Roberto Di Cosmo je računalniški znanstvenik, ki je leta 2010 postal prvi direktor IRILL, pobude za inovacije in raziskave proste programske opreme (Initiative de Recherche et Innovation sur le Logiciel Libre). Po desetletju poučevanja na fakulteti Ecole Normale Supérieure v Parizu je leta 1999 postal redni profesor računalništva na Univerzi Paris Diderot. Aktivno se ukvarja z raziskavami na področju teoretičnega računalništva, zlasti funkcionalnega programiranja, vzporednih in porazdeljenih programov, semantike programskih jezikov, sistemov tipov in linearne logike. Zdaj se osredotoča na nove znanstvene probleme, ki jih je prinesla splošna uveljavitev proste programske opreme, kar je bilo jedro evropskega raziskovalnega projekta Mancoosi. Z velikim zanimanjem spremlja razvoj družbe pod vplivom informacijske tehnologije in je dolgoletni zagovornik proste programske opreme, poleg tega pa je prispeval k njeni uveljavitvi s knjižno uspešnico »Ugrabitev sveta« (Le Hold-Up planétaire, 1998). Leta 2007 je ustanovil tematsko skupino za prosto programsko opremo pri podjetju Systematic, ki je v zadnjih desetih letih spodbudila nastanek več kot 60 odprtokodnih raziskovalnih in razvojnih projektov. Di Cosmo je bil zgodnji član AFUL, združenja francoske skupnosti uporabnikov Linuxa. Njegov najbolj znan prispevek k Linuxu je prva »živa« distribucija Linuxa (od 2000 do 2002), imenovana demolinux, ki je omogočila zagon Linuxa s CD-ROM-a. Leta 2015 je ustanovil pobudo za vzpostavitev univerzalnega arhiva vse javno dostopne izvorne kode Software Heritage, ki jo sedaj tudi vodi.
Primož Jakopin se je rodil 30. junija 1949 v Ljubljani v jezikoslovno družino. Oče Franc je bil profesor vzhodnih slovanskih jezikov, ki je objavljal članke na področju slovnice in onomastike, mati Gitica pa je prevedla več kot 50 romanov iz angleščine, nemščine, francoščine, ruščine in poljščine. Ker se je v prostem času najraje ukvarjal z jamarstvom, se je sprva želel vpisati na študij geologije, nato pa je upošteval očetov nasvet in se odločil za študij matematike na Univerzi v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1972. Leta 1981 je na Univerzi v Zagrebu magistriral iz informacijskih znanosti z magistrskim delom Entropija v slovenskih leposlovnih besedilih, leta 1999 pa je na Univerzi v Ljubljani doktoriral iz teorije informacij z disertacijo Zgornja meja entropije pri leposlovnih besedilih v slovenskem jeziku. Med letoma 1972 in 1984 je razvil numerični model za ocenjevanje in vizualizacijo kraških jam, ki je bil uporabljen za izračun volumna več jam in udornic v Sloveniji. Rezultati so bili objavljeni na 8. mednarodnem speleološkem kongresu in 3. evropskem stereološkem simpoziju. Potem ko mu ni uspelo nadaljevati raziskovanja na Inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni, je zamenjal področje svojega delovanja in se posvetil jezikovnim tehnologijam, ki so bližje njegovemu primarnemu področju dela. Poleg tega je bil tudi velik ljubitelj programiranja. S programjem, ki ga je večinoma razvil doma, je uspel ustvariti kariero na področju računalniškega jezikoslovja, in sicer v raziskovalnih vodah kot vodja Korpusnega laboratorija na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša vse od ustanovitve leta 2001 do leta 2012 ter kot profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1993–2012) in na Fakulteti za Humanistiko v Novi Gorici (2012–2016). Najpomembnejše programje: STAT (statistični paket, Control Data Cyber, 1977), IBIS (programski paket za podatke spremenljive dolžine, ki se uporablja predvsem za obdelavo sekundarnih knjižničnih informacij, kot so podatki o knjigah in člankih, Digital DEC 10, 1981), INES (urejevalnik besedil z bazo podatkov in grafikami, Sinclair ZX Spectrum, 1985, zelo razširjen v Jugoslaviji), STEVE (16-bitni urejevalnik besedil z bazo podatkov, grafikami in namiznim založništvom, ATARI ST, 1987–1992, distribuiran v Jugoslaviji, Nemčiji, državah Beneluksa in na Norveškem, na voljo so bili priročniki v angleščini, nemščini, slovenščini in srbščini/hrvaščini), EVA (urejevalnik besedil z bazo podatkov in jezikovnotehnološkimi funkcionalnostmi, 135.000 vrstic kode v programskem jeziku C, za operacijski sistem DOS, 1992, in operacijski sistem Windows, 1996–), NEVA (iskalnik na osnovi EVA za strežnike Windows, 1999–).
Pravnik po izobrazbi in heker po duši, Matija Šuklje se najbolje počuti na stičišču obeh svetov. Od poznih 90. naprej se ukvarja s FOSS (Free & Open Source Software) in pridobil je veliko izkušenj s tega področja v javnem, nevladnem in zasebnem sektorju. Dolga leta je vodil največjo globalno mrežo pravnikov, ki se specializirajo za odprtokodne tematike, in še vedno je njen aktiven član. Trenutno je višji svetovalec za avtorske pravice v mednarodnem podjetju Liferay.
