1 UVOD

1Industrija ima med vsemi gospodarskimi dejavnostmi največje preobrazbene učinke na družbo, gospodarjenje in zemeljsko površje.¹ Po eni strani zagotavlja ekonomsko blaginjo posamezne države, po drugi pa ima velik vpliv na okolje, saj prispeva znaten delež emisij h ključnim onesnaževalom zraka, velike okoljske vplive pa imajo tudi emisije v vode in tla, raba energije in nastanek odpadkov.² Podobno je tudi v Ilirskobistriški kotlini, pokrajini med Brkini in Snežnikom, katere središče je mesto Ilirska Bistrica,³ kjer je bila industrija v času po drugi svetovni vojni večji onesnaževalec okolja,⁴ v današnjem času pa se ji pridružujeta še promet in energetika.⁵

2Namen prispevka je predstavitev industrijskega onesnaževanja Ilirskobistriške kotline v času po drugi svetovni vojni. Vsebina se najprej osredotoča na industrijo in industrijske obrate v Ilirskobistriški kotlini po drugi svetovni vojni, pri čemer so izpostavljena ključna podjetja, ki so vplivala na onesnaževanje območja, nato je predstavljeno industrijsko onesnaževanje obravnavanega območja po drugi svetovni vojni, na koncu pa so predstavljeni stanje okolja v sedanjosti ter načrti za prihodnost. Cilji prispevka so predstavitev industrijskih podjetij, ki so po drugi svetovni vojni vplivala na onesnaževanje Ilirskobistriške kotline, industrijskega onesnaževanja po drugi svetovni vojni in aktualnega stanja ter načrtov za prihodnost. Osnovna metoda dela je bila analiza vsebine relevantne znanstvene in strokovne literature ter virov, pomembno je bilo tudi proučevanje kartografskega gradiva.

2 INDUSTRIJA V ILIRSKOBISTRIŠKI KOTLINI PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

1Za Ilirskobistriško kotlino je po drugi svetovni vojni značilna industrializacija.⁶ Industrija se je koncentrirala v osrednjem naselju v kotlini, to je v Ilirski Bistrici,⁷ kar je povzročilo velik gospodarski napredek mesta, ki je gospodarsko središče omenjenega območja, močno pa je vplivala tudi na preobrazbo okoliških krajev. Po podatkih iz leta 1953 je bil delež prebivalstva, ki je živel od industrije, relativno nizek – za naselje Ilirska Bistrica je znašal 16 %, saj so prevladovali drugi neagrarni poklici, s čimer je mesto pravzaprav zaostajalo za bližnjimi vasmi, kot so Koseze, Zarečica, Mala Bukovica in Topolc. Prebivalstvo, ki je živelo od industrije, je bilo po pokrajini precej neenakomerno porazdeljeno. Delež prebivalstva, ki je živel od industrije in proizvodne obrti, je bil v vseh naseljih nizek, kar je značilno za pokrajine, kjer se industrija šele začenja razvijati.⁸ Do leta 1991 se je delež aktivnih prebivalcev v industriji dvignil na 40–49 %.⁹ V nadaljevanju sta predstavljeni lesna in kemična industrija: v prvo sodi podjetje Lesonit, v drugo pa Tovarna organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica. Podjetji sta bili poglaviten vir industrijskega onesnaževanja Ilirskobistriške kotline,¹⁰ zato sta v nadaljevanju tudi natančno predstavljeni.

2.1 Lesna industrija

1Pomembni gospodarski dejavnosti, ki sta omogočili industrijski razvoj Ilirske Bistrice, sta bili trgovina in predelava lesa, ki je prihajal iz gozdov na Snežniku.¹¹ Les iz obsežnih snežniških gozdov so za trgovino sekali že v 16. stoletju, podatki iz začetka 19. stoletja pa kažejo na izredno živahno trgovino z lesom med obrobnimi pokrajinami Snežnika ter Reko in Trstom. V prvi polovici 19. stoletja je v Ilirski Bistrici delovalo precej žag: 26 jih je bilo na reki Bistrici, osem na reki Reki, štiri pa so bile na Podstenjšku. Žage so izdelovale tanke deščice za zaboje, nekaj lesa pa so v Trst in na Reko prodali nepredelanega. Konec 19. stoletja mnogi kmetje zaradi drobitve posesti niso imeli dovolj zemlje za preživljanje lastne družine, zato so bili prisiljeni k nenačrtnemu sekanju gozdov za prodajo lesa. Sekanje gozdov in trgovina z lesom iz zasebnih gozdov sta se zaradi konjunkturnih cen lesa in pomanjkanja postranskega zaslužka po letu 1920 med italijansko okupacijo nadaljevala, kar je gozdove precej izčrpalo ¹² – že v starih urbarjih je zapisano, da so kmetje v snežniških gozdovih napravili precej škode.¹³ Po drugi svetovni vojni je snežniške gozdove prevzela gozdna uprava, kjer so mnogi prebivalci pokrajine našli stalno zaposlitev, kar je do neke mere reševalo socialne probleme teh krajev, vendar sta količinsko večja in obsežnejša sečnja ter količinsko večji prevoz lesa s tovornjaki kmetom jemala njihov nekdaj pomemben postranski vir dohodkov.¹⁴ Druga svetovna vojna je močno vplivala na gospodarski razvoj Ilirske Bistrice in okolice. Veliko je bilo žrtev in škode. Gospodarstvo se je po vojni postopoma obnavljalo – najhitreje se je medvojni zastoj nadoknadil v kmetijstvu, zaradi aktivne mlekarne predvsem v govedoreji. V relativno hitrem času sta bili obnovljeni tudi žagarska dejavnost in sečnja lesa, ki sta bili pomembni predvsem zaradi potrebe po lesu za obnovo požganih in porušenih domov ter za potrebe intenzivnega dela premogovnikov na tem območju; pri slednjem je bil les potreben predvsem za jamske podpornike in podobno. Razvoj gospodarstva je bil pospešen zaradi povojnih potreb in vedno večjih zahtev, da se gospodarstvo finančno obogati tudi z izvozom. Tako se je ilirskobistriška lesna industrija uspešno vključila v proizvodnjo za izvoz.¹⁵

