1 UVOD

1Namen in cilj sledečega prispevka je nazorno predstaviti in opisati degradacijo okolja (tako flore kot tudi favne) na območju celinske Kitajske (tj. Ljudske republike Kitajske) v času, ko je državo vodil diktator Mao Cetung, tj. med letoma 1949 in 1976. Pri tem si bom prizadeval kar najbolj celovito predstaviti, kako je v tem času kitajska država pod vodstvom Kitajske komunistične partije z Maom na čelu gledala na odnos človeka do njegovega okolja, ali so se pri tem zgledovali po praksah iz tujine in kako so vrednotili in spodbujali skrb za varstvo okolja.

2Na današnjo Ljudsko republiko Kitajsko (LRK) gleda globalna skupnost kot na velesilo v vzponu, ki se s svojim robustnim gospodarstvom, močno vojsko, globalno diplomatsko mrežo in relativno stabilno ter visoko ekonomsko rastjo postavlja ob bok Združenim državam Amerike (ZDA). Z 1,43 milijarde prebivalcev je LRK v zadnjem desetletju občutno zamajala t. i. unipolarno svetovno ureditev, kot jo poznamo vse od razpada Sovjetske zveze leta 1991, ki je povzročila, da so ZDA prevzele status edine svetovne velesile in globalnega hegemona. V svojem prispevku se bom osredotočil na zgodnje obdobje LRK, ko ta najbolj številčna država na svetu ni bila še niti blizu svoji današnji moči, vplivu in statusu velesile.

3Ob tem si zastavljam in obravnavam temeljno hipotezo, da komunistična državna oblast Ljudske republike Kitajske pod vodstvom Maa Cetunga (1949–1976) ni namenjala posebne pozornosti varovanju okolja oziroma je bila naravovarstvena problematika za takratno oblast drugotnega pomena.

2 ZGODOVINSKO OZADJE: OD SINHAJSKE REVOLUCIJE LETA 1911 DO RAZGLASITVE LRK LETA 1949

1V prvih desetletjih 20. stoletja, tj. od t. i. sinhajske revolucije in padca monarhije leta 1911 do formalne razglasitve ustanovitve LRK leta 1949, je ozemlje današnje LRK spadalo pod jurisdikcijo Republike Kitajske, čeprav ga le-ta de facto ni popolnoma nadzorovala.⁴⁰⁷ To kronološko obdobje je bilo za mlado državo relativno težavno, saj so ga zaznamovali politično-geografska decentralizacija, regionalizem, medregionalni in interregionalni konflikti ter odsotnost močne centralne oblasti.⁴⁰⁸ Na politično-ideološkem prizorišču so razmere nakazovale, da bodo status dominantne politične sile v novi kitajski državi prej ali slej prevzeli kitajski nacionalisti, združeni v gibanje Kuomintang (KMT), ki ga je najprej vodil njegov ustanovitelj in oče sodobne Kitajske Sun Jatsen (1866–1925), po njegovi smrti pa je nadzor nad delovanjem gibanja postopoma prevzel karizmatični vojaški poveljnik Čankajšek, znan tudi pod svojim vzdevkom »Generalissimo«. Slednji je premagal svoje politične tekmece znotraj nacionalističnega gibanja in se uspel obdržati na čelu KMT-ja od leta 1928 pa vse do svoje smrti na Tajvanu leta 1975. ⁴⁰⁹

2V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja sta se na Kitajskem začeli širiti prepoznavnost in priljubljenost nove politične sile, Komunistične partije Kitajske (KPK), ki jo je leta 1921 soustanovil, od leta 1943 pa tudi vodil šolnik Mao Cetung, znan tudi pod svojim vzdevkom »veliki krmar«. ⁴¹⁰ KPK je uživala še posebej široko podporo med gmotno zapostavljenim, vendar nadvse številčnim podeželskim prebivalstvom (ki je na Kitajskem predstavljalo največji del prebivalstva še vse do leta 2010), tj. med tistimi, ki so se ukvarjali s primarnimi gospodarskimi dejavnostmi (gozdarstvom, poljedelstvom, živinorejo, ribištvom). Velika večina kitajskih kmetov, ki je še vedno živela v polfevdalnem razmerju oziroma ni posedovala lastne zemlje, je bila tako še posebej navdušena nad obljubami komunistov o zemljiški reformi.⁴¹¹ Poleg tega so si komunisti simpatije širokih ljudskih množic uspeli pridobiti tudi z zavzemanjem za vrednote patriotizma, antiimperializma, feminizma oz. emancipacije žensk in z reformističnimi svetovnimi nazori.⁴¹²

