Empirična raziskava VSD – HERMES SoftLab, Slovenija

Družba HERMES SoftLab (HSL) je bila ustanovljena v prvem valu zagonskih podjetij po spremembi takratne družbene ureditve. Oktobra leta 1990 so Rudi Bric, Tomaž Schara, Andrej Kuščer in Zoran Zagorc ustanovili družbo za razvoj programske opreme na podlagi svojih izkušenj, ki so jih med letoma 1984 in 1990 (v obdobju samoupravnega socializma) pridobili pri delu za družbo Hewlett Packard (HP). Glavna dejavnost pa je bila razvoj programja za druge uporabnike. Na vrhuncu leta 2002 je družba štela 700 zaposlenih, med drugim je zaposlovala pomemben odstotek razpoložljivih razvijalcev programske opreme v Sloveniji, poleg tega pa je imela podružnice odprte doma in v tujini.

Rudi Bric je prav zaradi iskrenosti pri razvoju programske opreme sledil določenim vrednotam, ki jih je prenesel tudi v družbo HSL. Ta pošten pristop je temeljil na njegovi izkušnji, ko je med zaposlitvijo v podjetju ISKRA Računalniki leta 1980 (torej precej pred ustanovitvijo družbe HSL) opazoval, kako je tuja družba odpravljala napako v programski opremi.

Zaradi te napake je bila ameriška družba Control Data Corporation (CDC), ki je izdelovala miniračunalnike CYBER-18 in aplikacije programske opreme, položaju moči napram kupcu njihove programske opreme, mehiški družbi DICONSA. Družba DICONSA je morala večkrat plačati za »odpravo napake«, da je lahko še naprej uporabljala aplikacijo. Družba CDC pa napake sploh ni odpravila, in Mehičane raje obtoževala, da so neuki uporabniki, ki napako povzročajo znova in znova. Bric je točno vedel, kje tiči problem in kako ga rešiti. Nazadnje so težavo razrešili inženirji v podjetju ISKRA, vendar je Bric zaradi te izkušnje izgubil zaupanje v odnos nekaterih velikih družb do svojih kupcev. Poleg tega pa se je začel zavedati, da je treba v celoti razumeti vse posledice uporabe razvitega programja, da se ga lahko ustrezno nadzoruje razvojni postopek in zagotovi kakovosten razvoj. Bric je po vseh teh letih ravno zaradi te izkušnje v kulturo družbe HERMES SoftLab vpeljal močno vrednoto odgovornosti pri razvoju, kar je dopolnil z rekom: »Dobro delo ustvarja novo delo.«

Prva največja stranka družbe HSL je bila družba Hewlett Packard (HP), ki je bila v 90. letih sinonim za standarde najvišje kakovosti na področju razvoja programske opreme. Pri HSL so svoj razvojni proces oblikovali na podlagi procesov v družbi HP. Bric je želel ugotoviti, ali so kot podjetje dovolj sposobni, organizirani in strokovno podkovani, da se lahko pri razvoju programja kosajo s komer koli na svetu. Kot je pojasnil Krajnik, je družba HP s inženirskega vidika veljala za zlati standard. Že na samem začetku HSL so bile v proces vključene določene osebe, ki so bile zadolžene za razmišljanje o procesu inženiringa programja in vseh povezanih vidikih, ki bi vodili do razvoja programske opreme, s katero bi lahko samozavestno nastopili na svetovnih trgih. Velik del znanja o podobnih procesih so prenesli iz odnosa med HP in HSL, kar je Bric opisal kot srečno naključje sodelovanja med ustanovitelji družbe HSL, prej zaposlenimi pri družbi HERMES (distributer za HP že v času Jugoslavije), ter višjima raziskovalcema, zaposlenimapri HP-ju prof. Zvonkom Fazarincem in dr. Francem Rodetom (oba sta bila tudi osebna prijatelja ustanoviteljev Billa Hewletta in Davida Packarda). Leta 2000 je HP kupil 5-odstotni delež podjetja. Zaradi poglobljenega odnosa in vizije dobrega dela so se HP-jeve dobre delovne prakse prenesle tudi v delovanje družbe HSL.

Kot je pojasnil Miro Germ, direktor kakovosti v družbi HSL, ki je prišel iz podjetja HERMES Plus, so se prakse³⁷ družbe HP iz njenega predstavništva v Jugoslaviji prenesle v miselnost ustanoviteljev HSL. HP-jeva priporočila so uporabili pri razvoju poslovne strategije in postopkov nadzora kakovosti prek orodja Total Quality Management (TQM) in knjige Total Quality Essentials avtorja Sarva Singha Soina, ki je bil tudi direktor celostnega zagotavljanja kakovosti pri HP Pacific.

