2.1 Rodovitna tla

1Čas po prvi svetovni vojni, ko je postala večina slovensko govorečih dežel del nove, prve jugoslovanske države, je pomenil novo oz. drugo fazo razvoja slovenske kemične industrije. Temelji, postavljeni v času Avstro-Ogrske monarhije, so bili nadgrajeni in razširjeni, pojavili pa so se tudi številni novi obrati. V luči širitve slovenske kemične industrije je bil za to obdobje pomemben pojav bazične kemijske proizvodnje.²⁶¹ Ena izmed najpomembnejših predstavnikov bazične proizvodnje agrarnih spojin je postala že prej omenjena Tovarna kemičnih izdelkov Hrastnik. Tovarna je širila svoj proizvodni program ne samo na modri vitriol, ampak tudi na proizvodnjo apnenih, kalijevih, dušikovih in fosfatnih gnojil (npr. žgano apno, kalijev soliter, superfosfat). Do leta 1913 je njihov superfosfat postal tretji najpomembnejši produkt Tovarne kemičnih izdelkov Hrastnik. Leta 1927 je podjetje postavilo v Celju nov tovarniški obrat, ki je bil namenjen izključno proizvodnji fosfatnih gnojil.²⁶²

2Gnojila so snovi, ki jih zaradi njihove vsebnosti rastlinskih hranil dodajamo zemlji ali rastlinam z namenom povečevanja rodovitnosti tal, izboljšanja rasti in/ali kakovosti izdelka, povečevanja pridelka itn. Osnovni cilj je vrniti zemlji to, kar se ji odvzame s poljedelsko pridelavo.²⁶³ Rastlinska hranila so kemijski elementi, ki se delijo na (primarna) makrohranila (dušik, fosfor in kalij), sekundarna hranila (kalcij, magnezij, natrij in žveplo) in mikrohranila (bor, kobalt, baker, železo, mangan, molibden in cink).²⁶⁴ Sama gnojila se delijo najprej glede na svoj izvor (organski ali mineralni), nato pa glede na svojo kemijsko sestavo (prisotnost makro- in mikrohranil).²⁶⁵

3V drugi polovici prve svetovne vojne (1916–1918) je bila v Rušah na Pohorju postavljena Tvornica za dušik, Ruše d. d. (leta 1930 preimenovana v AGA Ruše d. d.). Njen najpomembnejši produkt je bil apneni dušik oz. t. i. kalcijev karbid ali kalcijev cianamid (dušikovo in kalijevo gnojilo, ki ima hkrati tudi blage insekticidne, herbicidne, fungicidne in limacidne učinke).²⁶⁶ Apneni dušik velja za prvo mineralno in najstarejše umetno (dušikovo) gnojilo.²⁶⁷ Leta 1898 so Franz Rothe, Adolf Frank in Nicodem Caro prvič uspešno fiksirali atmosferski dušik na kalcijev karbid in proizvedli dušikovo gnojilo, imenovano kalcijev cianamid. ²⁶⁸ Za razliko od drugih mineralnih gnojil se mora apneni dušik v tleh najprej razgraditi, šele potem lahko postane vir dostopnega dušika za rastline.²⁶⁹ Njegovo razpadanje je postopno in gre čez več faz razgradnje, vsaka od njih pa daje novo kemijsko spojino: apneni dušik/kalcijev karbid → po stiku z vodo se razgradi v cianamid (deluje insekticidno, herbicidno, fungicidno in limacidno) → a) urea, b) amonij, c) dicianamid → nitrat.²⁷⁰

4Stranski produkt proizvodnje dušika oz. dušikovih gnojil so bili cianidni plini, ki so jih lahko uporabili tudi kot pesticid ali za usmrtitve (polovica smrtnih žrtev Tretjega rajha je bila zaradi tega stranskega produkta).²⁷¹ T. i. Frank-Caro postopek sintetične proizvodnje dušika je tik pred prvo svetovno vojno nadomestil energijsko učinkovitejši Haber-Bosch postopek.²⁷²

5Tovarna dušika Ruše je apneni dušik sprva skoraj v celoti izvažala na tuje trge, kjer je bilo veliko povpraševanja po tem gnojilu. Uspeh in povpraševanje po karbidu/cianamidu sta leta 1928 pripeljala tovarno do širitve proizvodnih kapacitet, s čimer so v tridesetih letih 20. stoletja postali največji proizvajalec cianamidnega gnojila v Evropi (na dan so lahko proizvedli 100 ton karbida).^{273 , 274} Gnojilo je bilo narejeno iz mešanice cianamida, listja in slame. Ob tem so v dvajsetih letih začeli tudi s poskusno proizvodnjo mešanih gnojil oz. superfosfata ali nitrofoskala in »strupov za žuželke«.²⁷⁵

