2.1 Prvi val

1Prvi val okoljevarstvenega gibanja se je na svetovni ravni začel konec 19. oziroma v začetku 20. stoletja v Združenih državah Amerike. Za to obdobje še niso bila značilna množična gibanja, temveč je šlo bolj za delovanje manjših skupin. Ta val je Evropo (in nekoliko kasneje tudi slovenski prostor) dosegel v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.¹⁸³

2Leta 1919 je Muzejsko društvo za Slovenijo deželni vladi predložilo Spomenico Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, ¹⁸⁴ ki velja za »prvi naravovarstveni program v Sloveniji, ki po svoji konkretnosti in celovitosti sodi med najbolj utemeljene naravovarstvene dokumente tistega časa v mednarodnem okviru«.¹⁸⁵ V odseku je podanih več različnih predlogov in zahtev, kot so predlog za ustanovitev več zavarovalnih območij (npr. ustanovitev alpskega, podalpskega in močvirnega varstvenega parka), predlog za zaščito živalskih in rastlinskih vrst, predlog za zaščito kraških jam z jamsko floro in favno ter program za pritegnitev pozornosti širše javnosti glede varstva narave.¹⁸⁶

3V Sloveniji je bil sprva večji poudarek na varstvu narave, ne varstvu okolja. Slovar slovenskega knjižnega jezika naravo definira kot »od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo« oz. »del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil«, okolje pa kot »stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka«.¹⁸⁷ Posamezniki so čutili večjo potrebo po varovanju narave zaradi njene lepote in redkosti, do česar je verjetno prišlo zaradi tega, ker takrat v Sloveniji še niso čutili neposrednih učinkov industrijskega razvoja. Ena izmed izjem je bila celjska Cinkarna, na katero so opozarjali že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, saj so emisije žveplovega dioksida, ki jih je oddajala Cinkarna, povzročale hudo okoljsko škodo lokalnim gozdovom, posledično pa tudi gospodarsko škodo lokalnemu prebivalstvu.¹⁸⁸

2.2 Drugi val

1Med prvimi sta o vlogi varovanja okolja v Sloveniji pisala Drago Kralj in Željko Kozinc v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. V reviji Tovariš, ki je bila v tistem času pravzaprav edina revija, ki je bila pripravljena obravnavati to problematiko, sta objavljala serije člankov. Kralj je napisal serijo člankov z naslovom Strupi, v kateri je opozoril na problematiko onesnaženih območij v neposredni bližini tovarn, Kozinc pa je leta 1966 objavil šestdelno serijo člankov z naslovom Kruh jem, zrak diham, vodo pijem, v kateri je obravnaval stanje tal ter onesnaženost zraka, vode, rastlin, živali in ljudi.¹⁸⁹ Za tisti čas je bilo njuno delo zelo pomembno pri ozaveščanju javnosti, saj je prevladovala velika naklonjenost industriji in urbanizaciji, poudarjali pa so se predvsem njuni pozitivni učinki, zato se veliko ljudi ni zavedalo okoljske problematike.¹⁹⁰

2Prvič so se resnejše težnje po usklajenem delovanju varstva okolja pojavile v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in sicer zaradi dveh razlogov. Prvi je bil vpliv okoljevarstvenih valov iz tujine, drugi pa dejansko poslabšanje stanja okolja v slovenskem prostoru. Okoljske razmere so se začele slabšati po drugi svetovni vojni, dno pa so dosegle v sedemdesetih letih. To desetletje so zaznamovale vse bolj javne kritike gospodarskega delovanja, ki je temeljilo na izčrpavanju naravnih virov in ki ni upoštevalo naravnih zakonitosti.¹⁹¹

