Nada Grošelj
Na razvoj antičnega zgodovinopisja so pomembno vplivale tri umetnosti oz. vede: pesništvo, filozofija in retorika. Zvrst sama se je razvila iz epike. Ta je razvoj zgodovinopisja po eni strani določevala, saj so antični zgodovinarji iz homerskih epov prevzemali ne le podatke, marveč tudi téme, ki so postale za to zvrst značilne (npr. vojne), in literarne prijeme, bodisi posamezne poteze, kot so vpletanje govorov, dialogov, pripovedi, ali pa posamezne prizore, ki so jih posnemali v lastnih delih. Po drugi strani pa se je morda prav zaradi verovanja v zgodovinsko vrednost homerskih epov zgodovinopisje kot posebna zvrst z lastnimi zakoni (ukvarjanje tudi s sočasno oz. polpreteklo zgodovino, uporaba avtopsije, prič, dokumentov) razvilo razmeroma pozno, saj so se dolgo omejevali na to, da so skušali zgolj racionalizirati epsko izročilo in ga s pomočjo kronologije ter genealogij smiselno povezati s svojo dobo. Za premik v miselnosti, ki je vodil k nastanku zgodovinopisja, so bili zelo zaslužni grški filozofi. Vendar je glede odnosa med vedama treba poudariti, da so nekateri avtorji (Platonov učenec Ksenofont, Aristotelov nečak Kalisten, stoik Pozejdonij) sicer združili ukvarjanje s filozofijo in zgodovino, da pa se praviloma filozofi niso zanimali za zgodovino, medtem ko so zgodovinarji filozofijo cenili. Filozofi torej niso načrtno vplivali na zgodovinopisje, marveč je do tega prišlo posredno, z apliciranjem njihovega razmišljanja na drugih področjih.
Prvi grški filozofi iz konca 7. stoletja do 5. stoletja pr. Kr., t. i. predsokratiki (večinoma Grki iz Jonije, torej Male Azije), so razvili nov, kritični način razmišljanja; opazovali so svet okoli sebe, ki so ga inovativno razlagali. Njihov vpliv na prve prave zgodovinarje (Herodota, Tukidida) sicer ni neposreden, toda razvoj zvrsti v smeri, v katero je potekal, so omogočili prav njihovi prispevki: kritično in analitično mišljenje; opazovanje in preiskovanje sveta; mnenje, da je vesolje medsebojno povezana celota, v kateri delujejo določeni trajna načela, in zanimanje za fenomen spremembe. Opazili so, da se v naravi po eni strani vse neprestano spreminja, giblje, nastaja in propada, po drugi strani pa te spremembe sledijo ustaljenim vzorcem (menjava letnih časov, luninih men ipd.). Ta opažanja je bilo mogoče prenesti tudi na človeštvo in njegove dejavnosti. Filozofi so ponujali najrazličnejše razlage za urejeni vzorec spreminjanja, med njimi tudi teorijo o cikličnosti, ki se pojavi že pri predsokratikih in jo je prevzel tudi Platon. Vplivala je na zgodovinski nazor mnogih grških in rimskih zgodovinarjev v različnih obdobjih: najde se že pri Herodotu in Tukididu, omenja jo Tacit, zelo izrazita pa je tudi pri Polibiju. Poleg omenjenih svežih misli, ki so izvirale iz ukvarjanja z naravoslovjem, pa so zgodnji filozofi doprinesli tudi skeptične poglede na Homerja in mitično tradicijo nasploh.
Čeprav so misleci naslednjega obdobja (5. in 4. stoletja), torej sofisti, Sokrat in njegov učenec Platon, svoj interes preusmerili od narave na človeka, pri njih ni zaslediti zanimanja za zgodovino. Sofisti so bili učitelji, a zgodovina se takrat ni poučevala v šolah; vemo sicer, da je sofist Hipias iz Elide (5. stoletje pr. Kr.), ki ga je Platon upodobil v dveh dialogih, Hipias manjši in H. večji, med drugim poučeval tudi »zgodovino« herojske dobe, a v 5. stoletju je bil izjema, saj se je ta veda kot učni predmet do neke mere uveljavila šele v helenizmu. Platon je ni vključil ne v program svoje šole ne v svoje teorije o ureditvi idealne države, ki so pokrivale tudi izobraževalni sistem. Bil pa je velik stvarnik mitov, s pomočjo katerih je razlagal svoje misli in jih včasih obarval kot zgodovino, zlasti proti koncu življenja pa se je tudi dejansko oprl nanjo. Njegov vpliv je viden na posameznih področjih ali v posameznih delih: v politični teoriji je npr. njegovo zadnje delo Zakoni močno vplivalo na Aristotelovo delo Politika, s tem pa tudi na kasnejše (denimo Polibijeve) predstave o idealni, tj. mešani ustavi vse do ameriške ustave. Njegova pripoved o otoku Atlantidi je vplivala na »zgodovinski« Sveti spis Evhemera (4.–3. stoletje); ta je združeval romantični opis namišljenega vzhodnega otoka (taki opisi so bili v helenizmu pogosti), teorijo o izvoru bogov (na tem otoku naj bi avtor našel dokaze, da so se predstave o bogovih razvile iz spomina na velike ljudi, ki so nekoč dejansko živeli) in oris utopične družbe, ki je zelo podobna ureditvi na Platonovi Atlantidi. S svojimi mojstrskimi karakterizacijami je lahko vplival tudi na umetniško biografijo, zgodovinopisju sorodno zvrst. Poleg tega je mogoče reči, da si je zamislil »totalno« zgodovino, kajti posameznik, država in vesolje so zanj predmet iste znanosti. V glavnem pa z zgodovinopisjem ni bil neposredno povezan.
Nasprotno je literarna teorija pripisovala velik vpliv na zgodovinopisje njegovemu učencu Aristotelu (neposreden vpliv prek spisov in posredni vpliv prek učencev oz. peripatetične šole); priznan je tudi njegov pomen za zgodovinopisju sorodne zvrsti, npr. vpliv na biografijo in prispevek k spisu tipa politeía (o državni ureditvi). Kot opozarja von Fritz (1956), je imel – ironično – najmanj trajen vpliv z dvema prispevkoma, ki sta bila za znanstveno raziskovanje nasploh v resnici najpomembnejša. Prvi je Aristotelovo videnje organizacije znanstvenoraziskovalnega dela, ki vključuje tudi raziskovanje listin in svojstveno pojmovanje razvoja. Drugi pa je v tem, da je razširil zgodovinski in predvsem razvojnozgodovinski način preučevanja na področja izven politične zgodovine. Vse te inovacije so nekaj časa živele v njegovi šoli, imele delni vpliv v antiki tudi zunaj tega kroga, potem pa poniknile in šele veliko kasneje pridobile silen pomen. Kljub omejenemu vplivu pa je mogoče, da je njegovo zbirateljstvo položilo temelje za metode učenjakov in starinoslovcev v helenizmu.
Sporen je njegov prispevek k nastanku zgodovinopisne smeri, ki se je razmahnila v helenizmu in stremela po živih opisih, spodbujanju bralčevih čustev in vzbujanju užitka. O njej lahko v glavnem zgolj sklepamo, saj so dela, ki naj bi sodila v to kategorijo, v veliki meri izgubljena. E. Schwarz je oblikoval pojem »tragično peripatetičnega zgodovinopisja«, ki naj bi se navdihovalo pri Aristotelovi oznaki tragedije. Izhajal je iz ohranjenih fragmentov Durisa (okoli 340–260 pr. Kr.), zgodovinarja in kritika, sicer pa tirana s Samosa, ki je bil učenec Aristotelovega učenca Teofrasta. V ohranjenem odlomku očita Eforju in Teopompu, domnevnima učencema govornika Izokrata (ki sta bila zato predstavnika retoričnega zgodovinopisja in kot taka tarči Izokratu nasprotne platonsko-aristotelske linije), da sta daleč zaostala za resničnostjo dogodkov, ker se nista trudila ne za mímesis ne za hedoné, temveč le za »pisanje« (nekateri to razlagajo kot golo podajanje, drugi pa, nasprotno, kot epideiktični retorični slog, kar se zdi bolj verjetno). To sta pojma iz Aristotelove Poetike – filozof namreč pravi, da je poezija neka vrsta mímesis, torej posnemanja oziroma ponazarjanja, govori pa tudi o »ugodju« (hedoné), ki ga pesnik zbudi s tragedijo in ki naj bi ga gledalec doživel ob občutju groze in sočutja. Iz povzetka enega Durisovih del, ki ga najdemo v delu Diodorja s Sicilije Knjižnica zgodovine, je razvidno, da se je sam zelo trudil prav za živo prikazovanje in za burkanje čustev pri bralcu; s patetičnimi, nazornimi opisi je – sodeč po ohranjenih fragmentih in Polibijevi kritiki – nadaljeval tudi Filarh iz Aten v sredini 3. stoletja. Po Schwarzu naj bi torej takšni zgodovinarji Aristotelove nauke o tragediji zavestno prenesli na zgodovinopisje.
Po splošnem sprejetju te teorije pa so se čez čas pojavili ugovori. B. L. Ullmann je opozoril, da po Aristotelovih besedah zgodovinopisje ravno ne sme biti takšno kot tragedija; po tej logiki bi bilo toliko boljše, kolikor bolj bi se razlikovalo od nje. Prenos principov tragičnega sloga na zgodovinopisje naj bi bil torej protiaristotelski. Von Fritz (1956) meni, da je prišlo do nesporazuma: Aristotel v resnici ni rekel, da bo zgodovinopisje boljše, če bo posnemalo pesništvo, pa tudi ne, če se bo od njega čim bolj razlikovalo, saj sploh ni govoril o zgodovinopisju kot takem, ampak ga je uporabil le za kontrast k pesništvu. Ker pa so njegovi učenci razumeli, kot da je po njegovem mnenju tragedija boljša, so sklepali, da jo mora zgodovinopisje zato posnemati. (Spis Aristotelovega učenca Teofrasta O zgodovini, ki bi utegnil razjasniti razvoj peripatetične misli o tem predmetu, se žal ni ohranil.) Drugi ugovori so, da so dramatični oz. pesniški elementi prisotni v zgodovinopisju že od vsega začetka, tj. vključno od Herodota in Tukidida (nekaj takšnih mimetičnih elementov, npr. govori, je zvrstema verjetno skupnih zaradi skupnega izvora v epiki, poleg tega pa je tragedija tudi samostojno vplivala na zgodovinopisce), ali celo, da pravzaprav ne gre toliko za tragične kot za romansirane elemente.
Dejstvo je, da Duris uporablja značilno Aristotelovo izrazje in da se je v helenizmu dramatični tip zgodovinopisja okrepil, res pa je tudi, da je Aristotel opisal zgodovinopisje kot nekaj povsem drugega od tragedije. Po eni razlagi tega razmaha ni nujno povzročil Aristotel s svojo teorijo, marveč sočasne razmere: spogledovanje s tragedijo naj bi narekovali dramatični zgodovinski dogodki in preobrati, občudovanje velikih, slikovitih osebnosti, zahteve publike ipd. (Seveda to ni bil univerzalen pojav in že nekateri antični zgodovinarji, kot npr. Polibij, so ga grajali.) Novost te zvrsti ni v tem, da bi nastala povsem na novo, temveč v tem, da so že prej prisotni elementi zdaj dobili ključni pomen, podobno kot v retoričnem zgodovinopisju retorični prijemi. Poleg omenjenega velja v zvezi s filozofijo v helenizmu omeniti še nazor, ki se je spričo negotovih razmer zelo uveljavil, namreč da je vse podrejeno Usodi (Týkhe); odraža se tudi pri zgodovinarjih, denimo Polibiju.
Nesporno pa so Aristotel in za njim peripatetiki odločilno vplivali na biografijo (novi elementi se v njej pojavijo šele v 4. stoletju po Kr.), čeprav je ta obstajala že v Tukididovem času. Aristotel sicer ni oblikoval biografske teorije, njegove pojme o duševnih pojavih, značajskih tipih in različnih načinih ter idealih življenja pa je bilo mogoče združiti v sistem; na podlagi tega sistema in človekovih dejanj se je dalo sistematično, vsestransko in enovito opisati človekov značaj. Peripatetiki so se sami veliko ukvarjali z biografskim pisanjem. (Za podrobnosti gl. uvod k poglavju »Biografija in biografsko zgodovinopisje«.) S svojim delom o atenski ustavi pa je Aristotel vnesel novost v tip krajšega proznega spisa – politeía, ki je bil priljubljen že v 5. in zgodnjem 4. stoletju: če je bil prej pogosto polemičen in spekulativen (avtorji so radi opisovali namišljene ureditve, izpostavljali nenavadne poteze javnega življenja v resničnih ali namišljenih mestih in poudarjali lastno osebnost), je Aristotel vnesel vanj izsledke raziskovanj in opis dejanskega stanja.
Še bolj kot filozofija je zgodovino zaznamovala retorika. Podobno kakor filozofi se tudi govorniki (Izokrat, Demosten) niso sistematično ukvarjali z zgodovinopisjem, temveč so vplivali nanj predvsem s svojimi načeli in nastopom, torej posredno in v slogovnem pogledu. Meje med tragičnim in retoričnim zgodovinopisjem niso vedno jasne, saj je bil namen obojega ugajati in tako poučevati bralca; mnogi pisci so oba pristopa kombinirali in njune težnje so se pogosto dopolnjevale. To je npr. vidno pri biografiji: s peripatetičnim ukvarjanjem z opisovanjem značajev se je lepo ujela tradicija hvalilnega govorništva, ki je na biografijo pogosto vplivala ali v njej kar prevladala. Retorični elementi, denimo govori, ki so dediščina epike, so bili sicer del zgodovinopisja že od vsega začetka (Herodot, Tukidid). Z razcvetom retorike na področju pouka (sofisti), teorije (Aristotel) in prakse (v pisani besedi z Izokratom in v govorjeni z Demostenom) pa se je v 4. stoletju pr. Kr. pod vplivom Izokrata, retorja in pedagoga, razvil nov tip zgodovine, ki je te elemente postavil na glavno mesto. Kot je imel Izokrat v svoji šoli za cilj, da bi usposobil bodoče državnike, ki bi si znali ustvariti prave politične nazore in jih s pomočjo retorike primerno izraziti, je v tej zvrsti zgodovinopisja zgodovina postala sredstvo za moralno vzgojo in oblikovanje političnih nazorov.
Zaradi tega je postala zelo pomembna pravilna porazdelitev hvale in graje, na kar je morda vplivalo tudi Platonovo poglobljeno zanimanje za nravstveni pouk. Že pri Herodotu najdemo misel, da zgodovina ohrani v spominu, kaj je bilo velikega in kaj slabega. To mnenje se je ohranjalo v naslednjih obdobjih, pod retoričnim Izokratovim vplivom pa se je pojavila še misel, naj zgodovinar doda osebno sodbo. V tem se je zgodovina (in biografija) približala epideiktičnemu oz. hvalilnemu govorništvu, ki ga je Izokrat izpopolnil. Veljalo je prepričanje, da bo spodbujala ljudi k častnemu vedênju in jih odvračala od zla, ker se bodo zavedali, da je vse zapisano. V helenizmu se je pojavila tudi predstava, jasno formulirana v Polibijevem pragmatičnem zgodovinopisju, da zgodovinski dogodki lahko služijo za zgled, kako (ne) ravnati. Omenjeni vzgojni in pragmatični vidik sta se zelo dobro ujela s tradicionalno miselnostjo Rimljanov in v zgodnjem 1. stoletje pr. Kr. sta Valerij Anciat in Klavdij Kvadrigarij v Rimu uveljavila moralistični prizvok ter izokratski retorični slog pisanja zgodovine. Če so nekateri Grki še cenili odsotnost moraliziranja, so imeli rimski zgodovinarji (Salustij, Livij, Tacit ...) moralistični element za nujen.