6V medvojnem času je poleg že omenjenih podjetij delovalo še nekaj manjših obratov, ki so proizvajali različne vrste gnojil. V Mostah pri Ljubljani je obratovala Kemična tovarna Moste (po prvi svetovni vojni preimenovana v Kemična tovarna SHS). Ustanovljena in zgrajena je bila v letih 1906–1908 s strani Nemca dr. Georga Giulinija. Tovarna je leta 1910 začela z omejeno (postransko) proizvodnjo fosfatnega gnojila, imenovanega superfosfat.²⁷⁶ Ob Šmartinski cesti je delovala Tovarna kleja Ljubljana, ki je bila vzpostavljena v letih 1882–1883 in je do konca prve svetovne vojne postala največji proizvajalec kleja in lepila na celotnem Balkanu. Tovarna je večkrat pogorela (1883, 1886, v času prve svetovne vojne), vendar je bila vsakič znova tudi obnovljena – po letu 1918 je začela s postopnim povečevanjem in posodabljanjem proizvodnih zmožnosti ter širjenjem proizvodne palete. Med drugim je začela proizvajati organska gnojila, a iz razpoložljivih virov ni znano, v kakšnih količinah.²⁷⁷ Omenjenima podjetjema je treba priključiti še leta 1919 vzpostavljeno podjetje Družba Hrovat & Komp, ki je leta 1923 v Ljubljani postavila Tovarno kranjskega lanenega olja in firneža, Hrovat & Komp. Sprva se je osredotočila na proizvodnjo mazalnih olj, masti in pločevinaste sode, kasneje pa je svoj proizvodni program razširila na pridelavo in predelavo ricinusovega olja. Stranski produkt (organske odpadke ricinusove rastline) proizvodnje ricinusovega olja so predelali v t. i. ricinusove pogače za gnojenje.²⁷⁸

7Glavni odjemalec proizvedenih gnojil na slovenskem v drugi fazi je bila tujina. Pri nas se je kmečka uporaba rudninskih gnojil začela širiti po drugi svetovni vojni oz. desetletje po koncu druge svetovne vojne.²⁷⁹ Uvajanje porabe tovrstnih gnojil pa je bilo počasno in neenakomerno. Članek časnika Delo iz leta 1967 poroča o kmetu rekorderju (bivajočem v ptujski občini) po količini proizvedene koruze v tem letu pri nas, ki podaja tudi njegovo izjavo o tem, da nadpovprečna pridelava koruze njegovega kraja temelji na uporabi umetnih gnojil. Hkrati je »okrivil« neuporabo teh gnojil za nizek (oz. povprečni slovenski) pridelek koruze drugih kmetov.²⁸⁰ Do leta 1955 je bil povprečni hektarski donos pšenice 1,1 t/ha, koruze pa 1,6 t/ha. Do konca 20. stoletja je hektarski donos kot posledica uporabe umetnih gnojil narastel na približno 5 t/ha za pšenico in 8 t/ha za koruzo. ²⁸¹ Avtorji, kot so Rok Mihelič, Jurij Čop, Marijana Štampar in drugi, v svoji publikaciji navajajo:

8»Tam, kjer so načrtno gnojili in tudi drugače umno gospodarili, lahko trdimo, da so tla dandanes bolj rodovitna kot kadarkoli v preteklosti, ko še niso poznali mineralnih gnojil. Na splošno lahko trdimo, da je prav gnojenje (mineralno in organsko) največ prispevalo in še prispeva k splošnemu povečevanju pridelkov in tudi kvalitete hrane. Še vedno je gnojenje tisto, ki tudi najbolj vpliva na donosnost kmetijstva.«²⁸²

9Proizvodnja različnih vrst umetnih mešanih gnojil je v tovarni dušika v Rušah potekala vse do leta 1989.²⁸³

2.2 –cidi vseh vrst

1Poleg gnojil so za kmetijsko pridelavo prav tako pomembna različna sredstva za zaščito rastlin pred različnimi škodljivci in sredstva za uničevanje škodljivcev: insekticidi proti žuželkam oz. členonožcem, herbicidi proti plevelu, limacidi proti polžem, moluskocidi proti mehkužcem oz. nevretenčarjem, fungicidi proti glivam in plesni, rodentocidi ali raticidi proti glodavcem …²⁸⁴

2Prej omenjena modra galica ali t. i. bordojska mešanica je bila eno od sredstev, ki se je začelo uveljavljati proti koncu 19. stoletja.²⁸⁵ Do tridesetih let 20. stoletja v resnici ni bilo znanih in uporabljenih veliko pesticidov, številni, ki pa so se uporabljali, so bili izredno toksični in neselektivni pri tem, komu škodujejo.²⁸⁶ Eden izmed prvih znanih pesticidov na svetu je bilo žveplo v plinasti obliki, ki so ga poznali že v antični Grčiji in Rimu.²⁸⁷ V azijskem svetu so kasneje v času zgodnjega novega veka začeli npr. z uporabo mešanice kitovega olja in kisa, mešanic z arzenom (leta 1669 imamo prvo omembo uporabe arzenika, mešanega z medom, kot insekticida tudi v Evropi). V 17. stoletju so v Evropi začeli uporabljati nikotin in strihnin iz tobakovih listov, kasneje v 19. stoletju se je temu pridružila še uporaba rotenona južnoazijske derris eliptica rotenone (iz družine metuljnic) ter piretrina, pridobljenega iz dalmatinskega bolhača (iz družine krizantem).²⁸⁸ Ob tem so zagotovo poznali in uporabljali še množico drugih pesticidnih spojin, mešanic in pripravkov iz rastlin in drugih organskih snovi.