2Lesna industrija, razvita večinoma po drugi svetovni vojni, je bila v tistih časih gospodarska panoga, ki je močno spremenila socialno sestavo tamkajšnjega prebivalstva in je dajala tudi največ dohodkov. Tuj kapital, zlasti italijanski, je na to območje pritekal že v času med obema svetovnima vojnama, vendar njegov namen ni bil razvoj industrijsko sicer do sedaj zaostalega območja, temveč izkoriščanje naravnih bogastev iz obsežnega in bogato gozdnatega snežniškega zaledja ter uporaba poceni delovne sile.¹⁶ Predelava lesa se je v Ilirski Bistrici torej razvila na temelju tradicije, lege na obrobju obsežnega in bogatega surovinskega zaledja v snežniških gozdovih ter bližine tekoče vode, ki je sprva zagotavljala energijo za pogon mlinov in žag, nadalje pa, kot bomo videli, omogočala izpust odplak iz industrijskih obratov.¹⁷

3V Ilirski Bistrici so delovala pomembna lesnoindustrijska podjetja. Leta 1947 je bila denimo ustanovljena Mizarsko kovaška zadruga Mikoza, ki je proizvajala proizvode za notranje opremljanje, kasneje pa se je razdelila na več podjetij – Obrtno podjetje Mizar, Obrtno podjetje Planika, Obrtno podjetje Snežnik in Stanovanjski servis. Leta 1945 je bilo takoj po vojni ustanovljeno Lesno industrijsko podjetje Lip, vendar je bilo kmalu nacionalizirano. Leta 1951 je podjetje prišlo pod upravo podjetja Javor Pivka, vendar je po petih letih prišlo do razdružitve. Leta 1956 je tako začelo delovati pod imenom Tovarna furnirja in lesnih izdelkov Topol Ilirska Bistrica. Podjetje je v več obratih opravljalo naslednje dejavnosti: proizvajalo je slepi in plemeniti furnir, imelo je žagarski obrat, galanterijski obrat ter obrat za izdelavo zabojev za sadje in zelenjavo. Ukvarjali so se tudi s proizvodnjo pohištva, kasneje v sodelovanju z Meblom Nova Gorica. Podjetje Topol Ilirska Bistrica je takoj po vojni zaposlovalo 150 delavcev v treh izmenah, zaposlovanje pa je naraščalo do leta 1960, ko je bilo zaposlenih 460 delavcev. Leta 1971 je bila izvedena sanacija poslovanja, kar je število zaposlenih znižalo na 328 delavcev. Leta 1972 se je podjetje Topol združilo s podjetjem Lesonit, s čimer se je večji del proizvodnje preselil v objekte slednjega podjetja. ¹⁸

4Začetke lesno kemične industrije Lesonit je treba iskati v letu 1938. Tovarna Fallersa d. d., ki je bila leta 1938 ustanovljena v Trstu, je v obdobju od leta 1940 do leta 1945 v Ilirski Bistrici zgradila tovarno vlaknenih plošč po mokrem postopku.¹⁹ Gradbena dela so bila sicer končana že med vojno, v letu 1943, vendar je že v naslednjem letu tovarno močno poškodovalo bombardiranje s strani zavezniških letal. Po obsežnih popravilih je bila tovarna v začetku leta 1946 pripravljena na poskusno obratovanje,²⁰ aprila istega leta pa je iz nje prišla prva plošča iz vezanih vlaken oziroma tako imenovana vlaknena plošča. Šlo je za prvo vlakneno ploščo, ki je bila izdelana v Jugoslaviji in jugovzhodni Evropi. Podjetje je kasneje svojo proizvodnjo razširilo še na številne druge proizvode, denimo emajlirane plošče, kaširane plošče in druge vrste plošč. Leta 1948 se je podjetje preimenovalo v Lesonit: ime je sicer skovanka iz besed lesna nit, vendar se je hitro uveljavilo kot strokovni izraz in blagovna znamka za plošče iz vezanih vlaken po celotni državi in tujini. Proizvodnja se je prilagajala potrebam po vezanih ploščah v gradbeni in pohištveni industriji ter industriji transportnih sredstev.²¹

