2.1 Razvoj premogovnika (1766–2000)

1Z začetkom industrializacije v 18. stoletju je habsburška monarhija, znotraj katere je v tem času bilo tudi današnje slovensko ozemlje, sprejela ukrepe, s katerimi so spodbujali iskanje in uporabo premoga. Sprejetje teh ukrepov je bilo povezano tudi s prekomerno sečnjo gozdov; les je predstavljal pomemben vir energije, a ga je počasi zmanjkovalo. Zaradi tega je država začela spodbujati iskanje premoga. Ravno to je leta 1766 na območje Šaleške doline pripeljalo patra Steiza, ki je premog tukaj tudi našel in o tem poročal v Gradec.¹²⁰

2Odkritje premoga je na začetku 19. stoletja v dolino privabilo podjetnike in gospodarske družbe. Leta 1844 je Zagorska premogokopna družba dobila pravico do izkoriščanja premoga v Pesju. Odkrita plast premoga pa ni bila dovolj debela, zaradi česar zametki premogovnika niso prinašali veliko dobička. Iz tega razloga je ozemlje do leta 1870 pogosto menjavalo lastnike. Že leto dni kasneje je rudarske posesti kupil Franz Mages ter 11. aprila 1875 odkril glavni lignitni sloj. Magesu je sčasoma zmanjkalo kapitala za investiranje v nadaljnjo raziskovalno dejavnost in tako je 17. aprila 1885 posesti prodal Danielu pl. Lappu.¹²¹

3Novi lastnik je dve leti kasneje, natančneje 17. oktobra 1887, prejel dovoljenje za začetek izkoriščanja najdišča lignita. To območje je bilo v knjigi podelilnih listin poimenovano kot Premogovnik Šaleške doline. Leta 1891 je bila na območju doline zgrajena železniška proga, ki je bistveno pripomogla k transportu in prodaji premoga, saj so ga tako lahko veliko lažje dostavili kupcem. Lapp je leta 1904 poleg premogovnika začel graditi prvo industrijsko toplotno elektrarno ter je že razmišljal o začetku proizvodnje električne energije za trg. Lastnik premogovnika je umrl leta 1910, njegova družina pa je pet let kasneje premogovnik prodala avstrijskemu erarju.¹²²

4Po prvi svetovni vojni je upravljanje premogovnika prevzela novonastala Kraljevina SHS (kasneje Kraljevina Jugoslavija). V obdobju 1927–1929 so na tem območju zgradili prvo večjo termoelektrarno, TE Velenje, ter začeli s poskusi sušenja premoga. Tekom druge svetovne vojne, ko je bilo slovensko ozemlje okupirano, se je v premogovniku začelo obdobje roparske proizvodnje; zaradi neupoštevanja severnega varnostnega stebra se je vas Škale začela pogrezati. Leta 1944 je bil rudnik dvakrat napaden; prvič so ga napadli borci XIV. divizije, v drugem napadu pa je zunanje objekte bombardiralo sedem ameriških letal. V času med ustanovitvijo in koncem druge svetovne vojne je bil premogovnik večkrat preimenovan, leta 1946 pa je bil preimenovan v Rudnik lignita Velenje in to ime je obdržal do leta 1995. V povojnem obdobju je bil zgrajen jašek Preloge, ki je postal glavni razlog za razvoj in napredek premogovnika in Šaleške doline. Leta 1950 je upravljanje podjetja prevzel delavski svet premogovnika, direktor pa je postal Nestl Žgank.¹²³

5V letih, ki so sledila, je premogovnik dosegel velik gospodarski razmah. Kopanje lignita na tem območju je omogočilo razvoj Velenja in tako je 20. septembra 1959 bilo svečano odprto novo središče mesta; danes na ta dan prebivalci Mestne občine Velenje praznujejo občinski praznik. Leta 1955 je bila v Šoštanju dograjena prva faza šoštanjske termoelektrarne (TEŠ), do leta 1977 pa je le-ta v četrti fazi postala najmočnejši elektrarniški objekt v Sloveniji. Do leta 1981 so v premogovniku presegli mejo 5 milijonov ton nakopanega lignita na leto, Velenje pa je bilo 10. oktobra 1981 preimenovano v Titovo Velenje. Štiri leta kasneje je Rudnik lignita Velenje dosegel proizvodni rekord, čemur je sledilo postopno zmanjševanje obsega proizvodnje.¹²⁴

