Delo na uporabniškem vmesniku nam je spričo količine in raznolikosti učbeniškega gradiva, pa tudi občasne odsotnosti ali nepopolnosti tozadevno relevantnih podatkov predstavljalo nezanemarljiv izziv. Nujni so bili nekateri kompromisi in poenostavitve, ki jih bomo natančneje pojasnili v naslednjih vrsticah.

2.1 Kriteriji za izbor učbeniškega gradiva

Zaradi narave gradiva, ki v tem primeru pogosto ni enoznačna, so kriteriji, ki sva jih uporabljala pri njegovem uvrščanju v digitalno monografijo, vselej nekoliko arbitrarni. To velja zlasti za začetek obravnavanega obdobja, ko je bil razkorak med predpisanim gradivom in teksti, ki so jih učitelji in duhovniki uporabljali pri pouku mladine, pogosto znaten. Razkorak med predpisanim učbeniškim gradivom in vsakdanjo prakso se je v obravnavanem obdobju postopoma zmanjševal. Pri učbeniškem gradivu iz druge polovice 19. stoletja, zlasti pa pri tistem, ki je nastajalo po letu 1869, je orisanih odstopanj bistveno manj. V naslednjih vrsticah se bomo nekoliko podrobneje posvetili kriterijem, po katerih smo se ravnali pri uvrščanju učbeniškega gradiva v digitalno monografijo.

1. Pričujoča obravnava je časovno zamejena s splošno šolsko naredbo iz leta 1774 in razpadom avstro-ogrske monarhije leta 1918. Seveda so nekateri teksti, ki so jih pri šolskem pouku uporabljali v terezijanski in jožefinski dobi (marsikdaj pa tudi pozneje), nastali že pred letom 1774. Takšne učbenike sva v pregled vključila le v primerih, ko je bila njihova uporaba v obdobju po letu 1774 v virih in literaturi dovolj zatrdno izpričana. Seveda ni nemogoče, celo zelo verjetno je, da so bili v tem obdobju v rabi tudi drugi, starejši teksti. Vsekakor pa je to polje še vedno odprto nadaljnjim raziskavam. Tudi letnica, s katero zaključujeva pričujočo obravnavo, nikakor ni predstavljala neprodušne pregrade. Prav nasprotno! Številni učbeniki so v bolj ali manj spremenjeni obliki izhajali tudi v novem državnem okviru.² V takšni primerih v opombah navajava tudi izdaje iz časa po letu 1918.
2. V teritorialnem pogledu sva se omejila na ozemlje, ki je do konca ostalo v okviru habsburške monarhije. Izjema je čas med letoma 1809 in 1813 – učbenike, ki so nastali na ozemlju Ilirskih provinc, sva seveda upoštevala.
3. Ker smo se v sklopu dela pri projektu osredotočali predvsem na razvoj slovenskega nacionalizma in spričo časovnih ter praktičnih omejitev, v tej fazi v digitalno monografijo nisva vključevala znatnega dela učbenikov in učnih pripomočkov v latinskem, nemškem, italijanskem, madžarskem in hrvaškem jeziku. Zavedava se, da zato umanjka velik del učbeniškega gradiva, ki je bilo v uporabi na glavnih šolah, normalkah, (pozneje) pa bodisi na utrakvističnih ljudskih šolah bodisi na ljudskih šolah z nemškim ali katerim drugim učnim jezikom ter zlasti na gimnazijah in realkah. V prihodnosti bo – bodisi kot dopolnitev pričujoče digitalne monografije bodisi v sklopu nadaljnjih raziskav – to gradivo vsekakor treba natančneje analizirati in ga vključiti v pričujoči korpus učbeniškega gradiva.
4. Z zgornjimi omejitvami je povezana tudi odločitev, da se v tej fazi osredotočiva na zbiranje in klasifikacijo učbeniškega gradiva, ki je prišlo v poštev v času obveznega šolanja. Tako sva se osredotočila na učbeniško gradivo, namenjeno osnovnim šolam – osnovno šolo v skladu z definicijo, ki jo v Zgodovini Slovencev uporablja Bogo Grafenauer, razumeva kot »tisto šolo, ki ne zahteva nobene prejšnje izobrazbe, v materinem jeziku vzgaja vsakogar in mu daje temeljna znanja, ne glede na njegovo družbeno pripadnost in bodoči poklic« ³ – in nižjim letnikom srednjih šol. Učbeniki, namenjeni licejem, višjim gimnazijam in realkam, ter seveda tudi gradivo, ki je bilo v uporabi na učiteljiščih in v poklicnih šolah, v pričujočem pregledu tako zvečine umanjka.⁴