3Desetletje pred drugo svetovno vojno in samo obdobje vojne sta predstavljala prve resne korake k razvoju fitofarmacevtskih sredstev ali sintetičnih pesticidov, ki niso organskega ali neorganskega/mineralnega izvora.²⁸⁹ V tridesetih letih 20. stoletja je prišlo do odkrivanja pesticidne uporabne vrednosti določenih že prej sintetiziranih spojin in hkrati do odkrivanja popolnoma novih spojin – leta 1932 je bil razvit DNOC, leta 1934 triam, leta 1936 PCP, leta 1939 DDT itd.²⁹⁰

4Visoka učinkovitost organoklornega DDT-ja (prvič odkritega leta 1874) v boju proti komarjem oz. malariji je spodbudila njegovo široko uporabo. Paul Müller pa je za svoje odkritje, da se DDT lahko uporablja kot insekticid, leta 1948 prejel tudi Nobelovo nagrado za medicino.²⁹¹ Desetletja kasneje, ko so se začele razkrivati težke zdravstvene posledice uporabe te spojine, se ga je prijelo ime »eliksir smrti«.²⁹²

5Nemec Gerhard Schrader ali »oče organofosfornih insekticidov« je bil eden prvih, ki se je resno lotil preučevanja in sintetiziranja organofosfatov v okviru nemškega kemijskega podjetja I. G. Farbenindustrie.²⁹³ Zaradi nevrotoksičnosti organofosfatnih spojin so bile te sicer agrarne kemikalije v času vojnih razmer druge svetovne vojne izredno uporabne na bojnem polju – tako so nastali živčni plini, kot so tabun, soman in sarin. ^{294 , 295}

6Glede na kemijsko sestavo razvrščamo pesticide v naslednje večje skupine:²⁹⁶

1. anorganske spojine (npr. modra galica, žveplo, svinčev arzenit …),
2. organoklorne spojine (npr. DDT, TDE, lindan, aldrin, dieldrin, endrin, heptaklor, PCP …),²⁹⁷
3. organofosforne spojine (npr. paration, malation, sarin, tabun …),²⁹⁸
4. karbamate (npr. fizostigmin, metomil, karbaril, klorprofam …),²⁹⁹
5. triazini (npr. atrazin, metribuzin, prometon, simazin, prometrin …),³⁰⁰
6. piretroide (npr. piretrin, aletrin, dimetrin, permetrin …).³⁰¹

7Anorganske pesticide je na Slovenskem proizvajala le peščica podjetij – nekatera izmed njih, kot npr. podjetje Jožef Ignac Fribert in tovarno v Hrastniku, sem že omenila. Poleg teh je pri nas delovala Tvornica kemično-tehničnih izdelkov Unio družbe z o. z. v Mariboru, ustanovljena leta 1922. Sprva je bil njen proizvodni program omejen na muholovce in zaščitne kreme za čevlje, usnje ter parket, v kasnejših letih pa so ga razširili še na proizvodnjo sredstev proti mrčesu in strupov proti podganam.³⁰²

8Med pomembnejšimi slovenskimi proizvajalci pesticidnih izdelkov je bilo podjetje Pinus Rače. Ustanovljeno je bilo leta 1863 z združenimi močmi domačina Engelberga Jägra in Dunajčana J. Einzbergerja. Proizvajala sta špirit (tj. etanol) in droži (tj. nadomestek za kvas). ³⁰³ Čeprav je podjetje v začetku 20. stoletja dobilo novega lastnika, je bil proizvodni program ohranjen vse do medvojnega obdobja, ko je prišlo po ponovni menjavi lastništva tudi do menjave proizvodnega programa – tovarna se je sredi tridesetih let 20. stoletja preusmerila v pridelavo smolne in industrijske masti iz smole okoliških borovih dreves, lepilo za papir, emulzije za izolacijo in asflatiranje itn.³⁰⁴ Zaradi nedostopnosti borove smole v okolici je tovarna po drugi svetovni vojni še enkrat reformirala svojo proizvodnjo in v začetku petdesetih let začela s proizvajanjem sredstev za zaščito rastlin na podlagi organoklornih spojin (DDT in lindan).^{305 , 306} Kasneje je podjetje navezalo uspešne poslovne stike s tujimi podjetji, kot so Bayer, Ciba in Sandoz, ter na podlagi njihovih licenc usmerilo svojo proizvodnjo v nove fungicidne, insekticidne in herbicidne izdelke. V sedemdesetih letih so razvili svoj postopek proizvodnje glifosatne kisline, ki je služila kot osnovna kemikalija herbicidov.³⁰⁷ Leta 1983 je podjetje začelo z lastno proizvodnjo temeljnih pesticidnih kemikalij, ki jih je do tedaj morala uvažati iz tujine. Leto za tem je Pinus Rače postalo eden najpomembnejših proizvajalcev insekticidov v celotni državi – bili so edino tuje podjetje, ki je lahko prodajalo svoje izdelke pod zaščitnim znakom podjetja Bayer.³⁰⁸ Pinus je bilo kemijsko podjetje, ki je povzročilo ekološko katastrofo na Dravskem polju, odkrito v osemdesetih letih 20. stoletja (več o tem v poglavju 3).

