V razpravi o objektivnosti zgodovine med zgodovinarji Združenih držav ni bilo prelomnih dogodkov, značilnih za tokove v evropski historiografiji, ki je v tem času predvsem francoska, nemška, britanska, španska itn. Pri rekonstrukciji teh evropskih dogajanj praviloma začenjamo pri objavi Analov ali pri predzgodovini tega dogodka, ki ga zaznamujeta Henri Berr in Charles Seignobos z Revue de Synthèse historique. Tudi če severnoameriške razmere delujejo nekoliko bolj zapleteno, se večina poznavalcev strinja (tu imamo v mislih predvsem Ronalda H. Nasha in njegovo izjemno delo Ideas of History v dveh zvezkih, ki je l. 1969 izšlo pri izdajateljski hiši E. P. Dutton & Co. Inc. New York), da neko vrsto preobrata predstavlja razprava Charlesa A. Bearda z naslovom That Noble Dream.
Razprava, ki je bila l. 1935 objavljena v American Historical Review, se je pokazala kot izjemno pomembna – ne le zato, ker Beard tematizira nekatera ključna vprašanja historiografije (kaj pravzaprav počnemo, ko pišemo zgodovino; katera filozofska stališča zavzemamo; na katere metode in postopke se zanašamo v pričakovanju, da bomo iz množice podatkov sestavili koherentno in smiselno celoto), pač pa tudi zato, ker potrjuje, da se je polemika o objektivnosti v ZDA začela že pred koncem 19. stoletja. Poleg tega se Beard, podobno kot Hayden White, spominja Henrija Adamsa, nekdanjega predsednika Ameriškega zgodovinskega društva, ki je že l. 1894 svoje kolege opozarjal na morebitne pogubne posledice historiografskega relativizma. Še več, Beard se je sistematično posvetil starejšim predstavnikom društva in ugotovil, da je Andrew D. White še za časa Rankejevega življenja opozarjal, da je treba biti pozoren na »obe strani historiografije«; na eni strani so napetosti med specifičnim in posameznim oziroma verificiranim in dokumentiranim, na drugi pa je značaj filozofije – White je poudarjal, da je cilj vsake zgodovinske razprave »filozofska sinteza vseh posameznih odkritij«. Zato ni presenetljivo, da je v središče razprave v društvu o tematizaciji posameznih problemov postavil občo zgodovino, zgodovino civilizacij in filozofijo zgodovine. V tem smislu je Bearda presenečalo zgolj dejstvo, da se je kljub širokemu odpiranju historiografije obsedenost z objektivno resnico ohranila še tako dolgo v 20. stoletju. Pri tem seveda ni imel v mislih le kolegov, pripravljenih na obrambo Rankejeve maksime, pač pa tudi tiste, ki so se ostro lotili človeka, ki je trdil, da je objektivna zgodovina pravzaprav zgodovina brez objekta – to je bil James Harvey Robinson, ki se je navduševal nad zgodovinarji, ki so v preteklih dogajanjih prepoznali vzroke sedanjih težav. Še dosti bolj dragocena kot rekonstrukcija spopada med »relativisti« in »objektivističnimi pozitivisti« pa je Beardova opredelitev osnov objektivistične misli. Identificiral je pet »elementov in predpostavk«, med katerimi velja izpostaviti tiste, ki govorijo, da zgodovina kot predmet oziroma kot serija predmetov preučevanja obstaja zunaj zgodovinarjeve interpretacije, se pravi, da lahko zgodovinar med delom izključi lastna verska, politična in filozofska prepričanja, pa tudi ekonomske, moralne in estetske preference. Še več, po Beardovem mnenju zagovorniki objektivne zgodovine menijo, da morejo zgodovinarji pri rekonstrukciji struktur minulih dogodkov, strukture, ki jo določajo od interpreta neodvisni notranji odnosi, zanemariti celo svoj spol. Vrhunec razprave predstavlja njegovih enajst tez oziroma aksiomov, ki najbolje ilustrirajo začetni odpor proti historizmu in obenem presenetljivo jasno opredeljujejo domet historiografskih razprav v obdobju med obema vojnama.
