11.1. Ponovno odkritje zgodovine in postopna sekularizacija zgodovinopisja

Sredi 14. stoletja je znani italijanski pesnik in humanist svojim sodobnikom priznal, da je pred nevšečnostmi svojega časa pogosto bežal v preteklost. V pomirjujoči družbi starorimskih avtorjev se je počutil varnejšega, obenem pa je z njihovo pomočjo lahko prodrl v svet mrtvih, ki nam po njegovem mnenju dolgujejo še nešteto odgovorov. Neredko se je dogajalo, da je svoja spoznanja o preteklosti položil v usta svojih literarnih junakov. Zgodovino si je namreč predstavljal kot dialog s tistimi iz »drugih časov«, pri čemer se je sam najraje zapletal v pogovor s Ciceronom in Avguštinom. Ciceronu je celo pisal umišljena pisma, v katerih mu je zaupal, da bi bil najraje rojenv njegovi dobi,med drugim tudi zato, da bi ga lahko obiskal …

Zgolj zato, da bi te videl, bi ne šel le iz Rima, temveč iz Galije ali Španije vse do Indije. A tako kot sedaj pač je, se moram zadovoljiti s tem, da te občudujem v tvojih delih – žal ne v polnem naravnem obsegu, temveč le v tistem delu, ki navkljub nemarnosti naše dobe še ni propadel. Znano nam je, da si napisal sto dvainštirideset knjig o rimskih zadevah. S kakšnim žarom, s kakšno vnemo si moral delati! In od vsega tega silnega števila jih imamo sedaj na razpolago komajda trideset […] Te majhne ostanke vedno znova prebiram takrat, ko si zaželim pozabiti te naše kraje, te naše čase in te naše običaje. Često sem poln grenkega razočaranja nad današnjo moralo, ko ljudje ne cenijo drugega kot zlato in srebro ter ne hrepenijo po ničemer drugem kot po čutnih, telesnih ugodjih. Če je to cilj človeštva, potem nimajo le bedaste živali na poljih, pač pa tudi nečutna in inertna materija bogatejši, višji cilj od cilja, ki si ga je postavil misleči človek. …

Na tem mestu bi se bilo treba zahvaliti, in to bolje, kot bom zmogel sam, iz mnogih razlogov, a zaradi enega še posebej: da sem zavoljo tebe tako pogosto pozabil navzoča zla in se sprehajal po srečnejših časih. Ko berem, se mi zazdi, da me obkrožajo Kornelij Scipion Afričan, Lelij, Fabij Maksim, Metel, Brut in Decij, Katon, Regul, Kurs, Torkvat, Valerij Korvin, Salinator, Klavdij, Marcel, Neron, Emilij, Fulvij, Flaminin, Atilij, Kvincij, Kurij, Fabricij in Kamil. Med temi možmi, in ne sredi dandanašnje lopovske bratovščine, v katero sem se rodil pod zlo zvezdo, živim v takih trenutkih. In, da, če bi bila moja srečna usoda, da bi imel tvoja dela v celoti, bi pri drugih velikih imenih ne iskal tolažbe za svoj nesrečni obstoj in skušal to našo pokvarjeno dobo pozabiti! Ker vsega tega ni najti v tistem, kar od tvojega dela sedaj sam imam, tu in tam berem o njih druge avtorje, zlasti tisto knjigo, v kateri te je najti v tvoji celosti, a tako skrajšano povzeto, da, čeprav nič ne manjka, kar zadeva število knjig, manjka vse, kar zadeva samo vsebino.

Pozdravi v mojem imenu tvoje predhodnike Polibija in Kvinta Klavdija ter Varija Anciata; in vse tiste, katerih slavo je prekrila tvoja velika luč; od poznejših zgodovinarjev pozdravi Plinija mlajšega, iz Verone, tvojega soseda, in tudi tvojega nekdanjega tekmeca Krispa Salustija. Povej jim, da so njihove neprespane noči zaman, da niso doživele nič kaj srečnejše usode od tvoje.

Zbogom za vedno, ti zgodovinar brez primere!