9Osemdeseta leta 20. stoletja so bila obdobje, ko je slovenska kemijska industrija dosegla svoj največji obseg oz. 10-% delež vse slovenske industrijske proizvodnje (v jugoslovanskem merilu je v tem času dosegla 20-% delež jugoslovanske industrijske proizvodnje). Slovensko kemijsko industrijo je sestavljalo okoli sedemdeset podjetij, ki so skupaj zaposlovala 25.000 delavcev. To je bil vrh slovenske kemične industrije.³⁰⁹ V okvirih druge Jugoslavije se je vzpostavila tretja faza razvoja kemijske industrije, za katero sta bila značilna začetek proizvodnje (in rabe) umetnih gnojil in sintetičnih, tj. organskih pesticidov ter državno lastništvo.

2.3 Desetletje proizvodnje

1Obdobje med letoma 1975 in 1985 ni bilo pomembno samo z vidika domačih in globalnih družbeno-političnih sprememb, ampak tudi gospodarskih. Kemijska industrija je v tem obdobju doživela svoj razcvet. Iz statističnega gradiva o organizaciji industrije in njenih proizvodih je razvidno, da je število kemijskih proizvajalcev v tem obdobju nenehno naraščalo (podatki so zbrani v tabeli 1). Leta 1975 se je s kemijsko proizvodnjo ukvarjalo 75 podjetij, leta 1986 pa že 135 ali za 80 % več kot desetletje pred tem. Po številu kemičnih organizacij je panoga dosegla največji obseg leta 1982, ko se je kar 158 slovenskih podjetij ukvarjalo s kemično proizvodnjo.

2Čeprav so podjetja večino (torej najmanj 75 %) proizvedenega prodala na domačem trgu, lahko opazimo, da je bil delež podjetij, ki so izvažala (ne glede na izvozni delež), relativno visok v vseh obravnavanih letih. Leta 1975 je 74,6 % podjetij izvažalo v tujino, temu je sledil padec za skoraj 10 % v letu 1979 (64,8 %) in ponoven postopen vzpon na 74,8 % do leta 1986. Padec v izvozu bi lahko pripisali drugi naftni krizi, ki je zajela svet leta 1979, oz. upadu povpraševanja v tujini (glej tabelo 1).

3Kemijski sektor se deli na proizvodnjo bazičnih kemičnih izdelkov (proizvodnja kemikalij, kemikalij za kmetijstvo ter vlaken in (plastičnih) mas) in predelavo kemičnih izdelkov (proizvodnja zdravil, mil in kozmetike, barv in lakov, drugih kemičnih izdelkov in predelovanje plastičnih mas). Statistično gradivo je v letu 1975 postavilo proizvodnjo farmacevtskih izdelkov ob bok predelovalnemu kemičnemu podsektorju, kasneje (najkasneje leta 1979) pa ga je vključilo vanj.

4Delež podjetij (glede na celotno slovensko kemično industrijo), ki so proizvajala t. i. bazične izdelke, je bil najvišji leta 1975, ko je predstavljal eno tretjino celotne panoge. Temu je v naslednjih štirih letih sledil upad deleža te panoge za 10 % (na 23,4 %), kjer je bolj ali manj ostal v naslednji letih. Število podjetij predelovalnega podsektorja je doživelo obratno situacijo – leta 1975 je ta po številu podjetij predstavljal dve tretjini (66,6 %) celotne industrije, štiri leta kasneje pa se je delež dvignil na malo več kot tri četrtine (76,6 %), kjer je tudi ostal v naslednjih letih. Če je kemična industrijska panoga kot celota doživela upad v številu proizvajalcev, ki so izvažali konec osemdesetih let, pa je bazični podsektor to število v istem obdobju povečal (glej tabelo 1).

5Z vidika vprašanja, kolikšen delež slovenskih kemijskih proizvajalcev je prodajal svoje produkte na tujem trgu, pridemo do sledečih ugotovitev: leta 1975 sta dobri dve tretjini (oz. 56 podjetij) vsaj del produktov izvažali. V naslednjih štirih letih je sledil dvig izvoznega deleža za več kot 12 % (na 76,6 %). Začetek osemdesetih let je prinesel manjši upad in relativno stabilizacijo, saj se je delež ustalil nekje med 73 % in 74,8 % (glej tabelo 1).

6Podrobnejša primerjava izvozne dejavnosti predelovalnega in bazičnega podsektorja nas pripelje do naslednjih zaključkov: leta 1975 je bazični sektor izvozil za dobro petino (22,1 %) svojih produktov, predelovalni sektor pa zgolj slabih 8 %. Štiri leta kasneje je prvi doživel upad za približno 6 %, drugi pa rast za približno 2 %. Novo desetletje je vodilo v stabilizacijo izvoza za bazična podjetja (na okoli 18 %), medtem ko so predelovalna podjetja sprva povečala izvoz za dobrih 7 % in nato še za 2 %. Do leta 1986 je prišlo do nekakšne »uskladitve« izvoznega deleža obeh podsektorjev na 18–19 % oz. slabo petino vsega proizvedenega (glej tabelo 1).

