Prvič je doktorirala pri dr. Slavoju Žižku na Filozofski fakulteti, leto kasneje pa še na Universite Paris VIII pri Alainu Badiouju. Zaposlena je na Inštitutu za filozofijo ZRC SAZU. Je odlična poznavalka Nietzscheja, Kanta, Hegla in Lacana, njene raziskovalne teme pa so tudi etika, književnost, komedija in ljubezen.

Alenka Zupančič je bila moja študentka v prvi polovici 80. let. Bila je ena najboljših študentov, ki sem jih imel v celi svoji karieri in s katero smo kasneje postali dobri sodelavci in tesni prijatelji. Alenka je svoj doktorat napisala leta 1995 na temo lacanovske analize interpretacije kantovskega kategoričnega imperativa in Kantovega etičnega stališča na sploh. Kant je svojo knjigo Kritika praktičnega uma objavil leta 1787, dve leti pred francosko revolucijo. Tako kantovski prelom v etiki praktično sovpada s političnim prelomom francoske revolucije in zato se je treba k temu prelomu v etični misli nenehno vračati. Zastavek Alenkinega doktorata je bil, da je prav psihoanalitska, lacanovska misel tista, ki lahko na novo osvetli radikalnost tega Kantovega preloma in misli od tukaj naprej. Sam Lacan je imel seminar z naslovom etika psihoanalize, se pravi je izpostavil neko temeljno etično držo, ki jo implicira samo odkritje psihoanalize, in te etične drže ni brez vračanja nazaj k novodobnemu prelomu Kantovske etike. Doktorat je izšel v knjigah: v slovenščini Etika realnega, zelo velik uspeh pa je doživel v angleški izdaji Ethics of the Real, ki se še vedno redno pretiskuje.