Oto Luthar
Romantično oziroma literarno zgodovinopisje, ki je v največji meri nasledilo razsvetljensko dediščino, se od prelomnega gibanja 18. stoletja ne razlikuje samo po stilu, temveč po prizemljenosti. Avtorje, kot so Thomas Babinton Macaulay (1800–1859), Thomas Carlyle in George Bancroft (1800–1891) je namreč zanimalo predvsem to, kar se je dogajalo »na terenu«. Namesto politično programatorskega poročila o preteklosti so si prizadevali oblikovati živo zgodbo o dogajanju v preteklosti. Pri tem jih ni zanimala samo usoda revolucije, temveč človeško življenje nasploh. Ali, rečeno drugače, ob novostih, ki sta jih ponujala Georg Niebuhr, utemeljitelj metode filološko-zgodovinske kritike virov, in Friderich Carl von Savigny s svojo zgodovinsko pravno šolo, so jih zaznamovala tudi dela Goetheja in Schillerja. Na koncu se je izkazalo, da so imeli nanje literarni vzori enak vpliv kot dela pravnikov in filologov. Analizi opisanega se je pridružila intuicija z bogato retoriko, zaradi česar je v opisu posamičnih dogodkov izstopala njihova neponovljivost, v predstavitvi posameznikov pa njihove karakterne posebnosti. Velika večina avtorjev tega obdobja je namreč verjela, da je treba bralce zabavati in ne vzgajati.
Najbolj tipični predstavnik literarnega zgodovinopisja je bilgotovo Macaulay, človek, ki je za zgodovino uporabil eno najlepših prispodob; spominjala ga je na potovanje v tuje kraje. Seveda je tudi on razmišljal o koristih, ki jih njegovi državi pri napovedovanju bodočih političnih dogodkov lahko nudi zaupno domača zgodovina narodov, toda njegova poglavja o politični zgodovini še zdaleč ne dosegajo tistih, ki jih je posvetil razvoju »uporabnih in dekorativnih umetnostih«, vzponu verskih sekt, spremembam literarnega okusa, zapisom o navadah različnih generacij […], o revolucionarnih dogodkih, ki so pretresali modo, vplivali na oblikovanje pohištva ter narekovali način prehrane in zabave.
Podobno kot zanemarjanje vsakdanjih stvari in običajev ljudi v preteklosti, ga je prizadevalo tudi »grozljivo zanemarjanje pripovedne umetnosti, umetnosti vzbujanja naklonjenosti in predstavljanja slik v (bralčevi) domišljiji«. Motilo ga je, da so zgodovinarji pozabili, da ima tudi zgodovina svoj »sprednji in zadnji del«, se pravi, da ima zgodbo, ki jo je treba oblikovati zato, da se »bralec ne bi izgubil pred meglenim obzorjem«. Sam je namreč zgodovino brez odlašanja uvrščal v »provinco literature«, le to ga je skrbelo, da ta leži na meji dveh povsem različnih področij. Da je pod upravo dveh sovražnih sil; in tako kot mnogi drugi okraji, ki so v istem položaju, tudi narobe predstavljena, narobe obravnavana in narobe vodena. Namesto, da bi si jo njuna vladarja Razum in Domišljija pravično razdelila, izmenično podlega samostojni in absolutni oblasti enega od njiju. Zato je včasih zgodba,včasih pa teorija. Dokaz za to, da je mogoče eno in drugo združiti, je videl pri Shakespearju, ki nam ponuja »preštevanje vojská ter vračanje mrtvih in ranjenih, ki niso nič manj verodostojni kot tisti, ki jih opisuje Herodot«.
Do istih zaključkov se je dokopal njegov rojak Thomas Carlyle(1795–1881), le da je argumente za trdno zvezo med zgodovino in literaturo črpal iz pripovedi sira Walterja Scotta.
Morda je tudi zato zgodovinopisje rad primerjal s pisanjem poezije in zanimivo pripoved postavljal pred kronološko urejene opise. V njegovi razpravi o Frideriku Velikem pa je ob Schillerjevem vplivu moč srečati tudi poglede nemških filozofov.
Nemški vpliv je mogoče zaslediti tudi v delih Georgea Bancrofta, ki se je kot študent v Weimarju družil z Goethejem in poslušal predavanja Hegla in Schleiermacherja, kasneje pa kot ambasador Združenih držav spoznal Rankeja, Mommsena in večino drugih pomembnejših nemških zgodovinarjev. Bancrofta in Carlyla druži tudi precejšnje poenostavljanje in pretiran optimizem, kar nekateri pripisujejo njunemu zanimanju za politiko in njene akterje. Pri Bancroftu lahko to deloma pripišemo njegovi aktivni politični službi. Podobno kot Macaulay je namreč tudi on dve leti preživel kot minister, in to s pridom izkoristil pri pisanju svoje Zgodovine Združenih držav (History of the United States). Carlyle podobnih izkušenj ni imel. Za razliko od Macaulayja, ki je bil pred ministrovanjem dolga leta tudi poslanec, sam ni nikoli zares prodrl v vladajoči del britanske visoke družbe. Morda se tudi zato britanski zgodovini ni posvečal s tolikšnim zanimanjem, kot ga je posvetil francoski revoluciji ali dvoru Friderika Velikega. Morda so zato nekateri njegovi kritiki kasneje zapisali, da je njegova govorica nekoliko preveč izumetničena. In morda so ga tudi zato pogosto primerjali z Julesom Micheletom (1798–1874), ki si je domišljal, da lahko do govorjenja pripravi celo tišino preteklih obdobij.
Med tistimi, ki se s takšno velikopoteznostjo niso strinjali, je bil gotovo tudiJohan Gustav Droysen(1808–1884), nemški zgodovinar, ki je kljub predanosti političnim idealom poleg štirinajstih zvezkov zgodovine pruske politike od srednjega veka do sedemletne vojne v svojem orisu historične metode zapisal, da je zgodovina edina znanost, »ki uživa to negotovo srečo […], da je znanost in umetnost hkrati«. Kot strog metodolog je seveda obžaloval »pomanjkanje poštenosti« pri Carlylu, Macaulayju in Francozu Augustinu Thierryju (1795–1856) ter vse po vrsti obsodil pretiranega zanesenjaštva. Čeprav liberalnejši od Micheleta, je po njegovem mnenju tudi ta, skoraj pol življenja slepi zgodovinar preveč zapadel vplivu svojih učiteljev, Walterja Scotta in Chateaubrianda.
Bliže mu je bil Faustel de Coulanges, ki se je podobno kot on zavzemal za natančnejšo opredelitev zgodovinarjeve etike.
Predvsem pa je ta razgledani in antiki predani avtor svojim sodobnikom jasno povedal, da je zgodovina malo več kot pretekli čas ter da »ne služi samo naši zabavi, radovednosti ali zapolnjevanju golobnjakov v našem spominu«.
Zgodovina je in bi morala biti znanost. Njen predmet je najnenavadnejši, kar jih pozna človeški študij, namreč človek sam. […] Kar koli je človek živel, kjer koli je pustil za seboj komaj zaznaven odtis svojega življenja in razuma, tam je zgodovina. Zgodovina bi morala zajemati vsa stoletja […], toda ne kot zabava, temveč kot znanost.
Prav tako zgodovina ne more biti le natančna zbirka posameznega obdobja niti (še tako čudovit) življenjepis, ki izbira samo tiste dogodke, ki nas navdušujejo ali prizadevajo. Po njegovem mnenju se mora zgodovinar vedno znova vračati v antiko:
Razumeti mora institucije ljudi, ki jih več ni, vdihniti mora življenje davnim generacijam, ki se niso ohranile niti kot prah. Tam, kjer nima na voljo pisanih virov, mora zgodovina mrtve jezike prisiliti, da ji kriče izdajo svoje skrivnosti. Preverjati mora pripovedi in mite, sanje, ki so plod človeške domišljije, preveriti mora vse stare pritlehne laži in odkriti nekaj zares resničnega – človekove misli.
Pri tem se zgodovinar seveda ne more zanašati samo na svoj razum in intuicijo, temveč tudi na svoj talent. Na svojo pripovedno moč, skratka na svojo sposobnost, da dogajanje, ki ga opisuje, oblikuje v razumljivo zgodbo. Toda to ni več de Coulangesov sklep. To je že spoznanje, ki ga je po njem – kot nekakšno dediščino – za 20. stoletje formuliral GeorgeMacaulay Trevelyan (1876–1962) pranečak Thomasa B. Macaulayja.
Oto Luthar
Thomas Babington Macaulay (1800–1859) je menil, da ni težko pisati dobre zgodovine. Zdelo se mu je, da ni težko sestavljati zgodb, ki povzemajo dopise in zbirajo odlomke iz govorov. Prepričan je bil, da ni težko zložiti zgodovine, ki »v pravšnji meri trosi pridevnike občudovanja in sovraštva, ki prikazuje protislovja v značajih velikih ljudi […], pri tem pa si je kar naprej pomagal z izrazoma z ali brez«, po drugi strani pa je z enako gotovostjo in zanosom trdil, da je skoraj nemogoče postati res velik zgodovinar. To se mu je zdela ena najredkejših intelektualnih odlik. Bil je namreč prepričan, da v zgodovinopisju skoraj ni mogoče srečati besedil, kot so nekateri Demostenovi govori, »v katerih ne moremo zamenjati besede, ne da bi pokvarili celote«. Po njegovem mnenju v celotnem zgodovinopisju ni zgodovine, ki bi se približala temu, kar bi zgodovina morala biti, to je premočrtni približek resnici in ne interpretacija, ki jo vleče zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Razlog za to je videl predvsem v tem, da zgodovinopisje leži na meji dveh različnih področij. Namesto da bi si jo Razum in Domišljija enakopravno delila, si jo izmenično izključno in absolutno podvržeta zdaj prvi, zdaj druga. Izhajajoč iz tega prepričanja, je v svojih razmišljanjih o zgodovinopisju svojih sodobnikov skušal prikazati, v katerih segmentih so svoje predhodnike presegli in kje jim je po njegovem mnenju spodletelo.