3Čeprav sta si KPK in KMT sprva delili nekatere poglede na prihodnost kitajske družbe in države (zlasti kitajski nacionalizem, antiimperializem in centralizem) ter sta na začetku dvajsetih let 20. stoletja do določene mere tudi sodelovali, pa so že v drugi polovici dvajsetih let pričele med njima tleti čedalje močnejše napetosti. Te so leta 1927 s pokolom komunistov in njihovih simpatizerjev v Šanghaju s strani konservativnih pripadnikov KMT-ja ter posledično vstajo komunistov in levega bloka nacionalistov v Nančangu privedle do izbruha prve faze kitajske državljanske vojne, ki je divjala skoraj deset let.⁴¹³ Kitajskega ozemlja niso pretresali zgolj interni konflikti, pač pa je kitajskemu ljudstvu pretila nevarnost tudi od zunaj s strani sosednjih avtokratskih držav z močnimi ekspanzionističnimi težnjami, kot sta bili Sovjetska zveza in Japonski imperij. In če je sovjetska oblast v Kitajski kmalu prepoznala potencialnega zaveznika ter do konca druge svetovne vojne podpirala tako KPK kot tudi KMT, pa je mlado kitajsko republiko že vse od njene ustanovitve hudo ogrožala japonska militantna ekspanzija na območju jugo-vzhodne Azije, ki je z japonsko invazijo na provinco Mandžurijo leta 1931 in z napadom na območje mestne aglomeracije Peking – Tjandžin posegla tudi na ozemlje celinske Kitajske. Čete japonske cesarske vojske so kmalu hitro začele zavzemati obsežne dele kitajske države.⁴¹⁴

4Neposredna nevarnost s strani »zunanjega sovražnika« je močno pripomogla k temu, da sta KPK in KMT po t. i. incidentu v Šjanu ob koncu leta 1936 sklenili medsebojni mir in zavezništvo, imenovano »prva združena fronta« (ta je bila med KPK in KMT de facto v veljavi med letoma 1937 in 1945). Po japonskem porazu leta 1945 so med dvema političnima zaveznicama ponovno izbruhnili oboroženi spopadi, ki so privedli do druge in zadnje faze kitajske državljanske vojne.⁴¹⁵ Ta je trajala do leta 1949 in se je končala z zmago KPK, ustanovitvijo Ljudske republike Kitajske s strani KPK (na čelu katere je bil do leta 1976 Mao Cetung) ter umikom pripadnikov in simpatizerjev KMT na otok Tajvan (tedaj znan kot Formoza), kjer so pripadniki poraženega KMT-ja ustanovili Republiko Kitajsko (RK), ki ji je do leta 1975 ob močni podpori ZDA in drugih zahodnih držav kot diktator vladal Čankajšek. ⁴¹⁶

5RK, ki je obsegala oz. še danes obsega Tajvan z okoliškimi otoki (mdr. Kinmen in Matsu), je bila do osemdesetih let 20. stoletja po svoji družbeno-politični ureditvi avtoritarna država (pod vodstvom stranke KMT), po svojem ekonomskem sistemu pa je bila vse od svojega začetka (in je še danes) kapitalistična država, utemeljena na principih zasebne lastnine in prostotržnega gospodarstva.⁴¹⁷ Čeprav je bila tudi LRK po svojem družbeno-političnem ustroju avtoritarna država (in je za razliko od Tajvana tudi ostala taka), pa je bila ta za razliko od RK po svojem ekonomskem sistemu že od vsega začetka država s centralnoplanskim gospodarstvom. Kasnejše reforme Maovega naslednika Denga Šjaopinga, uvedene ob koncu sedemdesetih let, so v centralnoplansko strukturo gospodarstva vnesle številne ukrepe v smeri spodbujanja svobodne trgovine. Pri tem je treba opozoriti, da je imela (in ima še danes) pri vseh relevantnih ekonomskih odločitvah v državi zadnjo besedo KPK. ⁴¹⁸

3 LRK V KONTEKSTU HLADNE VOJNE

1Tajvan in celinsko Kitajsko ločuje tajvanska ožina, ki je na svojem najožjem delu široka približno 130 kilometrov, na svojem najširšem delu pa približno 220 kilometrov. Čeprav so mlado povojno komunistično oblast tudi po formalnem umiku KMT-ja na Tajvan še vedno zaposlovali sporadični spopadi s preostanki KMT-jevih oboroženih sil (še posebej v obmejnih regijah v notranjosti države), čemur so se v naslednjih desetletjih pridružile še agresivne uničevalne kampanje proti nezadovoljnim etničnim manjšinam (npr. Mongolom v Notranji Mongoliji, Tibetancem v Tibetu, Ujgurom v Šindžjangu itd.) in oboroženi spopadi s sosednjimi državami (npr. kitajsko-indijska vojna leta 1962), pa so bila po zmagi KPK na celinskem delu Kitajske leta hudih vojaških spopadov v glavnem mimo, kar je omogočilo novim oblastem, da so se lahko intenzivneje posvetile tako razvoju državnega gospodarstva in kulture kot tudi političnemu utrjevanju svoje oblasti.⁴¹⁹

2Na območju LRK so bili številni elementi KMT-ja navzoči tudi po leta 1949, ko se je glavnina Kuomintanga premaknila na Tajvan in okoliške otoke. Seveda s tem niso mišljene zgolj predhodno omenjene razdrobljene oborožene skupine, ki so z uporabo taktik gverilskega bojevanja delovale na odročnih oz. težko dostopnih delih kitajskega teritorija, temveč so mednje sodili tudi mnogi »tihi« simpatizerji nacionalistov, ki niso bili naklonjeni novi komunistični oblasti. Svojih (drugačnih) ideoloških preferenc pogosto niso obešali na velik zvon, še manj pa so se zaradi njih spuščali v aktivno politično delovanje.⁴²⁰

