8.2.2.1. Emilij Pavel

Lucij Emilij Pavel (okoli 230–160 pr. Kr.) je leta 168/167 pr. Kr. v tretji makedonski vojni premagal Makedonce pri Pidni. Zatem so Rimljani Makedonijo razdelili na štiri avtonomne pokrajine, leta 146 pr. Kr. pa jo naredili za rimsko provinco.

1 Zgodilo se mi je, da sem se lotil pisanja teh »Življenjepisov« zaradi drugih, vendar zdaj vztrajam in se s tem rad ukvarjam tudi zaradi sebe, ker skušam s pomočjo zgodovine kot v ogledalu urediti svoje življenje in ga napraviti podobno vrlinam, ki so tu opisane. Kajti tisto, kar nastaja, ni nič drugega kakor bližnje občevanje in skupno življenje, ko z dobrodošlico po vrsti pozdravljamo in sprejemamo skozi zgodovino vsakega izmed njih kakor gosta in ga ogledujemo, »kólik in kák je«, ⁵⁷¹ ter jemljemo najznačilnejša in najlepša izmed dejanj, da bi ga spoznali:

»Ah, kakšno radost moreš večjo pridobiti« ⁵⁷²

– in kakšno učinkovitejšo za izboljšanje značajev? Demokrit pravi, da je treba prositi za to, da bi naleteli le na naklonjene prikazni in iz okolja srečevali takšne, ki so nam sorodne ter ugodne, ne pa zlih in nesrečnih. S tem širi v filozofijo nauk, ki ni resničen in ki zavaja v brezmejna praznoverja. Toda ko se ukvarjamo z zgodovino in družimo s pisanjem, se s sprejemanjem spomina na najboljše in najimenitnejše ljudi v dušo pripravljamo, da od sebe vedno odbijemo in odvrnemo vse zlo, hudobijo ali prostaštvo, ki nam jih vsiljujejo nujna sestajanja s soljudmi, ter da svoje dobrohotne in blage misli obračamo k najboljšim izmed zgledov. Od njih sem zdaj zate⁵⁷³ izbral življenjepisa Korintčana Timoleonta⁵⁷⁴ in Emilija Pavla, mož, ki nista imela samo podobnih nagnjenj, temveč tudi srečno roko pri svojih dejanjih, in pri katerih bo vedno ostal dvom, ali sta svoja največja dela uspešno izvedla bolj zaradi sreče ali modrosti.

8.2.2.2. Demetrij Poliorket

Demetrij I. Poliorket (»Oblegovalec«, 336–283 pr. Kr.), sin Antigona, Aleksandrovega vojskovodje in kasnejšega satrapa ter kralja, je bil tudi sam makedonski vojskovodja in vladar; udeleževal se je bojev za prevlado v Aleksandrovi državi. Uvod k vzporednima življenjepisoma Demetrija in triumvira Marka Antonija je morda najboljši primer za ujemanje Plutarhovega izrazja in miselnosti s peripatetičnimi nauki, spisa pa sta zanimiva tudi zato, ker je v njiju – za razliko od večine drugih – razmeroma eksplicitno prikazan razvoj oziroma spreminjanje »značaja«. Izbrani odlomki po eni strani prikazujejo nekatere konstante v Demetrijevem značaju, ki se s časom čedalje bolj izrisujejo (na primer nagnjenje do razkošja), po drugi pa spremembo značaja oziroma zadržanja od izrazite priljudnosti do osornosti.

1 Zdi se mi, da so tisti, ki so prvi menili, da so umetnosti podobne čutom, precej dobro opazili zmožnost za razločevanje, po kateri smo po naravi sposobni razumevati nasprotja v vsaki vrsti [zaznavanja] enako. To je namreč [umetnostim in čutom] skupno; razhajajo se glede namena razločevanja. Čutno zaznavanje ni nič prikladnejše za razpoznavanje belega kot črnega, niti sladkega kot grenkega, niti mehkega in prožnega kakor trdnega in trdega, temveč je njegova naloga, da sprejema vtise vseh predmetov in da, ko jih sprejme, posreduje nastalo opažanje razumevanju. Umetnosti pa, ki z razumom odbirajo in prisvajajo, kar je primerno, a se izogibljejo in odvračajo od tega, kar jim je tuje, opazujejo [eno] vrsto predmetov zaradi njih samih, da pa bi se zavarovale, mimogrede tudi [drugo vrsto]. Zdravniška umetnost mora tako preučiti tudi naravo bolezni in glasbena [umetnost] naravo neskladja, da zmoreta ustvariti nasprotje; najpopolnejše umetnosti – preudarnost, pravičnost in razumnost –, ki ne razsojajo le dobrega, lepega in koristnega, temveč tudi škodljivo, sramotno in krivično, pa ne hvalijo nedolžnosti, ki se kiti z nepoznavanjem zla, marveč jo imajo za neumnost in neznanje tega, kar bi morali predvsem vedeti ljudje, ki hočejo pravilno živeti. Zato so stari Špartanci ob slovesnostih silili helote, da so spili veliko čistega vina, in jih potem vodili na skupne gostije, da so svojim mladeničem pokazali, kaj pomeni biti pijan. Čeprav mislim, da z izprijanjem enih poboljšati druge ni niti malo človeško niti politično modro, morda le ni slabo, če v te zglede vzornih življenj vrinem enega ali dva para tistih mož, ki so življenje preživeli nepremišljeno in postali znameniti po svoji hudobnosti, ko so vladali ali se lotevali velikih podvigov. Vendar ne zaradi zabave – pri Zevsu – ali raznolikosti čtiva za moje bralce: ampak kot je Tebanec Ismenias, ki je svojim učencem kazal dobre in slabe glasbenike na flavti, navadno govoril: »Tako je treba igrati,« in potem zopet: »Tako se ne sme igrati,« in kakor je bil Antigenidas mnenja, da bodo mladeniči z večjim zadovoljstvom prisluhnili dobrim flavtistom, če izkusijo tudi slabe, se mi zdi, da bomo bolj vneto tako opazovali kakor tudi posnemali življenja boljših, če nam ne ostanejo nepoznana življenja ničvrednežev in tistih, ki zaslužijo grajo.