3Prirodoslovno društvo Slovenije se je leta 1970 prvič udeležilo Konference Združenih narodov o človekovem okolju v Stockholmu, ki danes velja za začetek institucionalizacije obravnave okoljskih vprašanj. Prav tako se je takrat pojavila ideja, da okoljskih problemov ni mogoče rešiti brez vključevanja varstva okolja v okvir politike. Leto kasneje je bila ustanovljena Skupnost za varstvo okolja Slovenije, leta 1972 pa je bila izdana Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji, v kateri so strokovnjaki opozarjali na nujne spremembe odnosa družbe do okolja.¹⁹² Leta 1975 je bil v okviru Izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije ustanovljen Republiški komite za varstvo okolja.¹⁹³

4Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja pa so poleg začetka širjenja okoljske ozaveščenosti zaznamovale tudi energetska in gospodarska kriza ter kriza okoljske zavesti, h kateri je dodatno prispevala socialistična družbena ureditev, saj njeni predstavniki v svojo vizijo niso želeli vključiti varstva okolja.¹⁹⁴ Okoljska zavest se je z leti nenehno širila, čeprav jo je občasno demotiviral občutek nemoči, da bi se problematika okolja uspešno rešila. Kljub temu so bile težnje po varstvu okolja v zgodnjih sedemdesetih letih postopoma integrirane v gospodarstvo in njegove razvojen načrte.¹⁹⁵

2.3 Tretji val

1Drevenšek v svojem delu O socioloških izhodiščih okoljskih odnosov z javnostmi (2002) pove, da »[o] tretjem valu govorimo od osemdesetih let naprej, ko so se okoljevarstvene organizacije količinsko in kakovostno tako okrepile, da so mnoge po vsem svetu postale legitimni sooblikovalec okoljevarstvene politike«.¹⁹⁶ Leta 1983 so Združeni narodi ustanovili Svetovno komisijo za okolje in razvoj, ki je opozorila na pomen okolju prijaznega trajnostnega gospodarskega razvoja, ki ne bo ogrožal ne sodobnega življenja ne življenja prihodnjih generacij.¹⁹⁷

2V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so si tudi v Sloveniji posamezniki in nevladne organizacije prizadevali za ozaveščanje o pomenu varovanja okolja. Leta 1984 je Hubert Požarnik izdal knjigo z naslovom Alternativa, v kateri je zagovarjal pomen okoljskih aktivistov in njihovega uveljavljanja v politiki. Menil je, da potrebuje Slovenija demokracijo, ki bo dala prednost okoljskim vprašanjem in varčevanju z naravo. Za okoljsko tematiko so se kmalu zavzeli tudi neodvisni radikalnejši mediji, kot sta npr. Mladina in Radio Študent. Njihov glavni namen je bila promocija okoljskih idej, s katerimi bi dosegli začetek sprememb v družbi.¹⁹⁸

3Polajnar Horvat v svojem delu Razvoj okoljske miselnosti v Sloveniji (2009) pravi, da je bil »[n]ajpomembnejši dogodek, zaradi katerega se je ustanovilo ekološko gibanje […], afera belokranjska Krupa«.¹⁹⁹ Leta 1983 je analiza vode pokazala, da je v reki Krupi vrednost koncentracije poliklornih bifenilov presežena za kar štiristokrat.²⁰⁰ Vzrok za to je bilo odlaganje odpadnih kondenzatorjev v kraške vrtače v bližini njenega izvira. O tej katastrofi je prvi pisal Dušan Plut, ki so se mu kasneje pridružili revija Mladina, Radio Študent in poročevalec Radia Slovenija Marjan Jerman.²⁰¹

4Pomemben mejnik za spremembo globalne miselnosti je bila černobilska jedrska katastrofa (1986), ki je opozorila na nevarnosti jedrske energije, s tem pa tudi delovanja jedrskih elektrarn.²⁰² V slovenskem prostoru je bilo ustanovljeno protijedrsko gibanje, ki je opozarjalo na nevarnost obratovanja jedrske elektrarne Krško. Konec osemdesetih let je bil organiziran okoljski shod proti odlagališču jedrskih odpadkov v Velunskem grabnu pri Velenju. Leo Šešerko je organiziral številne okrogle mize o tej problematiki, na katerih je opozarjal na škodljivost radioaktivnega sevanja za okolje in javno zdravje. Drugi pomembni mejnik pa je bil tudi odziv javnosti na visoko onesnaženost gozdov, ki jo je povzročila Termoelektrarna Šoštanj. Namreč, gozdovi v njeni okolici so zaradi visoke onesnaženosti začeli umirati. Na ogroženost zdravja ljudi v Šaleški dolini je opozarjal domačin in okoljski aktivist Vane Gošnik,²⁰³ ki je organiziral shod proti načrtovanemu odlagališču jedrskih odpadkov, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi.²⁰⁴

