Zgodovina je proces, ki ga sestavlja nešteto interpretacij, zato zgodovinopisje še najlažje razumemo, če si ga predstavljamo kot pragozd številnih, prepredenih in bolj ali manj trdno povezanih zgodb. Zato tudi takrat, ko so na prvi pogled povsem ločene, upravičeno slutimo, da se globoko pod zemljo njihove korenine tesno prepletajo. Na podoben način so med seboj povezani vsi, ki so (vsaj) od 6. stoletja pr. Kr. naprej skušali razumeti pomen historične interpretacije in se pri tem najpogosteje ukvarjali s statusom resnice.

Pri rekonstrukciji tega skoraj tri tisočletja starega samoizpraševanja smo se osredotočili predvsem na dva sklopa vprašanj in v odgovorih želeli opozoriti predvsem na dve stvari. Zanimalo nas je, zakaj in v kakšnih okoliščinah se je pred dobrimi 2500 leti iz nečesa, kar je pred tem obstajalo že 3000 let, oblikovala posebna vrsta samorefleksivnega mišljenja, ki ji pravimo zgodovinopisje. Zakaj se je prav v 5. stoletju pr. Kr. na obrobju filozofije, literature (ali poezije), kmalu zatem pa tudi v senci politike, rodil ta posebni način razglabljanja o obstoju človeka v času. Obenem pa nas je zanimalo, zakaj je tovrstno ustvarjanje in osmišljanje zaporedja preteklih dogodkov (kljub temu, da je bilo od začetka svojega obstoja razpeto med umetnostjo in znanostjo) v naslednjih dveh tisočletjih in pol pridobilo tolikšno veljavo. In končno: zakaj je večino tistih, ki jih boste v tej knjigi srečali, vodilo prepričanje, da z nadziranjem preteklosti lahko obvladamo prihodnost.

Slednje vprašanje sodi že v drugi, težji del naše naloge. Sodi namreč v okvir prizadevanj, da se med tistimi, ki imajo že sicer radi zgodovino, vzbudi tudi zanimanje za zgodovinopisje. Na dejstvo, da to ni prav lahka naloga, sta nas od vsega začetka našega dela opozarjali (vsaj) dve stvari. Po eni strani smo se v Sloveniji na prelomu tisočletja soočali s precejšnjo politično (iz)rabo zgodovine, ki se je kazala predvsem v rabi napačnih analogij in pretiravanju pri eni tezi, da bi druga, ki je sicer napačna, a manj ekstremna, postala sprejemljiva. Pri našem delu smo glede na to lahko ugotovili, da so se s spremembo političnega čuta radikalno spremenili tudi pogoji produkcije in pisanja zgodovine. Počasnost in kompleksnost, s katerima zgodovinar oblikuje svoje opise in interpretacije, sta prepustili mesto bolj preprosti in hitrejši komunikaciji množičnih medijev. Spremenila se je vloga šolskega pouka zgodovine, ki je ob preobilju sporočil iz najrazličnejših virov dejansko izgubil svoje osrednje mesto. Še več, ugotovimo lahko, da je celo uporabnik zgodovine doživel neverjetno mutacijo s številnimi posledicami.

Vsekakor pa ni nobenega dvoma, da je zgodovina izgubila svoj središčni položaj ali – kot bi dejal Keith Jenkins – historizirajoči diskurz v procesu družbene formacije postopoma, a vztrajno izgublja resonanco. Zato pa se po drugi strani na zgodovino toliko bolj lepi politična raba, ki sprevrača in izkrivlja preteklost. Onkraj zgodovinarjevega poklica in njegovega vse bolj samonanašajočega pomena se na nivoju zdrave pameti oblikuje nekakšna splošna izguba zgodovinskega čuta. V dilemi med izganjanjem modernistične zgodovine, ki je pomagala ustvarjati ter utrjevati vrednote, in med iskanjem njenih zmožnosti, da za nas identificira pomen realnosti, je danes jasno samo to, da v tradicionalnih akademskih okoljih zmaguje osvoboditev od preteklosti, od njenega grozečega opozarjanja na pogojujoče vrednote in, končno, od njene zmožnosti, da preteklemu dogajanju dodeli kakršen koli smisel.