Spisano v deželi živih, v tistem delu Italije in v tistem mestu, v katerem sedaj živim, v katerem si se ti nekdaj rodil in v katerem si pokopan, v preddverju templja Justina Virgo, in s pogledom na tvoj nagrobnik, dvaindvajsetega februarja, tisoč tristo petdeset let od rojstva Njega, ki bi ga ti videl, o katerega rojstvu bi slišal, če bi le malo dlje živel. ⁷⁸⁹

Poleg tega so ga privlačili tudi ostanki drugih časov, zato v njegovih delih neredko tudi ruševine nastopajo kot pripovedniki dogajanja iz davnine. Na različnih mestih lahko zasledimo spoznanja, do katerih se je dokopal na svojih poteh v Rim oziroma na sprehodih okoli ruševin Večnega mesta. Po mnenju ameriške zgodovinarke Paule Findlen naj bi mu zidovi starega Rima šepetali davne pogovore in na ta način pripomogli k temu, da je med prvimi opozoril na pomen materialnih virov za razumevanje preteklosti. Kot tak je Francesco Petrarca (1304–1374) verjetno prototip avtorjev, ki so v 14. in 15. stoletju na novo odkrili preteklost. Mednje sodi tudi Ciriaco d'Ancona, ki je stoletje kasneje ugotavljal, da ostanki nekdanjih poslopij posredujejo zanesljivejše podatke o preteklem dogajanju kot marsikatera knjiga. Podobno kot nekaterim drugim sodobnikom se mu je zdelo, da vsak kovanec, kip in ostanek katere koli zgradbe lahko ogromno pove o nekdanjem času, obenem pa tudi pri d'Anconi opazimo podobno nostalgijo za preteklostjo kot pri Petrarci.

Po mnenju vrste strokovnjakov za zgodovino zgodovinopisja je prav to navdušenje nad preteklostjo oziroma čaščenje izginulega sveta ena najpomembnejših značilnosti renesančnega odnosa do zgodovine. Gre za odnos, ki ga na drugi strani spremlja precejšnje nezadovoljstvo s sodobnostjo ali tako imenovanim »mračnim obdobjem«. Če temu dodamo še značilnosti cerkvenega zgodovinopisja 14., 15. in 16. stoletja, dobimo okostje, ki je podpiralo večino zgodovinskih del vse do 19. stoletja. V obdobju, ki ga začenja Petrarca, zaključujejo pa Niccolo Machiavelli, Giorgio Vasari in Rene Descartes, se je ob robu razprave o preporodu umetnosti in v senci delitve umetnikov tedanjega časa na tri ločena obdobja (od Giotta do Michelangela) oblikovala podlaga modernega zgodovinopisja. ⁷⁹⁰

Zanjo je v prvi vrsti zaslužen Vasari, ki je »[…] po svojih najboljših močeh sklenil napisati zgodovino v čast pomembnim umetnikom in v korist umetnostim […] skušal – kolikor je le mogoče – posnemati metode vélikih zgodovinarjev«.

Poskušal sem ne le popisati, kaj so umetniki počeli, pač pa tudi razlikovati med dobrim, boljšim in najboljšim, ter skrbno zabeležiti metode, načine, stile, obnašanja ter ideje slikarjev in kiparjev. Skušal sem, kolikor znam, pomagati ljudem, ki sami ne zmorejo razumeti virov in izvorov raznih stilov ter razlogov za izboljšanje ali zaton umetnosti v različnih časih in med različnimi ljudmi … Umetnike sem razdelil v tri razdelke oziroma, recimo temu tako, obdobja, vsako z njegovim razpoznavnim značajem, ta obdobja potekajo od časa ponovnega rojstva umetnosti pa vse do danes.

V prvem in najstarejšem obdobju so tri umetnosti očitno še zelo daleč od popolnosti, in čeprav sicer izkazujejo nekaj dobrih lastnosti, se jih je držalo toliko tistega, kar je bilo nepopolno, da si zagotovo niso zaslužile prav veliko hvale. Kljub temu pa so zaznamovale novi začetek, odprtje poti za tisto boljše, kar je sledilo; in samo iz tega razloga sem moral govoriti v njihov prid in jim priznati več odličnosti, kot pa bi si ga neko delo iz tistega časa zaslužilo, če bi ga sodili s strogimi pravili umetnosti.