5V prvem letu so proizvedli okrog 800 t plošč.²² Plošče, proizvedene v prvih letih delovanja obrata, še niso bile dovolj kvalitetne. V nadaljnjih letih je proizvodnja znašala okrog 1000 t plošč letno, načrtovano proizvodnjo 4000 t plošč letno pa je Lesonit dosegel leta 1955. Do leta 1959 so bile izvedene še nekatere druge spremembe v podjetju, kot so denimo izpopolnjenje strojne opreme, večja rekonstrukcija, plemenitenje lesonita ter proizvodnja lesomal, melaminskih in kaširanih plošč.²³ Z uvedbo četrte izmene je proizvodnja leta 1960 dosegla 11.000 t plošč.²⁴ Do leta 1965 je bila izvedena druga rekonstrukcija, začela se je proizvodnja dekorativnih plastičnih laminatov ter ultrapas plošč, ki so pri lesni industriji postale zelo iskane.²⁵ Z rekonstrukcijo leta 1969 so proizvodno kapaciteto povečali na 31.000 t plošč letno, uvajali so tudi nove proizvode, denimo lakirane plošče, dekorativne plastične laminate in impregnirane papirje. Leta 1971 je podjetje zgradilo novo tovarno za površinsko oplemenitenje plošč vlaknenk²⁶ oziroma novo lakirnico trdih vlaknenih plošč. V naslednjem letu se je podjetje združilo s podjetjem Topol ter svojo proizvodnjo razširilo na plemeniti luščeni furnir, žagani les iglavcev in listavcev ter tropski les,²⁷ modernizirali so tudi proizvodnjo lesene embalaže na obratu Škarpa.²⁸ Prelomnico je za podjetje predstavljalo leto 1976 – po treh letih razprav se je vodstvo namreč odločilo, da bo skupaj s švedskim partnerjem uvedlo izdelavo vlaknenih plošč po suhem postopku. Rekonstrukcija je bila zaradi ekološke vprašljivosti izdelave plošč po mokrem postopku nujna, s spremenjeno tehnologijo pa je bilo mogoče izdelovati vlaknene plošče različnih debelin, kar je omogočilo proizvodnjo cenejšega pohištva. Med letoma 1977 in 1979 se je gradil nov proizvodni obrat za izdelavo plošč po suhem postopku z letno zmogljivostjo 52.000 t plošč. Naložba je bila izvedena s tujimi krediti, ki jih podjetje ni bilo zmožno redno odplačevati, tako da je bilo do odplačila dolga leta 1989 ves čas v izgubi. Podjetje pa se ni soočalo zgolj s finančnimi težavami, leta 1981 se jim je namreč pridružil še problem pomanjkanja surovin, kar je proizvodnjo večkrat popolnoma ustavilo. Leta 1981 je Lesonit na trg poslal 57.000 t vlaknenih, lakiranih in tiskanih plošč, slepega in plemenitega furnirja, dekorativnega plastičnega laminata, zidnih oblog, sistemskega in kosovnega pohištva, žaganega lesa in embalaže. Leta 1986 je stekel program vgrajenega pohištva Polo, katerega značilnost je bila, da je bil v celoti podrejen individualnim željam kupca. Na trg sta prišli tudi nova laminatna plošča Presolam, ki je imela vtisnjeno teksturo lesa, ter nova dekorativna plošča Decorprint, ki je bila dodatno zaščitena ter potiskana z različnimi vzorci. Leta 1989 je prišlo do uvedbe nove linije za proizvodnjo luščenega furnirja. Svoje izdelke je Lesonit v prvih letih delovanja izvažal z izgubo; priznana blagovna znamka je v tujini, zlasti v Italiji, Nemčiji in na Nizozemskem, postal v šestdesetih letih, ko so se njegovi izdelki začeli uvrščati v višji cenovni razred. Vrednost izvoza je do leta 1981 narastla na skoraj šest milijonov dolarjev, zaradi zapiranja italijanskega trga, na katerega je odpadlo 60 % vsega izvoza, pa se je kasneje precej zmanjšala.²⁹

6V obdobju od leta 1946 do leta 1969 je število zaposlenih v tovarni Lesonit s 100 naraslo na 550, po priključitvi Topola leta 1972 pa je naraslo na 1100 in se do leta 1985 ni spreminjalo.³⁰ Konec osemdesetih let je bilo v podjetju zaposlenih okrog 750 ljudi. Še pred osamosvojitvijo Slovenije se je Lesonit namreč začel pripravljati na nove gospodarske razmere in je bil med prvimi podjetji, ki so začela z odpuščanjem delovne sile. Kljub temu podjetje v novih razmerah gospodarjenja ni preživelo.³¹ Krizna obdobja v gospodarstvu so se stopnjevala in podjetje je šlo v stečaj, ki je bil podrejen cilju sanacije podjetja. Lastniki, vključno z bankami in državo, so se odločili za prodajo podjetja.³² Po stečaju ga je leta 2000 prevzela korporacija Fantoni Spa iz Italije, ki je proizvodnjo tehnološko popolnoma posodobila v letih 2006 in 2007 ter tako zagnala novo proizvodno linijo.³³ Modernizacija in avtomatizacija proizvodnega procesa sta pomenili tudi kadrovsko racionalizacijo – sedaj je v podjetju zaposlenih toliko delavcev, kot jih je bilo v prvih letih delovanja.³⁴ Podjetje je še vedno pomemben zaposlovalec – leta 2019 je bilo v podjetju zaposlenih 136, leta 2021 139, leta 2021 pa 145 ljudi³⁵ – po drugi strani pa je tudi eden izmed glavnih onesnaževalcev v Ilirskobistriški kotlini, zaradi česar je, kot bomo videli v nadaljevanju, lokalno prebivalstvo precej nezadovoljno.³⁶

