Filozofska trojka: MLADEN DOLAR, filozof (1992)
Heglova Fenomenologija duha: dialektika zavesti in samozavedanja. Mentor: Božidar Debenjak. Promocija: 30. junij 1992
Je predavatelj na Oddelku za filozofijo, kot gostujoči profesor pa tudi na številnih drugih univerzah v tujini. Pedagoško in raziskovalno se ukvarja zlasti z nemško klasično filozofijo, strukturalizmom, teoretsko psihoanalizo in filozofijo glasbe. Je soustanovitelj Društva za kulturološke raziskave ter soustanovitelj in dolgoletni podpredsednik Društva za teoretsko psihoanalizo. Je eden izmed najvidnejših predstavnikov ljubljanske filozofske šole s Slavojem Žižkom in Alenko Zupančič.
Mladen Dolar v kabinetu na Filozofski fakulteti, ki si ga deli še z desetimi drugimi raziskovalci.
Božidar Debenjak, filozof, mentor Slavoja Žižka in Mladena Dolarja ter član komisije za zagovor doktorata Alenke Zupančič:
Ko me sprašujete o filozofiji in filozofskih šolah, moram povedati to, kar sem povedal študentom na sprejemnih pogovorih. Povedal sem to resnico: filozofija je hiša z mnogimi sobami. Te sobe niso med seboj brez komunikacije, a so sobe, v katerih se filozofsko raziskuje. Ne kaže jih postavljati v hierarhični red češ, ta je edino prava, druge pa so manj prave itd. Tudi tista šola, ki je meni zelo pri srcu, je ena izmed dvoran v hiši filozofije. To je šola, ki jo predstavljajo Slavoj Žižek, Mladen Dolar in Alenka Zupančič. To ne pomeni, da sem na stara leta postal njihov vernik. Sem njihov bralec. In njihove tekste berem z veseljem. Njihova soba je ena lepih dvoran. Tej šoli se je posrečilo, da prodre tudi v svetovno javnost in da tam predstavlja svoja spoznanja. Veseli me, da sem lahko prispeval k njenemu formiranju, še preden se je izoblikovala kot samostojna šola, torej še v času, ko so njeni člani pridobivali znanstvene habilitacije. Predvsem pa me veseli to, da so ponesli pomen filozofske misli, ki je nastala na Slovenskem, v svet.
Alenka Zupančič, filozofinja
Počasi se je med nami tremi, se pravi Mladenom Dolarjem, Slavojem Žižkom in menoj začela oblikovati neka posebna vez, ki je bila hkrati prijateljska in idejna. Mislim, da eno brez drugega ne bi delovalo /.../. Skupaj smo večkrat nastopali v takšnih in drugačnih oblikah, kar se je zunaj začelo prepoznavati kot trojka, kot Lacanovska šola. Dejansko je ta oznaka prišla od zunaj. Ljudje so bili celo prepričani, da obstaja neka inštitucija, stavba ...
Mladen Dolar, filozof
Zakaj naša »ljubljanska filozofska šola« ostaja tako popularna? Filozof Alain Badiou govori o poskusu zvestobe nekemu miselnemu dogodku, ki se je zgodil v nekem določenem času, v času preloma francoskega strukturalizma. Naša moč je v tem, da ostajamo zvesti temu miselnemu dogodku, ga povezujemo s celo heglovsko dediščino ter iz tega skušamo potegniti konsekvence za današnji čas. Ne ponavljamo obrazcev, ki so bili takrat možni in na voljo, pač pa ti, prav nasprotno nenehno terjajo novo invencijo. Smo skupina, se podpiramo, mišljenje je naš kolektiven podvig in bistvo našega dela.
Zapisnik rigoroza Mladena Dolarja, ki ga je opravil z največjo odliko pred komisijo v sestavi Božidarja Debenjaka, Valentina Kalana in Slavoja Žižka.
Doktorat sem ubranil leta 1991, v času osamosvojitve. Tema je bila »Heglova Fenomenologija duha: dialektika zavesti in samozavedanja«. Fenomenologija duha je ena najtežavnejših knjig v vsej filozofski tradiciji. Moj mentor je bil profesor Božidar Debenjak. Pripadam filozofski generaciji, ki je bila na eni strani formirana in vzgojena v revolucionarnih časih francoskega strukturalizma, na drugi pa frankfurtske šole.
Frankfurtska šola se je krepko opirala na heglovsko dediščino, francoski strukturalizem pa se je postavil popolnoma nasproti celotni heglovski dediščini, skupni imenovalec je bil antiheglovski. Videti je bilo, da smo bili formirani skozi dve miselni usmeritvi, dve šoli mišljenja, ki sta bili med seboj nezdružljivi. Moj doktorat predstavlja lacanovsko branje Hegla. Poskusil sem storiti nemogočo stvar, da konceptualna orodja, miselna orodja francoskega strukturalizma povežem s celotno heglovsko dediščino in iz tega naredim eno zgodbo. To pot je sicer prvi utiral Slavoj Žižek. Hegel, ki je v zgodovini filozofije zadnji metafizik (v filozofiji se reče metafizika od Platona do Hegla), je tu absolutno ključna referenca. Hkrati je prvi postmetafizični filozof, ki stoji natančno na tem prelomu.
To je prelom, ki ga je treba vsakič znova premisliti. Miselna orodja, ki nam jih je dal francoski strukturalizem, znotraj njega pa psihoanaliza, Lacan, so tista, ki so omogočila vnovično reaktivacijo te heglovske dediščine. To je bil zastavek mojega doktorata. Doktorat je v letih 1991 in 1992 izšel v dveh knjigah, leta 2017 sta bili obe knjigi ponatisnjeni v enem zvezku z naslovom Heglova Fenomenologija duha. Danes še vedno nadaljujem po isti poti, ki jo je začel doktorat, še vedno sem ji zvest, čeprav sedaj stvari vidim v nekoliko drugačni luči. Izhodišču pa ostajam zvest.