Univerza v Ljubljani je prva visokošolska institucija na slovenskem ozemlju. Pred tem so Slovenci študirali pretežno na avstrijskih, pa tudi čeških, madžarskih in severnoitalijanskih univerzah. Po razpadu Avstro-Ogrske je bila večina disertacij opravljena na Univerzi v Ljubljani. Sprva način doktorata ni bil v celoti določen. Največkrat se je zahtevala doktorska disertacija, ki je bila sprva precej skromna, in sicer v obsegu današnje diplomske in magistrske naloge. Hkrati so morali doktorandi opraviti še strogi izpit oziroma t. i. rigoroz. Najprej sta bila dva rigoroza: glavni in stranski, v glavnem pa sta bila povezana z vsebino disertacije. Do leta 1925 je univerza zahtevala, da je bila disertacija predložena v stotih natisnjenih izvodih. Takšen postopek je na eni strani zagotavljal javni nadzor nad vsebino, vendar je hkrati finančno zelo obremenil doktoranda, zaradi česar so nekateri nad študijem tudi obupali.
Do leta 2017 je na Filozofski fakulteti dobilo doktorat 2023 kandidatk in kandidatov. Do druge svetovne vojne jih je bilo podeljenih 93, vendar je treba upoštevati, da so bile tedaj na Filozofski fakulteti vključene tudi naravoslovne vede. Zato je bil del tedanjih doktoratov, vključno s prvim doktoratom Ane Mayer, prav iz naravoslovja in tehničnih znanosti.
V povojnem obdobju so se kriteriji za doseganje doktorata zaostrili, predvsem pa poenotili. Še posebej je k temu prispevala uvedba bolonjske reforme, po katerem je doktorski študij postal študij tretje stopnje. Za uspešen zaključek doktorskega študija, ki večinoma traja štiri leta, je treba zagovarjati dispozicijo, opraviti nekatere izpite in doktorske seminarje ter obširno disertacijo, ki mora biti izvirni prispevek k znanosti področja, ki mu pripada. Disertacija se zaključi z zagovorom v disertaciji predstavljenih tez. Danes se Slovenija po lestvici OECD uvršča na prvo mesto po številu doktorjev znanosti na število prebivalcev (3,6 %, medtem ko je povprečje 1,1 %).
Univerza v Ljubljani je našla dom v poslopju nekdanjega deželnega dvorca, ki je bilo zgrajeno leta 1902. V njem je 20 let delovala tudi Filozofska fakulteta, nato pa v prostorih Narodne in univerzitetne knjižnice. Avtor: Mihael Grmek. Vir: Wikipedia.
Leta 1961 se je Filozofska fakulteta preselila v novo stavbo na Aškerčevi cesti, kjer deluje še danes. V osemdesetih letih je bila nadzidana s 5. nadstropjem, v devetdesetih letih pa je bila povezana še s priključkom obnovljenih drvarnic in garaž.
V arhivu Filozofske fakultete je zabeleženih vseh 2023 uspešno opravljenih doktoratov. Med mapami pa je mogoče najti tudi tiste, ki jim najvišjega akademskega naziva ni uspelo pridobiti. Da nekaterim ni uspelo zaključiti disertacije, med drugim priča tudi negativna ocena Franceta Vebra iz leta 1923.
Vsak kandidat za doktorja znanosti, ki je uspešno opravil zagovor, se mora za polni prevzem naslova udeležiti slovesnosti, na kateri ga rektor ali prorektor promovira v naziv. Ob tem se novoimenovani doktor podpiše tudi v protokol doktorjev Univerze v Ljubljani. Na slikah protokol iz leta 1920, kjer je kot prva vpisana Ana Mayer, in zadnji iz leta 2019.