Naslednja značilnost retoričnega zgodovinopisja je bil izreden poudarek na slogu. Umetelno pisano grško prozo je izpopolnil Izokrat, govorjeno pa govornik Demosten (slednjega je za izboljšanje sloga priporočal še Livij svojemu sinu in skupaj s Platonom je vse do bizantinskega obdobja najbolj vplival na grško prozo). Izokratovemu slogu je sledil zgodovinar Efor, še bolj pa Teopomp. Ta je bil očitno dovzeten tudi za njegove politične ideje, saj je eno svojih del osnoval okoli osebe Filipa II. Makedonskega, za katerega je Izokrat upal, da bo združil Grke. Povečalo se je tudi število govorov v zgodovinskih delih; pogosto so bili sestavljeni po retoričnih priročnikih in s premajhnim ozirom na okoliščine, v katerih naj bi bili podani. Tudi zunaj vpletenih govorov so pisci sledili retoričnim načelom, torej prikazovanju tega, kar bi bilo verjetno, ipd. Izjemni pomen retorike se je nadaljeval v rimski dobi, saj je poleg tega, da je oblikovala ljudsko mnenje, v času rimskega imperija postala osrednji (precej izumetničen) predmet na višji stopnji šolanja in preplavila vso kulturo. Od svojega prodora v 4. stoletju je torej retorika zaznamovala zgodovino, vendar so tej le priznavali status samostojne zvrsti; našli so se tudi posamezniki, kot sta Hieronim iz Kardije (zgodovinar diadohov iz 4.–3. stoletja pr. Kr.) in Polibij, ki so retorični element zanemarjali ali ga celo grajali.
Nada Grošelj
Življenje Platona, enega najpomembnejših antičnih filozofov, poznamo predvsem iz življenjepisa pri Diogenu Laertskem in iz njegovega lastnega Sedmega pisma. Rodil se je leta 427 v ugledni atenski družini in bil deležen dobre izobrazbe. V mladih letih je baje pisal razne zvrsti poezije, čemur pa se je odrekel, ko je pri dvajsetih letih prišel pod Sokratov vpliv. Pri Sokratu je ostal osem let do njegove smrti (399), nato pa se je z raznimi drugimi sokratiki preselil v Megaro. Zatem je dvanajst let potoval – v Kireno (tam se je verjetno izobraževal v matematiki; le-to je imel za eno od znanosti, ki duši pomagajo na poti k pravemu spoznanju) in morda tudi v Egipt, zagotovo pa v južno Italijo, kjer se je spoprijateljil z znamenitim pitagorejcem Arhitom Tarentskim, ter na Sicilijo, kjer se je seznanil s sirakuškim tiranom Dionizijem I. in se zelo spoprijateljil z njegovim zetom Dionom. Toda Dioniziju se je Platon zameril, tako da je moral odpotovati (izročilo pravi celo, da je bil prodan v suženjstvo, a ga je nek Kirenec odkupil).
Po vrnitvi v Atene je okoli leta 385 na prostoru nekoliko izven atenskega obzidja odprl svojo šolo, Akademijo. Ime je dobila po heroju Akademu, ki sta mu bila posvečena bližnji gaj in gimnazij. Preostalih 40 let svojega življenja se je tam ukvarjal s filozofijo in poučeval, delno v obliki dialoga kot njegov učitelj Sokrat, zlasti pozneje pa tudi v obliki predavanj. Njegov namen je bil očitno, da bi svoje učence pripravil na poznejšo državniško dejavnost. Dvakrat je še odpotoval v Sirakuze, kjer je Dionizija I. vmes nasledil Dionizij II. Prvič ga je povabil Dion, ki je upal, da bo Platon iz novega tirana lahko naredil državnika po svojem idealu, drugič pa Dionizij sam. Obakrat je prišlo do zapletov. Dionizij je Diona naposled izgnal, ta pa se je vrnil in se polastil oblasti. Čez nekaj let ga je umoril nekdo, ki je bil tudi sam član Akademije. Platon je Dionovim prijateljem napisal obsežno Sedmo pismo, v katerem razlaga o svojih povezavah z obema Dionizijema in Dionom; to pismo nam je dragocen biografski vir in skoraj edino, ki od ohranjenih trinajstih pisem velja za avtentično. Umrl je leta 347, njegova šola pa je preživela do leta 529 po Kr., ko je dal bizantinski cesar Justinijan zapreti vse filozofske šole.
Pod njegovim imenom se je ohranilo 43 spisov (pisma štejejo kot eden od spisov), od katerih je sedem zagotovo nepristnih, druge pa so v 1. stoletju po Kr. razdelili na devet tetralogij. Sodimo, da je pristnih kakih 25 del. Na podlagi preučevanja sloga, besedišča, vsebine in drugih indikacij jih časovno razvrščamo na zgodnja dela in dela iz časa razvoja (še zelo pod Sokratovim vplivom), dela iz časa zrelosti (sem sodi nauk o idejah) in starostna dela. Ohranjene je tudi nekaj poezije, ki večinoma ni pristna.
Platon ni pisal zgodovinopisnih del, niti se ni ukvarjal z literarno teorijo zgodovinopisja. Kot opozarja v opombi prevajalec Države Jože Košar, »Platonovem učnem načrtu popolnoma manjka za naše vzgojne pojme tako pomembni predmet, kakor je zgodovina. Zgodovina s svojim dogajanjem je lahko (po Platonovem mnenju) le dokazilo in potrdilo za spoznanja duha, pridobljena neodvisno od zgodovinskih dogodkov. Za razlago sveta in za pravilno življenje v njem ni potrebna zgodovina in je tako kot znanstveno raziskovalno območje odvečna« (1995, 386). Podobno pravi tudi W. H. Walsh, da Platon zgodovini nikoli ne bi priznal statusa znanosti.124
Vzrok za to leži v Platonovi filozofiji. Po Platonu je namreč vse, kar je zaznavno, kar nastaja in se spreminja, le nepopoln posnetek nespremenljivih, popolnih idej, ki so edine resnične. Zato mu odkrivanje resnice o svetu ne pomeni proučevanja nepopolne snovne stvarnosti, kamor bi nedvomno sodila zgodovina s svojimi konkretnimi, spreminjajočimi se dogodki. Odkrivanje resnice je zanj spoznavanje idej, resničnega bistva stvari, in pri tem se zanaša na mišljenje, medtem ko mu čutno izkustvo pomeni zelo malo. Včasih mu povsem odreče kakršno koli vrednost, čeprav ponekod drugod priznava, da lahko tudi čutna zaznava pomeni vsaj izhodišče na poti do spoznavanja. Tako na primer pri erotiki človek preide od sreče, ki mu jo da lepo telo, k ljubezni do telesne lepote nasploh, nato k ljubezni do duševne lepote in lepote, ki sodi k idejam; naposled prodre do ideje lepega. Vendar pa je v splošnem Platonovo mnenje o opazovanju vidnih pojavov takšno, kot ga prikazuje v znameniti prispodobi z votlino v sedmi knjigi Države: to je, kot če bi ljudje, prikovani v votlini, opazovali sence, ki jih mečejo na steno mimoidoči ljudje in stvari, ter bi mislili, da so resnične te sence. Tudi človek, ki bi si najbolj natanko vtisnil v spomin, po kakšnem zaporedju se premikajo mimo razne stvari, in bi na podlagi izkušenj lahko napovedal, kaj še ima priti, seveda nikakor ne bi imel predstave o tem, za kaj v resnici gre.
Vendar pa se je Platon intenzivno ukvarjal s področjem, ki je z zgodovino hočeš nočeš zelo povezano, namreč s teorijo politike in države. Dela, ki jih velja tu omeniti, so dialogi Država (deset knjig), ki ga štejejo za osrednjo stopnjo v razvoju njegove misli in v katerem avtor razglablja o idealni državi; Zakoni (dvanajst knjig), Platonovo najobsežnejše in morda zadnje delo, ki ponuja malo bolj realistično različico idealne države, in Državnik (o pojmu državnika). Na Državo se navezujeta še dialoga Timaj in Kritias 125 (drugi je nadaljevanje prvega), zanimiva pa sta tudi zato, ker prinašata mit o Atlantidi. Od omenjenih del sodi Država v Platonovo stopnjo zrelosti (prva knjiga morda celo v čas razvoja), ostala štiri pa med starostna dela (Vorländer 1968, 94). V nadaljnjem prikazu bomo izhajali iz Države, zato je potreben kratek pregled vsebine.
Prva knjiga se začne z razpravo med Sokratom in več sogovorniki o tem, kaj je pravičnost; eden od njih celo trdi, da je pravičnost pravica močnejšega in da je krivičnost, če je le dovolj velika ali pa prikrita, boljša od pravičnosti. V drugi knjigi Sokrata zaprosijo, naj razloži, kakšen je učinek, ki ga pravičnost in krivičnost izvajata na ljudi, tako da lahko ena velja sama po sebi, brez ozira na željo po nagradi, za dobro in druga za zlo. Sokrat napove, da bo poskusil ponazoriti človekovo duševnost tako, da bo potegnil vzporednico med njo in državo. Pravi, da država nastane zato, ker ljudje potrebujejo drug drugega za medsebojno pomoč. Prva, »zdrava« država je zelo preprosta; v njej je delitev dela taka, da vsak posameznik opravlja določen poklic (kmetje, rokodelci, živinorejci, poslanci, trgovci, pomorščaki, dninarji). Iz te pa izvira druga praoblika države: zaradi želje po udobju nastane »razkošna« država, za katero je značilno veliko večje število poklicev (pojavijo se umetna obrt, umetnost, kultura), ki torej potrebuje več ljudi in temu primerno večje ozemlje. Zato potrebuje tudi vojsko. Tu Sokrat uvede pojem »čuvarjev« – bojevnikov, ki pa morajo biti tudi filozofsko izobraženi, da ne bodo primitivno nasilni vsevprek, tudi do lastnih ljudi. Nato se posveti vzgoji čuvarjev in pravi, da mora biti tako »gimnastična« (pod gimnastiko sodi ves način življenja, ki zadeva telo, vključno s prehrano) kot »muzična« (sem sodita glasba in slovstvo). V zvezi z zadnjo pa začne razpravljati o tem, katere »nevzgojne« vsebine je treba črtati (denimo opise nemoralnih dejanj bogov).
Tema cenzure se nadaljuje v tretji knjigi; od vsebine se razširi tudi na z njo povezano vsebino metruma in tonovskega načina pri glasbi. Zdaj Sokrat znotraj sloja »čuvarjev« oddeli še tiste, ki se posebej odlikujejo; ti bodo »vladarji« ali čuvarji v pravem pomenu besede (kasneje se izkaže, da so to filozofi), ostali čuvarji, torej bojevniki, pa njihovi »pomočniki«. (Izraz »čuvarji« je kasneje včasih uporabljen le za vladarje, najvišjega od treh stanov, včasih pa za vladarje in bojevnike, torej prvi in drugi stan skupaj.) Na koncu še pravi, da ta dva stanova ne smeta imeti zasebnega premoženja in se ukvarjati z denarjem, temveč morata živeti v skupnosti na javne stroške.
V četrti knjigi Sokrat opredeli štiri kardinalne vrline, ki so potrebne za državo; ena od njih je pravičnost, ta pa sestoji iz tega, da vsi stanovi (obrtniki – proizvajalni stan, pomočniki – izvrševalni stan in čuvarji – vladajoči stan) opravljajo svoje delo in se držijo položaja, ki jim pripada. To ugotovitev naveže na človekovo dušo. Trem stanovom v državi ustrezajo trije deli duše – razum, volja oziroma pogum in poželenja. (Kasneje Sokrat sicer pravi, da ima svoj gon vsak od teh delov, ne le zadnji – razum stremi za znanjem, volja za zmagami in častjo, zadnji del pa za dobičkom.) Med njimi je potrebna ista hierarhija kot med stanovi – razum je najvišji in vlada, volja mu pomaga, skupaj pa krotita nagonski del. Tudi pri človeku pomeni pravičnost to, da ta hierarhija ni porušena. Zdaj Sokrat napove, da bo opisal še štiri poglavitne slabše oblike duše, ki ustrezajo štirim slabšim državnim ureditvam. Najboljšo, prej opisano ureditev imenuje kraljestvo, če je na čelu le en vladar, in aristokracijo,126 če jih je več.
Tu (peta knjiga) pa zahtevajo sogovorniki, da Sokrat še bolj natančno opiše idealno državo. Sokrat pove, da je zanjo nujno troje: da so si moški in ženske enakopravni in opravljajo ista dela po naravni nadarjenosti; da se odpravi družina, razmnoževanje pa vodi država po evgeničnih metodah;127 in da so vladarji filozofi (ta pojem tudi opredeli). Ob tem tudi poudari, da se zaveda, da se te države morda v realnosti ne da zasnovati. V šesti knjigi govori o filozofu in spoznavanju, v sedmi pa uvede podobo z votlino in očrta, v katerih znanostih se mora izobraževati filozof. Najvišje spoznanje, do katerega se more povzpeti, je spoznanje o dobrem, in ko je to dosegel, lahko vodi druge.
Osma in deveta knjiga opisujeta napovedane štiri nepopolne oblike države, kjer je vsaka slabša in vsaka sledi iz prejšnje, ter tipe ljudi, ki jim ustrezajo. Zakaj se skvari prvotna, idealna država, je težko reči – Sokrat si pomaga s tem, da napol v šali pokliče na pomoč Muze in izve, da je pač vse podvrženo propadu, razen tega pa so otroci vladarjev čedalje slabši zato, ker se vladarji ne spoznajo dobro na »popolno« število, ki uravnava pravi čas za rojstvo ljudi. Prva slabša oblika je timokracija (pri tem opisu se je Platon zgledoval po špartanski ustavi, ki se mu je od obstoječih – skupaj s kretsko – zdela še najboljša). Oblastniki si pridobijo zasebno lastnino, obrtnike in kmete pa začnejo obravnavati kot hlapce. V tej ureditvi vladarji niso več filozofi, preveč poudarka je na gimnastični izobrazbi in premalo na muzični, v veliki časti je vojna in razrase se pohlep. Naslednja oblika je oligarhija, pravzaprav plutokracija, kjer so ljudje grabežljivi in revnejše z zakonom odrežejo od državnih služb. Pride do prepada in sovraštva med revnimi in bogatimi; oblastniki se ne morejo več vojskovati, ker ne morejo zaupati množici, pa tudi izdatkov jim je škoda. Vsak lahko opravlja več poklicev hkrati, veliko je beračev in zločincev. Še slabša je demokracija (glej izbor), kjer vlada razpuščenost, vsak se lahko ukvarja z vsem, ni pa se primoran posvečati tistemu, za kar je nadarjen, in država ne skrbi za vzgojo. (Za zgled so služile Atene, vendar seveda ne gre vsega jemati dobesedno. Platon je posplošil dve temeljni napaki, ki ju je videl v njih, namreč absolutno enakost vseh državljanov in žrebanje za službe.) Demokracija propade zaradi hlepenja po svobodi in zanemarjanja drugega – državljani naposled ne prenesejo sploh nobenega zakona več. Vsako pretiravanje pa se sprevrže v svoje nasprotje in zadnja je tiranija, pri kateri je imel Platon pred očmi Dionizija Sirakuškega (v grški zgodovini je za to manj primerov). Do nje pride, ko oblastniki sprožajo procese proti bogatim, da se lahko polastijo nekaj njihovega premoženja, in k temu pritegnejo ljudstvo, češ da so obtoženci pristaši oligarhije. V nemirih da ljudstvo enemu svojih voditeljev prednost; ta sproža krivične sodne procese, naposled zaradi ogroženosti dobi telesno stražo in postane tiran. Tedaj mu preostane le še to, da je odvisen od lastnih sužnjev, saj mu od drugih ljudi preti nevarnost, in uničuje zlasti najboljše sodržavljane, ki se jih boji. To pa je seveda popolno nasprotje reda, ki naj bi veljal v idealni skupnosti. – Deveta knjiga opiše tiranski značaj in ga primerja s pravičnim. V deseti knjigi pa sledita Platonova teorija umetnosti in mit o posmrtnem življenju ter ponovnem rojstvu; sem sodijo tudi nagrade za pravično ali krivično življenje.
Glede tega, kaj naj bi predstavljal Sokratov (oziroma Platonov) oris nastanka države in prehajanja iz ene oblike v drugo, se mnenja razhajajo. Njegov učenec Aristotel je bil očitno mnenja, da je Platon v osmi in deveti knjigi postavil vrsto splošnih trditev o dejanski pretekli zgodovini in da je hotel narediti isto, kar je poskusil kasneje sam v delu Politika – na strogo empirični osnovi obravnavati vprašanje, kaj pripomore k (ne)stabilnosti pri različnih tipih državne ureditve (Walsh 1962, 7). Zato je Platona v Politiki kritiziral, saj bi bil njegov pristop za tak namen veliko preveč poenostavljen. Kar se tiče sodobnih raziskovalcev, pa Cornford ob relevantnem poglavju v drugi knjigi (o nastanku države) nasprotno poudari, da Platon ne opisuje zgodovinskega razvoja katere koli dejansko obstoječe države, temveč analizira družbo v grški mestni državici, v kakršni je živel sam, tako, da jo razčleni na dele, ki ustrezajo glavnim potrebam v človeški naravi; njihovo zaporedje je logično in ne zgodovinsko.128 To podkrepi z opombo, da v Zakonih Platon poda drugačen prikaz – tam namreč pravi, da so civilizacijo pogosto uničile naravne katastrofe, in izvaja njen razvoj iz preproste pastirske stopnje po povsem drugih smernicah. Tudi dalje opomni, da gre v drugi knjigi za logično analizo, ki pa je prikazana kot zgodovinski razvoj zaradi večje živosti, in da si oblike, opisane v osmi in deveti knjigi, sledijo psihološko, ne pa po smernicah razvoja v grški družbi (Cornford 1945, 264).
