O avtorju
Pisec zgodovinsko-kronološkega dela Bosnia Seraphica Maver Fajdiga je v slovenski literarni zgodovini skoraj povsem neznano ime iz več razlogov: njegovo delo je bilo napisano v latinščini in ostalo je v rokopisu, zato ga ne obravnava nobena slovenska literarna zgodovina, pa tudi v popisu latinistične ustvarjalnosti na Slovenskem (Primož Simoniti, Sloveniae scriptores Latini recentioris aetatis: opera scriptorum Latinorum Sloveniae usque ad annum MDCCCXLVIII typis edita: bibliographiae fundamenta, Ljubljana 1972) ga ne najdemo, ker ohranjeno rokopisno gradivo v popis ni bilo vključeno. Nekaj sporadičnih omemb Fajdige in njegovega dela je mogoče najti v nekaterih znanstvenih in strokovnih delih, ki jim je Fajdigovo zgodovinsko delo rabilo kot vir; izjema je le zelo sumarna omemba Fajdige v pregledu frančiškanskih piscev, ki ga je l. 1926 v »Časopisu za zgodovino in narodopisje« objavil frančiškan p. Alfonz Furlan (»Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa«). Nekaj podatkov o Fajdigi je bilo mogoče zbrati iz različnih dokumentarnih rokopisnih in tiskanih virov; vendar pa jih je razmeroma malo, ker Fajdiga v času, ko je bil dejaven kot član frančiškanske province, ni opravljal nobene pomembnejše funkcije in ni bil udeležen pri vodenju province ali katerega od samostanov; kot kaže, je živel precej umirjeno samostansko življenje.
Nekaj podatkov najdemo v arhivu Slovenske frančiškanske province Svetega Križa v Ljubljani. V popisu novincev reda manjših bratov observantov strožje ga spolnjevanja od leta 1658 naprej najdemo zapis (Tyrocinium Seraphicum 1658), da je bil med novinci, ki so jih 23. septembra 1753 ob 6.00 zjutraj v frančiškanskem samostanu v Nazarju (frančiškani so imeli v Nazarjah noviciat od leta 1679 naprej, z izjemo leta 1725, ko je bil tam profesorij) sprejeli v frančiškanski red Hrvaško-kranjske province sv. Križa, tudi Antonius Faidiga Carn. Münkendorfensis Rhet. nat: 10. Januarii 1734. appellatus fr Maurus »Anton Fajdiga, Kranjec iz Mekinj, v razredu retorike, rojen 10. januarja 1734, imenovan brat Maver«; habite jim je podelil njihov magister Majkard Posarelli. Okrajšava Rhet. lahko pomeni ali Rhetorica ali Rhetoricus, kar pomeni, da bil tedaj Fajdiga v šestem gimnazijskem razredu (imenovanem Rhetorica) ali pa ga je že zaključil in je bil že v letu noviciata, s čimer je imel izpolnjene pogoje za nadaljevanje šolanja na dvoletnem filozofskem študiju. Leta 1759 ga najdemo na seznamu frančiškanskih bratov, ki so študirali v frančiškanskem samostanu na Trsatu pri Reki (Catalogus Patrum, et Fratrum Provinciae Croatiae-Carnioliae S. Crucis 1759); l. 1764 je na seznamu članov frančiškanskega reda kot VP. Maurus Faidiga zapisan kot član frančiškanskega samostana v Novem mestu (Catalogus Patrum et Fratrum 1764), vendar ni znano, katero funkcijo je opravljal. Na seznamu bratov frančiškanov za l. 1778 (Catalogus omnium Patrum et Fratrum Provinciae S. Crucis Croatiae Carnioliae 1778) se omenja kot pomožni knjižničar in pomožni arhivar, kot zbiralec dokumentarnega gradiva in pisec dela o provinci. Leta 1783 (Catalogus Patrum, et Fratrum Minorum Strictioris Observantiae Provinciae S. Crucis Croatiae Carnioliae 1783) se omenja kot provincialni prokurator in spovednik. Zadnji podatek najdemo na tretji uvodni strani njegovega dela Bosnia Seraphica, kjer je navedeno, da je umrl v Ljubljani 12. junija 1790.