Ta knjiga bo torej obsegala življenje Demetrija Poliorketa in imperatorja Antonija, mož, ki sta v največji meri izpričala resničnost Platonovih besed, ⁵⁷⁵ da velike osebnosti kažejo tako velike hibe kot velike vrline. Oba sta se enako vdajala telesni ljubezni in pijančevanju, oba sta bila vojaka, oba darežljiva, razsipna in oblastna; njuni usodi sta imeli skladne podobnosti. Kajti ne samo, da sta vse življenje dosegala velike uspehe in trpela velike neuspehe, izvedla mnogo osvajanj in doživela mnogo porazov, nepričakovano padala in se nenadejano zopet vzpenjala, temveč sta tako tudi končala življenje, eden kot ujetnik sovražnikov, drugi povsem blizu tega, da ga doleti isto.

2 Od dveh sinov torej, ki mu ju je rodila Koragova hči Stratonika, je Antigon enega imenoval Demetrij po svojem bratu, drugega pa Filip po svojem očetu. Tako vsaj pravi večina piscev. Toda nekateri trdijo, da Demetrij ni bil Antigonov sin, temveč nečak; ker mu je še čisto majhnemu umrl oče, mama pa se je takoj zatem poročila z Antigonom, je veljal za Antigonovega sina. Filip, ki je bil nekaj let mlajši od Demetrija, je umrl. Demetrij pa, čeprav visok, ni dosegal očetove velikosti, vendar sta bili njegova postava in lepota obraza občudovanja vredni in izredni, tako da niti enemu kiparju ali slikarju ni uspelo, da bi ga zvesto upodobil. Vključevali sta ljubkost in resnost, dostojanstvo in prikupnost, z mladostno smelostjo pa sta se spojila nekakšen herojski videz in kraljevska vzvišenost, ki bi ju bilo težko posnemati. Tako je bil tudi njegov značaj tak, da je vzbujal ljudem hkrati strah in veselje. Medtem ko je bil v družbi izredno prijeten in je prosti čas preživljal ob pijači in razkošnem življenju kot najbolj pomehkužen izmed kraljev, je po drugi strani zopet izkazoval najodločnejšo in najbolj gorečo vztrajnost in marljivost pri delu; spričo tega je med bogovi najbolj občudoval Dioniza, ki je najstrašnejši, ko se vojskuje, a po koncu vojne najzmožnejši, da se ob veselju in uživanju spet prilagodi miru. […]

4 Da je bil Demetrij v začetku po naravi tako človeški kot družaben, naj za primer povemo naslednje. Ariobarzanov sin Mitridat je bil njegov tovariš in zaupen prijatelj enake starosti. Bil je eden Antigonovih dvorjanov, in čeprav ni bil hudoben človek niti ga niso imeli za takšnega, ga je Antigon zaradi nekih sanj začel sumničiti. Antigonu se je sanjalo, da hodi prek prostranega in čudovitega polja ter seje zlat prah; iz njega je sprva poganjala zlata žetev, a ko se je nekoliko kasneje vrnil, ni videl nič drugega kot strnišče. Žalosten in vznemirjen je [v snu] zaslišal neke ljudi govoriti, da je Mitridat odšel na Črno morje, potem ko je požel zlato letino. Ves prestrašen zaradi sanj jih je zaupal sinu, potem ko je le-ta prisegel, da bo molčal, in dodal, da je sklenil popolnoma odstraniti in uničiti tega človeka. Ko je Demetrij to slišal, se je zelo razžalostil, in ko je mladenič kot običajno prišel k njemu in z njim preživljal prosti čas, si sicer zaradi prisege ni upal spregovoriti niti ga ustno opomniti, temveč je, ko ga je bil postopoma nekoliko odtegnil od prijateljev in sta bila na samem, z ostro konico kopja v zemljo zapisal, medtem ko je ta gledal: »Beži, Mitridat!« Mitridat je razumel [opozorilo] in ponoči zbežal v Kapadokijo. In hitro mu je usoda v resnici izpolnila Antigonove sanje. Postal je namreč gospodar prostranega in krasnega ozemlja ter utemeljil rod pontskih kraljev, ki so ga Rimljani odpravili nekje v osmi generaciji. To je torej primer Demetrijevega naravnega nagnjenja do pravičnosti in preudarnosti. […]