Angleški zgodovinarji njegovega časa so se mu zdeli veliko bolj privrženi resnici kot večina grških in rimskih avtorjev, čeprav razlike ni videl toliko v stopnji kot v vrsti te privrženosti. Odločilno prednost sodobnikov je namreč zaznal predvsem v sposobnosti moralne presoje. V celem tisočletju med 5. stoletjem pred in 5. stoletjem po Kristusu ni zaznal tolikšnega napredka kot petdeset let v Angliji v času kraljice Elizabete.
Po drugi strani ga je pri sodobnikih motilo to, da so svojo pripoved radi prilagajali teoriji. Zameril jim je tudi njihovo prepirljivost, zaradi katere naj bi izgubljala predvsem »prava zgodovina«. Zdelo se mu je, da se nekateri preveč vadijo v umetnosti oporekanja in zato »žalostno zanemarjajo umetnost pripovedovanja, umetnost zbujanja občutij in silovitega domišljijskega prikazovanja.« Motil ga je tudi njihov prezir do biografov.
Kot da bi dostojanstvo avtorjev, ki opisujejo velepomembne dogodke res tako trpelo, če bi se zadržali ob »šarmantnih« podrobnostih. Zdelo se mu je, da so si mnogi po nepotrebnem naprtili kodeks konvencionalne spodobnosti in da so zato izpuščali najbolj značilne in zanimive okoliščine določenega dogajanja. Bil je prepričan, da bi bila zgodovina zabavnejša, če bi bila njena etiketa bolj sproščena. Da bi bila zanimivejša, če bi rojalistom in puritancem pustili govoriti v njihovem slogu in njihovih izjav ne bi tlačili v visokoleteče formule.
Čas je prehiteval tudi s svojim razmišljanjem o tem, da sprememb verjetno ne naznanjajo samo dogodki, ki jih zgodovinarji štejejo za pomembne. Da jih včasih ne izbojujejo armade in ne uzakonijo senati. Da se včasih pomembnejše stvari zgodijo v šoli, cerkvi, za prodajalniškimi pulti in ob družinskih ognjiščih ter da »zgornji tok v družbi ni nikakršno zanesljivo merilo, po katerem bi lahko sodili o smeri, ki jo ubira spodnji tok«.
Še najbolj simpatičen in upravičeno zbadljiv pa je pri primerjanju geologa z mušico, ki sedi na slonu, in iz tistega, kar vidi na koži, razvija teorije o notranji zgradbi velikanske živali. Čeprav se mu je primerjava, s katero je operiral njegov sodobnik, škof Watson, zdela krivična do geologov, jo je vendarle uporabljal za tiste zgodovinarje, ki so politiko predstavljali kot nekaj enovitega, se pri tem ozirali le po zunanjem videzu zadev, obenem pa pozabljali na mogočno in raznoliko organizacijo, ki leži globoko spodaj. Zato ne presenečajo pohvale, s katerimi je v svoji recenziji predstavil Mitfordovo Zgodovino Grčije (Greek History). Navdušilo ga je, da je avtor poleg »zanimivih in pomembnih vojaških in političnih dogajanj« v svoj opis vključil »živobarvne opise« družinskega življenja, navad in zabave«. Razveselilo ga je, da se Mitford ni izogibal opisu poljedelstva, gospodarskih zadev in navad, še posebej pa je bil vesel njegovega prikaza grške umetnosti, ki je po njegovem mnenju zaznamovala slikarstvo, kiparstvo, arhitekturo in literaturo zahodnega sveta.
Podobne teme so namreč zanimale tudi njega. Tudi sam je angleško politično zgodovino skušal dopolniti z obširnim poglavjem o preteklem kulturnem in socialnem življenju Angležev Zgodovina Anglije od ustoličenja Jurija II. (History of England from the Accession of James II)in se pri tem lotil vsega od rekonstrukcije življenja verskih sekt do predstavitve literature, uporabnih umetnosti, mode, pohištvenih stilov in družabnega življenja. V opisih teh področij je še toliko bolj pazil, da je zapisano zvenelo kot pripoved oziroma kot prijetno kramljanje, in se pri tem prav malo oziral na morebitne kritike, ki so mu tudi sicer rade očitale pretirano preprost jezik. Njegova, na videz preprosta in hudomušna govorica je v resnici zelo natančna in dobro premišljena, zanj zelo značilni humor pa samo potrjuje odločnost izjemno talentiranega avtorja. Njegova govorica izdaja gotovost človeka, ki se je že zelo zgodaj uspel uveljaviti, poleg tega pa se z vsakim stavkom izdaja kot izjemno angažiran avtor. Odkar se je pri 28-ih dokončno uveljavil kot eden vodilnih piscev političnih in zgodovinskih spisov, se je vsakodnevno zavzemal za politične pravice, o katerih je pisal. Revolucija in z njo pridobljene politične pravice posameznika ga niso zanimale le kot obdobje v preteklosti države, temveč jih je občudoval in branil kot pridobitve, ki so Veliki Britaniji pripomogle h gospodarskemu in političnemu razcvetu v prvi polovici 19. stoletja.
Zgodovina je, kakor pravijo, filozofija, ki uči z zgledi. Žal tisto, kar filozofija pridobi pri čvrstosti in globini, primeri navadno izgubijo pri živosti. Popoln zgodovinar mora imeti dovolj močno domišljijo, da naredi svojo pripoved prikupno in barvito. Vendar pa mora svojo domišljijo tako popolno obvladati, da se zadovolji z gradivom, ki ga najde, in da se zadrži in ne dodaja svojih prispevkov tam, kjer je gradivo pomanjkljivo. Mora biti globok in duhovit mislec. Vendar pa mora imeti dovoljšen nadzor nad sabo, da si ne dovoli tlačiti dejstev v kalup svojih hipotez. Kdor zna pravilno oceniti te malodane nepremagljive težave, se ne bo čudil temu, da je doslej še vsak pisec obnemogel bodisi pri pripovednem delu bodisi pri spekulativnem delu zgodovine.
Lahko bi postavili splošno pravilo, čeprav s številnimi zadržki in izjemami, da se zgodovina začne z romanom in konča z esejem. Med romantičnimi zgodovinarji je Herodot najzgodnejši in najboljši. Njegova živahnost, njegova preprosto čuteča nežnost, njegov čudoviti dar za opisovanje in dialog ter čist in sladek tok jezika, vse to ga postavlja na čelo pripovedovalcev. Spominja nas na prikupnega otroka. V njegovi nerodnosti je milina, ki je vzvišena nad spakovanjem, v njegovi nedolžnosti tiči prekanjenost, v njegovih nesmislih je bistrost, v njegovem šešljanju pa prikupno leporečje. Ne poznamo pisca, ki bi znal tako pritegniti pozornost nase, svojo knjigo pa vtisniti v srca bralcev. Po triindvajsetih stoletjih čutimo do njega isto sočutno naklonjenost, ki sta jo v družbi baje nekoč zbujala Fontaine in Gay. Napisal je izjemno knjigo. Napisal je, morda, nekaj boljšega od odlične zgodbe, ni pa napisal dobre zgodovine: od prvega do zadnjega poglavja je izumitelj, izmišljevalec. Tukaj ne mislimo le na debele izmišljotine, ki so mu jih očitali poznejši kritiki. Govorimo o tistem ozračju, ki enakomerno preveva celotno pripoved in celo najbolj preudarnega bralca nenehno pušča v dvomu, kaj naj zavrže in kaj sprejme. Najbolj verodostojni odlomki iz njegovega dela so do njegovih najbolj divjih legend v podobnem odnosu kakor Henrik V. do Viharja. Tam je Kserksov pohod proti Grčiji in tu je vdor v Francijo. Tam je bitka pri Platajah, tu je bitka pri Agincourtu. Cambridge in Exeter, Constable in dofen so bili resnične osebe kakor Demarat in Pavzanias. Nadškofovi ognjeviti govori o salijskem zakonu in o Knjigi števil se od govorov, ki so od nekdaj prihajali s prečastite duhovniške strani parlamenta, razlikujejo dosti manj, kakor se Mardonijevi in Artabanovi govori razlikujejo od tistih, ki jih je bilo slišati z govornice v Susi. Shakespeare navaja sezname armad in popise mrtvih in ranjenih, ki po vsej verjetnosti niso manj natančni kakor tisti pri Herodotu. Nekateri odlomki pri Herodotu so dolgi skorajda kot prizori pri Shakespearju, v njih je vse povedano zelo dramatično, pripoved pa rabi le za odrska navodila. Seveda je čisto mogoče, da je Herodot vedel, o čem so v nekaterih primerih res govorili. Toda o dogodkih, ki so se zgodili – če so se sploh zgodili – v tako daljnih krajih in časih, da o njihovih podrobnostih res ni mogel nič vedeti, vseeno piše z največjo natančnostjo. Izvemo vse: kaj je rekel Kandavles Gigu in tudi kaj se je zgodilo med Astiagom in Harpagom. Zato ne moremo presoditi, ali se lahko v poročilih o dogodkih, o katerih je nemara vendarle vedel kaj več, zanesemo na kaj več kakor le na goli obris: ali pravilno poroča o, denimo, Gelonovem odgovoru ambasadorjem grške konfederacije ali o izjavah, ki sta si jih izrekla Aristid in Temistokles v znamenitem pogovoru. Nedvomno je verno predstavil večje dogodke. Tako je prikazal verjetno tudi mnoge manj pomembne okoliščine, vendar pa ne moremo dognati, katere. Izmišljotine so tako podobne dejstvom in dejstva tako podobna izmišljotinam, da številnih izjemno zanimivih podrobnosti ne sprejemamo ne z zaupanjem ne z nezaupanjem, zaradi česar nas Herodot pušča v neprijetnem in nedoločnem stanju negotovosti. Vemo, da govori resnico, ne vemo pa natančno, na katerih mestih.
Herodotove napake so napake preprostega uma z domišljijo. Otroci in služabniki so presenetljivo herodotovski v svojem pripovedovanju. O vsem govorijo dramatično. Njihovi »potem pa je on rekel« in »potem pa je ona rekla« so že pregovorni. Kdor je le kdaj moral gladiti njihove prepire, ve, da moramo njihove navedke v pogovorih vselej pazljivo pretehtati, celo če nimajo namena zavajati. Če bi izobražen človek poročal o nedavnih spremembah v vladi, potem bi rekel: »Lord Goderich je odstopil, zato je kralj poslal po vojvodo Wellingtona.« Portir pa zgodbo pove tako, kot da bi bil prisluškoval izza zavese ob kraljevi postelji v windsorski palači: »Potem je Lord Goderich rekel: 'Tega ne zmorem več, oditi moram.' Kralj pa pravi – in reče: 'Prav, potem moram poklicati vojvodo Wellingtona. To je vse.'« Natančno tako nam govori oče zgodovinopisja.