5Za informiranje širše javnosti o okoljski problematiki je s svojimi članki skrbela predvsem revija Mladina, ki je bila ena najvplivnejših revij v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih, saj je imela s svojimi nakladami več kot 100.000 bralcev. Ker je obravnavala pomembna področja, kot so svoboda tiska in govora, gospodarstvo, človekove pravice, varstvo okolja itd., so se ljudje z branjem te revije začeli zavedati svojih pravic. To je pomenilo začetek zbiranja na ulicah in protestiranja proti kršenju temeljnih človekovih pravic, med katere spada tudi pravica do zdravega življenjskega okolja.²⁰⁵ Mladina pa ni bila edini medij, ki je poročal o okoljski problematiki v Sloveniji, to je počel tudi Radio Študent.²⁰⁶

6Leta 1988 je Svet za študij in varstvo okolja podal oceno takratnega stanja okolja v Sloveniji in ga primerjal s stanjem okolja, ugotovljenim v Zeleni knjigi iz leta 1972 z namenom ozaveščanja javnosti o vse večji ogroženosti okolja na naših tleh.²⁰⁷ Leta 1989 je bilo pripravljeno prvo kompleksno poročilo o stanju okolja v Sloveniji.²⁰⁸ S strani posameznih aktivistov oz. okoljsko ozaveščenih posameznikov se je pojavila ideja o ustanovitvi zelene stranke v Sloveniji, saj so bili mnenja, da je spremembe na področju okolja mogoče doseči le z vključitvijo varstva okolja v politiko. Istega leta je Dušan Plut objavil osnutek Zelenega manifesta, v katerem je zapisal, »da Slovenija potrebuje zeleno stranko za boj proti večplastni gospodarski, tehnološki, socialno-politični in moralno-etični krizi ter nadaljnjemu zastrupljanju prebivalcev in države […]«. ²⁰⁹ To je bil povod za nastanek politične stranke Zeleni Slovenije istega leta, Plut pa je postal njen prvi predsednik. Leta 1990 se je stranka udeležila prvih večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni. Povezala se je z Demokratično opozicijo Slovenije (Demosom) in bila izvoljena v državni zbor. Dobila je skoraj 9 % volilnih glasov, s čimer je postala najmočnejša zelena stranka v Evropi.²¹⁰ Takšnega rezultata kasneje ni nikoli več dosegla, prav tako tudi nobeni kasnejši zeleni stranki ni uspel enak politični preboj, kar predpisujemo njihovi razdrobljenosti in politični šibkosti.²¹¹

2.4 Četrti val

1Četrti in vsaj zaenkrat zadnji val razvoja okoljske miselnosti v Sloveniji predstavlja obdobje po osamosvojitvi Sloveniji, torej po letu 1991. V tem času je prišlo do večjega premika na področju varstva okolja, saj je osamosvojitev pomenila tudi spremembe na gospodarskem, političnem in zakonodajnem področju. V Ustavo Republike Slovenije se je zapisala pravica do zdravega življenjskega okolja.²¹²