41 Ko se je od tam⁵⁷⁶ vrnil v Makedonijo, in ker sam po naravi ni bil tak, da bi miroval, videl pa je, da se mu privrženci na bojnih pohodih raje pokoravajo, medtem ko so doma nemirni in prepirljivi, je z vojsko krenil nad Ajtolce. Ko jim je opustošil ozemlje in tamkaj pustil Pantavha s precejšnjim delom svojih sil, je odrinil nad Pira [epirskega kralja], Pir pa nadenj. A ker sta zgrešila eden drugega, je oni oropal Epir, ta pa je udaril na Pantavha in začel bitko, v kateri sta se spopadla oba poveljnika in si obojestransko zadala rane. Pir je Pantavha zapodil v beg, od ostalih pa jih je mnogo pobil in živih zajel pet tisoč njegovih mož. In to je Demetriju najbolj škodovalo: ker Pir ni bil toliko zasovražen zaradi svojih dejanj, kolikor je vzbujal čudenje, ker je največji del [osvajanja] opravil z lastno roko, si je s to bitko pridobil veliko in sijajno ime med Makedonci; in mnogim izmed njih je prišlo na misel reči, da edino v njem od vseh kraljev vidijo sliko Aleksandrove smelosti, medtem ko drugi, še posebej Demetrij, kot na odru le igrajo Aleksandrovo dostojanstvo in oholost. V resnici je bilo okoli Demetrija mnogo teatralnosti, saj ni pretiraval le z oblačenjem in naglavnimi pokrivali, širokokrajnim klobukom z dvema kraljevima opasicama in z zlatom pretkanimi škrlatnimi haljami, temveč je tudi noge obuval v obuvala iz najčistejše škrlatne klobučevine, izvezene z zlatom. Zanj se je veliko časa tkal tudi plašč, prekrasno delo, ki je prikazovalo svet in nebesna telesa; toda ostal je na pol dokončan, ko so se [za Demetrija] razmere spremenile. Plašča si nihče ni upal uporabiti, čeprav v Makedoniji pozneje ni manjkalo prevzetnih kraljev.

42 Ljudi, ki tega niso bili vajeni, ni dražil samo s takimi prizori, ampak sta jih jezila tudi razkošje in način življenja, najbolj pa njegova nedružabnost in nedostopnost. Kajti ali ljudem sploh ni dal možnosti, da bi prišli predenj, ali pa je bil do obiskovalcev strog in grob. Tako je neke poslance iz Aten – in do njih mu je bilo več kot do ostalih Helenov – pustil, da so na sprejem čakali dve leti; ko pa je iz Lakedajmona prišel en poslanec, se je razsrdil, ker je smatral, da ga s tem prezirajo. A ko je rekel: »Kaj praviš? Lakedajmonci so poslali samo enega poslanca?«, mu je ta duhovito in po špartansko odvrnil: »Da, kralj. K enemu.« Ko se je nekoč, ko je bil na jahanju, zazdelo, da je bolj naklonjen ljudstvu in da mu ni zoprno, če jih posluša, jih je kar nekaj steklo na kup in mu predalo napisane prošnje. Ker je vse sprejel in jih zavil v svoj plašč, so se ljudje vzradostili in ga pospremili. Toda ko je prišel na most, ki prečka Aksij, je razvil plašč in vse prošnje vrgel v reko. To je silno prizadelo Makedonce, ki so menili, da se jih sramoti, ne pa kraljuje nad njimi, ter so se spominjali Filipa [Aleksandrovega očeta] ali poslušali tiste, ki so še pomnili, kako je bil on v tem pravičen in nepristranski. Ko je nekoč starejša ženska nadlegovala Demetrija, ki je šel mimo, in ga večkrat prosila, naj jo posluša, ji je odgovoril, da nima časa. Ko je ona nato zavpila: »Pa ne bodi kralj!«, ga je to hudo zbodlo. Zamislil se je, se vrnil domov in odložil vse ostalo ter mnogo dni posvetil tistim, ki so želeli, da jih sprejme, začenši z ono starko.

Nič ne pristoji kralju bolj kot dajanje razsodb. Kajti Ares je tiran, kot pravi Timotej, toda zakon je po Pindarju kralj nad vsem; tudi Homer pravi, da kralji od Zevsa ne prejemajo oblegovalnih naprav niti z bronom okovanih ladij, temveč »postave«, da jih ščitijo in varujejo; kot Zevsovega zaupnika in učenca ne imenuje najbojevitejšega niti najkrivičnejšega niti najkrvoločnejšega kralja, temveč najpravičnejšega. Nasprotno je Demetrij užival, ko so mu pridajali vzdevke, ki so bili vse kaj drugega kot podobni tistim, ki jih nosi kralj bogov: kajti ta je Zaščitnik in Branitelj mest, Demetrij pa je dobil vzdevek »Oblegovalec mest« [Poliorketés]. Tako je zlo, ki je s pomočjo neuke sile stopilo na mesto dobrega, povezalo krivičnost s slavo.

8.3.1.1. Kaligula⁵⁷⁷

16. in 21. poglavje sodita v pozitivni del o Kaliguli, 37. in 38. pa v negativnega; v obeh delih so prikazane dejavnosti na istih področjih, namreč v finančnih ukrepih in gradnjah, toda nepovezano in vsakič v drugačni luči, čeprav bi se podatki morda dali združiti v enotno sliko. Opis Kaligulove zapravljivosti in obenem pohlepa, z novimi davki vred, se vleče še do 42. poglavja.