V drugem obdobju je nedvomno obstajalo znatno izboljšanje v domiselnosti in izvedbi, z več načrta, boljšim stilom in s skrbnejšo dovršitvijo. Rezultat tega je bil, da so umetniki pometli z zakrnelostjo starega stila, s togostjo in nesorazmernostjo, ki sta bili značilni za nesposobnost prvega obdobja. Kljub temu – ali lahko trdimo, da je v drugem obdobju obstajal en sam umetnik, ki je bil popoln v vsem, ki je ustvarjal dela, ki so bila po domiselnosti, risbi in barvah primerljiva današnjim delom? Kdo je v tistem času podajal svoje like z mehko zatemnjenimi sencami, tako da so svetlobe ostajale le na delih reliefa, in komu so uspele perforacije ter različne izvrstne dovršitve, ki jih na marmornih kipih lahko vidimo danes?

Ti dosežki gotovo spadajo v tretje obdobje, ko lahko zatrdno rečem, da je umetnost dosegla vse, kar je mogoče doseči v posnemanju narave, in je tako zelo napredovala, da se lahko bolj upravičeno boji tega, da bo zdrsnila nazaj, kot pa pričakuje, da bo sploh lahko še kdaj napredovala.

Ko sem vse to zelo skrbno premislil, sem prišel do sklepa, da k sami naravi teh umetnosti spada, da od skromnih začetkov dalje napreduje korak za korakom ter na koncu doseže vrh popolnosti. Da je res tako, sem se prepričal tudi potem, ko sem skorajda isto napredovanje opazoval tudi na drugih področjih učenosti; tudi dejstvo, da so liberalne umetnosti v nekem razmerju druga do druge, predstavlja prepričljiv argument v prid temu, kar pravim. ⁷⁹¹

Če pa upoštevamo tudi razmišljanja o tedanjih zgodovinopisnih dosežkih žensk, ustreznih metodah in vseh pomembnejših zgodovinopisnih vprašanjih, moramo priznati, da je renesansa za oblikovanje moderne zgodovinske zavesti pomembnejša kot marsikatero kasnejše obdobje. Podobnega mnenja so tudi politologi, ki v svojih pregledih zgodovine modernih političnih idej in konceptov skoraj praviloma začenjajo prav pri Machiavelliju in njegovem delu Vladar. Tudi oni namreč ugotavljajo, da se je prav v tem obdobju rodil moderni občutek za preteklost, rezultat česar je bila tudi izjemna knjižna produkcija. Kot ugotavlja že Peter Burke, brez dvoma eden največjih strokovnjakov za renesančno zgodovinopisje, je bila nesorazmerno velika produkcija zgodovinskih del v neposredni zvezi s položajem, ki ga je imela zgodovina v tedanji hierarhiji humanističnih ved. Mnogi renesančni avtorji so bili namreč prepričani, da je zgodovina najpomembnejša humanistična veda, tako rekoč podlaga za vsako dobro humanistično izobrazbo. Zato ne preseneča, da je prav v času renesanse izšlo izjemno število polemik z Aristotelovo Poetiko, ki zgodovino degradira v vedo za zbiranje podatkov, zgodovinarje pa v avtorje, ki v svojem drobnjakarskem iskanju podatkov praviloma spregledajo temeljne resnice človeškega življenja. Da bi dokazali nasprotno, so se renesančni zgodovinopisci najpogosteje zatekali k Herodotu, Tukididu, Evzebiju, Liviju, Cezarju, Salustiju in Tacitu, njihovo delo pa je vse bolj postajalo sestavni del vsakdanjega življenja. Po drugi strani so v italijanskih mestih pisanje o preteklosti razumeli kot sestavni del političnega delovanja, zato med zgodovinarji srečamo tudi precejšnje število politikov. Med pomembnejšimi kaže omeniti Leonarda Brunija, kanclerja v Firencah, ki je v svoji Zgodovini Florentincev (Historiae Fiorentini Populi) močno načel frankovski in povečal starorimski vpliv na razvoj te mestne države, zaradi česar so mu izvod njegove knjige položili celo v krsto. Poleg tega je prav on omogočil oblikovanje močne zgodovinopisne tradicije, katere višek predstavlja Machiavelli s svojimi Florentinskimi zgodbami in ugotovitvijo, da »ljudje zmeraj […] hvalijo stare čase in v zvezi z njimi pogosto skrivajo tisto, kar bi jim lahko prineslo sramoto, stvari, ki bi jim lahko prinesle slavo, pa čez mero poveličujejo in napihujejo …«.⁷⁹² Podobnemu razvoju lahko sledimo tudi v Benetkah, ki so si zaradi pomanjkanja lastne tradicije svoje starorimske korenine sposodile pri Veroni. So pa beneške oblasti med prvimi nastavile plačanega kronista. Prvemu, Pietru Bembu, ki je umrl leta 1547, je tako sledila cela vrsta pomembnih zgodovinarjev, ki so svoja dela lahko primerjali s spisi kolegov iz vseh pomembnejših mest na Apeninskem polotoku.

