, zahteval po eno legijo od obeh poveljnikov; Pompej je kot svojo zahteval od Cezarja tisto, ki mu jo je prej sam posodil za vojno v Galiji, tako da je Cezar odstopil dve legiji. Vendar ju niso poslali na pohod, temveč so ju obdržali v Italiji. Ko je prišel Cezar v Italijo, je nastal preplah in njegovi nasprotniki so Pompeju zaupali obrambo republike. Nato je Cezar v Raveni napisal pismo senatu in konzuloma, izvoljenima za prihajajoče leto. V njem je obljubil, da bo odložil poveljstvo in razpustil vojsko, če bo naredil isto tudi Pompej, v nasprotnem primeru pa bo vojsko obdržal in mislil na svojo varnost. To pismo je ljudski tribun Kurion, njegov bivši nasprotnik, zdaj pa privrženec, 1. januarja leta 49 predal novima konzuloma v senatu v navzočnosti ljudskih tribunov.

Ko je bilo Cezarjevo pismo izročeno konzuloma, sta ljudska tribuna z največjim trudom komaj dosegla, da sta ga tadva prebrala v senatu; ni pa bilo mogoče doseči, da bi senat razpravljal o njegovi vsebini. Konzula sta razpravljala o tem, kaj bi bilo nasploh koristno za državo. Konzul L. Lentul je obljubil, da ne bo zapustil senata in države, če so pripravljeni odločno in pogumno povedati svoje mnenje, če pa se bodo ozirali na Cezarjeve interese in si poskušali pridobiti njegovo naklonjenost, kot so počeli prej, bo deloval na lastno pest in ne bo poslušen senatovi avtoriteti; tudi on se lahko zateče k Cezarjevi naklonjenosti in prijateljstvu. V istem smislu je govoril tudi Scipion [Pompejev tast]: ⁴²¹ Pompejev namen je, da ne zapusti države, če se mu bodo senatorji pridružili; če pa se bodo obotavljali in neodločno postopali, ga bodo kasneje zaman rotili za pomoč.

Ker je senat zboroval v mestu, Pompej pa je bil v bližini, se je zdelo, kot da ta Scipionov govor prihaja iz ust Pompeja samega. Predtem je več senatorjev govorilo zmerneje, na začetku na primer M. Marcel [konzul leta 51, Cezarjev nasprotnik], ki je izrekel misel, da senat o tej stvari ne sme odločati, dokler ne bo po vsej Italiji opravljen nabor in nanovačena vojska; v njenem varstvu bo senat lahko brez nevarnosti in svobodno odločil, kakor bo hotel. M. Kalidij je predlagal, naj Pompej odpotuje v svoje province, da ne bo nobenega vzroka za vojno: Cezarja namreč skrbi, da je Pompej dve legiji, ki mu ju je odvzel, po videzu sodeč prihranil in zadržal v bližini Rima kot sredstvo proti njemu. M. Ruf se je z malenkostnimi spremembami pridružil Kalidijevemu mnenju. Vse te pa je napadel in ozmerjal konzul L. Lentul. Lentul je popolnoma odbil, da bi dal Kalidijev predlog na glasovanje. Marcel je, prestrašen od zmerljivk, odstopil od svojega mnenja. Tako so konzulovo vpitje, strah pred vojsko v bližini [tj. legijama, ki sta bili odvzeti Cezarju] in grožnje Pompejevih prijateljev večino prisilili, da so proti svoji volji in pod prisilo podprli Scipionovo mnenje: naj Cezar razpusti vojsko do določenega dne, če pa tega ne stori, bo obravnavan kot sovražnik države. Temu sta ugovarjala M. Antonij in Kv. Kasij, ljudska tribuna. O njunem ugovoru so takoj razpravljali. Padale so težke besede: bolj ko je kdo govoril sovražno in neprizanesljivo, večje hvale je bil deležen od Cezarjevih nasprotnikov.

Ko se je senat do večera razšel, je Pompej poklical k sebi iz mesta vse, ki so bili tega stanu. Izrekel jim je priznanje in jih utrdil v sklepu še za naprej, bolj mlačne pa je grajal in hujskal. Mnoge vojake iz starih Pompejevih vojsk je privabilo upanje na nagrade in na stotniški čin, mnoge pa je pridobil tudi iz dveh legij, ki ju je izročil Cezar. Mesto so napolnili vojaki, zborovališče pa tribuni, stotniki in veterani prostovoljci. Vsi prijatelji konzulov, vsi privrženci Pompeja ter starih Cezarjevih nasprotnikov so bili sklicani v senat; njihovo hrumenje in naval sta prestrašila plašne, omahljivce utrdila v sklepu, večini pa odvzela možnost svobodnega odločanja. Cenzor L. Pizon [Cezarjev tast, oče njegove zadnje žene Kalpurnije] se je sicer ponudil, da bo šel k Cezarju, prav tako pa tudi pretor L. Roscij, da bi ga obvestila o dogodkih: v ta namen sta zahtevala šest dni. Tudi več drugih je predlagalo, naj pošljejo k Cezarju poslance, ki mu bodo razglasili voljo senata.

Toda nihče ni prodrl, vsem so z govori stopili nasproti konzul, Scipion in Katon. Katona sta podžigala staro sovraštvo do Cezarja in prizadetost zaradi propadle kandidature. ⁴²² Na Lentula sta odločilno vplivala višina njegovih dolgov in upanje na vojsko, na province ter na bogata darila tistih, ki se bodo potegovali za podelitev kraljevskega naziva. Med svojimi se je bahal, da bo drugi Sula, ⁴²³ ki mu bo pripadla vrhovna oblast. Scipiona je prav tako gnalo upanje na provinco in vojsko, za katero je menil, da jo bo zaradi sorodstvenih vezi delil s Pompejem, prav tako pa tudi strah pred sodiščem⁴²⁴ in prilizljivost ter bahanje z lastnim položajem in z naklonjenostjo velikašev, ki so tedaj imeli največ besede v državi in na sodišču. Pompej sam, ki so ga hujskali Cezarjevi nasprotniki in ki ni hotel, da bi mu bil kdo enak po položaju, se je bil povsem odvrnil od njegovega prijateljstva in se spravil z njunimi skupnimi nasprotniki, ki jih je bil večino sam naprtil Cezarju za časa njunega svaštva, obenem pa je, vznemirjen zaradi slabih govoric, ki so se širile o njem zaradi tistih dveh legij, ki ju je namesto za pot v Azijo in Sirijo uporabil za povečanje svoje moči in samovlade, hotel, da bi odločilo orožje.

Iz teh vzrokov se je vse odvijalo v naglici in zmedeno. Cezarjevim sorodnikom niso dali časa, da bi ga obvestili o dogodkih; tudi ljudska tribuna nista dobila možnosti, da bi s prošnjami odvrnila od sebe grozečo nevarnost, in niti te ne, da bi obdržala zadnjo pravico, ki jo je bil ljudskim tribunom pustil L. Sula, namreč pravico do ugovora. ⁴²⁵ Že sedmi dan sta morala misliti na to, kako bi se rešila, medtem ko je prej navadno tudi najbolj uporniške ljudske tribune⁴²⁶ to začelo skrbeti šele osmi mesec službovanja. ⁴²⁷ Senat se je zatekel k skrajnemu in poslednjemu odloku, za katerega se drznost predlagateljev prej ni nikoli odločila, razen če je bilo mesto v najhujši nevarnosti in so vsi obupali nad rešitvijo: konzula, pretorji, ljudski tribuni in bivši konzuli v bližini mesta⁴²⁸ naj poskrbijo, da se državi kaj ne zgodi. To je prišlo v zapisnik⁴²⁹ kot senatov odlok 6. januarja. Tako so od dne, ko je Lentul nastopil konzulat, v prvih petih dneh, na katere je senat lahko imel seje, z izjemo dveh, ko so bila ljudska zborovanja in volitve, ⁴³⁰ izredno ostro in sovražno odločali o Cezarjevem poveljstvu in o obeh uglednih možeh, ljudskih tribunih. Ljudska tribuna sta takoj zbežala iz mesta in se napotila k Cezarju. Ta je bil tedaj v Raveni in je čakal na odgovor na svoje zelo zmerne zahteve, če bi le prevladalo količkaj občutka za pravičnost in bi se dala stvar mirno poravnati.

V naslednjih dneh je senat zboroval izven mesta. ⁴³¹ Pompej je zastopal ista stališča, ki jih je oznanil že po Scipionu, hvalil je vrlino – namreč stanovitnost – senata in opisoval svoje čete: za boj da ima pripravljenih deset legij, poleg tega pa zanesljivo ve, da so vojaki proti Cezarju in da jih ni mogoče pregovoriti, da bi ga branili ali se mu vsaj priključili. Senat je razpravljal o drugih stvareh: naj se izvede vojaški nabor po vsej Italiji, naj se Favst Sula hitro pošlje v Mavretanijo⁴³² in naj se Pompeju da denar iz državne blagajne. Razpravljali so tudi, ali naj se kralju Jubi [kralju Numidije, Pompejevemu prijatelju in sovražniku Cezarjevega pristaša Kuriona] podeli naziv rimskega zaveznika in prijatelja, toda Marcel je izjavil, da tega zaenkrat ne dovoli. Predlog o Favstu pa je zavrnil ljudski tribun Filip. O ostalem so zapisali senatove odloke. Province, dve konzularni in druge pretorske, so določili zasebnikom. ⁴³³ Scipionu je pripadla Sirija, L. Domiciju pa Galija: po zasebnem dogovoru so oba konzula prešli in njunih žrebov niso vrgli v vrč. ⁴³⁴ [V druge province so bili poslani pretorji.] Tudi niso počakali [kar se ni v prejšnjih letih nikoli zgodilo, da bi o njihovem poveljstvu odločalo ljudstvo, temveč so izrekli slovesne zaobljube in ogrnjeni v poveljniške plašče zapustili mesto. ⁴³⁵ Konzula sta odpotovala iz mesta [kar se ni predtem nikoli zgodilo]; ⁴³⁶ tako v mestu kot na Kapitolu so zasebnike spremljali liktorji, kar je bilo v nasprotju z vsemi preteklimi zgledi. ⁴³⁷ V vsej Italiji so potekali vojaški nabori in pobiranje orožja, denar so zahtevali od municipijev in ga jemali iz svetišč: vse božje in človeško pravo je bilo poteptano.

7.4.1.1. Filozofski uvod

1 Po krivici se človeški rod pritožuje nad svojo naravo, češ da je slabotna in kratkotrajna ter bolj odvisna od naključja kot od vrline. Nasprotno, po treznem premisleku bi namreč človek mogel ugotoviti, da ni nič večjega in odličnejšega in da naravi primanjkuje bolj delavnosti ljudi kot pa moči in časa.