7V letih 1979–1986 sta na slovenskem obstajali dve proizvodnji kemikalij za kmetijstvo. Pri tem lahko zagotovo postavimo trditev, da je proizvodnja agrarnih kemikalij znotraj celotne industrije predstavljala le majhen delež, ki se v tem obdobju nikoli ni dvignil nad 1,6 %. V tej skupini opazimo tudi, da sta podjetji večino oz. skoraj vse proizvedeno prodali na domačem trgu. Leta 1979 je edino izvozno podjetje izvozilo zgolj za 0,51 % svojih produktov. V osemdesetih letih sta podjetji povečevali svoj izvozni delež, delež prodanega v tujino pa je dosegel svoj vrh pri 4 %. Kljub povečevanju izvoza sta podjetji v obravnavanem desetletju več kot 95 % svojih produktov prodali doma (glej tabelo 1).

8Isto statistično gradivo nam daje vpogled tudi v to, katere proizvode so podjetja proizvajala, količino proizvedenih izdelkov in koliko od proizvedenega so prodali v letih 1975, 1979, 1982 in 1986. Glede na vse razpoložljive podatke o pesticidih in umetnih gnojilih so v tabeli 2 predstavljeni podatki, ki se navezujejo na proizvodnjo vseh kemijskih spojin, omenjenih v prvem poglavju.

9Proizvodnja kalcijevega karbida oz. apnenega dušika se je ohranila tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih. Njegov edini proizvajalec na slovenskih tleh je ostala Tovarna dušika Ruše (glej tabelo 3). Količina proizvedenega apnenega dušika se je v letih 1975–1979 podvojila. Do leta 1982 je sledil še manjši porast, potem pa je v letih 1982 in 1986 prišlo do upada v proizvodnji za približno 13 %.³¹² Obravnavano desetletje je pomenilo podvojitev proizvodnje te spojine. Zanimanje zbuja podatek, da so leta 1975 uspeli prodati zgolj slabo polovico (47,7 %) proizvedenega, medtem ko so v kasnejših letih uspešno prodali 87–89 % ustvarjenega (glej tabelo 2).

10O proizvodnji modre galice imamo na razpolago podatke le do konca sedemdesetih let. Njen edini proizvajalec je bila Cinkarna, metalurško-kemična industrija, kemični obrati Celje (glej tabelo 3). V obdobju druge polovice sedemdesetih let je prišlo do manjšega povečevanja obsega proizvodnje, vse so skoraj v celoti tudi prodali (glej tabelo 2). Ali se je celjsko podjetje ukvarjalo s proizvodnjo drugih zaščitnih sredstev za rastline na podlagi bakra, ni možno ugotoviti zagotovo. V desetletju med letoma 1975 in 1986 se je z njihovo proizvodnjo ukvarjal le en proizvajalec. Desetletna primerjava podatkov kaže, da se je količina proizvedenega kljub manjšemu vmesnemu upadu konec sedemdesetih let povečala za 14 %. Z izjemo leta 1982, ko so prodali več, kot so proizvedli (103,6 %), se je v ostalih letih delež prodanega od proizvedenega gibal med 87 % in 93 % (glej tabelo 2). Višek iz leta 1982 bi bilo možno pripisati nakopičenim neprodanim zalogam iz prejšnjih let.

11Slovenska kemijska podjetja so ob tem proizvajala sredstva za zaščito rastlin tudi na podlagi drugih kemijskih spojin in snovi. Podatki za leto 1975 omenjajo živo srebro, fenoksi kislino, triazin, fosforni esetri, klor. ogljikovodik in karbamat. To, da so slovenska kemična podjetja proizvajala pesticide, kot so triazini in karbamati, kaže na vključenost le-teh v sodobne mednarodne razvojne tokove. Kljub temu je bil obseg proizvodnje teh dveh produktov relativno omejen in leta 1975 skupno ni presegal 100 oz. 131 ton (glej tabelo 2). Proizvodnjo raznih sredstev za zaščito rastlin so izvajala tri podjetja – Cinkarna v Celju, LEK v Ljubljani in Pinus v Račah pri Mariboru (glej tabelo 3).

12Čeprav natančni seznami podjetij in njihovih proizvodov izginejo iz statističnega gradiva po letu 1975, bi bilo smiselno predvidevati, da so omenjena tri podjetja nadaljevala s proizvodnjo pesticidov tudi v kasnejših letih. Zagotovo lahko to trdimo vsaj za celjsko Cinkarno in ruški Pinus. Proizvodnja insekticidov, s katero sta se leta 1979 ukvarjali dve podjetji, sedem let kasneje pa le še eno, je v osemdesetih letih upadala. Omejevanje proizvodnje bi lahko bilo znak upadanja povpraševanja in/ali večjega uvoza, ki je bil cenovno ugodnejši za slovenske potrošnike – delež prodanega od proizvedenega leta 1979 je bil 82,3 %, do leta 1986 pa je narastel na 99,7 % (glej tabelo 2).

13S proizvodnjo fungicidov se je med letoma 1975 in 1986 ukvarjalo zgolj eno podjetje. Konec sedemdesetih let je obseg proizvodnje narastel najprej za 21,4%, nato v začetku osemdesetih še za dodatnih 30 %. Temu je sledil hud upad v letih 1982–1986, ko je količina proizvedenega dosegala zgolj dobro polovico (56,3 %) količine, proizvedene leta 1975. Delež prodanega od proizvedenega je v sedemdesetih letih strmo narastel s 75 % leta 1975 na 125,9 % leta 1979. V osemdesetih letih je nato sledil upad prodaje, najprej na 86,7 % leta 1982, nato na 72,4 % leta 1986 (glej tabelo 2).³¹³ Kljub vse manjši proizvodnji se zdi, da so potrošniki še naprej kupovali fungicide.