16,3–4 Čeprav je bila Tiberijeva oporoka razveljavljena, je vendar Kaligula pošteno in brez kakega izvijanja v gotovini izplačal tako volila iz te oporoke kakor volila iz oporoke Julije Avguste, ki jo je bil Tiberij ignoriral. ⁵⁷⁸ Italiji je odpisal polodstotni davek, ki se je plačeval od izkupička na dražbah. Mnogim je povrnil škodo, ki so jo utrpeli zaradi požarov. Vsem kraljem, ki jim je vrnil prestol, je vrnil tudi ves dohodek od davkov in osebne dohodke za nazaj. Tako je na primer komagenskemu kralju Antiohu vrnil sto milijonov sestercijev, ki so se bili stekli v državno blagajno. Da bi kar se da očitno pokazal, kako podpira sleherno plemenito dejanje, je podaril neki osvobojenki, ki tudi med najhujšimi mukami na natezalnici ni ničesar priznala o zločinu svojega patrona, 800.000 sestercijev. Zato mu je senat med drugimi častmi s posebnim odlokom podelil zlat ščit, ki naj bi ga svečeniški zbori nesli vsako leto ob določenem dnevu v spremstvu senata na Kapitol, medtem ko bi dečki in deklice iz najuglednejših družin v zborski pesmi peli hvalnico njegovim krepostim. Hkrati so sprejeli sklep, naj se dan, ko je Kaligula prevzel oblast, imenuje Parilije; to naj bi bil znak, da je bil Rim tega dne v drugo zgrajen. ⁵⁷⁹ […]

21 Kaligula je dal dograditi Avgustovo svetišče in Pompejevo gledališče, stavbi, ki so ju za Tiberija zgradili le napol. Sam je pričel graditi vodovod v okolici Tiburja in amfiteater poleg Septe [ograde, v kateri je rimski narod glasoval] na Marsovem polju; njegov naslednik Klavdij je prvi objekt dokončal, drugega opustil. V Sirakuzah je dal obnoviti od starosti porušeno mestno obzidje, prav tako svetišča. Sklenil je tudi, da bo spet zgradil Polikratov kraljevski dvor na otoku Samosu, dogradil Didimej⁵⁸⁰ v Miletu in na vrhu Alp sezidal mesto, predvsem pa prekopal Korintsko ožino; že je bil poslal tja nekega svojega primipilara [stotnika prvega manipla triarijev, tj. starih in preizkušenih vojakov], da bi opravil potrebne meritve. […]

37 Za razkošje je toliko razdal, da je v iznajdljivosti prekosil vse razsipnike na svetu. Izmislil si je nove vrste kopeli in najbolj nenaravne jedi in pojedine. Tako se je na primer kopal v toplih in mrzlih dišavah in pil najdražje, v kisu raztopljene bisere, pred goste pa je postavljal kruh in jedi iz zlata. Govoril je: »Ne moreš biti obenem varčen in cesar.« Še več, več dni je s strehe Julijeve bazilike metal ljudstvu znatne vsote kovanega denarja. Zgraditi je dal liburnijske ladje z desetimi vrstami veslaških klopi, ⁵⁸¹ ki so imele z žlahtnim kamenjem obložene krme in pisana jadra, znotraj pa zelo prostorne bazene s toplo vodo, stebriščne dvorane in jedilnice, razen tega pa najrazličnejše vrste vinske trte in sadnega drevja. Na takšnih ladjah je že za dne ležal za mizo ter med pesmijo in ob zvokih glasbe plul ob kampanjski obali.

Pri graditvi palač in vil je pretiraval brez vsakršne razsodnosti. Najbolj vroče si je želel izpeljati tisto, kar je veljalo za neizvedljivo. Zaradi tega je ukazal graditi nasipe tam, kjer je bilo morje nemirno in globoko, klesati v pečine iz najtršega kamenja, zasipavati doline in jih izravnavati z griči, gričem pa odstranjevati vrhove in jih izravnavati z dolinami. Vse to so delali nenavadno naglo, kajti vsako zakasnitev je kaznoval s smrtjo. Skratka: še preden je minilo leto dni, je Kaligula potratil razen ogromnega drugega premoženja tudi vseh 2.700 milijonov sestercijev, ki jih je bil zapustil Tiberij Cezar.

38 Popolnoma suh in brez sredstev se je Kaligula polotil ropanja, in sicer z najskrbneje izbranimi lažnimi obtožbami, dražbami in davki. Tako je odrekel rimske državljanske pravice vsem, katerih predniki so si jih pridobili zase in za svoje potomce; izvzel je samo neposredne sinove. Trdil je namreč, da se beseda potomec ne sme uporabljati za potomce po prvem kolenu. Ko so mu pokazali listine, ki sta jih izdala božanska cesarja Julij [Cezar] in Avgust, jih je Kaligula na kratko odpravil kot zastarele in neveljavne. Če je kdo po zadnji cenitvi kakor koli povečal svoje imetje, ga je obtožil zaradi lažne prijave premoženja. Oporoke primipilarjev, ki niso od začetka Tiberijeve vlade ničesar zapustili niti Tiberiju niti njemu, je razveljavil kot nehvaležne. Kot neveljavne in brez podlage je razveljavil tudi oporoke takih ljudi, o katerih je kdo izjavil, češ da so nameravali postaviti za svojega dediča cesarja. Zaradi strahu so ga zdaj že neznani ljudje javno uvrščali kot dediča med svoje prijatelje in starši med svoje otroke. Za takšne je rekel, da ga imajo za norca, ker po taki izjavi še naprej živijo, in je mnogim izmed njih poslal zastrupljene priboljške. V takih primerih je sam vodil zapuščinsko razpravo, in sicer tako, da je vnaprej določil vsoto, ki jo je nameraval doseči pri obravnavi. Vedno je odnehal šele tedaj, ko je to vsoto dosegel. Ker ni trpel niti najmanjšega zavlačevanja, je nekoč z eno samo sodbo obsodil nad štirideset osumljencev, ki so bili obtoženi zaradi popolnoma različnih prekrškov, Cezoniji [ženi] pa se je pohvalil, ko se je prebudila, češ kakšno delo je opravil med njenim opoldanskim spanjem.

