1 UVOD

1Petek, 25. april 1986, je izgledal kot povsem normalen dan za prebivalce Pripjata. Pripravljali so se na vikend, saj so bile sobote dan za poroke. Bil je lep in sončen dan. V elektrarni so izgledale stvari podobno. Tam so se delavci pripravljali na izklop četrtega reaktorja, da bi naredili protokolarne preglede. Nihče ni dvomil, da bo vse potekalo brez težav, saj je šlo za najmlajši in, po besedah delavca, najbolj varen reaktor. Izklopili so ga v četrtek, 24. aprila, ob 23.10, z enourno zamudo. Ponoven vklop so načrtovali v petek ob enih popoldan.³⁴¹

2Zgodba se žal ne nadaljuje v tako veselem tonu. To, kar se je zgodilo v naslednjih dneh, se danes opisuje z metaforami, kot so »največja tehnogena katastrofa v zgodovini«, »prizorišče soočanja s posledicami«, »najhujša jedrska nesreča v zgodovini človeštva«.³⁴² Danes, več kot trideset let po tem, je ljudem ta nesreča sinonim za čase, ko niso smeli jesti zelenjave in piti mleka. Starejši se še vedno spomnijo strahu in nevednosti, ki sta jih zadela aprila in maja tistega leta, mlajšim generacijam pa je bolj znana Netflixova nadaljevanka kot sam dogodek.

3Černobilska nesreča je spremenila naš odnos do jedrske energije. V nas je vzbudila strah, ki ga opažamo še danes pri starejših ljudeh. Opomnila nas je na nevarnost »igranja« s tem, česar ne moremo ustaviti. Nesreča je zavrla nadaljnji razvoj jedrskih elektrarn oziroma proizvajanje nuklearne električne energije.

4Zaradi nesreče je ozemlje Pripjata postalo duh preteklosti. Naseljuje ga še nekaj prebivalcev, ki so zdaj v poznih letih in so se vrnili tja, ker niso mogli kam drugam.

5Ampak naredimo nekaj korakov v preteklost. Vrnimo se torej v leto 1986, ko se je zgodila nesreča, v mesec maj, ko je bila to glavna tema vseh svetovnih časopisov. Kako je Slovenija gledala na vse to, kar se je dogajalo tisoč kilometrov stran od nje? Ali se je sploh ukvarjala s tem, v kolikšni meri in na kakšen način?

6O tem nam bodo največ povedali časopisi. Avtorji člankov so se morali truditi pisati o tem, kar je zanimalo bralce. Ali so jih zanimale posledice, vpliv na Slovenijo? So jih zanimali ukrepi drugod ali jim je bila prioriteta ekonomska perspektiva nesreče (kako bosta izvoz in uvoz vplivala na njihova podjetja)? O čem je javnost želela biti obveščena?

7Začnimo najprej z zgodbo o nesreči.

2 ČERNOBIL: ZAČETEK IN ZATON

1Zgodba Černobila se je začela v šestdesetih letih 20. stoletja, v sedemdesetih letih pa se je začela gradnja prvega reaktorja. Z manjšo dvoletno zamudo je prvi reaktor začel delovati decembra leta 1977. Drugi reaktor je začel delovati točno eno leto po prvem, tretji pa decembra leta 1981. Decembra 1983 je začel delovati reaktor, ki bo spremenil zgodovino nuklearne energije. Ni naključje, da so bili vse reaktorji dokončani v decembru. Potreba, da se delo čim hitreje dokonča, je premagala potrebo po varnosti.

2Pripjat, mesto, le 3,5 km oddaljeno od elektrarne, je raslo skupaj z njo. Leta 1986 je imelo populacijo približno 50.000 ljudi. Mesto je bilo zelo mlado, povprečna starost prebivalcev je bila 26 let.³⁴³

3Bil je čas za rutinsko preverjanje dela četrtega reaktorja. V ta namen so ga izklopili 24. aprila ob 23.10. Nedolgo po polnoči so opazili, da je energija naglo padla, kar so rešili tako, da so jo zvišali nazaj in nadaljevali s testom. Testom, ki je trajal le 36 sekund, preden se je začela katastrofa. A ura 1:23:40 bo ostala znana kot čas, ko se je začelo novo obdobje v vasi Černobil. Energija je hitro narastla na desetkrat večjo od dovoljene. Po štirih sekundah se je zgodila eksplozija.

