V tem prispevku bomo na kratko obravnavali glavne pravne izzive, ki se pojavljajo pri arhiviranju programske opreme v muzeju. Ker so avtorske pravice glavne pravice »intelektualne lastnine«, ki so odgovorne za zaščito in omejevanje uporabe programske opreme, bomo situacijo analizirali predvsem skozi to prizmo. Kljub temu pa bomo, kjer je to relevantno, omenili tudi druge pravice.
Dejstva bomo poskušali predstaviti kar se da splošno, ker pa se Računalniški muzej in avtor prispevka nahajata v Sloveniji, se bomo osredotočili na to jurisdikcijo.
Izraz pravice »intelektualne lastnine«27 (»PIL«) razumemo kot izključne pravice na neopredmetenih sredstvih.
Pomembno je vedeti, da izvirni ustvarjalec – kot je avtor na področju avtorskih pravic ali izumitelj na področju patentov – morda ni dejanski imetnik izključnih pravic. Svoje pravice lahko ustvarjalci prenesejo na nekoga drugega s pogodbo ali pa zato, ker so denimo stvaritev ustvarili znotraj delovnega razmerja s svojim delodajalcem.
Razen če vam zakon ali imetnik pravic ne podeli posebnih pravic, ki se nanašajo na stvaritev, so pravice izključno v rokah njihovega imetnika.
V naslednjih podpoglavjih bomo obravnavali vsako pravico intelektualne lastnine, ki igra pomembno vlogo pri arhiviranju programske opreme, in sicer v padajočem vrstnem redu glede na pomembnost oz. tveganje.
Avtorske pravice (ang. copyright) so glavne pravice intelektualne lastnine, ki se nanašajo na programsko opremo.
Zajemajo stvaritve (in ne »zgolj idej«) in samodejno nastanejo v trenutku, ko je izvirno umetniško delo izraženo oz. fiksirano v mediju. Zaščitene so po celem svetu.
Test izvirnosti je pomemben, vendar je nekoliko nenavaden. Po eni strani omogoča obstoj dveh povsem enakih del, ki sta zaščiteni z avtorskimi pravicami, če sta oba avtorja svoji deli ustvarila popolnoma neodvisno drug od drugega in so podobnosti zgolj naključne. Po drugi strani pa test izvirnosti preprečuje, da bi bilo mogoče avtorsko zaščititi trivialne zadeve, kot so dejstva, postavitvene datoteke itd.
V večini jurisdikcij avtorske pravice trajajo za čas življenja avtorja in 70 let po njegovi smrti. Če je imetnik avtorskih pravic pravna oseba, pa veljajo 70 let od stvaritve. Po tem obdobju delo postane javno dostopno in z njim lahko vsakdo počne, kar želi.
Patenti, vsaj v Evropski uniji, »za programsko opremo ne obstajajo per se.« V praksi pa se je temu mogoče izogniti na več načinov, saj je to poslovni interes nekaterih (vendar ne vseh) IT-podjetij in patentnih uradov. Zato moramo obravnavati tudi patente.
V začetnem obdobju razvoja računalniške programske opreme je dejansko prišlo do živahne razprave o tem, ali naj se programsko opremo zaščiti s patenti ali avtorskimi pravicami. Zmagale so avtorske pravice, vendar je na koncu programska oprema postala edino ustvarjalno delo, ki je lahko hkrati zaščiteno z avtorskimi pravicami in patenti.
Patent se nanaša na izum, ki mora biti nov, imeti inventivni korak in biti industrijsko uporaben – abstraktne ideje in matematični algoritmi namreč niso dovolj. V praksi je riguroznost preverjanje teh testov odvisna od jurisdikcije in patentnega urada, kar pomeni, da bi lahko mnogi (softverski) patenti28 postali neveljavni, če bi jih kdo poskušal razveljaviti s tožbo.
Patenti morajo biti registrirani v vsaki državi, v kateri jo izumitelj poskuša zaščititi, in zaščita običajno traja 20 let. Po tem obdobju patenti potečejo in postanejo javni.
Blagovne znamke ščitijo izvor/znamko blaga, storitvene znamke29 pa izvor/znamko storitev. Da lahko opravljajo svojo vlogo in so veljavne,30 pa morajo imeti razlikovalni učinek in jih je potrebno uveljavljati.
Običajno se blagovno znamko (®) registrira za obdobje 10 let, kar se lahko po želji podaljša. Registracija je omejena na državo in na razrede blaga/storitev, za katere ste vložili prijavo.
Obstaja tudi koncept »slovečih blagovnih znamk« – če je znamka dobro poznana po celem svetu, lahko lastnik drugim osebam prepreči uporabo blagovne znamke tudi za tiste razrede, za katere lastnik ni vložil prijave (npr. znamka tipkovnic Nutella).