Seveda je tudi čas obveznega šolanja v obravnavanem obdobju vse prej kot stabilen, tako da so odločitve glede vključevanja in izključevanja učbeniškega gradiva vselej vsaj nekoliko arbitrarne. Šolska obveznost je bila s Splošno šolsko naredbo iz leta 1774 namreč sprva omejena na obdobje med začetkom šestega in dvanajstim letom starosti.⁵ Ker šolski sistem v delih obravnavanega prostora, ki so v spadali v okvir Ilirskih provinc, ni poznal šolske obveznosti, sva za ta kratkotrajni intermezzo – poleg učbeniškega gradiva, namenjenega na novo formiranim enovitim štiriletnim osnovnim šolam – zavoljo razmeroma obvladljivega korpusa gradiva in spričo naglih sprememb na polju sekundarnega šolstva ⁶ v obzir vzela učbeniško gradivo, namenjeno šolanju na primarni in (vsaj) nižji sekundarni ravni. Po restavraciji habsburške oblasti je bil šolski sistem na ozemlju nekdanjih Ilirskih provinc povrnjen v prejšnje stanje. Z odlokom študijske dvorne komisije z dne 27. septembra 1816 je bila ta podaljšana in se je zaključila z dopolnjenim petnajstim letom, pri čemer je bil v na novo dodanem obdobju, kot poudarja Schmidt, »obvezen le nedeljski pouk«.⁷ Z liberalno šolsko reformo leta 1869 se je uveljavila težnja k splošni osemletni šolski obveznosti. Ideal osemletne šolske obveznosti je bil docela uveljavljen le na Štajerskem in Koroškem, v ostalih deželah, ki so predmet pričujoče obravnave, pa ne docela. Pravico do skrajšanja šolske obveznosti so dobile:

• Goriška in Gradiška, kjer je, tako Schmidt, smel deželni šolski svet šolsko obveznost »skrajšati na pet let (od končanega sedmega do končanega dvanajstega leta) v tistih šolskih okoliših, kjer bi krajevne razmere to nujno zahtevale«;⁸
• Istra, kjer so se, tako Schmidt, odločili »za šestletno šolsko obveznost (od končanega šestega do končanega dvanajstega leta) z večerno ponavljalno šolo v zimskem času do končanega štirinajstega leta«;⁹
• Kranjska, kjer je bila šolska obveznost s Postavo, kako naj se uravna napravljanje, »zdrževanje« in obiskovanje javnih ljudskih šol, določena po naslednjem ključu: »Dolžnost, v šolo hoditi (šolska dolžnost) se začenja s spolnjenim šestim letom in traja praviloma do spolnjenega 12. v mestih in trgih s tri- ali večrazrednimi šolami pa do spolnjenega štirinajstega leta. Z ozirom na posebne krajne okoliščine ali na podnebje utegne tudi okrajna šolska oblast izjemno dovoliti, da se začenja šolska dolžnost še le s spolnjenim 7. ali 8. letom. Isto tako sme okrajna šolska oblast dovoliti, da se tudi v mestih in trgih odpuste otroci iz šole, ki so spolnili 12. leto, in so se šolskih predmetov popolnoma naučili.«¹⁰ Na Kranjskem so bile orisane spremembe implementirane šele leta 1873, v preostalih deželah, ki so predmet pričujoče obravnave, pa leta 1870.¹¹

2.2 Navajanje avtorjev, soavtorjev, prevajalcev in urednikov

Sploh v zgodnejšem obdobju so zapisi imen in priimkov avtorjev pogosto nekonsistentni. V različnih izdajah istega učbenika ali različnih učbenikih istega avtorja imamo tako pogosto opraviti z različnimi zapisi imen in priimkov avtorjev. Mestoma je to posledica sprememb v transkripciji, mestoma pa nasledek odločitve za zapis imena v drugem jeziku. Zgodi se tudi, da avtor, ki mu avtorstvo učbenika na podlagi virov in obstoječih raziskav lahko pripišemo s precejšnjo mero gotovosti, v učbeniku niti ni naveden. Ker bi striktno sledenje izvirnim napisom v posameznem učbeniku torej povzročalo nepotrebno zmedo in uporabniku oteževalo iskanje, sva vselej uporabljala standardno slovensko različico zapisa imena in priimka. Pri tem sva se opirala zlasti na SBL in Cobiss, pa tudi ostalo tozadevno relevantno literaturo.