4V glavnih prostorih so bili vsi v šoku, nikomur ni padlo na pamet, da je eksplozija prišla od reaktorja – mislili so, da je težava nekje drugje, da gre celo morda za naravno nesrečo.³⁴⁵ Reševalci so videli eksplozijo in takoj pohiteli gasit požar. Ko so videli razsežnost nesreče, so poklicali vse reševalce kijevske regije. Brez kakršnekoli opreme, obkroženi z radiacijo. V manj kot pol ure jim je postalo slabo; vsi so se hitro zavedeli, da vzrok za to ni smog. Ogenj ni bil umirjen vse do sedmih zjutraj.³⁴⁶ Partijski komite Pripjata se je sestal ob enajstih dopoldan. Sklepali so le, da ni časa za paniko in da ne bodo storili ničesar, dokler ne dobijo navodil od komiteja. Med tem se je že več kot 130 oseb znašlo v bolnici. Gorbačov je bil o situaciji obveščen že ob dveh ponoči.³⁴⁷ Na sestankih, na katere je prihajalo vse več ljudi iz partije (večinoma ne tisti na najpomembnejših položajih), so razpravljali o evakuaciji. Najprej ji niso bili naklonjeni, da ne bi izbruhnila panika. Zanjo so se odločili šele 26. aprila okrog desetih zvečer. Ta se je začela 36 ur po nesreči, 27. aprila.³⁴⁸ A preden je več kot tisoč avtobusov odšlo iz Pripjata, je življenje ljudi izgledalo popolnoma normalno – šola, pisarne in parki so bili polni, kot da se prav nič ni dogajalo. Evakuacija naj bi bila »začasna«, trajala naj bi le tri dni. In naenkrat je več kot 40.000 ljudi začelo širiti visoke količine radiacije po Kijevu in drugod. Organizacije pri umirjanju situacije na četrtem reaktorju sploh ni bilo do 29. aprila. Do 1. maja je bilo vrženih več kot 5 ton peska na reaktor. Radiacija se je nekoliko zmanjšala do 2. maja.³⁴⁹

5Sovjetska zveza se je odločila, da ne bo takoj spregovorila o katastrofi. O njej ne bi spregovorila, če ne bi tega naredili Švedi 28. aprila, ko so opazili zvišano raven radiacije na Švedskem. Po nekaj urah so bili Sovjeti primorani nekaj reči, pri čemer so povedali samo to, da je prišlo do napake in da je vse pod kontrolo. 30. aprila so prvič pisali o tem v novicah – temi so posvetili krajši odstavek na šesti strani. Praznovali so tudi 1. maj, in sicer v omejenem obsegu. V novicah se je pisalo o paradi in tem, kako Zahod brez razloga širi paniko.³⁵¹ Vse manj novic, vse več sestankov in hospitaliziranih. Šele 6. maja so na televiziji spregovorili o posledicah radiacije na ljudi. Sledila je še mobilizacija 600.000 tako imenovanih »likvidatorjev«, ljudi, ki naj bi počistili vse posledice eksplozije, v letih 1986–1989.³⁵² Ti ljudje so bili večinoma mladi, ki so komaj končali srednjo šolo. Najstarejši med njimi so bili stari 33 let.³⁵³

6In končno, 14. maja se je na javnost obrnil Gorbačov: prvič in zadnjič. Od 15. maja naprej je obstajal le še en načrt za reaktor 4: njegov pokop. Junija so potrdili načrt o tako imenovanem sarkofagu, ki bi zakril cel četrti reaktor. Od 7. do 29. julija 1987 so potekali sodni procesi proti šestim osebam, ki naj bi bile odgovorne za nesrečo.³⁵⁵ V Ukrajini je več kot 50.000 ljudi, ki imajo status invalida zaradi Černobila in ki nujno potrebujejo socialno pomoč. Černobil je nehal delovati leta 1993, dve leti pred načrtovanim vzmetenjem.³⁵⁶ Število žrtev, umrlih zaradi Černobila, je še vedno neznanka. Uradno je priznano 31 žrtev, čeprav govori Greenpeace o več kot 90.000 umrlih. Število otrok, obolelih z rakom, se je zvišalo za 90 %. Zaradi radiacije območje okoli Černobila ne bo primerno za življenje še vsaj 20.000 let.³⁵⁷ Leta 1988 so se začeli organizirati protesti v zvezi s černobilsko katastrofo. Leto zatem je kraj nesreče obiskal Gorbačov, prvič po nesreči.³⁵⁸