Po Beardovih trditvah sodeč, so zgodovinarji pred Drugo svetovno vojno v glavnem verjeli v absolutni obstoj zgodovine. Obenem so se zavedali, da preteklosti ne morejo rekonstruirati na način, kakor naravoslovni znanstveniki analizirajo naravne pojave. Po Beardovem mnenju so večinoma dojeli, da dokumentacija, ki jo ima zgodovinar na voljo, nikakor ne zajema celote preteklih dogajanj in njihovih akterjev – in da ni pomanjkljiva le dokumentacija, pač pa tudi njena naknadna selekcija. Vsak izbor in urejanje gradiva že vsebuje opazni pečat zgodovinarja, pravi Beard, ki odločno trdi (in pri tem enega od aksiomov poveže z Lessingovo Geschichte als Sinngebung des Sinnlosen), da je že vsaka hipoteza, s katero zgodovinar opredeli predmet svoje raziskave, interpretacija. Iz tega razloga se naštevanje razlogov, zakaj zgodovinar ne more prodreti do objektivne resnice, pri Beardu nujno izteče v izrecno zavrnitev Rankejeve formule oziroma v trditev, da naslanjanje na zgodovinarjev brezbarvni in nevtralni um ignorira »kulturne interese in obrazce, ki usmerjajo oz. opredeljujejo izbor in organizacijo zgodovinskega gradiva«.
V tem delu razprave se Beard pogosto sklicuje na Crocejevo delo Teoria e storia della storiografia ter na Heussijev opis krize historizma (Die Krisis des Historismus) in kot alternativo ponudi interpretativni model tedaj vse vplivnejše ekonomske zgodovine. V nasprotju s klasično teorijo se ta po njegovem mnenju ni zanimala za pravilnost oziroma za napake v prepričanjih posameznikov, temveč za vpliv premoženja na vsakdanje življenje družbe.
Podobna stališča zasledimo dvajset let kasneje pri Carlu L. Beckerju, ki razmišlja o ključnih zgodovinskih pojmih in pri tem posebno pozornost namenja pojmu »zgodovinsko dejstvo«. Pri njegovi sistematični analizi si Becker zastavi tri enostavna vprašanja: Kaj je zgodovinsko dejstvo? Od kod zgodovinsko dejstvo? Kdaj je zgodovinsko dejstvo? Pri tem je bralce posebej opozoril na rabo (sedanjega) časa in poudaril, da zgodovinarji preteklost interpretirajo s stališča časa, v katerem živijo, ne pa časa, ko se je interpretirano dogajalo. Pri vprašanju, kaj je zgodovinsko dejstvo, nas torej ne bi smelo zanimati samo časovno in prostorsko umeščanje tega dejstva, pač pa se moramo vprašati, kako je to dejstvo vplivalo na naslednje dogodke. Zato podatek, da je Cezar l. 49 pr. Kr. prekoračil Rubikon, ni zanimiv toliko kot posledice tega dejanja na dogodke v Rimu. Po njegovem mnenju bi nas moral zanimati celoten splet okoliščin, ki je opredelil odnos med Cezarjem in Pompejem – v okviru tega spleta pa zgodovinsko dejstvo nima ne barve ne oblike. Iztrgano iz konteksta, se pojavlja samo kot »simbol oziroma kot generalizacija tisoč in enega dejstva«, obenem pa ga niti kot generalizacijo ne moremo razumeti brez drugih dejstev in generalizacij. Vrh vsega to, kar smatramo za zgodovinsko dejstvo, sploh ni dejstvo, pač pa naša potrditev nekega dogodka, ki zahvaljujoč svojemu naknadnemu značaju postane zgodovinsko dejstvo. Gre torej za pomembno razliko med nekim dogodkom, ki nastane kot tak, ter potrditve dejstva o njem, ki se ohrani. V obeh primerih je ravno naša potrditev nekega dogodka tisto, kar konstituira zgodovinsko dejstvo. Z drugimi besedami, v množici dogodkov, misli in občutij akterjev nekega preteklega dogajanja zgodovinar arbitrarno potrjuje postopke, misli in občutja tistih, ki se mu zdijo za določeni proces najpomembnejši. Zgodovinska dejstva sama po sebi ne pomenijo oz. ne povedo ničesar; zgodovinar je tisti, ki govori oz. dodeljuje pomen. Zato je Becker prepričan, da podoba, ki tako nastane, nima veliko skupnega s tistim, kar se je v preteklosti res