Na Filozofski fakulteti je doktoriral leta 1960 s fokusom na baročni arhitekturi v Ljubljani. Bil je eden izmed vodilnih slovenskih konservatorjev in je zaslužen za prenovo Križank z Jožetom Plečnikom, železniške postaje z Markom Mušičem in drugih pomembnih stavb. Sprva je deloval kot konservator v Mestnem muzeju Ljubljana, od leta 1962 pa je poučeval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete, kjer je bil tudi dekan in ustanovitelj Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete (ZIFF).

Nace Šumi je s tem, ko je ustanovil ZIFF, postavil tudi temelje slovenski umetnostni zgodovini v mednarodnem okviru, kar se je posebej odrazilo po letu 1990. S svojo širino je gledal prek ozkih lokalnih meja, umetnostno zgodovino je odprl časovno in geografsko. Omogočil je raziskovalno in znanstveno sodelovanje ne samo tistim, ki smo zaposleni na Filozofski fakulteti, pač pa tudi tistim z zunanjih institucij, ki so se izkazali kot raziskovalci in so hoteli te rezultate posredovati. Sedanja mednarodno zaznamovana umetnostna zgodovina je otrok njegove misli iz leta 1987.

Trideset let sem delovala na Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete. Nace Šumi je bil izjemna osebnost. Širokih pogledov in globokih misli tako znotraj stroke kot širše v humanistiki. Znal je povezovati ljudi med seboj, znal je razmišljati v imenu drugih ljudi in širše humanistične skupnosti v slovenskem prostoru. Eno od njegovih življenjskih gesel je bilo: »Upajmo si misliti!« Tega se tudi danes držimo vsi, ki smo ga poznali. Še naprej si upamo misliti.

Nace Šumi je bil v prvi vrsti moj profesor. Njegova predavanja so bila z eno besedo polna. Ni bilo floskul, naštevanj, zlaganja datumov ali velikosti in oblik slik, ki smo jih obravnavali. Šlo je za poezijo umetnostne zgodovine. Bil je eden največjih poznavalcev baroka. Bil pa je tudi velik poznavalec in občudovalec našega največjega arhitekta Jožeta Plečnika. Na njegovo prošnjo sem prevzel funkcijo prodekana za študijske zadeve, čeprav sem bil sredi predstojniškega mandata. Takrat se je začelo najino sodelovanje pri vodenju »šole«, kot je imenoval fakulteto. Zlasti sva sodelovala pri utrjevanju pripadnosti »šoli« (fakulteti) in univerzi med sodelavci, česar se danes ne goji več. Tu sva se zelo hitro ujela. Znano je bilo njegovo komuniciranje z vsemi. Na vsak način je hotel doseči, da bi fakulteta držala skupaj. Bil je poln idej in vizij, kako bi prišli naprej, naredili nekaj novega. Znanstveni inštitut je njegova ideja in njegov otrok, podobno, npr. oddelek za bibliotekarstvo. Vedno je rekel: da se storiti, moramo storiti. Nikoli ni obupal. Ker je bilo to tudi meni blizu, sva se hitro zbližala, postali smo tudi družinski prijatelji. Ko je odhajal, me je predlagal za novega predsednika Sveta inštituta. Na volitvah sem zmagal. To sem štel za potrditev usmeritve, ki jo je začrtal profesor Šumi, v meni so videli nadaljevanje te usmeritve. Tako smo pripeljali raziskovalno dejavnost na fakulteti zelo daleč, jo organizirali in tudi prezentirali, kar je še posebej pomembno.