2Najpomembnejši premik v zadnjem desetletju 20. stoletja so bile spremembe na področju družbenih vrednot. Leta 1993 je bil sprejet prvi okvirni Zakon o varstvu okolja, ki mu je leta 2004 sledil še drugi. Ta zakon je predstavljal temelj sodobnega varstva okolja v Sloveniji. Če je prej reševanje okoljskih problemov temeljilo na iskanju tehničnih rešitev za zmanjševanje obremenitev okolja, je sedaj v ospredje prišlo reševanje problemov z vidika trajnosti.²¹³ Trajnostni razvoj je razvoj, ki »zadovoljuje potrebe sedanjosti, brez zmanjševanja možnosti za zagotavljanje potreb prihodnjih generacij«.²¹⁴ Temelji na skladnem gospodarskem razvoju, demografsko socialnih vprašanjih, visoki stopnji varovanja okolja in odgovornem odnosu do naravnih virov ter mednarodnem sodelovanju.²¹⁵ Leta 1993 je bil sprejet okoljevarstveni zakon, ki je zagovarjal stališče, da je treba na onesnaževanje okolja gledati preventivno, ne samo čistiti tisto, kar je že onesnaženo. Eno izmed temeljnih načel tega zakona je načelo celovitosti, ki temelji na stališču, »da varstva okolja ni mogoče uspešno izvajati le parcialno, brez soglasja in sodelovanja«.²¹⁶ Zakon o varstvu okolja je sprožil sprejemanje številnih drugih pravnih aktov, povezanih s tem področjem. Za še večje preoblikovanje zakonodajnega področja na temo varovanja okolja pa je bil ključen vstop Slovenije v Evropsko unijo, saj je morala Slovenija začeti vključevati okoljska načela in standarde v politiko, gospodarstvo in vsakdanje življenje.²¹⁷

3Okoljska vprašanja so skozi čas postala predmet javnih politik, skrb za okolje pa pozitivna vrednota, vendar se vse to prepogosto dogaja le na deklarativni ravni. Ljudje sicer podpirajo varovanje okolja, ker je to tudi družbeno dobro sprejeto, vendar njihovo navdušenje hitro zbledi, ko so soočeni z omejitvami, ki posegajo v njihov način življenja.²¹⁸ To nakazuje, da prehod v okoljsko usmerjeno družbo še zdaleč ni zaključen.²¹⁹

4Pomembno je, da z okoljsko vzgojo začnemo zgodaj, torej pri majhnih otrocih. Okoljska vzgoja se začne doma, nadaljuje pa se v vrtcu in šoli, zato je pomembno, da so vzgojitelji in učitelji okoljsko ozaveščeni, saj »bodo s svojimi dejanji in odnosom do narave otroku pozitiven zgled in ga bodo tako usmerjali k varovanju okolja«.²²⁰ V Kurikulumu za vrtce (1999) je večina ciljev z vzgojnega področja narave vezanih na okoljsko vzgojo. Cilji so naravnani tako, da spodbujajo vzpostavitev neposrednega stika otroka z naravo in oblikovanja spoštljivega odnosa do nje. Osnovne šole imajo na voljo učni program Okoljska vzgoja kot vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj, ki vsebuje cilje in vsebine okoljske vzgoje, načine obravnave vsebin ter druga didaktična priporočila. V njem je poudarjen pomen otrokove neposredne izkušnje v naravi, analize vsakdanjih življenjskih navad, sodelovalnega učenja, razprav o okoljsko pomembnih temah, didaktičnih iger itd.²²¹

5V Sloveniji se od leta 1996 v okviru Društva DOVES – FEE Slovenia izvaja program Ekošola. Namen tega programa je spodbujanje in ozaveščanje o trajnostnem razvoju med otroki, učenci in dijaki skozi njihov vzgojni in izobraževalni program. V ta program so vključeni slovenski vrtci, osnovne in srednje šole, centri šolskih in obšolskih dejavnosti ter domovi. V sklopu Ekošole se je razvila tudi Eko bralna značka. ²²²

3.1 Trajnostna mobilnost v Kamniku

1Kamnik je dobro dostopen z javnim prevozom. Po običajnem voznem redu na relaciji Ljubljana–Kamnik je med tednom na voljo 66 avtobusnih povezav in 18 povezav z vlakom, na relaciji Kamnik–Ljubljana pa 64 avtobusnih povezav in 20 povezav z vlakom. Med vikendom je na relaciji v obe smeri na voljo 18 avtobusnih povezav v soboto in 17 v nedeljo, ob sobotah pa je na voljo tudi 6 povezav z vlakom.²³⁰