Tukididova zgodovina se razlikuje od Herodotove, kakor se portret razlikuje od prikaza namišljenega prizora: kakor se Reynoldsov Burke ali Fox razlikujeta od njegovega Ugolina ali Beauforta. V prvem primeru je lik slikarju dan vnaprej, v drugem primeru ga slikar ustvari. Sposobnosti, ki jih zahteva drugi primer, so bolj vzvišene in redkejše kakor tiste, ki zadoščajo za prvi primer, in te manj zahtevne sposobnosti celo nujno vključujejo. Kdor zna prikazati to, kar vidi z duhovnim očesom, bo znal prikazati tudi to, kar vidi s telesnim očesom. Kdor si lahko izmisli zgodbo in jo dobro pove, bo lahko zanimivo povedal tudi zgodbo, ki si je ni izmislil. V praksi nekateri najboljši pisci lepe književnosti sodijo med najslabše pisce zgodovine le zato, ker se je en njihov talent zlil z drugim do te mere, da ju ni bilo več mogoče ločiti; ker so se namreč navadili hkrati izmišljati in pripovedovati, jih ni bilo več mogoče pripovedovati, ne da bi si izmišljali.
Nekateri muhasti in nezadovoljni umetniki so si vtepli v glavo, da naj portretno slikarstvo ne bi bilo vredno genialnega umetnika. Nekateri kritiki so podobno zaničljivo govorili o zgodovini. Johnson sklepa takole: Zgodovinar pripoveduje bodisi nekaj, kar je resnično, bodisi nekaj, kar ni resnično: v drugem primeru ni zgodovinar; v prvem primeru pa ne more pokazati svojih veščin, saj je resnica le ena in vsi, ki govorijo resnico, jo morajo povedati enako.
Ne bo nam težko zaobiti obeh krakov te dileme. Pomagali si bomo s podobno umetnostjo portretnega slikarstva. Vsakdo, kdor ima oči in roke, se lahko nauči posnemanja po podobnosti. Postopek je do neke mere le mehaničen. Če bi bilo to tudi vse, bi nadarjen človek upravičeno preziral to delo. Lahko pa opozorimo na portrete, ki sicer posnemajo podobnost – a posnemanje pri njih ni vse; ki so zvesti – a so tudi veliko več kot le zvesti; ti portreti zgoščajo v enem trenutku in v enem samem pogledu razodenejo celotno zgodovino razburkanih in pestrih življenj: kakor da oči vrtajo v nas in nam usta ukazujejo, obrvi se grozeče mrščijo in ustnica malone drhti od prezira, vsaka guba je kakor komentar o kakem pomembnem dejanju. Tukididovo poročilo o umiku iz Sirakuz je med pripovedmi to, kar je Van Dyckov Lord Strafford med slikami.
Pravijo, da raznolikost prinaša zmote: resnica je ena in je ni mogoče meriti na vatle. Na to odgovarjamo, da to načelo velja le pri abstraktnem razmišljanju. Ko govorimo o resnici v umetnostnem posnemanju, govorimo o nepopolni resnici, ki jo je mogoče meriti po stopnjah. Nobena slika ni to, kar je izvirnik; prav tako slika ni toliko boljša, kolikor bolj je podobna izvirniku. Ko Sir Thomas Lawrence slika prikupno plemkinjo, je ne gleda skozi mogočen mikroskop in ne prenaša na platno kožnih por, krvnih žilic v očesu in vse druge lepote, ki jih je Gulliver odkril pri brobdingnagskih dvornih damah. Če bi tako slikal, učinek ne bi bil le neprijeten, temveč bi bila upodobitev napačna, če ne bi bila tudi velikost slike sorazmerno povečana. Naposled pa bi mu vsak mikroskop, ki bi bil močnejši od tistega, ki ga je uporabil, dokazal številne nemarnosti. Podobno lahko trdimo za zgodovino. Ne more biti popolnoma in absolutno resnična; če bi hotela biti popolnoma in absolutno resnična, bi morala zabeležiti vse najbolj nepomembne podrobnosti še tako nepomembnih dejanj: vse stvari, ki so se zgodile, in vse besede, ki so jih izrekli v času, ki ga obravnava. Če bi spregledala katero koli še tako nepomembno okoliščino, bi bila že pomanjkljiva. Če bi res tako pisali zgodovino, v Bodleyevi knjižnici ne bi mogli hraniti niti dogodkov enega tedna. Kar piše v najobsežnejših in v najbolj vestnih letopisih, je le neskončno majhen del tega, kar je izpuščeno. Razlika med obširnim Clarendonovim delom in poročilom o državljanskih vojnah v Goldsmithovem povzetku bi izginila, če bi jo primerjali z velikansko množico dejstev, o katerih obe deli enako molčita.
Nobena slika in nobena zgodovina nam potemtakem ne moreta predstaviti celotne resnice: toda najboljše so tiste slike in tiste zgodovine, ki prikažejo take dele resnice, da se z njimi kar najbolj približajo učinku celote. Kdor ni nadarjen za umetnost izbiranja, lahko le s tem, da prikazuje izključno resnico, ustvari učinek najbolj kosmate laži. Pogosto se zgodi, da en pisec pove manj resnice kot drugi le s tem, da pove več resnic. V umetnostih posnemanja se redno srečujemo s tem. Nekatere poteze na človeškem obrazu ali nekateri predmeti v pokrajini so v takem medsebojnem odnosu, da jih je treba bodisi vse skupaj prikazati na sliki bodisi vse izpustiti. Skica, v kateri vse zanemarimo, je lahko odlična; če pa nekatere upoštevamo in druge izpustimo, je točk ujemanja sicer resda več, podobnosti pa je manj. S peresom načečkana skica, ki ujame le izrazite zunanje poteze, bo dala veliko boljšo predstavo naslikanega kakor pa slaba slika v olju. Pa je vseeno najslabša slika v olju, ki je kdaj visela v Somerset House, spominjala na izvirnik v veliko več podrobnostih. Doprsni kip iz belega marmorja lahko da odlično predstavo cvetočega obraza. Če pa pobarvamo usta in lica kipa, lase in oči pa pustimo nespremenjene, se bomo prej oddaljili od podobnosti, kakor pa se ji približali.
Zgodovina ima svoje ospredje in svoje ozadje; njeni slikarji se v glavnem med seboj razlikujejo po tem, kako uravnavajo perspektivo med njima. Nekatere dogodke je treba predstaviti v velikem, nekatere v zmanjšanem obsegu: velika večina dogodkov se bo izgubila v zamegljenem obzorju; splošno predstavo o njihovem skupnem učinkovanju pa bo pričaralo nekaj potez za nameček.
Glede tega se noben pisec ne more primerjati s Tukididom. Odlično je obvladal umetnost postopnega zmanjševanja. Njegova zgodovina je včasih natančna kot kronološki popis; pa je vseeno pregledna. Včasih je podrobna kot kako Lovelaceovo pismo, a vseeno ni nikoli dolgovezna. Vselej ve, kdaj naj pripoved zgosti in kdaj naj jo razširi.
Tukidid si je od Herodota izposodil navado, da svojim junakom polaga v usta govore, ki jih je napisal sam. Pri Herodotu je ta raba komaj vredna graje, saj je v skladu z njegovim splošnim prijemom. Ta raba pa je vseskozi nesmiselna pri njegovemu nasledniku in nasprotuje ne le natančnosti zgodovine, ampak tudi primernosti v književnosti. Ko sprejmemo Herodotovega duha, ne vidimo nobene neskladnosti. Konvencionalno verjetnost njegove drame vzdrži od začetka do konca. Tehtni govori in zaupni dialogi se med seboj dobro ujemajo. Pri Tukididu pa pred govori in za njimi ni nič takega, kar bi bilo z njimi v skladu. Celotnemu delu dajejo groteskno naravo, podobno kitajskim parkom, kjer sredi mehke zelene ravnice švigajo kvišku navpične granitne skale. Izmišljanje deluje, kadar je tako blizu njega resnica.
Tukidid nam odkrito pove, da so nekateri govori popolnoma izmišljeni. Bistvo drugih govorov pa je morda prenesel pravilno. Vendar pa je že iz notranje analize govorov razvidno, da je ohranil le bistvo. Povsod je moč opaziti njegov posebni način razmišljanja in izražanja. Le redko upošteva posameznikove in narodne posebnosti pri občutenju, nikoli pa ne pri izražanju. Govorništvo Korintčanov in Tebancev ni ne v vsebini ne v načinu nič manj atiško kakor govorništvo Atencev. Kleonov stil je čist, strog, zgoščen in pomenljiv kakor Periklov.
Kljub tej veliki napaki moramo priznati, da je Tukidid presegel vse tekmece v umetnosti zgodovinske pripovedi, v umetnosti učinkovanja na domišljijo, ko spretno izbira in razvršča snov in ne popušča svobodi izmišljanja. A četudi je pripoved pomemben del zgodovinarjevega poklica, pa vseeno ni vse. Nesmiselno in odveč bi bilo, če bi književnemu delu pritaknili še nravstveni poduk. Književnost lahko prispeva presunljivejši učinek k temu, kar že vemo, ne more pa nas naučiti česa novega. Če prikazuje značaje in dogajanja, ki jih ne moremo primerjati s svojimi izkušnjami, imamo značaje in dogodke za nenaravne in ne poskušamo izpeljati iz njih poduka zase. Svojih mnenj ne oblikujemo iz književnosti, pač pa književnost preskušamo z že ustvarjenimi mnenji. Torej je književnost v bistvu posnemovalna. Njena odlika je v tem, da je podobna vzorcu, ki ga že dobro poznamo ali ki si ga lahko takoj prikličemo v spomin. Zato nas tudi anekdote, ki nas najbolj privlačijo v resničnih pripovedih, motijo, kadar jih beremo v romanu; tisto, čemur pravijo romantični del zgodovine, je v resnici najmanj romantično. V zgodovini nas razveseljuje, ker je v nasprotju z našimi poprejšnjimi predstavami o človeški naravi, pa tudi o povezavi med vzroki in učinki. Prav iz istega razloga nas v književnosti moti in šokira. V književnosti so načela dana, poiskati pa je treba dejstva: v zgodovini so dana dejstva, poiskati pa je treba načela; pisec, ki dogodkov ne pojasni tako dobro, kakor jih je pred tem navedel, je opravil le polovico svoje naloge. Dejstva so le usedlina zgodovine. Njihova množica vso svojo vrednost dobiva iz abstraktne resnice, ki jih prepaja in se skriva med njimi kakor zlato v jalovini: dragoceni delčki pa so navadno tako premešani z nepomembnostmi, da je ločevanje nadvse težavno opravilo. …
Zato so pisci sodobnega časa v generalizaciji daleč presegli pisce iz antike. Zgodovinarjev naše dežele ni nihče prekosil po globini in natančnosti preudarka; celo v delih, kjer le zbirajo podatke, pogosto naletimo na razglabljanja, ki so nad dosegom Tukidida ali Tacita.
