Po promociji je postal prvi asistent filozofskega seminarja pri mentorju Francu Vebru. Zanimala ga je zlasti etika in analiza duševnega stanja, kar ga je usmerjalo že na področje psihologije. Tako se je izpopolnjeval pri psihologu Vittoriju Benussiju v Padovi. Uveljavil se je tudi kot slovenski alpinist, ki je spretno prepletal filozofske nazore z alpinizmom. Z objavo prispevkov o svojih vzponih je promoviral strast do alpinizma.

Klement Jug je veljal za izjemnega študenta filozofije, študijske nazore pa je preusmeril tudi v svoje življenjske nazore. Njegov mentor, profesor France Veber, je bil sprva neizmerno navdušen nad njegovimi načeli. Je pa Vladimir Bartol omenil, da se Veber z njegovimi nazori iz doktorata kasneje ni več strinjal in jih je raztrgal. Doktorat Klementa Juga je izgubljen, po drugi svetovni vojni je izginil neznano kam, kar nam onemogoča korektne in konkretne študije njegovih misli.

Klement Jug je sicer veliko svoje energije usmeril tudi v psihologijo. Svoje videnje alpinizma (»turistike«, kot so rekli tedaj) je zelo dobro združil tako s filozofijo kot psihologijo. »Turistika«, v kateri se je udejanjal, zanj pomeni stremljenje po zmagah, po prvenstvu. Če sem se je lotil, hočem biti med prvimi, »dokler ne ginem«. Zmage nad stenami, ki jih doseže plezalec, so z moralnega vidika zmage nad seboj.

»Obvladaj svojo lastno notranjost in boš obvladal tudi nevarnost. Nevarnost je ena najboljših vzgojnih sredstev. Kjer je volja, je pot …,« to so nekatera vodila, ki veliko povedo o njegovi miselnosti.