Od leta 1986 je bila predavateljica za srednjeveško umetnostno zgodovino. S svojim raziskovalnim delom na področju srednjeveške umetnosti, ikonografije in srednjeveškega knjižnega slikarstva se je doma in v tujini uveljavila zlasti kot vrhunska poznavalka srednjeveških rokopisov. Raziskave je ves čas spretno vpletala v svoje dolgoletno pedagoško delo in veliko pripomogla tudi pri popularizaciji in pomenu umetnostne zgodovine ter umetnostnozgodovinske kulturne dediščine v širši javnosti, pa tudi pri potrditvi predmeta umetnostne zgodovine v osnovnošolskem in srednješolskem slovenskem kurikulumu.
Ko sem se po zaključenem magisteriju odločal za doktorski študij, je bila izbira mentorja logično nadaljevanje dotedanje študijske poti: pod mentorstvom Nataše Golob, ki je bila v vseh letih študija na Oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete moja najljubša profesorica, sem pripravil že diplomsko nalogo in kmalu za tem uspešno zagovarjal magistrsko delo. Moja edina zadrega je bila v tem, da sem za doktorsko disertacijo želel temo, ki je bila interdisciplinarna in zelo zahtevna, hkrati pa precej drugačna od tem, ki so prevladovale na doktorskem študiju umetnostne zgodovine v 80. in 90. letih preteklega stoletja. Filozofska misel Nikolaja Kuzanskega in renesančna umetnost v Italiji – marsikdo je dvomeče skomignil z rameni in mi odsvetoval temo, ki se je zdela preveč tuja in ekstravagantna. Nataša Golob pa jo je bila pripravljena sprejeti in se celo izpostaviti odkritemu nasprotovanju nekaterih svojih kolegov. Poskrbela je, da sem dobil še dva odlična somentorja: prof. Leva Menašeja, ki je na oddelku predaval evropsko umetnost novega veka, in prof. Leva Krefta z oddelka za filozofijo, ki je somentorstvo sprejel z velikim navdušenjem. Zavzeto in z izjemno naklonjenostjo mi je takoj na začetku dala jasna navodila in smernice, delo je steklo in leta 1997 sem postal eden od njenih prvih doktorantov. Šele pozneje, ko sem tudi sam predaval na oddelku, sem v celoti razumel, da brez njene odprtosti, širine in razumevanja nikoli ne bi doktoriral na ljubljanski univerzi. Druge teme namreč ne bi hotel niti mogel izbrati, saj ne bi zmogel raziskovati nečesa, kar me ne bi iskreno zanimalo in potegnilo vase z vso močjo. Za nesebično podporo, za vsa leta skupnega dela in prijateljstva sem danes enako hvaležen kot takrat, ko sem bil njen študent.
Sem umetnostna zgodovinarka, a imam dva doktorata. Na umetnostni zgodovini o poslikanih lesenih stropih v srednjem veku, na literarni zgodovini pa o literaturi v srednjem veku na Slovenskem in njenem občinstvu. Oba doktorata sta med seboj zelo povezana, povezana pa sta tudi s tistim, kar sem prejela od svojih mentorjev, Luca Menašeja in Naceta Šumija. Luc Menaše mi je dal velik okvir mednarodnega dogajanja v umetnostni zgodovini. Nace Šumi pa je name vplival z zelo problemskim mentorskim pristopom. Oba sta bila učenca Izidorja Cankarja in Franceta Steleta, ki sta na ljubljansko univerzo pripeljala najboljše, kar sta dobila na dunajski univerzi.
Nisem si predstavljala, kam me bo moje delo odpeljalo. Šlo je za sledenje, v katerem sem se vedno znova znašla pred novimi spomeniki, novimi dogodki, novimi problemi. Vedno znova sem se znašla pred vprašanji, ki jih je bilo treba razrešiti. Kot umetnostna zgodovinarka in literarna zgodovinarka sledim tistim načelom, ki so bila postavljena na začetku dvajsetega stoletja, da slovenstvo temelji na svoji zgodovini, svojem jeziku in svoji kulturi. Iz tega sem ves čas črpala. Na drugi strani me je moje delo utrdilo v prepričanju, da so bili naši kraji umetniško in tudi kulturno ter intelektualno na absolutni višini, popolnoma enakovredni dogajanjem v univerzitetnih mestih, npr. v Padovi, Benetkah ali na cesarskem Dunaju, kjer so naši ljudje imeli pomembno vlogo. V vseh obdobjih so prispevali k oblikovanju intelektualnega in kulturnega vrhunca, še posebej pa to velja za čas renesančnega humanizma.
Mnoge izsledke svojega raziskovanja sem predstavila v knjigah. Objavljam vsepovsod, največ v Angliji in Belgiji, kjer je založba, specializirana za srednji vek. Veliko izsledkov svojih raziskav pa sem predstavila tudi v kratkih televizijskih oddajah in na razstavah ter katalogih. Tale razstava (o Ljubljani v času škofa Lamberga, ki razkriva živahen, a danes malo znan čas Ljubljane na prelomu iz 14. v 15. stoletje, op. a.), je moja petnajsta. Vsaka razstava je vedno dialog s publiko. Možnost pokazati več sto rokopisov in fragmentov, ki so najbolj varovan in najredkeje predstavljen material iz vse naše dediščine, je pravzaprav čitanka o našem intelektualnem srednjem veku. Sicer pa so tudi pripadniki mlajše generacije umetnostne zgodovine v Sloveniji navzoči povsod po svetu, še posebej na področju baroka in umetnosti 20. stoletja, k nam pa prihajajo znanstveniki s celega sveta.