Hkrati pa moramo priznati, da imajo tudi značilne napake, ki so tesno povezane z njihovimi odlikami in ki so tolikšne, da lahko res podvomimo, ali je ta vrsta literature v zadnjih dvaindvajsetih stoletjih v splošnem pridobila ali izgubila.
Najboljše zgodovinarje novejših časov je zapeljalo proč od resnice – pa ne zaradi domišljije, temveč zaradi razuma. Daleč prekašajo svoje predhodnike po spretnosti izpeljave splošnih načel iz dejstev. Toda na nesrečo so podlegli napaki, da izkrivljajo dejstva zato, da bi jih priredili splošnim načelom. Ogledajo si nekaj pojavov in si ustvarijo teorijo; preostale pojave pa izkrivijo ali okrnejo, tako da ustrezajo teoriji. Ni nujno, da pri tem trdijo nekaj, kar bi bilo popolnoma napačno; saj so vsa vprašanja morale in politike vprašanja, ki zadevajo razmerja in stopnje. Vsaka izjava, ki ne vsebuje protislovja v členih, je lahko tudi resnična; in če vse okoliščine, ki povečujejo to možnost, zabeležimo in poudarimo, vse tiste, ki peljejo k nasprotnemu sklepu, pa opustimo ali le bežno omenimo, je lahko videti, da smo izjavo dokazali. V vsakem človeškem značaju in dejanju je mešanica dobrega in zla: malo pretiravanja tukaj, malo zakrivanja tam, prebrisana raba pridevnikov, buden in prediren skepticizem do dejstev na eni strani in primerna lahkovernost do vseh poročil in izročil na drugi strani lahko zlahka naredijo svetnika iz Lauda in tirana iz Henrika IV.
Te vrste napačnega predstavljanja mrgolijo v najbolj cenjenih delih modernih zgodovinarjev. Herodot pripoveduje kot nemarna priča, ki jo ženejo pristranskosti in predsodki, kot priča, ki ni seznanjena z veljavnimi pravili dokazovanja in ni poučena o dolžnostih, izhajajočih iz prisege, zato zamenjuje to, kar si zamišlja, s tem, kar je videla in slišala, pa tlači dejstva, poročila, domneve in izmišljotine na en sam kup. Hume je popoln odvetnik. Ne da bi izrecno trdil kaj, česar ne more dokazati, postavi na vidno mesto vse okoliščine, ki podpirajo njegovo stvar; bežno zdrsi čez tiste, ki se ji upirajo; svojim lastnim pričam ploska in jih opogumlja; izjavam, ki postavljajo te priče na laž, nasprotuje; pojasnjuje protislovja, v katera so se zapletle njegove priče; daje jasen in sklenjen povzetek njihovih dokazov. Vse, kar navaja druga stran, preiskuje z največjo strogostjo; vsaka sumljiva okoliščina je povod za opazko in posmeh; česar ne more zanikati, omili ali preskoči brez razlage; včasih celo popusti; vendar pa ta zahrbtna iskrenost le še poveča vse preštevilne zvijače.
Omenili smo Huma kot najsposobnejšega in najbolj priljubljenega pisca te vrste; toda obtožba, ki smo jo naslovili proti njemu, do neke mere velja za vse naše najodličnejše zgodovinarje. Zlasti Gibbon zasluži zelo strogo grajo. Med vsemi številnimi obtoženci pa nihče ni bolj kriv kakor gospod Mitford. Rade volje mu priznamo nadarjenost in prizadevnost. Moderni zgodovinarji Grčije so imeli navado, da so pisali, kakor da se v zadnjih šestnajstih stoletjih svet ni naučil nič novega. Namesto da bi dogodke, o katerih so pripovedovali, pojasnjevali s filozofijo bolj razsvetljenega časa, so sodili o antiki izključno z njenimi merili. Kot da bi mislili, da imajo predstave, ki so jih že dolgo izgnali iz vseh drugih kotov literature, izrecno pravico, da se zatečejo v to zadnjo trdnjavo. Vsi antični zgodovinarji so jim bili enako avtentični. Komajda so razlikovali med nekom, ki je poročal o dogodkih, ki se jih je sam udeležil, in tistim, ki je petsto let pozneje napisal filozofsko romanco za družbo, ki se je medtem popolnoma spremenila. Vse je bilo grško in vse je bilo resnično! Stoletja, ki ločujejo Plutarha od Tukidida, niso pomenila nič zgodovinarjem, ki so bili tako oddaljeni od njiju. Časovna razdalja je povzročala napako, podobno tisti, do katere včasih pride zaradi prostorske razdalje. Številne prijazne gospe menijo, da vsi ljudje v Indiji živijo skupaj, in po nekom, ki odhaja v Kalkuto, sporočijo prijazne pozdrave za nekoga iz Bombaya. Podobno so bili Rollinu in Barthelemiju vsi klasiki sodobniki.
Gospod Mitford je vsekakor vpeljal pomembne izboljšave; pokazal nam je, da so ljudje, ki so pisali v grščini in latinščini, včasih govorili laži; pokazal pa nam je tudi, da je mogoče antično zgodovino pripovedovati ne le kot šolsko zalogo alegorij, pač pa tudi kot pomemben poduk za državnike. Njegovo delo se je popolnoma otreslo tiste ljubezni do gledaliških učinkov in vzvišenih čustev, ki je zastrupila malone vse druge knjige o tem predmetu. Toda njegova strast za teorijo, ki je bila prav toliko napačna in veliko manj velikodušna, ga je gnala, da je na vsaki strani hudo grešil proti resnici. Z neomajnim zaupanjem in s kar najbolj jedkim jezikom grmi proti demokraciji. Vsako obtožbo proti monarhu ali aristokraciji pa je pretehtal z največjo pazljivostjo. Če je že ni mogel ovreči, je ponudil vsaj kako olajševalno podmeno; ali pa nas je vsaj opomnil, da so kakšne danes neznane okoliščine čisto mogoče upravičevale to, kar je zdaj videti neupravičljivo. Isti avtor v istem stavku poroča o dveh dogodkih; njuna resničnost se opira na isto pričevanje; vendar prvi dogodek podpira zaželeno hipotezo, drugi pa z njo nekako ni združljiv. Mitford prvi dogodek sprejme, drugega pa izpusti […]
Učinek zgodovinskega branja je v marsičem podoben učinku potovanja v tujino. Tako kot popotnik je tudi raziskovalec prestavljen v nove družbene razmere. Vidi nove mode. Sliši nove načine izražanja. Duh se mu razširi ob pogledu na velike raznoličnosti v zakonih, v moralah in nraveh. Vendar lahko ljudje potujejo daleč, pa se vseeno vrnejo ozkosrčni, kot da se ne bi nikoli premaknili iz rodne vasi. Podobno lahko ljudje poznajo datume številnih bitk in genealogije številnih kraljevih hiš, pa niso zato nič pametnejši. Večina ljudi gleda na preteklost, kakor gledajo vladarji na tuje kraje. Niso redki imenitni tujci pristali na našem otoku sredi vzklikov množice; večerjali so s kraljem in z glavnim lovcem lovili jelena, videli so pregled straže in podelitev naslova viteza hlačne podveze; jezdili so vzdolž Regent Street, obiskali katedralo sv. Pavla in si zapisali njene mere; potem pa so odpotovali s prepričanjem, da so videli Anglijo. Dejansko pa so videli nekaj javnih stavb, javnih oseb in javnih slovesnosti. Nič pa niso izvedeli o obsežnem in zapletenem sistemu družbe, o drobnih odtenkih nacionalnega značaja, o praktičnem delovanju uprave in zakonov. Kdor bi hotel vse to pravilno doumeti, svojega opazovanja ne sme omejiti na palače in praznike. Videti mora navadne ljudi pri vsakdanjih opravilih in pri vsakdanjih radostih. Pomešati se mora s sejemskimi množicami in z obiskovalci kavarn. Povabiti se mora k veselemu omizju in k domačemu ognjišču. Znati mora prenesti prostaške izraze. Ne sme se ustrašiti odkrivanja tudi najbolj skrite revščine. Kdor hoče razumeti življenje človeštva v preteklosti, mora ravnati enako. Če pa se zgodovinar ukvarja le z javnimi posli, vojnami, kongresi in javnimi razpravami, bo njegovo preučevanje neuporabno kot potovanja casarskih, kraljevih vzvišenih suverenov, ki so si ustvarili sodbe o našem otoku, potem ko so si z velikim pompom ogledali nekaj lepih krajev in imeli uradne pogovore s peščico visokih uslužbencev.
Popoln zgodovinar je tisti, ki zna v svojemu delu prikazati značaj in duh dobe v malem. Ne poroča o nobenem dejstvu, osebam ne pripisuje nobenih izjav, če nima zadostne opore v gradivu. Vendar pa s premišljenim izbiranjem, izločanjem in urejanjem vdihne resnici privlačnost, ki si jo je doslej prisvajala lepa književnost. Njegova pripoved uveljavlja ustrezno hierarhijo: nekatere transakcije so poudarjene, druge v ozadju. Merila, po katerem jih predstavlja, pa ne povečuje ali zmanjšuje glede na imenitnost oseb, ki v njih nastopajo, temveč glede na to, koliko razodevajo stanje družbe in človekovo naravo. Pokaže nam dvor, vojaški tabor in senat. Prikaže pa nam tudi narod. Nobena anekdota, nravstvena posebnost ali znana sentenca mu ni tako nepomembna, da ne bi mogel z njo pojasniti delovanja zakonov, religije in izobraževanja, in izmeriti napredka človekovega duha. Ljudi tako ne le opisuje, temveč nam jih intimno približa. Sprememb nravi ne bo nakazal le z nekaj splošnimi frazami ali odlomki iz statističnih dokumentov, temveč jih bo prikazal v vsaki vrstici s primernimi podobami.