2Povezave med Kamnikom in njegovimi turističnimi točkami so slabše. Do Term Snovik med tednom vozijo le 3 avtobusi, med vikendom pa 2. Do Kamniške Bistrice med tednom in med vikendom vozijo 3 avtobusi. Do Volčjega Potoka med tednom vozijo 4 avtobusi, v soboto avtobusnih povezav ni, v nedeljo pa vozi le en avtobus.²³²

3Kamnik je med letoma 2012 in 2015 organiziral turistični avtobus, imenovan Kamnikbus, ki je krožil med različnimi turističnimi točkami znotraj občine. Sprva je povezoval nakupovalno središče Supernova (prej Qlandia), Naravni zdravilni gaj Tunjice, Kamniško Bistrico in Terme Snovik, spomladi leta 2013 pa se je temu krogu priključil tudi Arboretum Volčji Potok. Kamnikbus je vozil vse dni v tednu, tudi med prazniki, dokler ni bil leta 2016 zaradi zmanjšanja sredstev ukinjen.²³⁴ Poleti 2022 je bil organiziran brezplačen turistični ogled s kombijem – S kombijem okol' Kamn'ka. ²³⁵

4Občina Kamnik ima svojo Celostno prometno strategijo, ki s svojimi ukrepi stremi k zmanjšanju izpustov CO₂.²³⁶ Leta 2019 so v mestu uvedli javni sistem izposoje koles Kamkolo, katerega namen je »izganjanje pločevine iz mesta ter izboljšati naravi in ljudem prijazno mestno mobilnost«.²³⁷ Sitem Kamkolo uporabnikom ponuja 40 koles, ki si jih lahko izposodijo na sedmih postajah (Supernova, v bližini pošte na Duplici, železniška postaja Kamnik, Glasbena šola Kamnik, glavna avtobusna postaja v Kamniku, Zdravstveni dom dr. Julija Polca Kamnik in Dom kulture Kamnik). Vsaka postaja ima deset priklopov za kolesa in pet električnih koles. ²³⁸ Rabo koles spodbujajo tudi v Slovenia Eco Resortu in Termah Snovik, kjer gostom ponujajo brezplačno izposojo koles. Leta 2021 se je začela gradnja kolesarske povezave Kamnik–Mengeš–Trzin–Ljubljana, leta 2022 pa se je začelo še urejanje kolesarske povezave Kamnik–Godič.²³⁹

5V letu 2020 so v Kamniku postavili 3 nove polnilnice za električne avtomobile. Nova pridobitev občine pa je P + R (parkiraj in presedi) Kamnik, ki se nahaja na zadnji železniški postaji – Kamnik Graben. P + R Kamnik je namenjen predvsem dnevnim migrantom v Ljubljano, saj omogoča parkiranje osebnih avtomobilov in koles ter prestopanje na vlak, ki vozi do Ljubljane. Cilj tega projekta je zmanjšati število vozil tako v mestnem središču kot tudi na cestah, ki vodijo do Ljubljane, s tem pa zmanjšati negativne vplive motornega prometa na okolje. ²⁴⁰

3.2 Onesnaževanje vode in zraka

1Kamniška občina ima ogromno vodnih virov, na katere je treba skrbno paziti, saj se z njimi oskrbuje okoli 30.000 Kamničanov. Enega izmed večjih problemov na področju onesnaževanja vode predstavlja neurejena kanalizacija počitniških koč na Veliki planini, zaradi katere imajo prebivalci v dolini vse večji problem z dostopom do pitne vode. Problem je še toliko bolj zaznan zaradi kraškega površja Velike planine in posledično večje občutljivosti kraškega vodonosnika na onesnaževanje. Ker infrastruktura koč na Veliki planini ni zakonsko določena in nadzirana, lahko o odvozu odpadkov in greznice odločajo lastniki koč sami. Januarja 2021 je občina lastnike pozvala, naj čim prej uredijo odvajanje in čiščenje voda. Rok za ureditev dotičnega problema je bil 31. december 2021. Da pa ne bi bilo vse na plečih lastnikov, so občinski svetniki leta 2020 sprejeli Pravilnik o subvencioniranju nakupa malih komunalnih čistilnih naprav, nepretočnih greznic in hišnih črpališč na območju občine Kamnik.²⁴¹