Rokopis
Rokopis Fajdigovega zgodovinskega orisa delovanja frančiškanov hrani frančiškanski provincialni arhiv v Ljubljani. Rokopis obsega:
Ohranjeni rokopisni listi so večjega formata, velikosti 327 mm x 212 mm (različno od strani do strani) in srednje kakovosti; na njih najdemo precej drobnih pik in manjših madežev, ki pri branju večkrat povzročajo težave pri razbiranju ločil (zlasti pri ločevanju med pikami in vejicami, dvopičji in podpičji ter pikami in dvopičji). Rokopisni listi so popisani na obeh straneh; ker je pisec pri pisanju uporabljal precej močno črnilo, besedilo mestoma preseva na drugo strani in otežuje branje, a takih primerov na srečo ni veliko. Besedilo je zapisano z zelo lepo berljivo enovito pisavo; jezik zapisa je latinščina, prepisi vanj vključenih izvirnih dokumentov, listin in pisem pa so v jezikih izvirnikov: v latinščini, nemščini, italijanščini in hrvaščini. Pri pisanju je Fajdiga skladno s tradicijo ob robu besedila vedno pustil nekaj praznega prostora (na lihih straneh na desni strani, na sodih straneh pa na levi) za morebitne popravke in dodatne opombe. Strani rokopisa niso več skladno s kodikološko tradicijo številčene po foliantih (retro – verso), ampak po vrstnem redu z arabskimi števili.
Neznani pisec je za rokopis Fajdigovega dela v 19. stoletju (letnica ni znana) pripravil tudi imensko kazalo (Index MS Chronicorum P. M. Fajdigae), ki obsega 378 strani manjšega formata; kot kaže zapis na prvi strani kazala je delo začel 19. januarja 1893, zaključil pa ga 24. februarja istega leta, torej v dobrem mesecu dni. Kazalo je nameraval dopolniti še s seznamom znamenj, okrajšav in težko berljivih besed (Additamentum. Signa, abreviationes, verba difficiliter legibilia), a namena ni uresničil. To kazalo ni vključeno v izdajo in spletno stran.
Rokopisno gradivo sprva ni bilo vezano, danes pa je zvezano v kodeks z rjavimi usnjenimi platnicami; kdo ga je dal vezati in kdaj, ni znano, domnevno pa se je to zgodilo v začetku 19. stoletja, najbrž zato, da bi se rokopisno gradivo ne izgubilo in pomešalo. Natančna datacija vezave bi bila mogoča šele ob morebitni prevezavi, ko bi bilo mogoče določiti tudi materiale in ugotoviti način vezave, s tem pa morda tudi natančneje določiti knjigoveško delavnico ali celo knjigoveza. Na nekaj mestih v kodeksu se vezava nekoliko zajeda v rokopisno gradivo in otežkoča branje, ker so konci vrstic skriti in je mogoče glede končnih besed vrstice zgolj sklepati. Takih mest je na srečo zelo malo.
Na drugi uvodni strani je zapisan datum 1777, kar je gotovo datum začetka pisanja, na zadnji, 1209. strani pa je kot datum zaključka dela naveden 7. avgust 1778, a je pri datumu številka 78 prečrtana in nad njo nadpisano 80; popravek je naredil pisec sam (pisava je Fajdigova). Delo naj bi torej po eni različici trajalo dobro leto dni, a glede na obseg in vsebinsko zahtevnost je verjetnejša letnica 1780, torej dobra tri leta. Fajdiga je ob zaključku pisanja vsakega vsebinskega sklopa vedno zapisal datum, kdaj je delo končal.
Naslov
Na platnici in na hrbtišču rokopisa je naslov Bosnia Seraphica seu Chronologica Historia Provinciae Bosnae 1777. Na uvodni strani rokopisa (I) je žig frančiškanske knjižnice (Bibliotheca P. P. Franciscanorum Ljubljana) in zapis Protocollum Provinciae Croatiae Carnioliae, kar bi lahko prevedli kot »Prvi list popisa Province hrvaško-kranjske«. Na drugem uvodnem listu je čez celo stran zapisan celoten naslov dela:
Bosnia Seraphica seu Chronologico-Historica descriptio Provinciae Bosnae dein Bosnae Croatiae Nunc Provinciae S. Crucis Croatiae Carnioliae Ordinis Minorum S. Francisci strictioris observantiae nuncupatae in tres partes divisa In quarum prima Pertractantur ea, quae gesta sunt usque ad divisionem Provinciae in Provinciam Bosnam Argentinam, et Provinciam Bosnam Croatiam In secunda Discutitur status Provinciae Bosnae Croatiae post ejus divisionem usque ad moderna tempora In tertia Historiae singulorum extantium texuntur Conventuum congesta a P. F. Mauro Faidiga ejusdem Ordinis et Provinciae Alumno. Anno 1777.
Bosna serafska ali Kronološko-zgodovinski opis Province Bosne, nato Bosne-Hrvaške, zdaj Province Svetega križa Hrvaško-Kranjske reda manjših bratov svetega Frančiška strožjega spolnjevanja imenovane, razdeljen na tri dele, v katerih prvem se obravnavajo dogodki vse do delitve Province na Provinco Bosno Srebrno in Provinco Bosno-Hrvaško, v drugem se razpravlja o stanju Province Bosne-Hrvaške po njeni delitvi vse do sodobnih časov, v tretjem so popisane zgodovine posameznih obstoječih samostanov, ki ga je zbral oče brat Maver Fajdiga, gojenec tega istega reda in province. Leta 1777.