Toda vodnik in gospodar človeškega življenja je duh. Kadar si ta z vrlino utira pot k slavi, je zadosti močan, zmožen in bister, in ne potrebuje slepe sreče; kajti ta ne more nikomur niti dati niti odvzeti poštenosti, pridnosti in drugih dobrih lastnosti. Če pa človeku pomagajo slaba nagnjenja in zapade v brezdelje in čutno uživanje ter se, čeravno samo za malo časa, preda pogubnim strastem, dolži pri tem slabost človeške narave, ko mu v brezbrižnosti propadajo moči, čas in duševne zmožnosti. Vsak, ki je prizadet, vedno zvrača krivdo na okoliščine. Ko bi ljudje skrbeli z enako vnemo za resnične dobrine, kot se pehajo za neprimernimi in nekoristnimi, da, celo nesmiselnimi in pogubnimi stvarmi, jim pač ne bi vladalo naključje, marveč bi bili gospodarji svoje usode in povzpeli bi se tako visoko, da bi v svoji slavi postali iz navadnih ljudi nesmrtni.

2 Kakor je namreč človek sestavljen iz telesa in duha, tako se tudi vsa naša dejanja in nagnjenja ravnajo deloma po telesni, deloma po duhovni naravi. Zatorej naglo mine vsa zunanja lepota, še tolikšno bogastvo, telesna moč in sploh vse, kar je temu podobno, medtem ko so izredna dejanja duha kakor nesmrtna duša. Skratka, kot se telesne dobrine in darovi sreče začenjajo, tako tudi prenehajo; vse, kar nastane, premine in vse, kar raste, tudi ostari, a duh je neminljiv in večen; kot krmar človeškega rodu snuje in obvlada vse, pri tem pa je samostojen. Toliko bolj se moraš torej čuditi izprijenosti tistih, ki predani telesnim užitkom žive potratno in brez duha, duha pa – čeprav ni v človeški naravi mimo njega nič boljšega in odličnejšega – zanemarjajo in dopuščajo v svoji brezbrižnosti, da otopi, dasi je na voljo tako mnogo raznovrstnih dejavnosti, s katerimi si lahko pridobiš največjo slavo.

3 Vendar se mi zdi, da se izmed teh opravil v sedanjih razmerah nikakor ni vredno potegovati za uradniška mesta in visoke položaje, skratka, za kakršno koli javno udejstvovanje, saj se ne podeljuje častna služba vrednim, tisti pa, ki si jo pridobijo s prevaro, niso ne varni ne zato bolj spoštovani. Kajti s silo vladati domovini in podložnikom, čeprav je kdo za to sposoben in tudi popravi napake, je vendarle slabo, zlasti ker prinašajo vsi politični prevrati pokole, pregnanstva in druge sovražnosti. Toda brezuspešno se gnati za nečim in si kljub vsem naporom nakopati samo sovraštvo, je največja neumnost. Morala bi pač koga napasti edino sramotna in pogubna strast, da bi peščici oblastnikov na ljubo žrtvoval lastno dostojanstvo in svobodo.

7.4.1.2. Koristi zgodovinopisja

4 Sicer pa je med drugimi duševnimi opravili zelo koristno zgodovinopisje. Ker pa je o njegovi pomembnosti govorilo že veliko drugih, menim, da lahko to opustim, sicer bi utegnil kdo misliti, da zgolj iz bahavosti tako močno hvalim svoje najljubše opravilo. Sem pa trdno prepričan, da se bodo našli ljudje, ki bodo moje pomembno in koristno delo ožigosali kot čisto lenobo, ker sem se pač odločil živeti daleč stran od politike. To bodo gotovo tisti, ki imajo za najvišjo stopnjo dejavnosti to, da se prilizujejo množici in si skušajo pridobiti njeno naklonjenost s tem, da vabijo ljudi na gostije. Če pa bodo ti ljudje pomislili, v kakšnih časih sem jaz prišel do državnih služb in kakšni možje tega niso dosegli, nadalje kakšne vrste ljudje so se vrnili v senat, tedaj bodo gotovo prišli do spoznanja, da sem spremenil svoje mnenje iz upravičenih razlogov, ne pa iz lagodnosti, in da je pričakovati za skupnost večjo korist od mojega brezdelja kakor od dejavnosti drugih.

Saj sem vendar pogosto slišal, da sta Kvint Maksim in Publij Scipion, razen njiju pa še drugi pomembni možje v državi, vedno znova izjavljala, da se ob gledanju podob prednikov močno vnemajo za krepostna dejanja. Seveda nimajo tolikšne moči v sebi niti tisti voščeni kipi niti podobe, marveč raste ob spominu na velika dejanja v prsih odličnih mož oni plamen in ne ugasne prej, dokler z lastnimi dejanji sami ne dosežejo prav takšne slave in časti svojih prednikov. Kdo med vsemi ljudmi pa je dandanes še tak, da ne tekmuje s predniki v bogastvu in potratnosti namesto v poštenju in delavnosti. Tudi ljudje brez slavnih prednikov, ki so se navadno po vrlih delih odlikovali pred plemstvom, si bolj prizadevajo za oblast in častne službe kradoma in z goljufijo, kot pa s poštenimi sredstvi, prav kakor bi bile pretura, konzulat in vse druge podobne častne službe slavne in veličastne same po sebi in se ne bi ocenjevale po naravni vrednosti tistih, ki te službe opravljajo.

Toda jaz sem v gnusu in nevolji zaradi nravstvenega stanja v naši državi govoril presvobodno in zašel predaleč. Zdaj pa se vračam k stvari.

7.4.1.3. Vojna z Jugurto

5 Moj namen je opisati vojno, ki jo je rimski narod vodil z numidijskim kraljem Jugurto, prvič zato, ker je bila to huda in krvava vojna in se je bojna sreča menjavala, drugič pa, ker so takrat prvič nastopili proti predrznemu plemstvu. Ta boj pa je bil tako hud, da je postavil ves božji in človeški red na glavo in se je stopnjeval do tako blaznega divjanja, da sta šele državljanska vojna in opustošenje Italije dokončala strankarske razprtije. Toda preden bom začel o tem pripovedovati, naj posežem nekoliko v preteklost, da bi v celoti bila bralcu stvar jasnejša in razumljivejša. […]

44 Po prihodu v Afriko mu [Metelu] je prokonzul Spurij Albin izročil leno, nebojevito in niti zoper nevarnosti niti zoper napore utrjeno vojsko. Ti vojaki so znali bolje sukati jezik kakor orožje, ropali so pri zaveznikih in bili tudi sami plen sovražnika, nevajeni izpolnjevati povelja in se podrejati vojaški disciplini. Zato je imel novi poveljnik več skrbi zaradi grdih razvad kot pa veselih upov na pomoč od velikega števila vojakov. Čeprav je odlašanje z volitvami skrčilo za bojevanje ugoden poletni čas in si je Metel lahko mislil, da je ljudstvo napeto pričakovalo izida, je vendar sklenil, da ne bo začel vojne prej, dokler ne bo s prejšnjo staro disciplino prisilil svojih čet na naporno delo. Kajti odkar je Albin, potrt zaradi poraza brata Avla in njegove vojske, sklenil, da ne bo zapustil province, je tudi poleti, dokler je še imel vrhovno poveljstvo, večinoma taboril z vojsko v stalnem taboru, razen če ga nista smrad ali pomanjkanje krme prisilila menjati prostor. Toda tabor ni bil niti utrjen niti po vojaškem običaju ponoči zastražen. Kadar se je komu zahotelo, je zapustil bojna znamenja. Branjevci, pomešani z vojaki, so se podnevi in ponoči klatili okrog, pri tem pa pustošili polja, napadali domačije ter kakor za stavo kradli živino in sužnje; vse to so nato zamenjavali pri trgovcih za uvoženo vino in drugo podobno blago. Razen tega so žito, ki so ga dobivali od države, prodajali in si kruh vsak dan sproti kupovali. Skratka, pri tej armadi si lahko našel vse grdobije in razvade, kar jih lahko našteješ ali si jih predstavljaš, pa še kaj več.

45 Metel pa se je, kot kažejo moji viri, pokazal v teh težavah resnično velikega in modrega moža, nič manj kot pred sovražnikom. Tako spretno je ubiral zlato sredino med prizadevanjem po priljubljenosti in strogostjo. Najprej je namreč z dnevnim poveljem odpravil vse, kar je podpiralo zanikrnost in lenobo. Odslej ni smel nihče prodajati v taboru kruha ali kake kuhane jedi, branjevcem je bilo prepovedano spremljati vojsko, noben navaden vojak ni mogel imeti ne v taboru ne na pohodu sužnja ali tovorne živali. Tudi vse druge razvade je tesno omejil. Razen tega je vsak dan v pohodih po stranskih poteh menjal prostor za tabor in ga, kakor da bi bil sovražnik v bližini, dal utrditi z nasipom in jarkom, razpostavljal je pogostne nočne straže in jih skupaj s podpoveljniki osebno nadziral. Prav tako se je na pohodih pokazal zdaj spredaj zdaj zadaj, pogosto v sredini, da bi nihče ne stopal iz vrste. Korakati so morali strnjeno ob bojnih znamenjih in vsak vojak je nosil s seboj živež in orožje. Tako je bolj s preprečevanjem prekrškov kot s kaznovanjem utrdil svojo vojsko. […]

49 Tedaj je Metel, ki ni mislil, da je sovražnik tu, zagledal nenavaden prizor, ko se je z vojsko spuščal s hriba. Sprva ni vedel, kaj to pomeni. Numidijci so namreč stali s konji v grmovju; povsem niso bili zakriti, ker je bilo drevje nizko, vendar pa se jih tudi ni dalo prav razločiti, ker jih je z njihovimi bojnimi znamenji vred zaslanjala naravna lega, še posebej pa, ker so se spretno zamaskirali. Toda brž je uganil, da gre za zasedo, in ukazal je svojim četam, naj se za hip ustavijo. Pri priči je preuredil oddelke in jih na desni strani, ki je bila sovražniku najbližja, v treh varovanih skupinah razpostavil v bojno vrsto; vmes med posamezne oddelke je razdelil pračarje in lokostrelce, vso konjenico pa prestavil na krili, nato pa primerno okoliščinam na kratko spodbudil vojake ter jih tako razporejene z bočnim obratom povedel v dolino.