Zanimiv prikaz mnenj prinaša Walshev članek Plato and the Philosophy of History (1962). Dva od avtorjev, ki ju navaja (R. L. Nettleship in E. Barker), pravita, da sta osma in deveta knjiga Države prvi poskus, da bi se oblikovala filozofija zgodovine. S tem opisujeta dejstvo, da Platon išče zakone ali načela, ki se kažejo v zgodovini. Seveda delujejo poleg njih še drugi vplivi, tako da se dogodki niso odvijali povsem tako, kot opisuje, a kljub temu je Platon lahko videl, kako so ti simptomi delovali v grški družbi. – Po mnenju K. R. Popperja pa ima tu Platon dvojni namen: opisati tako dejanski razvoj (torej zgodovino) kot tipični potek družbenih sprememb. V zvezi z zadnjim ga prav tako označi za filozofa zgodovine. Toda pod tem izrazom razume nekaj drugega kot Nettleship in Barker – človeka, ki išče le splošne smernice, sam označi za družboslovca, medtem ko je filozof zgodovine zanj nekdo, ki je prepričan, da je razvoj natanko določen in se ga ne da z ničimer spremeniti. Zakon, ki naj bi po Platonovem mnenju veljal v zgodovini, pa je zakon propada.
Walsh zavrne obe Popperjevi tezi. Ni mogoče, da bi Platon razumel svoj prikaz kot zgodovino, saj se je moral dobro zavedati, da je bila politična ureditev veliko bolj raznovrstna in kompleksna, pa tudi zaporedje v razvoju grških mest je bilo zelo različno. Poleg tega v Državi nikjer ne pravi, da je nekoč obstajala tista idealna država, iz katere so se potem razvile slabše.129 Tudi dejstvo, da je v grškem izvirniku včasih uporabljen preteklik, ni dokaz.130 Platonu je šlo za logično zaporedje, se pravi za to, kar bi se moralo zgoditi v teoriji, v zglednem primeru. Walsh dokazuje, da je Platon tu obravnaval politiko kot teoretično znanost (kaj drugega zanj tako ali tako ne bi bilo znanost) in zgradil poenostavljen model, s katerim si lahko pomagamo pri razumevanju bolj zapletenih primerov, podobnega, kot jih poznamo v ekonomiji ali mehaniki. (Po Barkerju ta razvoj državnih oblik grškim državicam sicer ne ustreza prav, se pa odlično ujema z razvojem mestnih državic v srednjeveški Italiji.) Tako Platon ni bil determinističen filozof zgodovine v Popperjevem smislu, temveč družboslovec. Verjetno je bil sicer res nagnjen k mnenju, da svet propada, kot so bili sicer Grki nasploh (prim. zgodbo o rodovih človeštva), a očitno je imel zgodovino za ciklično. V Državniku namreč pravi, da bog vodi svet v določeno smer, ko se dopolni čas, pa ga prepusti samemu sebi. Svet se zasuka v nasprotno smer, nakar ga bog spet usmeri v prejšnjo smer. Po Walshevem mnenju torej Platon tu deluje kot družboslovec in politični teoretik.
V zvezi s Platonovimi predstavami je treba poudariti, da niso bile fiksne, ampak se je njegova misel ves čas razvijala. Vsekakor je bila kasneje pri njegovi predstavi o razvoju držav pomembna misel o periodičnih katastrofah, kjer preživi le majhno število ljudi in se razvoj spet začne od začetka. Še pred Zakoni, ki jih omenja Cornford, se pojavi ta misel v Timaju (glej izbor), nanjo pa se spomnimo tudi ob Državniku; tam (poglavja 12–16) so omenjene katastrofalne posledice pretresa, ki ga svet doživi v tistih časovnih obdobjih, ko ga bog neha voditi v določeno smer in ga prepusti samemu sebi, svet brez njegovega vodstva pa se zasuka v nasprotno smer. V Državniku Platon poda tudi nekoliko drugačno vrednostno zaporedje oblik vladavine. V Državi si je zamislil idealnega filozofskega vladarja, ki kot tak sploh ne potrebuje zakonov. V Državniku mu je to sicer še vedno ideal, vendar pravi, da je ob pomanjkanju takega vladarja najbolje, da obstajajo zakoni, zapisani čim bolj v njegovem duhu, ki se jih potem oblastniki držijo. Tu si »neprave« oblike po kakovosti sledijo takole: kraljevina, aristokracija, demokracija (urejene z zakoni), brezzakonska demokracija, oligarhija in tiranija (brez zakonov) (41. poglavje). Demokracija je torej pred oligarhijo.
Kot opozarja Cornford, najdemo misel o kataklizmah tudi v tretji knjigi Zakonov; tam je razvoj opisan drugače. (Treba je upoštevati, da je Platon do tedaj že obupal nad svojo idealno državo; zdaj je mnenja, da v najboljši izvedljivi državi vladajo najboljši ljudje po množici zapisanih zakonov, s katerimi se uravnavajo vsi vidiki zasebnega in javnega življenja državljanov.) Za primer katastrofe mu služi znani vesoljni potop, ki so ga po logiki preživeli le gorski pastirji na vrhovih. Ti so sprva živeli zelo preprosto, po rodovih, v nekakšnem patriarhalnem gospostvu, kjer so se držali ustno preoddajanih navad. Naslednja stopnja je bila, da se je več rodov združilo, njihovi poglavarji pa so medsebojno uskladili zakone in tako postali zakonodajalci (aristokracija). Sledila je demokracija (najbolj kompleksna, ki vsebuje vse vrste ustav in državnih skupnosti), nato pa »sedanjost«. Tu Platon poudari, da se je špartanska, mešana ustava izkazala za najboljšo zato, ker je z ustanovo dveh kraljev (eforjev in gerontov) namesto enega, poskrbela za pravo mero pri kraljevski oblasti. Ustava mora nujno biti mešana (vsebovati mora elemente dveh matičnih državnih ureditev, monarhije in demokracije).131 V petem poglavju četrte knjige (712e) celo pravi, da ureditev, ki je čisto kraljestvo, demokracija, aristokracija ali oligarhija, sploh ni prava država, ampak naselbina, slepo poslušna enemu svojih delov. – Prikaz razvoja v zadnjem Platonovem delu je torej veliko bolj zgodovinsko zasnovan kakor v Državi, saj se opira na zgodovinske (seveda tudi mitološke) podatke, na primer zgodbo o Troji, različico o dorskem vpadu, vojne Grkov in Perzijcev.132
Nastanek demokracije.
»Kot naslednjo obliko države moramo obravnavati demokracijo,« sem rekel, 133 »njen nastanek in njeno bistvo, nato pa se moramo seznaniti z njej ustrezajočim človekom in izreči sodbo o njem.«
»Tako pojdemo po poti, ki smo si jo določili,« je odvrnil Adeimant.134
»Ali ni v bistvu to, kar vodi k preobrazbi iz oligarhije v demokracijo, nič drugega kakor nenasitna žeja po tem, kar velja večini za dobro, namreč po kar največjem bogastvu?«
»Kako to misliš?«
»Ker se oblast vladajočih v oligarhiji opira na njihovo premoženje, nočejo mladih ljudi z zakonom odvračati od zapravljanja, temveč dopuščajo, da si v svoji razbrzdanosti uničujejo premoženje; sami pa potem kupujejo njihova posestva ali jim nanje posojajo denar ter tako postajajo še močnejši in uglednejši.«
»To je njihov poglavitni cilj.«
»Zato je jasno, da si državljani takšne države ne morejo pridobivati premoženja, hkrati pa se potegovati za potrebno umerjenost. Temu ali onemu se morajo odpovedati.«
»To je bolj ali manj jasno.«
»Ker v oligarhijah ničesar ne ukrepajo zoper razbrzdanost in posameznika prepuščajo njegovi usodi, pogosto zapadejo svojim gonom tudi vrli ljudje, ki potem nazadnje pridejo na beraško palico.«
»Tako je.«
»Ti ljudje sedijo zdaj tu v državi, oboroženi z želi135 in kopji, nekateri zadolženi, drugi brez državljanskih pravic, tretji to in ono. Zoper tiste, ki so se polastili njihovega premoženja, kujejo maščevanje in se vdajajo sovraštvu. Vsi si želijo prevrata.«
»Tako je.«
»Bogati so tako zelo zaposleni s pridobivanjem denarja, da na to sploh ne pazijo. Drugim mladim ljudem, ki se jim ne upirajo, dajejo posojila, pobirajo visoke obresti, potomke očeta denarja, in s tem pomnožujejo v državi trote in berače.«
»In še kako!«
»Ne domislijo pa se, da bi pogubni ogenj, ki so ga podnetili, skušali pogasiti. Tako ne nastopijo proti samovoljnemu zapravljanju premoženja in tudi ne odpravijo zla z drugim v ta namen izdanim zakonom.«
»S katerim zakonom?«
»Z zakonom, drugim po vrsti, ki bi primoral državljane, da so spodobni in krepostni. Kajti ko bi bilo z zakonom določeno, da se poslovne pogodbe praviloma sklepajo na lastno odgovornost, potem se ljudje ne bi brez slehernega sramu ukvarjali z oderuškimi denarnimi posli in redkeje bi prihajalo do nepravilnosti, o katerih smo pravkar govorili.«
»Prav gotovo.«
»Tako pa vladajoči oblastniki spravljajo s takim ravnanjem podložnike v opisani položaj. Sami in njihovi svojci živijo že od mladih nog v razkošju in se izogibajo telesnega in duševnega dela. Ker so slabotni in neodporni, težko prenašajo veselje ali žalost. Njihova zmogljivost je nasploh zelo majhna.«
»Tako je.«
»Če takšni vladarji in takšni podložniki pridejo drug z drugim v stik, na popotovanjih ali ob drugih priložnostih, v slavnostnih odposlanstvih ali na bojnih pohodih, kot sopotniki na ladjah ali kot bojni tovariši, potem znajo bogati dobro ceniti pomoč revnih. Če suhi, od sonca ožgani revež stoji v bitki poleg bogataša, odraslega v senci in z odvečno telesno težo na sebi, ter ga vidi, kako težko sope in se neokretno premika, potem si gotovo misli, da tak človek lahko obogati samo zaradi njihove nesposobnosti. In če na samem sreča tovariša, mu gotovo zaupno poreče: 'Ti ljudje so zanič.'«
»Vem, da se to dogaja.«
»In kakor nezdravo telo potrebuje samo majhne pobude od zunaj, da hudo zboli, in kakor celo brez tega lahko pride v navzkrižje s samim seboj, tako se lahko zgodi tudi državi. Neznaten povod: pomoč druge oligarhične države, za katero zaprosi del državljanov, ali pomoč demokratične države, za katero zaprosi drug del državljanov, lahko izzove bolezen, državljansko vojno; pogosto utegne priti do navzkrižja v državi celo brez zunanje pobude.«
»Prav gotovo.«
»Če zdaj zmagajo reveži ter pobijejo del bogatašev, drug del preženejo, ostanku pa dado enake pravice v državi in mu ponudijo udeležbo pri vladanju, potem je s tem utemeljena demokracija.«
»Tako nastane demokracija, ne glede na to, ali pride do nje z oboroženo silo ali pa se druga stran iz strahu brez boja umakne.«
(249–251)
Okvir je naslednji: Sokrat v družbi sogovornikov, med katerimi sta Timaj in Kritias, povzame nekaj svojih misli o idealni državi, kot so podrobneje opisane v dialogu Država. Kritias pa pove, da se z njegovo sliko te države lepo ujema opis davnih Aten, ki ga je Solonu137 povedal egiptovski svečenik. Opis zaključi z vojno med Atenami in Atlantido. Nato govori Timaj o stvarjenju sveta in nastanku človeka. Sledi delo Kritias, ki vsebuje nedokončano zgodbo o Atlantidi; tudi ta je podobna Sokratovi idealni državi. Prvi od izbranih odlomkov – svečenikov opis – omenja katastrofe in periodični propad civilizacije, ki ga Platon večkrat omenja, drugi – konec njegovega opisa – pa je zanimiv zaradi Atlantide. Glede te ni znano, ali je vse skupaj Platonova izmišljija ali gre za dejanski ostanek spomina na tako katastrofo.
»Bilo je in še bo mnogo različnih nesreč, ki prinašajo uničenje človeštva. Najhujše z ognjem in vodo, milejše iz nešteto drugih razlogov. Zgodba, ki jo pripovedujete pri vas o Faetontu, sinu Sonca, ki je vpregel voz svojega očeta, a ga ni bil zmožen voditi po njegovi poti in je tako zažgal vse, kar je bilo na zemlji, sam pa umrl, zadet od strele, je zgodba, ki razlaga resnico skozi mitologijo. Govori o spremembah v gibanju nebesnih teles, ki krožijo okoli zemlje, in o uničevalnih nesrečah, ki jih v daljšem časovnem obdobju na zemlji povzroči ogenj.
Tistim, ki v takih primerih prebivajo po gorah, v više ležečih predelih in suhih območjih, grozi pogibel veliko bolj kot tistim, ki prebivajo ob rekah in morju. Nas reši in pred tako nesrečo obvaruje Nil, tudi drugače naš rešitelj.
Kadar pa bogovi z namenom, da bi zemljo očistili, pošljejo nadnjo povodenj, preživijo pastirji in planšarji, ki prebivajo v gorah, prebivalce mest v vašem delu sveta pa reke odplaknejo v morje.
Nikoli – in tudi ne v tem primeru – voda v naši deželi na polja ne pride od zgoraj, ampak, ker je take narave, vsa privre od spodaj. In zaradi tega je tradicija, ki se je pri nas ohranila, najstarejša. Vedno in povsod, kjer tega ne preprečujeta strašen mraz ali peklenska vročina, je najti človeški rod, zdaj v manjšem, zdaj v večjem številu. In če se pri vas ali pri nas ali v katerem koli drugem kraju, za katerega smo že slišali, zgodi kaj velikega, slavnega ali kakor koli drugače pomembnega, pri nas že od nekdaj vse zapišemo in hranimo v naših svetiščih.
Kadar pa se pri vas in pri drugih ljudstvih ravno začne razvijati pisava in vse stvari, ki so v urejeni družbi potrebne, nad vas po določenem številu let z neba kakor bolezen vsakokrat znova prihrumijo potoki vode, in le tisti med vami, ki so nepismeni in nevedni, ostanejo. Tako ste kakor otroci, zopet morate začeti vse od začetka in ne veste ničesar, kar se je v davnih časih dogajalo pri nas, niti tega, kar se je dogajalo v vaši deželi. Zato, Solon, ni rodovnik vaših prednikov, o katerem si prej govoril, nič več kot otroška pravljica. Saj veste le za eno povodenj, čeprav jih je bilo pred tem že veliko in ne veste niti tega, da je v vaši deželi prebival najvrlejši in najodličnejši rod ljudi, ki so kdaj koli živeli, ti in tvoji someščani pa ste zrasli iz semena peščice njih, ki so se rešili. Ker tisti, ki so preživeli, mnogo rodov za seboj niso pustili pisane besede, vam je ostalo vse neznano.
Današnje Atene, Solon, so bile v časih pred največjo povodnijo mesto, najodličnejše v boju in v vseh pogledih daleč najbolj urejeno. Od vseh mest pod soncem, o katerih smo slišali govoriti, so bili podvigi tega mesta največji in državna ureditev najodličnejša.
[...]Naša poročila pričajo o številnih in občudovanja vrednih delih vašega mesta, izmed katerih pa po kreposti in veličini izstopa eno. Pripoveduje namreč o tem, kako se je vaše mesto zoperstavilo in uničilo vojsko, ki je iz Atlantika – takrat je bilo morje tam še plovno – predrzno krenila nad Evropo in Azijo. Pred morsko ožino, ki ste jo pri vas poimenovali Heraklovi stebri, je bil v tistih časih namreč otok, večji od Azije in Libije skupaj, iz katerega so tedanji popotniki lahko dosegli tudi druge otoke. Iz teh je bil možen dostop do nasproti ležeče celine, ki je obkrožala morje. To si v resnici zasluži ime ocean. Morje, kolikor ga je na tej strani že omenjene ožine, se zdi namreč kot pristanišče z ozkim ustjem, tisto pa je bil resničen ocean. Zemljo, ki ga je obdajala, pa po pravici imenujejo celina.