V znanstveni in strokovni literaturi se delo navadno citira v okrajšani obliki kot Bosnia Seraphica. Frančiškan Alfonz Furlan, ki je l. 1936 predstavil frančiškane, ki so delovali tudi kot pisatelji, navaja nekoliko drugačen naslov: Bosnia franciscana h[oc]. e[est]. Chronicon Geographico-historicum de Provincia quondam Bosniae Croatiae, deinde Croatico-Carniolica S. Crucis »Frančiškanska Bosna, to je Geografsko-zgodovinska kronika o Provinci nekoč Bosni-Hrvaški, nato Hrvaško-kranjski Svetega križa.«
Vsebina
Kot je razvidno že iz naslova, je Fajdigova Bosnia Seraphica kronološko-zgodovinski opis, glede na vsebino pa bi delo lahko opredelili kot presek zgodovinskega dela in kronikalnega opisa. Iz naslova razberemo tudi vsebinsko delitev rokopisnega gradiva: razdeljeno je na tri dele (partes), vsaj del je razdeljen na poglavja (capita), poglavja pa na paragrafe (paragraphi; §), ki obsegajo različno število poglavij; ta so številčena z rimskimi številkami.
V prvem delu (pars prima) je predstavljena zgodovina frančiškanov od njihovega prihoda v Bosno in ustanovitve Vikarije Bosne do razdelitve na Vikarijo Bosno Srebrno in Vikarijo Bosno-Hrvaško, torej časovno obdobje od približno 1340 do 1513/1514. V njej je Fajdiga orisal geografsko lego in razmere Bosne (ime, lega, meje), vladarje, osmansko osvojitev Bosne (Mehmed II. Osvajalec l. 1463), verske razmere, prihod frančiškanov v Bosno, njihovo delovanje in širjenje, ustanovitev Vikarije Bosne, tedanje samostane, papeške privilegije, podeljene frančiškanom Vikarije Bosne, nastavljene inkvizitorje in njihovo delovanje proti krivovercem, delovanje svetega Jakoba iz Marke v Bosni, različne delitve Vikarije Bosne, njeno upravo, vikarje in sobrate, ki so se odlikovali s svojo svetostjo, in tisti, ki so umrli mučeniške smrti.
V drugem delu (pars secunda) je opisal dogodke od omenjene razdelitve do časa, ko je pisal kroniko, torej obdobje od 1513/1514 (tj. od razpada Vikarije Bosne na Vikarijo Bosno Srebrno, ki je vključevala kraje pod turško okupacijo, in vikarijo Bosno-Hrvaško, v katero so bila vključena vsa ostala območja; obe sta postali provinci leta 1517) do približno leta 1777. V njem je predstavil delitev Vikarije Bosne, vzroke za njeno delitev, samostane Province Bosne-Hrvaške, spremembe v provinci, samostane in razdalje med njimi, nacionalne komisarje, kapitlje in kongregacije, provincialne kustose in definitorje, sobrate, ki so se odlikovali s svetostjo, in o tiste, ki so umrli mučeniške smrti, sobrate, ki so objavili tiskana dela, sobrate, ki so bili izbrani za vizitatorje drugih provinc, sobrate iz province, ki so bili izbrani za generalne definitorje, apostolske pridigarje in cesarske teologe, razvoj študija in misijonsko delovanje frančiškanov, sobrate, ki so postali škofje, milosti, privilegije, svoboščine in izvzetje, ki so jih provinci podelili cesarji, kralji, nadvojvode in papeži in reformo province ter spremembo njenega imena, na koncu pa je dodal še seznam bratov, ki so umrli zunaj province ali zunaj samostanov.
Prvi in drugi del obsegata 17% celotnega dela, ostalih 83% pa obsega tretji del (pars tertia). Vanj so vključeni opisi petnajstih samostanov, ki so bili v 18. stoletju vključeni v Hrvaško-kranjsko provinco Svetega križa reda manjših bratov reformatov:
Kot skupno dopolnilo k predstavitvam samostanov so na koncu dodani še opisi hospicev in samostanov redovnic; predstavljena sta hospica v Lovranu in v Solkanu, ter samostan klaris v Mekinjah in nekateri drugi samostani, na katere so vplivali frančiškani s svojim delovanjem.