2Agencija RS za okolje na območju Kamnika ne beleži obremenjujočega onesnaženja zraka, razen pozimi, ko se v naseljih zaradi ogrevanja preseže dnevna mejna vrednost za delce PM10. Poleti se lahko v visokogorju zazna visoka raven ozona. Ker je bil Kamnik nekoč močno industrijsko mesto, so takšni podatki zelo spodbudni in kažejo na ekološko in trajnostno naravnanost.²⁴²

3.3 Skrb za rastlinstvo in živalstvo

1Problem ogrožanja rastlinskih in živalskih vrst lahko zaznamo predvsem na Veliki Planini, kjer poskus ohranjanja tradicij za seboj pušča negativne posledice. Največji problem predstavlja planinsko pašništvo, saj mnoge rastline zaradi živali preminejo, tiste, ki jih živali ne jedo, pa se preveč razrastejo.²⁴³ »Gorske ekstenzivno gojene pašnike ohranjajo z ekstenzivno pašo. Pri tem je potrebno nadzirati koncentracijo in vrsto pasoče se živine, da ne preseže nosilnosti tal ter okolja«.²⁴⁴

2Na Veliki planini skušajo zaradi povečanega turizma z opozorilnimi tablami skrbeti za varnost rastlinstva, živalstva, pa tudi za varstvo turistov samih. Med drugim je prepovedano trgati alpsko cvetje, ne sme se motiti domačih in divjih živali, psi morajo biti obvezno na vrvici, vožnja s kolesom je dovoljena samo po urejenih poteh, odpadke je treba odnesti nazaj v dolino.²⁴⁶ Dodaten problem Velike planine je zimska turistična sezona, ki s seboj prinese zimsko smučanje in škoduje tamkajšnjim rastlinam.²⁴⁷

3.4 Ravnanje z odpadki

1Občinski svet občine Kamnik je v devetdesetih letih sprejel različne odloke na področju varstva okolja, med drugim so to Odlok o varstvu zraka na območju Občine Kamnik, ki ureja in določa ukrepe varovanja zraka pred onesnaženjem, nadzorstvo in kazenske določbe; Odlok o oskrbi s pitno vodo v Občini Kamnik, ki ureja in določa vodovodno omrežje in naprave, objekte in naprave upravljalca in uporabnika, priključitev na javni vodovod, financiranje javne službe oskrbe s pitno vodo, meritve porabe in obračun porabljene vode, prekinitve dobave vode, izredne razmere in varčevanje z vodo, obveznosti lastnika, upravljalca in uporabnika, odjem vode iz hidrantov ter kazenske določbe; Odlok o zbiranju komunalnih odpadkov na območju Občine Kamnik, ki ureja in določa organizacijsko in prostorsko zasnovo izvajanja javne službe, vrste in obseg storitev javne službe, pogoje za zagotavljanje in uporabo storitev javne službe, pravice in obveznosti uporabnikov javnih storitev, financiranje javne službe, vrste objektov, naprav in opreme za izvajanje javne službe, nadzor in kazenske določbe; ter druge odloke, povezane z odvajanjem in čiščenjem odpadnih in padavinskih voda.²⁵⁰

2Julija 2021 je Občina Kamnik v sodelovanju z Občino Komenda odprla moderen nov zbirni center odpadkov Suhadole, ki je namenjen občanom Kamnika in Komende. »Gradnja novega zbirnega centra je bila nujno potrebna tako zaradi zakonskih obvez kot tudi zaradi zagotavljanja čistejšega in neonesnaženega okolja«.²⁵¹