Na tem otoku Atlantida je zraslo veliko in močno kraljestvo, vredno velikega občudovanja, ki ni vladalo le nad tem, ampak tudi nad številnimi drugimi otoki in delom celine. Poleg tega je imelo oblast celo nad deželami znotraj stebrov: v Libiji vse do Egipta in v Evropi vse do Tirenije.
Ta otok je združil vse svoje moči in se z enim samim udarcem namenil zasužnjiti vaše, naše in vse kraje na tej strani ožine. In tedaj, Solon, se je pred vsemi ljudmi razkrila moč vašega mesta v vsej svoji odločnosti in pogumu, saj je med vsemi izstopalo po svoji hrabrosti in vojaški spretnosti ter načelovalo vsem Helenom. A zavezniki so ga zapustili in mesto se je moralo bojevati samo. Potem ko se je izpostavilo skrajnim nevarnostim, je na koncu sovražnika pregnalo ter slavilo zmago. Tiste, ki še niso bili zasužnjeni, je pred suženjstvom rešilo, vse ostale, ki smo živeli znotraj Heraklovih stebrov, pa je vaše mesto nesebično osvobodilo.
Čez čas je prišlo do strašnih potresov in poplav, zemlja je v enem strašnem dnevu in noči pogoltnila vso vašo bojno silo, Atlantida pa je izginila v morskih globinah. In še danes je zaradi globokega močvirja blata, ki je v napoto, odkar se je otok pogreznil, morje oceana nedostopno in neraziskano.«
Najznamenitejši Platonov učenec, Aristotel, se je rodil leta 384 pr. Kr. v Stagiri, mestu na polotoku Halkídiki. Njegov oče Nikomah je bil zdravnik makedonskih vladarjev, pa tudi Aristotel je z dvorom vse življenje ohranjal prijateljske stike. Leta 367 je šel študirat k Platonu v Atene, kjer je ostal dvajset let kot član Akademije. V tem času je že nastopil kot samostojen pisec žal skoraj povsem izgubljenih diskusijskih dialogov, a se je še zelo držal Platonovih okvirov. Malo pred učiteljevo smrtjo v letu 347 je zapustil Atene in se preselil v Asos blizu Troje v Mali Aziji, kamor ga je povabil tiran Hermias, njegov vrstnik iz Akademije. Tu se je Aristotel intelektualno čedalje bolj osamosvajal in kritično predeloval Platonove nauke. Odprl je tudi nekakšno podružnico Akademije. Po Hermijevi smrti leta 345 je odšel na otok Lezbos, leta 343 pa ga je Filip Makedonski povabil, naj postane učitelj njegovega sina Aleksandra. V tej službi je bil do leta 340, ko se je najbrž vrnil v Stagiro. Leta 338 so Makedonci v bitki pri Hajroneji premagali grške mestne države, leta 336 pa je Aleksander postal kralj. Naslednje leto se je Aristotel vrnil v Atene in odprl šolo v Liceju, Apolonu posvečenem gaju zunaj Aten; ker je učil na pokritem sprehajališču (perípatos) tamkajšnjega gimnazija, je dobila njegova šola poleg imena Licej tudi pridevek »peripatetična«. Poučeval je do leta 323, ko se je umaknil v Halkido na Evboji, da bi se izognil sovražnosti, ki mu je po Aleksandrovi smrti pretila zaradi zvez z Makedonci. Tam je umrl leta 322, v vodstvu šole v Atenah pa ga je nasledil učenec Teofrast.
Aristotel je bil filozof, obenem pa začetnik zahodne znanosti in največji sistematik antike. Seveda so nanj zelo vplivali tako Platonovi nauki kot način razpravljanja, toda že v akademskem obdobju, ko je bil idejno še zelo pod učiteljevim vplivom, je razvil svoje lastne težnje glede formalne logike. Odločilen samostojni razvoj pa je sledil med bivanjem v Asu, ko je zavrgel Platonovo predstavo o idejah kot o edini pravi resničnosti. Aristotel je pristopil k spoznavanju sveta s popolnoma drugega konca – namesto da bi izhajal iz nevidnih načel, ki bi jih prenašal na vidni svet kot Platon, je vzel za izhodišče vidni svet, ki ga je hotel raziskati in spoznati. Zato je metodično raziskoval vrsto področij, pri čemer pa mu ni šlo za razdrobljene podatke, temveč si je o svetu skušal ustvariti celostno podobo. Njegov pristop je bil znanstven in empiričen, saj je izhajal iz velikih zbirk nabranega gradiva; zanj je značilno tudi, da je na začetku vedno podal pregled in kritiko stališč, ki so se oblikovala o določenem predmetu pred njim, da je vedno skrbno opredelil pojme, s katerimi je operiral, pri čemer je opozarjal tudi na različno rabo izrazov, in da je vedno uporabljal analizo in klasifikacijo. Sistem, ki ga je gradil na podlagi svojih izsledkov in razmišljanj, pa ni bil tog in zaprt (kot so ga dolgo narobe tolmačili), temveč je filozof svojo misel ves čas razvijal in se znova loteval problemov. Zato najdemo v njegovih delih tudi protislovja, saj so ohranjeni spisi nastajali skozi več obdobij in imajo različne plasti.
Pod Aristotelovim imenom se je ohranilo 47 del, vendar niso vsa pristna. (Omeniti velja, da prinaša nek katalog iz 1. stoletja pr. Kr. kar 1000 naslovov, dva, ki se nanašata na inventar aleksandrijske knjižnice, pa približno po 200.) Njegovi spisi so bili dveh vrst. Prvi so bili popularne razprave ali »eksoterični« spisi, namenjeni objavi, ki so bili temu primerno bolj literarno oblikovani. Pogosto so imeli obliko dialoga in večina (a ne vsi) so nastali v času, ko je bil Aristotel še član Akademije. Od teh se je izgubilo skoraj vse. Ohranjena dela pa sodijo v drugo skupino, namreč med zapiske za predavanja ali učne spise, namenjene učencem, ki so večinoma nastali v zadnjih dvanajstih letih v Atenah. Ti predstavljajo prva znanstvena besedila za vrsto ved. Ker so bili namenjeni interni rabi, nimajo literarnih kvalitet; prihaja do ponavljanj, nekatere stvari so povedane preveč zgoščeno, spet drugod pa so vrinjene partije, ki bi jih danes zapisali kot opombe pod črto. Seveda se najdejo tudi nedoslednosti in protislovja, saj je Aristotel, kot rečeno, svoje teorije ves čas razvijal, pa tudi drugi so jih še urejali po njegovi smrti. Nekateri spisi od zgodnjega 3. stoletja pa do zgodnjega 1. stoletja pr. Kr. sploh niso bili znani, tako da so imela njegova dela zunaj ozkega kroga peripatetične šole dolgo le posreden vpliv, torej skozi posredovanje učencev.
Te spise lahko po vsebini razdelimo na pet področij: 1. logiko (te Aristotel ni imel za samostojno znanost, temveč za metodo, ki jo lahko uporabimo pri vsaki znanosti); 2. naravoslovje (matematiko, nebesno mehaniko, fiziko, meteorologijo, biologijo, anatomijo, psihologijo ipd.); 3. »prvo filozofijo« ali teologijo (Metafizika); 4. estetske spise, kamor sodi Poetika, in 5. etične spise ali spise o človeku kot socialnem bitju, kamor sodita Etika in Politika. Za zgodovinopisje in teorijo države sta pomembni Poetika in Politika.
Poleg omenjenih dveh skupin velja omeniti še »zbirna« dela ali zapiske (večinoma izgubljeni in ohranjeni le v fragmentih). Aristotel je namreč s pomočjo učencev zbiral gradivo z najrazličnejših področij, ki ga je obdelal in iz njega izhajal pri raziskovanju, pa tudi učence je navdušil za takšno obdelavo gradiva. Za zgodovinopisje je pomembna zbirka 158 grških ustav, na podlagi katerih je v Politiki proučeval, kaj je za države dobro, kaj slabo in kako bi bilo državo potemtakem treba urediti. Ohranila se je le prva, Atenska državna ureditev, ki je tu še posebnega pomena, ker ne gre le za enega od dokumentov, temveč za Aristotelov prikaz atenske zgodovine s poudarkom na ustavah. Nekateri138 to delo celo štejejo za edino ohranjeno »eksoterično« razpravo ali vsaj dopuščajo to možnost;139 Cantarella opozarja na skrb za ritem in slog, ki se kaže vsaj do 29. poglavja. Spet drugi (Vorländer 1968, 119) pa jo uvrščajo med »zbirna«, torej pravzaprav pomožna dela.
Z zgodovinopisjem je Aristotel tako povezan na več načinov. Pri izboru bomo najprej obravnavali Politiko, ki sicer sodi bolj na področje politične teorije, vendar se opira na zgodovinske podatke; vsebuje odkrito polemiko s Platonovo Državo in jasno kaže drugačnost Aristotelovega pristopa k isti temi. Neposredno na zgodovinopisje pa se navezuje Atenska državna ureditev: prvič zato, ker je stranski produkt znanstvenega pristopa k pisanju Politike (z zbiranjem podatkov), in drugič, ker (za razliko od predaristotelskih spisov o državnih ureditvah) predstavlja samostojno zgodovinsko delo. Glede vpliva na zgodovinarje pa je pomembna Poetika, saj naj bi se v helenizmu po eni teoriji razvila cela veja zgodovinopisja, ki je Aristotelove nauke o pesništvu prenesla na to področje.
Aristotelova Politika je nadaljevanje njegove Nikomahove etike. Kot pove avtor v prvi knjigi Nikomahove etike, je etika del politične znanosti. Smoter le-te je namreč, da najprej dožene, kakšen način življenja človeku prinese srečo, potem pa, s kakšno obliko vladavine in s kakšnimi institucijami se da ta način življenja zagotoviti. Za prvo vprašanje je potrebno proučiti človeški značaj (s tem se ukvarja Nikomahova etika), drugo pa je vprašanje državne ureditve, s katero se ukvarja Politika.
Delo ni dokončano. Sestavljeno je iz več sklopov, ki so nastali ob različnih časih in si ne sledijo po kronološkem zaporedju. V knjigah 1–3 govori o družini kot naravni osnovi družbe, o najboljših znanih ustavah, tako zgodovinskih kot teoretičnih, in o naravi države. Opredeli tri dobre vrste ureditve (kraljevino, aristokracijo in »ustavno« ureditev) ter tri slabe različice le‑teh: tiranijo, oligarhijo (tj. vlado bogatih) in demokracijo (tj. vlado revnih, ne vlade mnogih). V naslednjem sklopu (4–6) pretresa obstoječe ustave, vzroke za revolucije, tj. zamenjave ene ureditve z drugo (glej izbor), oblike demokracije in oligarhije ter državne službe, medtem ko v poglavjih 7 do 8 začrta najboljšo ustavo. Marsikdaj odkrito polemizira s Platonom. V nekaterih pogledih ima iste nazore (na primer, da je država nad vsem in da posameznik ne pripada sebi, ampak njej; da je silno važna naloga države vzgoja otrok; kot Platon tudi graja kopičenje bogastva). Vendar pa Aristotel izhaja iz zgodovinske danosti in iz povprečnega človeka. Tako denimo pravi, da bi bila odprava družine in zasebne lastnine protinaravna.
Iz poglavja 5,10 141
1316a. V Državi Sokrat razpravlja o spremembah [ustavne ureditve], vendar ne primerno. [...]
1316b. Neprimerna pa je tudi ugotovitev, da sta v oligarhični ureditvi prisotni dve državi: ena bogatih in druga revežev. Mar ni špartanska država ali katera druga [podobno urejena] najboljši primer tega, do česa pride pri tovrstni obliki ureditve, tj. tam, kjer niso vsi enako premožni oziroma ne uživajo enakega ugleda? Tudi v primeru, da nihče ne postane še revnejši, kot je bil, mora vseeno priti do [ustavne] spremembe iz oligarhije v demokracijo takrat, ko je [številčno] več tistih, ki so brez sredstev, in obratno iz demokracije v oligarhijo, kadar je premožni sloj številčnejši od množice, pri tem da so slednji brezbrižni do državnih zadev, premožni pa jim posvetijo svojo pozornost.
Čeprav je razlogov, zaradi katerih prihaja do [ustavnih] sprememb, mnogo, govori [Sokrat] le o enem, da namreč ljudje obubožajo na račun potratnega življenja in plačevanja obresti od posojil – kakor da bi bili vsi ljudje, ali vsaj večina, na začetku premožni. To ne drži, pač pa se tu in tam vladarji ob izgubi svojega premoženja začnejo zavzemati za novosti;142 kadar je ob svoje imetje kdo drug, se ne zgodi nič pretresljivega in celo če pride do [ustavne] spremembe, ni sprememba v demokracijo nič bolj verjetna kakor v katero koli drugo [ustavno] ureditev.
Razen tega ljudje netijo upore in zahtevajo spremembo [ustavne] ureditve tudi takrat, kadar so prikrajšani za svoj del časti, kadar so deležni sramotnega ravnanja ali trpijo krivico – pa čeprav niso zapravili svojega premoženja [...]143 Dovoljeno jim je, da počnejo, kar hočejo; razlog temu je po njegovem prevelika mera svobode. In kljub temu, da obstaja več vrst oligarhične oziroma demokratične ureditve, govori Sokrat o njihovih [ustavnih] spremembah, kakor da bi obe vrsti ureditve obstajali le v eni obliki.
Na koncu Nikomahove etike Aristotel napove temo Politike in med drugim pravi: ... nato si bomo na osnovi zbirke ustav ogledali, kaj države in njihove ustavne ureditve ohranja in kaj jih uničuje in iz kakšnih razlogov so ene države dobro, druge slabo vladane
.144 To je predmet knjig 3–6 v Politiki. Od omenjene zbirke ustav se je ohranila le atenska (ta je bila menda prva v zbirki in po mnenju večine je njen avtor Aristotel sam), in sicer ne v aristotelskem korpusu, ki je prišel do nas prek srednjega veka, temveč nekaj v navedkih, večina pa na papirusih, ki so jih našli konec 19. stoletja.
Med zbirke, povezane z državnim življenjem, ki jim je botroval Aristotel, sodijo še Šege barbarov in Pravde grških mest, pa tudi podatki o zmagovalcih na športnih igrah in o pesniških prireditvah. Aristotel je tako zbral ogromno podatkov o socialni zgodovini – torej o socialni strukturi in spremembah, o umetnosti, položaju različnih slojev –, ki so jo antični zgodovinarji sicer zanemarjali.145 Najvažnejše s tega področja pa so ustave. Tudi če jih je Aristotel s pomočniki zbiral z namenom, da bi mu služile za podlago pri oblikovanju politične teorije, je bila ta dejavnost vendarle pomembna tudi za pisanje zgodovine, tako zaradi sistematičnega raziskovanja in pripravljanja zgodovinsko pomembnega gradiva kot zaradi vpogleda v zgodovinske vzroke, ki ga tak pristop prinese s sabo. Poleg tega so pri obdelavi podatkov nastajali zgodovinski prikazi, saj Aristotel poda zgodovino različnih atenskih ureditev do leta 403, potem pa še tedanjo ustavo. Vendar ta pristop na sledeče zgodovinopisje ni imel večjega vpliva.
Čeprav bi na osnovi Aristotelovih besed sklepali, da je najprej zbral ustave, potem pa se lotil Politike, ni povsem tako. Dejstvo je namreč, da je lahko izvedel tako velikopotezno delo le s pomočjo učencev, torej v zadnjem obdobju življenja, ko je učil v Atenah. Iz dogodkov, omenjenih v Atenski ureditvi, je razvidno, da je na primer to delo nastalo med letoma 328 in 325. Jaeger pa je pokazal, da so knjige Politike 4–6 (torej tiste, kjer pretresa obstoječe ustave) sicer res nastale v atenskem obdobju (torej verjetno na podlagi zbirke), da pa sodi očrt najboljše države (knjigi 7 in 8) v zgodnejše obdobje, ko je bil Aristotel v Asu. Teoretična zgradba najboljše države torej ni zasnovana na teh empiričnih podatkih.
