2.3.1.3. Neuspešni napadi Perzijcev

7,210 [...] Čakal je [Kserkses] štiri dni, zakaj še zmeraj je mislil, da se bodo Grki utrnili. Ko pa le niso odšli, ko so bili po njegovem mnenju res toliko nesramni in neumni, da so vztrajali, je petega dne ves divji spustil nanje Medijce in Kisijce, z ukazom, naj jih žive polovijo in privedejo pred njegovo obličje. Medijci so kakor vihra udarili na Helene, padali so drug za drugim, na njih mesto so stopali zmeraj novi, vendar se jim kljub hudim izgubam ni posrečilo, da bi jih bili potisnili nazaj. Bilo je vsakomur jasno, celo kralju samemu, da je tu veliko ljudi, a malo mož. Bitka je divjala cel dan.

7,211 Ko so se Medijci strahovito zdelani polagoma umaknili, so jih nadomestili Perzijanci, nesmrtniki, kakor jih je imenoval kralj, pod poveljstvom Hidarnesa. Mislili so kajpa, da bodo imeli lahko delo; ko pa so napadli, niso opravili nič bolje nego Medijci, godilo se jim je enako kakor tem, ker so se morali biti v tesnem klancu, tako da niso mogli uporabiti svoje premoči, poleg tega pa so imeli krajša kopja mimo Helenov. Lakedaimonci so se bili kakor levi. Da so bili v vojnih rečeh bolj izurjeni mimo nasprotnika, so med drugim pokazali s tem, da so mu tu in tam pokazali hrbèt in se vsi vkup pognali v navidezen beg; ko so barbari videli, da bežijo, so se z vikom in krikom zakadili za njimi; tik preden so jih dosegli, pa so se Lakedaimonci obrnili ter jih posekali brez števila. Seveda je pri tem padlo tudi nekaj njihovih. Ker barbari niso mogli vdreti v sotesko ne z nenadnimi naskoki posameznih krdel ne v splošni bitki, so se umaknili.

7,212 Za teh napadov je kralj baje trikrat poskočil s stola, ko je gledal boj, tako se je bal za svojo vojsko. Takšen je bil za barbare prvi spopad, a tudi naslednjega dne se jim ni godilo bolje. Ker je bilo Grkov malo, so napadli v upanju, da so vsi ranjeni in da ne bo nobeden mogel dvigniti rok proti njim. Heleni pa so stali v vrstah, razporejeni po ljudstvih, ter so se borili zaporedoma krdelo za krdelom, razen Fokijcev: ti so bili poslani na goro, da so stražili stransko stezò. Ker so torej Perzijci našli vse v enakem stanju kakor prejšnji dan, so se umaknili.

2.3.1.4. Efiáltova izdaja

7,213 Kralj je bil v zadregi in ni vedel, kaj bi. Tedaj se je prislinil do njega neki Malijec, Efiált, Euridemov sin, in ta mu je v upanju na kraljevsko plačilo izdal stezò, ki je držala čez goro v Termopile, in je tako pogubil tamkajšnjo helensko posadko. […]

7,214 Kserkses je bil Efiáltove ponudbe zelo vesel in je takoj ukazal Hidarnu, naj se odpravi na pot s svojimi ljudmi. Ko se je znočilo, so zapustili tabor. Stezo so bili odkrili malijski domačini in povedli po njej Tesalce v Fokido, takrat ko so Fokijci za svojo varnost v vojni z zidom zaprli vhod v sotesko. Od tistega časa pa je Malijci niso več uporabljali, ker se je izkazala za škodljivo.

7,217 Po tej težavni stezì so se torej Perzijci, ko so prestopili Asopos, pomikali vso noč, in sicer tako, da so imeli gorovje Oito na desni, Trahinske gore pa na levi strani. Ob svitu so bili na vrhu. Tu je stalo, kot sem omenil že prej, 1000 težko oboroženih Fokijcev, da so varovali svojo deželo in stražili stezo. Sotesko spodaj so bili, kot rečeno, zasedli drugi, za obrambo steze prek gorovja pa so se Fokijci prostovoljno ponudili Leonidu. […]

7,219 Grkom pri Termopilah je videc Megístias prvi napovedal iz droba žrtvovanih živali, da jih ob jutranjem svitu čaka smrt; dalje so jim še ponoči javili pribežniki, da jim Perzijci prihajajo za hrbet prek gorovja; ko se je zdanilo, so jim pa še tretjič isto sporočili dnevni stražarji, ki so pritekli z vrhov. Zdaj so Heleni sklicali posvetovanje, a mnenja so se delila: eni so bili za to, naj se ne premaknejo z mesta, drugi so ugovarjali. Tako so se ločili: nekaj se jih je razkropilo, ti so se obrnili vsak proti svojemu mestu, drugi pa so se odločili skupno z Leonidom, da bodo ostali.

7,220 Pripoveduje se pa tudi, da jih je Leónidas sam odslovil, ker mu je bilo žal, da bi bili poginili, samemu pa in njegovim Špartancem se je zdelo nečastno, da bi bili zapustili kraj, ki so ga prišli vendar branit. Temu mnenju se pridružujem tudi jaz, da, upam si trditi celo več, namreč, da je Leónidas razpustil zaveznike zato, ker je opazil, da niso imeli pravega poguma in niso hoteli z njim tvegati življenja; da bi bil pa sam odšel, se mu je zdelo sramotno. Ta odločitev je njemu samemu prinesla neminljivo slavo, Šparti pa blagoslov. […]

2.3.1.5. Častna smrt Leonida in njegovih tovarišev

7,222 Drugi zavezniki so torej odšli, poslušni Leónidovemu ukazu, pri Lakedajmoncih so ostali samo še Tebanci in Tespijci. Tebanci so ostali seveda neradi in proti svoji volji (zakaj Leónidas jih je držal pri sebi kot talce), Tespijci pa so prostovoljno izjavili, da Leónida in njegovih tovarišev ne bodo pustili na cedilu. Tako so vztrajali do konca in z njimi vred padli. Njih poveljnik je bil Diadromesov sin Demofilos.

7,223 Ko je Kserkses ob sončnem vzhodu opravil pitno daritev, je še nekaj časa počakal, nato pa se je nekako ob času, ko se začne polniti trg, odpravil z vojsko na pohod. Tako je bil naročil Efiált. Kajti sestop z gore je veliko krajši kakor obhod okoli hriba in vzpon. Kserksova vojska se je torej bližala grškim položajem; Grki pod Leónidom pa, ki so dobro vedeli, da gredo v smrt, so se to pot pomaknili veliko dalje naprej kakor izprva, do ondod, kjer se je soteska začela širiti. Zakaj tu jih je kril zid (ki je zapiral vzhodni del klanca), vtem ko so se prejšnje dni namenoma borili na najožjem kraju. Ko je prišlo izven soteske do spopada obeh vojska, so barbari imeli strašne izgube; zakaj poveljniki krdel so od zadaj z biči udrihali po vojakih in jih gonili neprestano naprej. Veliko jih je popadalo v morje in potonilo, še več pa so živih pomendrali lastni ljudje, in nikdo se ni menil za umirajoče. Grki so vedeli, da jim tako in tako grozi pogin od sovražnikov, ki so jim prihajali za hrbèt, zato so napenjali poslednje moči zoper barbare in z divjo drznostjo na slepo tvegali življenje.

7,224 Kopja so se jim bila medtem že večidel zlomila, zato so Perzijce trebili z meči. Tudi Leónidas je padel v tem klanju po junaškem boju in z njim mnogo uglednih Špartiatov. Imena teh junakov so mi znana, sploh poznam imena vseh treh sto. Poginilo je pa tudi veliko znamenitih Perzijcev, med njimi dva Darejeva sinova, Abrokomes in Hiperantes, ki mu jih je rodila Artanova hči Frataguna. […]

7,225 V tej bitki sta torej izgubila življenje dva Kserksova brata; za Leónidovo truplo pa se je vnela ogorčena borba; junaški Heleni so nasprotnika vrgli štirikrat nazaj, dokler mu ga niso naposled iztrgali. To je trajalo tako dolgo, da so dospeli Perzijci z Efiáltom. Ko so jih Grki videli prihajati, je bitka dobila drugo lice. Kajti Grki so se zdaj umaknili v sotesko, minili (vzhodni) zid in zasedli neki grič, vsi razen Tebancev. Ta grič se dviga neposredno ob vhodu v klanec, tam, kjer stoji danes kamniti lev Leónidu na čast. Tu so se branili z meči, kolikor so jih sploh še imeli, Barbari pa so jih obsipali s puščicami, kriki in grožnjami, eni pritiskaje od spredaj, ko so sesuli obrambni zid, drugi pa so jih obkoljevali od strani in od zadaj.