6Julija 1990 je Titovo Velenje ponovno postalo samo Velenje. V tem letu sta Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ) in Rudnik lignita Velenje (leta 1995 preimenovan v Premogovnik Velenje) postali tesno povezani podjetij, ki še danes proizvajata tretjino električne energije v Sloveniji. Z julijem 1997 je prišlo do ukinitve maloprodaje velenjskega lignita; le-ta je postal namenjen porabi v Termoelektrarni Šoštanj. Leto dni kasneje je bil Premogovnik Velenje preoblikovan v delniško družbo, začelo se je postopno zapiranje Starega jaška. Isto leto je podjetje dobilo certifikat kakovosti OSO 9001, leta 2000 pa še certifikat za ravnanje z okoljem ISO 14001.¹²⁵

2.2 Nastanek Šaleških jezer

1Premogovnik Velenje je že od začetka delovanja na več različnih načinov vplival na lokalno okolje. Med opaznejšimi posledicami izkopavanja premoga sta bila (in še vedno sta) ugrezanje tal in nastanek ugrezninskih jezer sredi kotlinskega dna Šaleške doline. ¹²⁶ Ko so v dolini začeli rudariti, ta problem še ni bil zaznan, saj je bila letna količina izkopa lignita relativno majhna. Po drugi svetovni vojni pa so letno izkopali veliko več lignita, zato so se takrat pojavile prve ugreznine oziroma »pingi« in celo jezerca oziroma »tajhti«.¹²⁷

2Prva vidna posledica vse večjega izkopavanja premoga je bilo razpokano površje, kasneje pa so se pojavili zaporedni prelomi, ob katerih so se tla začela ugrezati.¹²⁸ Glavni razlog za hitro ugrezanje je geološka struktura tal v Šaleški dolini, saj so le-ta sestavljena iz mladih, sipkih sedimentov. Tako po izkopu premoga na mestu izkopavanja ne ostajajo prazni prostori, ampak jih sedimenti sproti zapolnijo. Proces ugrezanja je bil na začetku zelo hiter, kasneje pa se je upočasnil; površje se je ugrezalo še 15 do 20 let po izkopu premoga. Sčasoma je najglobje ugreznine zalila voda.¹²⁹ Tako so nastala Velenjsko, Škalsko, Turistično, Družmirsko in Gabrško jezero; do danes so se ohranila le tri.¹³⁰ Ker pa so sedimenti na območju Šaleške doline večinoma vodotesni, voda iz omenjenih jezer ne poplavi premogovnika¹³¹

3Podoba Šaleške doline se zaradi obratovanja premogovnika še vedno spreminja. Do konca devetdesetih let 20. stoletja se je v dolini ugreznilo za 100 milijonov m³ gradiva.¹³² Leta 2004 je površina ugrezninske kotanje znašala okoli 6 km², prostornina pa več kot 110 milijonov m³. Že leta 2016 pa je površina ugreznjenega površja presegla 7 km², prostornina pa 150 milijonov m³.