Ta presenetljivi razvoj je omogočil tudi različne oblike pisanja. Na začetku srečamo Brunijevo posnemanje Livija, njegove citate Tacita in italijanščino, ki po stilu sledi jeziku zgoraj naštetih vzornikov. Sledijo mu rimski avtorji iz papeževe okolice, ki na čelu s papeškim tajnikom Flaviom Biondom (1392–1463) kombinirajo zgodovino s topografijo Italije. Biondo je znan tudi po tem, da je s svojim opisom propada rimskega imperija skušal popraviti vtis, ki ga je o času po 5. stoletju ustvaril Petrarca. Čeprav so tudi cerkveni pisci črpali iz starorogrških in starorimskih zgledov, pa se po drugi strani niso mogli sprijazniti z mnenjem, da je njihova krščanska doba pravo nasprotje antične civilizacije. Nenazadnje jim tega niso dopuščali tudi njihovi uspehi, med katerimi gotovo izstopa razkrinkanje Konstantinove darovnice. Za pol generacije mlajši Biondov kolega Lorenzo Valla je namreč na podlagi jezikoslovne primerjave ugotovil, da je dokument, ki so ga pred njim vsi sprejemali kot izvirnik iz 4. stoletja, v resnici štiristo let mlajši ponaredek. Pri tem je treba dodati, da je to odkritje omogočila predvsem vatikanska knjižnica s svojo izjemno zbirko dokumentov, ki so Valli omogočili ustrezno primerjavo besednih zakladov in pisav različnih stoletij. Samo na podlagi zadostne količine gradiva je namreč Valla lahko spoznal, da je tudi jezik rezultat določene kulturne zgodovine, in samo s pomočjo okolja, v katerem se je gibal, je lahko zapisal, da je zgodovina močna toliko, kolikor je v njej resnice.

Za njim je taisti credo najodločneje povzel dve generaciji mlajši Angelo Poliziano, ki je na podlagi poziva Ad fontes (»na podlagi virov«) zgradil celotno doktrino, katere jedro temelji na prepričanju, da je zgodovino mogoče pisati samo na podlagi dokumentov. Od tega trenutka naprej zgodovina ni bila le orodje za oblikovanje modernega političnega jezika, temveč veščina, ki je zahtevala določeno predznanje in posebno usposobljenost. Poleg tega nekateri zgodovinarji prav v ta čas umeščajo spoznanje o tem, da obstaja več načinov interpretacije preteklosti. Na to misel so jih ne nazadnje navedle tudi različne periodizacije zgodovine, katerim je bilo skupno v glavnem samo to, da so človeško preteklost delile v tri dele, kar med drugim pomeni, da se je prav v obdobju renesanse ustoličil pojem srednji vek ali eta di mezzo. Po mnenju italijanskega zgodovinarja Paola Deloguja naj bi ga v stalno rabo uvedel italijanski škof in humanist Giovanni Andrea Bussi, ki se je pri tem skliceval na delo Nikolaja Cusana, ki naj bi veljal za najboljšega poznavalca del iz obdobja, ki ga je poimenoval media tempestas, pri čemer Delogu verjame, da je Bussi s tem želel poimenovati obdobje, ki je mlajše od starega veka.