3V kitajski KP so se dobro zavedali prisotnosti drugačnih, od lastne ideologije odklonilnih mnenj v družbi in potencialne nevarnosti, ki so jo ti predstavljali za njihovo oblast, še zlasti v kontekstu naraščajočih napetosti ter čedalje bolj zaostrenih odnosov med kapitalističnim in socialističnim blokom držav v okviru hladne vojne. Stopnjevanje napetosti med globalnima velesilama je bilo mogoče opaziti tudi v Aziji, kjer sta se podobno kot v Evropi formirala dva nasprotujoča si bloka, meja med katerima za razliko od evropske železne zavese ni bila več desetletji statična, skoraj hermetično zaprta in strogo varovana, temveč se je pogosto spreminjala (številne azijske države so namreč tekom hladne vojne prestopile iz enega politično-vojaškega zavezništva v drugo). Meje med posameznimi državami so bile načeloma odprte in prehodne brez večjih težav,⁴²¹ zaradi česar je azijska oblika železne zavese dobila ime bambusova zavesa.⁴²²

4Sovjetska Zveza in ZDA sta se tekom hladne vojne spopadali za prevlado tudi v Južni, Vzhodni in Jugovzhodni Aziji, pri čemer tudi v tem delu sveta ni prišlo do neposrednega oboroženega spopada med obema velesilama, temveč sta svoje interese širili po sebi naklonjenih posrednikih oz. skupinah (pogosto oboroženih) lokalnih simpatizerjev (ang. proxy). Kot sta se tekom hladne vojne znašli na nasprotnih bregovih v državljanskih vojnah in drugih oboroženih konfliktih v Burmi (današnjemu Mjanmaru), Baločistanu (regija na zahodu Pakistana in vzhodu Irana), na Filipinih, v Indoneziji, Kambodži, Koreji, na Laosu, v Maleziji, na Šrilanki in v Vietnamu, sta tudi v drugi fazi kitajske državljanske vojne podpirali nasprotni strani, in sicer je SZ stopila na stran KPK, ZDA pa so podpirale KMT.⁴²³

5Po končni zmagi KPK-ja v državljanski vojni in begu KMT-ja na Tajvan se napetosti niso polegle, saj so ZDA s svojimi zavezniki po letu 1949 nudile močno finančno, materialno in vojaško podporo Čankajškovi vladi na Tajvanu, medtem ko je SZ skupaj z državami Varšavskega pakta gojila zavezništvo z LRK vse do t. i. kitajsko - sovjetskega razkola, ki je izbruhnil v začetku šestdesetih let 20. stoletja zaradi ideoloških nesoglasij med komunističnima silama in se ni polegel tako rekoč vse do konca hladne vojne. Odnosi med državama so se zaostrili do te mere, da so leta 1969 na spornem mejnem območju med obema državama izbruhnili odprti oboroženi spopadi, ki so zaradi več desetin ubitih pripadnikov oboroženih sil na obeh straneh predstavljali eno najbolj resnih in skrb zbujajočih konfrontacij v vsej hladni vojni. Oboroženi konflikt med dvema militantnima državama z avtokratsko politično ureditvijo je zbujal veliko pozornosti, saj sta obe velesili v svojem vojaškem arzenalu posedovali orožje za množično uničevanje (mdr. jedrsko orožje).^{424 , 425}

4 LRK V ČASU MAOVE DIKTATURE

1Četudi je KPK iz kitajske državljanske vojne izšla kot zmagovalka, je bila po zmagi nad svojimi nasprotniki soočena z množico težav, izzivov in neurejenih razmer, ki so bile prisotne v novonastali državi. Da bi jih kar najučinkoviteje in hitro rešil, je Mao v času svoje avtokratske vladavine skupaj z vrhom KPK organiziral vrsto obsežnih kampanj, akcij in projektov, s katerimi je skušal razrešiti in odpraviti različne pereče težave, ki so pestile državo, vendar pa se je v večini primerov na koncu izkazalo, da so zaradi slabega načrtovanja, pomanjkanja sredstev, nezadostne koordinacije in neprimernega upravljanja tovrstni projekti in kampanje povprečnim prebivalcem LRK povzročili več škode kot koristi.

2Kot že rečeno, so bili tudi po umiku KMT-ja na Tajvan na območju celinske Kitajske še vedno navzoči številni simpatizerji in podporniki Čankajškovega gibanja ter celo manjše oborožene skupine, ki so se s sabotažami in gverilskimi akcijami v odročnih predelih države borili proti novim oblastem. Zaradi tega je Mao sprožil več političnorepresivnih kampanj državnega terorja, katerih cilj je bil v kar največji meri uničiti vsakovrstno opozicijo proti KPK-ju znotraj državnih meja.

3Prva izmed izvedenih kampanj je bila t. i. kampanja za zatrtje kontrarevolucionarjev, ki je potekala v obdobju med letoma 1950–1953 in katere deklarirani cilj je bilo zatrtje vse preostale opozicije, dejanske in domnevne, ki naj bi nasprotovala novim komunističnim oblastem in odkrito ali prikrito simpatizirala s KMT-jem ter ostalimi nasprotniki kitajske partije. Poleg nekdanjih sodelavcev in pomočnikov KMT-ja se je kitajska oblast lotila tudi uradnih funkcionarjev, intelektualcev in podjetnikov; številni med njimi so bili obtoženi kontrarevolucionarnih tendenc in na množičnih sodnih procesih obsojeni na zapor, prisilno delo ali celo smrtno kazen. Ocenjuje se, da je dotična kampanja terjala od 700.000 do dva milijona človeških življenj.⁴²⁶