7Marjan Jerman, novinar na RTV SLO, je potoval kot predstavnik Rdečega križa in stranke Zelenih v Ukrajino samo nekaj mesecev po nesreči. Obiskal je tudi bolnišnico v Kijevu, kjer so ležali ljudje s posledicami sevanja. V času snemanja prispevka je bila bolnišnica še vedno aktivna in je sprejemala več kot 15.000 ljudi letno.³⁵⁹

3 PREBIVALSTVO OKOLICE ČERNOBILA O ČERNOBILU

1Kot posledica nesreče je bilo uničenih več kot 400 vasic in mest, od katerih jih 17 ne obstaja več. Radiacija je še vedno eden glavnih vzrokov za smrt in bolezni v Ukrajini in Belorusiji. Čeprav je Belorusija gozdnata država, je bolj znana po ravni radioaktivnosti v teh gozdovih kot po njihovi razširjenosti. Radioaktivnost se je razširila vse do Japonske in ZDA v manj kot desetih dneh od nesreče. Nemogoče je določiti posledice sevanja po nesreči. Pod sarkofagom, ki skriva posledice nesreče, je raven radioaktivnosti še vedno previsoka. V primeru ponovne nesreče ne more nihče zagotoviti, da razmere ne bodo hujše kot leta 1986.

2Nobelova nagrajenka Svetlana Alexievich je napisala knjigo z naslovom »Glasovi iz Černobila«. V njej imamo priložnost prebrati osebne izkušnje ljudi, ki so preživeli nesrečo in si upali spregovoriti o njej. Mnenja so različna, nekateri so prestrašeni, drugi ne verjamejo v nesrečo oziroma v dejstvo, da je šlo za nesrečo (temveč menijo, da je šlo za vmešavanje zahodnih sil, ki so »želele uničiti komunizem in uvesti demokracijo«). Iz ljudskih pripovedi izvemo veliko podatkov, ki jih ne moremo prebrati nikjer drugje. Ob razglasitvi evakuacije so namreč rekli, da bo ta trajala le nekaj dni, največ tri do pet, zato ljudje niso pričakovali, da bo trajna. S seboj niso vzeli ničesar, saj jim to tudi ni bilo dovoljeno, le kakšno steklenico alkoholne pijače, da bi praznovali 1. maj.³⁶⁰

3Nekateri so verjeli, da je šlo za sabotažo, ne nesrečo. Zaupali so sistemu, niso si niti mogli predstavljati, da bi prišlo do takšne napake. Verni so celo verjeli, da je to del božje kazni. Nekateri so bili mišljenja, da je bilo takrat, ko so prišli ljudje z maskami, konec nevarnosti. Čeprav kontradiktorno, so jim dali občutek varnosti, saj so menili, da bodo ti ljudje rešili vse. Niso se spraševali, zakaj ni nihče njim rekel, naj si nadenejo maske. Da se je zgodila nesreča, so živali vedele prej kot ljudje. Opazili so, da ni bilo več ne čebel ne črvov za ribarjenje.³⁶¹

4Černobil je zapustil prazne ulice, prazne hiše, prazne ljudi in njihove duše. Znanstveniki so hodili po mestih in merili raven sevanja, ampak navadni ljudje tega niso razumeli; na to so gledali kot na propadlo letino. Ni jim bilo niti jasno, zakaj bi morali oprati vse, kar je bilo v hiši. (»Kako je lahko prišla radiacija v hišo?«) Začele so krožiti zgodbe, ki so bile bližje fikciji kot realnosti. (»Ne pravim, da je resnica, ampak tako govorijo.«) A kako ne bi, če jim je sama nesreča izgledala kot fikcija? Navadni kmetje niso mogli razumeti sevanja in podobne terminologije. Niso niti verjeli v nekaj, česar niso mogli videti. Verjeli so le v dejstvo, da so ljudje vsak dan umirali zaradi nečesa, česar ne morejo videti ali vohati (čeprav zasledimo zgodbe ljudi, ki so videli sevanje kot »moder dim«, »črno zaveso« in podobno).