Boštjan Špetič je vodja muzejske zbirke Računalniškega muzeja, ambasador softverske dediščine pri organizaciji Software Heritage, podjetnik in mentor zagonskih podjetij, ki trenutno živi v Sloveniji, vendar je tesno povezan z New Yorkom, kjer je živel večino zadnjega desetletja. Boštjan Špetič je soustanovil, zgradil in prodal dva izdelka v okviru istega zagonskega podjetja Zemanta. Prvi je osebni pomočnik, ki je temeljil na semantičnem spletu in je bil prodan neodvisnemu založniško-tehnološkemu podjetju Sovrn, drugi pa prva programatična oglaševalska platforma (DSP), specializirana za nativno oglaševanje, ki je bila prodana podjetju Outbrain. Špetič trenutno dela v skupini za razvoj podjetja Outbrain kot produktni specialist, je mentor več podjetnikom, član upravnega odbora podjetja Rock Content in vodi Računalniški muzej.
Saša Divjak je avtor različnih programskih aplikacij, vodil in sodeloval pa je pri mnogih mednarodnih in lokalnih projektih na področju računalniške avtomatizacije, robotizacije in multimedijskih tehnologij. Dejaven je bil v odborih različnih mednarodnih in lokalnih strokovnih združenj. Bil je vodja Oddelka za elektrotehniko na Institutu Jožef Stefan, pomočnik generalnega direktorja družbe Iskra Delta, dekan Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani ter direktor Laboratorija za računalniško grafiko in multimedije. Predaval je tudi predmete Programiranje 2, Sistemska programska oprema, Operacijski sistemi, Računalniška grafika.
Silvana Žorž je magistrica digitalne humanistike (KU Leuven) in magistrica ekonomije (Master in Business and Administration – IBM, Univerza v Ljubljani). V magistrskem delu je raziskovala odkrivanje diskriminatornih faktorjev pri oblikovanju programske opreme, in sicer pod mentorstvom dr. B. Berendta (KU Leuven, Belgija). Magistrsko delo je opravila s cum laude, svoje delo pa posvetila vrednostnemu sistemu v oblikovalski metodologiji programske opreme. Sodelovala je s številnimi podjetji (Google, Outfit7 itd.) na področju digitalnega marketinga, razvoja digitalnih produktov, raziskovanja trga in potrošniških navad. Trenutno je kot višja specialistka zaposlena pri digitalni agenciji Red Orbit.
Nataša Milić-Frayling je ustanoviteljica in direktorica podjetja Intact Digital, ki nudi platformo in storitve za gostovanje podedovanih programskih namestitev z namenom omogočanja dolgotrajne berljivosti in uporabe digitalnih podatkov. Podjetje Intact Digital posluje z visoko reguliranimi sektorji, kot so farmacevtska industrija in naravoslovne znanosti, kjer nudi podporo pri doseganju skladnosti s predpisi za regulacijo podatkovne integritete ter rekonstrukciji raziskav in ponovljivosti podatkovnih analiz, vključno s strojnim učenjem in umetno inteligenco.
Nataša Milić-Frayling ima 25 let izkušenj na področju računalniške znanosti in inovacij, vključno s 17 leti izkušenj v podjetju Microsoft Research (MSR). Je avtorica prek 100 raziskovalnih objav in navedena je na desetinah odobrenih patentov. Poleg izvajanja raziskav je pri MSR vodila raziskovalni partnerski program, v katerem je promovirala sodelovanje z inovacijskimi partnerji na področju strateških izzivov, vključno z digitalno prezervacijo in dolgotrajnim dostopom do digitalnih vsebin (projekta EU PLANETS in SCAPE). Je zaslužna profesorica na Univerzi v Nottinghamu, kjer je 5 let vodila oddelek za podatkovne znanosti ter prispevala k univerzitetnim raziskovalnim strategijam na področju podatkovnih znanosti in umetne inteligence.
Nataša se v širšem strokovnem krogu aktivno angažira ob kritičnih vprašanjih, ki se porajajo ob razširjeni rabi digitalne tehnologije, in sicer vse od profesionalne etike, zasebnosti in jasnosti zasnove do digitalne zastarelosti in odgovornega inoviranja. Pri UNESCU je članica prezervacijskega pododbora v programu Spomin sveta (angl. Memory of the World Programme) in predseduje delovni skupini za raziskave in tehnologijo pri projektu PERSIST. Nataša Milić-Frayling je aktivna članica računalniškega združenja Association for Computing Machinery (ACM), poleg tega pa je bila svetnica v svetu združenja ACM Europe in predsedovala je izvršnemu odboru ACM Women Europe.
Franc J. Zakrajšek je matematik, višji raziskovalec, računalniški programer in svetovalec, ki od 70. let dalje razvija geografske informacijske sisteme za urbanizem in sorodna področja. Njegovo delo se osredotoča na inovativne pristope, metode, simulacijske modele in uvajanje umetne inteligence v e-načrtovanje. Do leta 2015 je deloval je kot član slovenske strokovne skupine za digitalizacijo in digitalno prezervacijo, ki jo je ustanovila Evropska komisija. Je začetnik Registra slovenske kulturne dediščine. Sodeloval je v več projektih EU, ki so uvajali geoprostorske informacije in 3D-modeliranje v področja kulturne dediščine, muzejev, knjižnic in arhivov kot del evropske digitalne knjižnice Europeana in razvil vseevropski e-kulturni zemljevid eCultureMap. Vodil je številne lokalne in nacionalne projekte in predaval je pri UNDP, UN-HABITAT in TAIEX. Delal je tudi kot svetovalec za razvojno banko InterAmerican Development Bank ter objavil več kot 500 člankov in prispevkov.