Zgodovinska vrednost tega dela ni neoporečna – Lesky146 opozarja, da sicer omogoča dragocene nove vpoglede, da pa je tudi dosti napak; Aristotel je očitno delal v naglici in ne vedno po zanesljivih virih. Prisotna je določena aristokratska pristranost, pa tudi pristranost do Aten. Tudi Bratož147 pravi, da je treba poročila iz 4. stoletja pr. Kr., ki opisujejo atensko državno ureditev v 6. stoletju, postaviti pod vprašaj, ker so avtorji očitno skušali prikazati atenske demokratične institucije kot čim starejše. Razen tega so bile listine včasih potvorjene – Weil148 na primer omenja, da je konec 5. stoletja nekdo iz političnih vzrokov napisal »Drakonovo«149 ustavo, ki jo je imel Aristotel za izvirno in jo je tako vključil v četrto poglavje svojega dela. Po drugi strani pa delo le prinaša veliko dragocenih podatkov, njegova najdba pa je tudi močno spodbudila raziskovanje virov, iz katerih je avtor črpal (Grant 1995, 121–122). Nekaj jih imenuje tudi sam (navaja Solonovo150 poezijo, popularne pesmi in podobno), očitno sledi tudi Herodotu, Tukididu, Eforju in atidografom (tj. piscem atenske in atiške zgodovine). Navaja uradne dokumente, rekonstruira preteklost s sklepanjem iz sedanjosti in navaja, kako tudi drugi uporabljajo to metodo.
Atenska državna ureditev
41,1–2 151
Vse to se je torej zgodilo v kasnejšem obdobju; tisti čas pa je ljudstvo, pod arhontom Pitodorom [404/403 pr. Kr.], prevzelo nadzor nad državnimi zadevami in nato vzpostavilo sedanjo ustavno ureditev. Zdelo se je prav, da vodenje države prevzame ljudstvo, saj so sami omogočili vrnitev [izgnancev]152. To je bila že enajsta [ustavna] sprememba.
Prva [ustavna] uredba po vrsti je nastopila, ko se je Ion153 s svojimi naselil v Atenah. Tedaj je bilo ljudstvo prvič porazdeljeno po štirih filah / okrajih in so bili določeni filarhi / njihovi predstojniki. Druga [ustavna] ureditev, tj. prva [ustavna] sprememba po omenjeni uredbi,154 je sledila v času Tezeja155 in je pomenila rahel odmik od kraljevine. Naslednja je bila v času Drakona: takrat so tudi prvič zapisali zakone. Tretja je sledila v času Solona, po nemirih, in pomeni izhodišče za demokratično ureditev. Četrta [ustavna] ureditev je bila tiranija pod Pejzistratom. Peta, Klejstenova [ustavna] reforma, je nastopila po odstavitvi tiranov in je bila celo bolj demokratska od Solonove. Potek šeste reforme, ki je bila po perzijskih vojnah, je nadzoroval areopag. Tej je sledila sedma, ki jo je zastavil Aristid, dovršil pa Efialt, ko je areopagu odvzel pooblastila; v času te ustavne ureditve je država zavoljo prevlade na morju storila po krivdi demagogov mnogo napak. Osma [ustavna] ureditev je bila vladavina štiristotih,156 deveta pa ji je sledila zopet demokracija. Deseta je bila tiranija trideseterice in potem deseterice.157 Enajsta je nastopila po vrnitvi ljudi iz File in Pireja; ta je ostala v veljavi do danes, ob nenehnem vstavljanju dopolnil v korist množice. Ljudstvo si je izvolilo občo oblast; o vseh zadevah se odloča po odredbah [skupščine] in sklepih porotnih sodišč, na katerih odloča ljudstvo, in celo zadeve, ki so bile v pristojnosti sveta, je prevzelo ljudstvo. Vsi ti ukrepi se zdijo pravilni, kajti manjšino je z denarnimi nagradami in vplivom mnogo laže kupiti kakor večino.
Nada Grošelj
V Poetiki, ki vsebuje najbolj znane Aristotelove misli o zgodovinopisju in je na to zvrst najbolj vplivala, zgodovinopisje sploh ni v prvem planu. Gre za delo o pesniški umetnosti, ki v poglavjih 1–5 obravnava naravo pesništva nasploh, v poglavjih 6–22 tragedijo, v 23–26 pa govori o epu in poda primerjavo teh dveh: po Aristotelu je tragedija bolj popolna. Skoraj zagotovo je sledil še opis komedije, ki nam je izgubljen. V 9. in 23. poglavju pa je omenjeno tudi zgodovinopisje (glej izbor) – 9. poglavje opredeli razliko med le-tem in pesništvom nasploh (oziroma, sodeč po sobesedilu, še posebej dramatiko), medtem ko 23. poglavje podaja nasprotje med zgodovinskim delom in epom.
Poetika 9: Razlika med poezijo in zgodovinopisjem. Zakon verjetnosti in nujnosti.
Iz povedanega je tudi razvidno, da pesnikova naloga ni pripovedovati, kaj se je v resnici zgodilo, temveč kaj bi se bilo lahko zgodilo, se pravi, kaj bi se po zakonih verjetnosti in nujnosti utegnilo zgoditi. Zato tudi razlika med zgodovinarjem in pesnikom ni v tem, da eden piše v prozi, drugi v verzih (saj bi tudi Herodotovo zgodovino lahko kdo prelil v verze, pa bi ne bila nič manj zgodovina kot v prozi); razlika je marveč v tem, da eden opisuje, kar se je v resnici zgodilo, drugi pa, kar bi se bilo lahko zgodilo. Zato je poezija nekaj, kar je bližje filozofiji in pomembnejše kot zgodovinopisje: poezija govori bolj o splošnem (tà kathólou), zgodovinopisje o posameznostih (tà kath' hékaston). Pod »splošnim« razumem, če kdo opisuje, da bi človek s takšnim in takšnim značajem po zakonih verjetnosti in nujnosti storil to in to; in ravno to je smoter poezije, imena pa so ji samó nebistven dodatek. Pod »posameznostmi« pa razumem, če na primer kdo opisuje, kaj je Alkibiades159 naredil ali doživel. To je lepo razvidno iz komedije, kjer pesniki iz vrste verjetnih dogodkov sestavijo mitos, nato pa dajo osebam poljubna imena; ne pa tako kot jambski pesniki, ki pesnijo o določenih posameznikih.160
V tragediji se pesniki držijo zgodovinskih imen (ómena onómata).161 Vzrok je tale: Verjamemo samó to, kar je mogoče. Če se nekaj ni zgodilo, potem tudi nismo pripravljeni verjeti, da je kaj takega mogoče; če pa se je nekaj že zgodilo, potem je jasno, da je to mogoče (saj se ne bi bilo zgodilo, ko ne bi bilo mogoče). Zato tudi ni nič čudnega, da je v večini tragedij ime ene ali dveh oseb že znano, druga pa so izmišljena. V nekaterih tragedijah pa nobena oseba nima znanega imena, na primer v Agatonovem »Anteju«,162 kjer je izmišljeno oboje, dejanje in imena – in vendar ob njej prav tako uživamo. Torej nikakor ni nujno, da bi se pesniki po vsej sili morali držati tradicionalnih mitov, ki jih opeva večina tragedij. Bilo bi naravnost smešno, če bi postavljali takšne zahteve; saj so znane snovi v resnici znane le maloštevilnim – in vendar ob njih uživajo vsi.
Iz tega sledi, da mora biti pesnik bolj izdelovalec (poietés) mitov kot pa verzov, saj smo rekli, da je bistvo pesnika v posnemanju, in sicer v posnemanju dejanj. Pa tudi v primeru, da bi posnemal to, kar se je v resnici zgodilo, ne bi bil nič manj pesnik; kajti izmed dogodkov, ki so se v resnici zgodili, nekateri nesporno ustrezajo temu, kar bi se po zakonih verjetnosti ali možnosti utegnilo zgoditi; in le kolikor posnema dogodke v skladu s temi zakonitostmi, je pesnik. (75–76)
Poetika 23: Enotnost dejanja v epskem pesništvu
Zdaj pa še o pripovedni umetnosti v verzih!
Jasno je, da mora biti tudi tu – tako kot v tragediji – zgodba dramsko zgrajena: obsegati mora eno samo zaokroženo in dovršeno dejanje, ki ima svoj začetek, sredino in konec; biti mora neka organska enota in celota (zôion hèn hólon); samó tako lahko zbudi užitek, ki je zanjo značilen. Jasno je nadalje, da epske zgodbe ne smejo biti zgrajene tako kot zgodovinska dela. Kajti namen zgodovinskega dela ni prikazati neko enotno dejanje, marveč le neko enotno časovno obdobje; zgodovinsko delo torej zajame vse dogodke, ki so se v nekem obdobju pripetili eni ali več osebam, pa četudi je takšen dogodek do drugega samó v nekem slučajnem časovnem razmerju.163 Tako sta se na primer pomorska bitka pri Salamini in bitka s Kartažani na Siciliji odigrali v istem času, vendar nista bili usmerjeni k istemu smotru;164 tako se tudi v časovnem zaporedju včasih odigra en dogodek za drugim, ne da bi to vodilo k nekemu skupnemu smotru. (101–102)
Gregor Pobežin
Sodobni bralec, ki navadno seže po Izokratovih delih šele potem, ko je prebral Demostenove govore, si včasih le stežka razloži Izokratovo edinstveno vlogo in pomen – najprej v grški, potem latinski in prek latinske v renesančni ter svetovni literaturi. Ta zadrega je stvar zornega kota: v stilističnem oziru Demosten bralca prej prevzame s svojim živim ognjem, medtem ko za Izokratov pripovedni slog neizpodbitno velja Nordenova ocena, da je njegov slog kakor podoba popolnega hladu, marmorglatt, aber marmorkalt – gladek kakor marmor, a tudi hladen kakor marmor (Norden 1923, 113). Toda v kontekstu govornikovega vpliva, ki je v Izokratovem primeru zajel še dosti širša področja kakor zgodovinopisje, je pomen, ki mu ga pripisuje literarna zgodovina, povsem upravičen.
Izokrat se je rodil leta 436 pr. Kr. v premožni atenski družini; oče Teodor, uspešen obrtnik, mu je lahko omogočil kakovostno izobrazbo in mladi Izokrat se je med drugim šolal pri Prodiku, Tejziji in Gorgiju165 ter pri kasnejšem zmernem oligarhu Teramenu166. Povezujejo ga tudi s Sokratovim krogom, o čemer smemo sklepati že na podlagi nekaterih antičnih virov, denimo Platonovega dialoga Fajdros, v katerem je omenjeno, da je Sokrat Izokratu že zgodaj napovedal bleščečo prihodnost bodisi govornika bodisi filozofa (res pa je Platon pričujoči govor napisal, ko je Izokrat že užival precejšnjo slavo).
V zadnjih letih peloponeške vojne je podjetje Izokratovega očeta propadlo in družina je bila ob vse premoženje, Izokrat sam pa se je bil tudi očitno prisiljen umakniti pred vladavino trideseterice; najverjetneje je pobegnil na otok Hios, kjer je po vsej verjetnosti poučeval govorništvo. Po ponovni vzpostavitvi demokracije se je vrnil v Atene in se zaradi neugodnega gmotnega položaja oprijel poklica logografa, tj. poklicnega pisca sodnih govorov po naročilu za zasebne pravdarje;167 s to dejavnostjo se je ukvarjal do najkasneje leta 393/92 in iz tega obdobja se je ohranilo šest govorov (govori 16–21, gl. spodaj). Leta 392 je v Atenah odprl svojo zasebno šolo, ki se je, čeprav je bilo treba plačevati šolnino,168 po programu bistveno razlikovala od dotedanjih podobnih sofističnih ustanov. Njegov učni program je bil predvsem zastavljen širše; v nasprotju s sofistično tradicijo poučevanja v Izokratovi šoli ni šlo zgolj za izgrajevanje govorniških sposobnosti, vendar tudi ni bila strogo spekulativna – v primerjavi z vsebinami v Platonovi akademiji je bil Izokratov pristop neprimerno dostopnejši in stvarnejši. Izokrat se je trudil predvsem za stvaren, zaokrožen izobrazbeni konglomerat, ki bi njegovim učencem služil kot orodje pri njihovem delovanju v praktičnem okolju,169 zato so bili deležni celovite, splošne izobrazbe (enkýklios paideía) in temeljitega spoznavanja moralnih načel. Šola je kmalu zaslovela in pritegnila učence iz vse Grčije ter izobrazila nekatere najvidnejše razumnike svojega časa, med njimi na primer zgodovinopisca Efora in Teopompa (gl. ustrezno poglavje), atidografa Androtiona,170 politika Timoteja171 idr. V času svojega pedagoškega delovanja se je Izokrat, ki ni maral sodnega govorništva (za kaj takega naj bi mu manjkalo samozavesti), posvetil predvsem pisanju političnih spisov, v katerih je ob stilistično izbrušenem pretresanju aktualnih političnih vprašanj oblikoval in manifestiral svoj politični credo (gl. spodaj).
Izokratovo zapuščino, ki poleg fragmentov obsega 21 v celoti ohranjenih govorov in devet pisem (vsa morda niso pristna), lahko razdelimo na vsebinske sklope – na sodne govore, epideiktične spise, spodbudne govore, dva eseja o vzgoji in politične spise.
Sodni govori so za predstavo o Izokratu manj pomembni; predstavljajo začetek njegovega literarnega ustvarjanja, ki pa je bil bolj ali manj prisiljen. Napisani so bili za zasebne pravdarje in za plačilo; Izokrat, ki je nekoliko zviška gledal na sodno govorništvo, na to svoje prvo obdobje literarnega delovanja kasneje ni bil posebej ponosen in se ga je menda nerad spominjal. Iz tega obdobja se je ohranilo šest govorov: Proti Lohitu, Proti Evtinu, Proti Kalimahu, O vpregi, Ajginski govor in Proti bankirju. Zelo zanimiv je govor O vpregi, napisan najbrž leta 397, ki ga je Izokrat sestavil za Alkibiadovega sina, Alkibiada mlajšega; slednji se je moral na sodišču zagovarjati pred tožbo atenskega meščana Tejzija, da si je Alkibiad starejši na olimpijskih igrah leta 416 nezakonito prisvojil konjsko četverovprego, menda last mesta Argos; govor je zanimiv predvsem zaradi obrambe značaja Alkibiada starejšega. Za Izokratov najboljši sodni govor sicer velja Ajginski govor (»ajginski« zato, ker je bilo sojenje v Ajgini in ne v Atenah, kar je edini primer pri tovrstnih sodnih govorih), ki je bil verjetno napisan v obdobju 393–390 in zaradi svoje stilistične izbrušenosti velja za zgled vzornega sodnega govorništva.
Od štirih Izokratovih epideiktičnih (tj. slavilnih, hvalilnih) spisov je dejansko le Evagoras »pravi« epideiktični spis – gre za hvalilni govor na čast kiprijskemu kralju Evagoru (435–374 pr. Kr.), ki ga je Izokrat verjetno napisal kmalu po Evagorovi smrti. Spisa Buziris in Helena sta pravzaprav retorični vaji na popularno mitološko temo,172 katerima je Izokrat želel pokazati, kako se je treba lotiti tovrstne literarne zvrsti, in sta kot taki torej kritika podobnih del Izokratovih predhodnikov oz. sodobnikov.173 Panatenajski govor je Izokratovo zadnje delo, ki ga je z vmesnimi prekinitvami pisal tri leta (s pisanjem je pričel v svojem 94. letu). Govor, v katerem je čutiti pojemanje stilistične in ustvarjalne moči, je obenem obračun in pregled lastnih dosežkov ter zgodovinski pregled in zagovor atenske zgodovine in ustave.
