Tanja Žigon (Univerza v Ljubljani)

Stotnik Franc Franz je baronu Erbergu o življenju v Ljubljani poročal skoraj celih osem let, od leta 1832 do svoje smrti poleti 1840. Njuna »predmarčna« korespondenca je potekala v nemškem jeziku.^* Že na začetku raziskav, povezanih z omenjenimi pismi in poročili,² smo se odločili v slovenščino vzorčno prevesti korespondenco enega leta. Ker smo se s prevodom začeli ukvarjati v času epidemije koronavirusa, se je zdelo samoumevno prevesti pisma iz leta 1836, ko se je prebivalstvo na Kranjskem soočalo z epidemijo kolere. Vzporednic med preteklostjo in sedanjostjo je veliko. Tako kot je kovid leta 2020 med ljudmi zasejal zaskrbljenost, a tudi skeptičnost, in je ter prebivalstvo razdelil na zagovornike in nasprotnike cepljenja, je tudi kolera leta 1836 veljala za bolezen, ki je na eni strani sejala smrt in vzbujala strahospoštovanje, na drugi pa so se porajala ugibanja o tem, ali je res tako nevarna, strokovnjaki vseh vrst pa so delili nasvete, kako se zaščititi pred boleznijo. Sklicevali so se na tedaj razširjeno homeopatijo, ki naj bi bila zelo koristna (36/116, 36/121), priporočali pitje kamiličnega čaja z dodatkom jedilnega olja ali pa zgolj jedilnega olja z limonino kislino ter revnejšim meščanom svetovali, naj si na stopala in trebuh polagajo segreto opeko (36/121). Tudi Franz sam je sprva dvomil v resnost epidemije (npr. pisma 36/109, 114, 115), pozneje pa o koleri govori tudi metaforično in jo imenuje močvirska bolezen (morländische Krankheit, 36/133) in azijski klatež (der asiatische Vagabund, 36/124). Lahko bi rekli, da je bilo začetno zanikanje epidemije skupni imenovalec izbruha bolezni tako v 19. kot v 21. stoletju, v »kovidnih« okoliščinah, ki morda prehitro bledijo v kolektivnem spominu, pa so Franzeva pisma iz leta 1836 kar sama klicala po prevodu. Kljub temu velja dodati, da ima prav vsako leto Franzevega poročanja svoje posebnosti. Z vidika kulturne zgodovine je korespondenca kot celota izjemno pomembna, saj prinaša podatke o številnih dogodkih, o katerih bi sicer vedeli mnogo manj. Leta 1836 so bili to začetek gradnje nove Kazine in arheološka odkritja, ki so spremljala delo ob izkopu temeljev. Vsekakor pa so pisma iz leta 1836 samo vzorčni primer letnega cikla v poročanju stotnika Franza baronu Erbergu.

Prevajanje zgodovinskega vira

Prevajanje pričujoče korespondence, svojevrstnega »egodokumenta«,³ je bil izziv. Delo je zahtevalo ne le dobro poznavanje kulturnozgodovinskega konteksta, temveč tudi detektivsko in včasih bolj, spet drugič manj uspešno iskanje pravih rešitev, na koncu pa še usklajevanje prevoda med kolegi, ki nam je bilo delo zaupano.⁴ Med prevajanjem se je čas nekako ustavil: preselili smo se v bidermajersko Ljubljano, v leto, ko je, kot že povedano, v mestu smrt sejala kolera, ko se je začela gradnja nove stavbe Kazine in ko je jeseni vodenje Stanovskega gledališča prevzel podjetni Ferdinand Funk (1800–1848). Meščani pa niso zahajali le v Talijin hram, pač pa je v mestu potekalo tudi razgibano družabno življenje, priljubljeni so bili plesi in plesne zabave, ljudi je povezovala glasba, prebivalstvo pa se je navduševalo tudi nad družabnimi igrami, posebej tombolo.

Na makroravni besedila hitro ugotovimo, da je Franz, ki je nedvomno znal tudi latinsko in francosko,⁵ pisal v nemški pisavi (deutsche Schrift), v nemški kurenti, ki ji včasih rečemo tudi gotica, saj so jo tako »v svojem preziru poimenovali humanisti, ki so jo imeli za relikt vse preveč grobih germanskih, gotskih časov«,⁶ sicer pa je to le ena izmed različic latinske pisave. Četudi nemška pisava prevladuje, je Franz izmenično uporabljal tudi navadno latinico, v kateri je zapisoval npr. lastna imena (Schmidburg, Lichtenberg, Raichich itn.), nazive (Excelenz, Gouverneur, Casino-Custos, Professor, Comtesse, Gräfin itn.) in tujke (Soirée, Dinér, Reconvaleszenz itn.). Takšno zapisovanje pa ni samo Franzeva posebnost, temveč ga najdemo tudi v časopisih in drugih tiskih iz tega obdobja. V skladu s tem je Franz tudi pri glagolih tujega, večinoma latinskega izvora koren glagola napisal v latinici, obrazilo oziroma končnico pa v nemški pisavi (npr. exequ irt, regalirt, subscribirt). To je v transkripciji prikazano z menjavo ležečega in pokončnega tiska, v prevodu pa je ta posebnost opuščena.⁷