14Bolj drastična zgodba se je odvila v proizvodnji herbicidov, ki je leta 1986 dosegla zgolj dobrih 5 % količine proizvedenega v letu 1979. Največji upad obsega proizvedenega (za 51,8 %) se je zgodil med letoma 1982 in 1986 (glej tabelo 2).

15Kemijska podjetja so proizvajala tudi spojine, ki so v gradivu označene zgolj kot »druga sredstva za zaščito/varstvo rastlin«. V drugi polovici sedemdesetih let opazimo upad števila proizvajalcev na eni strani in porast količine proizvedenega za skoraj 250 % na drugi strani. V naslednjem triletju (1979–1982) sta se z njihovo proizvodnjo začeli ukvarjati še dve dodatni podjetji, količina skupne proizvodnje pa je doživela eksplozijo in se povečala za dodatnih 1.235,7 %. Leta 1986 je proizvodnjo izvajalo le še eno podjetje – glede na to, da je količina proizvedenega v osemdesetih let ostala praktično na enakem nivoju, bi bilo možno sklepati, da je prišlo do nekakšne združitve proizvodnih kapacitet treh podjetij v eno gospodarsko organizacijo (glej tabelo 2).

16Zaradi pomanjkanja podatkov o proizvedenih količinah limacidov in raticidov lahko naredimo le omejene zaključke – proizvodnjo obeh vrst spojin je izvajalo le eno podjetje, ki je povečevalo količino proizvodnje do leta 1979 oz. 1982. Povečevanju proizvodnje je sledila tudi prodaja (glej tabelo 2).

17S proizvodnjo mešanih gnojil se je leta 1975 (kot je razvidno iz tabele 3) ukvarjala Tovarna dušika Ruše. Do leta 1979 se je na območju Slovenije pojavil še en dodaten proizvajalec, katerega ime ni razvidno iz obravnavanega gradiva – možno bi bilo, da gre za isto neznano podjetje, ki se je ukvarjalo s tem že leta 1971. Podjetje se je ukvarjalo s proizvodnjo tako mešanih kot kompleksnih gnojil (glej tabeli 3 in 4). Podatki o proizvodnji umetnih gnojil so od leta 1979 dalje deljeni na kompleksna gnojila in mešana gnojila, pri čemer ni jasno, v čem točno se ti dve podkategoriji razlikujeta, saj obe oznaki predstavljata različne oblike N-P-K oz. mešanih gnojil. Ob tem velja opozoriti, da podatkov o proizvodnji enostavnih (tj. dušikovih, fosfornih in kalijevih) gnojil ni (glej tabelo 4).

18Združitev podatkov o količini proizvedenih kompleksnih in mešanih gnojil nam kaže sledeče: leta 1975 je tovarna v Rušah proizvedla 43.759 ton mešanih gnojil. Štiri leta kasneje, ko sta na tem področju delovala dva proizvajalca, se je skupna količina proizvodnje dvignila za 80 % (na 78.837 ton). Do leta 1982 je obseg proizvodnje narastel še za dodatnih 40 % (na 95.621 ton) glede na leto 1975. Nato je sledila stabilizacija proizvodnje, saj se je njen obseg do leta 1986 povečal za manj kot en procent (na 96.258 ton) (glej zabelo 4). Kot kaže, je proizvajanje umetnih gnojil doživelo nekakšen boom v drugi polovici sedemdesetih let. Osemdeseta leta so sprva še nadaljevala s povečevanjem proizvodnje, vendar v veliko manjšem obsegu kot v sedemdesetih letih, čemur je sledila stabilizacija.

19Skupna prodaja gnoji je v obravnavanem desetletju nihala, a nikoli ni padla pod 92 %. Leta 1975 je bilo prodanega 96,6 % vsega proizvedenega. Konec sedemdesetih let je bilo prodanega za 1,5 % več, kot je bilo proizvedeno, pri čemer večji delež tega procenta pripada prodaji kompleksnih gnojil. Leta 1982 je bilo prodanega najmanj oz. 92,8 % proizvedenega. V začetku druge polovice osemdesetih let je ponovno prišlo do večje prodaje kot proizvodnje, saj se je prodalo za 1,3 % več, kot je bilo proizvedeno v tem letu (glej tabelo 4). Podobno kot pri modri galici bi bilo možno pripisati nihanja med leti v prodaji zalogam in povpraševanju potrošnikov.

2.4 Desetletje porabe

1Proizvodnja in prodaja predstavljata prvi dve fazi procesa proizvodnje nekega izdelka. Fazi proizvodnje in trgovanja sledi faza uporabe ali potrošnje. Ob tem se porajajo vprašanja: kdo so bili potrošniki, ali je bilo vse kupljeno tudi porabljeno, ali so se ti proizvodi uporabljali na primeren način?