5Ljudje iz teh mest so zgubili identiteto. Vsi so postali samo priče nesreče in nič drugega. Če bi jih nekdo srečal (v primeru, da se jih ne bi izogibal), bi jih spraševal le eno in isto vprašanje: Kje so bili, ko je eksplodiral reaktor? V zapuščena mesta so začeli prihajati ljudje z drugih koncev, ki jih je ogrožala vojna (na primer iz Tadžikistana), saj so menili, da so v okolici Černobila v manjši nevarnosti kot doma.³⁶²

4 POSLEDICE ČERNOBILSKE NESREČE V SLOVENIJI

1Radio Slovenija je prvi poročal o nesreči v Černobilu, in sicer v jutranjih poročilih v torek, 29. aprila 1986. Prve meritve so bile izvedene takoj naslednji dan. Zaradi nesreče je bilo prebivalstvo Slovenije izpostavljeno štirikrat večjemu sevanju, kot je običajno. ³⁶³

2Radioaktiven oblak je dosegel Slovenijo štiri dni po nesreči, 30. aprila 1986 ponoči. Zaradi dežja se je odsvetovalo uživanje vrtnin, pa tudi zadrževanje na prostem; poudarek je bil na nosečnicah in otrocih. Ukrep je bil bolj previdnostne narave, saj je šlo za nesrečo, ki je dotlej še niso poznali.³⁶⁴ Prepovedali so tudi uporabo deževnice in sprejeli ukrepe o dobavi hrane.³⁶⁵ Organizirana je bila posebna koordinacijska skupina, ki je odločala glede ukrepov in meritev radioaktivnosti. Bila je aktivna do julija, ko je njeno vlogo ponovno prevzel redni program nadzora radioaktivnosti.

3Med 30. aprilom in 19. majem je bil sprejet nabor različnih ukrepov. Onesnaženje ni bilo takšno, ki bi lahko vplivalo na zdravje ljudi. Ukrepi so bili večinoma sprejeti zato, da bi preprečili daljnosežne učinke sevanja, kot so različne bolezni. Poleg že omenjene prepovedi uživanja mleka in vrtnin so uvedli tudi obvezen pregled vsega in vseh, ki so prišli iz Sovjetske zveze.

4Prebivalstvo je bilo hitro obveščeno o dogodkih, čemur so sledila poročila o stopnji onesnaženosti ter uvajanje različnih ukrepov. Strah je bil seveda prisoten, ampak dobra informiranost je situacijo na neki način umirila.

5Žal je nemogoče ugotoviti, v koliki meri je onesnaženost vplivala na zdravje prebivalstva, saj so posledice statistično neugotovljive.³⁶⁶

6Lado Ambrožič je bil eden izmed prvih tujih novinarjev, ki je dobil dovoljenje za obisk Černobila. V reportaži 30. novembra 1990 je rekel, da »niti ptica ne preleti takega strašnega kraja«, da so prisotni le vojaki in ti, ki so potrebni. Poročal je, da za preživele iz Černobila skrbi posebna nevladna organizacija.³⁶⁷

5 ČASOPISNE IN MEDIJSKE POLEMIKE V SLOVENIJI

1Delo je o nesreči v Černobilu prvič poročalo 29. aprila 1986. Na prvi strani je v spodnjem desnem kotu majhen kvadrat, v katerem piše »Nesreča v sovjetski nuklearki, radioaktivnost na Švedskem«. V nekaj stavkih pove, da se je sovjetska vlada že sestala, rešuje problem, a da razmer še vedno ne poznamo.³⁶⁸