Če bi zgodovinar, kakršnega si želimo, pisal zgodovino Anglije, prav gotovo ne bi izpustil bitk, obleganj, pogajanj, uporov in ministrskih zamenjav. Vendar pa bi jih pomešal s podrobnostmi, ki so privlačne v zgodovinskih romancah. V lincolnski katedrali je prelepo poslikano okno, naredil ga je vajenec iz kosov stekla, ki jih je mojster zavrgel. Toliko boljše je od vseh drugih v cerkvi, da naj bi po izročilu osramočeni umetnik napravil samomor zaradi ponižanja. Podobno je Sir Walter Scott fragmente resnice, ki so jih zgodovinarji z zaničevanjem zavrgli, uporabil tako dobro, da bi pravzaprav moral vzbuditi njihovo zavist. Iz paberkov, ki so ostali za zgodovinarji, je napravil dela, ki celo s stališča zgodovine niso dosti manj vredna od njihovih. A resnično velik zgodovinar bi si znal gradivo, ki si ga je prisvojil romanopisec, vzeti nazaj. Zgodovino vladanja in zgodovino ljudstva bi prikazal, kakor ju je edino mogoče pravilno prikazati: neločljivo povezani in medsebojno premešani. Potem nam vojn in glasovanj puritancev ne bi bilo treba iskati pri Claredonu, njihovega izrazja pa v Old Mortality; ne bi nam bilo treba po eno polovico kralja Jamesa hoditi k Humu, po drugo polovico pa k Nigelovim Fortunes.
Zgodnji del te naše namišljene zgodovine bi bil bogat po barvitosti iz romantičnih zgodb, balad in kronik. Morali bi se znajti v družbi vitezov, kakršni so bili Froissartovi, in v družbi romarjev, ki so denimo jahali s Chaucerjem iz Tabarda. Družba bi bila prikazana od najvišjih do najnižjih: od kraljevega slovesnega oblačila do izobčenčevega brloga, od legatovega prestola do zapečka, kjer se gosti beraški menih. Romarji, bardi, križarji, veličastni samostani z veseljem v obednici in s peto mašo v kapeli, dvorec z lovom in sokolarstvom, turnirji z glasniki in gospemi, s trobentami in zlatimi oblekami bi naredili predstavitev resnično in živo. Skoz tisoče drobnih potez bi morali začutiti pomembnost privilegiranega meščana, pa tudi divjega in objestnega duha, ki se je nabiral pod ovratnikom ponižanega tlačana. Obnovitve znanosti ne bi opisali le z nekaj veličastnimi stavki. V neštetih nadrobnostih bi morali razbrati vrenje duha in vneto željo po znanju, po katerih se 16. stoletje razlikuje od 15. V reformaciji ne bi smeli videti le razkola, ki je spremenil cerkveno konstitucijo Anglije in medsebojne odnose med evropskimi silami, temveč moralno vojno, ki je divjala v vsaki družini in postavila očeta proti sinu in sina proti očetu, mater proti hčeri in hčer proti materi. Henrika bi naslikali s Tacitovo spretnostjo. Morali bi pokazati, kako se je spremenil njegov značaj od darežljive in veseljaške mladosti do divje in oblastne starosti. Spremljati bi morali postopno napredovanje sebičnih in tiranskih strasti v duhu, ki po naravi ni bil neobčutljiv in nevelikodušen; in vse do konca bi morali zaznavati ostanke odprtega in plemenitega značaja, s katerim se je prikupil ljudstvu, ki ga je zatiral, ter njihov boj z despotsko trdoto in bolezensko razdražljivostjo. Morali bi videti Elizabeto v vsej njeni šibkosti in moči, obkroženo s čednimi ljubljenci, ki jim ni nikoli zaupala, in z modrimi starimi državniki, ki jih ni nikoli odslovila, kako v sebi združuje najbolj protislovne značilnosti obeh staršev: spogledljivost, muhavost in malenkostno zlobo matere Anne in Henrikovega oholega in odločnega duha. Brez zadržkov lahko rečemo, da bi velik umetnik lahko predstavil to izjemno žensko vsaj tako pretresljivo kakor tisto iz romana Kenilworth, pa bi pri tem uporabil le podrobnosti, ki jih potrjujejo številna pričevanja. Hkrati bi morali tudi videti, kako so cvetele umetnosti, kako se je kopičilo bogastvo in kako se je večalo življenjsko udobje. Morali bi videti, kako se trdnjave, v katerih so prebivali plemiči, ki se niso počutili varne in so širili nevarnost okoli sebe, postopno umikajo dvorcem miroljubnega razkošja, zaprtim balkonom iz Longleata in sijajnim stolpičem iz Burleigha. Morali bi videti, kako se širijo mesta, kako obdelujejo puščave, kako iz ribiških vasic nastajajo bogata pristanišča, kako kmečki obroki postajajo vse izdatnejši, oprema v njihovih kočah pa vse udobnejša. Morali bi videti, kako so se mnenja in občutja, iz katerih se je izvil veliki boj proti hiši Stuart, sprva počasi razraščala v zasebnih družinskih krogih in se šele potem izrazila v parlamentarnih razpravah. Potem bi prišla državljanska vojna. Tiste praske, na katere se Clarendon tako pikolovsko obeša, bi opisali pronicljivo in jedrnato, kakor bi to storil Tukidid, saj so zgolj vezni členi. V predstavitvi bi morale najti mesto tudi tedanje velike značilnosti: žar lojalnosti pri sijajnem angleškem nižjem plemstvu, divja samopašnost preklinjajoče, kockarske in pijanske svojati, ki je s svojimi izpadi sramotila kraljevo stvar; strogost prezbiterijanskih sabatov v mestu, čudaštvo neodvisnih pridigarjev v vojaškem taboru; toga noša, strog izraz, drobnjakarska tankovestnost, spakljivi naglas, nesmiselna imena in rekla, ki so bili značilni za puritance; srčnost, razumnost in javni duh, ki so tleli pod temi neprivlačnimi preoblekami; sanje besnečega človeka pete monarhije; komajda kaj manj divje sanje filozofskega republikanca … – vse to bi naredilo pripoved natančnejšo in bolj pretresljivo.
Poduk tako napisane zgodovine bi bil živ in praktičen. Brali bi jo z domišljijo in razumom. Ne bi se zgolj zapisala v duha, temveč bi se vtisnila vanj. Iz nje bi se naučili tudi mnogih resnic, ki se jih drugače ni mogoče naučiti. Zgodovine držav so na splošno napisane tako, kot da so največje in najpomembnejše revolucije prišle nadnje kot naravne nesreče brez opozorila ali vzroka. Res pa je, da so take revolucije skoraj vselej posledice moralnih sprememb, ki so postopoma prešle na množico v skupnosti in do katerih pride navadno veliko prej, preden jih napove kako javno dejanje. Potemtakem je zaupno poznavanje domače zgodovine narodov absolutno nujno za napovedovanje političnih dogodkov. Pripoved, ki je v tem pomanjkljiva, je prav tako neuporabna kakor medicinska razprava, ki bi preskočila vse simptome iz začetne stopnje bolezni in bi povedala samo, kaj se dogaja, ko bolniku ni več mogoče pomagati z zdravili.
Zgodovinar, kakršnega smo poskusili opisati, bi bil resnično intelektualno čudo. Moči, ki se le stežka družijo druga z drugo, bi se v njegovem duhu morale zlivati v izbrano harmonijo. Prej bomo verjetno dočakali drugega Shakespearja ali drugega Homerja. Največja odličnost, do katere je mogoče prignati neko sposobnost, ne bi bila tako presenetljiva kakor ta, posrečena in pretanjena kombinacija odlik. Vseeno pa premišljanje o namišljenih zgledih ni neprijetna ali nekoristna zaposlitev. Resda ne more roditi popolnosti, pomaga pa k izboljšavam in zalaga tisto plemenito in širokosrčno izbirčnost, ki ji ni povsem tuja najtanjša občutljivost za vrednost: medtem, ko poveličuje naše umevanje umetnosti, nas ne dela krivičnih do umetnika.
Oto Luthar
Thomas Carlyle (1795–1881) velja za enega najbolj priljubljenih literarnih zgodovinarjev 19. stoletja. Kot zvesti učenec Walterja Scotta je rad poudarjal, da se je treba ukvarjati s »pravimi ljudmi v usnjenih plaščih in jahalnih hlačah« in ne z »diagrami in teoremi«. Po njegovem mnenju bi morali zgodovinarji pripovedovati o ljudeh »z rdečico na obrazu in strastjo v želodcu« ter na ta način predstaviti pravo »dramo preteklosti«. Kako bi to lahko storili, je nazorno pokazal v svojih delih Francoska revolucija (The French Revolution),Pisma in govori Oliverja Cromwella: s pojasnili (Oliver Cromwell's Letters and Speeches: With Elucidations), Zgodovina Friderika II. Pruskega (History of Frederick II. of Prussia), ki jih med drugim zaznamuje tudi izjemna strast po moraliziranju. Le-ta še posebej izstopa v poglavjih, ki naj bi predstavljala tako imenovani »duh časa« (spiritual unity of an age). Poleg tega je v prav teh poglavjih nazorno pokazal, kaj manjka njegovim kolegom, ki jih je poimenoval za dry-as-dust historians. Glede na to ne preseneča, da ga prav zares ni maral nihče razen njegovega priljubljenega učenca in kasnejšega biografa J. A. Frouda. Ali, kot je kasneje opozoril prav J. A., ga kolegi zaradi njegove kritičnosti niso nikoli sprejeli za sebi enakega. Največ, kar si je v takratnem zgodovinarskem cehu lahko izboril, je bilo članstvo, mojstrskega naslova nikoli.