3 INDUSTRIJSKO ONESNAŽEVANJE ILIRSKOBISTRIŠKE KOTLINE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

1Industrija je bila v času po drugi svetovni vojni večji onesnaževalec okolja v Ilirskobistriški kotlini,⁵³ danes se ji pridružujeta še promet in energetika.⁵⁴ Industrija v Ilirskobistriški kotlini je izvajala pritiske na okolje predvsem z onesnaževanjem voda, izpusti emisij v ozračje ter hrupom, problematična so bila tudi degradirana območja nekdanjih tovarn in odlagališč.⁵⁵

2Z industrijskim razvojem območja se je pričelo močno onesnaževanje voda. Krivca za industrijsko onesnaženost reke Reke sta bila v prvi vrsti tovarna Lesonit in Tovarna organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica.⁵⁷ Mokri postopek izdelave vlaknenih plošč v tovarni Lesonit je bil namreč ekološko vprašljiv, tovarna je z odpadnimi vodami zelo onesnaževala reko Reko.⁵⁸ Vanjo so se zlivale tudi odpadne vode iz Tovarne organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica.⁵⁹ To je vplivalo na pomor organizmov v rečni strugi že med letoma 1955 in 1957, v šestdesetih letih pa je bila kritična meja onesnaženosti prvič presežena, saj sta obe podjetji močno povečali proizvodnjo. Onesnaževanje reke Reke je višek doseglo leta 1981, pretok odpadnih snovi je v povprečju znašal 150 l/s. Navedenega leta sta tovarni prispevali 95 % onesnaževanja ter 85–88 % odpadnih vod v Ilirski Bistrici. Ukrepe za izboljšanje kakovosti vode so sicer začeli izvajati od leta 1966 dalje. Lesonit je med letoma 1974 in 1976 denimo postavil čistilno napravo za izločanje lesnih vlaken iz odpadne vode, ki pa ni bila učinkovita, podobno je bilo leta 1978 v Tovarni organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica, kjer so postavili izparilno postajo.⁶⁰ Leta 1978 so v Lesonitu izdelali prvo ploščo po suhem tehnološkem postopku, ki je izključil potrebo po čiščenju odpadnih voda iz podjetja.⁶¹ Leta 1990 je v Tovarni organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica začela delovati pilotska polindustrijska čistilna naprava, ki je onesnaževanje tovarne zmanjšala za 90 %. Leta 1990 je tovarna prenehala z delovanjem, ⁶² kar je močno zmanjšalo pritisk na okolje.⁶³ Med letoma 1973 in 1978 je bilo zgrajeno akumulacijsko jezero Mola, ki je nastalo z zajezitvijo potoka Molja, med letoma 1984 in 1987 pa akumulacijsko jezero Klivnik, ki je nastalo z zajezitvijo istoimenskega potoka.⁶⁴ Obe akumulaciji sta nastali z namenom, da se zagotovi voda za bogatenje nizkih pretokov reke Reke v sušnem poletnem obdobju,⁶⁵ kar prispeva tudi k redčenju onesnažil v vodi,⁶⁶ ter da v času visokih voda zadržujeta visokovodni val, s čimer se zmanjšuje poplavna ogroženost doline reke Reke.⁶⁷

3Problematičen je tudi potok Trnovšek,⁷⁰ ki se kasneje izlije v reko Reko.⁷¹ Vanj se stekajo praktično vse izcedne vode iz stare deponije odpadkov Tovarne organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica,⁷² ki so za okolje škodljive predvsem zaradi visoke vsebnosti organskih snovi in strupene zaradi sulfida in amonijaka. Odlagališče, ki obsega med 4 in 5 ha, je bilo v uporabi v obdobju od leta 1961 do leta 1991. V tem času je bilo tukaj odloženih precej industrijskih odpadkov – večinoma gre za velike količine sadre iz tehnoloških postopkov, ki ji je primešana organska snov, zato se tvori vodikov sulfid, ki je zelo strupen. Izhajanje žveplovodikovega plina povzroča tudi močan smrad.⁷³ Po oceni naj bi količina odpadkov na nekdanji deponiji znašala okrog 100.000 m³, skupno z zasipnim materialom, ki so ga občasno uporabljali za prekrivanje slojev odloženih odpadkov, pa od 120.000 do 150.000 m³ – gre za grobe ocene.⁷⁴ Čeprav je bil pri odlagališču izgrajen varnostni nasip, ki je sicer stabilen, le-ta ne zagotavlja tesnjenja izcednih voda. Nasip je namreč nevzdrževan in gosto poraščen. Ob obilnejših padavinah se na pobočju odlagališča pojavljajo številni izviri izcedne vode, ki se iztekajo v potok – ob sušnem vremenu so na teh mestih vidni beli madeži oziroma oborine.⁷⁵ Načrtov za saniranje deponije je bilo že precej, prve analize so bile na območju opravljene že leta 1992. Park Škocjanske jame se je leta 2019 z Ministrstvom za okolje in prostor ter Občino Ilirska Bistrica sicer dogovoril o pripravi načrta sanacije, saj izcedne vode z območja deponije, ki v Škocjanske jame pritekajo z reko Reko, škodljivo vplivajo na jamski sistem, ki je pod Unescovo zaščito, na vrste s seznama Natura 2000⁷⁶ ter na kraški vodonosnik, ki je s slabimi in omejenimi samočistilnimi sposobnostmi močno ranljiv in občutljiv na onesnaženje. Do odlaganja nevarnih snovi je prihajalo tudi še naknadno, po zaprtju Tovarne organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica: gre predvsem za gradbene, lesne, zemeljske in druge odpadke.⁷⁷

