Pričujoči zbornik prispevkov s simpozija o Zapuščini napredne informatizacije, ki je potekal v Računalniškem muzeju v Ljubljani 13. junija 2022, obravnava raznolike poglede na izzive in potrebe po sistematični hrambi programske računalniške dediščine. Obenem pa samo problematiko uvaja v sodoben slovenski strokovni diskurz z namenom, da se postavi osnova za razmislek o prihodnjih ustrojih, ki bi nam kot družbi pomagali, da zagotovimo dolgoživost spomina na digitalni sloj človeškega udejanjanja.

V Računalniškem muzeju smo potrebo za ta skupni razmislek občutili kot pereč problem v lastnih dejavnostih medijske in digitalne arheologije ter v procesih in poskusih rekonstrukcije prelomnih digitalnih odtisov slovenske družbe. Simpozij smo sklicali s tezo, da prepogosto prepuščamo pozabi tisto, s čimer imamo opravka vsak dan, ko kot uporabniki digitalne tehnologije ignorantsko zanemarjamo plast, ki nam omogoča to nič več čudežno, a vendar vedno manj razumljeno vmesniško plast med človekom in strojem. Kar se je ohranilo, se je ohranilo tako rekoč slučajno. Zahvala gre zavednim posameznicam in posameznikom, ki so delovali bodisi znotraj organizacij bodisi v zasebni kapaciteti, zato želimo z izdajo zbornika postaviti ilustrativne temelje za nadaljnjo obravnavo in usmeritev v iskanje sistematičnega nagovora k ohranjanju tistega, kar iz nežive strojne opreme ustvari digitalno človeško izkušnjo.

Nabor strokovnjakov, ki so sodelovali na posvetu, je bil namenoma raznolik, zato da smo zajeli širino pogledov in razmislekov od prvoosebnih izrazov ustvarjalcev. Ti so s svojim delovanjem prispevali k naboru izjemno pomembnih prelomnih trenutkov softverskega razvoja v Ljubljani in Sloveniji, vključno s humanističnimi interpretacijami in dobrimi praksami, ki so morda že vzpostavljene v drugih segmentih raziskovalnega dela ali v posameznih visoko reguliranih industrijah. Odprli smo pravna vprašanja, povezana z nejasno opredelitvijo programske intelektualne lastnine, ter izpostavili učinke, ki jih je povezano neprekinjeno delovanje na tem področju prineslo razvoju mesta in nenazadnje samozavesti današnjih razvijalcev programskih rešitev, ki so se kalili v okolju z bogato razvejano institucionalno in samoniklo softversko dejavnostjo.

V nagovorni predstavitvi dr. Roberto di Cosmo uokviri namen posveta s predstavitvijo geneze in delovanja fundacije UNESCO Software Heritage, katere ambasadorji smo tudi v Računalniškem muzeju. Poda izhodiščne zagovore za oblikovanje statusa softverske nesnovne dediščine, kot ga vidi UNESCO, in demonstrira določen del na praktičnem prikazu iz hrambe SWH. Praktične prikaze in pregled večdesetletnega delovanja na področju razvoja softverskih rešitev prispevajo dr. Saša Divjak s področja računalniški ved, dr. Primož Jakopin s področja jezikoslovja in Franc Zakrajšek s področja urbanističnega načrtovanja in digitalizacije arhitekturne kulturne dediščine. Divjak se osredotoča na preglavice, ki jih povzroča sprotno zastaranje programskih rešitev, Jakopin pa odpre vprašanja arhiviranja z vidika poznejše muzejske predstavitve. Poglobljen pregled razvoja digitalizacije specifičnega področja – urbanizma – nam predstavi Zakrajšek, ki skozi tehnološke rešitve jasno prikaže, kako je razvoj v Ljubljani držal korak s časom. Nadalje mag. Silvana Žorž poveže teoretske in praktične iztočnice v prispevku o vrednotah v softverskem razvoju, kot sledijo iz analize poslovne in programerske kulture podjetja HERMES SoftLab, in odpre vprašanje zmožnosti ohranjanja tako neotipljive, a vendar bistvene zapuščine, kot je vrednostni sistem. To človeško noto nagovori tudi Boštjan Špetič v prispevku o rekonstrukciji računalnika Iskra Delta Partner, arheoloških najdbah s trdega diska in dejanskem učinku prezentacije iz muzejske prakse. Dr. Nataša Milić-Frayling pa ilustrira dobre prakse na področju dolgotrajne hrambe softvera skozi primer iz visoko reguliranega industrijskega okolja ter zahtevnega umetniškega okolja, kjer je istovetnost uporabniške izkušnje na prvem mestu. Matija Šuklje pa nam oriše kompleksnost pravnih interpretacij programja, ki se jih moramo zavedati ob razmisleku o sistematični hrambi, rekonstrukciji in predstavljanju javnosti.

Posvet je vprašanja odpiral, a obenem ponudil nastavke za oblikovanje zaključkov. Vodilna misel, ki se je prepletala skozi vsa predstavljena stališča, pa je bila izjemno človeška.

Softver je minljiv.

Softver je minljiv, a obenem nesmrten v svoji ideji, udejanjanju človeške iznajdljivosti, enkapsuliranju duha določenega časa in vrednostnih sistemov določene skupine ljudi. Je izraz naše kulture. Je naša dediščina.

V Sloveniji je prostora za izboljšavo na področju hrambe, evidentiranja, konzervacije, restavriranja softverske dediščine in nenazadnje interpretacij in prezentacij za javnost še ogromno. Prvi korak pa je zagotovo narejen s tem, ko se zavemo, da gre tudi pri programju za nesnovno kulturno dediščino, vredno celostne obravnave ali pa za vedno zapisano pozabi. Zgodovina, o kateri razpravljajo avtorji, je resnično nedavna, stara komaj več kot pol stoletja. Izgublja pa se s svetlobno hitrostjo. Z vsako nadgradnjo uporabniškega sistema, z vsako novo generacijo strojne opreme. Zato je zdaj pravi čas, da se vprašamo, kaj bomo lahko pokazali zanamcem čez naslednjih 50 let. Jim bomo brez istovetnih interaktivnih prikazov res lahko dovolj dobro razložili, kako so nas kot družbo oblikovale digitalne interakcije? Bomo kolektivno pozabili nanje?