52 Tako sta se kosala med seboj poveljnika, oba izredno zmožna moža, vendar ob zelo različnih pogojih, kajti Metel je imel na voljo hrabro vojsko, a neugodno ozemlje, Jugurta pa sicer vse potrebno za zmago, razen vojakov. Ko so naposled Rimljani videli, da nimajo nobenega zatočišča in jim sovražnik ne da priložnosti za boj, spuščal pa se je že večer, so skladno s poveljem izvedli v smeri proti griču preboj. Numidijci, ki so izgubili ozemlje, so se poraženi spustili v beg. Padli pa so le redki, kajti večino so obvarovale urne pete in pa to, da sovražnik ni poznal ozemlja. […]

7.4.1.4. Marij konzul

84 Marij pa je, kot smo povedali že zgoraj, na odločno željo ljudstva postal konzul in rimski narod mu je določil kot provinco Numidijo. Že prej je Marij bil plemstvu sovražen, sedaj pa ga je začel neprestano in zagrizeno preganjati. Zdaj si je privoščil posamezne plemiče, zdaj vse skupaj. Pogosto je zatrjeval, da je dobil konzulat kot plen po zmagi nad njimi, in tudi sicer je govoril tisto, kar je njega povzdigovalo, njih pa bolelo in poniževalo. Medtem pa je vprašanjem, ki so zadevala vojno, dajal prednost. Zahteval je za legije rezervno moštvo in si pri tem nabral od prijateljskih narodov, kraljev in zaveznikov pomožnih čet. Pri tem je poklical iz Lacija prav najpogumnejše, med njimi večinoma take, ki jih je osebno v vojni spoznal, in le redke, o katerih je samo slišal pripovedovati. Osebno se je tudi obrnil na veterane in jih nagovarjal, da bi šli z njim na bojišče. In senat, ki mu je bil sicer nasproten, si mu ni upal zavrniti nobene zahteve. Rezervo pa mu je celo rad odobril, kajti menil je, da je vojaška služba pri ljudstvu nepriljubljena in da si bo Marij ali z njo malo pomagal v vojni ali pa bo zaradi nje zapravil naklonjenost ljudstva. Toda to je bilo jalovo upanje, kajti tolikšno navdušenje nad tem, da bodo spremljali Marija, je zajelo vse! Vsakdo je računal, da bo s plenom obogatel in se vrnil kot zmagovalec, ali pa si je obetal kaj podobnega. Razen tega pa si jih je znal Marij s svojimi besedami nemalo navdušiti in prikleniti nase. Kajti, ko so mu bile odobrene vse zahteve in je hotel začeti nabirati vojake, je sklical ljudsko zborovanje; deloma za spodbudo, deloma pa si je kot ponavadi spet hotel privoščiti plemstvo. Nato je govoril nekako takole:

85 »Kviriti, jaz dobro vem, da večina ljudi ne kaže istih lastnosti takrat, ko se pri vas poteguje za kako visoko službo, kot takrat, ko to službo dobi in jo opravlja. Prej so polni vneme, skromni, umirjeni, nato pa se ves čas vsevprek predajajo lenobi in jih je sama ošabnost. Moje mnenje pa je temu nasprotno. Kajti, kolikor več velja vsa država od konzulata ali preture, toliko skrbneje jo je treba opravljati, kot pa se potegovati za službe. Tudi mi ni neznano, kako težko nalogo prevzemam s službo, ki mi je po vaši največji dobrohotnosti zaupana. Pripravljati se na vojno in hkrati varčevati pri državni blagajni, siliti v vojaško službo ljudi, ki jim ne bi rad prizadejal nič slabega, skrbeti za vse doma in zunaj, vse to pa delati sredi med zavistneži in strankarskimi zagrizenci, ki samo nasprotujejo, kviriti, je gotovo teže, kot se misli. Razen tega pa, če se drugi s čim pregrešijo, jih ščiti njihovo staro plemstvo, hrabra dela prednikov, podpora in premoženje sorodnikov po krvi in svaštvu in množice klientov in vse drugo. Jaz pa se lahko zanesem samo nase in se moram zavarovati s svojo hrabrostjo, značajnostjo in neoporečnostjo, vse drugo je brez vrednosti. […]

Izročili ste mi vrhovno poveljstvo v jugurtinski vojni, zaradi česar je plemstvo hudo razkačeno. Lepo vas prosim, samo premislite malo, ali bi bilo bolje to spremeniti, vzemimo tako, da zaupate to ali drugo nalogo nekomu iz plemiške klike, možu iz starega rodu s celo vrsto slavnih prednikov, a brez vojaških izkušenj. Popolnoma je razumljivo, da bi si ta, nevešč v vsem, ne znal pomagati, ne da bi delal brezglavo in si naposled našel moža iz ljudstva in ga postavil za svojega svetovalca v službi. Tako se največkrat zgodi, da si tisti, ki ste ga vi postavili za poveljnika, poišče za poveljnika koga drugega. Kviriti, jaz pa poznam ljudi, ki so začeli proučevati zgodovino prednikov in grške vojaške spise šele takrat, ko so bili izvoljeni za konzule. Kako narobe! Za službe se usposabljajo šele takrat, ko so imenovani, medtem ko bi morala biti znanje in izkušenost pogoj za dodelitev službe.

Zdaj pa, kviriti, primerjajte s temi naduteži mene, novinca! Tisto, kar oni navadno samo slišijo ali berejo, sem jaz deloma doživel, deloma pa tudi storil. Tisto, česar so se oni naučili iz knjig, sem se jaz učil v vojaški službi.

Predvsem, kviriti, naj vas prav nič ne skrbi ureditev numidijskega vprašanja, kajti tisto, kar je doslej varovalo Jugurto, ste odstranili: pohlep, neizkušenost in tudi ošabnost. Na bojišču imamo sedaj vojsko, ki pozna ozemlje, ki pa si, pri bogovih, več prizadeva, kot pa žanje uspehov. Kajti njen večji del je zaradi pohlepa in nenačrtnosti poveljnikov uničen. Zato se vsi, ki ste sposobni za boj, pridružite meni in pohitite na pomoč državi. Nihče več naj se ne da preplašiti z nesrečo drugih ali zaradi ošabnosti poveljnikov! Jaz sam vam bom tako na pohodih kot v boju zvest tovariš in svetovalec v nevarnosti in vaša usoda bo vedno tudi moja. Resnično, s pomočjo bogov nam bo zdaj zdaj padlo vse v naročje kot zrel sadež; zmaga, plen, slava. A tudi če bi bilo vse dvomljivo in še daleč, bi bila častna dolžnost vseh dobronamernih državljanov zavzeti se za državo. Kajti nihče ni postal nesmrten z lenobo in še noben oče ni želel svojim otrokom, da bi večno živeli, marveč da bi sklenili svoje življenje kot pošteni in pravični ljudje.

Dejal bi še kaj več, kviriti, ko bi mogel z besedami vliti boječim poguma; za odločne in vrle pa mislim,da sem govoril še preveč.«

7.4.2.1. Filozofski uvod

1 Vsi ljudje, ki se trudijo povzpeti se nad ostala bitja, bi si morali na vso moč prizadevati, da ne bi življenja premerili molče kakor ovce, ki jih je narava ustvarila sklonjene k tlom in pokorne zgolj svojemu trebuhu. Vsa naša ustvarjalna moč je v telesu in duhu. Duha imamo, da ukazuje, telo pa, da sledi; v prvem smo podobni bogovom, drugo nam je skupno z živalmi.

Zato se mi zdi pravilneje, da si za slavo prizadevamo z duhovnimi in ne toliko s telesnimi sposobnostmi; in ker je življenje, ki nam je dano, kratko, moramo doseči, da bo spomin na nas kar se da dolgotrajen. Slava bogastva in lepote je namreč nestanovitna in krhka, slava kreposti pa sijoča in večna.

Med ljudmi že od nekdaj ni pravega soglasja o tem, ali v vojni več velja telesna sila ali krepost duha. Vsekakor je, preden se česa lotiš, potreben premislek, po premisleku pa pravočasno ukrepanje. Tako eno kot drugo je samo zase nepopolno in potrebuje podporo drugega.

2 Sprva so torej nekateri kralji – takšna je bila namreč prva oblika vladavine – utrjevali duha, spet drugi pa telo; a ljudje tedaj lakomnosti še niso poznali – vsakdo je živel zadovoljen s svojim imetjem. Pozneje so si v Aziji Kir, v Grčiji pa Lakedajmonci in Atenci začeli podrejati mesta in ljudstva, razlog za vojno jim je bil pohlep po vladanju, najvišjo slavo so iskali v čim večji oblasti; tedaj šele se je ob preizkušnjah pokazalo, da v vojni največ velja duševna moč.

Če bi namreč duševne zmožnosti kraljev in vojskovodij v mirnem času veljale toliko kot v vojni, bi bile stvari med ljudmi pravičneje urejene in bolj stanovitne in bi ne bil priča vseprisotnemu prevratu, spremembam in neredu. Kajti oblast je moč zlahka zadržati s tistimi kakovostmi, s katerimi je bila pridobljena. Kadar pa se prizadevnost umakne lenobi, skromnost in pravičnost pa pohlepu in ošabnosti, se skupaj z značajem sprevrže tudi sreča. Tako gre oblast iz rok manj vrednega posameznika v roke najboljšega.

Vse, česar se ljudje oprimejo – oranje, plovba ali gradnja –, je odvisno od kreposti. Toda mnogi, ki jim je mar le za jed in spanec, ki so neuki in brez omike, tavajo skozi življenje, kakor bi bili brez vsakega cilja; tem telo proti naravi služi zgolj za užitke, duh pa jim je v breme. Njihovo življenje se mi zdi malodane smrt, ker je zavito v molk. Zdi se mi, da prav zares živi le nekdo, ki si, osredotočen na neko opravilo, prizadeva za slavo, ki jo prinesejo izredna dejanja ali lepe čednosti. Vendar pa v veliki množici stvari narava vsakomur kaže drugačno pot.

3 Lepo je z dejanji koristiti državi, a tudi govoriti v njeno korist ni brez vsakega smisla. Človek se lahko proslavi bodisi v miru bodisi v vojni; velikih časti so deležni tako tisti, ki so dejanja storili kot tudi tisti, ki so drugih dejanja opisali. Meni pa se le zdi, da je, čeprav je pisec zgodovine deležen skromnejše slave kot tisti, ki jo ustvarja, zgodovino pisati nadvse težko; najprej zato, ker je treba v besedah enakovredno prikazati dejanja, zatem zato, ker ima večina grajanje prekrškov za besede zlobe in nevoščljivosti. Kadar pa omenjaš izjemno krepost in slavo izvrstnih posameznikov, nekaj kar se vsakomur zdi lahko dosegljivo, to naleti na ravnodušen odziv, kaj več pa celo obvelja za izmišljeno laž.

4 Sam sem se dosti premlad najprej vneto posvetil državni službi, prav kakor toliko drugih, a se mi je marsikaj uprlo, kajti v politiki so se namesto skromnosti, zadržanosti in kreposti uveljavile predrznost, razsipnost in lakomnost. Čeprav se je moj duh, ki so mu bile slabe razvade neznane, vsega tega branil, je bila moja neizkušena mladost, ki jo je pokvarilo stremuštvo, ujeta sredi vse te pokvarjenosti; tudi meni je, dasiravno sem se ogradil od nizkotnih navad ostalih, pohlep po časteh naložil enako breme govoric in zavisti kakor drugim.