Pristop družbe HP »The HP Way«, ki je zajemal poslovne cilje družbe HP in »kako to tukaj počnemo« (Lacy in Mullins, 2002), je bil prav tako v celoti prenesen, saj je vodstvo delalo za HP Yugoslavia na Dunaju. V tem pristopu je jasno navedeno, da morajo tako družba kot zaposleni naslednjo trditev brezkompromisno upoštevati:

»Zaposleni na vseh ravneh morajo spoštovati najvišje standarde poslovne etike in razumeti, da je vse drugo nesprejemljivo.« (HP Alumni, 2022)

To bi lahko razumeli kot razlago sedmega korporativnega cilja, tj. državljanstva, pri katerem je navedeno naslednje:

»Zaradi zavezanosti k dobremu državljanstvu izpolnjujemo svoje obveznosti s prispevanjem skupnosti in institucijam v naši družbi, ki sestavljajo okolje našega delovanja.« (HP Alumni, 2022)

Germ se je predstavil tudi Evropski organizaciji za kakovost (EOQ) in s tem pokazal, da je družba HSL v tistem času sodelovala v dialogu o kakovosti, pozneje pa je deloval tudi kot ocenjevalec kakovosti pri različnih združenjih za zagotavljanje kakovosti. Primož Krajnik, direktor podjetja Zaslon (slovenskega proizvajalca bančne programske opreme, ki ga je družba HSL kupila leta 2000), je v tistem času spadal med najmlajše ocenjevalce poslovne kakovosti za Evropski sklad za upravljanje kakovosti. Pri HSL je bil proces zagotavljanja kakovosti zelo podrobno definiran in šele po zaključku tega procesa so lahko začeli s programiranjem. V določenem obdobju je za vsak projekt obstajala projektna nadzorna plošča, kjer so vodje kakovosti spremljali, ali projekt poteka skladno s pravili, določenimi pred njegovim začetkom. Tudi ta proces je izhajal iz družbe HP.

Bric je poudaril tudi dejstvo, da se niso posvečali samo temu, kako vzpostaviti proces, temveč tudi temu, kako zaposlenim približati pravilno upravljanje procesa razvoja programja in jih pri tem tudi voditi. Vse to je prispevalo k oblikovanju inženirske kulture, v kateri so se ekipe zaradi nenehnega učenja, razvoja, izmenjave najboljših praks, popravljanja napak in osredotočanja na izjemno kakovost oblikovale v enakopravne skupine, ki si prizadevajo doseči standardiziran cilj. Hkrati pa so bile ekipe izjemno raznolike, saj so jih znotraj družbe sestavljali člani 14 različnih narodnosti (Tagesspiegel, 1998).

Leta 1998 je družba HSL prejela priznanje Republike Slovenije za poslovno odličnost (PRSPO) in tako postala prva dobitnica takšne nagrade v Sloveniji (Rozoničnik in Valenci, 2017), pa tudi prvo podjetje, ki sledi modelu odličnosti EFQM.

Poleg priznanja s strani industrije in različnih združenj za zagotavljanje kakovosti je bil namen HSL zagotavljati storitve, ki so v najboljšem interesu kupcev – ne v smislu ustvarjanja čim večjega dobička, temveč resnično reševati težave kupcev s programskimi rešitvami in jim zagotavljati neodvisnost, je še dodal Krajnik, ki je bil zadolžen za prenos HSL-jevega načina dela v podjetje Zaslon. Dobiček je bil posledica osredotočenosti na visoke standarde kakovosti na področju razvoja programja.³⁸

