Prvič je doktoriral na Filozofski fakulteti leta 1981, nato pa še leta 1985 na Univerzi Paris VII pri Jacques-Alain Millerju iz psihoanalize. V osemdesetih letih je bil družbeno in politično aktiven v slovenskem prostoru. Na Filozofski fakulteti je zaposlen kot raziskovalec, kot redni ali gostujoči profesor pa predava na različnih svetovno priznanih univerzah. Področje njegovega raziskovanja se razteza od nemškega idealizma do psihoanalize, politične filozofije ter številnih drugih tem. Je vodilni član ljubljanske Lacanovske filozofske šole skupaj z Mladenom Dolarjem in Alenko Zupančič.

Na tej razstavi doktoratov bi moral biti posebej izpostavljen doktorat Slavoja Žižka, glede na to, da je daleč najslavnejši doktorant Filozofske fakultete, predava po vseh svetovnih univerzah, objavil je množico knjig, ki so prevedene v trideset jezikov, o njegovem delu so objavljene številne knjige. Slavoj ni dal intervjuja, kar se bo morda interpretiralo kot aroganca, ima pa za to dobre razloge. Sam sem bil leta 1975 navzoč, ko je predložil magisterij o francoskem strukturalizmu. Magisterij je bil zavrnjen, kar je bilo za tiste čase zelo nenavadno. Ni bil zavrnjen zaradi strokovnih razlogov. Nasprotno. Komisija je v oceni rekla, da je stvar briljantna. Zavrnjen je bil izključno zaradi političnih razlogov, zaradi njegovega neprimernega odnosa do marksizma. Komisija je zahtevala, naj dopiše dodatek, v katerem bo pojasnil svoj odnos do marksizma. Ko je to dopisal, so ga s stisnjenimi zobmi na zagovoru, ki je bil do njega skrajno poniževalen, spustili. Takrat je bil stažist na Oddelku za filozofijo in dogovorjeno je bilo, tudi vsi smo to pričakovali, da bo tam zaposlen. Zaradi incidenta z magisterijem so na to obljubo pozabili in čez noč se je nepričakovano znašel na cesti. V tistem času ni bilo kaj dosti nezaposlenih, ravno Slavoja Žižka so našli za to. To je gotovo madež na Filozofski fakulteti, ki je lahko ponosna na zelo veliko dosežkov, je pa stoletnica tudi priložnost za refleksijo krivic, ki so se zgodile. Ta ni bila edina, bile so tudi druge, je pa pomenljiva zaradi statusa, ki ga je Slavoj dobil potem. V devetdesetih letih so mu potem ponujali vse mogoče, ampak takrat je že imel angažmaje po vsem svetu. Ostaja zgovorno dejstvo, da Slavoj Žižek ni predaval na Filozofski fakulteti, razen honorarno en semester.