7.4.2.2. Izbira poklica

Ko se je torej moja duša izvila iz vseh preizkušenj ter pasti in sem sklenil preostanek življenja preživeti proč od javnega življenja, sem se odločil, da svojega časa ne bom tratil v brezbrižni lenobi, pa tudi z lovom in poljedelstvom, s tema hlapčevskima opraviloma, se nisem mislil kratkočasiti; ne, sklenil sem se vrniti k podvigu, od katerega me je odtrgalo stremuštvo, in po delih – kakor se mi pač to ali ono zdi vredno omembe –, pisati zgodovino rimskega ljudstva. Opravila sem se lotil še toliko bolj vneto zato, ker je moj duh svoboden – ničsar več se ne nadejam, ničesar se ne bojim in poltično nikomur ne pripadam.

7.4.2.3. Katilinov psihološki profil

Na kratko bom torej razpravil, kolikor le morem stvarno, o Katilinovi zaroti; to grozodejstvo se mi namreč zaradi nenavadne strahotnosti in zločinstva zdi najprej vreden spomina. Preden pa začnem pripovedovati, naj na kratko spregovorim o značaju tega človeka.

5 Lucij Katilina, mož plemenitega rodu, je bil silno telesno močan in trdnega značaja, a duhovno nizkoten in pokvarjen. Vse od rane mladosti je užival v notranjih razprtijah, moriji, ropanju, razdoru med meščani in ob vsem tem je potratil svoja mlada leta. Njegovo telo je prav neverjetno dobro prenašalo lakoto, mraz in pomanjkanje spanja. Njegov duh je bil drzen, zvijačen, nestanoviten, zmožen vsakršnega pretvarjanja in hlinjenja, grabežljivo lakomen tujega in zapravljivo malomaren do lastnega imetja, brez vsake mere v nasladah. Premogel je še kar dovolj govorniškega daru, a prav malo preudarnosti.

Njegov pohlep ni poznal mere, hlepel je venomer po neverjetnem, nedosegljivem. Po Sulovi tiraniji se ga je polastila neizmerna sla po oblasti nad državo; niti malo ni pomišljal, s kakšnimi sredstvi bi se do nje dokopal, da bi si le zagotovil položaj vladarja. V njegovi podivjanosti ga je iz dneva v dan vse bolj podžigala obubožanost družine in zavest o zločinski preteklosti, lastnosti pa, ki sem jih omenil poprej, so to stanje še poslabšale. Poleg vsega tega pa ga je spodbujala še vsesplošna izprijenost družbe, v kateri sta se razpasli dve najslabši in nasprotujoči si pregrehi, razsipnost in lakomnost.

7.4.2.4. Zazrtost v slavno preteklost

6 Toda Rimljani, vedno budni bodisi v miru bodisi v vojni, so se brž pripravili; med vzajemnim spodbujanjem so šli proti sovražniku in z orožjem stopili v bran svobodi, domovini in družinam. Potem ko so se srčno ubranili nevarnosti, so šli na pomoč prijateljem in zaveznikom ter si z uslugami, ki so jih večkrat iskazali kakor prejeli, zagotovili njihovo naklonjenost.

Vladala jim je zakonita oblast, ki je bila po obliki kraljevina. Izbranci, ki so bili zaradi starosti šibkega telesa, zaradi izkušenj pa ostrega duha, so bili svèt državi; te so zaradi starosti ali pa zaradi značaja njihovega položaja imenovali »očetje«.

7 Tisti čas si je vsakdo začel bolj prizadevati za to, da bi se odlikoval in izkazal svoje sposobnosti. Kralji so do dobrih ljudi bolj nezaupljivi kot do slabih; krepost drugih je zanje vir zaskrbljenosti. V svobodnih razmerah pa se je država prav neverjetno hitro okrepila: vse je namreč preplavila želja po slavi. Že mladina se je vse od tedaj, ko je bila sposobna za vojaško službo, v vojaških taborih naporno urila v bojnih spretnostih; bleščeče orožje in bojni konji so ji bili bolj v veselje kot pa družba vlačug in vdajanje pijančevanju. Takšnim možem torej ni bil noben napor tuj, nobeno ozemlje prestrmo ali neprehodno, noben oborožen sovražnik strašen; krepost je premagala vse.

7.5.1.1. Uvod (1,1)

Ali si bom pridobil kaj zaslug, če bom popisal zgodovino rimskega ljudstva od začetkov Rima, tega ne vem zagotovo; pa tudi če bi vedel, bi si tega ne drznil reči, saj vidim, da je pisanje zgodovine že stara in splošno razširjena praksa, in da so vedno novi in novi pisci prepričani, da bodo na področju zgodovinopisja dali kak tehtnejši prispevek, ali pa, da bodo s svojim pisateljskim slogom prekosili okorni stil starih avtorjev. Kakor koli že, kljub temu bom vesel, da sem tudi sam po svojih najboljših močeh prispeval k ohranitvi spomina na zgodovino najodličnejšega naroda na svetu, in če bo ob tolikšnem številu piscev moja slava ostala skrita, naj se tolažim z ugledom in veličino teh, ki bodo zasenčili moj sloves.

Sploh pa je snov izjemno obsežna, saj posega več kot 700 let nazaj in je kljub skromnim začetkom tako narasla, da se že šibi pod svojim obsegom. Nedvomno bodo večini bralcev prvi začetki in dogodki, ki začetkom neposredno sledijo, nudili manj užitka; bralci bodo namreč hiteli k sodobnim dogodkom, zaradi katerih moči nekdaj najmočnejšega ljudstva slabijo same sebe. Po drugi strani pa bom sam stremel tudi za tem plačilom za svoj trud, da odvrnem pogled od zla, ki mu je bila naša generacija priča toliko let, in sicer vsaj za toliko časa, dokler vso pozornost posvečam dobrim starim časom, brez sleherne skrbi, ki bi pisca sicer ne mogla odvrniti od resnice, bi ga lahko pa pošteno zbegala.

Dogodkov pred ustanovitvijo Rima in dogodkov, povezanih z njo, ki so primerni bolj za pesniške zgodbe kot pa za zanesljiva zgodovinska poročila, nimam namena ne potrjevati ne zavračati. Starim piscem pač spregledamo, da skušajo s prepletanjem človeškega in božanskega prikazati začetke mest bolj vzvišene; in če je že kateremu ljudstvu treba dovoliti, da govori o svojih božanskih izvorih in kot svoje začetnike navaja bogove, potem je gotovo vojaški sloves rimskega ljudstva tako velik, da takrat, ko govori o Marsu⁴⁷⁴ kot svojem očetu in očetu svojega ustanovitelja, narodi po svetu to prenašajo prav tako mirno kot rimsko nadoblast. Toda kakor koli bodo že to in podobno izročilo obravnavali ali vrednotili, se s tem ne bom kaj dosti ukvarjal. Vsak moj bralec naj vso pozornost posveti temu, kakšno je bilo življenje, kakšne so bile navade, kdo so bili možje in s kakšnimi odlikami so Rimu pridobili nadoblast ter jo razširili; v nadaljevanju naj v duhu zasleduje, kako so zaradi postopnega krhanja discipline moralne vrednote najprej usihale, dalje, kako so bolj in bolj pešale in končno strmoglavo zdrvele v propad, dokler ne pride do današnjih dni, ko ne moremo prenašati ne svojih napak ne zdravil zanje. Pri študiju zgodovine še posebej pomaga in koristi to, da imaš jasen pregled nad najrazličnejšimi primeri zgodovinskih okoliščin; med njimi izbiraj tiste primere, ki jih bosta ti in tvoja država posnemala, izogibaj pa se takšnih, ki so sramotni že v svojih zametkih in se tudi končajo sramotno.

Sicer me morda navdušenje nad nalogo, ki sem se je lotil, zavaja, ali pa res nikoli ni bilo države, ki bi bila večja, krepostnejša in bogatejša s plemenitimi zgledi, ne države, v katero bi se tako pozno naselila pohlep in razkošje, ne države, v kateri bi uboštvo in skromnost tako dolgo uživala tolikšen ugled; manj kot je bilo premoženja, manj je bilo malo tudi pohlepa. A v zadnjem času je bogastvo spodbudilo pohlep, neizmerno uživaštvo pa je v ljudeh sprožilo željo, da v razkošju in nasladi vsi propadejo ter vse uničijo. Toda naj na samem začetku tako pomembnega dela ne bo tožb, ki ne bodo dobrodošle tudi tedaj, ko bodo morda potrebne; če bi tudi mi imeli enako navado kot pesniki, ⁴⁷⁵ bi raje začeli ob dobrih znamenjih, s prošnjami in molitvami, naslovljenimi na bogove in boginje, naj nam ob začetku tako pomembne naloge naklonijo lep uspeh.

7.5.1.2. Ugrabitev Sabink (1,9)

Rimska država je bila že tako močna, da je bila vojaško kos kateri koli izmed sosednjih držav, toda ker ni bilo žensk, je grozilo, da bo njena veličina trajala le eno generacijo, saj doma ni bilo upanja na potomstvo, s sosednjimi narodi pa se tudi niso poročali. Tedaj je Romul⁴⁷⁶ po nasvetu starešin poslal k sosednjim ljudstvom poslance, da bi prosili za zavezništvo in sklenitev zakonskih zvez za novi narod z besedami: »Kot vse drugo, tudi mesta rastejo iz skromnih začetkov; in mesta, ki jim pomaga njihov pogum in bogovi, si pridobijo veliko moč in slavno ime. Dobro veste, da so pri začetkih Rima sodelovali tudi bogovi in da mu poguma ne bo manjkalo, zato kot ljudje ne nasprotujte temu, da s soljudmi pomešate kri in rod.« Poslanstvo ni nikjer naletelo na vljuden sprejem; po eni strani so jih zelo zaničevali, po drugi pa so bili zase in za svoje potomce v strahu pred tolikšno močjo, ki je naraščala sredi med njimi. Večina je poslance odslovila z vpašanjem, ali so odprli kakšno zavetišče tudi za ženske, češ da jim bo to naposled zagotovilo enakovredne zakonske zveze.