Poleg tega sva zaradi preglednosti ločeno navajala izvirne avtorje – vrstica: »Izvirni avtor (če gre za priredbo) / Avtor (če gre za izvirno delo)« – in avtorje poznejših priredb, prevajalce in urednike – vrstica: »Avtor priredbe / Prevajalec / Urednik«. Pri tem je treba poudariti, da distinkcija med avtorjem izvirnika in prirediteljem ni vselej povsem nedvoumna. Nekateri učbeniki so izhajali zelo dolgo. V takšnih primerih bi marsikatero predelavo učbenika (številne so nastale celo po smrti izvirnega avtorja) spričo vsebinskih sprememb brez posebnih zadržkov lahko imeli za samostojno delo, avtorja priredbe pa označili za avtorja v pravem pomenu besede. Seveda so takšne odločitve vselej vsaj nekoliko arbitrarne. Da bi se izognila nekonsistentnosti, sva se odločila za pristop, po katerem sva tudi v primerih večjih predelav vse poznejše izdaje nekega učbenika ohranila v istem vnosu – v primerih, ko sva se odločila drugače, sva svojo odločitev za samostojno obravnavo učbenika pojasnila v opombah. Ker gre pri številnih učbenikih za prevode, sva poleg izhodiščnega avtorja vselej navajala tudi prevajalce. Meja med urednikom in avtorjem je velikokrat zabrisana. Predvsem pri berilih in pesmaricah posameznik, ki ga navajava kot avtorja, pogosto ni bil avtor izbirnih tekstov, temveč le nekakšen urednik. Urednike sva navajala le izjemoma, ko so bili navedeni poleg avtorja.

2.3 Navajanje naslovov¹²

V vrstici »Naslov (prva izdaja)« navajava naslov prve izdaje, če ta ni znan, pa naslov prve izdaje, za katero imamo natančne podatke o naslovu. V nekaterih primerih se namreč zgodi, da iz poročil sodobnikov vemo, da je učbenik izšel že prej, vendar prva izdaja ni ohranjena. Tu in tam se zgodi tudi, da sicer zanesljivi viri, ki govorijo o tem, da je učbenik izšel, ne vsebujejo podatka o natančnem naslovu. V takšnih primerih približnih naslovov nisva navajala. Vseskozi sva se namreč držala načela, da zapis naslova – če je to le mogoče – ohraniva v izvirni obliki. Ker je naslovu vselej dodana tudi letnica, bo bralec brez težav ugotovil, ali gre za naslov prve izdaje ali prve znane izdaje učbenika.

Znane naslove vseh naslednjih izdaj navajava v vrstici »Naslov (poznejše izdaje) «. Tudi v tem primeru se pogosto zgodi, da zagotovo vemo, da je obstajala – v tem primeru največkrat na podlagi omemb prejšnje, nama nedostopne izdaje na začetku katerega od učbenikov, s katerim sva razpolagala. Zato mestoma nastopi diskrepanca med številom letnic, navedenih v vrstici »Leto (poznejše izdaje)«, in letnicami, ki so v oklepaju pripisane poleg različnih verzij naslova. Tudi v tem primeru sva vselej skušala ohraniti izvirno obliko zapisa naslova. Letnice v oklepajih pa se nanašajo na izdaje z istim naslovom.

2.4 Navajanje krajevnih imen

Zapisi krajevnih imen so v obravnavanem obdobju doživeli številne spremembe. Deloma gre za nasledek odsotnosti ali vsaj pomanjkljive standardizacije jezika, v katerem so pisani učbeniki, ki so bili v rabi na obravnavanem prostoru. Vse skupaj še dodatno zaplete dejstvo, da je kraj pogosto zapisan v latinskem, nemškem ali katerem drugem jeziku. Da bi bil pričujoči seznam dovolj pregleden in – kar je še bolj pomembno – bi uporabniku omogočil učinkovitejšo rabo digitalne monografije, sva kraje vselej zapisovala v sodobni varianti krajevnega imena. Imena krajev, ki so na ozemlju Republike Slovenije, sva vselej zapisovala le s slovenskim imenom. Pri krajih, ki dandanes ležijo v tujini, vendar zanje iz teh ali onih razlogov obstaja standardno slovensko poimenovanje (praviloma gre za dvojezične kraje in večja urbana središča), sva krajevno ime najprej zapisala v (najbolj razširjenem) uradnem jeziku države, v kateri se kraj dandanes nahaja, slednjemu pa dodala še slovensko varianto krajevnega imena. Pri krajih, kjer slednja ne obstaja, sva krajevno ime zapisala le v (najbolj razširjenem) uradnem jeziku države, v kateri se kraj dandanes nahaja.

