Filozofijo je študirala na Dunaju in v Ljubljani na Filozofski fakulteti, kjer je začela in tudi zaključila svojo dolgoletno poklicno kariero. Kot prva doktorica filozofije na Univerzi v Ljubljani, ena izmed prvih univerzitetnih profesoric pri nas in prva dekanja (1952/1953) se je vedno znova dokazovala v takrat pretežno moški akademski sferi. Na raziskovalnem področju je postavila temelje zgodovini slovenske filozofije, ukvarjala pa se je tudi z estetskimi problemi, novoveško in antično filozofijo.

Alma Sodnik je ena prvih emancipiranih filozofinj ne samo v Sloveniji, ampak v svetu. Ostala je v globokem spominu ne samo kot intelektualno vrhunska, ampak tudi kot človeško imenitna.

Filozofsko delo Alme Sodnik Zupanec se je osredotočilo na štiri filozofske teme: biti kot vprašanje subjekta; biti kot vprašanje bioeksistence – esence; biti kot vprašanje narave in duha; biti kot vprašanje logike.

Smernice za vzgojo deklet sem bral leta 1971 sredi študentskega gibanja. Povsod po robu sem ga opremil z zelo kritičnimi pripombami. Njeno stališče je esencialistično. Obstaja žensko bistvo, kar je bilo v zelo izrazitem nasprotju s feminizmom sedemdesetih let. To, seveda, ni čudno, saj je knjiga nastala v dvajsetih letih. Iz tega esencializma izhaja pretežno poudarjanje ženske ne samo kot drugačne po svoji esenci, ampak tudi kot tiste, ki je namenjena materinstvu in če že ne materinstvu pa skrbi za vse ostale: moške, otroke ipd. Ta relativno konservativen pristop ima na drugi strani dovolj jasno izražene zahteve po tem, kje je treba ženskam odpreti prostore v družbi. Praktično povsod, vendar na način, ki pritiče ženski. To se mi je zdel damski pristop k emancipaciji. Ampak to je bilo leta 1971. In ker sem hkrati s tem, seveda, redno prebiral Tribuno kot glasilo revolucije, sem opazil, da je Tribuna strašno mačistična in da projekt, ki ga zastopa Alma Sodnik, pravzaprav še sploh ni izpeljan in da je Alma Sodnik na nek način še vedno prevratna v svojem pogledu na to, kako se mora družba spremeniti v odnosu do ženske. Da torej ni popolnoma od muh, kar je napisala, in da je vendarle treba še vedno izhajati iz tega damskega, esencialističnega pristopa ženske, ki skrbi za svet, moške, otroke itd. Zlasti zato, da bi lahko kritično osvetlili, zakaj levica, tudi (tedanja) nova levica ostaja še vedno tako izrazito enostransko mačistično usmerjena.