4Industrija polega onesnaževanja voda povzroča tudi onesnaževanje zraka. Onesnaževanje zraka je vezano predvsem na tovarno Lesonit, ki v zrak pošilja emisije. Te nastanejo pri sušenju vlaken, zaradi prahu, žagovine, zdrobljenih obrezkov. V zraku so fini prašni delci, brusni prah, lesna vlakna, organski ostanki lepil in drugih dodatkov, poleg tega pa v ozračje prehajajo tudi emisije, nastale pri zgorevanju lesnih ostankov v kotlarni. Do emisij prašnih delcev prihaja tudi v skladiščih lesne surovine, saj se les razklada, prevaža, naklada; pri tem se stresajo tudi ostanki blata in skorje lesa. Večje tovrstne emisije so prisotne v sušnem in vetrovnem vremenu. Prah nastaja tudi v sekalnici. Za zmanjšanje emisijskih vrednosti so bile vgrajene naprave za filtriranje zraka pred njegovim izpustom v ozračje, ki vsebujejo različne filtre. Vir prašnih delcev predstavlja tudi deponija z odpadnimi vlakni za kurjavo – ta se, denimo, zaradi zmanjševanja odnašanja lesnih vlaken v okolico v vetrovnem vremenu polivajo z vodo.⁷⁸ Lesonit za zmanjšanje deleža emisij uporablja tudi novejšo kurilno napravo na biomaso s sistemom čiščenja dimnih plinov.⁷⁹ Podatki iz leta 2011 kažejo, da je bil Lesonit po emisiji dušikovih oksidov na desetem mestu v državi, po emisiji delcev pa med desetim in petnajstim mestom. Leta 2011 je bilo tako s strani omenjene tovarne v ozračje izpuščenih 34 t trdnih delcev premera 10 µm oziroma PM₁₀; velik onesnaževalec pa so tudi individualna kurišča, ki so v Ilirski Bistrici in okoliških vaseh v istem letu v ozračje po grobih ocenah izpustila 70 t trdnih delcev PM₁₀. Tovarna Lesonit ter tudi individualna kurišča so v Ilirski Bistrici glavni vir benzena.⁸⁰

5Industrija v Ilirski Bistrici, poleg prometa, povzroča tudi hrup. Tovarna Lesonit naj bi z izgradnjo nove tovarne leta 2006 zmanjšala reven hrupa, vendar se je kmalu izkazalo, da temu ni bilo tako. Moteča sta predvsem nizkofrekvenčni hrup in ultrazvok. Za človeka je tovrstno stanje neugodno, saj lahko zaradi tega prihaja do iskrenja pred očmi, vrtoglavice, glavobola, nelagodja v predelu želodca, nespečnosti, tesnobe in tako dalje. Po meritvah iz leta 2008 naj bi nizkofrekvenčni hrup ob tovarni za več kot sedemkrat presegal maksimalne zakonsko dovoljene vrednosti.⁸¹

6Poleg navedenega degradacijo okolja povzročajo tudi propadajoči in zapuščeni nekdanji tovarniški objekti. Kot degradirano območje lahko tako označimo objekte nekdanje Tovarne organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica. Večina objektov namreč propada, mnogi so zelo poškodovani in nevzdrževani, zato niti ni smiselno razmišljati o njihovi ohranitvi in obnovi. Degradirane površine se nahajajo neposredno v mestu, kjer bi prostor lahko namenili drugim namembnostim, ki so bolj smiselne in primernejše za takšno lokacijo. Problem predstavljajo tudi azbestno-cementne plošče, ki so na večini objektov prisotne kot kritina ali fasadna obloga.⁸² Kot degradirano območje lahko opredelimo tudi že prej omenjeno odlagališče odpadkov Tovarne organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica.⁸³