4Naslednja masovna akcija KPK-ja pod Maovo taktirko so bile t. i. »čistke protirevolucionarjev«, znane tudi kot gibanje Sufan, ki je kitajsko družbo pretresalo med letoma 1955 in 1957. Njegov deklarativni namen naj bi sicer bilo uničenje domnevnih »prikritih kontrarevolucionarnih elementov«, ki naj bi se skrivali med pripadniki vojaške in politične garniture LRK, vendar pa je želel Mao pri tem obračunati tudi s svojimi potencialnimi tekmeci. Tudi v tem primeru so KPK-jeve politike zahtevale nadvse visok krvni davek, saj naj bi tekom »protirevolucionarnih« čistk življenje izgubilo okrog 700.000 ljudi iz kitajskih vojaških in političnih krogov.⁴²⁷

5Verjetno najbolj znana družbeno-politična kampanja, izvedena na Kitajskem v teh desetletjih, je bil t. i. veliki skok naprej, ki pa se je v anale svetovne zgodovine zapisal predvsem zaradi milijonov smrtnih žrtev, ki so bile posledica nestrokovnih in politično-ideološko motiviranih odločitev. V osnovi je šlo za velikopotezni vsedržavni projekt, ki je območje LRK zajel med letoma 1958 in 1962, katerega cilj je bila pospešena industrializacija države. To naj bi dosegli zlasti z zagonom masovne kovinarske industrije, še posebej jeklarstva.⁴²⁸

6Ponesrečenemu velikemu skoku naprej je sledila zloglasna kulturna revolucija, ki je pod taktirko centralnega komiteja KPK potekala med letoma 1966 in 1976 z namenom vsesplošne uveljavitve komunistične mentalitete in načina življenja širom države ter hkratne odprave vseh dejansko ali domnevno buržoaznih, kapitalističnih in tradicionalno kitajskih družbenih elementov. Mao, ki si je s kulturno revolucijo želel na neki način povrniti delno izgubljen ugled zaradi neuspeha velikega skoka naprej, je imel v času kulturne revolucije vodilno vlogo pri ustanovitvi Rdeče garde (tj. mladinske paravojaške organizacije), ob čemer je izdal tudi znamenito Malo rdečo knjižico, ki je vsebovala njegove misli in poglede na svet ter je postala ena izmed največkrat natisnjenih monografij v zgodovini človeštva.⁴²⁹

7Zaradi malomarnega načrtovanja, nerealnih ambicij, popolnoma nehumanega pristopa in nezaželenosti kakršnihkoli kritičnih razprav o Maovih načrtih se je tudi kulturna revolucija spremenila v popoln polom, ki ni le še dodatno paraliziral kitajskega gospodarstva, temveč je tudi terjal življenja več milijonov posameznikov, ki so zaradi dejanskih ali pa tudi povsem namišljenih razlogov zapadli v nemilost novih idej in njihove izvedbe. Komunistične oblasti so v času kulturne revolucije kitajsko družbo de facto razdelile na družbeno zaželene in družbeno nezaželene posameznike oz. sovražnike revolucije, znotraj vsake izmed teh pa se je vzpostavilo pet kast, imenovanih tudi pet črnih in pet rdečih kategorij.⁴³⁰

8Družbeno nezaželeni posamezniki so bili razvrščeni v pet črnih kategorij: veleposestniki, bogati kmetje, protirevolucionarji, osebe s konservativnimi oz. politično-ideološko desnimi nazori ter t. i. škodljivi elementi družbe. Družbeno zaželeni posamezniki so bili razdeljeni na pet rdečih kategorij: revni in srednje premožni kmetje, delavci, revolucionarni vojaki (pripadniki oboroženih sil Ljudske osvobodilne armade), revolucionarni kadri (aktivni pripadniki KPK) ter revolucionarni mučeniki (soprogi, otroci, starši in drugi sorodniki pripadnikov oboroženih sil, ki so padli v boju). Med nezaželene skupine prebivalstva so kasneje vključili še izdajalce, vohune, kapitalistične pocestnike in intelektualce (ki so jih poimenovali z disfemizmom zaudarjajoči zastareli deveti). Številne osebe, ki jih je kitajski sistem uvrstil v skupino družbeno nezaželenih sovražnikov revolucije, so bile podvržene javnemu zasmehovanju, zaničevanju, poniževanju in mučenju na t. i. sramotilnih procesih, kjer so se na žrtve v javnosti spravljali ne le neposredni podporniki novega režima, temveč tudi njihovi prijatelji, znanci, sorodniki in celo družinski člani. Mnogi so v tem času ostali brez službe ali bili zaprti.⁴³¹

9Kulturna revolucija ni terjala zgolj enormnega krvnega davka, temveč je povzročila tudi nepopravljivo uničenje kitajske kulturne dediščine, zgodovinskih artefaktov, arhitekturnih znamenitosti, verskih objektov ipd. Kitajski komunistični vrh je razglasil boj proti t. i. štirim arhaičnostim, in sicer domnevno arhaičnim oziroma zastarelim običajem, kulturam, navadam ter idejam, ki so jih nameravali izbrisati iz kitajske javnosti v imenu komunističnega napredka.⁴³²

10Z namenom odpravljanja negativnih posledic kulturne revolucije in uresničitve velikega skoka naprej, pa tudi z namenom, da bi omejil oz. razpustil Rdečo gardo (tj. mladinsko paravojaško organizacijo, ki je bila vzpostavljena na območju LRK med kulturno revolucijo) je Mao leta 1968 vzpostavil t. i. Gibanje povratka na deželo. V okviru te kampanje, ki je potekala med letoma 1968 in 1978, so kitajske komunistične oblasti z različnimi metodami na milijone mladih preselile iz urbanih središč v manj poseljene odročne podeželske in gorate pokrajine.⁴³³