Nekoč je priredil dražbo, na kateri je razstavil in prodajal kramo, ki mu je ostala od gledaliških predstav. Sam je izkliceval cene in jih dvigal tako dolgo, da so si nekateri ljudje, ki so jih prisilili, da so za neznanske vsote kupili nekatere predmete in tako izgubili vse svoje imetje, prerezali žile. Znan je tudi tale primer: Ko je Aponij Saturnin med neko dražbo zadremal na klopi, je Kaligula opozoril izklicevalca, naj nikar ne prezre moža pretorskega stanu, ki mu ves čas prikimava. Nato so tako dolgo dvigali ceno, da so nazadnje možaku, ki ni imel o tem niti pojma, prodali trinajst gladiatorjev za devet milijonov sestercijev.

8.3.2.1. Horacijev življenjepis⁵⁸²

Kvint Horacij Flak (65–8 pr. Kr.) je eden najpomembnejših rimskih pesnikov. Njegova dela so naslednja: Epode, Satire ali Pomenki v dveh knjigah, Ode ali Pesmi v štirih knjigah, Stoletna pesem (za priložnost slovesnih »stoletnih iger«) in naposled Pisma (tudi ta so včasih omenjena kot Pomenki)v dveh knjigah; med slednjimi je tudi Pismo o pesništvu. Zanimivo je, da v Svetonijevem življenjepisu seznam del manjka; verjetno jih je izpustil gramatik, ki je življenjepis pripojil komentarju Horacijevih pesmi in se mu je zdelo odveč, da bi na začetku izdanih del ta še posebej naštevali.

Kvint Horacij Flak je bil po rodu iz Venuzije. Njegov oče je bil, kot poroča sam, osvobojenec in posrednik na dražbah (v resnici pa je veljalo prepričanje, da je bil prodajalec nasoljenih rib, ker je Horaciju nekdo v prepiru oponesel: »Kolikokrat sem jaz videl tvojega očeta, da se je usekoval v roko!«). Ko ga je Mark Brut kot poveljnik pritegnil v bitko pri Filipih, je opravljal službo vojaškega tribuna; ko pa je bila njegova stran poražena, si je izprosil odpuščanje in našel službo kot pisar v kvestorjevem uradu. Najprej si je pridobil Mecenata, ⁵⁸³ kmalu pa še Avgusta, in oba sta gojila do njega nemajhno prijateljstvo. Kako rad ga je imel Mecenat, dovolj jasno izpričuje z naslednjim epigramom:

Dragi Horacij, če nimam
te rajši od samega sebe,
naj bo še res, da sem suhcen
kot kilavo mulino žrêbe!

Še veliko bolj pa to dokazuje v svoji oporoki, v kateri je na Avgusta naslovil ta dodatek: »Misli na Horacija Flaka kakor na mene samega!« Avgust mu je ponudil tudi mesto zasebnega tajnika. To pripoveduje v pismu Mecenatu: »Prej sem sam zmogel pisati pisma prijateljem, zdaj pa sem prezaposlen in slabega zdravja, zato bi ti rad speljal našega Horacija. Naj torej pride od tvoje zajedalske mize k moji kraljevski in mi pomaga pri pisanju pisem.« Celo ko je Horacij to odklonil, ni bil nanj prav nič jezen, niti ga ni nehal obsipati s prijateljstvom. Ohranjena so pisma, iz katerih prilagam nekaj odlomkov kot dokaz: »Uveljavljaj no pri meni kakšne pravice, kakor če bi sedel z mano vsak dan za isto mizo; ravnal bi čisto prav in nič zaletavo, ker sem si želel takega odnosa med nama, če bi ga tvoje zdravje dopuščalo.« In spet: »V kakšnem spominu te imam, boš lahko slišal tudi od našega Septimija; po naključju sem te omenil, ko je bil poleg. Tudi če si ti oholo zavrnil moje prijateljstvo, ti namreč jaz zato ne bom vrnil milo za drago.« Poleg tega ga med drugimi šalami rad imenuje »korenjačka in prav ljubkega možička«; podaril mu je zdaj to, zdaj ono. O njegovih pesmih je imel tako visoko mnenje in bil tako prepričan o njihovi večni slavi, da mu ni naložil le, naj zloži Stoletno pesem, marveč tudi, naj proslavi zmago njegovih pastorkov Tiberija in Druza nad Vindeliki [germanskim plemenom]; prisilil ga je, da je zaradi tega trem knjigam Pesmi po dolgem premoru dodal še četrto. Ko je bral neke njegove Pomenke [tj. prvo knjigo Pisem in v njih ni bil omenjen, se je takole pritožil: »Vedi, da sem hud nate, ker se v večini takšnih pesmi ne pogovarjaš predvsem z mano; ali se bojiš, da ti bodo zanamci šteli v sramoto, če se bo videlo, da si moj prijatelj?« Horacij mu je spesnil eklogo, ⁵⁸⁴ ki se začenja takole:

Toliko težkih bremen si nalagaš in sam jih prenašaš,
z mečem Italijo braniš, ji žlahtnejše vlivaš vrline,
nove zakone deliš – saj škodil bi javni blaginji,
Cezar, ko kradel bi čas dragoceni ti z dolgim klepetom.