Franzeva nemščina je z današnjega zornega kota ovita v tančico starinske patine. Ta se na ravni jezika kaže predvsem v nedoslednem zapisovanju besed, v pravopisnih značilnostih tistega časa, ki so danes videti nenavadne, in v privzdignjenem slogu z izmenjujočima se vikanjem in onikanjem ter v zapletenih stavčnih strukturah, predvsem kadar je šlo za bolj osebna pisma Erbergu.⁸ Na semantični ravni se arhaičnost odslikava v besedah in besednih zvezah, ki jih lahko razumemo le v danem historičnem kontekstu (arhaizmi in historizmi, pogosto obarvani z lokalnim koloritom), v toponimih, ki so do danes izginili iz kolektivnega spomina, v poimenovanjih predmetov in kontekstov, ki jih ne poznamo več, ter v načinu pripovedovanja in podajanja zgodbe, ki današnjemu bralcu ni več domač. Pri prevodu smo se torej soočili s prebesedenjem iz jezika, ki je bil v rabi pred skoraj dvesto leti, v razumljiv, sodoben slovenski jezik, obenem pa smo poskušali ohraniti vsaj nekaj arhaičnosti, in sicer z rabo posameznih danes zastarelih izrazov (npr. soareja za večerno družabno prireditev v meščanskem okolju, diné za slovesen obed, bodisi kosilo ali večerjo, in supé za slovesno večerjo ali večerjo po ogledu gledališke predstave), z manj običajnim vrstnim redom besed, ohranjanjem dolgih stavkov ter z rabo vljudnostnih uvodnih in zaključnih formul v osebnih pismih Erbergu. Na jezikovni ravni smo se torej trudili ohraniti duh tedanjega časa, a ne za vsako ceno; vodila nas je misel, da mora prevod ciljnega bralca popeljati v leto 1836, da pa mora biti kljub temu razumljiv in berljiv.

Zaradi časovne odmaknjenosti nastanka pričujočega »egodokumenta« so nam bila pisma sprva bolj tuja kot novejša besedila. Z branjem smo počasi vzpostavili stik in dialog z zapisanimi besedami, premostili začetno nerazumevanje, se v hermenevtičnem smislu približali njihovemu pomenu⁹ ter jih ubesedili v slovenščini. Pri tem smo lovili ravnotežje med dobesednim in smiselnim prevodom ali, če parafraziramo Umberta Eca, trudili smo se, da bi v ciljnem jeziku, torej slovenščini, povedali skoraj isto,¹⁰ kar skoraj že nakazuje na zaplete in težave, na katere smo med prevajanjem naleteli.

Pripomočki pri prevajanju

V slovenskem prostoru doslej še nimamo enojezičnega razlagalnega slovarja za področje zgodovine, kar pomeni, kot ugotavlja Niko Hudelja, da »strokovno izrazje posledično v marsikaterem primeru še ni poenoteno in tudi ne zbrano«.¹¹ To je povezano s tem, da meja med zgodovinsko terminologijo in strokovnimi izrazi s področja politike, sociologije in prava, pa tudi meja med zgodovinsko terminologijo in splošnim besedjem ni jasno začrtana.¹² In korespondenca med stotnikom Franzem in baronom Erbergom je odličen primer zgodovinskega vira, v katerem se prepletajo številna področja tedanjega življenja. Franz namreč poroča prav o vsem, kar se dogaja okoli njega, pa naj gre za vremenske razmere, zapuščinske razprave, govorice ali preverjene informacije. Srečujemo se s strokovnimi izrazi iz družabnega in kulturnega (gledališče, glasba, plesi, družabne igre) ter vojaškega življenja (vojaški čini, vojaške enote, poimenovanja polkov), a tudi s področja obrti in uporabne umetnosti (npr. raznoliki dobitki pri tomboli) in ne nazadnje medicine (bolezni, zdravila).

Pri prevodu smo si pomagali s starejšimi slovarji, npr. Cigaletovim Deutsch-slovenisches Wörterbuch (Nemško-slovenski slovar) in Pleteršnikovim Slovensko-nemškim slovarjem, predvsem pa smo se oprli na pionirsko delo na tem področju, Nemško-slovenski zgodovinski slovar Nika Hudelje, katerega aktualizirana spletna različica je izšla pred kratkim. Tudi prva dva slovarja sta prosto dostopna na spletu,¹³ kar bistveno olajša delo, raziskovanje in iskanje prevodnih rešitev. Nadalje ne smemo pozabiti, da tudi digitalizirano arhivsko in časopisno gradivo omogoča hitro iskanje vzporednih besedil in iskanje pomenov, v nekaterih primerih pa smo morali rešitve za posamezne izraze poiskati v sekundarni literaturi. Ne glede na to so nekatera iskanja vodila v slepo ulico; tako še vedno ne vemo, kakšen premaz, če sploh premaz, je bil t. i. violak (nem. Violack).