zgodilo. To je še posebej očitno v času prelomnih dogodkov ali v obdobju vojn, ko zgodovinarji (pa tudi vsi drugi, ki se sklicujejo na preteklost) dogajanja preoblikujejo v skladu z lastnimi pričakovanji, občutenji in željami. Obenem Becker verjame, da so naše predstave o preteklosti odvisne od naših predstav o sedanjosti oziroma da je preteklost (natančneje: predstava o njej) rezultat naših trenutnih predstav. Povedano drugače, preteklost predstavlja neke vrste ekran, na katerega projektiramo svoje predstave o prihodnosti. Kar tako dobimo, so pravzaprav premične slike, katerih obliko in barvo določajo naši strahovi in pričakovanja. S tega stališča je vse, kar vemo o preteklosti, rezultat ustreznega zgodovinarjevega življenjskega sveta, kar poleg ostalega pomeni tudi, da zgodovina nikoli ne more biti učiteljica življenja – prej obratno …
Podobnega mnenja so bili celo nekateri cerkveni zgodovinarji, med katerimi izstopa Georges Florovsky, pravoslavni teolog in zgodovinar ruske pravoslavne cerkve, ki je dve leti pred Carrom trdil, da je preteklost čista rekonstrukcija, oziroma je podobno kot Becker menil, da je zgodovinarjeva interpretacija zasnovana v sedanjosti. Temu primerno po njegovem mnenju tudi viri obstajajo zgolj kot del zgodovinske rekonstrukcije, oziroma »govorijo« samo, če jih nekdo na neki način »nagovori«. Ker dejstva nikoli ne govorijo sama po sebi, iz tega sledi, da mora biti vsaka interpretacija preteklosti pristranska, ugotavlja Florovsky, ki tako naredi še korak dlje od Bearda, ki je pri tematizaciji dejstev strogo razlikoval med naravoslovnim ter humanističnim in družboslovnim pristopom. Po mnenju Florovskega med naravnimi in zgodovinskimi dejstvi ni nobene razlike, ker tudi pri raziskavah »eksperimentalnih ved« dejstva »govorijo« le v kontekstu usmerjenega raziskovanja in pričakovanih rezultatov. Razlika je le v tem, da ta »nekritični 'naturalistični' pristop k zgodovinskim virom« zgodovino prizadene bolj kakor naravoslovne vede. Prepričanje, da viri obstajajo zunaj in neodvisno od zgodovinske obdelave, pravi Florovsky (in se sklicuje na Carra), vodi v psevdozgodovinski kolaž oz. v »zgodovino brez zgodovinskega problema«. Rezultat, ki ga tako dobimo, je lahko v najboljšem primeru le suhoparna kronika, ki ni nič drugega kot »truplo zgodovine«. Poleg Croceja se Florovsky v marsičem naslanja tudi na Collingwooda, vendar tudi dodatno zaostruje njuna stališča. Najbolj brezkompromisen je pri definiranju vloge interpreta in predmeta zgodovine. Meni namreč, da o zgodovinarju ni mogoče razmišljati zunaj procesa rekonstrukcije preteklosti. Še več, vsak poskus izključevanja zgodovinarjevih predstav, nagnjenj in prepričanj vodi v »duhovni samomor oziroma popolno sterilnost duha«. Podobno je tudi s predmetom preučevanja, ki po njegovem mnenju nima ničesar skupnega z določenimi objektivnimi dejstvi, pač pa predstavlja svojevrstno »srečevanje z živimi bitji«. Pri tem podobno kot Collingwood verjame, da v zgodovini pravzaprav ni pravih »dogodkov«, pač pa zgolj dogajanja, ki odražajo določene ideje in namere konkretnih akterjev, kar pomeni, da bi zgodovinar moral težiti predvsem k rekonstrukciji mišljenja akterjev. Sicer pa zgodovino, ki jo Collingwood pojmuje kot zgodovino mišljenja, Florovsky vidi kot zgodovino človeka v luči njegove nerazločljive in kompleksne eksistence. Temu primerno je jasno, da je zgodovinar tisti, ki človeško zgodovino vedno znova organizira v koherentno celoto. Še več, Florovsky verjame, da zgodovinar ni »samo človek«, pač pa »predvsem človek«, in da na drugi strani zgodovina ni samo enostavna evolucija določenega procesa, pač pa predvsem njegova epigeneza.
