Ivan Smiljanić

Na severozahodnem pobočju ljubljanskega Golovca se nahaja globel, znana kot Suhi bajer. Med prvo svetovno vojno je bil bajer prizorišče usmrtitev domnevnih državnih sovražnikov Avstro-Ogrske. V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so žrtve, čeprav so v glavnem ostale neidentificirane, postale junaki, ki so padli za osvoboditev in nastanek nove države, zato so jih slavili s komemoracijami in odkritjem spomenika, ki stoji še danes.

Suhi bajer na Golovcu je bil med letoma 1915 in 1917 kraj usmrtitve najmanj 23 posameznikov, ki so jih avstrijske oblasti pred naglim sodiščem obsodile na smrt zaradi nepremišljenih besed, izrečenih proti Avstriji ali v podporo njenim sovražnicam, in zaradi drugih protidržavnih dejanj, kot je dezerterstvo.

Po koncu prve svetovne vojne so žrtve Suhega bajerja v kontekstu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev postale mučeniki avstrijske tiranije nad lastnim ljudstvom in junaki, ki so padli za osvoboditev južnoslovanskih narodov.

S pomočjo pričevalcev in sorodnikov je ljubljanska občina skušala identificirati žrtve, vendar je bila uspešna le pri slabi polovici primerov. Med letoma 1919 in 1922 so iz bajerja izkopali posmrtne ostanke treh žrtev, ki so jih slavnostno prenesli na domača pokopališča. Leta 1924 je urejanje bajerja prevzel rajonski odbor nacionalistične organizacije Orjuna, zlasti njegov predsednik Karel Kalin, ki je čistil grobove in organiziral komemoracije ob 1. novembru.

Leta 1927 je bil ustanovljen odbor za postavitev spomenika na Suhem bajerju, ki ga je vodil Kalin. Zbiranje prispevkov je trajalo več let in spomenik je bil svečano odkrit 25. novembra 1934. V obeležje v obliki zidanega kamnitega kvadra je bila vstavljena osemkotna spominska plošča z napisom v slavo ustreljenim žrtvam ter reliefom avstrijskega orla z mečem v krempljih, ki visi nad ljubljanskim gradom in lipovo vejico. Pod ploščo je bil tik pred odkritjem dodan še napis »Čuvali bomo Jugoslavijo«, ki se je nanašal na domnevne zadnje besede kralja Aleksandra, ubitega nekaj tednov pred odkritjem.

Preostale grobove so s Suhega bajerja novembra 1939 izkopali člani komisije beograjskega pravosodnega ministrstva in jih prenesli v novo kostnico na Žalah.

Po drugi svetovni vojni je spomin na žrtve Suhega bajerja ugasnil. Danes spomenik še stoji, vendar je težko dostopen, zanemarjen in se ruši.

***