7Čeprav se prispevek osredotoča na industrijsko onesnaževanje Ilirskobistriške kotline, je treba omeniti še eno izmed sicer neindustrijskih podjetij, ki je poleg drugih privatnih avtoprevozniških podjetij sodilo med večje onesnaževalce reke Reke. To je podjetje TIB Transport Ilirska Bistrica.⁸⁵ Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1947 in se je imenovalo OKAP oziroma Okrajno avto-podjetje Ilirska Bistrica. Avtoprevozništvo je sprva delovalo v okviru Pokrajinskega avtoprevozniškega podjetja oziroma PAP iz Ajdovščine, kjer je bil Transport podružnica do svoje izločitve v letu 1947. Podjetje TIB Transport Ilirska Bistrica se je ukvarjalo z avtošpedicijsko službo in mehaničnimi popravili motornih vozil. Prostore za potrebe špedicije si je uredilo v nekdanjih vojaških objektih v Vrbici, kjer je imelo skladišča. Poslovne enote je podjetje odprlo tudi drugod po Jugoslaviji. Leta 1968 se je podjetje preselilo na novo lokacijo v Ilirski Bistrici, kjer so bile izgrajene nove delavnice ter pomožni in upravni prostori, zagotovljena je bila tudi zadostna parkirna površina. Leta 1960 je podjetje prevozilo 251 t blaga, količina prevoženega blaga pa se je v naslednjih desetih letih povzpela na 2635 t. Po letu 1980 so se dejavnosti, s katerimi se je ukvarjalo podjetje, nekoliko spremenile: usmerili so se v prevoz težkih in lahkih naftnih derivatov, plina, kemikalij in praškastih tovorov, v logistično podporo, tehničine preglede in čiščenje odpadnih voda, imeli pa so tudi tehnično interventno enoto za ravnanje ob nesrečah z nevarnimi snovmi.⁸⁶ Veliko onesnaževanje je za reko Reko predstavljalo predvsem pranje cistern, saj so odpadne vode odtekale z rečnim tokom. Podjetje je zato leta 1968 uredilo lovilce mineralnih olj za izločanje maščob in olj iz odpadnih vod, kasneje pa je zgradilo tudi svojo čistilno napravo, s katero so se pritiski na okolje precej zmanjšali.⁸⁷ Osamosvojitev Slovenije je podjetju prinesla veliko izgubo trga, zato so vozni park zmanjšali za 30 %, novim tržnim zahtevam pa se je morala prilagoditi tudi celotna struktura podjetja. Podjetje se je leta 1997 preoblikovalo v delniško družbo. Družba TIB Transport, d. d., je bila prva izmed cestnoprevozniških družb v državi, ki je vpeljala sistem ravnanja z okoljem in pridobila okoljevarstveni certifikat ISO 14001. Omenjeni certifikat je kasneje nadgradila s sistemom kakovosti po ISO 9001.⁸⁸ Podjetje TIB storitve d. o. o. se danes sicer ukvarja zgolj še s tehničnimi pregledi in registracijo vozil.⁸⁹

4 AKTUALNO STANJE IN NAČRTI ZA PRIHODNOST

1Prizadevanja za rešitev problematike onesnaženja prihajajo predvsem s strani lokalnega prebivalstva. Številne domačine namreč precej moti hrup iz tovarne Lesonit. Želja podjetja je namreč posodobiti tovarno in s tem povečati proizvodnjo. Krajani so zaradi tega v dvomih, saj jih skrbi dodatno onesnaženje okolja.⁹⁰ Želijo si znosnega življenja s tovarno, zato se je približno sto gospodinjstev povezalo v civilno iniciativo, ki od Agencije Republike Slovenije za okolje zahteva, da tovarni Lesonit naloži meritve izpustov vse dni v letu, strokovno izvedeno vgradnjo protihrupnih ograj ter tehnologijo izpustov, ki ne onesnažuje okolja. Lastnik Lesonita Giorgio Barzazi je sicer dejal, da so v podjetju vedno upoštevali okoljsko zakonodajo ter da bodo z naložbo res povečali proizvodne zmogljivosti, vendar bodo uporabili najsodobnejšo tehnologijo, ki zraka ne bo onesnaževala v tolikšni meri. ⁹¹ Družba je sicer že v preteklosti dejala, da njeni pritiski na okolje niso pretirano kritični. Emisije iz tovarne po mnenju uprave sestavlja predvsem vodna para, ki jo zaradi izkoriščanja njene toplote ohladijo. Zaradi narave podjetja, ki se ukvarja z lesom, je po mnenju lastnika podjetja logično, da so v izpuščenem dimu tudi emisije formaldehida iz lesa in smol, vendar pa, ker so izpusti v zakonsko dovoljenih količinah, emisije zdravju niso nevarne.⁹²

2V januarju leta 2023 je Agencija Republike Slovenije za okolje na pobudo civilne iniciative lokalnih prebivalcev, predvsem tistih, ki živijo v bližini tovarne Lesonit, na dveh merilnih mestih v Ilirski Bistrici namestila merilnik kakovosti zraka; lokaciji sta bili izbrani v dogovoru z Občino Ilirska Bistrica, ki si prizadeva, da bi tovrstne merilnike namestili na več lokacijah po občini. Kakovost zraka bosta merili napravi za spremljanje onesnaženost zraka s trdnimi delci premera 10 µm oziroma PM₁₀ ter trdnimi delci premera 2,5 µm oziroma PM_2,5, ki ju je Agencija Republike Slovenije za okolje postavila v okviru kohezijskega projekta nadgradnje mreže stalnih merilih mest za spremljanje onesnaženosti zunanjega zraka z delci PM₁₀ in PM_2,5 – kot poudarjajo na občini, je bila glede na obstoječo merilno mrežo in problematiko onesnaževanja z delci kot možna lokacija prepoznana tudi Ilirska Bistrica. Trdni delci PM₁₀ in PM_2,5 so zdravju najbolj škodljivi,⁹³ saj dolgotrajna izpostavljenost delcem povečuje tveganje za obolevnost in umrljivost za boleznimi pljuč ter boleznimi srca in ožilja,⁹⁴ poleg tega pa delci vplivajo tudi na klimo in vidnost. V zimskih mesecih k večji koncentraciji pripevajo tudi individualna kurišča na les in fosilna goriva, velik del onesnaženja z najmanjšimi delci pa povzroča tudi promet. Merilnika bosta onesnaženost zraka za začetek merila eno leto, podatki o meritvah pa so dostopni na spletni strani Agencije Republike Slovenije za okolje.⁹⁵

