Ime projekta: »Latinske in nemške kronike na Slovenskem«
Članica UL, ki izvaja projekt: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
Šifra projekta: J7-2604
Letni obseg: 1,8 FTE
Vodja projekta: Matej Hriberšek
Veda in področje: Humanistika / Literarne vede / Kulturologija
Sodelujoče raziskovalne organizacije:
- Zgodovinski inštitut Milka Kosa
- Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede
- Inštitut za kulturno zgodovino
Splošno o kronikah in njihovem raziskovanju na Slovenskem
Kronike so pomembne v prvi vrsti kot rokopisni ali včasih tiskani zgodovinski viri za posvetno in cerkveno zgodovino. Zanimive in pomembne so tudi za druge znanstvene discipline za umetnostno zgodovino, epigrafiko, sociologijo, kulturno zgodovino, geografijo, etnologijo, zgodovino šolstva, zgodovino medicine, arhitekturo in njeno zgodovino, biografijo, jezikoslovje (kot pričevanja o zgodovini jezika) itd., saj pogosto dopolnjujejo in nadgrajujejo zgodovinsko vedenje s področja teh strok. Njihova vrednost je pogosto tudi v tem:
Za zgodovino slovenskega prostora od srednjega veka pa vse do začetka 20. stoletja so eden najzanimivejših pomnikov kronike. A ko skušamo poiskati gradivo zanje, je izkupiček zelo skromen, v tuji strokovni literaturi in priročnikih pa slovenskih kronik ne najdemo skoraj nikjer; ostajajo večinoma prezrte, tako kot sta velikokrat prezrti tudi latinska in nemška srednjeveška in novoveška ustvarjalnost na Slovenskem. Dolgo časa so bile kronike obravnavane zgolj kot zgodovinski viri, ki na svojevrsten način osvetljujejo zgodovino širšega ali ožjega okolja v katerem so nastajale; z njimi so se – razen zelo redkih izjem – razmeroma malo ukvarjali. Kronike so nastajale v latinskem, nemškem, slovenskem in italijanskem jeziku, v Prekmurju tudi v madžarščini. Le malo je takih, ki so bile pisane samo v enem jeziku; največkrat so kombinirane (latinsko-nemške, latinsko-italijanske, latinsko-nemško-slovenske …).
Glavna težava pri njihovem raziskovanju je, da rokopisne kronike večinoma niso dokumentirane, čeprav njihovo število po grobi oceni presega številko 200, niso raziskane in obdelane, v absolutni večini primerov pa tudi niso prepisane. Nekaj jih je že bilo deležno vsaj delne obravnave ali celo prepisa, čeprav le redko in gre večinoma le za odlomke (tak primer je frančiškanska kronika Mavra Fajdige, ki obsega več kot 1200 rokopisnih strani), večina pa ne. Sploh redki pa so primeri že natisnjenih kronik; ena najbolj znanih na naših tleh je nedvomno Celjska kronika (Cronica der Graffen von Cilli). Nekatere kronike so zaradi lokalnega značaja svoje vsebine ali objave v neodmevnih publikacijah ostale večinoma neopažene (tak primer je na primer Ruška kronika).
Na Slovenskem tradicije in kontinuitete raziskovanja kronik in kronikalnih del nimamo, prav tako ne izdelanih načel za izdajanje tovrstnih del, nimamo popisa kronik in slovenske kronike se razen redkih izjem v tujejezični literaturi skorajda ne omenjajo. Raziskave so razen redkih izjem omejene zgolj na temeljne predstavitve in včasih prevode, redkeje prevode celote, večinoma gre za prevode odlomkov. Nekateri že obstoječi transkripti kronik ostajajo za večino zainteresirane strokovne javnosti težko dostopni, ker so ostali interno gradivo v samostanskih knjižnicah nekaterih redov.
