Meta Remec

Slovenija se je kot najbolj razvita med jugoslovanskimi republikami v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ponašala z gospodarskim razvojem, nizko brezposelnostjo in rastjo življenjskega standarda. Idilično podobo napredka in blagostanja je kazila vse višja stopnja samomorilnosti, ki je ostajala visoko nad jugoslovanskim povprečjem in ki je bila za nasprotnike režima dokaz, da je novi ideologiji spodletelo ter da so ljudje nesrečni do te mere, da se umikajo v smrt.

V šestdesetih letih se je problematika znašla v središču pozornosti. Statistični podatki so nakazovali, da je v slabem stoletju prišlo do izrazitega skoka v stopnji samomorilnosti z začetnih 3 samomorov na 100.000 v letu 1873 na 35–40 samomorov na 100.000 prebivalcev v šestdesetih letih 20. stoletja, kar naj bi nakazovalo, da se je v dobrem stoletju v slovenski družbi zgodil popoln prelom, skrb pa je vzbujalo zlasti prepričanje, da je do drastičnega skoka v stopnji samomorilnosti prišlo po letu 1955. Analitiki so namreč upoštevali zgolj podatke o stopnji samomorilnosti med letoma 1931 in 1934, ko je ta znašala 19/100.000 prebivalcev, spregledali pa so dejstvo, da je stopnja samomorilnosti med letoma 1937 in 1939 v Dravski banovini že znašala 26 samomorov na 100.000 prebivalcev in da se je, po začasnem upadu med vojno, zgolj vrnila na raven, kjer je že bila pred izbruhom druge svetovne vojne. Občutek krize je še poglabljala primerjava med stopnjami samomorilnosti v Sloveniji in v drugih jugoslovanskih republikah, ki je dokazovala alarmantnost slovenske realnosti in spodbudila nujo po ukrepanju na različnih ravneh.

Analitiki so še na začetku šestdesetih let sicer poudarjali, da ni nikakršne potrebe po dramatiziranju, saj naj bi statistični podatki pričali zgolj o razmerah, ki naj bi bile ostanek preteklih časov in posledica starega, zatohlega, s katolištvom prežetega predvojnega sveta, rešitev pa naj bi prinesel obračun z ostanki meščanske ideologije, ki so še bili prisotni v družbi. Pričakovanja stroke in oblasti, da bo uresničitev socialističnega sna že sama po sebi prinesla preobrat in upad števila samomorov, se niso uresničila. Namesto da bi se Slovenija približala stopnji samomorilnosti, ki je bila značilna za preostali del države, se je od nje le še bolj oddaljevala. Nelagodje so vzbujali zlasti podatki o visoki stopnji samomorilnosti med mladimi, višji tudi v primerjavi s podatki iz držav, ki so sicer prednjačile po številu samomorov, in sredi šestdesetih let je v strokovni javnosti prevladalo prepričanje, da je nujno aktivno ukrepati, vendar na način, ki ne bi vznemirjal javnosti.

Poskusi, da bi problem obravnavali tiho in interno, niso uspeli. Prelomnica pa ni bila število samomorov, ampak javno predvajanje filma Maka Sajka Samomorivci, pozor! leta 1967 v Beogradu. Film je osvetlil problem samomorov mladih v Sloveniji, zgodba pa je odjeknila tako v domačem kot v tujem in izseljenskem časopisju, ki je v naraščajoči stopnji samomorov med mladimi iskalo znake propada socialističnega sistema.

Leta 1968 je škandal dobil še dodatno razsežnost: po samomorih Svita Brejca in nekaterih drugih otrok javnih osebnosti se je začelo javno ugibanje o obstoju samomorilskega kluba med študenti v Ljubljani, ki naj bi spodbujal mlade k samomoru. Pristojni na ministrstvu za notranje zadeve so se odločili zadevo poglobljeno raziskati in so začeli preiskavo z imenom Hašiš, pri kateri je sodelovala tudi SDV. Osrednji del preiskave so bili samomori Aleša Kermaunerja (1946–1966), Borivoja Dedijerja (1945–1966) in Svita Brejca (1947–1968), ki naj bi bili povod za vse druge in so odpirali vprašanje, ali so ti samomori nesmiselna dejanja razvajencev ali racionalne odločitve in kot take kritika družbe. Zlasti Aleš Kermauner je postajal legenda med mlajšo generacijo in po mnenju policijskih preiskovalcev je obstajala realna nevarnost za nastanek mita o »slovenskem Palachu«, kar so želeli na vsak način preprečiti. V strahu pred vplivi Zahoda, javnim mnenjem in podtalnim družbenim vrenjem je oblast uporabljala različna sredstva nadzora nad vpletenimi do konca policijske preiskave leta 1969 in še dlje.

Preiskava obstoja kluba samomorilcev ni potrdila. Z olajšanjem so ugotovili, da naj bi šlo za propadle in izolirane posameznike, ki jih je socialistična družba, očitno močna in notranje koherentna, že marginalizirala. Razlogi za obravnavane smrti so bili označeni kot zasebni: bili naj bi osamljena dejanja osamljenih mladih ljudi, brez občinstva ali višje resnice. Za režim je bilo vsekakor bolje, da so umirali zaradi občutka osebne poraženosti ali celo zdolgočasenosti kot iz upora ali želje po prevratu družbenega sistema.

***