E. H. Carr, ki v mnogočem razmišlja podobno kot Beard, Becker, Aaron, Nagel, Florovsky in drugi (o njem bo tekla beseda v naslednjem poglavju) tako na eni strani predstavlja vrhunec spora med pozitivisti in njihovimi kritiki, na drugi strani pa opozarja na trajno prepričanje, da je resnica absolutna. Prav to je namreč celih dvajset let po objavi dela What is History? trdil tudi dobitnik Pulitzerjeve nagrade Gordon Wood, ki se je pri tem skliceval na zadnja velika pozitivista G. R. Eltona in Oscarja Handlina.
Večji del ameriških znanstvenikov si je v dobrih starih časih predstavljal, da je mogoče odkriti in spoznati objektivno resnico o zgodovini, kakor se je dejansko pripetila, a obstaja dober razlog za prepričanje, da se, kar zadeva njihove dejavnosti in zmožnosti, večinoma niso trudili v tem duhu.
Omenili smo že ne povsem neutemeljeno prepričanje, da historicizem ni bil »povsod sprejet« kot uradni nazor Ameriškega zgodovinskega društva; zdaj bi bilo primerno pregledati, ali je veljavna tudi sama Rankejeva formula. Ali lahko človeški um odkrije in izrazi »objektivno resnico« o zgodovini, kakršna je dejansko bila? Prostor nam ne dopušča niti, da bi na kratko povzeli obsežno literaturo, posvečeno tej predstavi, ter opozorili – če že ne na zmotnost te predstave – vsaj na to, kako so jo zavrnili priznani evropski učenjaki in misleci. Ameriški študenti, ki želijo preučiti zgodovino in naravo evropskega odpora proti historicizmu, se lahko oprejo na Crocejevo delo Zgodovina: teorija in praksa ter Heussijevo delo Kriza historizma, pa številna dela, ki jih Heussi navaja v podporo svojim argumentom. V teh delih je predstavljen razvoj historične misli, ki doseže vrhunec v zavrnitvi Rankejeve teorije ter njene formulacije v obliki historicizma.
Na tej točki je možen zgolj splošen oris argumenta, ki ga je mogoče nezadovoljivo povzeti v naslednjih izhodiščih:
- Zamisel, da se je zgodovina v preteklosti odvila kot neka dejanskost zunaj miselnega sveta sodobnega zgodovinarja, velja za zdravorazumsko stališče.
- Zgodovinar ni opazovalec preteklosti, ki se nahaja onkraj njegovega časa. Ne more je motriti objektivno, kakor kemik opazuje svoje epruvete in zmesi. Zgodovinar pa mora »videti« dejanskost zgodovine skozi medij dokumentov. Na to je omejen.
- Dokumenti (vključno s spomeniki in drugimi ostalinami), s katerimi mora zgodovinar delati, se nanašajo le na del dogodkov in osebnosti, ki tvorijo dejanskost zgodovine. Povedano drugače, množični dogodki in osebnosti uidejo zapisom v dokumentih. Da bi se popolnoma zavedali pomembnosti tega, moramo, kakor pravi Heussi, pomisliti le na težavno nalogo opisa bitke pri Leipzigu – da sploh ne omenjamo Napoleonovih vojn ali denimo zgodovine rimskega imperija.