Gledano z današnjega stališča je to ena večjih krivic, saj prebiranje Carlylovih spisov o zgodovinopisju (pa ne samo o tem) predstavlja enega največjih užitkov preučevanja obravnavane teme.
Spomnimo se samo njegove pripovedi o tem, da zgodovina ni le spočetnica vseh znanosti, temveč tudi prvi razločni sad človekove duhovne narave in človekov najzgodnejši izraz tega, čemur lahko rečemo misel. Po drugi strani je zgodovino razumel kot nekaj, kar se »zazira v prej in v potem«, nekaj, kar zaznava prihajajoči čas, čas, ki kljub temu da ga ne vidimo, že ima dokončno, določeno in neizogibno obliko, po drugi strani pa zgodovino predstavlja tudi kot nekaj, kar »preži v času, ki se je že zgodil«. Poleg tega nas prepričuje, da samo s povezovanjem obeh časov vsak izmed njiju postane smiseln. Carlyle je ob tem tudi eden redkih, ki je razmišljal o tem, kako so minevanje časa razumela in beležila prastara ljudstva, ljudstva, ki niso imela ne knjig, ne prerokov, ne aritmetike. Z njegovo pomočjo si lahko predstavljamo, da so pripadniki takih ljudstev zgodovino pisali z vozliquipu, s slikami iz peres, z ogrlicami iz školjk; še pogosteje z gomilami iz zemlje ali z monumentalnimi kupi kamnov, kakršna je bodisi piramida bodisi grobni grič; »kajti Kelt in Kopt, rdečekožec in tudi belec živita med dvema večnostma, bi se v boju proti pozabi prav rada jasno in zavestno povezala, kakor sta že nejasno nezavedno povezana z vso prihodnostjo in preteklostjo«. Simpatična je tudi njegova trditev, ki pravi, da se nadarjenost za zgodovino rodi z nami in da so »v nekem smislu« vsi ljudje zgodovinarji. Vsak spomin se mu zdi prenatrpan z anali, v katerih se »pestro izmenjujeta veselje in žalost, osvojitve in predaje; in kjer je, s filozofskim komentarjem ali brez njega, neizbrisno zapisana vsa usoda majhnega notranjega kraljestva, skupaj z vso notranjo in zunanjo politiko.« Celo naš govor doživlja kot nekaj izrazito zgodovinskega. Prepričan je, da nas večina govori le z namenom, da pripovedujemo in da se kot besedovalci ne razgovorimo takrat, ko naj bi zaupali svoje misli, »saj teh pogosto res ni pretirano veliko«, temveč kadar razlagamo, kaj smo doživeli in videli, »temu pa tako rekoč nikoli ni konca«. Glede na to meni, da bi z opustitvijo pripovedi »tok pogovora opešal celo pri najpametnejših«. Ostalo bi samo paberkovanje, »med neumnimi pa bi pogovor kar zamrl«. Dobrih sto let po njegovi smrti lahko ugotovimo, da se to zadnje (žal) ni in se verjetno ne bo nikoli uresničilo. Po drugi strani pa mu lahko še vedno pritrdimo v misli, da v najširšem smislu, vse naše duhovno življenje temelji na zgodovini. Da je, strogo vzeto, vse znanje zgolj zapisana izkušnja in delo zgodovine in da sta vse njeno bistveno gradivo tudi »umovanje in verovanje, nič manj kakor dejanje in strast«. Sicer pa prepustimo mojstru, da spregovori sam …
Sama zgodovina v ožjem smislu – in v edini uporabni obliki –, se pravi, tisti del zgodovine, ki obravnava sijajna dejanja, je v vseh modernih kakor tudi v starih časih sodil med najodličnejše umetnosti in nemara nikoli ni bil bolj cenjen, kakor je danes. Kajti privlačnost zgodovine je bila nekdaj predvsem v zadovoljevanju naše obče strasti po čudežnem in neznanem; medtem ko je tedaj zgodovini pripadala naloga potujočega pevca ali pripovedovalca, je danes za nameček tudi učiteljica, ki hoče poučevati z razveseljevanjem. Tukaj se ne bomo spraševali, če ni morda z veličastjem te občudovanja vredne postave prevzela nekaj njene strogosti in hladnosti; če ob Humovi in Robertsonovi logični zgoščenosti ni nemara uplahnila Herodotova ali Froissartova lahkotna milina in vesela slikovita prisrčnost. Zadosti je, da se vsi učenjaki, vsi razmišljajoči umi vsake vrste, zbirajo ob njenih nogah in s spoštovanjem tehtajo njene nauke, ta resnični temelj modrosti. Pesništvo, teologija, politika in fizika imajo vsak svoje privržence in nasprotnike; vsak mali ceh se brani in napada, ko se vojskuje za svoje posebno področje; področje zgodovine pa je, nasprotno, svoboden trg, kjer se vsi vojskovalci miroljubno srečujejo in se oskrbujejo; sentimentalisti, utilitaristi, skeptiki in teologi nam v en glas svetujejo: »Proučujte zgodovino, kajti zgodovina je 'filozofija, ki poučuje z izkušnjo'.«
Še zdaleč ne bomo omaloževali takšnega učenja, saj je dragocen že vsak poskus, da bi se ga lotili. Tudi se ne bomo preveč dlakocepsko spraševali: »V kolikšni meri se je to doslej splačalo?« Ne bomo spraševali, ali večina sicer pičle praktične modrosti, ki jo ljudje imajo, izhaja iz preučevanja priznane zgodovine ali iz drugih manj hvalevrednih virov, zaradi česar je dandanes mogoče, da se lahko kak Marlborough povzdigne v svetovnih zadevah, četudi ne pozna nobene zgodovine razen tiste, ki jo je nabral iz Shakespearjevih iger? Tudi ne bomo spraševali, ali je zgodovinska filozofija v tem učenju z izkušnjo že pravilno razbrala prvo prvino vse znanosti te vrste: »Kaj je lahko cilj in pomen tistega čudežnega spremenljivega življenja, ki ga raziskuje in prikazuje?« Od kod izvira tok človekovih usod tega sveta in kam se izteka? Ali imajo usode res kako smer ali namen, jih res žene naprej kaka nevidna skrivnostna modrost ali pa le krožijo v slepi zmedi brez prepoznavnega vodstva? Na ta vprašanja, ki bi jih lahko imeli za nadvse temeljna v vsaki filozofiji zgodovine, se je večina filozofskih zgodovinarjev – že odkar je minila doba samostanskih letopiscev, ki so bili vajeni nanje odgovarjati z davno utrnjeno lučjo svojih misalov in brevirjev – ozrla le nezaupljivo in od daleč; marsikateri pa se nanje niso niti ozrli.
Resnica je namreč, da odgovore onemogočata težavi, ki ju nikoli ni mogoče popolnoma premagati. Preden lahko filozofija poučuje z izkušnjo, mora biti filozofija tega sposobna, izkušnje pa je treba zbrati in pametno zapisati. Če spregledamo prvo težavo in se omejimo le na drugo, naj nam zdaj kdor koli, kdor je preučeval potek človeških zadev – in kako zapletena, zmedena in nedoumljiva so njihova tisočkrat prepletena gibanja, celo če jih opazujemo s svojimi očmi –, pove, ali je resnična predstavitev človeških zadev lahka ali nemogoča. Družbeno življenje je celota vseh individualnih človeških življenj, ki sestavljajo družbo; zgodovina je bistvo neštetih biografij. A če hrani en sam življenjepis, in celo naš lastni življenjepis, naj ga proučujemo in povzemamo, kolikor vemo in znamo, tako zelo številna mesta, ki jih ne moremo razumeti; kako zelo mora tedaj to veljati šele za tiste milijone življenj, o katerih ne poznamo in ne moremo poznati niti dejstev, da sploh ne govorim o njihovem smislu!
Prav tako nam ne bo nič koristilo, če trdimo, da je splošna notranja podlaga življenja ista v vseh obdobjih; da so vredni spominjanja in zapisovanja le izjemni odmiki od občih sposobnosti in splošne usode in razne pomembnejše premene, ki se od časa do časa zgodijo na zunanji podobi življenja. V nasprotju s tem bi morali raje reči, da notranja podlaga življenja, zavedni ali napol zavedni cilj človeštva, kolikor ljudje niso zgolj prebavni stroji, nista enaka v nobenem paru obdobij; prav tako tudi ni mogoče ne zlahka določiti ne vselej prav predstaviti pomembnejših zunanjih premen. Kdo je bil največji izumitelj, katera oseba je bila pomembnejša v človeški zgodovini: ta, ki je prvi popeljal armado prek Alp in zmagal pri Kanah in pri Trazimenskem jezeru; ali teleban brez imena, ki si je prvi skoval železno lopato? Ko se zruši hrast, odmeva po vsem gozdu; a tisoč želodov zaseje bežna sapica, ne da bi se zaslišal glas. Četudi bitke in vojne vihre v svojem času oglušijo vsako uho in z radostjo ali grozo omamijo vsako srce, minejo kakor gostilniški prepiri; in, z izjemo nekaj Maratonov in Morgartenov, se jih spominjamo po naključju, ne zaradi zaslug. Sami zakoni in politične ustave niso naše življenje, temveč le hiša, v kateri živimo svoje življenje; pa niti hiša ne, le gole hišne stene; vsega bistvenega pohištva med njimi, iznajdb in tradicij in dnevnih navad, ki urejajo in podpirajo naš obstoj, pa niso naredili Drakoni in Hampdeni, temveč feničanski pomorščaki, italijanski zidarji, saksonski metalurgi, filozofi, alkimisti, preroki in vsi iz davno pozabljenega niza umetnikov in obrtnikov; ti so nas skupaj od začetka učili, kako misliti, kako delati in kako obvladovati duhovno in fizično naravo. Prav zato lahko rečemo, da se je pomembnejši del naše zgodovine nepovratno izgubil; kakor so nekdaj zahvalne obrede namenjali »za neznane usluge«, tako se lahko tudi mi s spoštovanjem ozremo nazaj na temna in prazna mesta v preteklosti, koder v brezobličnem pozabljenju ležijo v grobovih naši glavni dobrotniki, z vsemi svojimi marljivimi prizadevanji, ne pa tudi s sadovi svojih naporov.