Njegovo periodizacijo so kasneje povzeli tudi drugi avtorji in v 16. stoletju se je iz Italije preselila tudi v Francijo in nemške dežele. V Franciji so ob potrebi po pisanju politične, institucionalne in verske zgodovine njihovih dežel svoje spise praviloma organizirali v tridelno shemo, ki je zajemala »klasično antiko«, »vmesno obdobje« in »sedanjost«. Ob tem so vsi pomembnejši avtorji (Charles Demoulin, Etienne Pasquier in Claude Fauchet) Italijanom očitali neupravičeno zaničevanje »barbarske dobe« oziroma v njem videli dokaz za italijanski nacionalizem. Njim je »čas na sredini« pomenil nekaj povsem drugega. V njem so videli začetke nacionalnih institucij z monarhijo na prvem mestu. Podobno je bilo v Nemčiji, kjer so zgodovinarji, antikvarji in teologi kot Hartman Schedel (1440–1514) ter Johann Verge, bolj znan kot Nauclerus (1425–1510), barbarski prodor v osrednjo Evropo obravnavali s posebno pozornostjo, saj so prav v tem času Germani začeli igrati pomembnejšo vlogo. Istemu vzgibu so sledili tudi avtorji iz obdobja reformacije. Vsi, tako Johan Sleidan kot tudi Luthrov sodelavec Philip Melanchton in njegov zet Kasper Paucer, so se zavzemali za takšno interpretacijo srednjega veka, v katerem so Germani nastopali kot plemeniti zaščitniki krščanske vere.

Pri tem so pomembno vlogo igrale tudi cerkvene kronike. V Nemčiji in Angliji so izstopale predvsem tiste, ki so Vatikanu očitale, da je rimskokatoliška cerkev zavestno zanemarjala poslanstvo apostolov, zaradi česar je, kot trdi Robert Barnes (1495–1540) pravzaprav moralo priti do korupcije in s tem degradacije Kristusovega dela. V tem naboru protestantskih avtorjev je brez nadaljnjega treba izpostaviti tudi Istrana Matijo Vlačića (1520–1575) oziroma Flaciusa Illyricusa, ki je v svojem zgodovinskem pregledu cerkve od časa apostolov do 16. stoletja ugotovil, da je do najhujše degeneracije krščanstva prišlo v 13. stoletju, ko naj bi se papeštvo sprevrglo v utelešenje antikrista. Njegova Cerkvena zgodovina (Historia Ecclesiastica), sicer bolj znana pod imenom Stoletja (Centuriae), je naletela na precejšnje zanimanje ne nazadnje tudi zato, ker je avtor svojo, na stoletja razdeljeno razpravo (od tod tudi popularno ime za knjigo), utemeljil na takrat aktualni periodizaciji na antiko oziroma zgodnjekrščansko dobo, srednji vek in sedanjost. Poleg tega tudi njegovo delo opozarja na pomen srednjeveških kronik za razvoj zgodovinopisja tega obdobja. Na koncu renesanse se jih je večina sicer res posvečala zgodovini cerkve in njenih institucij, toda ob tem ne smemo pozabiti na tiste, ki že od 14. stoletja dalje opisujejo lokalne razmere posameznih mestnih državic oziroma razkrivajo zgodovino posameznih družin. Po mnenju Paule Findlen, ki se sklicuje predvsem na primere iz Firenc, so začele nastajati bolj nehote in iz čisto praktičnih razlogov, najprej kot pripisi trgovskih obračunov, kasneje pa kot sistematično beleženje dogodkov iz vsakdanjega življenja. Tudi ona pri svoji argumentaciji navaja primer Giovannija Villanija, ki je s svojo kroniko ujel čas od leta 1320 pa vse do trenutka (1348), ko ga je pobrala kuga. V nasprotju s Petrarco je Villani verjel, da živi v nadvse zanimivem času, zaradi česar se je tudi on odločil, da ga življenje pred njegovo dobo ne bo zanimalo. Po drugi strani si podobno kot mnogi drugi renesančni kronisti ni znal predstavljati pisanja zunaj lastne perspektive, zato njegov opis florentinskega življenja v resnici predstavlja življenje enega človeka njegove neposredne okolice in s tem še dodatno razkriva svoj izvor. Podoben primer predstavljajo tudi Datijeva (Goro Dati, 1362–1435) Zgodovina Firenc,Bracciolinijeva (Poggio Bracciolini, 1380–1459) Florentinska zgodovina ter obsežni opis preteklosti istega mesta, ki jo v dvajsetih, v latinščini napisanih zvezkih, predstavil Bartolomeo della Scala.