11Prebivalstvo celinske Kitajske se je zaradi znatno ugodnejših pogojev za življenje že od nekdaj močno koncentriralo zlasti na vzhodnih in jugovzhodnih delih države, ki so obsegali ravninske obalne dele ob Južnokitajskem, Rumenem in Vzhodnokitajskem morju. Slednji so bili najgosteje poseljeni predvsem v okolici velikih kitajskih rek oz. ob njihovih deltah, npr. ob Biserni reki (mesta Guangdžov, Hongkong, Makav, Šenzen), ob reki Hai He (mesta Činghuantao, Peking, Tiandžin), ob reki Jangce (mesta Čongčing, Nandžing, Šanghaj, Vuhan), ob reki Liao (mesta Anšan, Dalian, Šenjang), ob Rumeni reki (mesta Jinan, Luojang, Šjan, Džengdžov) itd.⁴³⁴

12Nesorazmerna distribucija populacije širom celinske Kitajske je sicer že od nekdaj predstavljala svojevrsten izziv za tamkajšnjo oblast, ki pa se je v sodobni zgodovini zaradi nagle urbanizacije le še dodatno okrepil. Zaradi tega prebiva v današnjem času kar 94 odstotkov kitajskega prebivalstva na teritoriju na vzhodnem in jugovzhodnem delu celinske Kitajske, ki predstavlja 43 odstotkov državne površine, medtem ko živi zgolj 6 odstotkov prebivalstva na ozemlju na zahodnem in severozahodnem delu države, ki predstavlja 57 odstotkov državne površine. Razmejitev med tema dvema deloma države predstavlja t. i. Linija Heihe–Tengčong, ki poteka od mesta Heihe na severovzhodu LRK do mesta Tengčong na jugozahodu LRK.⁴³⁵

13Maovi velikopotezni načrti, da bi tudi s prisilnimi množičnimi transferji kitajskega prebivalstva uravnotežil raven poseljenosti širom države in popravil katastrofo, nastalo po velikem skoku naprej, niso obrodili sadov na področju gospodarske rasti ter izboljšanja življenjskih pogojev. Čeprav je »veliki krmar« upal, da bo s tem okrepil primarni gospodarski sektor (gozdarstvo, poljedelstvo, ribištvo, živinorejo), pa se njegovi načrti niso izšli; posamezniki, ki so prišli na podeželje iz urbanih delov države, večinoma niso imeli znanj oz. spretnosti, potrebnih za efektivno opravljanje agrarnih dejavnosti. Mnogi med njimi so se znašli v goratih, polpuščavnih ali drugih predelih, ki so bili tudi v primeru posedovanja ustreznih veščin še težavnejši za kmečko pridelavo. Na podeželju se je tako znašlo mnogo ljudi, ki so pred tem opravljali ali pa se šolali za opravljanje poklicev v sekundarnem, terciarnem in kvartarnem gospodarskem sektorju, ki so zaradi tehnološkega razvoja postajali čedalje pomembnejši za zagotavljanje visokih donosov v agrarnem sektorju ter njegovo nemoteno delovanje. Gibanje povratka na deželo tako posledično ni prineslo skorajda nikakršnih koristi, je pa imelo številne negativne posledice, med katerimi sta izstopala zaviranje urbanizacije in oslabitev industrije ter storitvenega sektorja.⁴³⁶

5 ODNOS DO OKOLJA V DEKLARATIVNO KOMUNISTIČNIH DRŽAVAH 20. STOLETJA

1Za države, ki so se deklarirale kot komunistične (čeprav pravega komunizma de facto seveda niso nikoli zares dosegle), je bilo značilno, da je njihovo vodstvo na čelu s komunistično partijo na splošno težilo k čim hitrejši in čim obsežnejši državni industrializaciji ne glede na ceno, ki bi jo moralo neposredno ali posredno za tovrsten industrijski razvoj plačati okolje, tj. flora (vse rastlinstvo oz. vegetacija, prisotna na območju določene zaključene geografske regije) in favna (celotna živalska populacija, prisotna na območju določene zaključene geografske regije).⁴³⁷

2Posledice takšnega makiavelističnega pristopa, po katerem cilj opravičuje sredstva, so bile seveda neizbežno katastrofalne za okolje komunističnih držav širom vsega sveta. Zaradi agresivne industrializacije in urbanizacije je bilo naravno okolje v (nekdanjih) komunističnih državah izjemno degradirano, zapostavljeno in v mnogih primerih na žalost ireverzibilno uničeno. V preteklosti je na območju komunistično urejenih držav prišlo do številnih okoljsko hudo uničujočih nesreč oz. okoljskih katastrof, kot so bile npr. postopna izsušitev Aralskega jezera na meji med Kazahstanom in Uzbekistanom,⁴³⁸ kištimska jedrska katastrofa v obratu za izdelavo in predelavo jedrskega goriva Majak leta 1957, jedrska katastrofa v Černobilu v okolici Pripjata v SZ (na severu današnje Ukrajine) leta 1986 ali zrušenje jezu Banqiao v provinci Henan na LRK leta 1975.⁴³⁹