4Zaradi degradacije pokrajine so prebivalci Šaleške doline na ugreznjenem območju začeli odlagati komunalne odpadke. Odpadke so začeli odlagati specifično na severnem bregu Velenjskega jezera, kjer je nastalo divje odlagališče, ki je bilo opuščeno in se je kasneje potopilo. Tukaj so odlagali tudi premogovniško jalovino in inertne odpadke. V bližnji okolici se je prav tako nahajalo odlagališče industrijskih odpadkov, ki je bilo kasneje zasuto. Tudi današnje odlagališče komunalnih odpadkov leži na ugrezninskem območju, a je za razliko od že prej omenjenega lepo urejeno in dobro varovano.¹³⁶

5Ugrezninsko območje (že ugreznjeno površje in površje predvidenega ugrezanja) večinoma obsega dolinsko dno, a sega na severu tudi v sosednje hribe. Dolinsko dno je bilo v preteklosti ugodno za kmetovanje, zato so se na tem območju (poleg Velenja in Šoštanja) razvila kmetijska naselja Škale, Preloge, Pesje, Družmirje, Metleče in Gabrke.¹³⁷ Ker so določena naselja ležala neposredno na ugrezninskem območju, so nekatera izmed njih v desetletjih po drugi svetovni vojni delno (Škale) ali v celoti (Družmirje in Preloge) izginila. Ljudi, ki so živeli na teh območjih, so preselili; domove je izgubilo okoli 1500 ljudi.¹³⁸

6Večina Mestne občine Velenje spada v porečje reke Pake, v katero se izlivata desna pritoka Lepena in Sopota. Paka je po metodologiji kategorizacije urejanja vodotokov uvrščena v 4. razred oziroma med togo urejene vodotoke. Zaradi ugrezanja se je rečna pokrajina Lepene in Sopote spremenila v jezersko, ki je bistveno občutljivejša.¹³⁹ Jezera so torej umetnega nastanka in jih ne moremo umeščati med klasična akumulacijska jezera, saj niso nastala z zajezitvami vodotokov. So posledica antropogenih tektonskih procesov. Poleg padavin jih polnijo tudi nekdanji pritoki reke Pake.¹⁴⁰

7Tri jezera, ki so se ohranila, so imena dobila po naseljih, ki so se nekoč nahajala na tem območju, a so se morala umakniti ojezerjenju (Škalsko in Družmirsko jezero) ali pa so postala objezerska naselja (Velenjsko jezero). Kot lahko vidimo, so Šaleška jezera nastala iz istega razloga in na enak način (zaradi izkopavanja premoga je prišlo do ugrezanja tal, ugreznine pa so kasneje zalili pritoki reke Pake). Kljub temu pa se jezera med seboj razlikujejo. Ravno zaradi teh razlik je bila kasneje določena tudi različna raba jezer in njihove okolice.¹⁴¹

8Škalsko jezero je najstarejše med Šaleškimi jezeri, saj se je začelo oblikovati že pred drugo svetovno vojno. Kot posledica začetnega obdobja premogovništva na tem območju je najmanjše med tremi jezeri (meri 17 ha in vsebuje 1 milijon m³ vode). Oblika jezera je dokončna, saj je izkopavanje lignita na tem mestu zaključeno. Jezero, ki leži v porečju Lepene, napajajo jezerski dotoki (v jezero letno priteče okrog 5,4 milijona litrov vode) in padavine.¹⁴²

9Velenjsko jezero je največje med vsemi šaleškimi jezeri ter obenem spada med večja jezera v Sloveniji. Njegova površina znaša 1,4 km², prostornina pa 27,7 milijonov m³. Globoko je 62,8 m in s tem globje od Bohinjskega jezera (45 m) in Blejskega jezera (31 m). Intenzivno izkopavanje premoga poteka samo še pod zahodnim bregom, zato je večina jezerskega obrežja povsem ali pa vsaj delno umirjena. Ugreznino pod zahodnim bregom sproti zasipavajo z elektrofiltrskim pepelom iz Termoelektrarne Šoštanj, kar je še posebej pomembno, saj s tem hkrati vzdržujejo pregrado med Velenjskim in Družmirskim jezerom. Jezero leži v porečju Lepene in Sopote, ki ga napajata skupaj s padavinami. Vanj letno priteče več kot 11 milijonov m³ vode, kar je glede na več kot dvakrat večjo prostornino jezera zelo malo, saj se ta voda v teoriji zamenja šele v dveh letih. ¹⁴⁴