Lokalni okvir je presegel šele Francesco Guicciardini (1483–1540), ki je v svoji Zgodovini Italije (La Historia d'Italia) skušal predstaviti »tiste dogodke, ki so zaznamovali Italijo njegove dobe«. ⁷⁹³ Po drugi strani je tudi on prispeval k podobi, ki so si jo zgodovinarji 18. in 19. stoletja ustvarili o renesansi in z njo vplivali tudi na našo predstavo o tem času. V nasprotju s Petrarco sam vzrokov za propad ni videl v propadu rimskega cesarstva, temveč v letu 1494, ko se po njegovem mnenju zaključuje zlata doba Medičejcev. Podobno stališče je pred njim zagovarjal že florentinski trgovec Givanni Rucellani, ki je 15. stoletje proglasil za najsrečnejše obdobje njegovega mesta. Po drugi strani lahko opazimo, da je podobno kot Petrarca tudi Guicciardini italijansko zgodovino doživljal kot tragedijo, le da se njegova konča s španskim in francoskim vdorom konec 15. stoletja. Nekoliko več optimizma (ali trme) sta pokazala Niccolo Machiavelli, ki v svojem delu Vladar vsakokratnega kneza, vojskovodjo ali kralja nagovarja k branju zgodovine, in beneški kronist Marin Sanudo (1466–1535), ki je, kljub temu da mu je za las ušla prestižna služba uradnega beneškega zgodovinarja, končal svoje sicer precej kaotično, vendar za kasnejše bralce referenčno delo v petinosemdesetih zvezkih.

Podobno kot dela Brunija, Bionda, Valle in Poliziana, so tudi kronike Villanija, Datija, Sanuda ter pomebni deli Guicciardinija in Machiavellija vplivali na razvoj zgodovinopisja v preostali Evropi. Lokalne kronike so temu vplivu dodale še nacionalno noto in pripomogle k oblikovanju vsakokratnih nacionalnih zgodovin, napisanih v nacionalnem in ne v nekem »univerzalnem jeziku, ki je nekoč osvojil Galijo«. ⁷⁹⁴ Francozom, ki nikakor niso hoteli pozabiti rimske zasedbe francoskih dežel in so tudi zato nenehno poudarjali pomen pisanja zgodovine v francoščini, so sledili Angleži – s to razliko, da so v poznem 16. stoletju na mah prevedli skoraj vsa pomembnejša dela italijanskih zgodovinarjev. Največ vtisa so, kot kaže, nanje naredili prevodi Guiccardinija in njegovo preseganje lokalne zgodovine. Walter Raleigh, ki tudi sicer ni bil malenkosten (in je morda tudi zato pristal v ječi), se je lotil svetovne zgodovine. William Camden, ki ga sicer poznamo kot ustanovitelja prve zgodovinarske stolice na svetu (Oxford 1622), pa je spisal slovito Britannio, v kateri skuša dokazati anglosaške korenine britanskega kraljestva. Svoj »nacionalizem« je nato potrdil tudi s svojimi Anali; o zgodovini najbolj znane in zmagovite princese Elizabete, kasnejše angleške kraljice (Annales; on the History of the Most Renowed and Victorious Princess Elisabeth, late Queen of England), poleg tega pa je – podobno kot njegovi italijanski kolegi – poldrugo stoletje pred njim opozoril na vlogo žensk v zgodovini.

11.2. Rojstvo ženske zgodovine?

Verjetno bi bilo pretirano trditi, da je renesansa čas, ko dobimo tudi žensko zgodovinopisje, gotovo pa je to čas, ko so se zgodovinarji naučili, kako najučinkoviteje onemogočiti svoje kolegice: »Z molkom seveda!«

