Uvod

Slovenski Računalniški muzej je ob zelo primernem času podal pobudo za organizacijo okrogle mize o dediščini informacijskih orodij (izključno naprednih), katere najpomembnejši del je programje. Leta 1960 je izšel prvi glasnik računalniške dobe v Sloveniji, in sicer knjiga profesorja Franceta Križaniča z naslovom Elektronski aritmetični računalniki, ki je temeljila na njegovih izkušnjah pri delu z računalnikom Ural-1 na Državni univerzi v Moskvi (MGU). Leta 1962 je v Sloveniji začel delovati prvi računalnik Zuse Z23 in na srečo je z nami še kar nekaj njegovih uporabnikov, ki lahko prispevajo svoje izkušnje iz prve roke.

V članku so prikazane avtorjeve izkušnje na njegovi poklicni poti po prehodu z velikih računalnikov na osebne mikroračunalnike, pa tudi področje urejevalnikov besedil z orodji za jezikovne tehnologije in korpusno jezikoslovje, vključno z leksikalnim spletnim iskalnikom. Predstavitvi avtorjevega dela je na koncu dodan tudi avtorjev predlog za razvoj spletnega muzejskega eksponata v obliki rešitve, ki bila zasnovana na podoben način kot vikipedija.

STRUCTRAN

Ob koncu šestdesetih let in zlasti v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja je postalo jasno, da so programski jeziki tistega časa, kot sta na področju znanosti in tehnologije predvsem FORTRAN, v poslovnem okolju pa COBOL, manj primerni za vse kompleksnejše projekte. Dolgi in zapleteni algoritmi so imeli za posledico orjaške količine izvorne kode, ki jo je bilo vedno težje posodabljati in vzdrževati. Glavni razlog težav je bilo to, da so bili tedanji programski jeziki bližje strojni kodi in niso bili dovolj abstraktni oz. strukturirani. Profesor Edsger Dijkstra je leta 1968 objavil pismo z naslovom Stavek Go To je škodljiv (angl. Go To Statement Considered Harmful). Zaradi preskakovanja gor in dol po kodi se hitro izgubi nit, kaj je hotel programer, tudi njemu samemu, še posebej nekaj tednov ali mesecev pozneje. Ta zamisel je vodila do razvoja strukturiranega programiranja, torej kodiranja brez stavkov Go To, ki so jih nadomestili s krmilnimi strukturami z začetkom in koncem, kot je IF ELSE ENDIF, ter z zankami, kot so FOR ENDFOR, REPEAT ENDREPEAT, WHILE ENDWHILE.

Ker je razvijanje prevajalnika zelo dolgotrajno in zamudno, je Vladimir Batagelj z Oddelka za matematiko na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani predlagal razvoj predprocesorja STRUCTRAN, ki bi strukturirano kodo prevedel v standardni FORTRAN, njegov prevajalnik pa v izvršljivo datoteko po običajnem postopku. Vladimir Batagelj in Egon Zakrajšek sta zamisel leta 1975 opisala v članku z naslovom STRUCTRAN. Projekt naj bi izvedli študentje pri predmetu programiranje v šolskem letu 1975/76. Ker rezultati niso bili uporabni, je Egon Zakrajšek v 14 dneh pred koncem šolskega leta razvil končno različico kode, in sicer na računalniku Control Data Cyber 72, takrat največjem in osrednjem računalniku v Sloveniji, med njegovimi uporabniki je bila tudi Univerza v Ljubljani.