7,228 Pokopani so bili na kraju, kjer so padli. Njim in tistim Grkom na čast, ki so umrli, še preden je Leónidas odslovil druge, so postavili spomenik s temle napisom:

S treh milijonov so silo nekoč le-tu se borili
Peloponeških ljudi tisoči štirje samo.

Ta napis je bil namenjen vsem, naslednji pa Špartancem posebej:

Tujec, ko prideš v Šparto, povej, da še zmeraj ležimo
v klancu stražarji zvestí, kakor je vêlel ukaz.

To velja Lakedajmoncem, vidcu pa tole:

To je Megistia grob, ki ubili nekoč so ga Medi,
ko je Sperheia vodó njihova vojska prešla.
Videc je videl naprej, da se bliža boginja mu smrti,
vendar do konca je zvest vojvodam Šparte ostal.

Nagrobnike z napisi razen vidčevega so oskrbeli Amfiktioni, napis na vidca Megístia pa je sestavil njegov prijatelj Simónid Leoprepesov.

2.3.1.6. Bitka pri Salamini

8,70 Ko je prišlo povelje za odhod, je ladjevje⁵⁰ odrinilo proti Salamini ter se brez motenj postavilo v bojni red. Vendar tisti dan ni bilo več prilike za bitko, ker se je prej znočilo, pač pa so se pripravljali za naslednji dan. Helenov pa se je polotila skrb in tesnoba, zlasti tistih s Peloponeza. Bali so se namreč, da bodo, če naj se pri Salamini bijejo za Atence, zajeti na otoku in oblegani, njih domovina pa bo brez varstva prepuščena sovražniku.

8,71 Pehota Barbarov se je še tisto noč odpravila proti Peloponezu. Vendar je bilo po možnosti preskrbljeno vse, da bi po kopnem ne bili mogli vdreti v deželo. Kajti brž ko so Peloponezijci slišali, da so Leónidas in njegovi tovariši pri Termopilah žrtvovali življenje, so v naglici prihiteli iz vseh mest in zasedli Istmos. Vrhovno poveljstvo nad njimi je imel Kleómbrot, sin Anaksandrida. Vtem ko so sedeli na Istmu, so razdejali skironsko cesto, nato pa so po sklepu vojnega sveta začeli postavljati zid prek Istma. Gibalo se je na tisoče rok in vsaksleherni se je prijel dela: od vseh strani so znašali kamenje, opeko, les in košare, polne peska in, ker niso prestali nikar za hip ne podnevi ne ponoči, je bilo delo kmalu končano.

8,72 Heleni, ki so se z vojsko zbrali v obrambo Istma, so bili tile: vsi Lakedajmonci in Arkadci, Elejci, Korintčani, Sikionci, Epidavrijci, Fliasijci, Troidzenci in Hermionci. Ti so torej bili, ki so prijeli za orožje, ko je Heladi grozila nevarnost, ker so se zanjo bali najhujšega, drugi Peloponezijci pa niso niti z mezincem ganili, dasi so bile olimpijske tekme in prazniki Karnej že davno pri kraju. […]

8,74 Grki na Istmu so delali s takšno vnemo, kakor da bi bila rešitev odvisna samo še od njih: zakaj na ladjevje niso več računali. Grkom pri Salamini pa je postajalo vroče, ko so to slišali, ne toliko zaradi strahu zase, kolikor za Peloponez. Najprej so se pogovarjali samo na skrivaj, med štirimi očmi, in se čudili Euribiádovi zaslepljenosti, nazadnje pa je nezadovoljnost udarila očitno na dan. Prišlo je do zborovanja, kjer se je veliko govorilo sem in tja. Eni so bili mnenja, da je treba odpluti na Peloponez in zanj tvegati bitko, ne pa, da ostanejo in se bijejo za že podjarmljeno deželo; Atenci, Ajginci in Megarci pa so vztrajali ob tem, naj bi ostali, kjer so, in se postavili sovražniku po robu. […]

V nastalih okoliščinah pride do glasovanja, pri katerem zmagajo Peloponežani. Temistokles z zvijačo prisili Perzijce v obkoljevalni manever, s tem pa tudi Grke, da se kljub drugačni odločitvi spustijo v bitko. V neizbežnost skorajšnjega spopada jih prepriča tudi posadka tenoške triere, ki je prebegnila s perzijske strani in jih obvestila, da so obkoljeni.

8,83 Ker Grki po navedbah Tenošanov niso mogli več dvomiti o resničnosti sporočila, so se začeli ravnati na bitko. Ko se je zdanilo, so sklicali moštvo na zbor. Temistokles je imel lep nagovor – lepši mimo vseh drugih –, ki mu je bila vsebina v tem, da je boljše postavljal nasproti slabšemu (hrabrost nasproti strahopetosti, svobodo nasproti suženjstvu, slavo nasproti sramoti) ter pudarjal, da se mora človek v vsakem življenjskem položaju odločiti za boljše. Ko je končal, jim je velel, naj odidejo na ladje. Med vkrcavanjem pa se je vrnila z Aigine triera, ki so jo bili poslali k Ajakidom.

8,84 Zdaj so Heleni z vsemi ladjami odrinili na morje, tisti hip pa so že Barbari pritisnili nanje. Tu so se drugi Grki začeli odmikati (s kljunom proti nasprotniku) in so bili že na tem, da bi bili barke pognali na sipine; Amejnias pa, Atenec iz Palene, je udaril iz črte in napadel sovražno ladjo. Ker sta se ladji zagozdili druga v drugo in nista mogli vsaksebi, so tovariši priskočili Amejniu na pomoč, in bitka se je vnela. Tak je bil, pravijo Atenci, začetek spopada, Ajginci pa trdijo, da je začela boj ladja, ki je bila poslana k Ajakidom na Ajgino. Pripoveduje se tudi, da se jim je prikazal duh v podobi ženske in da jih je prikazen spodbujala, tako da je bilo slišati po vsem grškem ladjevju, prej pa jih je ozmerjala rekoč: »Da vas le sram ni! Kako dolgo pa še mislite napadati ritenski?«

8,85 Atencem so stali nasproti Feničani (ti so delali zahodno krilo pri Elevzini), Lakedajmoncem pa Jonci, ki so bili na vzhodnem krilu pri Pireju. Med Grki jih je bilo bolj malo, ki so se bíli slabo, večina se je dobro držala, kakor jim je bil naročil Temistokles. […]

8,86 Pri Salamini je bilo potopljenih veliko število (sovražnih) ladij: ene so uničevali Atenci, druge Ajgineti. Grki so se borili v dobrem redu in strnjeni vrsti, Barbari pa se niti uredili niso, vse, kar so začeli, je bilo narobe, zato se jim ni moglo goditi drugače, kakor se jim je. Vendar so se ta dan borili v splošnem dosti bolje kakor pri Evboji in so sami sebe prekašali, ker se je sleherni potrudil iz strahu pred Kserksom, misleč, da so kraljeve oči uprte vanj. […]

8,89 V tej bitki je na strani Perzijcev, Medijcev in njih zaveznikov padlo veliko visokih gospodov, med njimi tudi admiral Ariabignes, sin Dareja in Kserksov brat, Grkov pa le malo. Kajti ker so znali plavati, so se, ako jim je bila ladja potopljena in niso poginili od sovražnih rok, s plavanjem rešili na Salamino, Barbari pa so večidel potonili, ker plavati niso znali. Največ ladij je šlo pozlu tam, kjer so se prednje obrnile v beg: zakaj če so se tisti, ki so bili bolj zadaj, skušali s svojimi ladjami preriniti mimo njih v ospredje, ker bi bili tudi oni radi pokazali kralju, kaj znajo, so se z njimi zaletavali v bežeče. […]