3Ker so bile tako rekoč vse komunistične države v zgodovini po svojem družbenopolitičnem ustroju avtokratske, je bil v njih posledično razvoj močne, neodvisne in (do oblasti) kritične civilne družbe, ki bi lahko državne oblasti opozorila na takšne in drugačne (torej tudi ekološke) nepravilnosti v svojem lokalnem okolju ter zahtevala spremembe, precej omejen oziroma je doživel drugačno genezo kot v demokratično urejenih državah. Na Zahodu je bila za razliko od komunistično urejenih držav zlasti v drugi polovici 20. stoletja ustanovljena cela vrsta civilnih iniciativ, društev in nevladnih organizacij, ki so se trudile kar najbolj glasno (tj. s pridobitvijo čim širše medijske pozornosti) opozarjati na najrazličnejše okoljske problematike in za naravo ogrožajoče dejavnosti ter doseči ustrezno ukrepanje s strani lokalnih ali centralnih oblasti. Verjetno najbolj znan primer tovrstne nevladne organizacije, ki si je prizadevala za varstvo okolja, zaščito narave in konkretne ukrepe oblasti na teh področjih, je bila leta 1971 ustanovljena organizacija Greenpeace, ki je danes s podružnicami in tisoči prostovoljcev v več kot petdesetih državah sveta največja naravovarstvena nevladna organizacija na svetu.⁴⁴⁰

4Represivna narava komunističnih sistemov pa ni v kali zatrla zgolj neodvisne civilne družbe, temveč tudi kritične raziskovalce, znanstvenike in druge strokovnjake, ki bi si drznili s svojimi argumenti postaviti po robu kakršnikoli uradni (znanstveni) doktrini. Verjetno najbolj znan primer takšnega zatrtja kritične znanstvene misli, zaradi katerega je kasneje prišlo do katastrofalnih posledic, je bila brezpogojna uvedba naukov lisenkizma v sovjetsko agronomijo v času Stalinove diktature; sovjetske oblasti so namreč za dogmatično neizpodbitne razglasile psevdoznanstvene trditve sovjetskega agronoma in biologa Trofima Denisoviča Lisenka. Slednji se je v zgodovino zapisal s tem, da je tedaj obče sprejeto rastlinsko biologijo (ki je bila primarno utemeljena na dognanjih Mendlove genetike, Darwinovega naravnega izbora in Schleidnove rastlinske celične biologije) javno označil za napačno oz. znanstveno pomanjkljivo ter na podlagi lastnih prepričanj uvedel od »buržoazne znanosti« ločen sistem naukov, imenovan lisenkizem. Nova konceptualizacija flore je bila v Sovjetski zvezi razglašena kot znanstveno neizpodbitna, čeprav je temeljila na v tistem obdobju že davno ovrženem lamarkizmu, poleg tega pa je vsebovala še (neutemeljene) zakone o domnevni dednosti fizičnih lastnosti, pridobljenih za časa življenja rastlin s cepljenjem, hibridizacijo in vernalizacijo. Zgodovinarji ocenjujejo, da je bilo v času Stalinovega vladanja odpuščenih, zaprtih, mučenih, usmrčenih ali drugače kaznovanih na tisoče znanstvenikov, ki so si upali tako ali drugače javno izraziti dvom v absurdne Lisenkove trditve.⁴⁴¹

5Čeprav je lisenkizem, katerega implementacija je bila soodgovorna za množično (latentno) lakoto v tridesetih letih in je zahtevala na milijone žrtev, po Stalinovi smrti leta 1953 in kasnejši Hruščevi javni obsodbi stalinizma leta 1956 v Sovjetski zvezi utonil v pozabo, so ga kljub temu v agronomsko prakso implementirali v mnogih drugih komunističnih državah po svetu, med drugim tudi v LRK, kjer pa je na žalost prav tako kot desetletja pred tem v SZ pripomogel k upadu ali uničenju pridelkov poljščin in izbruhu obsežne lakote ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let 20. stoletja, ki je zahtevala življenja na desetine milijonov kitajskih državljanov širom LRK, zlasti na podeželju.⁴⁴²

6Pomanjkanje kmetijskih pridelkov zaradi skorajšnjega kolapsa agrarnih dejavnosti ni bila edina tegoba, ki je pestila LRK zaradi napačnih odločitev političnega vodstva. Katastrofalne učinke je imela namreč tudi t. i. kampanja proti štirim škodljivcem, ki jo je Mao zagnal tekom velikega skoka naprej (tj. med letoma 1958 in 1962). Cilj omenjene kampanje je bila eliminacija ali pa vsaj drastično zmanjšanje števila štirih živalskih vrst, za katere je vodstvo KPK menilo, da ne prinašajo nikakršnega doprinosa v okolje in da ljudem s svojo navzočnostjo povzročajo zgolj preglavice v vsakdanjem življenju. Vodstvo KPK z Maom na čelu je imelo v mislih komarje (ki naj bi med ljudmi in živalmi prenašali številne bolezni, zlasti malarijo), muhe (ki naj bi kvarile hrano, prenašale razne bolezni in bile nasploh moteče tako za ljudi kot tudi za živali), podgane (ki naj bi prenašale kugo) ter vrabce (ki naj bi bili izmed vseh štirih živalskih vrst največja nadloga, saj naj bi se hranili s semeni žitaric in sadjem).⁴⁴³