- Dokumenti so le delno na voljo – še več, zgodovinar je le redko lahko kolikor toliko gotov, da je zbral vse dokumente za določeno obdobje, področje ali razdelek. Večinoma naredi delni izbor ali opravi delno branje delnega zapisa množičnih dogodkov in osebnosti, udeleženih v dejanskosti, s katero se ukvarja.
- Ker zgodovina poljubnega obdobja zajema vse vpletene dejanskosti in ker sta tako dokumentacija kot tudi raziskovanje zgolj parcialna, sledi, da noben zgodovinar ne more spoznati celotne dejanskosti, ne glede na to, kako temeljit, razsoden in dosleden je v svojih postopkih. Zgodovine, kakršna je dejansko bila, ni mogoče spoznati na podlagi njenega razločevanja iz posameznih zgodovinskih dejstev, ne glede na to, kako vneto zasledujemo »ideal prizadevanj za objektivno resnico«.
- Zamisel, da je obstajala popolna in dejansko strukturirana vsota dogodkov v preteklosti, ki jo je mogoče odkriti skozi parcialen pregled dokumentacije, je, kakor je opozoril Theodor Lessing v svojem delu Zgodovina kot osmišljanje brezsmiselnega (Geschichte als Sinngebung des Sinnlosen), čista domneva.
- Dogodki in osebnosti iz zgodovine po svoji naravi vsebujejo etične in estetične razmisleke. Potemtakem ne gre zgolj za dogodke fizikalne ali kemične narave, ki od »opazovalca« terjajo nevtralnost.
- Kakršna koli premostitvena hipoteza ali zamisel, ki služi tvorjenju koherentnosti in strukture za pretekle dogodke v pisani zgodovini, je neke vrste interpretacija – torej nekaj transcendentnega. Kakor pravi Croce, je »transcendentnost vedno transcendentnost, pa če o njej razmišljamo kot o tisti, ki je od Boga ali od razuma ali od narave ali snovi«.
- Zgodovinar, ki hoče spoznati zgodovino ali kaj vedeti o njej, se delne dokumentacije, s katero dela, ne loti z zloščenim in nevtralnim umom, v katerem se zgodovina, ki priteka skozi medij dokumentacije, odrazi kot popoln posnetek tistega, kar je dejansko bila. Naj se še tako skuša očistiti, je še vedno človek – bitje svojega časa, okoliščin, interesov, nagnjenj, kulture. Vse odrekanje tega sveta bi ne moglo Andrea D. Whita pretvoriti v Fredericka Jacksona Turnerja ali katerega koli od njiju v odsev drugega.
- V izbor teme, v izbor in urejanje gradiv bo vsakokrat vdrl zgodovinarjev »jaz«. To se lahko zgodi v zavestnem izrazu filozofije in smisla ali, kakor pravi Croce, skrivaj, brez vsakega priznanja.
Kaj so zgodovinska dejstva? Bog ne daj, da bi skušal opredeliti nekaj tako neotipljivega! Za prvo silo pa naj rečem tole: zgodovinarja lahko zanima vse, kar ima kaj opraviti z življenjem človeka v preteklosti – vsako dejanje ali dogodek, vsako čustvo, ki ga je človek kdaj izrazil, vsaka ideja, bodisi resnična bodisi napačna, s katero se je kdaj ukvarjal. Prav, zgodovinarja lahko zanima kaj takega. A s takšnimi rečmi se neposredno ne more ukvarjati, ker so kot take že minile. Ukvarja pa se lahko z izjavami o nekem dogodku. Skratka, ne ukvarja se z dogodkom, pač pa z izjavo, ki zatrjuje, da se je dogodek dogodil. Če smo čisto natančni, se zgodovinar vedno ukvarja predvsem s potrditvijo – to je potrditvijo dejstva, da nekaj drži. Potemtakem se je treba zavedati pomembne razlike: namreč razlike med efemernim dogodkom, ki izgine, in potrditvijo dogodka, ki ostane. V praktičnem smislu je prav ta potrditev nekega dogodka tisto, kar z našega stališča tvori zgodovinsko dejstvo. Če je temu tako, zgodovinsko dejstvo ni pretekli dogodek, pač pa simbol, s pomočjo katerega lahko pretekli dogodek smiselno rekonstruiramo. O simbolu nima smisla trditi, da je bodisi hladen ali čvrst – še tega ni pametno trditi, da je resničen ali napačen; najpametneje je o simbolu zatrditi, da je bolj ali manj primeren.