Komentarji k prevodu

Pri prevajanju smo, kot omenjeno, nekatere prevodne orehe strli lažje, spet druge težje. Še najmanj težav smo imeli pri prevodu besed, zapisanih v skladu s tedanjimi pravopisnimi pravili (npr. itz za jetzt, torej zdaj), a velikokrat so se v pisma prikradle tudi ortografske napake oziroma Franzev način zapisovanja, kar je na nekaterih mestih otežilo razumevanje. Tako npr. za ohišje ure namesto Gehäuse uporabi besedo Geheiß, kar sicer pomeni ukaz (36/2), za svečnik namesto Leuchter uporablja zapis Leichter (36/54), besedo, ki v standardni nemščini nima pomena, vendar pa gre za tipično avstrijsko izgovorjavo, torej za narečno varianto, ki jo je Franz zapisal.¹⁴ Podobno je tudi avskultanta, sodniškega pripravnika, vztrajno zapisoval kot Ascultant (36/30, 211, 217) namesto Auscultant (oziroma Auskultant v sodobni nemščini), kar je bila v Franzevem času verjetno ustaljena raba. Franz je, kot je videti, besede velikokrat zapisoval tako, kot jih je slišal, morda je kot zagotovo zelo razgledan in izobražen mož celo zavestno ohranjal lokalni kolorit, iz konteksta pa smo lahko v večini primerov razbrali, kaj je mišljeno. Nadalje smo pri različnih krajšavah, kadar je bilo le mogoče, sledili izvirniku, npr. g. za gospoda, če je bil v nemščini Herr zapisan samo kot H., medtem ko smo naziv baron izpisali v celoti, tudi če je bil v nemščini okrajšan kot Bar., saj krajšani zapis v slovenščini ni v rabi.

Na sintaktični ravni so največ težav povzročali izpusti glagolskih oblik, nenavadni vrstni red, manjkajoča ločila in dolgi odvisni stavki. Sicer pa je v prevodu ohranjena distinkcija med vikanjem in onikanjem, pri čemer Franz v pismih Erbergu, kjer ga naziva z Eure Excelenz, torej Vaša Ekscelenca, pogosto menja med vikanjem in onikanjem, kar kaže na to, da sta se z baronom Erbergom z leti zbližala, tako da se je Franzu vikanje morda zdelo primernejše (in – glede na njun odnos – verjetno naravnejše), četudi pri rabi ni dosleden. Sklepna formula v tovrstnih poročilih ves čas ostaja nespremenjena, in sicer unterthänigst dankbarster, Franz, Hptm (prepokorno najhvaležnejši Franz, stotnik), Franz pa z njo Erbergu izkazuje brezpogojno predanost, ponižnost in hvaležnost. Nadalje Franz v poročilih omenja »agente« (Agenten-Berichte, Agenten-Nachrichten; 36/81, 36/246, 36/284), pri čemer misli svoj krog poročevalcev oziroma obveščevalcev, ki so mu prenesli ali od katerih je dobil oziroma slišal posamezne novice, pri pisanju pa večinoma uporablja neosebno glagolsko obliko »man« (v slov. npr. govori se, slišati je itn.) ali poroča v 3. osebi; le redko se zgodi, da sebe postavi v ospredje in uporabi 1. osebo (npr. 36/158).

Več težav pri prevajanju so povzročala vsebinska vprašanja. Zato so v nadaljevanju pojasnjene nekatere prevodne rešitve in dileme, s katerimi smo se srečevali na semantični ravni, vse od zapisa lastnih imen prek arhaizmov do manj znanih poimenovanj z različnih področij.

Lastna imena

V segmentu lastnih imen smo ravnali pragmatično. Osebna lastna imena smo slovenili, sploh če je šlo za ljudi, ki so živeli pri nas. Slovenili smo antroponim, torej osebno ime, ne pa tudi priimka (npr. Cecilija Lichtenberg, baron Edvard Ekgh; 151/36, baron Viktor Schmidburg, gdč. Luiza pl. Schweiger; 36/216), če pa je Franz slovenski priimek zapisal nemško, smo ga v prevodu zapisali v slovenščini (npr. Malitsch – Malič; 108/36, Tschopp – Čop, Bradatsch – Bradač; 36/300). Pri tujcih, torej osebah, ki so živele zunaj habsburških dežel ali pa so se preselile na Kranjsko, je ohranjeno izvirno ime; to ne velja za imena vladarjev, ki smo jih, kot je v navadi, slovenili. Predvsem pri priimkih plemstva in uradništva se zdi, da jih je Franz zapisal tako, kot jih je slišal, zato smo v prevodu priimke vedno zapisali pravilno (npr. Apfaltrer namesto Abfalter, Taufferer namesto Tauferer, Fluck namesto Flug, Welsersheimb namesto Welsersheim, profesor Pintar namesto Binter ali pa vojaški oskrbni asistent Dirnböck namesto Dürnbeck). Nadalje je Franz skladno z naslavljanjem, kot je bilo takrat v navadi, nekatere poročene plemkinje večinoma navajal z moževim imenom, npr. Frau Gräfin Ant. v. Thurn, ki je bila soproga grofa Thurna. V prevodu smo sledili Franzevemu zapisu in ohranili takratni način naslavljanja, torej gospa grofica Anton Thurn. Prav tako je izpuščen predikat »von«, saj že naziv grofica pove, da je bila plemkinja. V primerih, ko Franz plemiški predikat postavlja pred osebno ime, npr. Bar. Franz v. Lazzarini (npr. 36/95), smo ohranili njegov način pisanja (baron Franc Lazarini), četudi bi tituli, kot sta baron in grof, na splošno veljalo postaviti med osebno ime in priimek.