7Ker je bila odločitev o iztrebljanju naštetih živalskih vrst politično-ideološko motivirana, se predstavniki KPK pred njenim sprejetjem niso posvetovali s strokovnjaki s področja naravoslovja, zaradi avtoritarne narave kitajskega komunističnega režima pa si ti tudi niso upali javno izraziti kakršnihkoli nasprotovanj, in tako se je zgodilo, da je iztrebljanje vseh naštetih živalskih vrst privedlo do kolapsa ekološkega ravnovesja. Iztrebljanje določene živalske vrste je namreč pomenilo odstranitev enega člena iz prehranjevalne verige, kar je imelo za posledico nekontrolirano rast druge živalske vrste, ki sedaj ni bila več podvržena plenjenju s strani skorajda iztrebljenih plenilcev. V dotičnem primeru je prišlo zaradi hudega upada populacije vrabcev do enormnega razmaha populacije kobilic, katerih število je zaradi odsotnosti njihovih naravnih predatorjev sedaj naravnost eksplodiralo.⁴⁴⁴

8Ogromno število kobilic je privedlo do prave katastrofe za kitajsko kmetijstvo, saj so roji kobilic uničevali cela polja pridelkov, s katerimi so se sedaj lahko prehranjevali brez zadržkov oz. brez bojazni pred plenilskimi vrabci. Katastrofalno uničevanje pridelkov s strani namnoženih kobilic je bil tudi eden izmed razlogov za izbruh velike kitajske lakote, ki je državo prizadela med letoma 1959 in 1962 ter je terjala življenja na desetine milijonov državljanov LRK. Partija se je veliko prepozno zavedela pomembnosti vrabcev za stabilnost ekosistema, zaradi česar se je bila ob zavedanju svoje napake primorana obrniti na sovjetske oblasti s prošnjo za uvoz velikih količin evrazijskih drevesnih vrabcev iz Sovjetske zveze, s katerimi je nato postopoma ponovno stabilizirala ravnovesje v ekosistemu na območju LRK.⁴⁴⁵

9Rušenje ravnovesja med živalskimi vrstami oz. ekosistema je bilo le eden okoljsko negativen vidik politično-gospodarskih kampanj. Drugi vidik je bila uporaba kancerogenih pesticidov, ki so veljali za eno temeljnih sredstev pri boju kitajskega ljudstva s »štirimi nadlogami«. Čeprav so rakotvorni strupi po eni strani resda iztrebili veliko število neželenih živalskih vrst, pa je imela po drugi strani njihova uporaba hude posledice za zdravje ljudi, ki so tako ali drugače prišli v stik z njimi – bodisi z uživanjem hrane, v katero so prodrli pesticidi, bodisi z vdihovanjem hlapov ali stikom s kožo, do katerega je prišlo zaradi uporabe strupov za uničevanje omenjenih organizmov v zaprtih prostorih.⁴⁴⁶

10Vendar pa ni noben ukrep KPK pustil v kitajskem okolju tako grozljivega in neizbrisnega pečata kot politika spodbujanja masovne proizvodnje jekla z vzpostavitvijo t. i. množične metalurgije, ki je de facto pomenila preusmeritev velike večine državnega gospodarstva v proizvodnjo jekla. S tem namenom je na sto tisoče kmetovalcev širom vse države skorajda popolnoma prenehalo s svojimi običajnimi dejavnostmi v poljedelstvu in živinoreji ter na svojih posestvih postavilo t. i. male dvoriščne plavže, s katerimi naj bi na dolgi rok na državni ravni proizvedli enormne količine jekla. Mao je namreč na podlagi svojih opažanj tedanjih globalnih gospodarskih trendov verjel, da lahko neka država postane gospodarska velesila samo, če ima vzpostavljeno močno jeklarsko proizvodnjo.⁴⁴⁷

11Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo pričeli kazati preštevilni neželeni efekti Maove zgrešene politike, ki je bila zasnovana in načrtovana s strani kitajskega političnega vodstva, ne pa tudi s strani strokovnjakov za metalurgijo oz. jeklarstvo. Na tisoče malih dvoriščnih plavžev, ki so jih kitajski državljani postavili z namenom pridobivanja jekla, nikakor ni bilo na tako sofisticiranem nivoju kot veliki jeklarski obrati v Sovjetski zvezi in na Zahodu, zaradi česar že v osnovi niso imeli možnosti, da bi bili zmožni izdelave konkurenčnega kakovostnega jekla. Prav tako tudi posamezniki, ki jim je bila naročena preusmeritev v metalurgijo, navadno niso imeli nikakršnega metalurškega znanja, saj so se pred tem po večini ukvarjali s kmetijstvom, država pa jim ni bila pripravljena zagotoviti ne časa ne pogojev za prekvalifikacijo.⁴⁴⁸

12Poleg tega so plavži za svoje nemoteno delovanje potrebovali velike količine energentov, in sicer sta to bila primarno premog in les. Premog je bil zaradi bistveno večje energetske gostote veliko bolj učinkovit, zaradi česar je v tistem času kopanje premoga v državi močno naraslo, s tem pa je izjemno narasla tudi onesnaženost okolja, še posebej zraka. Vendar je bilo izkoriščanje premoga zaradi relativno nizke stopnje industrializiranosti Kitajske omejeno, zato je večina lastnikov dvoriščnih plavžev posegala po lesu. Posledice nebrzdanega povpraševanja po lesu so se izkazale za naravnost pogubne za kitajsko okolje, saj je sekanje gozdov eksponentno naraslo, ljudje pa so gozdove izčrpavali brez vsakršnega obzira do njegovih pozitivnih funkcij, kot je npr. preprečevanje erozije prsti. Območja, ki jih je nekoč zaznamovala bujna vegetacija, so se v kratkem spremenila v goličave, ki so bile zaradi obupno denudirane prsti neprimerne tudi za kmetijstvo.⁴⁴⁹