2Naslednji dan je bila objavljena novica, ki prva pritegne našo pozornost: »Černobil: katastrofa v jedrski elektrarni«. Sovjetska zveza je namreč prosila za pomoč Švedsko in ZR Nemčijo pri gašenju požara. Če je res, kar je trdila švedska agencija, je šlo za največjo nesrečo v človeški zgodovini. Hkrati pa en stavek naprej trdi, da sta bili situacija in raven radiacije že stabilizirani. Z evakuacijo so že začeli. Reporter je dodal še krajši opis mesta in nukleark Sovjetske zveze. Napisal je tudi, da radiacija ne vpliva na Slovenijo. Že 29. aprila je potekal prvi sestanek v Ljubljani, na katerem je bil potrjen sklep, da se bo raven radioaktivnosti merila pogosteje, hkrati pa je bil izražen dvom v kakršenkoli vpliv na Balkan, in sicer zaradi naravnih preprek. Gre tudi za prvo omembo elektrarne v Krškem, kar pomeni, da se je že začela pojavljati skrb o tem, ali se nekaj takega lahko zgodi tudi v Sloveniji.³⁶⁹ Na strani 3 je bilo elektrarni posvečene več pozornosti. Prvi članek je skupek različnih dopisov iz tujine. Skupna jim je pritožba nad Sovjeti, ki o dogodku niso obveščali javnosti. Več držav je ponudilo pomoč, pritožbe pa so se nanašale tudi na zaprtost Kijeva in nemožnost obiska Černobila. Na kratko je omenjena bojazen pred elektrarnami, ki se je počasi rojevala med ljudmi. V naslovu je sicer napisano, da radioaktivnost upada, ampak v članku ni o tem niti besede. Skoraj cela tretja stran je posvečena nesreči. Sledi nekaj prispevkov obveščevalcev iz tujine, pritožba nad tajnostjo Sovjetske zveze in en poskus razlage, kaj točno se je zgodilo. Pri tem opažamo dvom v to, ali je SZ obvestila organizacije za pomoč o nesreči.³⁷⁰ 3. maja je nesreča spet omenjena na naslovnici. Z velikimi črkami je poudarjeno, da se radioaktivnost ne povečuje, a nas takoj zmede podnaslov, v katerem se sprašujejo, ali so ljudje varni, ali je treba otroke držati v zaprtih prostorih ter kaj je s požarom. Še naprej se ugotavlja radioaktivnost sadja in zelenjave na tržnici. Hkrati beremo, da so se Sovjeti odrekli švedski pomoči pri zdravljenju bolnih. To je bil tudi dan, ko je Sovjetska zveza zaprosila Veliko Britanijo za pomoč.³⁷¹ Nekaj strani kasneje piše o tem, da sevanje ne upada, zelenjava se odsvetuje. Življenje v Kijevu pa je, po besedah sovjetskih časopisov, normalno.³⁷²

35. maj je bil poln vprašanj, ni pa bilo veliko odgovorov. Beremo lahko o sestanku v Tokiu, kjer se je poleg vojne v Libiji govorilo tudi o Černobilu, sam časopis se sprašuje, ali nekaj skrivajo pred nami. Nato beremo, da onesnaženost upada, vsi ukrepi pa še vedno ostajajo. Po poročilih ameriškega zdravnika se govori le o dveh žrtvah nesreče.³⁷³ Nekaj strani kasneje ponovno beremo o ravni sevanja. Omenja se dvom v nuklearne elektrarne, posledica tega pa je zviševanje cene pšenice.³⁷⁴

46. maja ukrepi še naprej veljajo. Uvaja se številka za klice, na katero lahko bralci pokličejo in se informirajo o vsem, česar se bojijo v zvezi z nesrečo.³⁷⁵ V rubriki o aktualnih temah so vplivu nesreče posvečene dobre tri četrtine strani. Ljudem skušajo razložiti, kako naj se obnašajo: obleke naj ne sušijo ves čas na soncu, saj jih tako izpostavljajo radioaktivnosti. Tuširajo naj se le z mlačno vodo, vroča lahko škodi koži; enako velja za umivanje rok. Postavlja se zanimivo vprašanje: Ali se bo karantena nosečnicam štela kot bolniška? Komentator meni, da je to logično, ampak da vlada še vedno ni zavzela nobenih stališč glede tega.³⁷⁶ Nekaj strani po tem se govori o umirjanju življenja v državi in zmanjševanju sevanja. Mleko iz trgovin se lahko pije, saj je skrbno preverjeno. Uživanje sveže zelenjave se še vedno odsvetuje.³⁷⁷