Opisi omenjenih samostanov niso le zgodovinski in kronološki orisi, ampak kompleksne predstavitve s kopico zgodovinskih, geografskih, kulturnozgodovinskih, etnografskih, biografskih, umetnostnozgodovinske in drugih dokumentarnih podatkov. Najobsežnejši so opisi samostana v Ljubljani (167 strani) kot osrednjega samostana province ter samostanov na Trsatu (215 strani) na Sveti Gori pri Gorici (139 strani), ker sta bili tamkajšnji cerkvi tudi pomembni romarski središči. Vključene vsebine so odvisne od samostana, njegovega pomena v provinci, njegovih posebnosti in znamenitosti; opisi pomembnejših samostanov so obsežnejši in natančnejši, pri manjših in manj pomembnih samostanih je poglavij manj, so krajša in tudi predstavljajo druge tematike.
Fajdiga je pri svojem pisanju izkoristil vse dosegljive vire, jih uporabljal in se po njih tudi zgledoval. Nekaj najpomembnejših:
Historia della principale Contea di Goritia nella Provincia Foro-Juliense idr.
Besedilo je bilo očitno pripravljeno za pregled in končno redakcijo, nato pa bi lahko šlo v aprobacijski postopek in v tisk. Ni znano, zakaj se to ni zgodilo.
Nekaj jezikovnih posebnosti
Fajdigov rokopis je lepo berljiv in enakomeren, tako latinski kot tudi nemški (pisana gotica). Piše v tekoči, lepi in pravilni latinščini; bil je zelo dober latinist z bogatim naborom besedja in enostavnim, a lepim slogom. Slovničnih napak ni najti, naletimo pa na številne pravopisne posebnosti, značilne za srednjeveško in novoveško latiniteto. Tako na primer prislove pogosto označuje s piko nad končnim vokalom; dolge vokale pogosto označuje s strešico; i na začetku besede (tudi v sestavljenkah) in medvokalni i sredi besede zelo pogosto zapisuje z j, a nedosledno (Julii, subjungit, Joannes, ejusdem, jam, Forojulienses, Jordan, interjecta, judicavi, juncti, jus, Majestatis …); v sestavljenkah z ex pogosto izpušča začetni s druge besede (extructa nam. exstructa; existit nam. exsistit; exolverit nam. exsolverit …), včasih ga tudi vriva tam, kjer ga običajno ni (subjicio, rejiciuntur) ali ga zapisuje z y (in Sylvis, inycitur, conycere, hymalem); soglasniške skupine so pogosto neasimilirane (adscribe nam. asscribe …); dvojni i zapisuje z ji (rejicit, dejiciatur); pogosto izpušča -ve- v perfektovih oblikah (perorarunt nam. peroraverunt …) in za 3. osebo indikativa aktivnega perfekta pogosto uporablja končnico -ere namesto -erunt; namesto dvoglasnikov pogosto uporablja enostavne samoglasnike (obedientia nam. oboedientia) …
Besedilo zaznamujejo tudi okrajšave in okrajšane oblike, ki jih Fajdiga označuje z ligaturami. Pogoste okrajšave so:
Enako kot drugi sočasni pisci pogosto uporablja velike črke; z njimi so zapisani vsi uradni nazivi, vsi izrazi za božansko, sveto, vse, kar je povezano s Cerkvijo, cerkveno hierarhijo, ureditvijo, organizacijo in cerkvenimi obredi ipd. pa tudi s posvetno upravo, posvetni uradni nazivi itd., npr.: Provincia, Conventus, Conventuales, Pater, Guardianus, Fratres, Ordo, Sanctus, Ecclesia, Archidux, Imperator, Capitaneus, Princeps, Religiosi, Vicarius, Sancta Oboedientia, Xenodochium, Sacramentum, Rector Collegii, Vicedominatus, Administratio, Nosocomium, Consiliarius …
Namesto oklepajev in zaklepajev uporablja označbi I: in :I. Krajše navedbe iz drugih del in pomembnejši izrazi so v besedilu podčrtani; v morebitni natisnjeni verziji bi bili ti deli besedila ležeči. V besedilu so številni sprotni popravki (v besedilu ali ob robu), pa tudi poznejši, kar dokazuje, da je bilo vsaj enkrat pregledano, dopolnjeno in popravljeno.
Za raziskovalce so zanimi tudi prepisi izvirnih dokumentov (večina jih je v latinščini in nemščini, nekaj tudi v italijanščini), ki so v rokopisu označeni z narekovaji na začetku in na koncu vrstice vsake vrstice; njihov jezik je zaradi formulaičnosti ter uradniškega sloga, ki se razlikuje od pisarne do pisarne, slogovno precej drugačen od Fajdigovega.
Prav tako so zanimive navedbe epigrafskih napisov. Gre za nagrobne napise na kriptah v cerkvah, za posvetilne napise v cerkvah, samostanih in raznih javnih zgradbah ali pa za memorialne zapise ob pomemnih dogodkih. Številni od teh napisov zaradi različnih dogodkov, zgodovinskih pretresov, prenov samostanov ipd. danes niso več ohranjeni, zato je Fajdigovo delo zanimivo tudi kot epigrafski vir.
Opozorila