8,91 Atenci so torej stali nasproti Feničanom. Ko pa so se Barbari utrnili v beg in skušali z ladjami uteči v Faleron, so jih sprejeli Ajgineti, ki so prežali nanje v prelivu, in so v boju z njimi izvršili omembe vredna dela. Kajti kakor so Atenci v bojnem vrvenju potapljali ladje, ki so se upirale in ki so bežale, tako so Ajgineti prestrezali tiste, ki so hotele zapustiti bojišče, in kar je ušlo Atencem, je padlo v roke Ajginetom. […]

8,99 Prvo sporočilo, ki je prišlo v Suza, namreč, da je Kserkses osvojil Atene, je sprožilo med Perzijci, ki so ostali doma, tako veselje, da so vse ceste posuli z mirtami, zažigali kadilo ter se gostili in slastili. Druga novica, ki so jo prejeli, pa jih je tako pretresla, da si je vse med glasnim jokom in tarnanjem trgalo oblačila ter valilo krivdo na Mardonija. Seveda Perzijci tega niso delali toliko iz žalosti nad usodo ladjevja, temveč bolj iz skrbi za Kserksovo osebo. To je trajalo tako dolgo, da se je vrnil Kserkses sam ter jih pomiril.

2.4.1.1. Proemij

Standardni uvod je pravzaprav formalnost; avtor, o katerem izvemo v celotnem delu zelo malo (gl. poglavje o Tukididu), tudi na začetku o sebi pove le to, da je Atenec, kar pa po njegovih besedah (1,22) ne vpliva na njegovo nepristransko poročanje. O svojih ciljih in metodah na tem mestu ne pove tako rekoč ničesar, pač pa o tem spregovori šele v poglavjih 1,20–23.

1,1 Atenec Tukidid je opisal zgodovino⁶⁵ in potek vojne med Peloponežani in Atenci. Z delom je pričel takoj ob njenem izbruhu, ker je ocenil, da se bo razvila v veliko vojno, daleč vrednejšo opisovanja, kakor so bile vse poprejšnje. Videl je namreč, da sta obe strani pripravljeni na vojno z vsemi sredstvi in da se preostali grški svet pridružuje eni ali drugi strani, nekateri že na samem začetku, drugi pa da imajo takšen namen. Ta vojna je bila velik pretres za Grke, pa za del negrškega sveta – tako rekoč za velik del vsega človeštva.

O dogodkih, ki so se odvijali pred vojno ali še celo prej, si je zaradi njihove velike časovne oddaljenosti nemogoče ustvariti jasno podobo; toda sodeč po pričevanjih, ki sem jih temeljito predelal kolikor mogoče daleč v preteklost in se mi zdijo verodostojna, se tako v vojaškem pogledu, kakor tudi sicer ni zgodilo nič pomembnejšega.

2.4.1.2. Cilji in metode

Preden načne jedro svoje pripovedi, umesti Tukidid peloponeško vojno v širši zgodovinski kontekst; v precej težavnem uvodnem delu, tj. poglavjih 1,2–19 opiše to, kar razume kot grško »predzgodovino«, se pravi dogodke pred peloponeško vojno. S tem je ustvaril podlago za predstavitev svojega koncepta zgodovinopisja ter pojasnilo za svojo izbiro teme v poglavju 1,20–23.

1,20 Takšne so torej moje ugotovitve glede preteklosti, pri katere preučevanju se je nemogoče zanašati kar na vsa pričevanja po vrsti. Ljudje so nagnjeni k temu, da brez prave presoje drug od drugega sprejemajo razna izročila, tudi kadar ta zadevajo njihove kraje. Atenska javnost denimo misli, da sta tirana Hiparha ubila Harmodij in Aristogejton, ⁶⁶ ne vedo pa, da je tedaj kot najstarejši Pizistratov sin vladal Hipias, čigar brata sta bila Hiparh in Tesal. Tistega dne, ko naj bi ga ubila, sta Harmodij in Aristogejton posumila, da so njuni sodelavci Hipiju kaj izdali, zato ga v prepričanju, da je bil morda posvarjen, nista napadla. Ker pa sta hotela, preden ju ujamejo, tudi za ceno življenja na vsak način storiti vsaj nekaj pomembnega, sta ubila Hiparha, ki sta ga srečala pri Leokoriju, ⁶⁷ kjer je pripravljal vse potrebno za slovesen sprevod ob prazniku panatenaje. ⁶⁸

Tudi drugod med Grki je moč naleteti na marsikatero zmoto, celo o sodobnih stvareh, ki jih še ni zagrnil čas. Verjamejo denimo, da imata lakedajmonska kralja pri soglasnih odločitvah na voljo vsak dva glasova in ne le enega, ali pa denimo, da ima lakedajmonska vojska t. i. oddelek Pitanatov, čeprav česa takega nikoli ni bilo. Da, tako malo so pripravljeni ljudje vložiti v iskanje resnice in raje zaupajo tistemu, kar je najbolj pripravno.

1,21 Kakor koli že, na podlagi omenjenih pričevanj si lahko ob moji razlagi vsakdo ustvari pravilno podobo o preteklosti; pri pesnikih, ki preteklost olepšujejo in poveličujejo, ali pri letopiscih, ki jim je več do navdušenja pri občinstvu kakor do resnice, je gotovo ne bodo našli. Njihovih zgodb ni mogoče preveriti in čas jih je potisnil med mite, ki so brez vsake verodostojnosti.

Upam si trditi, da sem preteklost, zlasti upoštevaje njeno odmaknjenost, zadovoljivo raziskal in ocenil na podlagi jasnih dokazov. In kar zadeva to vojno – ljudem se vedno zdi najhujša tista vojna, v kateri se sami trenutno bojujejo, a znova potem, ko odložijo orožje, občudujejo predvsem dogodke iz preteklosti; pričujoče delo pa bo z dokazi razkrilo, da je ta vojna pomembnejša od prejšnjih.

1,22 Pri govorih posameznikov med pripravami na vojno in za časa vojne, si je bilo nemogoče zapomniti natančno vsebino povedanega, bodisi so to bili govori, ki sem jih sam slišal, bodisi so mi jih posredovali drugi. Zapisal sem tisto, v čemer se je po moji presoji vsak posamezni govornik zagotovo moral izraziti o vsakokrat prisotnih temah, pri tem pa sem se kolikor mogoče tesno držal splošnega sporočila tega, kar je bilo dejansko povedano. Kar pa zadeva dogodke, ki so se dogajali med vojno, sem sodil, da se pri njihovem opisovanju ne smem zanašati na priročne, naključne vire, celo na lastno presojo ne, temveč da moram o slehernem dogodku, naj sem mu prisostvoval sam ali pa o njem izvedel od drugih, pisati šele po kolikor mogoče temeljiti raziskavi. Do svojih ugotovitev sem sicer prišel le s precejšnjo težavo, ker udeleženci enih in istih dogodkov o njih niso govorili enako, temveč so se ravnali po svojem spominu ali naklonjenosti eni oziroma drugi strani.

Pomanjkanje pravljičnih prvin v mojem delu za poslušalca najbrž ne bo posebej privlačno, a meni bo dovolj, če se bo zdelo koristno tistim, ki bodo hoteli jasno, natančno podobo preteklih dogodkov, ali prihodnjih, ki se v skladu s človeško naravo morajo ponoviti v enaki ali podobni obliki. Moje delo torej ni imeniten spis, s katerim naj bi osvojil trenutno poslušalstvo, temveč sem ga napisal kot pridobitev za vedno.