5Pristopi, omenjeni 7. maja, so nekoliko »nenavadni«. Govora je o konferenci za časnikarje v Moskvi. Naslov pravi, da je »še veliko vprašanj« brez odgovorov, v tekstu pa piše, da je javnost seznanjena z vsem, saj Sovjetska zveza sproti obvešča o vseh novih informacijah. Vzrok nesreče naj bi bil še vedno neznan, govori se o nekaterih »neverjetnih napakah«. Potem se pojavlja vprašanje o odgovornosti in tem, kdo bo poravnal škodo. Za konec avtor pravi, da bi bilo mogoče dovolj samo opravičilo,³⁷⁸ odprti telefon pa pravi, da mora življenje teči naprej in da bo za čisto zelenjavo poskrbel čas. Proučuje se tudi predlog o delni prepovedi uvoza iz držav, ki so ogrožene zaradi nesreče. Gre večinoma za zelenjavo.³⁷⁹

68. maja se govori o dobrem sodelovanju strokovnjakov s Sovjeti, a o skromnem prilivu informacij.³⁸⁰ Po tem se govori o odsvetovanju rekreacije in športnega pouka. Jajca so varna za uporabo. Poudarja se, da bi pri podobni nesreči v NE Krško Sloveniji pomagala mednarodna skupnost.³⁸¹ Opažamo tudi dva manjša članka: »Sevanje povsod okoli nas« in »Ukrepi niso več nujni«. S prvim so samo želeli pritegniti pozornost, saj v tekstu razlagajo o različnih vrstah sevanja, ne o tistem iz Černobila.³⁸²

710. maja se v rubriki »Odprti telefon« piše, da nas je Černobil seznanil s tem, kako malo vemo o sevanju in njegovi škodljivosti, saj so začeli dobivati vse več vprašanj bralcev.³⁸³ Prvič se omenja embargo na izvoz jugoslovanskih produktov v smislu nepravičnosti (po kakšni logiki so izbirali, kateri produkti bodo podvrženi embargu).³⁸⁴ 13. maja en naslov v Delu trdi, da smo »ukrepali hitro in zato učinkovito«, a se skrb o tem, kako hude bodo posledice embarga, nadaljuje.³⁸⁵ 20. maja opažamo, da tema že zgublja pomembnost. Govori se o zmanjševanju onesnaženosti v enem krajšem prispevku.³⁸⁶

823. maja se skušajo poročevalci oddaljiti od kakršnegakoli sodelovanja pri izgradnji vprašljivega četrtega reaktorja. V tem istem prispevku trdijo, da so posledice sevanja manjše kot škoda, ki si jo naredimo, če skadimo tri cigarete v enem dnevu.³⁸⁷ Naslednji dan dvomijo v sovjetsko trditev, da niti Moskva ni bila pravočasno obveščena. A bi lahko bolje reagirali v primeru, da ne bi prišlo do 48-urne zamude? ³⁸⁸

928. maja se razpravlja o spremembi regulacij glede izvoza živil iz Jugoslavije in še nekaterih ogroženih držav.³⁸⁹ Naslednji dan se piše o sestanku v Osijeku, kjer naj bi se zahtevala ukinitev prepovedi izvoza sveže hrane iz sedmih držav, ena izmed katerih je bila tudi Jugoslavija. Kmetje namreč niso dobivali denarne odškodnine za izgubo, ki so jo utrpeli.³⁹⁰

1031. maja so pisali o ukinjanju prepovedi izvoza sveže hrane iz sedmih držav, ki so bile pod večjim nesreče.³⁹¹ S tem se je končal spor o tem, katera hrana je škodljiva. Skupaj z ukinjanjem tega se je zmanjšal interes časopisa glede tega, da bi obveščal slovensko javnost o dogodkih v zvezi z nesrečo. Mesec in pol po nesreči, 16. junija, piše Delo o odstavitvi vseh »krivih« za nesrečo. Takrat naj bi bila javnost prvič seznanjena s pravimi krivci za dogodek.³⁹²

11Naslednje leto na 28. april je Delo posvetilo nekaj pozornosti černobilski nesreči. Šele na četrti strani najdemo en članek, ki pravi, da se »Černobil ne sme ponoviti«. Bolj kot da bi se osredotočal na samo nesrečo, se članek ukvarja s trenutnimi razmerami po Evropi in svetu. Pove nam, da so protesti povsod in da protestniki zahtevajo, naj se premisli o drugih virih energije. Zanimiv je odstavek, ki se ukvarja s sovjetsko kulturno sceno. V tem delu se namreč omenja nešteto del, napisanih ali posnetih na temo nesreče. Vsa pa so prišla z zamudo, saj so bili potrebni »popravki«.³⁹³