Tako nepopolna je ta izkušnja, s katero naj bi nas filozofija učila. Ali ni celo, kar zadeva dogodke, ki so na voljo v zapisih in so ob nastanku veljali za vredne zapisa, katerih vsota sestavlja to, čemur danes pravimo zgodovina, naše razumevanje v celoti pomanjkljivo; ali jih je sploh mogoče predstaviti takšne, kakršni so bili? Še zmerom se lahko učimo pri stari zgodbi o Siru Walterju Releighu, ki je s svojega zaporniškega okna opazoval neko ulično razgrajanje, o katerem so pozneje tri priče dale tri različna poročila, njegovo pa se je razlikovalo od vseh treh. Pomislimo samo, kako zgodovinski dokumenti nastanejo; celo pošteni zapisi tistih, na katere niso vplivali osebni oziri; ti so sicer resda najbolj zaželeni, a so nujno vselej med najredkejšimi. Prave vodilne značilnosti zgodovinske transakcije, tista gibanja, ki jo bistveno zaznamujejo in edina zaslužijo, da jih zapišemo, nikakor niso med tistimi, ki jih najprej opazimo. Sprva nad raznimi pričami, ki so hkrati tudi pristranski udeleženci, bdi le nejasno čudenje, strah ali upanje, in šum tisočerih govoric; dokler se, ko se vse konča, konflikt iz pričevanj ne umiri v splošno vprašanje; naposled pa z večinskim soglasjem obvelja, da so takšna in drugačna 'prečkanja Rubikona', 'nezaupnica Straffordu' in 'sklic uglednežev' obdobja v svetovni zgodovini, ključni tečaji, okoli katerih so se obračale velike svetovne revolucije. A denimo, da se je večina glasovalcev zmotila; da pravi ključni tečaji ležijo veliko globlje: spregledali so jih, ker je naključje hotelo, da tam ni bilo nobenega vidca, temveč sami navadni gledalci. Naša ura bije, ko se ura prevesi v drugo, a nobeno kladivo ne udari v vesoljni časovni uri, ko se eno obdobje prevesi v drugo. Ljudje ne razumejo, kaj držijo v rokah: kakor je umirjenost značilna za moč, tako so lahko tudi najtehtnejši vzroki nadvse tihi. Nikoli ne bomo ugledali dejanske zgodovinske transakcije, upamo lahko kvečjemu, da bomo prišli le do bolj ali manj verjetne sheme in teorije transakcije ali uravnoteženega rezultata številnih takšnih shem, ki odstopajo druga od druge, vse pa odstopajo od resnice.
In tudi če bi bila naša sposobnost, da prodremo v minule stvari, veliko popolnejša, se naš način opazovanja teh dogodkov še vedno usodno razhaja z njihovim načinom vznikanja. Najbolj nadarjen človek lahko vidi, in še toliko bolj beleži, zgolj nize svojih lastnih vtisov; njegovo opazovanje je potemtakem, tudi če pustimo ob strani njegove druge nepopolnosti, nujno sukcesivno, medtem ko se stvari pogosto zgodijo simultano; stvari se niso dogajale v nizu, temveč v gruči. Dogodki potekajo drugače v dejanski zgodovini kakor v pisni; dejanski dogodki nikakor niso drug z drugim v tako preprostem razmerju kakor starši s potomstvom; vsak posamezni dogodek ne izhaja iz enega, temveč iz vseh drugih dogodkov, ki so se zgodili prej ali hkrati, sam pa bo skupaj z vsemi drugimi porodil novega: to je večni in nenehno delujoči kaos bivanja, v katerem iz neštetih prvin kar naprej vznikajo nove in nove oblike. In prav ta kaos, ki je brezmejen kakor bivanje, in obstoj človeka, ki je brezdanji kakor človekova duša in usoda, bo zgodovinar opisoval in ga znanstveno preučeval, lahko rečemo, ko ga bo navlekel na en sam vatel! Zakaj kakor se vsa dejanja po svoji naravi raztezajo v širino in v globino, pa tudi v dolžino; se pravi, da so se porodila iz strasti in skrivnosti, če raziskujemo njihov izvir; širijo pa se navzven na vse strani, delujejo na druga dejanja in se sama spreminjajo; pa tudi napredujejo proti svoji izpolnitvi – tako ima pripoved po naravi le eno razsežnost; giblje se zgolj naprej h končni točki ali k zaporednim točkam: pripoved je linearna, dejanja pa so masivna. Škoda za naše 'verige' in 'verižice' vzrokov in učinkov, ki jih tako marljivo iščemo v obsegu prgišča letnic in kvadratnih milj, medtem ko je celota odprta globoka neskončnost in je vsak atom 'uverižen' in prepreden z vsemi drugimi! Res, če naj bi bila zgodovina filozofija, ki uči z izkušnjo, potem za zdaj še ne poznamo pisca, ki bi bil dorasel, da piše zgodovino. Že zgolj izkušnja bi zahtevala vsevednost, če bi jo hoteli zapisati – moramo pa se vprašati, ali ne bi bila »vse-módrost« potrebna za filozofijo, ki bi jo bila sposobna razložiti. Bolje bi bilo, da bi zgolj zemeljski zgodovinarji znižali takšne pretenzije, ki bolj ustrezajo vsevednosti kakor človeški vednosti; in bi si prizadevali le, da nekako opišejo stvari, ki so se zgodile, in bi imeli svoj opis v najboljšem primeru le za skromen približek, nevidni cilj dejanj pa pustili ob strani in priznali, da je zanje skrivnost; ali pa bi se kvečjemu v spoštljivi veri, tako drugačni od filozofskega nauka, zadržali ob skrivnostnih božjih sledeh, ki vodijo daleč nazaj v čas, ki jih zgodovina resda razodeva, a ki jih bo jasno razodela le zgodovina v celoti, ko se bo dopolnila večnost.
Takšna premišljevanja res ne bi bila kaj dosti koristna, če nas ne bi učila previdnosti in spoštljive ponižnosti pri naših zgodovinskih raziskavah, temveč bi jim le odvzela ugled ali nas odvrnila od neumornega raziskovalnega dela. A naj nam bo dopuščeno, da bolj in bolj raziskujemo preteklost; naj jo vsi ljudje raziskujejo kakor resnični vodnjak znanja; le v njeni svetlobi, s katero si zavestno ali nezavedno pomagamo, lahko pojasnjujemo sedanjost in prihodnost ali o njiju vsaj ugibamo. Zakaj nič za to, če je celotni pomen za nas nedoumljiv; v tem zapletenem rokopisu, ki ga prikrivajo nerazvezljivo prepletene in neprepoznavne pismenke – ki je pravzaprav palimpsest, kamor so nekdaj zapisali prerokbo, ki jo nejasno še lahko zaslutimo, – lahko vseeno razločimo kako črko, kako besedo; in če že ne moremo sestaviti celotne filozofije, pa lahko vseeno tukaj ali tam uganemo kako razumljivo navodilo, ki je na voljo v praksi; pri tem pa se moramo dobro zavedati, da smo razvozlali le majhen košček; da je treba še veliko pojasniti; da je zgodovina zares preroški rokopis in da je noben človek ne more v celoti interpretirati.
A umetnika v zgodovini lahko ločimo od obrtnika v zgodovini; tudi tukaj, kakor na vseh drugih področjih, so namreč umetniki in obrtniki; so taki, ki mehanično delajo na nekem omejenem področju, ne vidijo celote in niti ne čutijo, da celota obstaja; in so taki, ki celo najskromnejše področje izoblikujejo in povzdignejo z idejo celote in ki navadno vedo, da je del mogoče zares ugledati le v okviru celote. Postopki in dolžnosti teh dveh vrst so, kar zadeva zgodovino, nujno povsem različni. Ne da vsaka izmed vrst ne bi bila zares dragocena na svoji posebni ravni. Preprost družinski mož lahko obdeluje svoje polje in z znanjem, ki si ga je pridobil od zemlje, zaseje primerno zrno, četudi ne ve za skale spodaj in ogenj v notranjščini: njegov majhni posevek se pobeša pod zvezdnatim nebesnim svodom in jadra skozi vse neodkrito nebeško vesolje med Ovnom in Tehtnico; vseeno mu posevek ob času dozori, da ga varno spravi v svoj skedenj. Kot družinskega moža ga ni mogoče obsojati, ker ga ne zanimajo višja čudesa; a grešil bi kot mislec in resnicoljuben preučevalec narave. Tako je tudi z zgodovinarjem, ki proučuje kak poseben vidik zgodovine; in iz te ali one kombinacije političnih, moralnih in ekonomskih okoliščin ter nasledkov, do katerih je ta kombinacija pripeljala, sklepa, da človeški družbi pripadajo takšne in takšne lastnosti in da bodo podobne okoliščine ustvarile podoben rezultat; če ta sklep potrdijo še drugi primeri, ga moramo imeti za resničnega in za praktično koristnega. Nima prav le, in zato je obrtnik, kadar si umišlja, da te lastnosti, ki jih je odkril ali jih je še mogoče odkriti, povedo vse o zadevi: in ne vidi na vsakem koraku, da zadeve ni mogoče dokončno opisati.
Vseeno pa je ta vrsta špekulantov o vzroku-in-učinku, za katere nobeno čudo ne more ostati čudežno, saj je treba vse stvari na nebu in zemlji preračunati in 'razložiti'; in ki so celo za neznano in neskončno v človekovem življenju z besedami entuziazem, praznoverje, duh dobe itn. našli tako rekoč simbol in mu pripisali pomen – ta vrsta je zdaj skorajda odigrala svojo vlogo v evropski kulturi; zato smemo domnevati, tako v večini držav in celo v sami Angliji, kjer so se najdlje obotavljali, da so že blizu izumrtja. Tega, kdor bere nedoumljivo knjigo narave, kakor da bi bila trgovčeva poslovna knjiga, po pravici sumimo, da ni nikoli videl te knjige, temveč le kak njen šolski povzetek; če pa tak povzetek beremo, kakor da bi bila prava knjiga, nas bo napeljala k več napakam kakor pa spoznanjem.