To je namreč ugotovila že beneška zgodovinarka Lukrecija Marinella (1571–1653), ki je v svojem opisu ženskega dela beneškega plemstva zapisala, da so moški, ki so v svojih delih spregledali učene in uspešne ženske, »izpričali borno poznavanje zgodovine«. ⁷⁹⁵ Podobno je mogoče razbrati iz dvesto let starejšega dela Knjiga o mestu žensk (Le livre de la cité des dames) Christine de Pizan (1365–1431), ki si je, kot pravi Paula Findlen, kruh služila kot pisateljica na francoskem dvoru. V svojem delu Pizanova nasprotuje moškim predsodkom do žensk oziroma na konkretnih primerih dokazuje, da so ženske sposobne razumeti in uporabljati zakone, filozofirati in uspešno vladati. Seveda, redke ženske razprave na to temo niso mogle preglasiti moške ignorance, kar ne nazadnje dokazuje tudi že omenjeni Leonardo Bruni, ki je približno v istem času sestavljal študijski program za florentinko Battisto Malatesta, ki naj bi po njegovem mnenju zgodovino študirala zato, ker je ta za žensko pamet še posebej prikladna. Ženske, tako Bruni, naj bi si z lahkoto zapomnile nezapleteno zgodovinsko govorico in to, kar so enkrat zapopadle, »ni bilo nikoli pozabljeno«. ⁷⁹⁶ Nekoliko manj šovinistična sta bila njegov sodobnik Giovanni Boccaccio in slabo stoletje starejši Vespasiano di Bisticci. Kljub temu da je tudi on najbolj cenil žensko tišino in poslušnost, velja Boccaccio za prvega pisca zgodovine žensk, Bisticci pa je svoje opise znanih žensk napisal bolj kot dodatek zgodovini pomembnih mož. Ženskam najbolj naklonjeni so bili pravzaprav šele njuni kritiki, ki so se zavzemali za to, da bi dosežke svojih kolegic merili z enakimi merili kot uspehe moških, oziroma dokazovali, da so nekatere ženske presegle sposobnosti svojih moških kolegov. Med njimi gotovo izstopa nemški poznorenesančni učenjak Henricus Cornelius Agrippa (1486–1535), ki v svojem slavospevu ženski plemenitosti ugotavlja, da je v zgodovini »Grkov, Latincev in barbarov« mogoče najti vrsto izjemnih žensk, v svoji kritiki samovšečnosti različnih znanosti pa zgodovinarje napada zaradi njihove nesposobnosti, nezaupljivosti in predsodkov.

Morda ni naključje, da prav v tem času srečamo tudi prve šale na račun zgodovinarjev, ki jih Francesco Patrizi v svoji knjigi dialogov o zgodovini predstavi kot ljudi, ki suvereno razpravljajo o posledicah, ne da bi poznali vzroke. Med zbadljivci so, kot kaže, tudi v tem času prednjačili filozofi, ki so svojim zgodovinarskim kolegom očitali, da zaradi obsedenosti s podatki ne zmorejo izpeljati splošnejših sklepov. Po drugi strani je res tudi, da so se predvsem avtorji, kot sta bila Machiavelli in Guicciardini, večkrat spraševali o tem, kakšno vlogo naj bi v njihovi predstavitvi preteklosti igrali podatki. Machiavelli je menil, da bo njegovim bralcem koristil predvsem natančni opis, Guicciardini pa je opozarjal na to, da so podatki, ki se sodobnikom zdijo samoumevni in zato nepomembni, za naslednike ključnega pomena. Nenazadnje je bil prav on tisti, ki je trdil, da je edini namen pisanja zgodovine v tem, da hrani spomine.

Kljub temu ozkemu razumevanju zgodovine pa sta tako prvi kot drugi v marsičem presegala kolege, ki so jima sledili. V mislih imamo predvsem tisto večino, ki se je v prvi polovici 16. stoletja osredotočila na sodobno zgodovino oziroma na tiste zgodovinarje, pred katerimi je svaril že Guicciardini. Med prebiranjem različnih interpretacij enega in istega dogodka je namreč ugotavljal, da se nekateri popolnoma razlikujejo. Podobne stvari so jezile tudi Jeana Bodina (1530–1596). Točneje, jezilo ga je delo škofa Paola Giovija, ki si je za spopad z Guiccardinijem nekatere govore in dokumente preprosto izmislil.