Projekt združuje klasične filologe (Hriberšek, Pobežin, Movrin), strokovnjake za primerjalno književnost (Smolej, Ogrin, Vidmar), germaniste (Žigon, Kramberger, Pavlin) in zgodovinarje (Golec, Preinfalk, Pavlin). Glede na obsežnost tematike bo s projektom narejen prvi, a odločilen korak. Uspešnost projekta bo zelo odvisna od pripravljenosti lastnikov oz. hraniteljev kronik za sodelovanje; nekatere institucije so že vnaprej napovedale, da bodo pri takem projektu z veseljem sodelovale in bodo dale na voljo gradivo, ki ga hranijo. Veliko gradiva bo potrebno poiskati, dokumentirati, popisati in po možnosti digitalizirati povsem na novo: poleg institucij, ki bodo pripravljene sodelovati, bo vanj vključenih tudi nekaj zunanjih sodelavcev, od arhivarjev do umetnostnih zgodovinarjev. Povezovali se bomo tudi z Nacionalno in univerzitetno knjižnico Ljubljana, zlasti z njenim Rokopisnim oddelkom ter z ZRC SAZU.
Cilji projekta
V projektno raziskavo in popis bodo vključene latinske in nemške kronike in dela kronikalnega značaja od srednjega veka pa tja do prve tretjine 20. stoletja, ko so nekatere cerkvene kronike še bile pisane v latinščini. Jezikovni okvir ne bo omejevalni dejavnik pri delu, kar pomeni, da bomo upoštevali tudi kronike, ki so pisane ne samo v nemščini ali/in latinščini, ampak tudi kronike, pisane v slovenščini in madžarščini.
Izbrana primera kronik in osrednja tematika
1. Fajdigova kronika
V rokopisu ohranjena latinska kronika frančiškanskega pisca, provincialnega knjižničarja in arhivarja Mavra Fajdige (1734–1790) v skupnem obsegu 1235 strani je nastajala v obdobju od 1777 do 1780, danes pa jo hrani arhiv frančiškanskega samostana v Ljubljani. Razdeljena je na tri dele. Prvi del in drugi del orisujeta zgodovino frančiškanov od njihovega prihoda na Balkan do leta 1777, obenem pa tudi politično in cerkveno zgodovino tega obdobja. Več kot 80% kronike pa zajema tretji del, ki vključuje opise petnajstih samostanov, ki so bili v 18. stoletju vključeni v frančiškansko provinco s sedežem v Ljubljani; ne gre le za zgodovinske orise, ampak za prave zgodovinske, geografske, kulturne, umetnostnozgodovinske, etnografske in biografske predstavitve, zanimive za širok krog strokovnjakov in bralstva. Posebnost kronike je, da je avtor vanjo vključil prepise številnih pomembnih arhivskih dokumentov, ki delu dajejo dodatno zgodovinsko kredibilnost: ustanovne listine, darovnice, podeljene privilegije, pisma papeške pisarne, cesarske pisarne, oglejskega patriarhata itd. (prepisi so v jezikih izvirnikov: v latinščini ali nemščini ali italijanščini). Delo je dragocen in unikaten zgodovinski dokument in ena najobsežnejših ohranjenih latinskih kronik pri nas; je izjemnega pomena za slovensko cerkveno zgodovino, hkrati pa prinaša številne podatke o lokalni zgodovini, o civilni upravi, o pomembnejših posameznikih in dogodkih, o zgodovini sociale in medicine ter geografske opise in zanimivosti. Zanimiva je tudi za kulturno zgodovino; zaradi opisov posameznikov, knjižnic, umetnin, spomenikov in stavb je aktualen vir tudi za biografijo, umetnostno zgodovino, arhitekturo in arheologijo (epigrafiko). Rokopisna kronika sicer ni novo odkritje, vendar je širši javnosti večinoma neznana; vedenje o njej in njeno poznavanje je omejeno na razmeroma ozek krog strokovnjakov, njena trenutna uporabnost pa je zaradi rokopisnega zapisa v latinščini ter njene obsežnosti zelo omejena.