V sklopu z emljepisnih imen, kamor sodijo imena krajev, voda, vzpetin, delov naselbin itn., pri katerih je Franz uporabljal nemška imena, smo toponime poslovenili (Laibach – Ljubljana/Ljubljanica, Schwarzenbach – Črni Potok, Tyrnau – Trnovo). V večini primerov smo hitro našli slovenski toponim, nekajkrat pa smo morali seči po sekundarnih virih. Ko tako Franz oktobra 1836 omenja lovski revir Binberg (36/230), smo si pomagali s podatki projekta Slovenska historična topografija ¹⁵ in z iskanjem po Registru kulturne dediščine (GisKD pregledovalnik)¹⁶ ter ugotovili, da gre najverjetneje za Bimberg pri Dragomlju in da je toponim v rabi še danes, in sicer enkrat kot sedlo in drugič kot utrdba, v Franzevem času pa je bil očitno revir grofa Welsperga.

Pri stvarnih lastnih imenih se v korespondenci pojavljajo predvsem naslovi dramskih in opernih del, ki so jih uprizarjali na stanovskem odru, ter nekaterih ustanov in zgradb. Pri večini dramskih del, razen redkih izjem,¹⁷ smo prevajalci preverili vsebino in naslove v slovenščino prevedli sami, pri operah pa je bilo obstoječih prevodov več. Slovenski naslovi umetniških del so zapisani v oglatih oklepajih, vedno pa je tudi v prevodu ohranjen izvirni nemški zapis, kot se pojavi v pismih. Izjemoma smo popravili le nekatere zapise (npr. Königinn von 16. Jahren smo v skladu z današnjo rabo zapisali le z enim »n«, torej Königin von 16 Jahren; 36/14).¹⁸ Pri imenih zgradb in ustanov velja omeniti, da smo Deutsches Haus (npr. 36/276) oziroma Deutsches Ordenshaus (npr. 36/41) prevajali kot Hišo nemškega viteškega reda, torej gre za neposredni prevod, in ne kot Križanke, kar bi bilo za sodobnejše besedilo verjetno bolj smiselno. Prav tako smo se izognili rešitvi Nemška hiša, ki se sicer pojavlja v sekundarnih virih,¹⁹ vendar bi lahko današnjega bralca poimenovanje zmedlo, saj je Nemška hiša tudi ime stavbe, ki je bila zgrajena v začetku 20. stoletja ob takratnem nemškem gledališču, današnji Drami. Podobno smo v skladu s tedanjo rabo Burg prevajali kot vicedomski dvorec, Landhaus pa kot lontovž (npr. 36/203).²⁰

Arhaizmi in ohranjanje starinske patine v prevodu

Na semantični ravni se v besedilu pojavljajo številni izrazi in besedne zveze, ki so z današnjega zornega kota ne le zastareli (historizmi), temveč je njihov pomen velikokrat nepoznan (arhaizmi). Tako npr. že iz 17. stoletja iz srednjenemškega prostora izvira fraza es geht bunt über Eck (36/15), ki jo Franz uporablja, da slikovito oriše, da je pri svečani večerji ali katerem drugem dogodku vladala zmeda. Podobno je z besedo kopulacija, ki ima danes drugačen pomen, v Franzevih pismih (Copulation; 36/178) pa je to poroka. Na področje vzgoje oziroma, kot bi rekli danes, predšolske, vrtčevske vzgoje sodi izraz Kleinkinderbewahranstalt (36/4, 58).²¹ Gre za ustanovo, ki je bila predhodnica vrtcev, to so bile nekakšne otroške jasli²² oziroma otroško zavetišče.²³ Kot vidimo, se v sekundarni literaturi pojavljajo različni prevodi, vendar smo se na koncu odločili za izraz iz Nemško-slovenskega zgodovinskega slovarja, in sicer oskrbovalnica za male otroke. Alternativna poimenovanja, ki jih kot zastarela ponuja omenjeni slovar, pa bi lahko bila še: otročja oskrbnišnica, varovalnica malih otrok, otroška varovalnica, detiščnica. Prva oskrbovalnico za male otroke v Ljubljani so odprli leta 1834 pri Sv. Florjanu, torej ravno v času Franzevega poročanja, in se je okoli leta 1900 preimenovala v otroški vrtec. ²⁴