1,23 Najpomembnejši izmed dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti, je bila vojna proti Perzijcem, ki pa se je vendar hitro razrešila v dveh pomorskih in dveh kopenskih spopadih. ⁶⁹ Pričujoča vojna pa je trajala izjemno dolgo in je obenem v Grčiji povzročila tolikšno trpljenje, da ga v enakem obdobju toliko še ni izkusila. Še nikoli namreč ni bilo zavzetih in izpraznjenih toliko mest – ponekod so to storili barbari, ⁷⁰ drugod predstavniki sprtih strani⁷¹ (včasih tudi zato, da so v zavzetih mestih naselili druge ljudi) –, še nikoli ni bilo toliko pregnanih in toliko prelivanja krvi, ki je tekla v vojni in v državljanskih spopadih. Stvari, o katerih je bilo prej slišati v zgodbah, a so se redko zgodile, so sedaj postale stvarnost: siloviti potresi so razdejali cele pokrajine; sončni mrki so se pojavljali pogosteje, kakor je bilo zabeleženo v preteklosti; ponekod so nastopile strašne suše in za njimi lakota; in še najstrašnejše od vsega, najbolj pogubna bolezen: kuga.

Vse to se je zgrnilo nad Grčijo povrh vojne, ki so jo Atenci in Peloponežani začeli s prekinitvijo tridesetletnega miru, sklenjenega po zavzetju Evboje. In da se nihče ne bi nekoč spraševal, kaj je pahnilo Grke v vojno tolikšnih razsežnosti, sem najprej opisal razloge in nasprotovanja, ki so botrovali prekinitvi miru. Resnično pravi razlog, ki pa je ostal najbolj prikrit, je bila po mojem mnenju rastoča moč Atencev in z njo preplah pri Lakedajmoncih, zaradi česar je bila vojna neizogibna.

2.4.1.3. Periklov govor ob pokopu padlih v prvem letu vojne

Pogrebni govor je bil v Atenah v 5. stoletju pr. Kr. že povsem ustaljen običaj, ni pa povsem pojasnjeno, kdaj in kako se je pojavil. Poglavitni element govora je bila hvalnica umrlih, ki je bila zaupana uglednemu meščanu. Za pričujoči Periklov govor je tako rekoč nemogoče ugotoviti, ali je zapisan v dejanski obliki. S precejšnjo gotovostjo lahko domnevamo, da ga je Tukidid v skladu s svojo prakso pri zapisovanju govorov predelal svojim stališčem primerno. Nesporno pa je pričujoči govor, ki je sicer edini ohranjeni primer pogrebnega govora iz 5. stoletja, v veliki meri drugačen od številnih kasnejših primerov iz npr. 4. stoletja, ki so oblikovani po splošni formi: uvod – mnenje o govoru – hvalnica mrtvih – formularni zaključek.

Periklov govor je namreč v večji meri hvalnica Aten (sicer res v končnem kontekstu hvalnice padlih), ki je seveda idealizirana in izrazito poudarja antitetično vlogo Šparte; njen globlji namen pa je bil najbrž v prvi vrsti spodbuditi domoljubna čustva Atencev, poleg tega pa je imela tudi politično sporočilo – Periklova vojaška politika je bila razmeroma slabo sprejeta (gl. 2,21), kar je hotel s svojim govorom vsaj delno popraviti, a mu ni uspelo (gl. 2,59 in 65).

2,34 Pozimi tega leta so Atenci na državne stroške pokopali prve padle v tej vojni; pokopali so jih po svojih ustaljenih običajih, kar poteka tako: tri dni poprej postavijo oder ter nanj položijio ostanke⁷² umrlih in vsakdo lahko za svojega padlega prinese poljubne darove. ⁷³ Ko pride čas za pogrebni sprevod, položijo na deset vozov, po enega iz vsakega okraja, krste iz cipresovine, v katere denejo ostanke umrlih iz posameznih okrajev. Zraven nesejo z mrtvaškim prtom pokrito nosilnico za pogrešane, katerih trupel niso mogli najti. Sprevoda se lahko udeleži vsak meščan in tujec, ki tako želi, ob grobu pa žalujejo žene in matere padlih.

Krste položijo v grobnico, postavljeno na državne stroške, ki se nahaja v najlepšem predmestju⁷⁴ in kjer vsakokrat pokopljejo padle vojake z izjemo tistih, ki so padli pri Maratonu; te so v priznanje časti in poguma pokopali na samem bojnem polju. Ko jih prekrijejo s prstjo, spregovori v njihovo čast primerno hvalnico mož, ki ga je izbrala država, ker pri meščanih uživa ugled in sloves modrega človeka. In zatem se razidejo. Tako torej pri Atencih poteka pogreb; običaj so spoštovali skozi vso vojno, vsakokrat ko se je tako primerilo.

Za hvalnico teh, ki so torej padli prvi, je bil izbran Perikles, Ksantipov sin. Ko je prišel čas, je od groba stopil na visok oder, da ga je lahko slišal čim večji del množice, in spregovoril.

2,35 »Mnogi, ki so pred menoj že spregovorili s tega odra, so hvalili moža, ki je pogrebni običaj razširil s tem govorom, ker da je prav, da se ga govori ob pogrebu padlih v vojni. Jaz sicer menim, da bi bilo prav že, ko bi možem, ki so se odlikovali z dejanji, tudi časti izkazali v dejanjih, kakršnemu prisostvujete sedaj, ob tem pogrebu na stroške države. Menim, da ni prav, da je vera v pogum in plemenitost mnogih odvisna od enega samega moža in njegove govorniške sposobnosti oziroma nesposobnosti. Težko je namreč primerno govoriti o čem takem, ko je težavno celo ustvariti vtis, da govoriš resnico. Prizadeti poslušalec, ki pozna dejstva, bo morda menil, da je bilo to ali ono proti njegovim pričakovanjem in védenju pomanjkljivo povedano, spet drugi, ki mu je stvar tuja, bo morda mnenja, da pretiravam, če bo slišal kaj takega, kar presega njegovo naravo. Ljudje namreč lahko poslušajo hvalo drugih le dotlej, dokler čutijo, da so sami zmožni tega, o čemer so slišali; temu, kar presega njihove zmožnosti, iz zavisti nočejo verjeti. Ker pa so torej že naši predniki presodili, da je tako prav, hočem ta običaj spoštovati tudi jaz in skušati kar najbolj zadostiti vašim željam in pričakovanjem.

2,36 Naj začnem pri naših prednikih. Prav je in primerno obenem, da jim ob takšni priložnosti izkažem to čast, da jih omenim na prvem mestu. Živeli so v tej deželi že od nekdaj, brez vrzeli v nasledstvu, in nam jo s svojim pogumom vse do današnjih dni ohranjali in zapustili svobodno. Oni so si zaslužili hvalo in še bolj naši očetje, ⁷⁵ ker so državi, ki so jo podedovali, z velikimi napori priborili njeno današnjo moč in jo takšno zapustili nam. V veliki meri smo to moč utrdili tudi mi sami, ki smo tu in ki smo na vrhuncu življenjskih moči, in državo smo z vsemi sredstvi pripravili na to, da se lahko tako v vojni kakor v miru kar najbolj zanaša sama nase.

O naših vojaških uspehih, s katerimi smo si izborili vse te pridobitve, ali o srčnem pogumu, s katerim smo se mi in naši očetje zoperstavljali sili barbarov in Grkov, ne bom govoril, ker nočem razpravljati o tem, kar dobro poznate. Najprej bom spregovoril o načinu življenja, s katerim smo prišli do vsega tega in o državni ureditvi ter značajskih lastnostih, s katerimi smo vse to povzdignili do današnje moči. In šele nazadnje bom prešel na hvalnico teh mož. Sodim, da je v teh okoliščinah zelo primerno spregovoriti o vsem tem in da bo vsej tu zbrani množici, tako državljanom kakor tujcem, koristilo, če mi prisluhne.

2,37 Ravnamo se po ustavi, ki ni oblikovana po tujih zakonih; nasprotno, prej smo lahko mi drugim za zgled, kakor da bi koga posnemali. Naša ustavna ureditev je po meri mnogih in ne maloštevilnih, zato se imenuje demokracija; po zakonu imajo pri uveljavljanju različnih zasebnih interesov vsi državljani⁷⁶ enake pravice. V javnem življenju cenimo posameznika njegovemu ugledu primerno, ki ga uživa zaradi svojih zaslug in sposobnosti ter svoje veljave – ne oziramo se na njegov stan, temveč na njegove odlike. Prav tako se ne more zgoditi, da bi nekoga, ki je reven, a bi lahko storil kaj koristnega za državo, njegov neugleden položaj pri tem oviral. Živimo torej svobodno javno življenje in enako svobodomiselni smo tudi glede medsebojnega nadzora v zasebnem vsakdanjiku; ⁷⁷ kar je nekomu v veselje, pri drugih ne zbuja nobene jeze in nobene zavisti. Celo svojega nezadovoljstva nihče ne pokaže, kajti to je, čeprav neškodljivo, vsaj zelo boleče. Da, v zasebnem življenju smo obzirni in sproščeni, vendar se zato nič manj ne ravnamo po postavah; vedno spoštujemo predstavnike oblasti⁷⁸ in zakone, zlasti tiste, ki zagotavljajo pravico oškodovanim, in seveda tiste, katerih kršitev je, čeprav so nepisani, obče priznano sramotna.