12A dve leti po nesreči, na obletnico 26. aprila, zasledimo en članek, ki pravi, da »v Černobilu ni miru na drugo obletnico«. Po krajšem povzetku dogodka se avtor osredotoči na novonastalo problematiko – evakuirani ljudje (večinoma starejši) so se začeli vračati v svoje hiše. Četrti reaktor je pod sarkofagom, dva delata v polni moči. Pobiranje letine je dovoljeno. Starejše je motilo to, da je bilo dovoljeno pobiranje letine v mestih okoli Černobila, ampak da je vrnitev v sam Černobil še vedno prepovedana. Ker, če obljubljajo, da se stopnja sevanja zmanjšuje, kaj jih preprečuje da se vrnejo domov v Pripjat? Zdravniki se izogibajo nasvetom.³⁹⁴

6 OCENA OKOLJSKEGA TVEGANJA ZA ZDRAVJE LJUDI

1Oceniti okoljsko tveganje za zdravje ljudi je bilo ena glavnih nalog po nesreči. Čeprav je bilo to v razmerah hladne vojne težje, smo dobili v devetdesetih letih nekatere ocene. Tu se bomo bolj kot ocenam posvečali terminologiji, da bi videli, kaj so znanstveniki pri raziskavi počeli.

2Preden se začnemo ukvarjati z ocenjevanjem okoljskega tveganja, je treba definirati ključne pojme. Eden od njih je tveganje, ki v danem kontekstu pomeni »obseg škode, ki lahko nastane v kontaktu med ljudmi in kemijskimi substancami«. Problem je v tem, da ne poznamo vseh kemijskih substanc, ki jih vsakodnevno uporabljamo (čeprav jih poznamo več kot sto milijonov). Najmanj poznamo njihove stopnje toksičnosti.³⁹⁵

3V namen zdravja okolja ima ocenjevanje tveganja naslednje naloge: obvestiti ljudi o strategijah za zmanjševanje škode, določiti probleme, primerjati nove tehnologije s starimi, določiti standarde in oceniti okolje, določiti dovoljeno raven izpostavljenosti ter raven industrijskih standardov. Zdravje okolja pa zajema veliko različnih področij: od epidemiologije, javnega zdravja, agrikulture, medicine pa vse do družbenih ved.³⁹⁶

4Z letom 1962 in knjigo Rachel Carson se je začel val raziskovanja na to temo. Najprej se je začelo z zakonodajo, nadaljevalo z raziskovanjem v osemdesetih letih in ocenjevanjem tveganja v devetdesetih. V Evropi poznamo ureditev, ki se imenuje REACH – Registration, Evaluation, Authorisation and Restriction of Chemicals (registracija, vrednotenje, avtorizacija in omejevanje kemikalij). Pri tem se regulacije ne nanašajo le na Evropo, ampak tudi na države, ki izvažajo v Evropo.

5Kako poteka ocenjevanje tveganja? Najprej začnemo z oceno nevarnosti, pri čemer želimo ugotoviti, ali predstavlja substanca, ki jo raziskujemo, kakšno grožnjo za nas. Hkrati potekajo preizkusi substance, da bi ugotovili njen vpliv. Skupaj z oceno naredimo karakterizacijo tveganja, ki ji sledi upravljanje s tveganji.

6Pri raziskovanju ocene tveganja na ljudi je treba upoštevati, kako neka substanca na ljudi vpliva, v kolikšni meri in podobno. V raziskavi je med splošno oceno in oceno vpliva na ljudi pomembna razlika – pri prvi obravnavamo vpliv na vsa živa bitja, pri drugi pa vpliv na (izključno) človeka. Pri tem lahko raziskujemo, kako ena ali več substanc vplivajo na ljudi.³⁹⁷

7 ZAKLJUČEK

1Po besedah enega izmed predstavnikov organizacije Greanpeace »Černobil še vedno ni stvar preteklosti. Katastrofa v Černobilu še vedno traja«. Posledice niso omejene le na območje Černobila in okolico, ampak se čutijo tudi globoko v Evropi.