10Družmirsko jezero je najmlajše med Šaleškimi jezeri; nastajati je začelo leta 1975. Reka Velunja je poleg padavin njegov edini vir vode. Ker je reka dovolj vodnata, se voda v jezeru menja od dvakrat pa do šestkrat letno. Kakovost jezerske vode je vprašljiva, prav tako pa obstaja resna nevarnost poslabšanja kakovosti vode zaradi intenzivnega kmetijstva v neposredni bližini. Jezersko vodo danes uporabljajo kot tehnološko vodo v šoštanjski termoelektrarni.¹⁴⁶ Družmirsko jezero je prav tako najgloblje jezero med šaleškimi jezeri ter se bo v naslednjih desetletjih še povečalo; po zaključku izkopavanja na tem območju naj bi bilo največje v dolini.¹⁴⁷

11Tanja Cegnar in Zoran Pavšek v študiji iz leta 1988 trdita, da jezera spreminjajo krajevno podnebje, v toplih mesecih je namreč v njihovi neposredni bližini v zraku več vlage, v hladnih mesecih pa se poveča število meglenih dni, kar vpliva na temperaturni obrat.¹⁴⁹

2.3 Onesnaženje vode v Šaleški dolini

1Premogovništvo je v Šaleški dolini pustilo poleg omenjenih še številne druge posledice. Zaradi izkopavanja premoga so v obdobju med obema vojnama v neposredni bližini premogovnika postavili termoelektrarno in jo kasneje preselili v Šoštanj. Ta termoelektrarna je imela in ima še danes izrazit vpliv na lokalno okolje.¹⁵⁰ Emil Šterbenk trdi, da v primeru termoelektrarne na prvem mestu ni onesnaževanje zraka, pač pa odlaganje odpadnega pepela.¹⁵¹

2Zaradi kurjenja premoga v termoelektrarni je nastala ogromna količina odpadnega pepela.¹⁵² S širitvijo termoelektrarne se je povečal dotok pepelne brozge (suspenzija pepela in vode) v Velenjsko jezero, ki je bilo odlagališče pepela do leta 1983. Zaradi tega je jezero postalo tako alkalno (pH 12), da v njem ni bilo več živih organizmov. To je bil zelo očiten okoljski problem, zato so leta 1983 začeli iskati rešitve zanj oziroma so spremenili tehnologijo odlaganja. Pepel so začeli alternativno odlagati v obliki nasipa na zahodnem delu Velenjskega jezera. Kljub uspešni razrešitvi vprašanja glede odlaganja pepela je še vedno obstajala ena težava: pepel se je usedel, onesnažena transportna voda (odpadna voda, ki je bila prej pomešana s pepelom) pa je še vedno tekla v jezero.¹⁵³

3Velenjsko jezero je s potokom Lepena povezano z reko Pako. Posledično je bila tudi slednja dodatno obremenjena in močno onesnažena, saj je transportna voda iz jezera odtekala v Lepeno, ki se je nato izlivala v Pako. Tako je bila reka v Prelogah popolnoma bela, saj se je iz vode izločal apnenec.¹⁵⁴

4Konec osemdesetih let je bilo ugotovljeno, da je škalsko jezero meromiktično oziroma da se plasti vode med seboj ne mešajo.¹⁵⁵ Zaradi obdelovanja kmetijskih površin, s katerimi je jezero obdano, in odlaganja komunalnih odpadkov na enem od bregov je v jezero neposredno iz zaledja in s potokom Lepena prihajalo ogromno organskih snovi. Le-te so se usedle na jezersko dno in pri svojem razkroju porabile ves razpoložljiv kisik, zato je prišlo do gnitja organskih snovi; nastajal je vodikov sulfid.¹⁵⁶

2.4 Od onesnažene do čiste vode

1V osemdesetih letih 20. stoletja se je v Sloveniji začela krepiti okoljska zavest. Vprašanja o varovanju okolja so v Šaleški dolini postajala vse glasnejša. Zavedanje o ekoloških težavah zaradi hitre rasti premogovnika in termoelektrarne se je po letu 1985 premaknilo na javno raven.¹⁵⁷

