Tjaša Konovšek

Leta 1989 je v Socialistični republiki Sloveniji zakrožila ideja o referendumu kot sredstvu za legitimacijo politike slovenskega republiškega vodstva v odnosu do federacije. Referendum, ki je bil v času socializma ustavno dovoljen, čeprav niso bili postopki za njegovo izvedbo do leta 1989 nikdar natančno določeni, je v kratkem času pridobil težo tako s političnega kot s pravnega vidika, kot sredstvo za izražanje neposredne želje volivcev pa je načeloma užival tudi visoko podporo javnosti.

V politično zaostrenih razmerah, ko sta leta 1989 Socialistična republika Srbija in Socialistična republika Slovenija z amandmaji spremenili svoji ustavi, tako da se nista več skladali z ustavo federacije, so politična vodstva republik iskala argumente, s katerimi bi utemeljila svoje ravnanje. Slovensko politično vodstvo se je med drugim večkrat zanašalo na slovensko javnost. Kot ena izmed možnosti je tega leta v ospredje stopila uporaba referenduma kot neposrednega načina odločanja. Njegov morebiten pozitiven rezultat bi bil jasen signal slovenskemu političnemu vodstvu, hkrati pa bi utrdil slovenske politične zahteve v mednarodnem prostoru.

Glede izvedbe referenduma je tako v strokovnih kot v političnih krogih vladala skepsa. Avtorji strokovnih razprav o “političnem referendumu”, kakor so ga imenovali, so opozarjali na možnost izigravanja referenduma: njegov rezultat je bil za državo v vsakem primeru zavezujoč, in to ne glede na to, ali bi bila želja volivcev politično ugodna ali ne, zaradi česar je do njegove izvedbe vladalo odklonilno vzdušje. Prav tako ni bilo jasno, ali naj se referendum izvede zgolj v posameznih republikah ali celotni federaciji ter kako naj se rezultat referenduma prevede na raven federacije. Ta določila bi lahko bistveno vplivala na interpretacijo referendumskih rezultatov.

Marca 1989 se je slovensko politično vodstvo v okviru Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva (RK SZDL) z anketo odločilo preveriti razpoloženje javnosti do izvedbe referenduma, s katerim bi bilo možno ugotoviti stališče ljudi do položaja Slovenije v federaciji in njihov odnos do aktualne republiške politike. Pilotno raziskavo je RK naročila pri oddelku razvojnega trženja časnika Delo.

Odgovori, ki so jih v telefonskih pogovorih podali anketiranci, so izražali visoko stopnjo podpore slovenskemu političnemu vodstvu. Rezultati so kazali, da javnost zaupa procesoma demokratizacije in politične pluralizacije, ki sta se nakazovala – čeprav nikakor ni bilo jasno, kakšne bodo njune posledice. Na vprašanje, ali bi na referendumu, ki bi se potencialno izvedel vzporedno z aprilskimi volitvami za slovenskega člana federalnega predsedstva, anketiranci podprli ali zavrnili politično usmeritev Slovenije, je kar 92 % vprašanih izrazilo podporo aktualni politični usmeritvi, ki bi jo bili pripravljeni potrditi tudi na referendumu. Anketiranci so se strinjali, da se slovensko politično vodstvo dovolj zavzema za mir in sožitje znotraj Jugoslavije, da ustrezno brani zahteve po avtonomiji republik v odnosu do federacije in uspešno zagovarja slovenske interese, podprli bi tudi svobodo političnega združevanja.

V času socializma referendum dejansko ni bil izveden, prav tako ni postal neposredna podlaga za kasnejše predloge ali izvedbo plebiscita decembra 1990. Iz gradiva ni razvidno, ali je bilo referendumsko vprašanje, glede katerega bi se potencialno izrekli volivci aprila 1989, sploh natančno definirano. Objavljene razprave in izvedena anketa pa vendarle pričajo, da je bil referendum kot tak deležen resnega razmisleka s strani slovenskega političnega vodstva in visoke podpore s strani javnosti.

***