Rimska mladež je bila ogorčena in nobenega dvoma ni bilo, da položaj kaže na izbruh nasilja. Da bi dobil priložnost in primeren kraj za to, je Romul prikril svojo jezo ter skrbno pripravil svečane igre v čas Neptunu konjarju; ⁴⁷⁷ poimenoval jih je konzuálije. Ukazal je, naj sosednjih ljudstvom naznanijo igre in praznovanje so pripravili s tolikšnim bliščem, kolikor so znali ali zmogli, da bi bil dogodek res sijajen in spektakularen. Zbralo se je veliko ljudi, tudi v želji, da bi videli novo mesto, še zlasti najbližja ljudstva: Ceninci, Krustumijci in Antemnijci, ⁴⁷⁸ prišli pa so tudi vsi Sabinci⁴⁷⁹ z otroki in soprogami. Bili so prijazno povabljeni po domovih in ko so videli lego mesta, njegovo obzidje in številne stavbe v njem, so se čudili, kako je rimska država zrasla v tako kratkem času. Ko je prišel čas za igre, ko so bile misli in pogledi usmerjeni tja, tedaj je prišlo do načrtovanega izbruha nasilja: rimska mladina se je na dano znamenje razkropila, da bi ugrabila dekleta. Večina jih je bilo ugrabljenih naključno, kakor je pač kdo naletel na posamezno; nekatere, ki so se odlikovale po lepi zunanjosti in so bile določene za vodilne starešine, so možje plebejskega rodu, ki so imeli nalogo, da jih pripeljejo starešinam, nosili kar domov. Za eno, ki je po svoji lepoti daleč presegala ostale, poročajo, da jo je ugrabila skupina nekega Talasija; in na vprašanja mnogih, komu neki jo nesejo, so – da bi se kdo ne pregrešil zoper njo – znova in znova odgovarjali, da jo nesejo Talasiju; zato je ta beseda postala del poročnega obreda. ⁴⁸⁰

Strah je vnesel zmedo na igre in žalostni starši deklet so se razbežali; pritoževali so se nad zločinsko kršitvijo gostoljubja ter se s prošnjami obračali na boga, na katerega slovesne igre so prišli, a so postali žrtve brezbožne verolomnosti. Tudi ugrabljena dekleta so bila povsem obupana na svojim položajem, pa tudi nadvse ogorčena. Toda obiskoval jih je sam Romul in jim razlagal: »To se je zgodilo zaradi prevzetnosti vaših očetov, ki so sosedom odrekli sklenitev zakonskih zvez; kljub temu pa boste živele v pravih zakonih, deležne boste vsega premoženja in državljanskih pravic in – kar je ljudem najljubše – imele boste otroke. Le pomirite svojo jezo in tem, katerim je usoda dala vaša telesa, dajte tudi svoje srce. Iz krivice se pogosto rodi naklonjenost; in vaši možje bodo toliko boljši, saj se bo vsak zase trudil, da potem, ko opravi svojo dolžnost, zadosti tudi vašemu hrepenenju po starših in domovini.« Poleg tega so se jim dobrikali možje, ki so svoje dejanje upravičevali s strastno ljubeznijo; takšne prošnje pa najbolj omečijo ženska srca.

7.5.1.3. Romulova zmaga nad Ceninci, Antemnijci in Krustumijci; Vojna s Sabinci (1,10–12)

Tedaj so se sabinske žene, zaradi krivice nad katerimi je vojna izbruhnila, z razpuščenimi lasmi in raztrganimi oblačili pogumno pognale med leteča kopja (obupni položaj je namreč premagal žensko plašnost); od strani so vdrle med obe vojski in ločile sovražni bojni vrsti, ločile besne vojake, prosile na eni strani očete in na drugi može, naj si tasti in zeti ne mažejo rok z brezbožnim prelivanjem krvi, naj z očetomorom ne vtisnejo sramotnega madeža njihovim potomcem, eni svojim vnukom, drugi svojim otrokom. »Če se vam gnusi medsebojno sorodstvo, usmerite jezo na nas! Me smo vzrok za vojno, me smo možem in očetom vzrok za rane in pobijanje! Raje umremo, kot pa da živimo brez enih ali drugih, bodisi kot vdove ali kot sirote!« To je ganilo tako vojski kot tudi vojskovodje; nenadoma je vse potihnilo in se umirilo. Nato so vojskovodje stopili naprej, da bi sklenili zavezo; niso le sklenili miru, ampak so dve državi združili v eno. Razdelili so si kraljevsko oblast in vso vrhovno oblast prenesli v Rim. In ko so tako podvojili mesto, so zato, da nekaj vendarle dobijo tudi Sabinci, te po mestu Kures poimenovali »Kviriti«. ⁴⁸¹ Kot pomnik te zmage so kraj, kjer je konj izplaval iz globokega močvirja in prinesel Kurcija⁴⁸² v plitvino, poimenovali »Kurcijevo jezero«.

Nenadni veseli mir, s katerim se je končala tako žalostna vojna, je Sabinke še bolj priljubil možem in očetom, najbolj med vsemi pa samemu Romulu. In tako je ob delitvi ljudstva na trideset kurij⁴⁸³ te poimenoval po njih. O tem, ali so bile izbrane po starosti, ali glede na osebni ugled, ali glede na ugled njihovih mož, ali po žrebu, izročilo molči, saj je bilo žena nedvomno nekaj več kot trideset. V istem času so rekrutirali tri centurije⁴⁸⁴ vitezov: ⁴⁸⁵ Ramni so dobili ime po Romulu, Titiji po Titu Tatiju. Od kod ime in izvor Lukerov, se ne ve. Zato kraljevska oblast ni bila le skupna, ampak tudi složna pod oblastjo dveh kraljev.

7.5.1.4. Začetek prehoda čez Alpe (21,32–33)

Konzul Publij Kornelij⁴⁸⁶ je približno tri dni po tem, ko je Hanibal⁴⁸⁷ odrinil od brega Rodana, ⁴⁸⁸ v štirikotni bojni vrsti prišel do tabora sovražnikov z namenom, da se nemudoma spopade z njimi. Ko pa je videl zapuščene branike in prišel do spoznanja, da bo le stežka dohitel nasprotnike, ki so imeli veliko prednost, se je vrnil k morju na ladje, da bi se s Hanibalom varneje in lažje spopadel, ko bo sestopal z Alp. Da pa bi Hispanija, ki mu je po žrebu pripadla kot provinca, ⁴⁸⁹ ne ostala brez rimskih vojaških enot, je poslal proti Hazdrubalu⁴⁹⁰ svojega brata Gneja Scipiona z večino bojnih enot, in sicer ne le zato, da bi ohranil stara zavezništva, ampak tudi zato, da bi sklenil nova. Sam se je z maloštevilnimi četami vrnil v Genuo, ⁴⁹¹ z namenom, da Italijo brani z vojsko, ki je bila nameščena okoli Pada.

Hanibal je od Druencije⁴⁹² po večinoma ravninski poti prišel do Alp; Galci, ki so naseljevali te kraje, so ga pustili pri miru. Čeprav so vojaki za Alpe vedeli že po govoricah, ki ponavadi napihnejo dejstva o stvareh, ki jih človek ne pozna, jih je kljub temu ponovno navdal strah, ko so od blizu videli visoke gore, sneg, ki se je skorajda izgubljal v nebo, neugledne kolibe, ki so stale na skalovjih, drobnico in govedo, mršavo od mraza, skuštrane in zanemarjene ljudi, vse živo in neživo, otrplo od ledu, ter druge stvari, ki so bile na pogled tako grozne, da se sploh ne da opisati. Ko so se vojaki na čelu kolone začeli dvigati na prve vzpetine, so se prikazali gorjani, ki so zasedali okoliške hribe; in če bi se ti skrili v doline, bi jim v primeru nenadnega napada uspelo povzročili hudo paniko in pobiti veliko mož. Hanibal je ukazal, naj se kolona ustavi; naprej je poslal Galce, da pregledajo teren in ko je izvedel, da v tej smeri ni prehoda, je dal postaviti tabor sredi med samim strmim skalovjem na kar najširšem delu doline. Ko so se ti isti Galci vključili v pogovore gorjanov, od katerih se niso kaj dosti razlikovali po jeziku in navadah, so obvestili Hanibala, da je prelaz oblegan samo podnevi, ponoči pa se razidejo vsak na svoj dom; ta je ob svitu prišel do vznožja vzpetin, kot da namerava odkrito kar podnevi s silo izpasti iz ozke doline. Nato je čez dan z raznimi ukrepi prikrival svoj namen in utrdil tabor na kraju, kjer so se ustavili; brž ko pa je ugotovil, da so gorjani zapustili vzpetine in da je pozornost straž popustila, je dal z namenom preslepitve sovražnikov zakuriti več ognjev, kot pa je dejansko ostalo vojakov v taboru, kjer je pustil pratež s konjenico in večino pehote, sam pa se je z izbrano enoto, v kateri so bili sami izjemno izurjeni možje, hitro prebil iz soteske in zasedel vzpetine, ki so jih bili držali sovražniki. Naslednji dan je preostanek vojske odrinil in začel s pohodom.

Že so se gorjani na dano znamenje začeli iz gorskih vasi zgrinjati na ustaljeni položaj, ko so nenadoma opazili, da so nekateri izmed sovražnikov zasedli njihovo utrdbo in da jim grozijo prav nad njihovimi glavami, drugi pa nadaljujejo pot. Ob pogledu nato so se zamislili in nekaj časa stali kot vkopani; ko pa so videli vrvenje v soteski, da v sami koloni vlada nered in da so najbolj prestrašeni konji, so se misleč, da bo za pogubo dovolj, če še sami nekoliko povečajo paniko, vajeni terena po brezpotjih in stranskih poteh razkropili po skalovjih. Tako so se Punci⁴⁹³ znašli v precepu med sovražniki na eni in težko prehodnim terenom na drugi strani, pa tudi sami so se spopadali bolj med sabo kot pa s sovražniki, saj se je vsak trudil zase, da bi čimprej ušel nevarnosti. Kolono so najbolj ogrožali konji, ki so bezljali, prestrašeni od neubranega kričanja, katerega odmev so gozdovi in doline še krepili; če pa je naneslo, da so bili zadeti ali ranjeni so se tako zelo splašili, da so povzročali pravi pokol med ljudmi in razno pratežno živino. In ker je bila soteska na obeh straneh strmo odsekana, je množica številne potisnila v neizmerni prepad, celo nekatere vojake, a otovorjena živina se je valila kot podirajoče se velike hiše. Čeprav je bil pogled na to grozen, je Hanibal kljub temu svoje vojake malce ustavil in zadržal, da bi ne povečal zmede in panike. Ko pa je videl, da se kolona trga in da obstaja nevanost, da bo vojsko sicer pripeljal skozi, vendar zaman, ker bo brez prateža, je stekel dol s svojega položaja na vzpetini; in čeprav je s svojim naletom razkropil sovražnike, je med svoje vojake vnesel še večjo zmedo. Ta pa se je potem, ko so bile poti proste in gorjani pognani v beg, v trenutku umirila, in kmalu so ne le mirno, ampak v skoraj popolni tišini skozi sotesko prišli prav vsi. Nato je Hanibal osvojil glavno naselbino te pokrajine in okoliške vasice ter s hrano in živino vojsko za tri dni oskrbel z živežem; in ker jih gorjani po prvem porazu niso več ovirali, pa tudi teren ni bil več takšna ovira, je v teh treh dneh znatno napredoval.