Bil je majhne in zajetne postave, kakor ga opisujejo njegove lastne Satire⁵⁸⁵ in naslednje Avgustovo pismo: »Onizij mi je prinesel tvojo knjižico, s katero si se mi tako rekoč opravičil in sem jo zato vzel za dobro, kakor je že drobcena. Vse pa se mi dozdeva, da se bojiš, da bi bile tvoje knjižice večje, kot si sam; toda tebi manjka višina, nikakor pa širina. Zato bo prav, če boš pisal v obliki vinskega vrčka; potem bo tvoj knjižni svitek lepo nabrekel, tako kakor tvoj trebušček.«

V erotičnih zadevah je bil menda precej razvraten; baje je namreč namestil cipe v sobi z ogledali, tako da se mu je, kamor koli je pogledal, zrcalila podoba spolnega akta. Največ časa je prebil v odmaknjenosti svojega sabinskega ali tiburskega posestva; njegovo hišo kažejo v bližini Tiburnovega gaja. ⁵⁸⁶ V roke so mi prišle elegije pod njegovim imenom in pismo v prozi, v katerem naj bi se priporočal Mecenatu, vendar mislim, da je oboje nepristno; elegije so namreč cenene, pismo pa nejasno, in nejasnost nikakor ni bila njegova hiba.

Rodil se je šestega dne pred decembrskimi idami [8. decembra], ko sta bila konzula Lucij Kota in Lucij Torkvat, umrl pa petega pred decembrskimi kalendami [27. novembra], ko sta bila konzula Gaj Marcij Cenzorin in Gaj Azinij Gal, po svojem devetinpetdesetem letu. ⁵⁸⁷ Za svojega dediča je pred pričami imenoval Avgusta, ker je bil tako hudo bolan, da ni zmogel pritisniti pečata na tablice z oporoko. Pokopan je bil na koncu eskvilijskega polja blizu Mecenatove gomile.

8.4.1.1. Flavij Vopisk iz Sirakuz

Med življenjepisi Cesarske zgodovine se po številu lažnih dokumentov, trivialnih zgodb in podrobnosti iz zasebnega življenja najbolj »odlikuje« sklepni del, ki je pripisan Flaviju Vopisku. Kakor pri Mariju Maksimu tudi tu dokumenti včasih niso navedeni le sproti v besedilu, marveč tudi na koncu spisa v dodatku (tako dve uradni in dve zasebni pismi na koncu Tacitovega življenjepisa, Tac. 18–19). Spis kot celota (npr. o Avrelijanu ali Probu) večkrat daje prej vtis hvalnice kakor življenjepisa, uporabljena je vrsta retoričnih prijemov. Štirje od petih spisov se pričenjajo z dolgimi, skrbno izdelanimi uvodi, v katerih avtor med drugim izraža razna stališča v zvezi z zgodovinopisjem: slavi zasluge zgodovinopisja za to, da osebe in dejanja ne utonejo v pozabo, omenja vire, iz katerih naj bi črpal, in druge avtorje, trdi, da je resnica pomembnejša od sloga (Prob. 1–2), poudarja natančnost in pazljivost, ki da jo posveča podrobnostim (Firm. 1) ipd. Njegova praksa seveda kaže povsem drugačne metode.

Naš izbor obsega tri odlomke. Prvi je uvod k življenjepisu cesarja Avrelijana (vladal v letih 270–275), ki je prvo delo v Vopiskovi seriji. Dotakne se nekaterih od omenjenih tem, zanimiv pa je tudi zaradi pogovora, ki je najverjetneje izmišljen – iz drugih virov vemo, da je bil avtorjev sogovornik Junij Tiberijan res dvakrat prefekt mesta Rima, vendar njegova druga prefektura, ki bi tu edino prišla v poštev, ni potekala v takem času, da bi zajela praznik hilarije (lat. Hilaria – 25. marec, dan veseljačenja, kot pove že ime, in gostij v sklopu praznika na čast boginji Kibeli, tudi dan enakonočja), kar naj bi bil časovni okvir tega pogovora. Syme sploh meni, da avtor v tem uvodu rafinirano nakaže svojo prevaro in da je eden od indicev tudi izbira tega praznika, ki je vključeval karneval z maskami (1971, 262). Drugi namig na lažnivost naj bi bil prizor, ko avtor dokazuje Tiberijanu, da so pisali neresničnosti tudi največji rimski zgodovinarji, in mu ta v šali odgovori, da potem tudi avtor sam lahko piše, kar hoče (Syme 1971, 17).

Sledi uvod k življenjepisu Proba (vladal 276–282), kjer so stališča v zvezi z zgodovinopisjem, ki jih avtor – vsaj v besedah – zastopa, še bolj razdelana. Zadnji izbrani odlomek je primer življenjepisa, značilen za Cesarsko zgodovino.