3Kot je bilo že omenjeno, problem za prebivalce predstavlja tudi hrup iz tovarne,⁹⁶ vendar pa je po mnenju lastnika raven hrupa skladna z zakonom za industrijsko cono. Po njegovem mnenju je največji problem ta, da so stanovanjske hiše locirane v bližini tovarne – glede na to, da je bila najprej postavljena tovarna, šele nato pa so v njeni okolici zgradili stanovanjske objekte, je to problem tamkajšnjih prebivalcev.⁹⁷ V okviru civilne iniciative so bile izvedene tudi meritve hrupa, ki so pokazale, da so mejne vrednosti precej prekoračene. Ko je Lesonit obratoval v nočnem času, je raven hrupa znašala 51 dB, to je 3 dB nad mejno vrednostjo; v viških je raven hrupa narasla tudi na 61 dB.⁹⁸

4Velik problem v občini predstavlja nekdanje odlagališče oziroma deponija Tovarne organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica. Sporno točko v njem vidijo tudi domačini, ki jih moti predvsem smrad, ki ga povzročajo sadra, blato flokulantov in modra barvila.⁹⁹ Neprijeten vonj zaradi razkroja odloženih odpadkov se namreč pogosto, predvsem ob nizkem zračnem tlaku, razširi do Ilirske Bistrice in okoliških krajev.¹⁰⁰ V začetku devetdesetih let je bila izvedena prva sanacija – narejena je bila hidrologija in izmerjeni so bili parametri za izcedne vode – nato pa je zadeva do leta 2000 mirovala. Leta 2003 je prišlo do sprejetja operativnega programa sanacije starih bremen, vendar se s saniranjem ni nadaljevalo, najbrž zaradi sporov glede lastništva. Da do sanacije ni prišlo, je krivo tudi nenačrtovanje denarja za sanacijo v proračunu, poleg tega pa se pri tem pojavlja vprašanje odgovornosti za sanacijo – ali je odgovorna občina, ki je lastnica zemljišč odlagališča, ali država, ki mora, ko povzročitelj industrijskih odpadkov ni znan ali ga ni mogoče primerno zadolžiti za izvedbo sanacije, temu primerno ukrepati.¹⁰¹ Problem onesnaženja pa ne zadeva zgolj prebivalstva in pokrajine v neposredni okolici, ampak se onesnaženost širi tudi dolvodno po reki Reki. Z onesnaženjem se borijo tudi v Parku Škocjanske jame.¹⁰² V omenjenih jamah je namreč ponor reke Reke.¹⁰³ Na vodni površini so opazili pene in nenaravne barve, študije so pokazale tudi vsebnost arzena in težkih kovin. Škodljiv vpliv izcednih vod z deponije na Škocjanske jame in vrste s seznama Natura 2000, ki živijo v reki Reki in kraškem vodonosniku, so potrdili tudi na Ministrstvu za okolje in prostor Republike Slovenije. Sanacija je bila večkrat tudi obljubljena predvolilna tema pred lokalnimi volitvami. Prisotno je zavedanje, da je sanacija deponije nujen projekt, vprašanje je le, kdaj in kako bo to izvedeno.¹⁰⁴ Park Škocjanske jame se je leta 2019 z Ministrstvom za okolje in prostor ter Občino Ilirska Bistrica sicer že dogovoril o pripravi načrta sanacije nekdanjega odlagališča.¹⁰⁵

5V načrtu je tudi reševanje problema zaradi nekdanje industrijske dejavnosti degradiranih območij, kjer so zapuščene stavbe Tovarne organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica. Stavbe so bile predvidene za rušenje, po načrtih iz leta 2009 so tam predvideli gradnjo stanovanjskih stavb. Ta ideja se je ohranila tudi v kasnejših letih, vendar sta v ospredje stopili ideji o manjši gostoti pozidave kot leta 2009 z več vmesnimi površinami ter gradnja novega vrtca, kar je, ker se je že gradil nov velik vrtec in mnogi, tudi zaradi projekcij gibanja prebivalstva v prihodnosti, niso videli potrebe po še enem takem objektu, povzročilo nekoliko nesoglasij.¹⁰⁶ Za omenjene projekte je Občinski svet Občine Ilirska Bistrica leta 2015 sprejel tudi Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za stanovanjsko naselje »Pod hribom«.¹⁰⁷ Rušenje večine objektov, razen nekaterih izjem, je bilo kljub vmesnim zapletom izvedeno,¹⁰⁸ in če bo šlo vse po načrtih, se bo na omenjenem območju kmalu začela tudi gradnja prvega večstanovanjskega objekta. Degradirano območje bi torej kmalu lahko postalo stanovanjska soseska.¹⁰⁹