Dva eseja o izobrazbi, Proti sofistom in O izmenjavi imetja, sta poglavitni vir za poznavanje njegovega pedagoškega sistema. V govoru Proti sofistom, ki je verjetno ohranjen v okrnjeni obliki (22 poglavij, kolikor je ohranjenih, naj bi predstavljalo le uvodni del za nadaljnjo obdelavo uvodnih tez), je objavil svoje poglede na govorniško dejavnost in pedagoške principe, oboje skozi prizmo kritike sofistične retorično-pedagoške tradicije. Govor O izmenjavi imetja poleg mnogih avtobiografskih podatkov vsebuje nadaljnjo razlago in obrambo Izokratovih pogledov na pedagoške metode; svoja prepričanja in njihovo obrambo je Izokrat v tem govoru razvijal v okviru zagovora na premoženjskem procesu, katerega predmet je bilo vprašanje izmenjave imetja – antídosis.174
Izjemnega pomena so Izokratovi politični spisi, v katerih je razvijal svoj program grške enotnosti. Njegov prvi politični spis, Panegirik (Panegyrikós – »praznični govor«), ki ga je pripravljal celih deset let (objavil ga je leta 380), velja za njegov največji dosežek (gl. spodaj). V letih svojega pedagoškega delovanja se je Izokrat posvetil skoraj izključno politični esejistiki. Skupno je ohranjenih šest naslovov: poleg že omenjenega Panegirika še Platajski govor (Plataikós), Arhidam (Arkhídamos), Govor o Areopagu (Areopagitikós), Za mir (Perì eirénes) in Filip (Phílippos). Rdeča nit njegovih političnih razprav je sicer ideja panhelenizma, vendar se je v posameznih spisih (npr. v Platajskem govoru in Arhidamu) od te teme tudi oddaljeval in se posvečal drugim, ožje zastavljenim vprašanjem. Njegovi politični nazori so bili po mnenju nekaterih nekoliko naivni, toda označiti Izokrata za naivneža v svetu političnih idej je nekoliko prenagljeno. Kar zadeva idejo panhelenizma, vsekakor ni bil osamljen: njegove misli v Panegiriku niso bile nekaj povsem svežega, temveč prej »variacija na temo«, ki sta jo obravnavala že Gorgias in Lisija,175 namreč idejo o močni, enotni Grčiji, ki je svoje najsvetlejše trenutke doživela združena v vojni proti Perzijcem in ki bi morala znova preseči notranje, lokalne razprtije, če naj se zoperstavi grožnjam barbarov, zlasti Perzijcev. Ideji panhelenizma kot spontani kategoriji, kakršna se pojavlja v Panegiriku, se je Izokrat kmalu odpovedal in jo predelal ter preusmeril – tokrat v iskanje dovolj močnega posameznika, ki bi bil sposoben Grčijo združiti in ji vladati. V tem oziru je največ pričakoval od Filipa II. Makedonskega (vendar je imel v mislih tudi druge, npr. špartanskega kralja Agezilaja in Dionizija I. Sirakuškega) – po mnenju mnogih je bil prav Izokrat tisti, ki je Filipu vcepil v glavo idejo panhelenizma in ga prepričal v nujnost kampanje proti Perziji, vendar za takšne domneve manjka tehtnih dokazov. V določeni meri jih demantirajo že Izokratova pisma (brez katerih njegove politične esejistike ne moremo pravilno razumeti), zlasti drugo pismo Filipu, v katerem je izrecno zapisal, da po njegovem mnenju ni neposredno vplival na Filipove odločitve; poleg tega je bilo panhelenistično gibanje očitno dovolj močno, da je Filip v njem videl politično oporo za svoja dejanja.
V resnici se je Izokrat izkazal za dokaj pronicljivega in stvarnega misleca v političnih zadevah – vsekakor stvarnejšega od denimo Platona, katerega model idealno urejene države se je izkazal za pomanjkljivega, saj za nekatera vprašanja, npr. problem demografske politike (ki jo je Izokrat dobro razumel), ni ponudil ustreznih rešitev.176 Pravična ocena bi torej bila, da Izokrat s svojim programom ni bil ravno naiven, bil pa je idealist, katerega spisi so bili politični pamflet in oblika družbene kritike obenem. Njegova pričakovanja so bila v dani dobi pač previsoka, tako za množice kakor tudi za izredne posameznike; »izneveril« se mu je celo Filip: ko se ni odzval na pozive v njegovih pismih, se je Izokrat odrekel hrani in umrl v 98. letu starosti, kmalu zatem, ko je Filip porazil Atence v bitki pri Hajroneji (1. septembra 338).
Izokratov literarni in zgodovinski pomen je neizmeren. Ustvaril je model pedagoškega procesa, ki je postal jedro retorskega pouka v helenistični in kasneje v rimski dobi. Oblika te institucije je preživela vse do pozne antike in zgodnjega srednjega veka, njene osnovne ideje, ki so prek humanističnih piscev prodrle vse do nas, pa so s svojo vsebino postale eden od temeljev humanistične kulture.
V zgodovini grške umetniške proze velja za tistega ustvarjalca, ki se je s svojim izjemnim čutom za jezik dvignil na sam vrh izrazne popolnosti ter presegel celo svojega učitelja Gorgija. Njegov slog je čist in svež, brez nihanj k skrajnostim. Veliko pozornosti je namenil zgradbi: značilne so dolge, enakomerno grajene periode, obogatene z rabo figur (ki pa ni nezmerna), ter skrbno zaključene z raznolikimi metričnimi klavzulami. Izogibal se je zevu, ki je bil po njegovem mnenju popolnoma nezdružljiv z umetniško prozo. Pisal je v čisti atiščini, brez vratolomnega poigravanja z besedami, temveč je v celoti izkoriščal njihov izrazni potencial. Kolikšen je pravzaprav njegov pomen na področju umetniške proze, lahko zaslutimo že ob dejstvu, da so izrazna sredstva, ki jih je Izokrat tako rekoč institucionaliziral, nemudoma prešla v splošno rabo in postala popolnoma nepogrešljiva tako v grški kakor tudi v latinski prozi.
Pogosto sem se čudil sklicateljem prazničnih zborovanj in utemeljiteljem telovadnih tekmovanj, da so šteli telesne zmožnosti za vredne tako velikih nagrad, da pa tistim, ki so se v zasebnem življenju trudili za občo korist in so svoje duše tako izurili, da bi mogle koristiti tudi drugim, niso dodelili nobene nagrade.
Prav bi bilo, da bi zanje bolje poskrbeli; če bi namreč atleti postali dvakrat močnejši, kot so, bi drugi od tega ne imeli nobene koristi, če pa en mož doseže modrost, imajo lahko od tega korist vsi, ki hočejo biti deležni njegovih duševnih zmožnosti.
[...]
Menim, da so za večino dobrin zaslužni in največjih hvalnic deležni možje, ki so s svojimi telesi branili Grčijo, upravičeno pa se spominjamo tudi tistih, ki so živeli pred to vojno in so vladali v eni ali drugi državi. Ti so namreč izurili potomce, usmerili ljudske množice h kreposti in iz njih naredili hude nasprotnike barbarov.
Niso zanemarjali skupne blaginje, niso se z njo okoriščali, kakor da bi šlo za njihovo lastno blaginjo, niso je puščali vnemar, kakor da gre za stvar, ki zadeva druge, ampak so zanjo poskrbeli tako, kot da bi šlo za zasebno blaginjo, držali so roke proč od nje, kakor jih je treba od stvari, ki jim ne pripadajo; blagostanja niso presojali po denarju, ampak je za imetnika najzanesljivejšega in najlepšega bogastva veljal tisti, ki je s svojimi dejanji dosegel, da je užival največji sloves in je otrokom zapustil najvišji zgled.
Niso posnemali smelosti drugih in sami niso bili predrzni, ampak je bilo zanje hujše, da so bili pri sodržavljanih na slabem glasu, kot pa da so častno padli za državo, bolj so se sramovali državnih prestopkov, kot pa se možje dandanes sramujejo svojih lastnih.
Vzrok za to je bil, da so skrbeli za natančno in dobro uveljavljanje zakonov, ne toliko tistih, ki zadevajo zasebne pogodbe, kot pa tiste, ki zadevajo vsakodnevne opravke; vedeli so namreč, da dobri in pošteni ljudje ne bodo potrebovali številnih pisanih zakonov, ampak se bodo načelno dogovorili in se zlahka zedinili tako v zasebnih kot tudi v javnih zadevah.
Bili so politično zelo dejavni, tako da so se tudi strankarsko prepirali, vendar ne o tem, kateri bodo uničili druge in vladali preostalim, ampak kateri bodo prekosili druge v prizadevanjih za dobro države; zbirali so se tudi v političnih klubih, a ne zaradi lastnih oristi, ampak zavoljo koristi ljudstva.
Enako so urejali odnose z drugimi državami: Grke so spoštovali, ne pa jih prezirali, prepričani, da jim je treba poveljevati, ne pa jih tiranizirati; bolj so si želeli, da bi jih naslavljali z »voditelji« kot z »vladarji« in da bi jih imenovali »rešitelji«, ne pa »pogubitelji«; naklonjenost držav so si pridobivali z izkazovanjem dobrote, ne pa z nasilnim uničevanjem, dana beseda je takrat veljala več kot danes velja prisega; menili so, da se je treba dogovorov držati kot da gre za nujo, pri uveljavljanju oblasti niso bili tako prevzetni, kot so bili ponosni na preudarno življenje; bili so mnenja, da je prav, da je njihovo mnenje do šibkejših enako kot mnenje močnejših do njih samih, domača mesta so imeli za svoje države, Grčijo pa je bila zanje skupna domovina.
Gregor Pobežin
Demosten velja za največjega grškega govornika, saj je v svojem delu in osebi združil vse ideale grškega govorništva, ki ga je prignal do formalne popolnosti, a ne za ceno vsebine; po njem so se zgledovali in ga občudovali mnogi kasnejši rodovi govornikov in teoretikov, ga preučevali in se ga celo »učili na pamet«.
Rodil se je leta 384 pr. Kr. v premožni atenski družini (oče je vodil uspešno obrt). Ko je bilo Demostenu sedem let, mu je umrl oče, ki je družinsko premoženje zaupal v upravljanje trem skrbnikom (svojima bratoma in družinskemu prijatelju); le-tem je uspelo do Demostenovega osemnajstega leta z malomarnim ravnanjem spraviti očetovo obrt na kolena in zapraviti skoraj celotno imetje, zato je pri osemnajstih letih proti njim vložil odškodninsko tožbo. Pravdanje za odškodnino se je brez uspeha vleklo tri leta, toda Demosten, ki se je verjetno že v tem času učil govorniške obrti pri Izaju,178 je leta 363 uspešno nastopil v zasebni tožbi proti svojim skrbnikom. Kljub temu sta minili še dve leti, preden si je v sodnih poravnavah izboril – verjetno majhne – ostanke očetovega premoženja. Gmotni položaj ga je prisilil v logografsko obrt,179 v kateri si je prislužil tolikšen sloves, da mu je bila celo zaupana služba v »javnem tožilstvu« – napisal je več govorov za javne pravde proti različnim posameznikom, s katerimi pa, razen v redkih primerih, ni sam nastopal.
Demosten se je kmalu spustil tudi v državniške vode, vendar logografske dejavnosti tudi kasneje ni povsem opustil (zadnji zasebni sodni govor, Proti Dionizodoru, je sestavil še v letu 323/22). Njegovi politični začetki naj bi bili precej neuspešni (zaradi govorne napake in telesne hibe ga občinstvo ni najbolje sprejelo, vendar je te pomanjkljivosti sistematično odpravil); kot politik je zaslovel šele po letu 351, ko je nastopil s prvim govorom proti Filipu II. Makedonskemu.180 Demostenova politična kariera je pravzaprav potekala v znamenju upora proti Filipovi ekspanziji; v Filipu je (upravičeno) videl grožnjo za grški svet, še posebej za Atene, ki so bile Filipu trn v peti še od tedaj, ko so se Atene postavile na stran Filipovega tekmeca za makedonski prestol, Argeja. Ko je leta 359 zasedel prestol, je Filip pričel z intenzivno ekspanzivno politiko; potem ko je z zmago nad Iliri (358) utrdil svojo oblast nad severnimi makedonskimi pokrajinami, se je obrnil proti Atenam in začel polagoma vdirati v prostor tradicionalno atenskih političnih in gospodarskih interesov: zavzel je Amfipolis in Pidno (357), Potidajo (356) nato anektiral Trakijo in zatem še Tesalijo. Leta 351, ko Filip sicer še ni neposredno ogrožal Aten, vendar je med svojimi akcijami že nevarno prodrl do Hersoneza in ogrožal Olint, s katerim so Atene leta 352 sklenile zavezništvo, je Demosten v govoru Za svobodo Rodošanov (Perì tês Rhodíon eleutherías) prvič opozoril na grožnjo, ki jo je za Atene pomenila Filipova ekspanzija. S prvo Filipiko, tj. govorom proti Filipu, pa se je tega leta (351) začela vrsta pomembnih govorov, naperjenih proti Filipovi nasilni imperialistični politiki, s katerimi je Demosten postal ena osrednjih osebnosti protimakedonske struje v Atenah, namreč skupina treh govorov, ki jih imenujemo Filipike 181 in skupina treh Olintskih govorov. V prvi Filipiki je Demosten spodbujal Atence, naj se otresejo trenutnega mrtvila in se aktivno zoperstavijo Filipovim interesom. To je bilo po njegovem mogoče z učinkovito vojaško intervencijo; ob natančnem pregledu stroškov in razpoložljivih sredstev je predložil ustrezno strategijo, katere ključni element je samoiniciativna, mobilna stalna armada, sestavljena iz državljanov, ne najemniških vojakov, kar bi omogočilo učinkovitejši nadzor nad razmerami v vojski.
S prvo Filipiko Demosten ni dosegel želenega učinka; Atene so v svoji politiki do Filipa ostajale neodločne – vse do naslednje krize, ki je izbruhnila leta 349, ko je Filip napadel in osvojil nekaj halkidiških mest ter začel znova neposredno ogrožati Olint. Olinčani so za pomoč zaprosili svoje zaveznike v Atenah in Demosten je tedaj nastopil s tremi kratkimi in jedrnatimi Olintskimi govori, v katerih se je zavzel za podporo Olintu. Atence je spomnil na njihovo nekdanjo javno zavest in slavo ter jo primerjal s tedanjo neodločnostjo; zopet jih je pozval, naj gredo sami na vojsko in se ne zanašajo na najemniške vojake – po njegovem mnenju ne bi smeli čakati na Filipove poteze, temveč bi morali kreniti nadenj z učinkovito, motivirano vojsko. Obenem se je zavzemal za preusmeritev sredstev, namenjenih za javne prireditve (theoriká), v vojaške namene, vendar s tem predlogom ni prodrl (atenska skupščina ga je ob Demostenovih vztrajnih prizadevanjih podprla šele leta 340). Kljub mlačnemu razpoloženju v Atenah je Demostenu uspelo doseči, da je mesto trikrat poslalo obleganemu Olintu vojaško pomoč, vendar brez uspeha: Olint je, tudi po zaslugi izdaje, leta 348 padel v roke Filipu, ki je mesto razdejal, preživele prebivalce pa zasužnjil.
Leta 346 je stopil v veljavo t. i. Filokratov182 mir; premirje je bilo sklenjeno na osnovi trenutnega stanja (status quo), s čimer so Atenci sicer obdržali svoja ozemlja, vendar tudi Filipu priznali njegove dotedanje osvojitve. Filip kljub temu ni miroval. Znova je začel prodirati v Grčijo in še istega leta (346) je slavil pomembno zmago; osvojil je Fokido, s katero je imel neporavnane račune še iz tretje »svete vojne«183 (355–352), in prevzel njeno mesto v delfski amfiktioniji (zvezi dvanajstih grških mest, ki so zagotavljale varnost delfskemu preročišču). Atene, kjer je Filipovo ravnanje sicer sprožilo val ogorčenja (Demosten je ob tej priložnosti nastopil z govorom Za mir, v katerem se je opredelil za miroljubno politiko), so vse to spremljale razcepljene na dve »stranki«: zelo močna filomakedonska stranka, ki se je zbrala okrog politika Evbula in govornika Ajshina, si je prizadevala za zavezništvo s Filipom; zlasti po zaslugi Ajshina, ki je z navdušenjem poročal o Filipovi naklonjenosti atenskim interesom, se Atene niso odzvale na fokidske klice na pomoč. »Protimakedonska« stranka, katere srce so bili govorniki Demosten, Hiperejd in Likurg, se je zavzemala za upor proti Filipu. Ta je kljub določilom mirovne pogodbe nadaljeval z osvajanji v Grčiji in začel s podporo Argosu in Meseniji ogrožati Šparto. Ob tej priložnosti se je Demosten udeležil odposlanstva v mesta na Peloponezu, da bi jih opozoril na perfidnost Filipove politike; Filip je protestiral po svojem odposlancu v Atenah, vendar je Demosten njegove očitke zavrnil v drugi Filipiki (344), v kateri je znova razkrinkal njegove načrte. Ob očitnih kršitvah mirovne pogodbe je v Atenah zavrelo; v vsesplošnem ogorčenju je bil Filokrat kot posrednik pri mirovnem sporazumu obsojen na smrt, vendar je še pravočasno pobegnil v izgnanstvo. Demosten je proti Ajshinu, ki se je kompromitiral s svojo naklonjenostjo Filipu, nastopil z govorom O lažnem poslanstvu (Perì tês parapresbeías), v katerem ga je obtožil prejemanja podkupnin od Filipa in lažnega poročanja o njegovih namerah, vendar obtožbe ni dosegel (Ajshin je bil oproščen z neznatno večino glasov).