8.4.1.2. Božanski Avrelijan

1 Na hilarije, ko moramo, kot je znano, delati in govoriti same vesele stvari, me je po koncu svečanosti povabil v svoj voz oziroma svoje službeno vozilo mestni prefekt Junij Tiberijan, ugleden mož, katerega ime moramo izgovarjati s spoštovanjem. Ker ga niso zaposlovale skrbi zaradi pravd in javnih zadev, temveč so mu misli svobodno krožile, je v vozu načel živahen pogovor, ki je trajal vso pot od Palatina do Varijevih vrtov in se vrtel predvsem okoli življenjskih zgodb cesarjev. Ko sva dospela do Sončevega svetišča, ki ga je bil posvetil cesar Avrelijan, me je, ker sam izhaja iz cesarjevega rodu, vprašal, kdo je napisal njegov življenjepis. Ko sem mu odvrnil, da nisem bral nobenega v latinščini, pač pa nekaj grških, je častiti mož zavzdihnil in izlil svojo žalost v teh besedah: »Torej ne le, da so Terzit, ⁵⁸⁹ Sinon⁵⁹⁰ in drugi nestvori iz davnine dobro poznani nam, temveč bodo tudi pogosto na ustih prihodnjih rodov; za božanskega Avrelijana, tega znamenitega cesarja in poveljnika z železno roko, ki je rimski oblasti spet podvrgel ves svet, pa zanamci ne bodo vedeli? Bog ne daj česa tako blaznega. Pa vendar, če se ne motim, imamo dnevnik tega moža in tudi prikaz njegovih vojn, ki je spisan kot zgodovina. Želel bi, da si to priskrbiš in opišeš po vrstnem redu, zraven pa dodaš še dogodke iz njegovega življenja. O vsem tem se boš v skladu s svojo prizadevnostjo lahko poučil iz platnenih knjig, ⁵⁹¹ v katere je sam za vsak dan velel zapisati vse, kar je naredil. Poskrbel bom namreč, da ti bodo iz Ulpijeve knjižnice⁵⁹² dali na voljo tudi platnene knjige. Ti pa, prosim, opiši Avrelijana tako verodostojno, kolikor le moreš.« In jaz, dragi Ulpijan, ⁵⁹³ sem ubogal, priskrbel sem si grške knjige in vse potrebno ter iz tega v eni knjižici zbral vse, kar je bilo vredno omembe. Upam, da ti bo moje delo ugajalo, če pa z njim ne boš zadovoljen, beri grške avtorje in zahtevaj tudi platnene knjige – Ulpijeva knjižnica ti jih bo dala na razpolago, kadar boš le hotel.

2 Najin pogovor v vozu je nanesel na Trebelija Poliona, ⁵⁹⁴ ki je v svojih spisih ovekovečil vse cesarje, tako znamenite kakor tudi neznane, od dveh Filipov pa do božanskega Klavdija in njegovega brata Kvintila. Tiberijan je trdil, da je Polion o marsičem pisal malomarno in preskopo, jaz pa sem ugovarjal, da ga na področju zgodovine ni pisca, ki ne bi bil zabeležil kake neresnice, in celo navajal, v čem se da to dokazati Liviju, Salustiju, Korneliju Tacitu in naposled Trogu⁵⁹⁵ na podlagi jasnih dokazov. Tako je prestopil v moj tabor, iztegnil roko in v šali dejal: »Piši, kakor se ti zdi. Mirno boš lahko govoril, kar boš hotel, saj ti bodo pri laganju delali družbo pisci, ki jih občudujemo zaradi tekočega sloga njihovih zgodovin.«

8.4.1.3. Prob

1 Nesporno drži, kar so zapisali Salustij Krisp ter zgodovinarja Mark Katon in Gelij⁵⁹⁶ kot neke vrste splošno resnico: namreč da so pri vsakomer vse njegove odlike tako velike, kakor so jih v skladu s svojo nadarjenostjo prikazali tisti, ki so opisali njegova dela. Zato je Aleksander Veliki iz Makedonije, ko je prišel na Ahilov grob, globoko zavzdihnil in dejal: »Blagor tebi, mladenič, ki si našel takega glasnika za svoje odlike!« S tem je meril na Homerja, ki je podelil Ahilu v stremenju za vrlinami tolikšno veličino, kakor je bila silna njegova lastna genialnost.

Morda se sprašuješ, s čim neki ima to zvezo, dragi moj Celzin. ⁵⁹⁷ Za cesarja Proba, katerega vladavina je prinesla popolno varnost vzhodu, zahodu, jugu, severu in sploh vsem predelom sveta, zavoljo pomanjkanja piscev skorajda ne vemo več. V pozabo je utonila – o sramota! – življenjska zgodba tako velikega moža, kakršnega ne najdeš ne v punskih vojnah, ne v galski pretnji, ne v pontskih nemirih, ne v hispanskih spletkah. Toda jaz, ki sem si že davno tega zadal za cilj spis, posvečen zgolj Avrelijanu, katerega življenje sem zapisal, kolikor je bilo v mojih močeh, opisal pa sem tudi že Tacita in Florijana, si ne bom dopustil, da se ne bi povzpel še do Probovih dejanj, in če bom le dovolj dolgo živel, bom obravnaval še vse ostale prav do Maksimijana in Dioklecijana. Ne obljubljam pa okretne in tekoče pripovedi, marveč gola dejanja, za katera ne dovolim, da bi izginila.

2 Uporabil sem – da te v čem ne zavedem, tebe, katerega prijateljstvo mi je nadvse drago – predvsem knjige iz Ulpijeve knjižnice, ki se je v mojih časih nahajala v Dioklecijanovih termah, prav tako pa tudi iz Tiberijeve palače. Uporabil sem tudi sezname pisarjev iz Porfirnega stebrišča, nadalje uradne zapisnike o odlokih senata in ljudstva. In ker mi je bil v veliko pomoč pri zbiranju podatkov o delih tega velikega moža dnevnik Turdula Galikana, pravega poštenjaka in resnično odkritega človeka, ne bi bilo prav, ko bi zamolčal uslugo častitljivega prijatelja.