V spodnjem primeru je desni stolpec izvzet iz prispevka Batagelja in Zakrajška – opombe so izpuščene, da je besedilo čim krajše in jasnejše. Gre za najenostavnejši podprogram za razvrščanje seznama celih števil, ki so vsebovana v nizu tabeli TAB dolžine LENGTH. Kot pri programskem jeziku FORTRAN so vse spremenljivke z imeni, ki se začnejo s črkami I, J, K, L, M in N, cela števila, razen če ni določeno drugače – vnaprej so deklarirane le spremenljivke BOUND, CHANGE in TAB. Različica v programskem jeziku FORTRAN (levi stolpec) ne vsebuje stavkov Go To, preskoki so izvedeni s stavki IF. Izrazita premoč strukturiranega programiranja bi morala biti očitna tudi osebam, ki s programiranjem nimajo izkušenj.

STRUCTRAN je bilo prvo splošno uporabljeno programje, ki je bilo razvito v Sloveniji. Mnogim programerjem je precej olajšalo poklicno življenje, med drugim tudi avtorju tega prispevka.

Od BESS do EVE EVA

Mikroračunalniška revolucija se je v 70. letih začela na drugi strani Atlantika in večino starega sveta je v vsej svoji razsežnosti dosegla v zgodnjih 90. letih. Čeprav so prvi osebni računalniki prišli do, oprostite izrazu, širokih ljudskih množic, predvsem kot stroji za igrice, so računalniški strokovnjaki v njih videli povsem nekaj drugega, možnost, da bi računalnik postavili na svojo mizo, torej ne v obliki terminala, prek katerega bi lahko dostopali do osrednjega računalnika, ki bi si ga delili z množico drugih uporabnikov. Leta 1981 oz. na začetku leta 1982 je Saša Albert, kolega iz Narodne in univerzitetne knjižnice in vsestranski tehnični mojster, prišel do mikroračunalnika Sinclair ZX81 z 1 kB spomina, snemalnikom kaset kot zunanjim pomnilnikom in interpreterjem (sprotnim prevajalnikom) za BASIC. Avtorju prispevka, ki je bil v tistem času znan programer, ga je za nekaj dni posodil, da bi slednji preveril, ali bi se dalo s tem strojčkom narediti kaj uporabnega. Kot monitor je uporabil svoj manjši TV-sprejemnik. Koda v BASICu za izračun koordinat x, y in z jamskega poligona (jamarji merijo jame tako, da po tleh postavijo točke in med njimi merijo razdalje, azimute in naklone)CAVE SURVEY POINTS, ki je bila hitro zapisana na papir, je vsega skupaj obsegala en list A4 in še približno deset vrstic na drugem list. Prvo stran je bilo še mogoče shraniti v pomnilnik, naslednjih desetih vrstic pa ne. Saši je avtor napravo vrnil z oceno: z računalnikom bi se dalo narediti kaj praktično uporabnega, vendar bi potrebovali vsaj 2 kB spomina.