2,38 Vrh tega smo poskrbeli, da nam je ob vseh naporih in prestanem trudu na voljo obilo duhovnega oddiha; skozi vse leto obhajamo praznike⁷⁹ in obiskujemo raznovrstne prireditve. Naši domovi so prijetno urejeni, kar nam pomaga prenašati vsakodnevne tegobe. Mogočnost naše države nam omogoča, da k nam prihaja vse mogoče blago⁸⁰ iz vsega sveta; uživanje domačih dobrin ni za nas nič udobnejše kakor uživanje tujih.

2,39 Svoje nasprotnike prekašamo tudi po vojaški pripravljenosti. Naša prednost je v tem, da je naša država odprta vsem; pri nas ni v navadi, da bi tujce preganjali, ⁸¹ ker bi hoteli komu braniti, da vidi in spozna tudi kaj takega, kar bi sovražniku, če bi to videl, omogočilo morebitno prednost. Ne zanašamo se namreč le na svojo oborožitev in zvijačnost, temveč predvsem na svojo srčnost in pripravljenost za boj. Tudi kar zadeva vzgojo, se nekateri⁸² že od rane mladosti ob naporni vadbi učijo možate vzdržljivosti; toda mi, ki sicer živimo bolj sproščeno, se z enakimi nevarnostmi ne spoprijemamo nič slabše. Dokaz: Lakedajmonci v vojni z nami niso samí, temveč vdirajo v našo deželo z vsemi zavezniki skupaj; mi pa, kadar sami gremo nad tujo državo, največkrat zlahka zmagamo, čeprav se bojujemo na tujih tleh, proti nasprotniku, ki brani svojo lastno deželo.

Povrh vsega se še noben sovražnik ni soočil z našimi celotnimi silami, ker moramo obenem oskrbovati ladjevje in kopensko vojsko, ki je poleg tega razporejena po mnogih krajih. Če torej že kje naletijo na delček naših sil in jih premagajo, se ustijo, kako da so nas potisnili nazaj na vsej črti; če pa spopad izgubijo, pojasnjujejo, da so poraz utrpeli proti vsej združeni atenski vojski. Zares, če se bomo v nevarnosti spuščali oboroženi s samozavestjo, ne pa le s trpežnostjo in pogumom, ki ga ne narekuje spoštovanje zakonov, temveč ga rodi ljubezen do običajev in načina življenja, se zagotovo ne bomo zlomili pod težo tegob, ki nas čakajo. Pred obličjem nevarnosti se ne bomo izkazali za nič manj pogumne kakor ti, ki so vajeni nenehnih naporov, in naša država bo s tem pokazala, da je veličastna in vredna vsega občudovanja.

2,40 Ljubimo lepoto, a z zmernostjo, in ljubimo znanost, a nismo pomehkuženi. ⁸³ Bogastvo nam ne rabi za to, da bi se z njim bahali; raje ga uporabljamo kot sredstvo, da z njim kaj opravimo. Priznanje revščine ni nikomur v sramoto, pač pa je mnogo večja sramota, če se ji nekdo noče izogniti z delom. Pri nas se lahko državljani posvečajo zasebnim in državniškim poslom obenem, vendar pa tistim, ki se ukvarjajo predvsem z gospodarstvom, javno življenje še zdaleč ni tuje. Samo pri nas velja, da mož, ki se ne udeležuje državnih zadev, ni miroljuben, temveč nekoristen. Naši državljani sami presojajo o državnih vprašanjih, ⁸⁴ ali pa si o njih vsaj skušajo ustvariti pravo mnenje; pri nas namreč velja, da javna razprava ne more ovirati dejanj, temveč da je škodljivo kvečjemu to, da bi se nečesa lotili brez tehtnega posveta. Tudi v tem torej presegamo druge, da se bolj kakor vsi ostali lotevamo svojih načrtov smelo in razsodno obenem, medtem ko se pri drugih iz pomanjkanja znanja rodi predrznost, po premisleku pa omahljivost. Po pravici smemo soditi, da so resnično močnega duha tisti, ki dobro poznajo tegobe in sladkosti življenja, a se zaradi tega vendar ne izmikajo nevarnosti.

Kar zadeva velikodušnost, se zopet razlikujemo od večine ostalih, kajti prijateljev si ne nabiramo tako, da dobroto sprejemamo, temveč jo raje delimo. Dobrotnik je namreč trdnejši zaveznik kakor dolžnik, saj si z dobrohotnostjo želi zagotoviti vračilo; dolžnik je pač mlačnejših čustev, saj zagotovo ve, da usluga, ki jo bo izkazal, ne bo sprejeta kot dobrota, temveč kot vračilo dolga. Mi, Atenci, smo edini, ki drugim brez oklevanja izkazujemo dobroto, ne zaradi misli na osebno korist, temveč iz čiste vere v svobodo.

2,41 Naj zaključim s tem, da rečem: Atene so šola Grčije in upam si trditi, da je vsak posamezen Atenec samostojna osebnost, vsestranska in prijetna, sposobna spoprijeti se z najrazličnejšimi težavami. Dokaz, da to ni navadno bahanje, temveč stvarnost, je prav moč države, ki smo jo s temi lastnostmi pridobili. Naša država edina v preizkušnjah pokaže, da njena moč presega njen sloves; edina v nasprotniku, ki gre nadnjo, ne vzbudi sramu, da je (naposled) utrpel poraz proti takšnemu ljudstvu; in edina je, ki podložnikom ne daje povoda za nezadovoljstvo pod njeno vladavino. O naši moči govorijo jasni in neizpodbitni dokazi. Zato se lahko nadejamo občudovanja pri sodobnikih in pri zanamcih. Ni nam treba Homerja, da bi nas opeval, ali kogar koli drugega, čigar pesmi navdušijo le za trenutek, a se podoba v njih sesuje v primerjavi s stvarnostjo. Ne, dovolj je, da smo si s svojo drznostjo odprli pot na vsako morje in v vsako deželo ter povsod pustili neminljive spomenike bodisi dobrega bodisi zla. ⁸⁵ Da, za takšno državo so se srčno borili in dali življenje ti možje, odločeni, da si je ne pustijo vzeti. In prav je, da bi se bil tudi vsakdo od teh, ki so za njimi ostali, pripravljen zanjo žrtvovati.

2,42 Pri hvali države sem se toliko zadržal zato, ker hočem pokazati, da bi lahko mi v tem spopadu izgubili več kakor oni, ki nimajo nobene teh dobrin, in tudi zato sem jo toliko hvalil, da sem hvalnico teh mož z dokazi postavil v jasno luč. Večji del te hvalnice sem pravzaprav že povedal: državo, kakor sem o njej govoril, je namreč povzdignila in proslavila prav srčnost teh mož in njim podobnih. Le malo Grkov bi se lahko nadejalo podobne hvalnice, ki bi, kakor za te može, v besedah odtehtala njihova dejanja. Smrt teh mož, ki jo tu objokujemo, mi razkriva njihov pogum in srčnost, ki se je v nekaterih od njih morebiti prvič izkazala, v drugih pa našla svoj končni dokaz. Prav je, da pri možeh, ki v kakem drugem pogledu morda zaostajajo, cenimo predvsem njihov pogum in možatost v boju za domovino. S svojim plemenitim dejanjem so namreč zabrisali, kar je bilo slabega, in kot državljani so z njim domovini mnogo bolj koristili, kakor so jo kot zasebniki mogli oškodovati. Nihče od teh mož se ni pustil premamiti – prvi ne bogastvu, ki ga je morda že užival, drugi pa ne upanju, da bi obogatel in se tako rešil revščine; vsi so vztrajali. Ljubše jim je bilo kaznovanje sovražnikov. Zavedali so se, kaj tvegajo, to tveganje so imeli za najvišje in najslavnejše, hoté so ga sprejeli v želji kaznovati sovražnika in odrekli so se vsemu ostalemu. Svoje upe so položili v negotovi končni uspeh, prepričani, da se morajo pred obličjem preteče nevarnosti zanesti samo nase. Raje so hoteli pasti v boju kakor rešiti si življenje z umikom, zato so se rešili sramote in vztrajali v boju za ceno življenja. In tako so v neznatnem zasuku usode, na samem vrhuncu slave in brez strahu, padli.