Poleg tega zakon do neke mere varuje tudi neregistrirane blagovne znamke (™), dokler »imetnik« takšne znamke uveljavlja to blagovno znamko.
Na področju programske opreme lahko na blagovne znamke naletite pri imenih in logotipih družb, projektov, izdelkov in storitev.
Programska oprema je pogosto uporabna in zanimiva le zaradi podatkov, ki jih obdeluje. Ko razpolagamo s podatki, je treba upoštevati naslednje razlikovanje.
Dejstva, ki so kot taka goli podatki, niso zaščitena z avtorskimi pravicami. Kljub temu pa je del podatkov mogoče zaščititi z avtorskimi pravicami (npr. leposlovna besedila, slike, avdio- in videoposnetke itd.), z blagovnimi znamkami (imena znamk, logotipi) itd.
Če obdelujete osebne podatke, je treba nadalje upoštevati zakonodajo o varstvu osebnih podatkov, kot je GDPR.
Podatke se pogosto zbira in ureja v bazi podatkov. Baze podatkov kot celota so pogosto zaščitene s pravicami na področju baze podatkov, kot je direktiva o pravnem varstvu baz podatkov v EU,31 medtem ko lahko (nekatere ožje) avtorske pravice še vedno veljajo za prvotno ureditev, izbiro in predstavitev podatkov.
Pravice baze podatkov v skladu z direktivo o pravnem varstvu baz podatkov veljajo v obdobju 15 let in zanje velja samodejno učinkovanje. Z vsako bistveno spremembo baze podatkov pa se za to bazo podatkov oblikuje nov sklop pravic. Lastnik ima pravico do ugovora zoper kopiranje bistvenih delov svoje baze podatkov, tudi če se podatki pridobivajo in rekonstruirajo postopno.
Računalniški program ima običajno (grafični) uporabniški vmesnik. Naslednje pravice se lahko nanašajo na splošni »videz in občutek« programske opreme ali spletne strani:
V praksi je malo verjetno, da bi zaradi njih prišlo do kakršnih koli težav pri predstavljanju programja v muzeju/arhivu.
Čeprav ob arhiviranju programske opreme same ni verjetno, da bi naleteli na različne sheme programja, načrte vezij itd., pa so ti verjetno zelo zanimivi za Računalniški muzej.
Takšne elemente je mogoče zaščititi z različnimi pravicami integriranega vezja. V ZDA se pogosto imenujejo »mask works«, v EU pa običajno govorimo o »pravnem varstvu topografije polprevodniških izdelkov«. Te pravice so običajno bolj omejene kot avtorske pravice ali patenti in v več jurisdikcijah so samodejne pravice.
Imena internetnih domen ne sodijo med pravice intelektualne lastnine, čeprav je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da gre za »lastnino« (ESČP: Paeffgen GmbH proti Nemčiji 25379/04). V praksi se lahko blagovne znamke uporablja za pravno obrambo v sporih glede imen domen.
Razen če ste dejanski imetnik pravic, morate pravice pridobiti z licenco ali na drugačen način.
Obstajata dva načina, kako lahko programsko opremo vsi uporabljajo brezplačno in na zanesljiv način.
Prvi način je, da so avtorske pravice in morebitni patenti, ki veljajo za programsko opremo – morda celo blagovne znamke, a to ni tako preteče – že potekli. To pomeni, da so na razpolago javnosti32 in da jih lahko vsi brezplačno uporabljajo.
Druga možnost pa je, da se programsko opremo izda kot brezplačno in odprtokodno. Ker FOSS (Free & Open Source Software) vsem uporabnikom omogoča uporabo, proučevanje, deljenje in izboljševanje, je to za potrebe muzeja (veliko) več kot dovolj.
Še enega od načinov predstavljajo zakonsko določene omejitve in izjeme, kar pomeni, da pravice podeli sam zakon.
Priobčitev javnosti na zaslonih (ZASP,33 49.b člen) omogoča uporabo na razstavah in to zagotovo velja tudi za omogočanje dostopa (do programja ali drugega gradiva) prek računalniškega zaslona za raziskovanje in učenje na podlagi eksponata.
Privatno in drugo lastno reproduciranje (ZASP §50) javnim muzejem, arhivom itd. omogoča reproduciranje na katerem koli nosilcu, če to storijo iz lastnega primerka in če pri tem nimajo namena dosegati gospodarske koristi.
Prosto reproduciranje in dajanje na voljo javnosti osirotelega dela (ZASP 50.a) se lahko uporabi, kadar se odkrije osirotelo delo brez avtorja. V takšnih primerih zakon javnim muzejem, arhivom in podobnim institucijam dovoli digitalizacijo, prosto reproduciranje, prikazovanje in celo distribuiranje. Zakon predpisuje, da je treba slediti postopku skrbnega iskanja in beleženja. Velik zaplet predstavlja dejstvo, da v 50. členu programska oprema ni šteta med potencialno osirotela dela, zato bi bilo smiselno predlagati spremembo zakona.