Naslednji računalnik je bil Sinclair ZX Spectrum z 48 kB spomina. Franci Ambrožič, kolega s Fakultete za telesno kulturo, je imel v Veliki Britaniji znance, ki so mu julija leta 1982 v njegovem imenu naročili računalnik. Povpraševanje je bilo tako veliko, da je izvozna cena, ki jo je Ambrožič moral plačati, znašala 228 £ v primerjavi z britansko domačo ceno 175 £, poleg tega pa je za tuje kupce veljal skoraj šestmesečni dobavni rok. Decembra 1982 so računalnik pretihotapili iz Anglije v Jugoslavijo, kjer ga je Franci Ambrožič z veseljem uporabljal nekaj časa, nato pa ga je med novoletnimi prazniki tako kot Saša Albert posodil avtorju prispevka, da bi presodil, ali bi ga lahko uporabili za kaj konkretnega. Tokrat je bil odgovor pritrdilen. Ker naprava ni imela urejevalnika besedil, ga je razvil kar avtor sam. V približno enem tednu je spravil skupaj urejevalnik besedil BESS (angl. Basic Editor for the Sinclair Spectrum). V celoti je bil napisan v programskem jeziku BASIC, na zaslonu pa je bilo prikazanih 24 vrstic po 32 znakov. Interpreterska narava programa BASIC je bila najbolj opazna med iskanjem po besedilu, saj je trajalo približno eno minuto na stran (2 kB). Ker zbirni jezik še ni bil na voljo, je avtor napisal podprogram za iskanje po besedilu kar neposredno v strojni kodi, dolg je bil 50 bajtov, v 0,05 sekunde pa je preiskal 20 kB besedila. V letih 1983 in 1984 je zasnoval urejevalnik besedil TESS (urejevalnik besedil za računalnik Sinclair Spectrum, angl. Text Editor for the Sinclair Spectrum), 80 % ga je bilo že v zbirnem jeziku mikroprocesorja Zilog Z80. Leta 1985 pa je nastal urejevalnik INES (angl. INformation Editing System), ki je bil na voljo za široko uporabo predvsem v Sloveniji, pa tudi v drugih delih Jugoslavije. Skoraj v celoti je bil napisan v zbirnem jeziku in podpiral je datoteke do dolžine 21 kB. V urejevalniku je bilo 24 vrstic po 64 znakov (vsak v matrici 5 x 8 pikslov), imel je nastavitev za bele znake na črnem ozadju (ali obratno), tako da je le 8 % TV-zaslona oddajalo škodljive žarke, in kurzor, ki ni utripal. Poleg tega na zaslonu niso bile prikazane stalne moteče informacije, imel je gladko drsenje vrstic po zaslonu in nova stran besedila je prepisala prejšnjo (ni bila prikazana na novem praznem zaslonu). Program INES je lahko vrstice z besedilom obravnaval kot zapise podatkov, pri čemer je omogočal razvrščanje, iskanje, sestavljanje dopisnih seznamov (angl. mailing list) in še nekaj drugih možnosti obdelave podatkov. Črno-bele slike so bile v besedilo vključene kot ubežne sekvence. Na voljo je bil slovenski uporabniški priročnik na 68 straneh, za urejevalnik pa so bili na voljo še dodatne programi, npr. za vnos podatkov in za razvrščanje večjih datotek do velikosti 37 kB. Program in priročnik sta bila prevedena v angleški in nemški jezik ter poslana računalniškim revijam v Nemčiji in Veliki Britaniji. V začetku leta 1986 je programu INES sledil program EVE (Event Editor), ki je omogočal še več funkcionalnosti, vendar je bil zanj narejen le kratek seznam ukazov, na nekaj straneh. Nadaljnji razvoj je bil ustavljen, ker se je medtem pojavil računalnik ATARI ST s čudovitim, neprierno močnejšim procesorjem Motorola 68000, ki je imel šestnajst 32-bitnih registri.

Program EVE je nasledil STEVE (ST EVent Editor, za Atari ST). Njegovo ime je bilo kot pri predhodnih programih tudi v obliki kratice, vendar tokrat drugega spola. Tako kot pri imenih ladij je tudi tukaj šlo za izjemo od pravila, BESS, TESS, INES, EVA in NEVA - EVA je bila EVE za PC-kompatibilne računalnike. Pri programu INES se je avtor spomnil še ene znane izjave profesorja Djikstra, in sicer: »Mikroračunalniki niso dobri (angl. Microcomputers are not great ).« (IFIP 1977) Da bi kar najbolje izkoristili naprave, ki jih poganjajo mikroprocesorji (da bi hitrost programja povečali vsaj za trikrat), so morali programerji tu programirati v strojnem jeziku. Program STEVE je bil iz 75.000 vrstic takšne kode, ki je registre obravnavala neposredno, brez elegance in preprostosti strukturiranega programiranja.