Poseben izziv pri prevajanju je bila tombola kot družabna igra,²⁵ predvsem poimenovanja simboličnih dobitkov pri tomboli, saj gre za kulturne realije, torej uporabne predmete, ki jih danes ne poznamo več ter si jih lahko ogledamo le še v muzejih in pri zbiralcih starin. Med takšne predmete sodi cela paleta dobitkov, od damskih rokavic in mufa, prek gledaliških daljnogledov, vžigalnikov, sladkornic, bokalov, zlato obrobljenih kozarcev, platiranih kuhalnikov za pripravo kave, denarnic in posrebrenih svečnikov s senčnimi zasloni do predmetov, kot so listnice, lesene košarice, pisala, držala za pipe itn., okrašenih (morda prebarvanih) s t. i. violakom (gl. npr. pisma 36/30, 37, 273). Kaj natančno naj bi bil violak (v pismih Violack), kljub raziskovanju in številnim povpraševanjem pri restavratorjih ne moremo z gotovostjo reči. S podobno dilemo so se srečali že drugi. Umberto Ragozzino, ki je preučeval pisma italijanskega politika Ubaldina Peruzzija (1822–1891) in njegove soproge Emilie Toscanelli Peruzzi (1827–1900), ki sta jih napisala v drugi polovici 19. stoletja, je v njuni korespondenci prav tako naletel na izraz violak, vendar ni našel odgovora, kaj naj bi bila violakova pahljača, v izvirniku un ventaglio di Violack. Domneva, da bi lahko šlo za ime izdelovalca in dobavitelja pahljač ali za pahljačo vijoličaste barve, kar se mu zdi manj verjetno.²⁶ Na osnovi primerov iz Franzevih pisem bi prej sklepali, da gre za lak, morda v vijolični barvi, s katerim so premazali in tako okrasili predmete. Vsekakor ustreznice v slovenščini nimamo, zato se nam je zdela najbolj smiselna oblika v slovenščini preprosto violak, delno tudi zaradi analogije s premazom za les Schellack,²⁷ ki ga slovenimo kot šelak.

Med dobitki na tomboli so bile pogosto tudi kadilske pipe, izdelane iz t. i. morske pene (nem. Meerschaumpfeiffe; 36/2, 54, 301). V prevodu nismo posebej razlagali, da gre za posebno belo, lahko in porozno kamnino, ki jo pridobivajo predvsem v Turčiji in je poleg posebnih vrst lesa primerna za izdelavo kadilskih pip. Morsko peno imenujemo tudi sepiolit in je hidrat magnezijevega silikata, ki velja za najboljši material za pipe. Za izdelavo glavic pip za kajenje tobaka se uporablja prav zaradi dobre vpojnosti in hitre absorpcije tobačnega dima, slovensko ime pa je snov dobila po nizki gostoti, zaradi česar plava na vodni gladini.

Pri tomboli se pogosto omenjajo še predmeti iz rdečega, rumenega ali rjavega safianskega usnja, npr. roth Safian Etui (36/37) ali gelb Safian türkische Pantoffel (36/227), česar namenoma nismo prevajali kot »mehko obarvano kozje usnje s svetlečo se površino«, kot besedo razlaga slovar, temveč smo ohranili pojem iz izvirnika, ki se pojavlja tudi v slovenščini in ga ljubitelji mode nedvomno poznajo, saj so iz safianskega usnja izdelane torbice, denarnice in etuiji prestižnih modnih znamk, kot sta Furla in Prada.

Med težje prevedljivimi predmeti se je nazadnje znašla še pahljača iz papirja, na kateri so označeni koledarski meseci (nem. Kalenderfächer, 36/301) in je bila tako še posebej primerna kot dobitek (včasih pa tudi darilo) za novo leto. Pahljače so bile tipični modni dodatki za ženske in hkrati simbol družbenega ali meščanskega statusa. Dama je s pahljačo kot luksuznim predmetom izstopala iz množice. Dragocenejše pahljače pa seveda niso bile iz papirja, temveč iz svile.²⁸

Poleg tombole so v Franzeva pisma včasih zašle novice o umetnosti, posebej če se je v mestu mudil ta ali oni znani umetnik. Ko je tako junija 1836 Ljubljano obiskal neki profesor Pochobraczky, Franz o njem pravi, da se ukvarja z Geschwind Mahlerey (36/112). Pochobraczky je moral biti v tridesetih letih 19. stoletja zares slaven, saj se je že leto poprej, 15. julija 1835, o njem razpisal vroclavski časopis Der Breslauer Erzähler v nepodpisanem prispevku o orientalskem slikarstvu.²⁹ Pri Geschwindmalerei gre najverjetneje za slike, ki so nastale hitro (schnell, geschwind), torej je to neke vrste »hitro slikanje«, kot smo izraz prevedli.