Gnej Pompej je blestel v treh triumfih – v vojni s pirati, Sertorijem in Mitridatom – in povzdignila so ga mnoga veličastna dejanja, toda le kdo bi vedel zanj, ko ne bi pisala o njem Mark Tulij⁵⁹⁸ in Tit Livij? Pa Publij Scipion Afričan in sploh vsi Scipioni, najsi jim je bilo ime Lucij ali Nazika – mar jih ne bi zagrnila in zastrla tema, ko se ne bi našli zgodovinarji, slavni in manj slavni, da so jih hvalili? Predolgo bi bilo naštevati vse primere, ki bi jih bilo treba omeniti tudi, ko bi jaz molčal. Hočem, naj bo izpričano le to: da sem [s tem, ko sem opravil to delo,] obenem zapisal dejstva, ki jih lahko kdo drug prikaže lepše in v bolj vzvišenem slogu, če hoče. Moj namen ni bil, da bi v pripovedi o življenju in obdobjih cesarjev posnemal pisce kakor Salustija, Livija, Tacita, Troga in ostale besede vešče avtorje, marveč Marija Maksima, Svetonija Trankvila, Fabija Marcelina, Gargilija Marciala, Julija Kapitolina, Elija Lampridija⁵⁹⁹ in druge, ki takšnih in podobnih podatkov niso zabeležili v tako besedovitem slogu, pač pa verodostojno. Po duši sem namreč raziskovalec – tega ne morem tajiti – in pri tem me podžigate vi, ki si kljub temu, da veliko veste, želite vedeti še mnogo več. Da pa ne bom predolgo razlagal o stvareh, ki zadevajo moj načrt, bom urno prešel na velikega in slavnega cesarja, kakršnega naša zgodovina ne pomni.

8.4.1.4. Firmus, Saturnin, Prokul in Bonoz

Mnenja o tem spisu so različna. Nekateri, med njimi Syme, menijo, da so praktično edini zgodovinski podatki imena teh štirih uzurpatorjev (Syme 1971, 17; 269), medtem ko so drugi manj odklonilni. Izbrani odlomek prinaša Prokulov življenjepis, ki kaže običajne pomanjkljivosti Cesarske zgodovine: podatke, ki niso v skladu z drugimi viri, čudaške zasebne podrobnosti in pisma ter anekdote.

12 Prokul je bil doma iz kraja Albingavni [danes Albenga, dobrih 80 km JZ od Genove, ki leži v Primorskih Alpah. V svojem kraju je bil veljak, toda njegovi predniki so bili razbojniki; v izobilju je imel živine, sužnjev in tega, kar so bili naropali. Pravijo celo, da je tedaj, ko se je polastil oblasti, ⁶⁰⁰ oborožil dva tisoč svojih lastnih sužnjev. Za ženo je imel možačo, ki ga je pognala v to blazno dejanje; njeno ime je bilo Samso, ⁶⁰¹ vendar ga je dobila šele kasneje, kajti poprej se je imenovala Vituriga. Imel je sina Herenijana in tudi njega bi bil namenil za cesarja – tako je namreč govoril – ko bi bil dopolnil pet let. Ne da se zanikati, da je bil […] obenem pa tudi nadvse hraber; tudi sam je bil vajen razbojništva, a je kljub temu vedno živel kot vojak. Mnogim legijam je namreč poveljeval kot tribun ter vršil junaška dejanja. In ker so ravno najbolj neznatne podrobnosti dobrodošle in prijetne za branje, ne smem zamolčati tega, s čimer se tudi sam hvalisa v nekem pismu – to bom raje navedel, kot da bi o njem na dolgo razpredal:

»Prokul sorodniku Mecijanu pozdrav. Sto deklet iz Sarmatije sem zajel kot ujetnice in v eni noči sem spal z desetimi od njih; iz vseh pa sem, kolikor je bilo v moji moči, naredil ženske v petnajstih dneh.«

Kot vidiš, se hvalisa z neokusnim in zelo razuzdanim dejanjem ter misli, da bo veljal za junaka, če bo spričo pogostih zločinov postal brezčuten.

13 Toda čeprav se je tudi po dosegi vojaških časti vedel slabo, razuzdano, dasi junaško, je bil poklican, naj prevzame oblast. Spodbujali so ga Lugdunčani, ki jih je bil Avrelijan, kakor je kazalo, hudo zatrl, pred Probom pa so silno trepetali. To se je zgodilo tako rekoč v igri in šali, kot pripoveduje Onezim⁶⁰² (vem pa, da tega nisem zasledil pri nobenem drugem avtorju). Ko so namreč na neki gostiji igrali »razbojničke« ⁶⁰³ in se je desetkrat izteklo tako, da je postal »cesar«, je neki znan šaljivec rekel: »Pozdravljen, Avgust!«, prinesel škrlaten plašč iz volne, mu ga ovil okoli ramen in mu izkazal čaščenje. Zato so se tisti, ki so bili priče dogodku, prestrašili, in zato je tudi prišlo do poskusa, da bi si pridobil vojsko in oblast. Vendar pa je naredil precej koristnega za Galce. Strl je namreč Alamane, ki so se tedaj še imenovali Germani, in to ne brez sijaja slave, dasi se ni nikoli boril drugače kakor razbojnik. Pred Probom pa je moral zbežati v daljne dežele. Želel je prinesti pomoč Frankom, od katerih je sam izvajal svoj rod, toda Franki, ki so vajeni mimogrede prelomiti dano besedo, so ga izdali; tako ga je Prob premagal in pokončal. Njegovi potomci še dandanes živijo v Albingavnih in se pogosto šalijo, češ da njim ne diši ne cesarski ne razbojniški stan.