Slovenska različica programa STEVE je bila skupaj s priročnikom na 248 straneh pripravljena leta 1986 (drugi priročnik na 290 straneh je leta 1989 napisal Hinko Muren). Nato sta leta 1987 sledila hrvaški in nemški prevod (nemškega je prevedel Günther Weber), drugi nemški priročnik sta leta 1988 pripravila Klaus Detlef Olof in Peter Wieser (na 356 straneh), dokončni priročnik STEVE Reference Manual na 608 straneh pa je v angleščini izšel leta 1989. Računalnik Atari ST je z več megabajti linearnega spomina, disketo in trdim diskom ter odličnim monitorjem odpiral nova obzorja in omogočal uresničevanje idej, ki so presegale zmogljivosti osrednjih računalnikov. Program STEVE je prinesel kar nekaj novosti. Med drugim so bili vsi njegovi viri, tj. od sporočil na zaslonu, postavitve tipkovnice, pisav na zaslonu in tiskalniku do okrajšav ukazov, shranjeni v ločeni datoteki virov z imenom STEVE.RSF, ki jo je bilo mogoče urejati z urejevalnikom samim, s programom STEVE. Če omenimo še nekaj drugih lastnosti: velikost datoteke je bila omejena le z razpoložljivim pomnilnikom, vrstice urejevalnika so lahko vsebovale besedilo ali črno-belo grafiko, na voljo sta bila dva grafična urejevalnika, zbirke podatkov je znal STEVE obdelovati tudi kot verige datotek, kjer je edino omejitev predstavljala velikost prostora na disku. Obstajali so tudi lastno namizno založništvo, računalniško podprte učne ure (angl. Computer Aided Instruction) in tudi lasten grafični uporabniški vmesnik.

STEVE je bil na razpolago v Jugoslaviji, Nemčiji, Avstriji, Švici, državah Beneluksa in Skandinaviji.

V zgodnjih 90. letih je znamka ATARI propadla, zato je moral avtor zamenjati računalniško platformo in pričel je pisati za osebni računalnik tipa IBM PC). V tistem času so bili osebni računalniki zasnovani na osnovi mikroprocesorja Intel 80286, ki je bil neprimerno slabši od Motorole 68000. Avtorju se je to zdelo zelo žalostno in izkazalo se je, da ga tudi ni bilo smiselno programirati v strojnem jeziku. Primeren operacijski sistem za uporabo na osebnih računalnikih z grafičnim uporabniškim vmesnikom za PC (Windows 95), primerljiv z računalniki Atari ST ali računalniki Apple Macintosh, je bil na voljo šele leta 1995.

Čeprav bi prenos programa STEVE in njegove obsežne baze strank na osebni računalnik v povsem nespremenjeni obliki predstavljal takrat najboljšo poslovno idejo, pa ljudje, zlasti razvijalci, vedno poskušajo ustvariti nekaj novega, boljšega in bolj vznemirljivega. Zato se je avtor na podlagi svojih dotedanjih izkušenj odločil narediti nov in močno izboljšan urejevalnik, v katerem je obdržal vse uporabne vidike programa STEVE in dodal nova orodja, ki bi jih lahko dobro izkoristil v nadaljnjem poklicnem življenju, potem ko bi prenehal delati kot samostojni razvijalec. Novi program, ki ga je poimenoval EVA, tokrat ni bil v obliki kratice, EVA kar tako. Leta 1992 se je najprej imenoval EVA za DOS, za operacijski sistem Windows pa je bil prilagojen leta 1996. Napisan je bil v programskem jeziku C tako kot tudi primeri v knjigi avtorja Charlesa Petzolda z naslovom Programming Windows 95. S programskim jezikom C++ se avtor ni mogel dovolj približati računalniku, da bi lahko izvedel vse, kar je želel, predvsem pri uporabniškem vmesniku. Program EVA ima preprostejši grafični urejevalnik, je brez računalniško podprtih učnih ur in ima precej omejeno namizno založništvo. Po drugi strani pa ima pravi 16-bitni nabor znakov z 2500 implementiranimi znaki, vrstice, ki lahko vsebujejo 8-bitno besedilo, 16-bitno besedilo, stisnjene črno-bele grafike in enovrstične bitne slike v obliki črno-belih grafik, razširjene možnosti obdelovanja podatkovnih zbirk, tudi za podatkovni format XML, optično prepoznavanje znakov (OCR) kot standard (pri programu STEVE je bilo to treba doplačati), oblikoslovno označevanje (angl. POS tagging) in mnoga druga jezikovnotehnološka orodja, kot na primer statistično modeliranje jezika. Ena od glavnih zanimivosti programa STEVE, ki je ohranjena v programu EVA, so velike enoširinske bele črke na temnem ozadju. Po njihovi zaslugi je avtor ohranil svoj vid, čeprav je računalnik uporabljal večino časa, med drugim tudi za izdelavo in posodabljanje spletnih strani. Mnogi njegovi kolegi take sreče niso imeli, če so njihovi poklici zahtevali celodnevno delo pred računalniškim zaslonom. Skoraj vsi zdaj nosijo očala in zdravniki so jim priporočili uporabo računalnika eno uro ali manj na dan.