Nazadnje med izrazi s starinsko patino omenimo še zdravilo Leroi. Četudi bi pričakovali, da bo nepoznane terminologije s področja medicine veliko, je je pravzaprav zelo malo. Natančneje smo morali preveriti samo, kakšen lek je bil Leroi, zdravilo, ki ga je upokojeni carinik Jabornegg pl. Altenfels popil, ko se ni počutil dobro, in mu, kot se je izkazalo, ni pomagalo, saj je kmalu zatem umrl (36/115). Leroi je bilo, kot nam izda časopis Intelligenzblatt zur Laibacher Zeitung, zdravilo, imenovano po francoskem ranocelniku, ki pa ga je bilo prepovedano prodajati brez zdravnikovega priporočila.³⁰

Vojska in vojaška terminologija

Franc Franz je s svojim polkom v Ljubljano prišel leta 1818 in je tu služboval še do leta 1821, ko se je upokojil. Bil je torej v vojaški službi³¹ in je v pismih rad poročal o vojaških zadevah, pravzaprav se jim niti ni mogel izogniti, posebej ne takrat, ko je bilo vojaštvo v mestu. Pri prevajanju vojaških činov smo ohranjali krajšano obliko, ki se v izvirniku največkrat pojavlja, npr. Lieut. – poroč. (poročnik), Oberlt. (tudi ObLt.) – nadporoč. (nadporočnik), OberstLt. – podpolk. (podpolkovnik), polkovnika (Oberst) smo izpisali s celo besedo, pri podmaršalu (Feldmarschallleutnant) pa smo ohranili arhaično rabo in ga prevajali kot feldmaršallajtnant.

Pri poimenovanju vojaških formacij smo se soočili z dvema vprašanjema: Ali ohraniti arhaični izraz in kateri prevod je terminološko ustrezen? Pri ohranjanju starinske rabe pri vojaški formaciji Regiment smo se odločali med prevodoma polk in regiment ter izbrali slednjega (navaja ga tudi Hudeljev slovar), tudi zato, ker ne nazadnje ljudska pesem pravi Regiment po cesti gre. Tako je tudi Infanterie-Regiment zaradi konsekventne rabe preveden kot pehotni regiment in ne kot pešpolk.³² Oddelek vojaštva Compagnie (36/81, 132) smo prevajali kot stotnija, kot predlaga Pleteršnikov slovar, in sicer iz preprostega razloga, ker ima lahko kompanija tudi drugačen pomen. Pri nemškem izrazu Division je bila zaradi dvopomenskosti potrebna še posebna previdnost, saj moramo v slovenščini razločevati med divizijo in divizionom, ki je mišljen v tem primeru. Medtem ko divizija šteje skoraj 20.000 mož, je divizion del topniškega ali konjeniškega polka oziroma, kot pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika, dostopen na Franu (www.fran.si): »enota iz dveh do štirih baterij ali eskadronov«.³³

Tretjo težavo so povzročala poimenovanja funkcij. Polki so imeli svojega imetnika, v nemščini Regimentsinhaber (36/93, 281), kar bi v slovenščino sicer lahko prevedli z zastarelim izrazom imetelj ali celo imejitelj, morda celo s sodobnim izrazom lastnik polka oziroma regimenta, vendar smo se na koncu v skladu s predlogom v slovarju Nika Hudelje odločili za prevod imetnik, ki ga uporablja tudi Strgar v svoji knjigi.³⁴ Poleg tega smo morali razjasniti, kako poimenovati princa Hessensko-Homburškega, ki se je v besedilu pojavljal kot Feldzeugmeister und Landes Commandirender General (36/196, 199), kjer prav tako nimamo uveljavljene terminologije. Sprva smo razmišljali o višjem deželnem poveljniku, a smo nato sledili rešitvi iz Hudeljevega slovarja, in sicer feldcajgmojster in poveljujoči general Ilirije, Notranje Avstrije in Tirolske.

Glasba in terminološka vprašanja

Tudi na področju glasbene umetnosti Franzeva pisma prinašajo nekaj strokovnih izrazov, ki so slabše ali celo nepoznani. Med lažja vprašanja je sodilo razlikovanje med plesi (Bälle) in plesnimi zabavami (Tanzunterhaltungen) v Kazini, kjer smo hitro ugotovili, da gre za dve različni zvrsti plesnih prireditev, ki so potekale v Kazini.