2Čeprav je velik del gnojil in insekticidov odpadel na kmete, so po njih posegale tudi npr. občinske uprave, ki skrbijo za urejenost urbanih površin, in vsi tisti, ki imajo vrt ali rože v okviru svojega bivališča. Tovrstni »civilni« potrošniki so celo bolj problematični od kmetovalcev, saj je njihova poraba fitofarmacevtskih sredstev in umetnih gnojil prekomerna glede na površino zemlje, ki je v njihovi pristojnosti.³¹⁷ V tabeli 6 so na podlagi letnih pregledov kmetijstva predstavljene količine porabljenih umetnih gnojil in pesticidov za posamezna leta v obdobju med letoma 1976 in 1988.

3V obravnavanem gradivu so pesticidi razdeljeni na tri podkategorije: fungicidi, herbicidi in insekticidi. Najvišjo začetno porabo (tj. leta 1976) je zaznati pri fungicidih. Do konca sedemdesetih let je njihova poraba narastla za skoraj 40 % (na 450 ton). Osemdeseta leta so v prvi polovici pomenila upad v porabi, v drugi polovici pa nekakšno stabilizacijo. Največji upad porabe (za 16,9 %) se je odvil med koncem sedemdesetih in začetkom osemdesetih let. Med letoma 1982 in 1985 je prišlo do nadaljnjega upada še za 5,5 % glede na leto 1979 (glej tabelo 6). Upadanju porabe v osemdesetih letih je sledilo zmanjševanje proizvodnje (glej poglavje 1.3).

4Poraba herbicidov in insekticidov je bila najvišja leta 1988. Obe vrsti izdelkov sta doživeli porast v porabi med letoma 1976 in 1988, najvišji preskok se je zgodil med letoma 1982 in 1985.³¹⁸ Poraba herbicidov se je v sedemdesetih povečala za 65,2 %, med letoma 1982 in 1985, ko se je zgodil največji preskok v porabi, pa še za dodatnih 88,7 %. Temu je do leta 1988 sledil še dodaten 19,1-% porast, s čimer je poraba v obravnavanem obdobju dosegla svoj vrh – poraba leta 1988 je predstavljala 173-% povečanje glede na porabo leta 1976 (glej tabelo 6).

5Insekticidi so doživeli malo manj drastičen porast v porabi, vendar kljub temu niso zaostajali. Glede na količino porabljenega v letu 1976 se je do leta 1982 odvijal omejen porast porabe sprva za 20 % do konca sedemdesetih let in nato še za dodatnih 7 % v začetku osemdesetih. Nato je v naslednjih treh letih prišlo do velikega porasta v porabi za nadaljnjega 62,1 %. Leta 1988, ko je poraba insekticidov dosegla svoj vrh, je ta pomenila 108,1-% povečanje porabe glede na leto 1976 (glej tabelo 6).

6Poraba umetnih gnojil se je v obravnavanih dvanajstih letih povečevala iz leto v leto. Največji preskok v porabi se je zgodil v prvih treh letih oz. drugi polovici sedemdesetih let, ko je poraba narastla za 22,8 %. V osemdesetih letih je sledila upočasnitev rasti porabe – med letoma 1979 in 1982 je poraba narastla še za dodatnega 11,8 %, med letoma 1982 in 1985 pa za dodatnega 9,9 %. V zadnjem triletju je poraba narastla še za dodatnega 7,1 %. Primerjava porabe med letoma 1976 in 1988 kaže na porast porabe za 51,6 % (glej tabelo 6).

3.1 Primer ekološke katastrofe na Dravskem polju

1Dravsko polje se razteza od Maribora in Slovenskih goric do Ptuja in Haloz ter predstavlja pomembno območje gospodarske aktivnosti v tem delu Slovenije. Agrarna pridelava in industrijska proizvodnja predstavljata, kot bomo videli kasneje, glavni vir okoljske degradacije tega približno 260 km² velikega območja, skozi katerega teče reka Drava.³²³

2Leta 1981 sta geološki zavod in Zavod za zdravstveno varstvo v Mariboru začela s prvimi hidrološkimi analizami zajetih vzorcev podtalnice s tega območja. Na Dravskem polju je bilo zajetih in analiziranih 19 vzorcev iz podtalnice in 6 iz lokalnih potokov, ki so pokazali, da je v večjem delu odvzetih vzorcev zaznana prisotnost nitratov, v nekaterih primerih tudi prekoračitev dovoljene meje. Prisotnost nitratov je v največji meri povezana s kmetijsko pridelavo oz. uporabo umetnih gnojil za te namene. V mnogih vzorcih so bili prisotni tudi cianidi, katerih prisotnost je povezana predvsem z »divjimi« odlagališči galvanskih odpadkov in manjšimi obrtnimi delavnicami na tem območju. Vzorci, zajeti na jugozahodnem območju Dravskega polja (Framski potok, potok Prednica …), so pokazali prisotnost pesticidov, ki so jih povezali s slabim prečiščevanjem odpadnih voda bližnje tovarne Pinus. Zaključne ugotovitve raziskave so navajale prisotnost nevarnih snovi v vodi oz. sledove onesnaženja vode, ki se nevarno približujejo zgornji dovoljeni meji. Podtalnica na tem območju je bila v začetku osemdesetih let v večji meri še vedno primerna za pitno vodo.³²⁴ Podano je bilo resno opozorilo, da bo takšen nadaljnji gospodarski razvoj Dravskega polja vodil v situacijo, ko bo podtalnica v velikem delu območja postala neprimerna za uživanje.³²⁵