6Industrija, promet in energetika so v sodobnem času gonilne sile onesnaževanja okolja v Ilirskobistriški kotlini.¹¹⁰ Čeprav so bile v preteklosti že izvedene določene dobre prakse, sta med lokalnim prebivalstvom še vedno prisotna nezadovoljstvo s stanjem okolja ter mnenje, da še ni bilo storjeno dovolj, predvsem kar se tiče zmanjšanja onesnaženosti reke Reke.¹¹¹ Prebivalci upajo, da bo Agencija Republike Slovenije za okolje Ilirsko Bistrico oziroma Ilirskobistriško kotlino prepoznala kot mesto oziroma območje z resnimi okoljskimi problemi, aktivne in strokovne podpore pa si želijo tudi s strani občine.¹¹² Razvojna vizija širše pokrajine je sicer že vrsto let usmerjena k okolju prijazni, varni in čisti industriji z visoko stopnjo dodelave.¹¹³ Poleg vseh predvidenih projektov in aktivnosti na različnih področjih je pomembno tudi zagotavljanje možnosti seznanjanja lokalnega prebivalstva o lokalni okoljski problematiki in stanju okolja. Vizija območja je razvoj občine v smeri trajnostnega razvoja, zato je bilo in je poleg ostalega pomembno tudi reševanje problematike industrijskega onesnaženja in onesnaževanja.¹¹⁴

5 ZAKLJUČEK

1Industrializacija v Ilirskobistriški kotlini je v času po drugi svetovni vojni povzročila velik gospodarski napredek pokrajine, prinesla pa je tudi obremenitve okolja. Poglavitna vira industrijskega onesnaževanja sta bila lesnoindustrijsko podjetje Lesonit ter kemičnoindustrijsko podjetje Tovarna organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica. Trgovina in predelovaje lesa s Snežnika imata na tem območju že dolgo tradicijo, lesna industrija, ki je močno spremenila socialno sestavo tamkajšnjega prebivalstva in je dajala tudi največ dohodkov, pa se je razvila večinoma po drugi svetovni vojni. Poleg ostalih lesnoindustrijskih podjetij je ključno vlogo odigralo podjetje Lesonit, ki je z delovanjem pričelo leta 1946 in je proizvajalo vlaknene plošče najprej po mokrem postopku, emajlirane plošče, kaširane plošče, lakirane plošče ter še druge vrste plošč, plastične laminate in druge proizvode. Podjetje se je izkazalo kot eden večjih industrijskih onesnaževalcev v pokrajini, podobno velja tudi za kemičnoindustrijsko podjetje Tovarna organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica. To je proizvajalo razne vrste kislin, denimo vinsko, mlečno in citronsko kislino, proizvajali so preparate za galvanizacijo in enološke preparate ter pomožna sredstva za usnjarstvo.

2Podjetji sta bili ključni vir industrijskega onesnaževanja v pokrajini. Z odpadnimi vodami iz tovarn sta močno onesnaževali vodo, natančneje reko Reko, velik problem dotoka izcednih vod v omenjeno reko pa je bil zaznan tudi pri deponiji Tovarne organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica. Podjetje Lesonit je z raznimi emisijami močno onesnaževalo ozračje, problem delovanja tovarne za okolico je bil in še vedno je tudi hrup. Zapuščeni objekti Tovarne organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica predstavljajo degradirano območje. Podjetji sta okoljske probleme skušali reševati na različne načine – Lesonit, denimo, s prehodom na suhi postopek izdelave vlaknenih plošč, vgradnjo filtrov in podobnim, Tovarna organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica pa je za zmanjšanje pritiskov na okolje uporabljala čistilno napravo.

3Stara bremena pa v sodobnem času še niso rešena. Lokalno prebivalstvo namreč moti hrup iz tovarne Lesonit, čeprav vodstvo podjetja zagotavlja, da je raven hrupa skladna z določili, prav tako podjetje pravi, da upoštevajo tudi ostalo okoljsko zakonodajo ter uporabljajo najsodobnejšo tehnologijo, ki zraka ne onesnažuje v pretirani meri. Prebivalci so nezadovoljni tudi z nekdanjo deponijo Tovarne organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica, saj območje ni sanirano, zato prihaja do smrada in iztekanja izcednih vod z odlagališča v reko Reko, kar škoduje tudi Škocjanskim jamam, kjer Reka ponika. Ilirskobistriška občina, Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije ter Park Škocjanske jame so zato pripravili načrt sanacije nekdanje deponije. Večina propadajočih objektov nekdanje Tovarne organskih kislin – Tok Ilirska Bistrica je bila uspešno porušena, na njihovem območju se načrtuje gradnja stanovanjske soseske. Razvoj pokrajine je že vrsto let sicer usmerjen k okolju, prijazni, varni in čisti industriji, vendar sta kljub določenim primerom dobre prakse v zvezi z reševanjem okoljskih problemov iz preteklosti med lokalnim prebivalstvom še vedno prisotna nezadovoljstvo s stanjem okolja ter mnenje, da še ni bilo storjeno dovolj, predvsem v zvezi z zmanjšanjem onesnaženosti reke Reke.