Več težav pa so povzročale glasbene prireditve in glasbene zasedbe.³⁵ Tako je Harmonie-Musick (36/55, 56, 229) glasba za zasedbo s pihali (ne pa tudi trobili), vendar to ni pihalni orkester, pač pa gre za komorno zasedbo. Tovrstni ansambli so bili priljubljeni od konca 18. stoletja in v času bidermajerja, predvsem za vsakovrstne prireditve na prostem. Pihalci so navadno prihajali iz vojaških regimentov, najemali pa so jih za plesne prireditve (plese), zasebne priložnosti in cerkvene glasbene dogodke. Prevod je težaven, zato smo poskušali z opisnimi prevodi ali pa smo poiskali najbližji sprejemljiv prevod, npr. pihalni ansambel, regimentska harmonija. Popolnoma nerazumljivo se je sprva zdelo tudi poimenovanje türkische Musick (36/77, 79, 88, 91, 112), saj bi prevod »turška glasba« napačno sugeriral, da gre za glasbo iz Turčije oziroma turško glasbo. V resnici je mišljena turška godba oziroma glasba, ki je neke vrste razširjena harmonija, saj se je pri turški godbi pihalom pridružila cela paleta tolkal.

Nadalje Franz omenja tako Zapfenstreich kot tudi türkischer Zapfenstreich, pri čemer razlika ni popolnoma jasna. Hudelja v svojem slovarju podrobno razlaga izvor besede in pravi, da »Zapfenstreich izvira iz leta 1596 izpričanega udarca v čep soda kot znaka za konec točenja pijače, povratek landsknehtov v njihova bivališča in nočni mir; beseda se je nato še naprej uporabljala v vojaškem okolju in je označevala poziv vojakom za vrnitev v njihova bivališča; poziv so izvedli z bobnom, rogom ali trobento; v 19. stoletju je izraz Zapfenstreich (mirozov) označeval vojaški koncert (potpuri vojaških skladb), ki ga je po mestnih ulicah izvajala vojaška, pa tudi civilna godba«.³⁶ Poleg že navedenega mirozova, ki ga najdemo v Pleteršnikovem slovarju, se v sodobnem nemško-slovenskem slovarju pojavlja še prevod povečerje ( znak za nočni počitek).³⁷ V prevodih Franzevih pisem smo se, upoštevajoč kontekst, odločili za prevod večerno bobnanje, s katerim so v mestu klicali k počitku; tako mirozov kot povečerje lahko namreč v slovenščini pri bralcu vzbudita napačne asociacije in celo otežita razumevanje.

Sklep

Franz v pismih baronu Erbergu poroča tako o veselih kot žalostnih dogodkih, o pomembnih novicah in mestnih čenčah. Široka paleta raznovrstnih tematik, o katerih piše, je posebej dobrodošla za preučevanje vsakdanjega in družabnega življenja v času bidermajerja, obenem pa je velik izziv za prevajanje, predvsem ko je treba pravilno interpretirati zapisano in razvozlati pomene realij, torej kulturno zaznamovanih izrazov za pojme in predmete, katerih raba in vsebina nam danes nista več poznani. Prav zato je naloga prevajalca težka in odgovorna, saj od njega zahteva ne le dobro jezikovno in prevodoslovno osnovo, temveč tudi dovolj zanesljivo splošno znanje in znanje s področja zgodovine, sicer mu vrata do razumevanja historičnih dokumentov ostanejo zaprta, s tem pa tvega napačen prevod in napačno razumevanje pri bralcih, ki nemško ne razumejo. Martin Heidegger (1889–1976) je nekoč zapisal, da je poklic prevajalca nevaren, saj gre za prestavljanje, za tvegane podvige, kjer zapustimo znana področja in se podamo proti novemu bregu, ki ga ne poznamo. Zato je bila osrednja misel pri prevajanju pisem stotnika Franca Franza baronu Erbergu zgraditi most med dvema različnima časovnima in zgodovinskima obdobjema, med dvema svetovoma, med nekdanjim žitjem in bitjem v Ljubljani in njeni okolici ter sedanjostjo. Prevajalci pisem smo se potrudili, da bi nam to kar najbolje uspelo. Naše delo pa bi bilo še težje brez strokovne pomoči kolegov, ki smo jim vztrajno zastavljali vprašanja, jih ustavljali na cesti, jih vedno znova spraševali o Franzu in Erbergu ter ne nazadnje popili kar nekaj kav, vedno v »nevidni« navzočnosti obeh protagonistov pričujoče korespondence. Zato naj se na koncu posebej zahvalimo vsem, ki so nam pomagali treti prevajalske orehe: Mihi Preinfalku za natančno branje osnutkov prevoda in številne sugestije, Mihi Šimcu za razlago vojaške terminologije, Marku Motniku za pojasnila ter vse dolge pogovore o glasbi in glasbenih dogodkih, Niku Hudelji, ki je vedno znal svetovati in najti rešitev, ko smo zašli v slepo ulico, Donaldu Reindlu, ki nam je pomagal iz zagat s toponimi, Mihi Valantu za poslušanje naših razlag besede violak in za pomoč pri iskanju rešitve, Tonetu Smoleju, ki je prebral večino dram, ki so jih igrali v Stanovskem gledališču, in nam pomagal pri slovenjenju naslovov, Mateju Hriberšku, ki je reševal težave z latinskimi izrazi, hvala pa tudi študentkam z Oddelka za prevajalstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Manji Kolenc, Kaji Večko in Katji Zobarič, ki so prve brale prevod in ga komentirale. Nazadnje hvala tudi vsem, ki morda niste posebej omenjeni, pa ste bili del te zgodbe in ste »prenašali« stalne razprave o našem »Franclu«.