Na to, da naša naloga ne bo lahka, pa nas je opozoril tudi namizni grafit v osrednji predavalnici ljubljanskega oddelka za zgodovino. Nekdo je namreč šolski klopi zaupal, da ga stvar niti malo ne zabava. Ne glede na to, da ne bomo nikoli izvedeli, ali slogan No fun at all izraža splošno zdolgočasenost ali gre za frustrirani komentar na aktualni pouk zgodovine, sporočilo deluje porazno. A kljub temu ga je mogoče sprejeti kot izziv. Podobno kot spoznanje Georgea Orwella, ki pravi, da tisti, ki nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost, kdor pa nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost.

Omenjeni grafit je brez dvoma deloval kot izziv, da s predstavitvijo stališč zgodovinarjev zadnjih 25 stoletij dokažemo vsem, ki v zgodovini vidijo predvsem predmet političnih manipulacij, da so res dobri zgodovinarji v svojem praviloma napačnem dojemanju in tolmačenju sveta okoli sebe le-tega vendarle skušali predstaviti, razumeti in razložiti po svojih najboljših močeh. Pri tem so večinoma znali predstaviti tudi celo paleto tistih malih in »čudaških človeških dejanj, ki odražajo pravo podobo človeka, živečega za gostobesednejšimi abstrakcijami, hlepečega po tistem, kar je smešnega in čudežnega v življenju, a je postalo brezčutno zaradi enoličnosti plešastega razuma«. Z omembo takšnih in podobnih komentarjev smo želeli pokazati, da zgodovinopisje ni le stvar razprave med posameznimi zgodovinarji, temveč tudi produkt večne napetosti med preteklostjo in sedanjostjo, ki dnevno odpira nova vprašanja.

Herodot s tem, ko je opozarjal, da nič in nihče ni večno, in se je morda tudi zato ob opisih vojn in velikih dogodkov pustil zapeljati zgodbicam o čudnih običajih, ljudeh in živalih, ki jih je srečal na svojih potovanjih; zaradi česar so nekateri njegovemu laskavemu poimenovanju »oče zgodovine« dodali še ime »oče laži«. Njegov duhovni pra…pravnuk Jankins pa s tem, ko je neposredno pozval h kritični nepokorščini vsem avtoritarnim glasovom modernističnega zgodovinopisja in k nespoštovanju vseh konvencij. Po njegovem mnenju je samo s takim odnosom mogoče dokončna oziroma enopomenska besedila zamenjati z neomejeno odprtostjo, vse utrujajoče zaključke s pozivom k nadaljevanju in vse pike z vejicami.

Da smo se lotili našega dela, ne pomeni samo, da smo sprejeli zgornji izziv, temveč smo želeli izzvati radovednost študentk in študentov, kolegic in kolegov ter vseh, ki jih zanima interpretacija preteklosti. Izzvati smo hoteli samorefleksivno zgodovinopisno tradicijo v Sloveniji in dati potuho tistemu delu radikalne ter za nove ideje odprte akademske javnosti, ki nasprotuje kakršni koli enoznačni interpretaciji preteklosti oziroma je prepričana, da nam kljub razkrivajočemu značaju zgodovine ne bo nikoli uspelo odkriti preteklosti. Predvsem pa smo v času, ko se v programih večine oddelkov za zgodovino od Avstralije do obeh Amerik ob klasičnih Uvodih v zgodovino pojavljata tudi Zgodovina zgodovinopisja in Filozofija zgodovine, želeli slovenskim študentom olajšati dostop do metodoloških razmišljanj in teoretskih spoznanj avtorjev, ki so največ prispevali k oblikovanju ideje o zgodovini.