7.6.1.1. Uvod

1 Mestu Rim so v začetku vladali kralji. Republiko in konzulat je vpeljal Lucij Brut. ⁴⁹⁵ Po diktaturah so posegali le začasno; niti oblast decemvirov ni trajala več kot dve leti in tudi konzularna pravica vojaških tribunov ni bila dolgo v veljavi. Ne Cinovo⁴⁹⁶ ne Sulovo⁴⁹⁷ gospostvo ni dolgo trajalo; vpliv Pompeja⁴⁹⁸ in Krasa⁴⁹⁹ je hitro prešel na Cezarja, ⁵⁰⁰ vojaška moč Lepida⁵⁰¹ in Antonija⁵⁰² pa na Avgusta, ⁵⁰³ ki je pod naslovom »princeps« državo, utrujeno od državljanskih razprtij, sprejel pod svojo vrhovno oblast. Toda o sreči in nesreči starega rimskega naroda so pisali že slavni pisci in tudi za oris Avgustovega obdobja ni manjkalo talentiranih avtorjev, dokler jih ni odvrnilo naraščajoče prilizovanje. Zgodovina Tiberija, Gaja, Klavdija in Nerona⁵⁰⁴ je bila v času viška njihove moči zaradi strahu potvorjena, po njihovi smrti pa so jo pisali pod vplivom še svežega sovraštva. Zato sem sklenil podati kratko poročilo o Avgustovi dobi, zlasti o njenem koncu, nato o Tiberijevem principatu⁵⁰⁵ in vsem ostalem, in sicer brez jeze in pristranskosti, za kateri nimam prav nobenega razloga.

7.6.1.2. Upor panonskih legij

16 Takšen je bil položaj v glavnem mestu, ko so se uprle panonske⁵⁰⁶ legije; posebnega razloga za to ni bilo, le menjava cesarjev je dovoljevala nemire in zbujala up na dobiček, če bi prišlo do izbruha državljanske vojne. V letnem taboru so bile stacionirane tri legije⁵⁰⁷ pod poveljstvom Junija Bleza, ⁵⁰⁸ ki je ob novici o Avgustovi smrti in nastopu Tiberijeve oblasti deloma zaradi uradnega žalovanja, deloma iz veselja opustil ustaljene vojaške dolžnosti. To je bil razlog, da sta se med vojaki razpasli objestnost in nesloga, prisluhnili so vsakemu pokvarjencu, končno so si zaželeli razkošja in brezdelja ter zavračali disciplino in napor. V taboru je bil neki Percenij, nekoč vodja gledaliških ploskačev, tedaj pa navaden vojak in drzen jezikač, ki je znal v slogu svoje gledališke prakse manipulirati z množico. Ta je v ponočnih pogovorih počasi ščuval neizkušene vojake in tiste, ki so ugibali, kakšna bo vojaška služba po Avgustu, ali pa je, ko se je dan nagnil proti večeru in so se boljši porazgubili, okoli sebe zbiral same pokvarjence. […]

20 Medtem so manipli, ⁵⁰⁹ ki so bili pred začetkom upora poslani v Navport⁵¹⁰ zaradi izgradnje cest, mostov in drugih nujnih ukrepov, ob novici, da je v taboru prišlo do upora, raztrgali praporje ter oplenili okoliške vasi in sam Navport, ki je bil nekak municipij; centurionom, ⁵¹¹ ki so jih skušali obrzdati, so se posmehovali, jih sramotili in naposled bičali. Najbolj jezni so bili na Avfidiena Rufa, poveljnika tabora; potegnili so ga z voza, ga otovorili s prtljago, gnali na čelu kolone in ga posmehovaje se mu spraševali, ali rad prenaša tako težke tovore in tako dolge pohode. Ruf, ki je bil dolgo navaden vojak, nato centurion in naposled poveljnik tabora, je namreč skušal vpeljati nekdanjo strogo vojaško disciplino; bil je ves zagret za delo in napore in toliko bolj nepopustljiv, ker je to izkusil na lastni koži.

21 Ob njihovem prihodu se je upor obnovil; vojaki so se potikali naokrog in plenili po okoliških krajih. Kot ustrahovalni ukrep za druge je Blez ukazal nekatere, ki so imeli nagrabljenega največ plena, bičati in vreči v ječo, kajti centurioni in vsi najboljši manipelski vojaki so bili legatu⁵¹² še vedno pokorni. Ko so te vojake vlekli stran, so se močno upirali, okoli stoječim so objemali kolena, klicali imena zdaj posameznikov, zdaj centurije, ki so ji pripadali, kohorto, ⁵¹³ legijo ter vpili, da vsem grozi enaka usoda. Hkrati so hudo zmerjali legata, klicali za priče nebo in bogove ter se na vse možne načine trudili, da bi zbujali nejevoljo, sočutje, strah in jezo. Vsi so se stekli skupaj, vlomili so v ječo, jetnikom odstranili okove in že so se pajdašili z dezerterji in obsojenci na smrt.

22 Nasilje se je vse bolj stopnjevalo, voditeljev upora je bilo vedno več. Neki Vibulen, navaden vojak, ki so ga okoli stoječi vojaki pred Blezovim tribunalom dvignili na ramena, je že tako razburjeni vojski, ki je napeto pričakovala, kaj namerava, spregovoril: »Vi ste tem nedolžnim in nesrečnim možem vrnili svetlobo in zrak, toda kdo bo mojemu bratu vrnil življenje, kdo bo meni vrnil brata?!? Njega, ki je bil iz germanske vojske poslan k vam zavoljo skupnih koristi, je dal minulo noč zadaviti po svojih gladiatorjih, ki jih ima in jih oborožuje za uničenje vojakov. Odgovori, Blez! Kam si odvrgel truplo? Pokopa tudi sovražniki ne odrekajo. Ko bom s poljubi in solzami zadostil svoji bolečini, ukaži pobiti tudi mene, samo da nas ti pokopljejo, nas, pobite ne zaradi kakšnega zločina, ampak zato, ker smo se trudili za koristi legij!«

23 Te besede je podžigal z jokom ter se po prsih in ustih bil z rokami. Kmalu se je otresel mož, ki so ga držali na ramenih, se vrgel na tla in se valil k nogam posameznikov, s tem pa sprožil tolikšno osuplost in ogorčenje, da je del vojakov zvezal gladiatorje, ki so bili v službi pri Blezu, del vojakov je zvezal preostale Blezove služabnike, drugi pa so se razkropili, da bi poiskali truplo. In ko bi se hitro ne razvedelo, da nikjer ni mogoče najti nobenega trupla, da sužnji kljub mučenju zanikajo umor in da Vibulen sploh nikoli ni imel brata, bi bili že skoraj ubili legata. Kljub temu so tribune in poveljnika tabora izgnali, oplenili prtljago ubežnikov ter ubili centuriona Lucilija, ki so mu vojaki nadeli šaljivi vzdevek »Daj drugo«, ker je vedno, kadar se mu je zlomila palica na hrbtu vojaka, vnovič jasno in glasno zahteval drugo. Vsi drugi so se poskrili, le enega so zadržali, in sicer Klementa Julija, ki je zaradi svojih osebnih odlik veljal za primernega, da posreduje zahteve vojakov. Še več, osma in petnajsta legija sta se celo sami pripravljali na medsebojni spopad, saj je prva zahtevala smrt centuriona s priimkom Sirpik, vojaki petnajste legije pa so ga branili; in do spopada bi tudi prišlo, če ne bi posredovali vojaki devete legije s prošnjami pa tudi grožnjami tistim, ki bi trmasto vztrajali pri svojem.

24 Čeprav je bil Tiberij zaprt vase in je vse hudo kočljive primere kar najbolj prikrival, so ga te novice pripravile do tega, da je odposlal sina Druza⁵¹⁴ skupaj s prvaki države in dvema pretorijanskima kohortama; ⁵¹⁵ ni mu dal nobenih določenih navodil, ampak naj ukrepa v skladu z razmerami. Kohorti sta bili okrepljeni bolj kot običajno; sestavljali so ju sami izbrani vojaki. Dopolnjeval ju je velik del pretorijanske konjenice in elitni del Germanov, ki so bili tedaj cesarjeva osebna garda, zraven pa je šel tudi prefekt pretorijancev⁵¹⁶ Elij Sejan, ⁵¹⁷ ki je bil dodeljen svojemu očetu Strabonu kot stanovski kolega in je užival velik ugled pri Tiberiju; ta naj bi mladeniča usmerjal, druge pa opozarjal na nevarnosti in nagrade. Ko se je Druz bližal, so mu nasproti prišle legije, kot da mu izkazujejo čast; vendar niso bile vesele, kot običajno, pa tudi ne v lesketu odlikovanj, ampak v umazani opremi in z obrazi, ki so sicer hlinili žalost, a kazali kljubovanje.

25 Ko je Druz vstopil v utrdbo, so ob vratih postavili močne straže in ukazali, naj bodo čete oborožencev v pripravljenosti na določenih mestih v taboru, drugi pa so se trumoma zbrali okoli tribune. Tam je stal Druz in z roko zahteval tišino. Kadar koli so se uporniki ozrli na množico, so divje kričali, ko pa so znova pogledali Cezarja, ⁵¹⁸ so vztrepetali. Slišalo se je nejasno mrmranje, pa divje kričanje in nenadoma je spet vse potihnilo. Njihovo razpoloženje je zelo nihalo: zdaj so se bali, zdaj spet zbujali strah. Naposled je hrup ponehal in Druz je prebral očetovo pismo, v katerem je pisalo: »Moja posebna skrb so pogumne legije, s katerimi sem izbojeval toliko vojn, in takoj ko bom v srcu prenehal žalovati, bom v senatu razpravljal o vaših zahtevah. Zaenkrat pa sem poslal svojega sina, da brez odlašanja odobri tisto, kar se lahko podeli takoj; ostalo je treba prepustiti senatu, saj je prav, da tudi ta pove svoje, najsi gre za izkazovanje naklonjenosti ali pa za kazenski ukrep.«

26 Zbrana vojska je odgovorila, da je navodila dala centurionu Klementu, ki naj jih posreduje. Ta je začel z odpustom vojakov po šestnajstih letih in z nagradami po končani vojaški službi; dnevno plačilo naj znaša denarij na dan in veterani naj ne ostanejo pod vojaško zastavo. Ko se je v odgovor na to Druz skliceval na odločitev senata in očeta, so ga motili s kričanjem, češ: zakaj je prišel, če vojakom ne sme zvišati plač in jim ne olajšati naporov, skratka, če nima nobenega pooblastila, da bi storil kaj dobrega? Pri Herkulu, vsem je dovoljeno bičati in pobijati! Tiberij je imel že nekoč to navado, da je v Avgustovem imenu spodnašal želje legij; Druz posega po istih ukanah. Mar bodo k nam hodili samo mladoletni družinski sinovi? Je pa čista novost, da cesar samo koristi vojske prenaša na senat. Torej je treba ta isti senat vprašati za nasvet, kadar se napovedujejo smrtne kazni ali spopadi. So torej nagrade odvisne od vladarjev, o kaznih pa ne odloča nihče?