2,43 Takšni torej so bili ti možje, pokazali so se dostojne svoje domovine. Vi, ki ste jih preživeli, smete upati, da vaša odločnost proti sovražniku na bojnem polju ne bo terjala tolikšne cene, a vendar si morate želeti, da ne bi zaostajala za njihovo. Nikar naj vas v tej želji ne potešijo le besede o njihovih zaslugah, o katerih veste preveč, da bi o njih pred vami še kdo razpredal, češ, kolikšne koristi da se skrivajo v kljubovanju sovražniku. Ne, sami morate iz dneva v dan opazovati vso moč države, sami jo morate v tem vzljubiti, in ko boste spoznali, kako veličastna je, tedaj se spomnite, da so vse to s svojo srčnostjo izborili možje, ki so se zavedali svoje dolžnosti in ki jih je gnal čut za čast. Tudi morebitni uspeh jih ni prepričal, da bi domovino prikrajšali za svoj pogum, temveč so ji hoté darovali tisto najlepše. Za ta dar – svoje življenje –, ki so ga darovali v skupno dobro, je vsak od njih prejel nesmrtno hvalo in položeni so bili v slaven grob, najslavnejši, kajti njihov grob ni le tu, v tej zemlji, v kateri leže, temveč povsod tam, kjer vsak čas v besedi ali dejanju živi njihov večni spomin. Kajti odločnim možem je grob ves svet, ⁸⁶ njihov spomin ne živi le na spomenikih na domačih tleh, temveč biva tudi v tujini, resda ne na kamnu, temveč v srcih ljudi.

Njih posnemajte in vedite, da sreča leži v svobodi, svoboda pa rodi pogum, zato ne omahujte pred nevarnostmi vojne. Tisti, ki živijo v bedi, nimajo razloga, da bi zanj zastavili življenje, saj tudi upanja v dobro ne poznajo; prej se morajo žrtvovati tisti, ki jim v življenju še grozi prevrat usode in ki bi jim morebiten neuspeh prinesel najtežje posledice. Za ponos tega moža je brez dvoma hujše ponižanje ob sramotnem porazu kakor ponosna smrt, ki pride in mine v upanju na zmago.

2,44 Zato tudi za vas, starše teh padlih mož, nimam solz sočutja, temveč le besede tolažbe. Ljudje, ki jih je oblikoval spremenljivi tok življenja, vedo, da so srečni možje, ki jim je usoda namenila junaško smrt, tako kakor vašim sinovom, po katerih je vam ostala plemenita žalost. Vedo, da so srečni, ker jim je bilo življenje odmerjeno tako, da jih je smrt doletela v trenutku najvišje sreče. Vem, da s svojimi besedami ne morem ublažiti izgube, na katero vas bo prepogosto spominjala sreča drugih, ki ste je bili nekoč sami deležni.

Žalost in bolečina ne prideta iz pomanjkanja sreče, ki je nikoli nismo izkusili, temveč nas prizadene ob izgubi tistega, čemur smo se privadili. Tisti, ki še lahko imate otroke, morate zdaj črpati pogum iz upanja na novi naraščaj; družinam bodo novi otroci pomagali pozabiti tiste, ki jih ni več, za državo pa bo to dvakrat korist: prirast k prebivalstvu in večja varnost. To slednje pa zato, ker od tistih, ki niso pripravljeni tvegati, kakor ostali, celo življenj svojih sinov, ni mogoče pričakovati poštenih in nepristranskih odločitev. ⁸⁷ Tisti pa, ki ste za otroke že prestari, morate večji del življenja, ki ste ga preživeli, ceniti, ker je bilo lepo, in se sprijazniti, da vam ni več ostalo veliko časa, v tolažbo in veselje pa naj vam bo sloves teh, ki so padli. Edini, ki se ne postara, je namreč čut za čast in na stara leta v nasprotju s tistim, kar nekateri trdijo, ⁸⁸ ni kopičenje bogastva tisto, ki osrečuje, temveč prav uživanje časti in ugleda.

2,45 Otroci in bratje padlih, ki ste tu, pred vami vidim težko nalogo. Nekoga, ki ga ni več, je vsakdo vajen hvaliti in vi boste ob celo večjih zaslugah le stežka deležni enakega ugleda, prej manjšega. Živi so vedno deležni zavisti nasprotnikov, tisti pa, ki ne predstavlja več nobene ovire, je deležen prave, neskaljene dobrohotnosti.

Če moram omeniti tudi vrline in kreposti žená, ki so ostale vdove, naj jih povzamem s kratko spodbudo: ne izneverite se svoji naravi, kajti v tem je vaša velika čast in slava; največje bo deležna tista med vami, o kateri se bo med možmi najmanj govorilo, bodisi dobro bodisi slabo.

2,46 Tako. Jaz sem v govoru, ki ga narekuje običaj, povedal, kolikor sem mislil, da je prav, in tudi ti pokopani možje so prejeli časti. Njihove otroke bo od zdaj naprej država preživljala do njihove polnoletnosti⁸⁹ in tako padlim ter preživelim poklonila dragoceno priznanje za njihovo žrtev. Država, ki najbolje nagrajuje zasluge, ima namreč tudi najboljše državljane.

In zdaj, ko ste primerno izrazili žalovanje za svojimi padlimi, se razidite.«

2.5.1.1. Prolog

Uvod v Ksenofontovo Grško zgodovino je nedvomno eden najbolj nenavadnih v vsej antični grški literaturi; v nasprotju z obstoječo tradicijo ne vsebuje avtorjevega imena (kakor denimo pri Tukididu: »Atenec Tukidid je popisal vojno med Peloponežani in Atenci …«) in v nadaljevanju ni običajne programske sheme, pač pa avtor neposredno preide k stvari.

1,1 Kmalu zatem, le nekaj dni kasneje, je Timóhar izplul iz Aten z manjšim številom ladij; in zopet so se spopadli na morju Lakedajmonci in Atenci, zmagali pa so Lakedajmonci pod poveljstvom Ageszndrída. […]

2.5.1.2. Bitka pri Arginuzah

Bitka pri Arginuzah (406 pr. Kr.) je bila zadnja večja bitka, v kateri so Atenci Šparti prizadejali večji poraz; špartansko ladjevje je bilo popolnoma uničeno, Atenci so zajeli tudi več kot 70 ladij, vendar pa so v bitki tudi sami izgubili precejšnje število mož, kar je sprožilo notranjepolitične pretrese in v končni fazi popolnoma zgrešen proces proti atenskim poveljnikom.

1,6 Ko so Atenci slišali za razvoj dogodkov in blokado na morju, ¹⁰⁴ so sklenili pomagati s stodesetimi ladjami, na katere so vkrcali vse za orožje sposobno¹⁰⁵ moštvo, najsi so bili sužnji ali svobodni ljudje. V tridesetih dneh so opremili vse ladje in odpluli; udeležili pa so se odprave tudi številni vitezi. ¹⁰⁶ Pot jih je najprej vodila na Samos, kjer so prevzeli¹⁰⁷ deset samoških ladij; tudi pri ostalih zaveznikih so zbrali več kot trideset ladij in primorali vsakogar, da se je vkrcal. Vpoklicali so tudi vse atenske ladje, ki so se tedaj morda mudile na odprtem; vsega skupaj so tako imeli več kot stopetdeset ladij.