Literatura

• Debenjak, Doris, Božidar Debenjak in Primož Debenjak: Veliki nemško-slovenski slovar. Ljubljana: DZS, 2011.
• Cigale, Matej: Deutsch-slovenisches Wörterbuch. Laibach: Gedruckt bei Josef Blasnik, 1860. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PKL1Z02C (dostop 12. 5. 2024).
• Hudelja, Niko: Nemško-slovenski zgodovinski slovar. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2024. https://doi.org/10.4312/9789612973148 (dostop 12. 5. 2024)
• Kosi, Miha, Matjaž Bizjak, Miha Seručnik in Jurij Šilc (ur.): Slovenska historična topografija. Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa [b. l.]. https://topografija.zrc-sazu.si/ (dostop 12. 4. 2024).
• Pleteršnik, Maks: Slovensko-nemški slovar (tiskana izdaja 1894–1895, spletna izdaja 2010, 2014). www.fran.si (dostop 20. 5. 2024)

• Cvirn, Janez: Najdenišnice – nagrada za lahkomiselnost in nemoralnost. O ukinjanju najdenišnice v Ljubljani v šestdesetih letih 19. stoletja. Prispevki za novejšo zgodovino 52, št. 2, 2012, str. 7–44.
• Dr. B.: Über die orientalische Malerei. Der Breslauer Erzähler, št. 46 (15. 7. 1835), str. 183–184. https://www.bibliotekacyfrowa.pl/Content/48553/PDF/directory.pdf (dostop 15. 5. 2025).
• Eco, Umberto: Dire quasi la stessa cosa. Esperienze di traduzione. Milano: Bompiani, 2003.
• Gugitz, Gustav: Altwiener Gelegenheitsfächer. Jahrbuch des Vereins für Geschichte der Stadt Wien 13 (1957/1958), str. 177–179.
• Prunč, Erich:Entwicklungslinien der Translationswissenschaft. Von den Asymetrien der Sprachen zu den Asymetrien der Macht. Berlin: Frank & Timme – Verlag für wissenschaftliche Literatur, 2007.
• Jerše, Sašo, Lucija Pečnik, Klemen Bergant in Luka Dremelj (ur.): er wolte mir eine lepa punza zeügen, Tametsi, leukhup, leukhüp [&c.]. Berilo za študij paleografije slovenske predmoderne. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2023.
• Krist, Gabriela, in Elfriede Iby (ur.): Investigation and Conservation of East Asian Cabinets in Imperial Residences (1700–1900) Lacquerware, Porcelain. Wien/Köln/Weimar: Böhlau Verlag, 2018.
• Motnik, Marko: Eine Stadtchronik oder ein Ego-Dokument? Die Schilderungen des Musiklebens im Ljubljana der 1830er Jahre in den Berichten von Franz Franz. Studien zur Musikwissenschaft, Beihefte der Denkmäler der Tonkunst in Österreich 62, 2024, str. 25–48.
• Pavlič, Slavica: Predšolske ustanove na Slovenskem 1834–1945. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo in šport, 1991.
• Preinfalk, Miha (ur.): Podobe bidermajerske Ljubljane. Pisma Franca Franza Jožefu Kalasancu baronu Erbergu (1832–1840). Ljubljana: 2024.
• Radics, Peter von: Festschrift zur Feier des 75jährigen Bestandes der Kleinkinder-Bewahranstalt in Laibach gegründet am 4. November 1834. 1834–1909. Laibach: Kleinmayr & Bamberg, 1909.
• Ragozzino, Umberto: Lettere familiari inedite di Ubaldino Peruzzi ed Emilia Toscanelli
• Peruzzi ed altri documenti: dai manoscritti dell’archivio Ragozzino-Adami. Firenze: Consiglio regionale della Toscana, 2013.
• Stergar, Rok: »Vojski prijazen in zaželen garnizon«. Ljubljanski častniki med prelomom stoletja in prvo svetovno vojno. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1999.
• Trstenjak, Anton: Slovensko gledališče. Zgodovina gledaliških predstav in dramatične književnosti slovenske. Ljubljana: Dramatično društvo, 1892.
• Vrhovec, Ivan: Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih. Kulturhistorične študije zajete iz ljubljanskega mestnega arhiva. Ljubljana: Matica Slovenska, 1886.
• Weiß, Gustav, Edgar Denninger, Rosemarie Stratmann-Döhler, Edith M. H. Sträßer in Günter Gall (ur.): Reclams Handbuch der künstlerischen Techniken. Glas, Keramik und Porzellan, Möbel, Intarsie und Rahmen, Lackkunst, Leder, zv. 3. Stuttgart: P. Reclam, 1986.