Ob tem pomislim na naslednje vprašanje – kje je zgodovinsko dejstvo? Kar takoj naj rečem – pa naj zveni še tako vihravo – da zgodovinsko dejstvo obstaja v posameznikovem umu in nikjer drugje. V ponazoritev te trditve naj navedem dobro znani primer. »Abrahama Lincolna so ubili v Fordovem gledališču v Washingtonu 14. aprila 1865.« V trenutku, ko se je to zgodilo, je to bil dejanski dogodek. Toda zdaj, leta 1926, pravimo, da to je zgodovinsko dejstvo – ne pravimo, da je to bilo zgodovinsko dejstvo, kajti to bi pomenilo, da to ni več. Pravimo torej, da je to bil zgodovinski dogodek, a da je zdaj to zgodovinsko dejstvo. Dejanski dogodek in zgodovinsko dejstvo sta, naj sta še tako tesno povezana, dve različni zadevi. Če je torej atentat na Lincolna zgodovinsko dejstvo, kje je to dejstvo zdaj? Ta hip se v Fordovem gledališču (ali kje drugje – razen morebiti v propagandistični literaturi!) ne odvija atentat na Lincolna; dejanski dogodek je minil, za vedno je mimo, nikoli se ne bo ponovil in nikoli več ga nihče živ ne bo ponovno doživel. In prav to je tisto, s čimer se zgodovinar ukvarja – z dogodki, dejanji, mislimi, čustvi, ki so kot dejanski pojavi za vedno izginili. Kako pa naj se zgodovinar ukvarja z izginulimi stvarnostmi? Z njimi se lahko ukvarja zato, ker so se te izginule stvarnosti umaknile bledim odsevom, lastnim neotipljivim podobam oziroma idejam – ti bledi odsevi, neotipljive podobe pa so edino, kar je ostalo od dejanskih pojavov. To je torej tisto, s čimer ima opraviti zgodovinar. To je njegovo »gradivo«. S tem mora biti zadovoljen in za to ima prav dober razlog: na voljo nima ničesar drugega. Kje pa so potemtakem ti bledi odsevi in neotipljive podobe dejanskega? Kje so ta dejstva? Nahajajo se, kakor sem že dejal, v zgodovinarjevem umu – oziroma v posameznikovem umu in nikjer drugje.
Toda ne, nahajajo se v zapisih, v virih, slišim koga reči. Drži, na neki način se res nahajajo v virih. Zgodovinsko dejstvo Lincolnovega atentata se nahaja v virih – v sodobnih časnikih, pismih, dnevnikih itd. V nekem smislu se to dejstvo res tam nahaja, toda v kakšnem smislu? Zapisi so vendar samo papir, po katerem je bilo v določenem vzorcu razporejeno črnilo – in celo tega vzorca ni povzročil pojav Lincolnovega atentata. Ta vzorec so »zgodbe« o dogodku, ki jih je sestavil nekdo, ki je v svojem umu nosil podobo oziroma idejo Lincolnovega atentata. Mi, vi in jaz, seveda lahko s pogledom na ta vzorec sestavimo v svojem umu podobe oziroma ideje, ki so bolj ali manj enake tistim, ki jih je v svojem umu sestavil ta, ki je vzorce naredil. A če bi nenadoma na svetu ne bilo nikogar več, ki bi mu ti vzorci kaj pomenili, bi Lincolnov atentat prenehal obstajati kot dejstvo. Lahko bi ga imenovali mrtvo dejstvo, a dejstvo, ki ni le mrtvo, pač pa se ga sploh nihče ne bi več zavedal kot nekoč živega dejstva in tudi ne bi vedel, da je zdaj mrtvo, pač ni kaj prida dejstvo. V vsakem primeru zgodovinska dejstva, ki mrtvo ležijo v zapisih, ne morejo v svetu povzročiti ničesar dobrega ali slabega. Zgodovinska dejstva lahko kaj povzročijo, lahko kaj pomenijo šele, kadar jih kdo – vi ali jaz – v duhu oživi s pomočjo slik, podob, idej dejanskega dogodka. Iz tega razloga pravim, da so zgodovinska dejstva v posameznikovem umu in nikjer drugje, kajti kadar ni v nikogaršnjem umu, nedejavno ležijo v zapisih, kjer ne morejo ničesar pomeniti.