V juniju 2022 je bila izvorna koda programa EVA dolga 158.211 vrstic, imela je 2.684 funkcij in podprogramov. Program STEVE ima 414 ukazov, program EVA pa 1.385.

NEVA

Ko je avtor leta 1998 zaključeval svojo doktorsko disertacijo z naslovom Zgornja meja entropije pri leposlovnih besedilih v slovenskem jeziku na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, ga je njegov glavni mentor prof. Nikola Pavešić opozoril, da besedilo ne sme presegati 200 strani. Avtor je v disertaciji obravnaval besedilni korpus s tremi milijoni besed in v priloge je želel vključiti več zanimivih izvlečkov. To pa bi bistveno preseglo omejitev na 200 strani, zato so mu svetovali, naj priloge objavi na spletu. Predstavitev korpusa bi lepo popestrila možnost iskanja, zato se je avtor naučil uporabljati vmesnik Common Gateway Interface in njegov skriptni jezik. Napisal je iskalnik (angl. search engine) za strežniško platformo Windows, ki je prav tako napisan v programskem jeziku C. Gre za podmnožico programa EVA, ki vsebuje predvsem ustrezna podatkovna orodja z izboljšanim dopisnim seznamom za izdelavo spletnih strani z rezultati iskanja. Program je poimenoval NEVA (Networked EVA) in v juniju 2022 je imel 491 postopkov v 25.306 vrsticah kode.

Avtor se je po zaključenem doktoratu leta 1999 med zaposlitvijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani odločil, da bo osnovni korpus s tremi milijoni leposlovnih besedil v slovenščini, ki je bil nameščen na strežniku fakultete, povečal in vanj vključil dodatna besedila, ki so bila večinoma iz časnika DELO. Pri DELU so razvili e-poštno storitev za slabovidne (DELO za slepe), ki so vsako jutro prejeli na svoj računalnik izvod v obliki besedila. Z dovoljenjem za uporabo v raziskovalne in izobraževalne namene mu je uspelo velikost korpusa, ki se je zdaj imenoval CORTES (CORpus of TExts in Slovenian, leta 1999), v začetku leta 2000 povečati na 28 milijonov besed. Korpus je pritegnil pozornost Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (ISJ), kjer je bil avtor zaposlen s polovičnim delovnim časom. Ker Filozofska fakulteta ni mogla zagotoviti institucionalnega okvira za korpus CORTES in ker sta obe ustanovi tudi sicer zelo povezani, avtorja ni bilo težko prepričati, da korpus prenese na strežnik Raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, katerega član je tudi ISJ. Maja leta 2020 je bil korpus preimenovan v Nova beseda, celotno spletno mesto pa v BOS – Bank of Slovenian (Vsenarodni korpus besedil v slovenskem jeziku).