Kljub temu da se z Bodinom strinjamo, moramo Gioviju vendarle priznati, da je uspel horizont lokalnih kronik razširiti v to, čemur danes pravimo svetovna zgodovina. V njegovi Historiae namreč ob dogodkih z Apeninskega polotoka najdemo tudi zelo informativen opis preteklega dogajanja v Rusiji, obeh Amerikah in na Bližnjem vzhodu. Prav gotovo pa velja Giovio za enega prvih, ki je jasno napovedal širitev otomanskega imperija. Poleg tega kljub njegovim »popravkom« posameznih virov tudi pri njem naletimo na razglabljanje o resnici. Še več, po našem mnenju je prav on eden boljših primerov za to, da spoznamo, kako so si zgodovinarji renesanse predstavljali resnico. Gre namreč za precej drugačno naziranje, kot ga srečamo kasneje, saj jim ni šlo toliko za resničnost posameznih podatkov kot za celotno podobo. Večinoma še vedno prepričani, da je zgodovinopisje tako stvar umetnosti kot znanosti, so imeli pred očmi celovito sliko opisanega dogajanja, zaradi česar jih ni motilo, da so v prid lažjega razumevanja celote posamezne elemente nekoliko priredili. Podobno kot umetniki so tudi oni menili, da verna predstavitev določenega dogajanja ni enako kot njegova zrcalna slika. Podobno kot oče umetnostne zgodovine Vasari, se je tudi vse več klasičnih zgodovinarjev držalo načela ex ungue leonem (»po krempljih spoznamo leva«) oziroma so postopoma začenjali razumevati, da je z natančnostjo sicer mogoče do neke mere verodostojno predstaviti preteklo dogajanje, vendar so se obenem začeli tudi zavedati, da je vsaka predstavitev odraz znanja, stališč in vrednostnega sistema interpreta.

Več zavzemanja za splošno veljavno resnico srečamo pri avtorjih, ki so v preteklosti iskali ideje in vzore za aktualno politiko oziroma pisali navodila za bodočega vladarja. Glede na to ne preseneča, da so prav oni začeli govoriti o zgodovinskih zakonitostih oziroma da sta prav Guicciardini in Machiavelli začela govoriti o »resnični« zgodovini in, končno, glede na to ne preseneča, da je Jean Bodin v svojem prepričanju, da se zgodovina v veliki meri ukvarja z državo, verjel, da se zgodovinske zakonitosti naslanjajo na politične in moralne nauke in ne toliko na neke univerzalne vzorce zgodovinskega razvoja. Poleg tega je tudi ta predhodnik socialne psihologije rad opozarjal na metodološko nezrelost zgodovinarjev, ki se ob rednih prepirih s svojimi kolegi pogosto znajdejo v konfliktu s svojimi prejšnjimi stališči. Vzrok za to po njegovem mnenju tiči v njihovem nepoznavanju (ali neposedovanju) »pravičnih standardov«, na podlagi katerih bi lahko presojali o verodostojnosti njihovega dela.

Od tu do sistematičnega razmisleka o metodologiji ni bilo več daleč, čeprav so prvi »metodologi« običajno končali pri sklepu, da nas samo ustrezna kronološka razvrstitev dogodkov lahko varno pripelje iz labirinta preteklosti. Le manjši del je temu dodajal kritično analizo virov oziroma filozofijo zgodovine. Po drugi strani je vse več avtorjev hlepelo po velikih političnih zgodbah, ki bi temeljile na pisnih primi actores (»primarnih virih«), zaradi česar jih vse pogosteje srečamo v arhivih. Vse več je bilo tudi primerov, ko so se posamezniki (kot npr. Emanuele Tesauro, 1592–1675, avtor zgodovine Torina) s svojim arhivskim delom posebej pohvalili. Za trenutek se je zataknilo samo pri rojstvu modernega citiranja. Avtorje kot Estienna Pasquierja, ki velja za očeta sistematičnega navajanja dokumentacije, iz katere je črpal, so namreč na začetku napadali kot plagiatorje in ljudi, ki nimajo smisla za estetiko.

Ne glede na vse nesporazume pa lahko v sklepu vendarle povzamemo, da so renesančni zgodovinarji ob vzbujanju splošnega interesa za zgodovinska dela sprožili tudi prvo sistematično metodološko razpravo, ki z manjšimi prekinitvami poteka še danes. Če temu dodamo še začetek moderne periodizacije, masovno uporabo pisnih in ustnih virov in zgledovanje politike po primerih iz zgodovinskih razprav, ne moremo mimo zaključka, da se je prav v času renesanse rodila tista produktivna anarhija oziroma tista kreativna dediščina, na kateri temelji tudi delo sodobnih zgodovinarjev. Na začetku 21. stoletja se morda samo še za spoznanje bolj zavedamo, da je preteklost preveč raznovrstna in preveč subtilna pokrajina, da bi jo lahko ujeli v okvir ene metode ali enega pristopa. ⁷⁹⁷