13Relativno hitro so se začele kazati posledice neustrezno zastavljenega načrta za razvoj množične metalurgije. Čeprav je bil njen osnovni namen eksponenten dvig proizvodnje jekla, delavci, ki so upravljali dvoriščne plavže, niso imeli poglobljenega metalurškega znanja, zato tudi niso vedeli, da je za pridobivanje jekla treba staliti in obdelati homogeno železo visoke kakovosti. Ker ljudje niso imeli na razpolago niti približno zadostnih količin homogenega visokokakovostnega železa, so v plavžih najpogosteje talili vse mogoče kovinske predmete, ki so jim prišli pod roke. Ker so bili ti najpogosteje sestavljeni iz nizkokakovostnih kovin z mnogo primesmi, so namesto jekla v veliki večini primerov ustvarili povsem nekakovostno in relativno neuporabno surovo železo, po katerem na trgu skorajda ni bilo povpraševanja.⁴⁵⁰

14Poleg tega je usmerjanje velike večine časa, virov, pozornosti in energije v železarstvo privedlo do kroničnega zapostavljanja drugih gospodarskih panog, ki so bile seveda vitalnega pomena za normalno funkcioniranje moderne države. Izmed vseh panog je verjetno največji udarec doživelo kitajsko kmetijstvo, kar po svoje ni bilo nič presenetljivega glede na to, da je bila večina posameznikov, ki se je po novem ukvarjala s pridobivanjem železa oz. jekla, pred masovno vzpostavitvijo malih dvoriščnih plavžev zaposlena v agrarnem sektorju. Ironično pa je bilo, da je bilo to tudi v načrtu KPK, saj je bilo njeno vodstvo prepričano, da se bo država na ta način nadpovprečno hitro prelevila iz večinoma agrarne države v nadpovprečno industrializirano državo.

15Ker je šlo v primeru LRK za državo, ki si je prizadevala za razvoj avtarkičnega oz. samozadostnega gospodarstva, kitajske oblasti ob naglemu zmanjšanju kmetijskega sektorja na račun metalurgije niso imele ne načrtov ne namenov uvoza hrane iz tujine. Zaradi tega je ob opustitvi poljedelstva in živinoreje s strani milijonov kitajskih kmetov prišlo do hude krize; polja so ostajala neobdelana, pridelki nepobrani; živina je, prepuščena sama sebi, umirala od lakote ali pa postala plen divjih živali. Vse našteto je privedlo do tega, da je celinsko Kitajsko v letih 1959–1962 zajela ena najhujših lakot v zgodovini človeštva, tekom katere je življenje izgubilo na desetine milijonov ljudi. Kljub tako katastrofalnim posledicam se je politični vrh LRK na čelu s KPK še desetletja po tem vztrajno otepal vsakršne odgovornosti za to tragedijo, pri čemer je trdil, da so bili milijoni smrtnih žrtev v tem času primarno posledica naravnih dejavnikov, na katere naj državno vodstvo ne bi imelo vpliva.⁴⁵¹

6 ZAKLJUČEK

1Dejstvo je, da komunističnim oblastem Ljudske republike Kitajske z Maom na čelu ni bilo pretirano mar za dobrobit kitajske flore in favne ter ohranjanje čiste, zdrave in neokrnjene narave, saj so, vse odkar so prevzele oblast leta 1949, dajale prednost napredku, industrijskemu razvoju in nasploh drugim politično prednostnim potrebam družbe. Takšna mentaliteta se je dolgoročno seveda izkazala za naravnost katastrofalno, saj je prišlo v veliko primerih do ireverzibilne degradacije naravnega okolja in grozljivih posledic za zdravje kitajskega prebivalstva.

2Ker je LRK še danes socialistična država, v kateri ima vse vzvode oblasti v svojih rokah Komunistična partija Kitajske, se še vedno nadvse pogosto dogaja, da daje država prednost kratkoročnim ciljem industrijskega razvoja oz. gospodarskega napredka, na račun katerih mnogokrat zanemarja trajnostni razvoj, vzdržno rast, varstvo narave in zaščito flore ter favne. Glede na dejstvo, da je celinska Kitajska z 1,425 milijarde prebivalcev številčno največja država na svetu, in glede na to, da živimo v čedalje bolj globaliziranem svetu, kjer praktično ni več prostora za »notranje zadeve« neke države, se bodo morale v prihodnje tudi kitajske politične oblasti vsekakor zamisliti nad svojim odnosom do okolja ter spoznati, da kratkoročni cilji in težnje po razvoju oz. gospodarski rasti ne morejo in ne smejo zasenčiti naslavljanja okoljskih problematik, ki postajajo dandanes čedalje bolj pereče.

3Če se na koncu svojega prispevka opredelim do temeljne hipoteze, ki sem jo postavil v uvodnem delu, lahko le-to potrdim, saj kitajska oblast pod Maom Cetungom ni namenjala posebne pozornosti naravovarstveni problematiki oz. je bila ta zanjo drugotnega pomena.