Morda pa porečete, da je atentat na Lincolna povzročil spremembe v svetu in da so te spremembe še vedno na delu, tudi če nihče na svetu nima podobe tega dogodka v mislih niti za trenutek, za eno uro, za en teden. Seveda, a zakaj? Očitno zato, ker so si ljudje ta dogodek zapomnili in ker so ga nato ves čas obdržali v spominu tako, da so v mislih ustvarjali njegovo podobo. Ali bi atentat na Lincolna še vedno učinkoval v svetu, če bi ljudje v Združenih državah ne bili sposobni trajnega spomina kakor je, denimo, v primeru psov (o tem zgolj domnevam; ker nisem pes, o tem ne morem biti prepričan)? Le kakšne posledice bi ta dogodek imel, če bi po 48 urah vsi pozabili nanj? Prav zato, ker so ljudje sposobni trajnega spomina in so v mislih venomer ustvarjali podobe Lincolnovega atentata, to zgodovinsko dejstvo še obstaja in vztraja v vesolju, kakor tudi dogodek, ki ne vztraja več. Potemtakem je obstoječe zgodovinsko dejstvo in ne efemerni dogodek tisto, ki je za nas danes pomembno; in zgodovinsko dejstvo je pomembno, ker je – in dokler je – v mislih ljudi.
In zdaj še tretje vprašanje: kdaj je zgodovinsko dejstvo? Če se strinjate s povedanim (zelo dvomim), je odgovor razmeroma preprost. Če je zgodovinsko dejstvo prisotno v posameznikovem umu, je potemtakem zdaj, je del sedanjosti. Toda beseda »sedanjost« je spolzka, sam pojem je pa še slabši. Sedanjost je nedoločljiva točka v času, ki mine, še preden jo utegneš misliti; podoba ali ideja, ki se mi utrne, hipoma zdrkne v preteklost. Podobe ali ideje o preteklih dogodkih pa so pogosto, morda celo vedno, neločljivo povezane s podobami in idejami o prihodnosti. Naj ponazorim. Zjutraj se zbudim in ena prvih misli, ki me obidejo in bodisi razvedrijo bodisi spravijo v slabo voljo, je bežen utrinek, da bi se nečesa moral spomniti, pa se ne morem – gotovo vam zveni znano. Česa bi se moral spomniti, mi nikakor ne pade na pamet; vem pa, da sem si o tem naredil zaznamek, da bi si s tem pomagal. Torej pogledam v žepno beležnico, ki jo imam vedno s seboj in ki je polna historičnih virov. Izvlečem jo in opravim hitro zgodovinsko raziskavo: in res najdem mrtvo zgodovinsko dejstvo: »Plačaj Smithu račun za premog – 1.016 $.« Podoba beležnice izgine iz misli, nadomesti pa jo podoba – česa? Seveda, podoba, slika (imenujte jo, kakor želite) treh bolj ali manj neločljivih reči; najprej podoba, kako sem lansko poletje pri Smithu naročil premog, zatem podoba, kako sem si za uho zapisal, da moram račun plačati, in nazadnje še podoba, kako se odpravljam k Smithu poravnat račun. Podoba je delno slika preteklih reči, delno pa stvari, ki jih je treba šele postoriti; je pa podoba, ki je v mojih mislih v sedanjosti.