Avtor se je preselil na Inštitut, kjer je vodil novoustanovljeni Laboratorij za korpus slovenskega jezika, na Filozofski fakulteti pa je še naprej, s polovico delovnega časa poučeval jezikovne tehnologije.

Slika 1: Spletni portal http://bos.zrc-sazu.si

Sčasoma so mnogi leksikalni viri Inštituta postali dostopni prek spletnega mesta BOS, nekateri izmed njih tudi v angleščini (leta 2015 je bilo vzpostavljeno novo spletno mesto Fran kot glavno slovarsko spletno mesto Inštituta v slovenščini). Najpomembnejši in najpogosteje uporabljeni so bili Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 1970–1991, 93.500 gesel), Besedišče slovenskega jezika (BSJ, 2006, 356.000 gesel) in besedilni korpus Nova beseda (2010, 318 milijonov besed). Medtem ko je SSKJ reprezentativni enojezični slovar slovenskega jezika, pa BSJ, ki ga sestavljajo SSKJ, po gradivu za slovar sodobnega knjižnega jezika zbrane besede, ki niso bile sprejete v Slovar slovenskega knjižnega jezika (178.457 enot), besedilni korpus Nova beseda in indeks slovenskega spletnega iskalnika NAJDI.SI, kaže živahnost in prilagodljivost slovenščine pri tvorjenju novih besed. Velikost slovarja BSJ je smiselna tudi v primerjavi s številom besed v angleščini. Spodnja primera ponazarjata uporabo programa NEVA pri proučevanju dveh komponent imena (slovenskega) Računalniškega muzeja.

Prikazanih je 32 besed, izmed katerih je 9 besed poudarjenih – te besede so navedene tudi v SSKJ. Izmed vseh teh besed je 20 samostalnikov, 10 pridevnikov in dva glagola. Zanimivo izstopata dve posebni vrsti muzejev, in sicer ekomuzej in fotomuzej.

Prikazanih je 82 besed, izmed katerih je le 6 besed navedenih v SSKJ, saj je slovar nastajal do leta 1991, kar je bilo obdobje pred vzponom spleta. Nenavaden je le en vnos, in sicer obračunalec. Beseda bi lahko imela neračunalniški pomen, a se je po podrobnem pregledu izkazalo, da izhaja iz besednih iger.

Arhivski izziv

Vsak muzejski eksponat, še posebej če so ga ustvarile človeške roke in srce, vzbudi številne občutke, vtise in misli, pa naj gre za prvi kipec Venere, 55.000 let staro piščal ali modernejši uhan iz dragih kamnov. Kako ga je avtor izdelal? Kaj ga je pripeljalo do te odločitve? Kdo ga je uporabljal? Vsa ta vprašanja so še bolj izrazita pri računalniških eksponatih, vse od posameznih kosov strojne opreme in prvih znanilcev digitalne dobe do programja, katerega namen je čim boljše uporabiti starejše in tudi novejše kibernetske stroje.