Demosten se je zdaj začel zavzemati za prekinitev mirovne pogodbe, ki jo je Filip že očitno kršil. Leta 341 je nastopil z govorom O dogodkih na Hersonezu (Perì tôn en Khersonéso)184 in s tretjo Filipiko. Ko je govoril Filipiko, je Filip že resno ogrožal Hersonez in Bizanc, vse bolj pa se je pomikal tudi v Evbojo. V vrhunskem, globoko doživetem in resnobnem govoru je Demosten svoje sodržavljane pozval k uporu proti Filipu: zdaj mora biti vsem jasno, da so naslednje Atene – Makedonija je nevarnejša, kakor je bila nekoč Šparta. Atenam v imenu nekdanje slave ne preostane nič drugega kot vojaška intervencija in organizacija protimakedonske koalicije. S tem govorom je Demosten dosegel pomembno politično zmago: leta 340 je bila dejansko ustanovljena protimakednoska zveza mest in otokov, v kateri so se znašli mnogi nekdanji sovražniki, poleg tega pa je Demostenu končno uspelo izposlovati odlok o preusmeritvi sredstev za javne prireditve v vojaške namene.
V začetku je zveza uspešna: skupni vojaški kontingent pod poveljstvom atenskega vojskovodje Kalija uveljavlja interese zveze v Evboji in Eretriji ter osvoji nekaj tesalskih mest. Obenem Bizanc z atensko pomočjo uspešno kljubuje Filipovim poskusom obleganja (339), s čimer Atene ohranijo svoje trgovske poti v Črnem morju.
Leto 338 je za Grčijo usodno: pokoplje jo prav njena lastna politična nespretnost, proti kateri se je Demosten vseskozi bojeval. Leta 339 je na skupščini delfske amfiktionije atenski predstavnik Ajshin zahteval finančno kazen za mesto Amfizo, ki je proti določilom obdelovala Apolonu posvečeno ravnico v Krizi. Ker Amfiza globe ni mogla poravnati, jo je amfiktionija sklenila izterjati s silo – in na pomoč poklicala Filipa.185 Filip se je pozivu rad odzval: leta 338 je vdrl v Grčijo, razdejal Amfizo in nato zavzel Elatejo, strateško pomembno točko na prometni povezavi med južno in severno Grčijo. S tem mu je bila odprta pot do Teb in Aten. Demostenu še enkrat uspe organizirati oborožen upor in 24. avgusta 338 pride do spopada med vojsko zaveznikov in Filipom pri Hajroneji v Bojotiji (udeleži se ga tudi Demosten), vendar zveza doživi hud poraz; Grčija je prisiljena sprejeti mir po meri zmagovalca, toda Atene izposlujejo razmeroma ugodno mirovno pogodbo.
V Atenah tudi po Filipovi smrti (336), ko je postalo jasno, da bo Filipov naslednik Aleksander nadaljeval z očetovo politiko, ni nehalo vreti. Promakedonska stranka je na vsak način skušala obračunati z Demostenom, ki tudi po porazu pri Hajroneji ni izgubil ugleda (zaupan mu je bil celo pogrebni govor v čast padlih, ki pa se žal ni ohranil). Leta 330 se je Ajshin posredno lotil Demostena z obtožnico proti Ktezifontu, češ da je bil njegov predlog (Ktezifont ga je bil podal pred šestimi leti), naj se Demostenu za zasluge v uporu proti Filipu podeli zlati venec, nezakonit. Demosten je sestavil govor z naslovom O vencu (Perì toû stephánou), ki danes velja za njegovo največjo mojstrovino. V govoru, ki je po vsem sodeč njegovo najdaljše delo (trajal naj bi kar štiri ure), je ob pregledu novejše atenske zgodovine razvil bleščečo apologijo svoje politične poti, Ajshinovo obtožnico, ki je bila po tehnični plati verjetno upravičena, pa je spretno obrnil proti tožniku samemu. Govor je požel tolikšen uspeh, da je bil Ajshin prisiljen pobegniti na Rodos, kjer je ostal do smrti. Demostenov ugled je nato v letih 324/23 zmanjšala vpletenost v finančni škandal; obtožen je bil prejemanja podkupnine od Aleksandrovega tajnika Harpala, ki si je prisvojil okoli 700 talentov, nato pa prebegnil v Atene; Demosten je bil na procesu obsojen na globo 50 talentov. Ker vsote ni mogel plačati, je pobegnil iz Aten.
Po Aleksandrovi smrti (323) se Grčija vnovič upre. Demostena pokličejo domov, kjer pomaga organizirati novo protimakedonsko zvezo. Zveza že naslednje leto v Tesaliji doživi polom in Aleksandrov naslednik, Antipater, njegov nekdanji general, zahteva, naj mu izročijo vodje vstaje. Demosten se je zatekel v Pozejdonovo svetišče na Kalavriji, majhnem otoku ob argolidski obali. Tam je, tik preden so ga dohiteli Antipatrovi vojaki, zaužil strup in si vzel življenje.
Tako ne govorim zato, ker bi vam hotel nasprotovati: saj nisem nespameten, da bi se s kom prepiral brez prave koristi. Vendar pa sem mnenja, da si mora pošten državljan prizadevati za občo dobrobit pred govorniškim priznanjem; kolikor vem, nemara pa je znano tudi vam, so se nekdanji govorniki, ki jih dandanašnji nastopajoči vsevprek hvalijo, se pa po njih ne zgledujejo, ravnali ravno po teh državniških načelih. Govorim seveda o slavnem Aristidu, o Nikiju, o svojem soimenjaku187 in o Periklu.
Odkar so se pojavili ti govorniki, ki vas sprašujejo »Kaj bi radi?«, »Kako naj glasujem?«, »S čim vam ustrežem?«, so koristi države potisnjene v ozadje na račun trenutnih želja in pričakovanj. Tako pač je; in takšno stanje je za vas sramotno, njim pa koristi.
Premislite, Atenci, kakšna so bila izjemna dejanja preteklih dni in kaj smemo imenovati »izjemno« v našem času. Na kratko bom povedal, kar si že lahko mislite: za uspeh se vam ni treba ozirati po tujih zgledih, temveč po lastnih, domačih. Našim očetom, ki se jim govorniki niso tako prilizovali in jim laskali, je namreč poslušno sledil ves grški svet,188 v zakladnico na Akropoli se je steklo več kakor tisoč talentov in tudi kralj tiste dežele tam189 jim je bil poslušen, kakor se za barbara spodobi v odnosih z Grki. Na bojnem polju so v bitkah, ki so jih samí vojevali190 bodisi na kopnem bodisi na morju, pustili številna čudovita znamenja zmage. In edini vseh ljudi so s svojimi dejanji za seboj zapustili sloves, ki je nad vsako zavistjo.
V tem torej je bil njihov pomen za vse grštvo; sami pa lahko vidite, koliko so veljali doma, tako v zasebnem kakor v javnem življenju. Iz državnih sredstev so postavili toliko lepih, tako čudovitih templjev in toliko daritev bogovom, da tega nihče poznejših rodov ne upa preseči. Zasebno pa so bili tako zmerni in tako zelo predani duhu ustave, da hiši Aristida in Miltiada ter hiše drugih odličnih mož tistega časa, kakor lahko sami vidite, niso nič razkošnejše od sosedovih. Z državnimi zadevami se torej niso ukvarjali zavoljo osebnih koristi, temveč iz prepričanja, da morajo prispevati k skupni blaginji. Seveda, s svojo nesebičnostjo do Grkov, s svojim pobožnim spoštovanjem bogov in s čutom za medsebojno enakost so državo pripeljali do blagostanja.
Tako je bilo torej, ko so državo vodili možje, o katerih sem govoril.191 In kakšno je stanje v našem času, po zaslugi naših vrlih voditeljev? Je morda enako? Je vsaj podobno? Smo mar … ne, naj niti ne govorim o drugih zadevah, čeprav bi imel marsikaj povedati; saj lahko sami vidite, kako je bilo – da ga ni bilo, ki bi se mogel kosati z nami: Lakadajmonci so bili izčrpani,192 Tebanci so bili vpleteni v vojno,193 drugega mesta pa ni bilo, ki bi se nam za prevlado moglo postaviti po robu. Lahko bi bili gospodarji lasne usode in razsodniki v tujih zadevah obenem, toda namesto tega smo bili oropani svojih ozemelj, brez vsake potrebe smo potrošili več kakor 1500 talentov, zavezništva, ki smo jih sklenili v vojni, so naši voditelji v miru zapravili, in tega mogočnega sovražnika,194 ki se pripravlja na vojno, smo si naprtili po lastni krivdi. Če ni tako, naj kdo pride sem in pove, kako se je sicer Filip dokopal do svoje moči, če ne ravno z našo pomočjo.
[...]
Povsem nemogoče je pri ljudeh, katerih dejanja so nizkotna in neznatna, pričakovati ponosnega in velikega duha; človekova prizadevanja namreč nujno odsevajo njegov značaj. Pri moji veri, ne bi se čudil, če bi jih jaz, ki opozarjam na vse te pomanjkljivosti, od vas bolj skupil kakor tisti, ki so jih zakrivili. Pri nas namreč ni mogoče o vseh stvareh spregovoriti enako odkrito; celo čudim se, da ste mi do sedaj sploh pustili do besede.
Če se boste torej vsaj tokrat otresli te otopelosti in se hoteli bojevati ter ravnati tako, kakor se za vas, Atence spodobi, če boste pristali na to, da bi presežna denarna sredstva195 namenili za prizadevanja k uspehom zunaj države, potem, Atenci, boste morda, morda res dosegli nekaj velikega, nekaj pomembnega, in boste končno opravili s tem drobižem, ki spominja na živež, kakršnega [bolnikom] predpisujejo zdravniki. Tista dieta je premalo za okrevanje, obenem pa odlaga smrt; podobno je s tem denarjem, ki ste ga deležni – ni ga dovolj, da bi od njega imeli kako korist, odpovedati pa se mu tudi ne morete in poiskati kaj drugega. Ne, ta sredstva le poglabljajo vašo otopelost.
Sedaj boste vprašali: »Mar imaš v mislih mezde za vojsko?« Da! In ne le to, v mislih imam tudi takojšnjo uvedbo splošne državljanske obveznosti, tako da bodo vsi, ki prejemajo delež iz državne blagajne,196 na voljo državi, kjer ga bo potrebovala. Če bo mogoče ohranjevati mir, bo za vsakogar bolje, da ostane doma, daleč od skušnjav, v katere bi ga utegnilo pahniti pomanjkanje. Če pa bi nastopile razmere, kakršne vladajo sedaj, naj proti plačilu iz istih državnih sredstev prime za orožje, kakor mu narekuje dolžnost do domovine. Tisti med vami, ki so prestari za vojaško službo, bodo po potrebi opravljali nadzorniška in oskrbniška dela, za kar naj po istih merilih prejemajo dohodek, ki ga sedaj prejemajo, ne da bi bili državi v korist.
Skratka, ne da bi bistveno povečal ali zmanjšal porabo sredstev iz državne blagajne, sem odpravil zmedo197 in v državi vzpostavil red: red, ki ga zagotavlja moj predlog odločbe o pobiranju dajatev, o urejanju vojaških in sodnih služb, ter o splošni državljanski obveznosti vsakega posameznika, skladno z njegovo starostjo in trenutnimi potrebami.
Jaz nisem nikoli predlagal, naj mezde delavcev razdelimo med brezdelneže; prav tako ni bila moja zamisel, naj tu posedamo v brezdelju in pomanjkanju, medtem ko čakamo novic, da so plačanci nekega nebodigatreba izbojevali zmago. Ampak to se trenutno dogaja. Ničesar ne očitam tistemu, ki za vas opravlja vaše delo; toda po mojem mnenju bi morali vi sami opraviti to, za kar drugim plačujete nagrado, ker je to le v vaše dobro. Nikar ne smete zavreči časti, ki so jo skozi mnoge preslavne pasti in nevarnosti izgrajevali in jo vam zapustili vaši predniki.
Vsakdo izmed Grkov in vsi barbari vedo, da bi Tebanci, pa Lakedajmonci, ki so bili pred njimi velesila, ter perzijski kralj z veseljem in vso hvaležnostjo pustili Atenam, da si vzamejo, kar hočejo, da obdržijo vse, kar imajo, ko bi le hotele popustiti in se odpovedati prvaštvu med Grki. Toda za tiste, ki so bili Atenci, se zdi, je bila takšna popustljivost proti njihovim postavam, nekaj tujega in nenaravnega.
To mesto se je od nekdaj upiralo vsem poskusom, da bi ga privabili pod varno okrilje sužnosti nasilnežev199 in krivičnikov; na vse veke je vztrajalo in tvegalo v borbi za prvaštvo, za čast in slavo. Te lastnosti se vam zdijo tako plemenite, tako prikladne vašim značajem, da tudi tiste svoje prednike, ki so se s tovrstnimi dejanji najbolj odlikovali, še vedno opevate. In prav je tako. Le kdo ne bi občudoval odločnega poguma mož, ki so raje kljubovali in zapustili deželo in mesto,200 kakor da bi se morali ukloniti? Ki so si za poveljnika izbrali Temistokla, ki jih je prepričal v odhod, Kirsila pa, ki jim je svetoval poslušnost, kamenjali do smrti? Da, celo njegovo ženo so vaše žene potolkle s kamenjem. Atenci tedaj niso iskali državnika ali poveljnika, ki bi jih popeljal v sužnost; celó življenje jim je pomenilo nekaj le, če bi lahko živeli svobodni.
Vsakdo se je namreč imel za sina ne le svojega očeta in matere, temveč tudi sina svoje domovine. Je sploh kakšna razlika? Pač, tisti, ki misli, da se je rodil le svojim staršem, bo kvečjemu čakal, da se mu izteče odmerjena doba in da pride neizogibna smrt. Ta pa, ki je tudi sin svoje domovine, bi raje hotel umreti, kakor da bi morala trpeti sužnost, kajti ponižanja in krivice, ki bi jih bil deležen v zasužnjenem mestu, bi se mu zdele strašnejše kakor smrt.
Če bi hotel trditi, da sem vas jaz sam navdal s ponosom vaših prednikov, bi lahko to povsem upravičeno zavrnili. Ne – pokazati vam hočem, da so ta načela vaša načela in trdim, da je ta duh vel v tem mestu že daleč pred mojim časom ...
124. W. H. Walsh, Plato and the Philosophy of History: History and Theory in the Republic, History and Theory 2/1, 1962, str. 3–16.
125. Dialoga se imenujeta po osebah, ki imata v njiju glavno besedo. Timaja, pitagorejca iz Lokrov v Italiji, poznamo le iz tega vira in je morda izmišljena oseba. Kritias pa je bil Platonov sorodnik po materi in član trideseterice, ki je l. 404 pr. Kr. v Atenah za kratek čas vzpostavila (zelo represivno) oligarhijo. Srečali smo ga že v izboru iz Ksenofontove Grške zgodovine.
126. Pri imenih za vrste državnih ureditev uporabljam sodobnejše oblike na -kracija, ker se je npr. pojem »atenske demokracije« v slovenskem prostoru že povsem uveljavil. Zaradi doslednosti posodabljam tudi navedke iz slovenskega prevoda Države, tako da nadomeščam -kratija s -kracija, »tiranida« pa s »tiranija«.
127. Vladarji naj poskrbijo, da bodo med čuvarji v širšem smislu med seboj imeli otroke le najboljši pripadniki, in sicer le v določeni (tj. najprimernejši) starostni dobi. V čuvarskem stanu naj bi obdržali samo otroke, ki bodo plod takih zvez in ki bodo tudi sicer ustrezali njegovim standardom.
128. The Republic of Plato, prevod, uvod in opombe Francis Macdonald Cornford, New York – London, 1945, str. 53.
129. Pač pa je ta misel izražena v dialogih Timaj (glej izbor) in Kritias (glej sledeči odlomek iz opisa Atlantide, začetek 4. poglavja): »V tistih časih so deželo naseljevali različni sloji prebivalcev, ki so se ukvarjali z rokodelstvom in obdelovanjem zemlje. Razred vojščakov, ki so ga ločili božanski heroji že v samem začetku, pa je živel posebej. Na razpolago so imeli vse potrebno za življenje in urjenje, nihče izmed njih pa ni imel osebne lastnine, saj je bilo vse v skupni lasti. In niti za trenutek niso pomislili, da bi od ostalih prebivalcev zahtevali več, kot je bilo potrebno. Opravljali so vse naloge, za katere smo že prej rekli, da so bile naloge čuvarjev. (Opomba N. G.)