3Julija leta 1989 je bila po nenavadno veliki količini padavin na južnem delu Dravskega polja (na Ptuju in med vasjo Apače in Draženci) zaznana huda prekoračitev dovoljene zgornje meje organoklornih pesticidov v pitni vodi.³²⁶ Sledila je takojšnja prepoved uporabe vode za približno 60.000–100.000 domačinov in vzpostavitev oskrbe s pitno vodo s cisternami.³²⁷ Eden izmed odgovorov države na nastalo situacijo je bil dvig dovoljene zgornje meje prisotnosti pesticidov z 0,1 na 2,0 mikrograma/liter konec leta 1989.³²⁸ Pri tem je zanimivo, da je bila mejna vrednost v socialistični Jugoslaviji, ki je šele doživljala razvoj okoljske ozaveščenosti v tem času, enaka mejni vrednosti teh snovi, vzpostavljeni leta 2003 na območju držav članic Evropske unije, ki že od začetka sedemdesetih let dalje aktivno odpira in naslavlja vprašanja odnosa med človeškim delovanjem in okoljem.³²⁹

4Čeprav ima območje več »virov onesnaževanja« oziroma t. i. gramoznih jam, v katerih so zakopani nevarni odpadki, je bila avgusta 1989 kot epicenter te dotične katastrofe identificirana Kozoderčeva jama.³³⁰ Gramozna jama je v Geografskem terminološkem slovarju definirana kot (večja) površinsko izkopana jama na prodnatem zemljišču.³³¹ Njihov obstoj sam po sebi načeloma ni nevaren za okolje, nevarnost se pojavi ob njihovi neprimerni rabi, tj. če so uporabljene kot odlagališča nevarnih odpadkov. Na obravnavanem območju je bilo v teh letih odkritih in evidentiranih 17 nevarnih gramoznih jam (Križna jama, jama pri Brunšviku, Mešljeva jama, Kozoderčeva jama …).³³² Kozoderčeva jama naj bi po analizah vsebovala za 50.000 ton kontaminirane zemlje, ki ni primerna niti za posebna odlagališča za nevarne odpadke, ampak bi jo bilo treba prepeljati v posebno sežigalnico za prst – najbližja primerna leži v Nemčiji.³³³ Kot povzročitelj kontaminacije Kozoderčeve jame s pesticidi je bilo evidentirano podjetje Pinus.^{334 , 335}

5Nastala situacija je bila medijsko zaznana (o tem so pisali lokalni in nacionalni časniki), vendar je tudi relativno hitro izginila iz javne zavesti, ne glede na to, da je dogodek pridobil pozornost javnosti in sprožil resnejše odpiranje javnega diskurza na temo vprašanja javnega zdravja, uporabe fitofarmacevtskih sredstev in umetnih gnojil, kot tudi vprašanje odgovornosti državnih institucij pri varovanju narave in javnega zdravja ter podjetij pri svojem obratovanju. Onesnaženje vodnjaka s pesticidi v vasi Brunšvik na Dravskem polju je bilo znano že od začetka osemdesetih let dalje. Leta 1988 naj bi vsebnost organoklornega herbicida alaklora v vzorcu presegala jugoslovansko zgornjo mejo za stokrat, zahodno evropsko pa za deset tisočkrat.³³⁶ Še več: januarja leta 1989 (torej približno pol leta pred katastrofo) najdemo v časniku Delo članek z naslovom »Kozoderčeva jama pri Račah onesnažuje Dravsko polje«. Avtor Jože Jerman je v njem na kratko izpostavil dve pomembni informaciji, in sicer, da je Zavod za zdravstveno varstvo Maribor po naročilu tovarne Pinus sestavil strokovno skupino, ki je izpostavila Kozoderčevo jamo kot enega pomembnejših virov onesnaženja, in kot drugo, da gre za stare grehe podjetja Pinus, ki so bili zagrešeni še v času, ko »ekološka zavest še ni bila niti v povojih«.³³⁷ Pri tem avtor opozori na odgovornost podjetja za njegovo preteklo in sodobno poslovanje. Čeprav je Pinus do konca osemdesetih let moderniziral svojo proizvodnjo in začel s primernim odstranjevanjem nevarnih snovi, to še ne pomeni, da bodo stari grehi izginili.³³⁸

6Približno dve leti kasneje (november 1991) je v Delu izšel članek Vasje Venturini z naslovom »Kozoderčeva jama še grozi s katastrofo«, iz katerega izvemo, da Kozoderčeva jama še (vedno) ni bila sanirana. Pri tem izpostavi kot ključna razloga pomanjkanje finančnih sredstev, ki bi bila potrebna za sanacijo, in čakanje, da bo nastalo situacijo rešila (oz. financirala) na novo nastajajoča samostojna Republika Slovenija.³³⁹ Kozoderčeva jama do leta 2020 še (vedno) ni bila sanirana in ostaja potencialna nevarnost v prihodnje za kakovost življenja lokalnega prebivalstva.³⁴⁰