Avtorjeve izkušnje z razvojem praktično istega izdelka bodo proti koncu tega leta štele 40 let. Počasi je ta urejevalnik besedil pod svoje okrilje vzel številna orodja, ki so avtorju pomagala rešiti nešteto nalog, s katerimi se je srečeval v poklicnem življenju in med obštudijskimi dejavnostmi. Prve različice, od BESS do INES in v manjši meri tudi STEVE, so kar najbolje izkoristile mikroprocesor računalnika. Pozneje je strojna oprema postala dovolj hitra, da je omogočala strukturirano programiranje v visokonivojskem jeziku, program pa je bilo lažje vzdrževati in dopolnjevati. Pri razvoju je bilo upoštevanih mnogo potreb in predlogov uporabnikov. Spremembe so se v prvem desetletju vrstile zelo hitro, drugo desetletje so zaznamovali vzponi in padci, v tretjem desetletju je bilo število sprememb zmernejše, v četrtem pa je do njih prihajalo le občasno. Koda zgodnjih različic programov BESS, TESS in INES je bolj ali manj izgubljena. Med pogostimi selitvami se je sled za številnimi starejšimi mediji izgubila, kasete Sinclair ZX Microdrive pa niso bile posebej zanesljive in bile so tudi zelo majhne. Programa STEVE in EVA za diskovni operacijski sistem DOS sta bila shranjena na disketah, ki so še vedno pri avtorju, vendar njihovo stanje ni znano. Format disket z računalnika ATARI ST, ni berljiv na osebnih računalnikih (PC), zato bi bila pomoč Računalniškega muzeja dobrodošla pri pripravi kataloga te zbirke. Izvorni referenčni priročnik STEVE v formatu STEVE DTP, ki ga je lahko bral tudi program EVA, se je na srečo ohranil, zato je bil med pripravami na okroglo mizo simpozija Računalniškega muzeja junija 2022 pretvorjen v obliko HTML in objavljen na spletu. Izvorni kodi programov EVA in NEVA, ki sta bili razviti in vzdrževani v okoljih Microsoft Visual C in Bloodshed's Dev-C++, še vedno hrani avtor.

Kako najbolje ohraniti to dediščino? Kako jo ustrezno predstaviti v Računalniškem muzeju? In kako eksponat prenesti v spletno okolje? Za začetek bi bila ena od možnosti vključitev v spletni arhiv The Internet Archive Software Collection, še bolje pa bi bilo, da bi ga ohranili v delujočem stanju. V nasprotju z večino naše digitalne zgodovine programa EVA in NEVA še vedno delujeta, sta v uporabi.

Vloga knjižničarja se je spremenila od osebe, ki je v preddigitalni dobi zainteresiranemu uporabniku povedala, kje in v kateri knjigi bo našel informacije, ki jih rabi, do osebe, ki uporabniku svetuje, kje na spletu bo našel tisto, kar potrebuje. Zato bi se morala spremeniti tudi vloga muzejskega kustosa in muzejskega vodiča. Z boljšim in poglobljenim znanjem o eksponatu programske opreme ga je obiskovalcem muzeja mogoče predstaviti na živahen in interaktiven način, ki je neprimerljivo boljši od opisa na spletu. Še toliko več, če programska oprema še vedno deluje, kot to na primer velja za programa EVA in NEVA. Takšen kustos bi bil tudi dragoceni vir informacij za osebe, ki morajo najti rešitev za problem, ki je bil verjetno že rešen, vendar rešitev ni splošno znana, je na spletu slabo dokumentirana ali pa sploh ne.

Takšno muzejsko predstavitev bi najlažje pripravila oseba, ki dobro pozna temo, najbolje kar avtor sam, in muzejski kustos, ki bi predstavitev izvedel. Ta postopek bi zagotovo zahteval kar nekaj časa, vendar bi bil ta čas dobro porabljen.

Predstavitev programske opreme v obliki spletne razstave je povezana tematika, a je vendarle drugačna. Čeprav je spletni arhiv The Internet Archive Software Collection zelo pomemben, pa programske opreme ne predstavlja na enoten in muzejski način, tudi viri niso na voljo (odprtokodna platforma SourgeForge ima dvakrat manjše število vnosov in ne gre za arhivsko zbirko). Da bi programa EVA in NEVA lahko predstavili v obliki spletnih muzejskih eksponatov, bi morali uporabiti medij, ki bi bil podoben spletnemu mestu Wikisource, vendar prilagojen predstavitvi programske opreme. V nasprotju s knjigami, kjer lahko bralec stran za stranjo uživa v umetniškem odsevu človeške domišljije, lahko delovanje programske opreme občudujemo ob obdelovanju niza podatkov, in sicer od majhnega števila, ki je seme za generator naključnih števil do urejevalnika besedil, ki lahko obdeluje 4 milijarde besed v člankih na Wikipediji (toliko jih je bilo aprila 2022).