130. Zanimivo je, da Walsh izrecno poudarja, kako se lomijo kopja samo ob osmi in deveti knjigi in kako nihče ne pomisli, da bi opisu nastanka države v drugi knjigi pripisal zgodovinskost.
131. Ideal mešane ustave je povzel tudi Aristotel, pod vplivom njegovih idej (morda prek dela njegovega učenca Dikajarha) pa Polibij in nato Ciceron; ta je imel posreden vpliv na sestavo ameriške ustave.
132. To dejstvo izpostavi tudi Raymond Weil v delu L' »archéologie« de Platon (1959). Opozori, da Platon seveda nikoli ni zgodovinar v današnjem in niti v antičnem pomenu besede (le redki, denimo Polibij, so mu priznavali vrednost na tem področju), saj mu gre za iskanje višje resnice in zakonitosti, ki jim po potrebi prikroji dejanske podatke, da pa je bil s tedanjimi zgodovinskimi metodami očitno dobro seznanjen. V nasprotju z Državo in Državnikom, kjer je mitološki nadih zelo očiten, namreč v Timaju in Kritiu zgodbo vešče podpre s »zgodovinarskim« pristopom (sklicevanjem na vire in podobno). Posebno mesto pa gre Zakonom, saj so tisto delo, v katerem preide od opisovanja mitov in mitičnih časov k pravi zgodovini, ki jo lahko preverjamo in obravnavamo kot tako brez načelnih zadržkov. – Weil tudi opozarja, da je Platonov pristop sicer nezgodovinski, kar se tiče podatkov, da pa je razvil načine gledanja, ki jih lahko imenujemo zgodovinske: sem bi sodil njegov pojem »totalne« zgodovine, ki obravnava posameznika, državo in kozmos (1959, 52–53).
133. Pripovedovalec v prvi osebi je Sokrat.
134. Platonov brat, eden od sogovornikov.
135. V sedmem poglavju primerja Sokrat brezdelnega človeka, ki le zapravlja denar, s trotom. Toda za razliko od čebeljih trotov, ki so vsi brez žela, je med ljudmi tudi nekaj takih, ki imajo mogočna žela; tisti brez žela postanejo v starosti berači, tisti, ki jih imajo, pa zločinci.
136. Odlomke iz dialogov Kritias in Timaj je prevedla Jera Ivanc po oxfordski izdaji (gl. v bibliografiji).
137. Atenski državnik in reformator ustave (sredina 7. stol.–sredina 6. stol. pr. Kr.), dober prijatelj Kritijevega pradeda.
138. R. Cantarella, Grška književnost, 14. izdaja, prevod Milko Rener, Trst 1964, str. 289, 296.
139. Rackham v uvodu k Politiki 1950, xi–xii.
140. Prevod in opombe G. Pobežin.
141. To je kritika v prejšnjem poglavju navedenega Platonovega odlomka iz 8. knjige Države o vzrokih, zakaj iz oligarhije nastane demokracija. Razvidno je, da hoče Aristotel izhajati iz dejanske zgodovine, saj opozarja na vrsto izjem, na množico drugih vzrokov, ki lahko botrujejo revoluciji, in na dejstvo, da imata obe omenjeni ureditvi tudi mnoge podvrste.
142. Možen prevod bi bil tudi »se zatekajo k novostim ali celo novotarijam«, kar bi morda poudarilo pejorativni prizvok glagola v izvirniku (kainotomeîn – 'na novo rezati, spremeniti'), ki bi v tem pomenu ustrezal latinskemu novare – 'prevračati, rovariti'. (Opomba G. P.)
143. Na tem mestu je nekaj besed najbrž izgubljenih. (Opomba G. P.)
144. Aristoteles, Nikomahova etika, prevod in opombe Kajetan Gantar, Ljubljana 1994 (Filozofska knjižnica, zv. 38), str. 328.
145. M. Grant, Greek & Roman Historians: Information and Misinformation, London – New York 1995, str. 59.
146. A. Lesky, Geschichte der griechischen Literatur, 2. izd., Bern – München 1963, str. 613.
147. R. Bratož, Grška zgodovina, Ljubljana 1997, str. 94.
148. R. Weil, L' »archéologie« de Platon, Pariz 1959 (Études et commentaires 32), str. 10.
149. Atenski zakonodajalec iz 7. stol. pr. Kr., ki je prvi zapisal veljavno pravo; znan po krutih kaznih, ki jih je določal za prestopke. V resnici ni spreminjal obstoječe ustave.
150. Atenski državnik in pesnik (od okoli 640 do okoli 560 pr. Kr.). Odpisal je dolgove, zaradi katerih so revni ljudje prihajali v sužnost, in spremenil ustavo. V poeziji je izražal svoje nazore o osebnih in političnih zadevah.
151. Izbrani odlomek je zaključek zgodovinskega pregleda, ki sestavlja prvi del spisa. Vsebuje povzetek enajstih ustavnih reform v atenski zgodovini, ki so bile v delu obravnavane. Temu sledi prikaz atenske ustave ob času pisanja.
152. Mišljena je vrnitev tistih, ki so bili izgnani med režimom trideseterice.
153. Legendarni prednik Joncev, po katerem naj bi ti dobili ime.
154. Grško besedilo je na tem mestu precej dvoumno; pričujoči prevod skuša ponazoriti, da je Aristotel prvo ustavno ureditev štel le kot izhodišče za enajst sledečih ustavnih sprememb. (Opomba G. P.)
155. Legendarni atenski kralj in »narodni« junak, ki nastopa v mnogih zgodbah (na primer v zgodbi o Minotavru).
156. Leta 411, ko je šlo Atenam v peloponeški vojni slabo, je njihova demokracija začasno propadla in dejansko oblast je imel »svet štiristotih«. Njihova vlada pa se je zaradi vrste neuspehov končala že čez kake štiri mesece.
157. Med diktaturo trideseterice je skupina atenskih političnih emigrantov zavzela Filo (mesto v Atiki) in Pirej (atensko pristanišče) ter premagala vojsko trideseterice. V Atenah so trideseterico odstavili in namesto nje izbrali deset državljanov, ki naj bi dokončali vojno. Toda zmagali so emigranti in prevzeli oblast, omenjenih deset pa so nadomestili z drugim kolegijem desetih ljudi zmerne politične usmeritve. Zatem (leta 403) je prišlo do sprave in vrnitve ljudi iz File ter Pireja.
158. Prevod in opombe K. Gantar.
159. Atenski politik (okoli 450–404). Bil je sposoben, a egocentričen, in njegova politika v peloponeški vojni je Atenam večkrat zelo škodila (potegoval se je na primer za vojaško ekspedicijo na Sicilijo, kjer so Atenci potem doživeli strahoten poraz).
160. Jambski pesniki so v pesmih sramotili svoje sodobnike. To so sicer prvotno (v 5. stoletju) zelo pogosto počeli tudi grški komediografi (npr. Aristofan), toda Aristotel opisuje položaj v svojem času, ko je stopil v ospredje drug tip komedije; ta je prikazovala tipe človeških značajev, pogosto z govorečimi imeni.
161. Pravzaprav gre večinoma za imena junakov iz mitoloških zgodb, a Grki niso ostro ločevali zgodovine od mita.
162. Agaton (okoli 440–400 pr. Kr.) je bil priljubljen in inovativen atenski tragični pesnik. Podrobnosti o omenjeni drami nam niso znane, pa tudi sicer se je od njegovega obsežnega opusa ohranilo le osem naslovov tragedij in nekaj krajših fragmentov.
163. Torej je Aristotel pod »zgodovino« razumel prej »kroniko«. Kot opozarja Gantar (1982, 22–25), je seveda naloga sodobnega zgodovinarja, razkrivati vzročne povezave med dogodki in silnice v zgodovini, ne pa le nizati dejstva. Še več, to nalogo si je zastavil že Tukidid, ki se je rodil nekaj deset let pred Aristotelom. Toda iz neznanega vzroka ga Aristotel nikjer ne omenja; kot zgodovinarja pa poimensko omenja Herodota, čigar delo je res sestavljala vrsta zgodb.
164. Bitki sta se odigrali istega leta (tj. 480) in po Herodotu (7,166) celo istega dne. Toda, kot opozarja Gantar, »ta primer ni ravno najbolj posrečeno izbran, kajti, kot trdijo nekateri antični zgodovinarji (Eforos, Diodor), so bili Kartažani in Peržani zavezniki in so zato namenoma istočasno udarili po Grkih, eni pri Salamini, drugi na Siciliji, pri čemer so imeli skupen smoter: podjarmljenje Grčije« (1982, 147–148).
165. Prodik (Pródikos) je bil grški filozof in sofist s Keosa, Tejzias (Teisías) pa učitelj retorike iz Sirakuz, ki skupaj s Korakom velja za utemeljitelja sodnega govorništva. Gorgias je bil grški filozof in govornik iz Leontinov na Siciliji, eden najvplivnejših sofistov, ki je pomembno vplival na razvoj atiškega govorništva.
166. Po sklenitvi miru v peloponeški vojni l. 404 eden od tridesetih tiranov; zaradi svojih zmernih političnih nazorov je prišel navzkriž s skrajnim oligarhom Kritiom, ki ga je dal usmrtiti.
167. Razlikovati moramo med logografi – prvimi zgodovinopisci (gl. poglavje »Mitologija« in »Arhajsko in klasično zgodovinopisje«) in logografi – poklicnimi pisci govorov. Slednji so zlasti v Atenah po naročilu pisali sodne govore; med najuspešnejšimi sta bila Lisija in Demosten (gl. ustrezno poglavje).
168. Za približno štiri leta šolanja je bilo treba odšteti deset min, tj. 1000 drahem (za ustrezno predstavo o tem znesku velja omeniti, da je izurjen težaški delavec ob koncu 5. stoletja zaslužil drahmo na dan oz. ne več kakor 300 drahem na leto).
169. Kje naj bi bilo to praktično okolje, tudi Izokrat sam ni ravno natančno opredelil, vendar je zlasti iz njegovih političnih spisov jasno, da je imel v mislih predvsem javno, politično življenje.
170. Gl. poglavje »Arhajsko in klasično zgodovinopisje«.
171. Uspešen atenski politik iz 4. stol. pr. Kr.; imel je velike zasluge za širitev druge atiške pomorske zveze in uspešno kampanjo proti Perzijcem, v kateri je Perzijcem odvzel Samos in razširil atensko vladavino.
172. Buziris je bil bajeslovni egipčanski kralj, ki ga je ubil Herakles, Helena pa je bila slovita lepotica, katere ugrabitev je sprožila trojansko vojno.
173. Mitološka tematika je bila v enkomičnih spisih zelo priljubljena: v spisu Buziris, denimo, Izokrat odgovarja grškemu govorniku Polikratu (440–370), ki je poleg Hvalnice Buziridu napisal še vrsto podobnih spisov, med drugim tudi spis Helena ipd. Trojanska Helena je bila sploh popularen motiv, ki ga je v antiki (pa tudi kasneje) obdelala cela vrsta piscev.
174. Antídosis (»izmenjava imetja«) je bila skrajni ukrep v premoženjskem sporu, ki ga je sprožil atenski državljan ob vprašanju dolžnosti liturgije. Bogati meščani so bili dolžni prevzeti določene obveznosti do države v obliki izrednih davščin; kdor je menil, da mu je bil odmerjen prevelik delež, je lahko pozval po njegovem mnenju bogatejšega državljana, naj prevzame njegove obveznosti. Če se slednji s tem ni strinjal, je lahko zadeva prišla pred sodišče, kjer sta morala predložiti pregled svojega premoženjskega stanja in posledično morda izmenjati imetje.
175. Atiški govornik (od leta 459/8 do okoli 380 pr. Kr.), po rodu Sirakužan, ki se je kot metojk naselil v Atenah. Med vladavino trideseterice, pred katero je pobegnil v Megaro (njegovega brata so ubili), je gmotno podpiral demokratično opozicijo; ker se je po vrnitvi v Atene otepal z revščino, se je z velikim uspehom oprijel logografskega poklica. Sestavil naj bi več kot 200 sodnih govorov; ohranjenih jih je 35, vendar niso vsi pristni.
176. Platon je sam boleče spoznal, da njegov model idealne države v praksi ni izvedljiv; njegov poskus uresničitve političnih pogledov med njegovim prvim potovanjem po Siciliji (388–387) se je končal s sporom z Dionizijem I. in se nevarno izjalovil: Platon bi bil kmalu končal kot suženj na Ajgini.
177. Prevod Matej Hriberšek.
178. Izáj (Isaîos), poklicni pisec govorov (logograf), je bil v svojem času (okoli 420–353 pr.Kr.) verjetno eden najuspešnejših strokovnjakov za zapuščinske pravde (vsi ohranjeni govori se nanašajo na zapuščinske zadeve).
179. O logografih – poklicnih piscih govorov za zasebnike – podrobneje gl. v poglavju o Izokratu.
180. Najmlajši Amintov (mak. kralj 393–369 pr. Kr.) sin, rojen 383/82 pr. Kr.; makedonski kralj od 359–336 pr. Kr., oče Aleksandra Velikega.
181. S prvo Filipiko je Demosten nastopil leta 351, z drugo leta 344, s tretjo pa leta 341.
182. Med drugimi sta se pogajanj udeležila tudi Demosten in njegov politični nasprotnik, govornik Ajshin (gl. spodaj). Atensko stran je zastopal Filokrat, ki ga je Demosten leta 348, malo pred padcem Olinta, uspešno obranil pred obtožbami, da je bila njegova pobuda za začetek mirovnih pogajanj s Filipom protizakonita.
183. Vojne, v katerih je delfska amfikitionija varovala Apolonovo svetišče v Delfih in kaznovala skrunitelje. V tretji sveti vojni (355–352) je bila udeležena malodane vsa Grčija; jabolko spora je bila rodovitna ravnina v Krizi, ki jo je Fokida izkoriščala kljub določilom iz prve svete vojne. Fokida je bila v vojni zelo uspešna, vse dokler se na prošnjo Teb in Tesalske zveze ni vmešal Filip, ki je fokidsko vojsko porazil leta 352 pri Zafranovem polju.
184. V govoru se je zavzel za Diopejta, ki so ga Atene na čelu skupine naseljencev poslale v svojo zadnjo kolonijo na severu Egejskega morja, Hersonez; Diopejt je za potrebe odprave osvojil in opustošil nekaj Filipovih mest. Filip je protestiral – pritegnila mu je promakedonska stranka v Atenah, Demosten pa se je postavil na Diopejtovo stran, češ da je branil koristi domovine.
185. Po zaslugi fokidskih glasov (gl. zgoraj) je bil Filip član amfiktionije.
186. Prevod in opombe G. Pobežin po izdaji Demostene, La terza Olintiaca. Introduzione e commento di Ettore Bolisani. Milano, 1948.
187. Demosten, ugleden atenski general, ki je leta 413 pr. Kr. skupaj z Nikijem padel po porazu atenske vojske med Sicilsko ekspedicijo. Sicer ni posebej znan kot govornik.
188. Demosten tu pretirava; vsa grška ljudstva med petinštiridesetletnim obdobjem (med vojno s Perzijci in peloponeško vojno) atenske hegemonije niso ravno »poslušno« sprejemala.
189. Mišljena je Makedonija in njen tedanji kralj Perdik II. (vladal v letih 440–413). Makedonija je vedno prisotna v mislih govornika, ki tudi tu pretirava, saj se Perdik ni vedno »poslušno« oziral na Atence; zlasti med peloponeško vojno je večkrat razdrl zavezništvo z Atenci v korist Šparte (in tudi obratno).
190. Tj. brez pomoči najemniške vojske.
191. V začetku sestavka; o Aristidu, Nikiju in Periklu.
192. Zlasti po težkih porazih pri Levktri (371 pr. Kr.) in pri Mantineji (362).
193. Tj. tretjo sveto vojno (355–352), v kateri so se Tebanci in amfiktionija zapletli v vojno s Fokido; zlasti v prvem letu vojne je bila Fokida zelo uspešna in je amfiktioniji zadala nekaj hudih porazov.
194. Tj. Filipa.
195. Demosten ima v mislih predvsem t. i. theoriká, sredstva, namenjena javnim prireditvam.
196. Revnejši Atenci so iz državnih sredstev (theoriká) dobivali nadomestilo v znesku dveh obolov, da so si lahko plačali vstop v gledališče ob državnih praznikih; leta 340 je bil sistem ukinjen (gl. poglavje o Demostenu).
197. Namreč zlasti v državnih financah.
198. Prevod in opombe G. Pobežin.
199. Kakršen je bil v Demostenovem času seveda Filip.
200. Atiko in Atene.