Ko je Kalikratídas slišal, da so atenske okrepitve že pri Samosu, je pustil pri Mitileni petdeset ladij pod poveljstvom Eteónika, sam pa je s stodvajsetimi ladjami odplul in se pod večer ustavil pri rtu Maliji na Lezbosu. Naključje je hotelo, da so se Atenci tisti dan pod večer ustavili pri Arginuzah, ki ležijo ravno nasproti Mitilene. Kalikratidas je ponoči opazil ognje, in ko so ga obvestili, da so to Atenci, se je namenil okrog polnoči izpluti, da bi jih presenetil z napadom; toda silovit naliv in grmenje sta onemogočala, da bi ladjevje izplulo. Ko je nevihta pojenjala, je Kalikratidas ob zori krenil proti Arginuzam. Atenci so mu izpluli naproti, z levim krilom proti odprtemu morju, razvrščeni v temle redu: na skrajnem levem krilu je bil Aristokrát s petnajstimi ladjami, ob njem je bil Diomedónt s še petnajstimi. Za Aristokratom se je razvrstil Perikles, za Diomedontom pa Erasanid. Ob Diomedontu so se v eni vrsti razpostavile samoške ladje, ki jim je poveljeval Samošan po imenu Hipej. Ob njih so bile, prav tako v eni bojni vrsti, razvrščene ladje taksiarhov, ¹⁰⁸ nato pa tri poveljniške¹⁰⁹ ladje in kar je še bilo zavezniškega ladjevja. Na skrajnem desnem krilu je bil Protomah s petnajstimi ladjami in ob njem Trazil z naslednjimi petnajstimi. Za Protomahom se je z istim številom ladij postavil Lizija, za Trazilom pa Aristogen. Tako so se razvrstili zato, da bi ne dali sovražniku priložnosti za morebiten prodor skozi njihove vrste, ¹¹⁰ kajti atensko ladjevje je bilo počasnejše. Lakedajmonske ladje pa, ki so zmogle hitrejšo plovbo, so se v celoti razvrstile v eno bojno vrsto, da bi prodrle med sovražnikovimi ladjami in izvedle obkoljevalni manever. Kalikratidas je bil na desnem krilu; Megarec Harmon, krmar na Kalikratidovi ladji, mu je dejal, da bi bilo bolje, ko bi odpluli; atenske trireme so bile namreč v veliki številčni premoči. Kalikratidas pa je odvrnil, da bi ob njegovi smrti Šparti ne bilo prav nič hudega, toda umik, je dodal, je sramoten. Zatem se je vnel spopad in bojevali so se precej dolgo, najprej v urejenih, strnjenih vrstah, potem pa so se ladje razpršile. Toda ko je Kalikratidas med naletom svoje ladje padel v vodo in so ga zagrnili valovi, Protomah na desnem krilu pa je s svojimi silami porazil sovražnikovo levo krilo, tedaj se je začel splošen beg Peloponežanov proti Hiosu, precej pa se jih je zateklo tudi v Fokajo. Atenci pa so odpluli nazaj pred Arginuze.

Na atenski strani je bilo pogubljenih petindvajset ladij skupaj z njihovimi posadkami, rešilo se je le nekaj mož, ki jih je vrglo na obalo; na strani Peloponežanov je potonilo devet od skupno desetih lakonskih ladij in več kot šestedeset ladij ostalih zaveznikov. Atenski poveljniki so nato sklenili, naj Terámen in Trazibúl, ki sta bila trierarha, in nekaj taksiarhov s sedeminštiridesetimi ladjami odplujejo na pomoč poškodovanim ladjam in njihovim posadkam, ostale pa naj odplujejo nad ladjevje pod Eteonikovim poveljstvom pred Mitileno. Vendar pa sta jih od te namere odvrnila močan veter in nevihta, ki se je tedaj razmahnila z vso silo; zato so postavili znamenje zmage in prenočili tam, kjer so bili.

2.5.1.3. Proces proti atenskim poveljnikom¹¹¹

V kritičnem letu 406 pr. Kr. so Atene naredile več slabih potez: zavrnile so špartanski mirovni predlog, pogajanja s Kartagino na Siciliji so se izjalovila; toda eden največjih madežev je proces proti strategom, češ da po bitki niso rešili brodolomcev oziroma da so zanje storili premalo. Šesterico, med njimi tudi istoimenskega Periklovega sina, so kljub protestom javnosti usmrtili.

1,7 Ljudje doma so odstavili vse poveljnike razen Konona, njemu pa so za sopoveljujoča izvolili Adejmánta in Fílokla. Od poveljnikov, ki so bili v bitki, se Protómah in Aristógen nista vrnila v Atene, toda ko se jih je šest, namreč Perikles, Diomedónt, Lízias, Aristokrát, Trazíl in Erazínid, vrnilo domov, je Arhedém, ki je bil v tistem času prvak ljudstva in zadolžen za diobolijo, ¹¹² proti Erazínidu na sodišču vložil tožbo in zanj zahteval globo; trdil je, da si je Erazínid prilastil sredstva, zbrana na Helespontu, ki pripadajo državi, obtožil pa ga je tudi slabega poveljevanja. In sodišče je dalo Erasínida zapreti. Zatem so strategi pred svètom (boulé) poročali o bitki in o silovitosti neurja; na Timokrátov predlog, da je treba tudi ostale stratege zapreti in postaviti pred sodišče, je svet tudi zanje odredil ječo. Potem so sklicali skupščino (ekklesía), na kateri so različni ljudje, predvsem pa Terámen, spregovorili proti strategom in zahtevali, naj se zagovarjajo, ker niso rešili brodolomcev. V dokaz, da sami nosijo vso krivdo, je Terámen predložil pismo, ki so ga strategi poslali svetu in skupščini in v katerem so kot razlog navajali samo nevihto. Nato so strategi vsak zase na kratko spregovorili v svojo obrambo – po zakonu namreč niso imeli pravice do besede – in pojasnili, kaj se je zgodilo: da so sami krenili nad sovražnika, reševanje brodolomcev pa so naložili nekaterim sposobnim in že izkušenim trierarhom – Terámenu, Trazibúlu in kar jih je še bilo takih. Če da je torej treba koga obtožiti, morajo v zadevi reševanja brodolomcev obtožiti nikogar drugega kot tiste, ki jim je bilo reševanje zaupano. »Mi pa ne bomo,« so dejali, »samo zato, ker sedaj sedimo na zatožni klopi, lagali in jih po krivem dolžili, da je vsa krivda na njihovi strani, pač pa je bilo neurje tisto, ki je oviralo reševanje.« Za priče svojim besedam so klicali svoje krmarje in mnoge druge, ki so pluli z njimi. S takšnimi in podobnimi argumenti so nastopali pred svètom in mnogi od navzočih meščanov so že vstajali ter ponujali zanje jamstvo, vendar je bilo naposled sklenjeno, naj se proces nadaljuje na naslednjem zasedanju skupščine, bilo je namreč že pozno in pri glasovanju ne bi mogli prešteti dvignjenih rok, svèt pa da naj sestavi in predstavi predlog, na kakšen način naj se možem sodi.

Potem so bile apaturije, ¹¹³ ko se snidejo očetje in vsi sorodniki; ob tem prazniku je Terámen s svojimi pristaši zbral množico ljudi, odetih v črno ter ostriženih do golega in takšni so šli pred skupščino, kakor da so sorodniki padlih, in podkupili so Kalíksena, da je pred svètom vložil obtožbo zoper stratege. Nato so sklicali skupščino, na kateri je svèt predložil svoje mnenje, ki ga je Kaliksen predstavil takole: »Ker so Atenci že na prejšnji skupščini slišali tako obtožnico zoper stratege kot tudi njihov zagovor, naj zdaj vsi skupaj glasujejo po filah; ¹¹⁴ v vsaki fili naj postavijo dve žari, povsod pa naj glasnik razglasi: kdor je mnenja, da so strategi krivi, ker niso pobrali zmagovalcev¹¹⁵ iz bitke, naj svoj glas spusti v prvo žaro, in kdor misli drugače, naj svoj glas spusti v drugo žaro. Če bodo spoznani za krive, naj bodo obsojeni na smrtno kazen in izročeni enajsterici; ¹¹⁶ njihovo premoženje naj se razlasti in desetina od tega naj pripade Ateni.