27 Naposled so zapustili tribuno in kakor jim je prišel nasproti kateri izmed pretorijanskih vojakov ali Cezarjevih prijateljev, so grozeče žugali, da bi dali povod za spor in začetek oboroženega spopada; najbolj pa so bili jezni na Gneja Lentula, ⁵¹⁹ ker je veljalo, da on, ki je po letih in vojaškem slovesu prekašal vse ostale, podpira Druza in da kot prvi zavrača takšne sramotne izgrede vojske. Ko je nedolgo zatem odhajal s Cezarjem in se je sluteč nevarnost vračal v zimski tabor, so ga obstopili vojaki in spraševali, kam je namenjen, k cesarju ali k senatu, da bi tudi tam nasprotoval koristim legij; hkrati so ga napadli in ga kamenjali. Že je bil ves okrvavljen od zadetka s kamnom in prepričan, da je to konec, ko je prihitela množica, ki je prišla z Druzom, in ga zaščitila.

28 Grozečo noč, v kateri je bilo pričakovati izbruh nasilja, je ublažilo naključje. Nenadoma so namreč opazili, da luna ob jasnem nebu medli. Vojaki, ki niso poznali vzroka, so to razumeli kot slabo znamenje trenutnega položaja in lunin mrk vzporejali s svojimi težavami, misleč, da bodo njihova prizadevanja rodila uspeh, če se boginji Luni povrneta sijaj in jasnost. Zato so ropotali z orožjem ter igrali na trombe in rogove; ⁵²⁰ ko je bila luna svetlejša, so se veselili, ko je postajala temnejša, so se žalostili; in ko so se dvignili oblaki ter jo zakrili pred njihovimi pogledi, ko so bili prepričani, da se je pogreznila v temo, so – ker so pač ljudje ob hujšem pretresu nagnjeni k praznoverju – tožili, da se jim obeta večno trpljenje in da bogovi zavračajo njihova dejanja. Cezar je bil mnenja, da je treba ta preobrat izrabiti in naključno nastale razmere preudarno izkoristiti, zato je ukazal, naj obhodijo šotore, ter dal poklicati centuriona Klementa in druge, ki so bili zaradi svojih dobrih lastnosti priljubljeni med vojaki. Ti so se pomešali med nočne straže, večje stražarske oddelke in stražarje pri taborskih vratih, jim vzbujali upanje in jih navdajali s strahom: »Kako dolgo bomo še oblegali cesarjevega sina? Kakšen bo izid spopadov? Bomo mar prisegli Perceniju in Vibulenu? Bosta mar Percenij in Vibulen dala vojakom plače in posestva veteranom? Končno, bosta mar namesto Neronov in Druzov prevzela vrhovno oblast nad rimskim narodom? Še več, pri krivdi smo bili zadnji; zakaj se ne bi prvi pokesali? Zahtevam, podanim v skupno korist, se ugodi le počasi; zasebno uslugo pa si prislužiš takoj in jo takoj prejmeš.« Takšna prigovarjanja so ganila vojake in jim zbudila medsebojna sumničenja; ločili so novinca od veterana in legijo od legije. Tedaj se je počasi vračala pripravljenost na pokorščino; zapustili so straže pri vratih in bojna znamenja, ki so jih ob začetku upora zbrali na enem kraju, odnesli nazaj na njihova mesta.

29 Ob svitu je Druz sklical skupščino in čeprav ni bil vešč govornik, je s prirojenim dostojanstvom grajal pretekle dogodke ter hvalil trenutne razmere. Dejal je: »Z nasiljem in grožnjami se me ne da premagati; če pa bom videl, da ste se pripravljeni pokoriti, če bom slišal vaše ponižne prošnje, bom pisal očetu, naj se pomiri in ugodi prošnjam legij.« Na njihovo prošnjo so k Tiberiju znova poslali istega Bleza, pa Lucija Apronija, rimskega viteza iz Druzovega spremstva, ter Justa Katonija, centuriona prvega reda. Tedaj so se kresala nasprotujoča si mnenja, saj so eni menili, da je treba počakati na poslance in medtem z blagim ravnanjem umiriti vojsko, drugi pa so bili mnenja, da je treba poseči po ostrejših ukrepih, češ: »Pri navadni vojski ni srednje poti; če se ne boji, potem zbuja strah, če pa se zboji, jo lahko brez skrbi preziraš; in dokler jo navdaja praznoverje, ji mora vojskovodja vliti strah s tem, da odstrani pobudnike upora.« Druz se je nagibal k ostrejšim ukrepom; dal je poklicati Vibulena in Percenija ter ju ukazal usmrtiti. Večina avtorjev poroča, da sta bila zakopana v poveljniškem šotoru, drugi pa navajajo, da so njuni trupli odvrgli izven obzidja v svarilo.

30 Nato so poiskali kolovodje upora; tiste, ki so se potikali zunaj tabora, so pobili centurioni ali vojaki pretorijanskih kohort, druge pa so v dokaz svoje zvestobe izročili sami manipli. Vojake je vse bolj skrbela prezgodnja zima, saj je kar naprej močno deževalo, tako da niso mogli iz šotorov in se zbirati, pa tudi bojna znamenja, ki sta jih trgala veter in dež, so le stežka varovali. Ostal je tudi strah pred božjo jezo: zvezde niso zaman bledele v nasprotovanje brezbožnežem in neurja se niso zaman zgrinjala nadnje. Po njihovem mnenju je ni bilo druge rešitve pred nesrečo kot ta, da zapustijo zlonosni in omadeževani tabor, se s spravno daritvijo očistijo greha in se vrnejo vsak v svoje prezimovališče. Najprej se je vrnila osma legija, nato petnajsta; vojaki devete legije so vpili, da je treba počakati na Tiberijevo pismo, vendar so po odhodu drugih ostali sami in so prostovoljno prehiteli grozečo nujo. Druz ni počakal na vrnitev odposlancev, ampak se je vrnil v Rim, saj so bile trenutne razmere dovolj umirjene.

7.6.1.3. Tiberijeva smrt

50 Tiberij je že telesno slabel, že so ga zapuščale moči, pretvarjal pa se je še kar naprej; še vedno je bil enako duševno neomajen, v svojih besedah in pogledu je bil zbran in z občasno hlinjeno prijaznostjo je skušal prikriti še tako očitno pešanje. Večkrat se je selil in se naposled ustalil pri rtu Mizenu⁵²¹ v vili, katere lastnik je bil nekoč Lucij Lukul. ⁵²² Tam pa se je takole razvedelo, da se bliža smrti. Bil je znamenit zdravnik, po imenu Harikles, ki sicer ni redno skrbel za cesarjevo zdravje, mu je pa pogosto svetoval. Kakor da odhaja po svojih opravkih in kot v navidezen izkaz spoštovanja, je cesarja prijel za roko in mu otipal utrip. Tiberiju to ni ušlo, kajti nemara iz užaljenosti ali pa toliko bolj tlačeč svojo jezo je ukazal, naj se pojedina spet začne in pri mizi je ostal dlje kot ponavadi, kakor da izkazuje spoštovanje prijatelju ob odhodu. Kljub temu pa je Harikles Makronu⁵²³ zagotovil, da mu dih peša in da ne bo živel dlje kot dva dni. Vse to se je v pogovorih razneslo med navzočimi in hitro so poslali sporočila legatom in vojskam. Šestnajstega marca mu je zastal dih in mislili so, da je umrl. Že je prihajal Gaj Cezar⁵²⁴ v spremstvu množice voščilcev prevzet vrhovno oblast, ko so nenadoma prinesli novico, da se Tiberiju vrača govor in vid in da kliče služabnike, naj mu prinesejo hrano, da se okrepča. Vse je navdal strah, nekateri so se razpršili na vse strani, vsak je hlinil pobitost ali nevednost; Cezar je bil povsem pogreznjen v molk in je namesto upanja na največ pričakoval najhujše. Makro pa je brez strahu ukazal, naj na starca zmečejo kup odej in ga zadušijo ter odidejo iz veže. Tako je Tiberij končal v oseminsedemdesetem letu življenja.

51 Njegov oče je bil Nero⁵²⁵ in je po obeh straneh izviral iz rodu Klavdijcev, čeprav je njegova mati s posvojitvami prešla v rodbino Livijcev in kmalu v rodbino Julijcev. Že od zgodnjega otroštva je bila njegova usoda negotova, kajti svojemu proskribiranemu očetu je sledil v izgnanstvo; in ko je kot pastorek vstopil v Avgustovo hišo, se je spopadel s številnimi tekmeci, dokler so bili na svojem višku Marcel, Agripa in nato Cezarja, Gaj in Lucij. Celo njegov brat Druz⁵²⁶ je bil bolj priljubljen med ljudstvom. Toda v največji nevarnosti se je znašel, ko se je oženil z Julijo, ⁵²⁷ ko je moral prenašati nečistovanje soproge ali pa se ji umakniti s poti; in ko se je vrnil z Rodosa, je dvanajst let vladal v cesarjevi hiši, ki je bila brez otrok, nato pa je približno triindvajset let kot neomejeni vladar vladal rimski državi. Tudi njegov značaj se je sčasoma spreminjal. Dokler je bil zasebnik ali vojskovodja pod Avgustovim poveljstvom, je njegovo življenje slovelo kot neoporečno; dokler sta še živela Germanik in Druz, je bil zelo zadržan in zvit v hlinjenju vrlin; dokler je še živela njegova mati, je bil mešanica dobrega in zlega; dokler je ljubil in se bal Sejana, je bil odurno krut in prikrit pohotnež. Naposled pa se je prepustil zločinom in sramotnim dejanjem, potem ko se ni več ničesar bal ali se sramoval in se je povsem vdal svojim nagnjenjem.

7.7.1.1. Konec državljanskih vojn pod Oktavijanom, poznejšim cesarjem Avgustom

2,58 V letu, ko so izvršili tisto zločinsko dejanje, sta bila Brut in Kasij pretorja, Decim Brut pa je bil določen za konzula. ⁵⁴⁸ Ti so skupaj z množico zarotnikov in v spremstvu čete gladiatorjev, ki so pripadali Decimu Brutu, zavzeli Kapitol. Tedaj je konzul Antonij⁵⁴⁹ sklical senat. Kasij je menil, da bi morali umoriti tudi njega in uničiti Cezarjevo oporoko, toda Brut mu je nasprotoval, rekoč, da državljani ne smejo več zahtevati nikogaršnje krvi razen tiranove – da je namreč Cezarja tako imenoval, je bilo v prid njegovemu dejanju. Toda Dolabela⁵⁵⁰ , ki ga je Cezar določil za konzula, ker ga je nameraval postaviti na svoje mesto, si je že prisvojil butare⁵⁵¹ in konzulska znamenja. Antonij, kot da je zaščitnik miru, je na Kapitol za talca poslal svoja sinova⁵⁵² in tako dal Cezarjevim morilcem zagotovilo, da lahko brez nevarnosti pridejo dol. In ko je Ciceron navedel primer znamenitega odloka Atencev o oprostitvi preteklih dogodkov ⁵⁵³ , je bil ta s sklepom senatorjev sprejet.