2. pisma Franca Franza Jožefu Kalasancu baronu Erbergu
Gre za delo kronikalnega značaja, ki je del korespondence barona Erberga, obsega pa več kot 1800 dopisov, s katerimi je v Ljubljani živeči dopisnik, sicer malo znani upokojeni oficir Franc Franz, v obdobju od 1832 do 1840 baronu Erbergu, ki je bil ena ključnih osebnosti znanosti, umetnosti in kulture na tedanjem Kranjskem in je živel precej umaknjeno v Dolu pri Ljubljani, najprej večkrat tedensko, nato pa vsak dan poročal o najnovejših ljubljanskih, kranjskih, avstrijskih in evropskih dogodkih. Pisal je večinoma faktografsko in brezosebno, a so bila pisma pogosto tudi precej osebna, vsebina pisem pa niso bile le dnevne novice, ki so razkrivale življenje tedanje ljubljanske družbene smetane, gradivo zanje pa je dobil od razvejanje mreže informatorjev, ampak tudi drugi dogodki v Ljubljani, na Kranjskem, v avstrijski monarhiji in zunaj nje. V pismih se prepletajo tako stvarni zgodovinski podatki kot tudi podatki iz »drugih« virov, mestnih govoric in opravljanj, ki živo prikazujejo življenje v Ljubljani in na Kranjskem v prvi polovici 19. stoletja. Pisma bralcu nazorno odstirajo vpogled v tedanje življenje in ga osvetljujejo iz različnih zornih kotov. Zbirka je zanimiv zgodovinski dokument ter živo pričevanje o času in prostoru, v katerem je nastajala; zanimiva je tudi po svoji obliki, saj gre za kroniko v obliki korespondence oz. pisemsko kroniko in je kot taka že pritegnila pozornost zgodovinarjev: Walterja Šmida (Aus Alt Laibach, Carniola: Mitteilungen des Musealvereins für Krain 2, št. 3–4, 1909, 143–153) in Petra Vodopivca (Prispevek z zgodovini mentalitete na Slovenskem v času biedermajerja, 1994), ni pa še bila deležna poglobljene obravnave.
Osrednja tematika
Osrednja tematika obeh kronik je Ljubljana. Čeprav je Fajdigova kronika po svoji naravi in vsebini zgodovinski dokument nadnacionalnega pomena, saj poleg cerkvene zgodovine orisuje tudi posvetno zgodovino ne samo slovenskega prostora, ampak tudi sosednjih in okoliških dežel (Hrvaška, Bosna …), pa je osrednjega pomena v delu prav opis ljubljanskega frančiškanskega samostana, dežele Kranjske in Ljubljane kot glavnega mesta Kranjske in kot središča frančiškanske province, v njem pa Fajdiga ob podatkih, pomembnih za cerkveno zgodovino in zlasti zgodovino frančiškanov, predstavi tudi posvetno zgodovino mesta in pomembne osebnosti, ki so to zgodovino oblikovale, ter številne vidike življenja v Ljubljani. Pred bralcem zaživi Ljubljana kot prestolnica ene od habsburških dednih dežel v času od vladavine Maksimilijana I. (1493–1519) do vladavine Jožefa II. (1765–1790). Na drugi strani je Franc Franzeva kronika v obliki korespondence delo kronikalnega značaja, ki orisuje posvetno življenje in zgodovino Ljubljane dobrega pol stoletja pozneje in cerkveni sferi namenja zelo malo prostora; in čeprav je pretežno omejena na dogajanja v prestolnici vojvodine Kranjske, obenem tudi ne prezre širšega, celo svetovnega dogajanja. Orisuje podobo Kranjske in njenega glavnega mesta v burnih zgodovinskih časih, ko se je Ljubljana dvakrat postavila na politični zemljevid Evrope: najprej v obdobju 1809–1813 kot glavno mesto Ilirskih provinc (kot dela Francoskega cesarstva) in l. 1821 kot mesto kongresa Svete alianse, kjer so se zbrali vsi tedanji najpomembnejši evropski vladarji, v obdobju med 1816 do 1849 pa tudi kot prestolnica nominalnega Ilirskega kraljestva kot dela Avstrijskega cesarstva. V tem obdobju se je mesto krepilo tudi gospodarsko, postalo je središče slovenskega kulturnega življenja (dobilo je prvi deželni muzej z arhivom, moderne stavbe, parke, l. 1849 železnico itd.), pa tudi političnega delovanja v razmerah, ki so bile narodnim gibanjem v predmarčnem obdobju izrazito nenaklonjene. Franc Franzeva kronika v obliki korespondence, čeprav je bila namenjena samo baronu Erbergu, je zaradi faktografskih orisov razmer dragocen dokument časa, danes tem bolj aktualen za kulturno zgodovino in zgodovino nasploh.
Člani projekta