Evriptolem s še nekaterimi somišljeniki podvomi o ustavnosti Kaliksenovega predloga; tudi nekateri pritani¹¹⁷ – med njimi Sokrat – niso hoteli glasovati o protiustavnem zakonu, vendar jih Kaliksen z zastraševanjem prisili v to, le Sokrat vztraja: »… dejal je, da bo ravnal samo v skladu z zakonom …« (1,7,15). ¹¹⁸ Zatem Evriptolem v obsežnem govoru še enkrat nastopi proti nezakonitosti predloga.

Po teh besedah je Evriptólem prebral predlog, naj se po Kanonovem sklepu strategom sodi posamezno, medtem ko je bil predlog svèta, naj se jim sodi vsem skupaj. Pri glasovanju o teh dveh predlogih so se prvič odločili v prid Evriptolemovemu predlogu, vendar je Menekles na izid glasovanja vložil pritožbo in ob ponovljenem glasovanju so izglasovali predlog svèta. In potem so stratege, ki so poveljevali v bitki, obsodili, vseh osem: tistih šest, ki so bili navzoči, so usmrtili.

Nedolgo zatem so se Atenci skesali in izglasovali, naj se proti vsem tistim, ki so zavajali ljudstvo, vloži obtožba pred skupščino; obtoženci, med njimi da mora biti tudi Kaliksen, naj si do sojenja določijo pôroke. Obtoženi so bili še štirje drugi in njihovi pôroki so jih vtaknili v ječo. Nazadnje so med nemiri, v katerih je bil ubit Kleofónt, obtoženi pobegnili. Kaliksen se je sicer vrnil, ko so prišli v mesto tudi tisti iz Pireja, ¹¹⁹ vendar je, osovražen od vseh, umrl za lakoto.

2.5.1.4. Obleganje in vdaja Aten

2,2 Ko je uredil zadeve v Lampsaku, je Lizander plul nad Bizanc in Kalhedon. Ljudje tam so mu odprli vrata, atenskim posadkam pa so pod pogojem, da se vdajo, dovolili oditi. Tisti, ki so bili Alkibiadu predali Bizanc, so sedaj zbežali v Pont, kasneje pa so odšli v Atene in postali atenski državljani. Lizander je atenskim posadkam in sploh vsem Atencem, ki jih je našel v mestu, dovolil oditi v Atene in jim tja zagotovil varno plovbo, vendar samo v Atene in nikamor drugam; vedel je namreč, da več ko se bo v mestu in v Pireju zbralo ljudi, prej bo zavladalo pomanjkanje. Za upravitelja v Bizancu in Kalhedonu je pustil Lakonca Stenelaja, sam pa je odplul v Lampsak in se posvetil pripravam ladjevja.

Ponoči je Paralos prispela v Atene z novicami o pogubi. Zvok tarnanja in tožb se je razlegel po dolgem obzidju od Pireja do Aten, novica je šla od ust do ust. Tisto noč nihče ni legel k počitku, vsakdo je žaloval, še bolj kot za padlimi za lastno usodo; bili so prepričani, da jih sedaj čaka to, kar so bili prizadejali Melijcem, ¹²⁰ lakedajmonski naselbini, ki so jo zavzeli z obleganjem, pa Istiajcem, Skijonajcem, Toronajcem in Ajginetom ter mnogim drugim Grkom. Naslednjega dne so sklicali skupščino, na kateri so sklenili zasuti vsa pristanišča razen enega, popraviti in zastražiti obzidje in nasploh ukreniti vse potrebno, da bi mesto pripravili na obleganje. Tako so se zaposlili s temi pripravami.

Lizander je medtem z dvesto ladjami plul s Helesponta na Lezbos in tam uredil razmere v Mitileni ter v ostalih mestih. Eteonika je z desetimi trierami poslal v mesta na traški obali, da jih je pridobil na lakedajmonsko stran; po bitki je tudi vsa ostala zavezniška Grčija odpadla od Aten, razen Samošanov. Tam so ljudje pobili plemstvo in se polastili mesta. Lizander je zatem Agidu v Dekeleji in v Lakedajmon poslal sporočilo, da z dvesto ladjami pluje nad Atene. Tedaj so Lakedajmonci na povelje Pavzanija, drugega lakedajmonskega kralja, z vsemi silami krenili na vojno, prav tako ostali Peloponežani razen Argejcev. Ko se je vojska zbrala v popolnem številu, jih je Pavzanias povedel proti Atenam in se utaboril v Akademiji. ¹²¹ […]

Atenci, ki so bili zdaj oblegani po kopnem in po morju, niso vedeli, kaj jim je storiti, kajti ostali so brez ladij, brez zaveznikov in brez živeža. Mislili so, da jih čaka podobno trpljenje, kakor so ga bili sami prizadejali manjšim ljudstvom in to ne kot povračilni ukrep, temveč iz objestnosti in po krivici, iz enega samega razloga: da so bili zavezniki Lakedajmoncev. Zato so rehabilitirali vse, ki so jim bile odvzete državljanske pravice, in še naprej vztrajali, o miru se niso hoteli pogajati kljub množicam, ki so umirale od lakote. Ko pa jim je pošel ves živež, so vendarle poslali k Agisu poslance, češ da želijo postati zavezniki Lakedajmoncev, premirje pa da so pripravljeni skleniti pod pogojem, da bi lahko obdržali obzidje in Pirej. Agis jih je napotil v Lakedajmon, češ da sam nima pooblastil, da bi o tem lahko odločal. Po tem odgovoru so Atenci poslance napotili v Lakedajmon. Toda ko so bili že v Selaziji blizu Lakedajmona in so efori izvedeli, s kakšnimi predlogi prihajajo, namreč z enakimi, kot so šli k Agisu, so jim sporočili, naj se obrnejo nazaj in ko bodo resnično pripravljeni na mir, naj se pametneje posvetujejo, preden zopet pridejo. […]

V teh razmerah je Terámen v skupščini predlagal, da bo, če so ga pripravljeni poslati k Lizandru, poizvedel, ali Lakedajmonci vztrajajo pri rušenju zidov zato, da bi lahko mesto zasužnjili, ali to zahtevajo kot znak pripravljenosti na trajen mir. […]

Ko je Teramen z odposlanci prispel v Selazijo, je na vprašanje, čemu so prišli, sporočil, da imajo vsa pooblastila za mirovna pogajanja. In efori so jih dali poklicati v Lakedajmon. Ob njihovem prihodu so sklicali skupščino, na kateri so Korintčani in Tebanci, pritegnili pa so jim tudi mnogi drugi Grki, močno nasprotovali temu, da bi Atencem prizanesli, temveč so vztrajali, da je treba Atene porušiti. Lakedajmonci so odvrnili, da mesta, ki je za Grčijo v najtežjih trenutkih¹²² storilo toliko dobrega, ne smejo porušiti, da pa so pripravljeni skleniti premirje le pod temi pogoji: Atenci morajo porušiti veliki zid in utrdbe okrog Pireja, predati vse svoje ladje razen dvanajstih in omogočiti vrnitev vsem izgnancem. Prijatelji in sovražniki Lakedajmoncev pa bodo poslej tudi prijatelji in sovražniki Aten, Atenci bodo morali slediti Lakedajmoncem po kopnem in po morju, kamor koli jih bodo vodili.

Teramen in ostali odposlanci so se s temi pogoji vrnili v Atene. Ko so prišli v mesto, jih je obdala množica ljudi, v strahu, da se zopet vračajo praznih rok, kajti zaradi velikega števila umirajočih za lakoto niso smeli več odlašati. Naslednjega dne so odposlanci sporočili pogoje, pod katerimi so bili Lakedajmonci pripravljeni skleniti mir; v imenu odposlancev je spregovoril Teramen in dejal, da se je treba ukloniti pogojem Lakedajmoncev in zidova podreti. Nekateri so še vedno ugovarjali, toda mnogo več se jih je strinjalo, torej so sklenili, da sprejmejo premirje. Potem je Lizander vplul v Pirej, izgnanci so se vrnili, Peloponežani pa so se z veliko vnemo ob zvoku piščali lotili podiranja zidov, prepričani, da je tega dne za vso Grčijo napočila svoboda.