Ni dvoma, da se je prav zaradi vse močnejšega občutka za neskončno naravo zgodovine v naših časih tudi v zgodovini tako na široko uveljavilo staro načelo delitve dela. Politični zgodovinar, nekoč skorajda edini, ki je obdeloval zgodovino, ima danes razne družabnike, ki si prizadevajo pojasniti druge razsežnosti človeškega življenja; politične okoliščine, v katerih to življenje poteka, so, kakor smo omenili zgoraj, le ena, četudi prvenstvena, morda vseeno le ne najpomembnejša izmed številnih zunanjih ureditev. A tudi od tega zgodovinarja v njegovem posebnem oddelku zadnje čase vse bolj pričakujejo nove in višje stvari. Že od nekdaj so mu vse prepogosto očitali, da se veliko prerad zadržuje v senatih, na bojnih poljih in celo v kraljevskih predsobah; da pozablja, da se tudi daleč proč od takšnih prizorišč mogočni tok misli in dejanj še deroče vali v melanholiji in vedrini; in da v tisočerih oddaljenih dolinah cel svet eksistence, ki ga ogreva zemeljsko sonce sreče ali pa tudi ne, ki ga prečiščuje in posvečuje nebeško sonce svetosti ali pa tudi ne, cveti ali veni, pa naj je bila 'slavna zmaga' dobljena ali izgubljena. Nemara je prišel čas, ko moramo veliko tega popraviti; in ta, ki ne vidi drugega sveta razen dvorskega in vojaškega; in ki piše le, koliko vojakov so izurili in koliko ustrelili, kako je ta ministrski spletkar ugnal onega in potem vodil, ali vsaj držal, nekaj, kar je sam imenoval vladno krmilo, a čemur bi bilo primerneje reči davčna pipa, pri kateri se je lahko, na mestu krmarja, napojil, in prišel tem bližje usedlini, čim zvitejši je bil – bo poslej obveljal za bolj ali manj poučnega žurnalista, ne bomo pa ga več klicali zgodovinar.
Četudi politični zgodovinar opravi svoje delo z vso mogočo popolnostjo, pa vseeno lahko izpolni le del in še pusti prostor za številne kolege. Prvi izmed njih je cerkveni zgodovinar; skozi katoliški ali sektaški pogled si prizadeva razkriti napredek cerkve; napredek tistega dela družbenih naprav, ki zadeva našo religiozno usodo; kakor oni drugi del obravnava civilno, ali bolje, na daljša obdobja, našo ekonomsko usodo. Pri pravilni obravnavi bi bilo to področje nedvomno pomembnejše izmed obeh; saj si bolj želimo razumeti, kako so skrbeli ali bi lahko skrbeli za človekov moralni blagor, kakor pa razumeti, kako je bilo s človekovim fizičnim blagrom; to zadnje pa je navsezadnje cilj vseh političnih ureditev. Fizično najsrečnejši je namreč preprosto tisti, ki je najvarnejši, najmočnejši; in, pri vseh oblikah vladanja, je moč (bodisi v obliki bogastva kakor dandanes bodisi v obliki orožja in števila privržencev kakor v starih časih) le zunanji znak in cena dobrega. A razen če nimamo užitka za sinonim dobrega, naj bi bilo resnično dobro le redko ali celo nikoli naprodaj na trgu, kjer velja ta denar. Zato za človekovo resnično korist niso najpomembnejše zunanje življenjske okoliščine, temveč notranje in duhovne; ne oblika vladavine, pod katero živimo, in moč, ki si jo z njo lahko nakopičimo, temveč cerkev, katere člani smo, in stopnja moralnega povzdignjenja, ki jo lahko dosežemo s pomočjo njenih naukov. Cerkvena zgodovina bi nas torej, če bi le govorila pametno, lahko poučila o pomembnih skrivnostih: še več, na svoji najvzvišenejši stopnji bi lahko bila nekakšno nadaljevanje Svetega pisma; saj so tudi naše svete knjige v resnici le zgodovina prvotne cerkve, kakor je najprej vzniknila v človekovi duši in se simbolično utelesila v njegovem zunanjemu življenju. Ni nam treba še posebej poudariti, kako so naši zdajšnji cerkveni zgodovinarji padli globoko pod takšna nedosegljiva merila in celo pod njihove čisto dosegljive približke. Nad cerkvenim zgodovinarjem se moramo pritožiti, kakor smo se že nad njegovim političnim kolegom obrtnikom, da svoje raziskave usmerja raje na zunanje mehanizme, zgolj na lupine in površinske pojave predmeta, ne pa na predmet sam: kakor da bi bila cerkev v škofiji, v ekumenskih zborih in kardinalskih konklavah, ne pa v srcih verujočih ljudi; v njihovih korakih in besedah, ki jih cerkev navdihuje, naj bi zgodovinarji iskali njene glavne manifestacije in se prepričali o njenem napredku ali zatonu. Zgodovina cerkve je prav tako zgodovina nevidne cerkve kakor zgodovina vidne cerkve; če zadnjo ločimo od prve, ostane le prazna stavba; morda pozlačena in ovešena s starimi votivnimi darili, a vendarle neuporabna in celo kužno nečista; pisati njeno zgodovino je manj pomembno kakor pospešiti njen propad.
Manj ambiciozne so zgodovine, ki obravnavajo posebna ločena področja človeškega delovanja: znanosti, praktične umetnosti, institucije in podobno; področja, s katerimi ne zaobjamemo vseh človekovih prizadevanj in življenjskih oblik; a četudi je vsako področje še zmerom povezano z vsemi drugimi, se lahko duh vsakega, ali pa vsaj njegovi materialni rezultati, do neke mere razvijajo brez tesnega stika z drugimi. V tem okviru bi bile po dostojanstvu in težavnosti najbolj vzvišene naše zgodovine filozofije, zgodovine človekovega mišljenja in teorij o naravi človekovega bivanja in o odnosih do vidnega in nevidnega vesolja: takšna zgodovina bi sodila, če bi jo primerno obravnavali ali če bi bila sposobna za pravo obravnavo, na področje cerkvene zgodovine; bila bi njen logični ali dogmatični del; zakaj filozofija v pravem pomenu je ali bi vsaj morala biti duša, katere telo je religija, bogočastje; v zdravih razmerah sta bila filozof in duhovnik ena in ista oseba. A filozofija sama še zdaleč ne izpolnjuje teh zahtev, pa tudi njeni zgodovinarji na splošno niso bili sposobni, da bi jih vsaj čisto malo izpolnili. Potem ko je minila groba doba magov in druidov, je komajda še kje prišlo do te zdrave izenačitve duhovnika in filozofa: čaščenje božanskih stvari in znanstveno preučevanje božanskih stvari sta bilia poslej v različnih rokah, njuni odnosi pa niso bili prijazni, temveč sovražni. Pa tudi Brückerji in Bühleji, da ne rečemo nič o številnih nesrečnih Enfieldih, ki so se ukvarjali z omenjenim področjem, niso bili nič več kakor goli poročevalci o veljavni doktrini, pogosto celo nespametni in nerazumljivi poročevalci; bili so brez moči, da bi odkrili, kako je doktrina vzniknila ali kakšna je bila njena povezava s tistimi časi in kraji, s tamkajšnjo in tedajšnjo duhovno pozicijo človeštva. Ne, te naloge bržkone niso videli pred sabo, niso je imeli za stvar, ki bi se je morali lotiti.
Tudi umetnost in literatura sta tesno povezani z religijo; sta tako rekoč zunanji stebrišči, s katerima se ta najvzvišenejši vrh našega notranjega sveta postopno povezuje z občestvenostjo in ji postaja dostopen. Kdor bi napisal pravo zgodovino pesništva, bi nam odkril zapovrstna razodetja, ki jih je človek prejel od duha narave; popisal bi, iz katerih vidikov je ujel in mukoma oblikoval nekaj bežnih pogledov na tisto nepopisno lepoto, ki je v svoji najvišji jasnini religija, navdih prerokov, a ki z večjo ali manjšo močjo nujno navdihuje tudi vsakega pravega pevca, pa naj je njegova snov še tako skromna. Moral bi videti, po katerih stopniščih so se ljudje vzpenjali k templju; kako blizu so mu prišli; kakšne nesreče so jih za dolga obdobja odvrnile od templja, da so se plazili po tleh brez glasbe v zraku ali se slepo poganjali k drugim višavam. Da med vsemi našimi Eichhorni in Wartoni nimamo takšnega zgodovinarja, mora biti vsakomur nadvse jasno. Vseeno pa moramo upati, da se bodo kdaj še veliko bolj približali odličnosti. Zlasti pa moramo vselej imeti pred očmi njen ideal; zakaj le tako imamo sploh možnost, da ga dosežemo.
Naše zgodovine zakonov in ustav, ki so jih sprejemljivo obravnavali številni Montesquieuji in Hallami, so po naravi veliko preprostejše; a vseeno dovolj globoke, če jih temeljito proučujemo; in koristne, kadar so zanesljive, celo če so bolj površne. Nadalje imamo zgodovine medicine, matematike, astronomije, trgovine, viteštva in meništva; Gogueti in Beckmanni pa so razvili zgodovino iznajdb, ki bo morda izmed vseh najbolj donosna. O vseh teh vrstah in še o številnih, ki jih nismo našteli ali ki si jih še niso izmislili in začeli prakticirati, v pričujočem okviru ne moremo razpravljati ne prikazati njihovih odlik in pravilnega zasnutka.
Četudi se vsako dejanje, kakor smo že omenili, razteza na tri strani, in je splošni seštevek človeškega delovanja že pravo vesolje, katerega vseh meja ne poznamo, si zgodovina utira pot za potjo skoz neprehodnost, v številne smeri in čez križišča, in si prizadeva, da bi nam priskrbela nekaj pregleda nad celoto; če bo vsak zgodovinar dobro pogledal okoli sebe s svoje poti, če bo pot iskal z očmi in ne, kakor je bolj običajno, z nosom, se lahko navsezadnje celo pokaže, da prizadevanja zgodovine niso čisto brez haska. Molimo le, da vse večja delitev dela ne bo tudi tukaj, kakor povsod drugod, poglobila naše že tako in tako močne mehanistične tendence, da bi ob spretnem ravnanju z deli izgubili ves nadzor nad celoto in bi bilo upanje, da bomo kdaj dobili filozofijo zgodovine, še manjše kakor doslej – in ji vsi zaželimo velik in še večji uspeh.