2Leta 1985 je bila okoljska degradacija zelo očitna:

3[Č]lovekovemu očesu zaznavnim ekološkim problemom Velenjske kotline, ki so bili povzročeni zaradi izkopavanja premoga in proizvodnje električne energije, torej ugrezanju zemljišč, onesnaženju tekočih voda, mrtvemu jezeru in udorini in demografski ekspanziji, se je pridružilo še vidno propadanje gozdov.¹⁵⁸

4Emil Šterbenk je drugo polovico osemdesetih let označil za obdobje ekološke »revolucije« v Šaleški dolini.¹⁵⁹ V teh letih je prišlo do spontanega nastanka ekološkega gibanja, katerega člani so bili zaskrbljeni in ogroženi prebivalci doline. Ker posamezna negodovanja, pisma in protesti niso pomagali, so se ljudje povezali v masovno gibanje. Glavno gonilo šaleškega okoljskega gibanja je bila skrb za gozdove, saj so predstavljali pomemben vir zaslužka za lokalno prebivalstvo. Ljudje so želeli izraziti svoje nezadovoljstvo in tako so med gostilniškimi pogovori začeli nastajati resni načrti, ki so v nekaj mesecih privedli do organizacije množičnega protesta na Titovem trgu in traktorske zasedbe mesta. Ena izmed izvirnih idej v začetnih fazah nastajanja gibanja je bila, da bi s traktorskimi cisternami pripeljali gnojevko pred TEŠ in občino ter objekta ponečedili oziroma da bi na obe lokaciji pripeljali suhe smreke. Do pogajanj med občinsko oblastjo in organizatorji protesta je prišlo 6. novembra 1987. Sprva so oblasti poskušale protest preprečiti, vendar je kmalu postalo jasno, da shod ne bo niti prepovedan niti blokiran. Kljub temu so občinski funkcionarji postavili nekaj pogojev glede izvedbe protesta: protest naj se izvede na lastno odgovornost organizatorjev, prepovedali so mazaške akcije z gnojevko in za usmerjanje traktorskih kolon določili člane radiokluba. Tako je 8. novembra 1987 prišlo do množičnega protesta, ki se ga je udeležilo več kot 10.000 ljudi. Glavna zahteva protestnikov je bila temeljita ekološka sanacija proizvodnje električne energije v Šaleški dolini. Protestniki so spoštovali pogoje funkcionarjev, a so za seboj na zelenici pred termoelektrarno kljub temu pustili protestne plakate.¹⁶⁰ Leto dni kasneje so privrženci ekološkega gibanja ustanovili Šaleško ekološko društvo.¹⁶¹

5Premogovnik in elektrarna, ki sta v tem času delovala kot podjetje REK (Rudarsko elektroenergetski kombinat), sta se zavedala svojega vpliva na okolje ter postopno začela zniževati proizvodnjo premoga in električne energije, ustanovila pa sta tudi ekološko raziskovalno ekipo. Le-ta je leta 1992 postala Zavod za ekološke raziskave ERICo Velenje (Environmental Research and Industrial Cooperation). Do začetka devetdesetih let je bilo stanje okolja dobro preučeno. Sanacijski program za Termoelektrarno Šoštanj je bil narejen že leta 1987 ter je bil do konca devetdesetih skoraj v celoti izveden.¹⁶²

6V Šaleški dolini je glavni vodni vir reka Paka, ki pa ima za potrebe doline premalo vode. Ravno zaradi tega je bilo Velenje med prvimi večjimi mesti v Sloveniji, ki je zgradilo napravo za čiščenje komunalnih odpadnih voda. Čistilna naprava je začela delovati leta 1991, a se stanje reke Pake kljub temu ni izboljšalo. Razlog za to je predvsem dejstvo, da so odpadne vode iz šoštanjske usnjarne še vedno odtekale neposredno v reko ter da je bil kanalizacijski sistem premalo povezan.¹⁶³