Kot je pojasnil Zoran Zagorc, eden od ustanoviteljev podjetja HSL, je ta praksa visokih standardov na področju vodenja projektov rezultat znanja, ki so ga razvili ustanovitelji, in praks vodenja nadzora kakovosti, ki jih je vpeljal Germ. To je bila glavna razlika med HSL in drugimi podjetji, kar je pomagalo doseči njihov cilj, tj. zagotavljati visokokakovostno programje mednarodnim strankam, kar je bila tudi začetna vizija ustanoviteljev. S svojo prvo strategijo »dobro delo ustvarja novo delo« so se osredotočili na dokončevanje projektov še pred njihovim rokom in preseganje obljubljenega nivoja kakovosti, kar se je potem odražalo v znanju projektnega vodenja, razvoja in nadzora kakovosti. Družba HSL je imela popoln nadzor nad programjem v smislu razvoja in prednosti pri znanju o razvoju, zato bi lahko programje upravljali, kot bi želeli, to pa bi lahko vodilo do moralno spornih situacij. Miselnost podjetja pa ni bila usmerjena v nasprotovanje strankinim interesom. Kot navaja Zagorc, so bili vsi zaposleni posamezniki pri HSL in ustanovitelji zelo etični, ker je imela takratna družba zelo drugačno etično naravnanost. Omenil pa je tudi trenutke, ko je bila etika zelo pomembna, npr. ko so pri HSL razvijali programje za privatizacijo javnega sektorja. V tem primeru je bila etika v središču razvojnega procesa pri HSL, kar je vodilo do razvoja programja, ki je varovalo vlogo uporabnika in ne lastnika programja. Zagorc se je zavedal, da bi mu lahko tak vpogled pomagal pridobiti nepošteno prednost, kar je zaradi svojega etičnega značaja in poštenosti v celoti potisnil ob stran. To je še eden od znakov moralnih vrednot v podjetju, ki so ga tudi druga podjetja ocenila kot moralnega.

Pomembna je tudi ugotovitev Luke Renka, tehnološkega vodje pri HSL, da je HSL pri razvoju izdelkov večji pomen pripisoval potrebam končnega uporabnika in ne podjetja, ki je programje kupilo. Poudarek je bil na zagotavljanju največje možne vrednosti za uporabnika, zato so se lahko stališča družbe HSL in stranke razlikovala. Družba HSL se je tako prej kot stranka proaktivno prilagodila potrebam trga³⁹ in uporabnikov, zato je imela s svojimi strankami dolga leta odlične poslovne odnose. Zaradi želje po neodvisnosti strank so bile hibridne ekipe in intelektualna lastnina programja v rokah strank in ne družbe HSL, družba HSL pa je zaradi svojih vrednot in standardov kakovosti lahko razvijala programsko opremo za konkurenčne stranke tako, da so bile ekipe med seboj ločene in niso vedele, na katerih projektih delajo drugi. Med strankami pa niso imeli nobene druge neposredne konkurence HP-ju, za katerega je HSL razvijal programje. Treba je poudariti, da je znotraj podjetja prišlo do trenj med kulturami dela za mednarodne ali lokalne stranke, saj je obstajala razlika med razvojem izdelkov za mednarodne stranke in ponujanjem storitev lokalnim strankam. Pri pojmu odgovorne programske opreme pravzaprav ni šlo za vprašanje ali koncept, saj potrošniška programska oprema takrat še ni bila standard uporabe programske opreme.

Družba HSL je v osnovi pri razvoju poskušala uresničiti vrednote dobrega dela in neodvisnosti, ki bi jih lahko retroaktivno prevedli v vrednote VSD lastništva, univerzalne uporabnosti in avtonomije, kar nam omogoča začetek konceptualne raziskave VSD (Žorž, 2017).

Trenutni zaključek

Analiza VSD na podlagi študije primera HERMES SoftLab (HSL) je odprla vrsto vprašanj glede analiziranja vrednot pretekle programske opreme.

Prvo je dejstvo, da zgodovinskega ozadja oz. konteksta, ki je oblikoval kulturo prebivalstva v tistem času, ni več. Kot sta omenila Zagorc in Krajnik, so bile vrednote industrije programske opreme v času delovanja HSL vrednote določenega časovnega obdobja in kulturnega ozadja, kjer je vzgoja temeljila na prepričanju, da je dobrobit družbe pomembnejša od dobrobiti posameznika. Po besedah Brica je bil način dela pri HP (The HP Way) podoben pristopu do dela v Sloveniji in v Jugoslaviji, v zgodovinskem obdobju, v katerem so ustanovitelji HSL in zaposleni tu tudi odraščali.

Druga težava pa je, da zaradi prodaje podjetja HSL podjetju Comtrade leta 2008 dejansko ne moremo opraviti tehnološke raziskave VSD, saj bi bilo treba dodatno raziskati, katero programje bi lahko izpostavili kot artefakt za predstavitev podjetja HERMES SoftLab.

Iz tega lahko sklepamo, da so vrednote na področju razvoja programske opreme časovno občutljive in jih je težko shraniti zaradi spremenljive narave programske opreme, uporabe, lastništva ter dokumentacijskih praks in standardov.