Na Dunaju je začela s študijem kemije in ga zaključila v Ljubljani kot prva doktorantka novoustanovljene slovenske univerze. Že pred zagovorom doktorata je skupaj s svojim mentorjem Maksom Samcem v ugledni znanstveni reviji Kolloidchemische Beihefte v Dresdnu objavila daljšo znanstveno razpravo, ki velja za prvo znanstveno objavo kemijskega oddelka Filozofsko-naravoslovne fakultete. Akademsko in raziskovalno kariero je leta 1922 po nesporazumu z mentorjem z odstopno izjavo prekinila in se usmerila v podjetniške vode. Ustanovila je podjetje Dr. A. Kansky - kemična tvornica, kasneje sta z možem postavila kemično tovarno v Podgradu pri Ljubljani, prvo te vrste v takratni Jugoslaviji.

Anka Mayer se je v svojem doktorskem delu posvetila tedanji dilemi ali formaldehid razkraja škrob ali ne. V petih letih pred doktoratom je bilo namreč objavljenih več raziskav, ki pa so si bile kontradiktorne. S celostno obdelavo tega problema je ugotovila, da formaldehid škroba ne razkraja. Ugotovila pa je tudi, zakaj so drugi prihajali do napačnih zaključkov. Čistost kemikalij, izogibanje možnosti oksidacije formladehida do mravljinske kisline in nujnost ohranjanja sterilnosti vzorcev so bili razlogi, zaradi katerih so prihajali do nasprotujočih si rezultatov in napačnih izsledkov. Na ta način je rešila osnovno dilemo in tudi nakazala, kako je treba v bodoče postopati pri podobnih raziskavah.

Anka Mayer je bila izjemna, pogumna oseba, ki je prehitevala čas. V tedanjem času ni bilo ravno običajno, da bi dekleta obiskovala klasično gimnazijo, kaj šele študirala in doktorirala. Zelo pomembna je tudi njena simbolna vrednost, saj je bil njen doktorat prvi doktorat iz kemije in sploh prvi doktorat na Univerzi v Ljubljani, naredila pa ga je ženska. Zato jo lahko štejemo za znanilko prihajajočih novih časov, v katerih se ženske v družbi emancipirajo. Njen doktorat je pomembno, visokokakovostno delo, vpeto v razvoj organske kemije tistega časa in tudi sicer v razvoj kemijske vede. Bila je tudi znanilka »spin offov«, kot se danes to imenuje. Imela je možnost, voljo in pogum, da je potem, ko se je umaknila iz akademske kariere, ustanovila lastno podjetje. S tem podjetjem je pred drugo svetovno vojno uspešno nastopala na tedanjem trgu. Nabor njenih izdelkov kaže, da gre za manjšo kemično tovarno, ki je proizvajala različne proizvode za široko potrošnjo, pa tudi proizvode za raziskovalne laboratorije.

Anka Mayer Kansky se je vrnila z Dunaja v Ljubljano in pričela z doktorskim delom pod vodstvom Maksa Samca na področju škroba, ki je bila glavna raziskovalna tema profesorja Samca. Opravila je izvrstno doktorsko delo, ki je bilo v evropskem prostoru tedaj tudi večkrat objavljeno in citirano. Kasneje se je s svojim možem odločila za podjetniško pot. Tako lahko dr. Mayer štejemo za ugledno kemičarko in za zelo sposobno poslovno gospo.

Po vsem, kar sem odkrila in slišala o moji babici, Anki Mayer Kansky, je bila izjemna ženska, obdarjena s posebnimi sposobnostmi. Bila je pametna, vztrajna, pogumna, napredna, emancipirana. V vseh pogledih spoštovanja vredna gospa.

Babice nisem poznal. Name je najbolj vplivala zaradi energije, pozicije, ki jo je dosegla, emancipiranosti, življenjskega zagona… Njena slika pri meni je čista antiteza vzgoje mojega očeta [črnogorski pisatelj Miodrag Bulatović]. Ne predstavljam si, kako bi v deželi, iz katere je prišel moj oče, ženska lahko šla študirat.

Babice nisem poznala. Sem pa dodobra spoznala portret, ki je visel na zidu naše sobe in skozi njega doživljam babico kot mogočno figuro, ki pa je bila istočasno graciozna, prijazna, neodvisna, inteligentna, natančna in dobrosrčna. Tako vidim babico in če ne bi bilo te figure, si tudi sama v življenju marsičesa ne bi upala narediti.