2Območje Černobila je še vedno nenaseljeno in neuporabno. Območja v okolici, ki so naseljena, pa so še vedno kontaminirana in ogrožajo življenja nekaj milijonov ljudi.³⁹⁸ Ampak videti je, da je, podobno kot pred šestintridesetimi leti, prioriteta še vedno elektrarna, ne pa ljudje. Danes se ljudje spopadajo s posledicami sevanja; za preživetje nimajo denarja, do pokojnin niso upravičeni, čeprav so zboleli za posledicami jedrske katastrofe.³⁹⁹ Oceniti trenutno stanje je nemogoče, saj se vsako leto zmanjšujejo sredstva, namenjena raziskavam. To pa ne pomeni, da se situacija tako hitro izboljšuje. Tudi finančna podpora ljudem, ki so ostali v Černobilu ali so se vanj vrnili, se vsako leto zmanjšuje.⁴⁰⁰

3Glavne ulice ni več. Povsod so drevesa, a bloki so videti kot del gozda. Ogromno je komunističnih simbolov. Najdemo celo spomenik Lenina. Černobil je eden redkih primerov, pri opisovanju katerega lahko damo v isti stavek »šolski zvezki« in »plinske maske«.⁴⁰¹

4Življenja ljudi so ostala tam – nedotaknjena, ustavljena v času. Številne vasi v okolici so izginile, če niso ostale »zamrznjene v času«.⁴⁰² »Največjo jedrsko katastrofo v zgodovini je nemogoče pozabiti.«⁴⁰³ Četrti reaktor je ostal tipičen primer tekmovanja med Zahodom in Vzhodom, pri čemer se vidi želja Vzhoda, da bi dohitel Zahod, in to na katerikoli način, tudi z goljufanjem in po nevarnih bližnjicah.⁴⁰⁴

5Slovenija se še vedno dobro spomni časov, ko je bilo prepovedano uživanje vrtnin in pitje mleka. Vsako leto okoli 26. aprila je en prispevek na RTV Slovenija posvečen nesreči v Černobilu.

6Če se vrnemo na analizirane članke, opazimo, da so vsi nastali v času takoj po nesreči. Pri pregledu tistih iz kasnejših mesecev opažamo, da Černobil skoraj ni omenjen. Niti na datume, ko se je nekaj pomembnega zgodilo (obsodba vseh »odgovornih« za nesrečo, zapiranje reaktorja ali ponovno aktiviranje elektrarne). Mislim, da so novice skušale obravnavati nesrečo na podoben način, kot se je obravnavala pandemija covida-19 pred enim letom. Najprej je bil en kup člankov, ki so se trudili pomiriti ljudi zaradi nečesa novega, neznanega. Potem smo opazili, da se je začela pojavljati stalna rubrika, ki je govorila o sevanju. Hkrati se je fokus spremenil in usmeril v obveščanje o tem, kako se drugi ukvarjajo z nesrečo, kakšni so ukrepi drugod. Po nekaj dneh in ko se je ugotovilo, da posledice niso tako resne, kot so mislili na začetku, se je pozornost umerila k denarju: Kaj bomo z vsemi, ki jim je bilo svetovano, naj se zaprejo v svoje domove? Kaj bomo s kmetijami, katerih izvoz se je zmanjšal? Ali nam bo Sovjetska zveza (in Jugoslavija) plačala odškodnino za škodo, ki smo jo utrpeli? Ko so se ukrepi ukinjali, je izginila tudi tema Černobila. Skrbi več ni bilo, saj smo se vrnili v normalno življenje. Mogoče bi pričakovali, da se bo strah ponovno pojavil, ko se je elektrarna ponovno aktivirala. Do tega pa, presenetljivo, ni prišlo.

7In zdaj vsako leto okoli 26. aprila poslušamo podobne prispevke. Vsi nam obljubljajo, da do nečesa podobnega ne bo prišlo, vsi nas spominjajo na čase, ko je bilo mleko prepovedano, sprehajanje zunaj pa omejeno. Nihče nas ne opominja, koliko sta lahko majhna napaka in majhna prenagljenost pri takšnih stvareh nekaj, kar lahko vpliva na en kotiček Zemlje naslednjih 20.000 let. Ne zavedamo se tega, ampak radi obiščemo mesto iz preteklosti. To je postalo temačna turistična atrakcija, čeprav so obiski odsvetovani. Mesto je postalo spomenik. Vprašanje je samo, ali je postalo »spomenik človeške neumnosti«.⁴⁰⁵