7Ker so želeli izboljšati stanje vode, je bil leta 1993 sprejet sanacijski program Vode občine Velenje.¹⁶⁴ Cilj tega projekta je bilo izboljšanje stanja vodotokov in jezer na podlagi izboljšanja kanalizacijskega sistema in čiščenja odpadnih voda.¹⁶⁵ Za dosego tega cilja so oblikovali tri programe: Vodotoki, Jezera in Kanalizacija.¹⁶⁶ Program je takratna občina Velenje (območje današnje Mestne občine Velenje ter občin Šoštanj in Šmartno ob Paki) v celoti sprejela leta 1994 in ga začela uresničevati. Za reko Pako je pri gospodarjenju s komunalnimi odpadnimi vodami imela največji pomen izgradnja zaprtega krogotoka transportnih voda šoštanjske elektrarne. Sem lahko prištejemo še zmanjševanje pritiskov vode s strani šoštanjske usnjarne, Gorenja in premogovnika. Zaradi kontinuirane širitve in nadgradnje kanalizacijskega sistema se je odpadna voda skoncentrirala na Centralni čistilni napravi Šaleške doline; s tem je bil dosežen osrednji cilj sanacijskega programa.¹⁶⁷

8V drugi fazi so sanacijski program preimenovali v Sanacijski program Paka; do preimenovanja je prišlo po reorganizaciji občin.¹⁶⁸ Tretja faza je bila sestavljena kot program za varstvo voda, ki je upošteval Zakon o varstvu okolja iz leta 2004¹⁶⁹ ter načela Okvirne direktive o vodah iz leta 2000.¹⁷⁰ Namen direktive je bila preprečitev poslabšanja stanja vodnih ekosistemov, njihova zaščita in izboljšanje; vključeni so bili tudi kopenski in močvirni ekosistemi.¹⁷¹

9Leta 2004 so ugotovili, da je bila iz sanacijskega programa izpuščena problematika pitne vode, zato so dotedanje podprograme dopolnili še s programom Pitna voda.¹⁷² Ko je nastajal program varstva voda, je Komunalno podjetje Velenje pripravilo lokalne programe odvajanja in čiščenja komunalnih voda za občine Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki. Ti dokumenti so bili med seboj zelo dobro usklajeni. ¹⁷³

10Ko je bilo potrjeno, da na alkalnost Velenjskega jezera vpliva tehnološka voda, so leta 1994 v ta namen zgradili zaprt krogotok. Pepelno vodo so začeli zbirati v zbiralnikih pod odlagališčem in jo vračati v tovarno, kjer je bila ponovno uporabljena. Zaradi uporabe zaprtega krogotoka onesnažena voda kroži, zato jezeru in drugim vodam v dolini ne škodi več.¹⁷⁴ Poleti leta 1995 se je pH zgornje plasti jezera zmanjšal pod 9, leto dni kasneje je pH te plasti znašal 8,5. Alkalnost vode leta 1997 na nobeni globini ni presegla pH 8,7. Zaradi izboljšanja kakovosti jezerske vode so se vanj po zelo dolgem obdobju končno začeli vračati različni organizmi.¹⁷⁵ Sem prištevamo plankton, ribe in alge. V letih 1997 in 1998 je jezero cvetelo, kar je ponovno opozorilo na občutljivost jezerskega ekosistema.¹⁷⁶

11Želeli so preprečiti tudi nadaljnje onesnaževanje meromiktičnega Škalskega jezera, zato so ukrepali na več načinov, a uspehi niso bili sorazmerni z naložbami. Leta 1997 so naredili načrt za uvažanje sveže vode na dno jezera ter v ta namen spomladi 1998 zgradili cevovod. Uporabili so jamsko vodo, saj ima v sebi dovolj kisika za oksidacijo spodnje plasti. S tem so želeli v jezeru omogočiti življenjske pogoje aerobnim organizmom oziroma organizmom, ki za življenje potrebujejo kisik.¹⁷⁷