Ker praktično nobena programska oprema ni v javni domeni in ZASP praktično ne opredeljuje izjem na področju programske opreme, boste skoraj zagotovo morali pridobiti licenco.
Ko se z imetniki pravic pogajate za pridobitev licence, morate razmišljati na široko in vključiti splošno javnost ali pa vsaj druge muzeje/arhive.
Z licenco FOSS lahko dejansko najlažje pridobite vse potrebne licence. Manj kot je licenca34 omejujoča, na manj omejitev boste (in bodo drugi) naleteli ob uporabi pridobljene programske opreme.
Če to ni mogoče, se poskušajte dogovoriti za licenco za muzejske (in arhivske) namene. Omejitev licence za primer posebne uporabe bi drugim muzejem (in arhivom) še vedno omogočala uporabo tega dela, poleg tega pa bi odpravila morebitne težave, ki bi doletele vaš muzej v primeru razstavljanja na drugi lokaciji.
Če so pogajanja izjemno težka, obstaja možnost, da se programsko opremo deponira v hrambo (angl. escrow) in/ali podpiše začasno pogodbo o nerazkritju informacij (angl. NDA). Tako lahko zaščitite programsko opremo v svojem muzeju ali arhivu in se z imetnikom pravic dogovorite, da jo prepusti javnosti (v idealnih razmerah kot FOSS) po nekem določenem obdobju ali izpolnitvi določenih pogojev.
Če je bila zadevna programska oprema razvita v sklopu javnega organa ali po njegovem naročilu, se lahko prek Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) zahteva dostop do izvorne kode in pravice do ponovne uporabe.
Po celotni EU je to postalo znano pod načelom javni denar, javna koda in zakon v nekaterih državah (npr. v Italiji, Franciji) to tudi izrecno zahteva. V slovenskem zakonu programska oprema sicer ni izrecno omenjena, vendar bi z razumno interpretacijo lahko prišli do takšnega zaključka. To še ni bilo preverjeno v praksi.
Vse spletne shrambe izvorne kode (kot sta GitHub ali GitLab), galerije slik, spletne strani družbenih omrežij itd. imajo objavljene Splošne pogoje poslovanja, ki veljajo tudi, če se nanašajo na muzejsko rabo, in pogosto zajemajo pravice intelektualne lastnine.
Po drugi strani pa obstaja velika verjetnost, da boste sčasoma prejeli pritožbe in zahteve za izbris zaradi (zatrjevanih) kršitev avtorskih pravic in odstranitev osebnih podatkov (GDPR). Zato delujte proaktivno in oblikujte politiko, ki bo to urejala.
27. Čeprav je izraz že dobro uveljavljen, je nekoliko zavajajoč, saj se lastnina nanaša na zelo otipljive in konkurenčne dobrine, medtem ko se intelektualna lastnina nanaša na nekonkurenčne in neoprijemljive dobrine. Če izdelate kopijo knjige, je s tem ne odvzamete njenemu prvotnemu lastniku. V tem smislu gre za sredstvo, s katerim se umetno ustvarja pomanjkanje, do katerega naravno sicer ne bi prišlo.
28. Zaradi številnih nedejavnih subjektov (t. i. »patentnih škratov) je nastalo več patentnih združenj in jamstvenih shem. Na tej točki velja omeniti družbo Open Invention Network in organizacijo LoT Network , ki imata številne člane in se medsebojno dopolnjujeta.
29. Da vse skupaj malce poenostavimo, bomo za obe vrsti znamk uporabljali izraz »blagovna znamka«.
30. Če se ime blagovne znamke tako široko uporablja, da ga povprečni potrošnik ne povezuje več z določeno znamko/določenim izvorom, to imenujemo oslabitev blagovne znamke in ta izgubi učinek. Na primer izrazi »superga«, »edigs« in »selotejp« se v Sloveniji uporabljajo kot splošni izrazi.
31. V ZDA so možnosti za zaščito avtorskih pravic baz podatkov zelo omejene. V praksi se na splošno obe rešitvi izkažeta dokaj podobni.
32. V nekaterih jurisdikcijah, kot so ZDA in VB, lahko avtor svoje delo nameni javni domeni in se odpove avtorskim pravicam, vendar to v večinskem delu sveta (vključno s celinsko Evropo) ni mogoče zaradi neodtujljivih moralnih pravic. Ena možnost je uporaba licenc, kot sta CC0-1.0 in Unlicense.
33. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah.
34. Npr. CC0-1.0, Unlicense, MIT, BSD-2-Clause, BSD-3-Clause ali Apache-2.0. Če so patenti še vedno zavarovani, je Apache-2.0 dobra izbira (in v tem primeru se izognete licenci CC0-1.0).