2,59 Nato so odprli Cezarjevo oporoko, v kateri je posvojil Gaja Oktavija, ⁵⁵⁴ vnuka svoje sestre Julije. Nekaj malega je treba povedati o njegovem izvoru, čeprav s poročilom prehitevamo. Njegov oče, Gaj Oktavij, je bil potomec zelo ugledne viteške družine ter dostojanstven, brezgrajen, pošten in bogat mož, kljub temu da ni izhajal iz patricijske družine. Ko je bil med plemenitimi kandidati z največ glasovi izvoljen za pretorja, ⁵⁵⁵ mu je ugleden položaj prinesel poroko z Julijino hčerko Atijo. ⁵⁵⁶ Po tej častni službi je bil z žrebom določen za upravitelja Makedonije, kjer so ga imenovali za vrhovnega poveljnika. Ko se je umaknil, da bi se potegoval za konzulat, je umrl in zapustil mladoletnega sina. ⁵⁵⁷ Dečka, ki so ga vzgajali v hiši očima Filipa, ⁵⁵⁸ je njegov prastric Gaj Cezar imel rad kot lastnega sina; pri osemnajstih letih se mu je Oktavij pridružil na vojnem pohodu v Hispaniji, kjer je pozneje postal njegov spremljevalec in Cezar mu je dovolil, da je uporabljal le njegovo počivališče, da se je vozil le na njegovem vozu in ga je odlikoval s častjo vrhovnega svečenika, čeprav je bil še deček. Ko pa se je končala državljanska vojna, ga je poslal na študij v Apolonijo, ⁵⁵⁹ da bi se izjemno nadarjen mladenič izobrazil v svobodnih umetnostih in da bi ga lahko imel za vojnega tovariša, najprej v vojni z Geti in nato še v vojni s Parti. Brž ko je izvedel za stričevo smrt, dasi so mu centurioni iz sosednjih legij takoj ponudili svojo pomoč in pomoč svojih vojakov in sta mu Salvidijen in Agripa⁵⁶⁰ svetovala, naj je ne zavrne, je Oktavij v želji, da bi prišel v Rim, tako hitel, da je že v Brundiziju izvedel o razlogih za uboj in določbah v oporoki. Ko se je bližal Rimu, mu je prišla nasproti nepregledna množica prijateljev in ko je vstopal v mesto, je bilo videti nad njegovo glavo ukrivljeno in enakomerno zaokroženo sončno kroglo v barvi mavrice, ki je bila posajena kot krona na glavo kmalu tako pomembnega moža. ⁵⁶¹ […]

2,87 Naslednje leto je Oktavijan zasledoval kraljico in Antonija v Aleksandrijo ter zaključil državljanske vojne. Antonij je brez obotavljanja storil samomor, tako da se je s smrtjo odkupil za mnoge obtožbe o brezdelnosti. Kleopatra pa je prevarala stražarje in si dala prinesti kačo; z njenim strupenim ugrizom si je brez ženske boječnosti vzela življenje. Tako Oktavijanovi usodi kakor tudi njegovi blagosti je ustrezalo, da nikogar od tistih, ki so se z orožjem dvignili proti njemu, ni usmrtil ali ukazal usmrtiti. Decima Bruta je pogubila Antonijeva krutost. Tudi Seksta Pompeja, ⁵⁶² ki ga je sicer premagal Oktavijan, je isti Antonij oropal življenja, čeprav mu je celo obljubil, da bo smel ohraniti dostojanstvene časti. Brut in Kasij sta šla v smrt prostovoljno, še preden sta izkusila značaj zmagovalcev. Kakšen je bil Antonijev in Kleopatrin konec, smo že povedali. Kanidij je umrl bolj strahopetno kot bi bilo to primerno za njegovo izjavo, ki jo je neprestano uporabljal. ⁵⁶³ Kakor je bil prvi Trebonij, tako je zadnji med Cezarjevimi morilci plačal kazen s smrtjo Kasij iz Parme. ⁵⁶⁴

2,88 Medtem ko je Oktavijan zaključeval vojno v Akciju in Aleksandriji, je Mark Lepid –mladenič boljšega videza kot pameti, sin tistega Lepida, ki je bil triumvir v prizadevanjih za obnovitev republike, in Brutove sestre Junije, – zasnoval načrt za Oktavijanov umor, brž ko bi se vrnil v mesto. Takrat je mestni straži poveljeval Gaj Mecenat, ⁵⁶⁵ mož viteškega, a izjemno uglednega rodu, ki nikakor ni počival, kadar so razmere zahtevale nočno stražo, in ki je bil previden in spreten v dejanjih; a brž ko si je lahko kakor koli odpočil od dela, je v brezdelju in v razkošnosti skoraj presegel žensko. Oktavijanu ni bil nič manj pri srcu kot Agripa, a ga je manj obsipal s častmi.

7.7.1.2. Velejev laskavi opis začetka politične kariere bodočega cesarja Tiberija in sklep druge knjige

2,94 V tem obdobju se je začel pri devetnajstih letih kot kvestor posvečati političnemu življenju Tiberij Klavdij Neron. ⁵⁶⁶ Kakor smo že povedali, se je Livija, hči Druza Klavdijana, ko je bil star tri leta, poročila z Oktavijanom, potem ko jo je v zakon dal Tiberij Neron, s katerim je bila prej poročena. Mladeniča so vzgajali ob naukih najodličnejših učiteljev; obdarjen s plemenitim rodom, z lepo in postavno zunanjostjo ter z izvrstno izobrazbo, ki se je združevala z izjemno nadarjenostjo, je že takoj obetal, da bo postal tako slaven kot je sedaj, obenem pa je vladarja razodeval tudi na pogled. Kot kvestor je na očimov ukaz v Ostiji in v Rimu tako uspešno zmanjšal hude težave zaradi preskrbe z žitom in njegovo pomanjkanje, da je že s tem dejanjem pokazal, kolikšno slavo bo dosegel. Malo po tem, ga je isti očim poslal z vojsko, da bi si ogledal in uredil province na Vzhodu; z opravljanjem te naloge je dal zgovoren dokaz za vse vrline: ko je z legijami napadel Armenijo in jo podredil rimskemu ljudstvu, je mesto kralja dal Artavazdu. Celo kralj Partov je prestrašen zaradi glasu o tako velikem ugledu poslal Oktavijanu lastne otroke za talce. […]

2,97 Toda medtem ko se je v tem delu imperija vse zelo uspešno odvijalo, sta poraz v Germaniji pod vodstvom legata Marka Lolija, človeka, ki je v vsem bolj hlepel po denarju kot po poštenem dejanju in ki je bil skrajno pokvarjen kljub temu, da se je v največji meri trudil prikriti svoje pregrehe, in izguba legijskega orla v peti legiji⁵⁶⁷ poklicala Oktavijana iz mesta⁵⁶⁸ v galske province. Breme odgovornosti za vojno v Germaniji je bilo nato zaupano Tiberijevemu bratu Druzu Klavdiju, mladeniču, ki je posedoval toliko izjemnih vrlin, kolikor jih lahko sprejme človekova narava ali doseže njegova marljivost. Negotovo je, ali je bila njegova nadarjenost primernejša za vojaška dejanja ali za politiko; bržkone pa se ga zagotovo ni dalo posnemati v očarljivem in prijetnem značaju ter v pravičnem in spoštljivem odnosu do prijateljev; po zunanji lepoti je bil namreč takoj za bratom. A ko je Germanijo večinoma ukrotil in je bilo na različnih krajih prelite mnogo krvi tega ljudstva, ga je neprijazna usoda ugrabila v njegovem tridesetem letu, ko je bil konzul. Breme te vojne se je tedaj preneslo na Tiberija: vojno je vodil pogumno in tudi s pomočjo sreče; ko je kot zmagovalec prehodil vso Germanijo brez vsakršne izgube v vojski, ki mu je bila zaupana – in zlasti temu poveljniku je bila to vedno glavna skrb –, jo je tako podjarmil, da jo je skoraj spremenil v provinco, ki je dolžna plačevati davek. Nato je sprejel drugi triumf in drugi konzulat. […]

2,114 Zdaj pa k okoliščini, ki ji morda manjka pripovedne imenitnosti, a je zelo pomembna, ker razkriva neomajno in pravo vrlino ter korist, zelo prijetna kot izkušnja in izjemna v razodevanju človekoljubnosti! Za časa vojne v Germaniji in Panoniji vseskozi ni bilo med nami nikogar, bodisi enakega bodisi višjega ali nižjega stanu, ki bolan ne bi doživel take Oktavijanove skrbi za njegovo blaginjo in zdravje, kakor da se je posvetil le temu opravilu, čeprav je bil zelo zaposlen s težkimi in odgovornimi nalogami. Za tiste, ki so ga potrebovali, je bil pripravljen vprežen voz, njegova nosilnica je bila izročena v javno uporabo in med ostalimi sem tudi sam izkusil njeno uporabo; vsem, ki so bili bolni, so bili na voljo zdaj zdravniki, zdaj kuhinjski pripomočki, zdaj njegova kopalna oprema, ki so jo tja prinesli le zanj; manjkal jim je le dom in domači služabniki, a nič drugega, česar jim oni ne bi mogli nuditi ali želeti. Naj dodam še to okoliščino, ki jo bo vsak, ki je bil navzoč v tistih razmerah, takoj prepoznal, kakor tudi druge stvari, ki sem jih opisal. Oktavijan je edini vedno potoval na konju in je večji del poletnih vojnih pohodov edini imel navado s povabljenimi gosti obedovati sede. Tistim, ki niso sledili njegovim strogim navadam, ni zameril, dokler mu primer ni povzročal škode. Pogosto je opominjal, včasih tudi grajal, vendar je zelo redko kaznoval in si prizadeval za srednjo pot tako, da se za večino dejanj ni menil in je le nekatera zaviral. […]

2,131 Naj knjigo končam z molitvijo. Jupiter Kapitolinski in Silni Mars, začetnik in varuh rimskega imena, Vesta, skrbnica večnega ognja, in kar je božanstev, ki so moč rimske države ponesla na najvišji vrh sveta. Vas kličem za pričo in vas prosim v imenu ljudstva: varujte, ohranite in branite sedanje razmere, mir in vladarja ter mu, potem ko bo opravil najdaljšo častno službo, ki je namenjena umrljivim, naklonite naslednike v najpoznejše čase. A takšne naslednike, katerih ramena bodo dovolj močna, da bodo tako pogumno vzela nase oblast nad svetom, kakor smo spoznali, da so bila njegova; poštenim načrtom vseh državljanov bodite naklonjeni, nepoštene pa zatrite.