V vrstici »Kraj (prva izdaja)« navajava kraj prve znane izdaje. Kraje vseh ostalih izdaj navajava v vrstici »Kraj (poznejše izdaje)«. V zvezi z zapisovanjem letnic v oklepaju velja enako kot pri navajanju naslovov in založb oziroma založnikov.

2.5 Navajanje založb

Spremembe in nekonsistentnosti so pri navajanju založnikov še precej bolj izrazite kot pri navajanju krajevnih imen. Poenotenje je bilo tako nujno tudi v tem primeru. Zavedava se, da način zapisa imena založnika (enako velja tudi za zapis krajevnega imena) ni nepomemben in bi bil kot tak lahko predmet zgodovinopisne analize, vendar je v tem primeru preglednost prevladala nad tovrstnimi pomisleki. Poleg tega je bila takšna odločitev tudi posledica dejstva, da sva se zaradi obilice gradiva pogosto zanašala na vpise v sistemu Cobiss. Čeprav je v vpisih na omenjenem portalu praviloma ohranjen izvirni zapis, je do poenotenja mestoma vseeno prihajalo, tako da bi bil zapis izvirne oblike imena založbe v vsakem primeru okrnjen. Pri poenotenju sva se zvečine ravnala po zapisu, ki ga najdemo v SBL, pri obravnavi zgodnejših obdobij sva se opirala zlasti na delo Anje Dular ter seveda tudi na dela Vlada Schmidta in Ivana Andoljška.¹³ Pri prekmurskih tiskih sva si pomagala predvsem z delom Ivana Škafarja. Na tem mestu je treba dodati še, da sva pri imenih založnikov prekmurskih učbenikov najprej navedla ime, nato pa priimek. Sledila sva torej zapisu, ki je standarden pri nas, ne pa izvirnemu vrstnemu redu. Vselej sva modernizirala tudi zapis tistih založb, katerih poimenovanje ni izhajalo iz osebnega imena založnika. Tudi v tem primeru v vrstici »Založnik (prva izdaja)« navajava kraj prve znane izdaje. Kraje vseh ostalih izdaj navajava v vrstici »Založnik (poznejše izdaje)«. V zvezi z zapisovanjem letnic v oklepaju velja enako kot pri navajanju naslovov in krajevnih imen.

V primerih, ko ime založnika ni znano, navajava ime tiskarja, pri katerem je bil učbenik natisnjen. V redkih primerih, ko nama ni uspelo identificirati niti slednjega, navajava podatke o knjigarnah ali knjigotržcih, pri katerih je bil učbenik naprodaj, in sorodne podatke.

2.6 Navajanje letnic

Kot sva nakazala že zgoraj, število letnic izdaje posameznega učbenika občasno presega število letnic, pripisanih v vrsticah s podatki o naslovih, krajih in založnikih. V nekaterih primerih je v učbenikih naveden tudi podatek o letnici predhodne izdaje. Mestoma se zgodi, da za slednjo vemo le na podlagi tega podatka. Tako razpolagamo le z letnico, ne pa tudi z ostalimi podatki. Zato mestoma prihaja do odstopanja med letnicami, ki jih navajava v ostalih vrsticah. Čeprav je zelo verjetno, da so bili v takšnih primerih pogosto enaki tudi vsi ostali podatki – to so naslov, kraj in založnik –, tega z gotovostjo vendarle ne moreva trditi.

Ker so ponatisni nekaterih učbenikov izhajali skoraj vsako leto, vsebina pa se ni spreminjala, sva pri učbenikih, ki so začeli izhajati po letu 1869, navedla zgolj obdobje veljavnosti učbenika, ne pa vsakega ponatisa posebej.

2.7 Navajanje podatkov o uporabi učbeniškega gradiva

Podatki o namembnosti učbeniškega gradiva, ki jih navaja v vrstici »Predmet«, so namenjeni izključno osnovni orientaciji bralca, ne morejo pa biti osnova za podrobnejšo analizo rabe učbenikov. V vsakdanji praksi namreč raba učbenikov ni vselej ustrezala njihovemu prvotnemu namenu, poleg tega so se skozi čas spreminjala poimenovanja nekaterih predmetov in sami predmetniki. Za natančnejši vpogled v rabo posameznega učbenika si bralci lahko pomagajo z literaturo, ki jo navajava v vrstici »Viri in literatura«. Za čas po letu 1869 pa natančen vpogled v namembnost aprobiranih učbenikov omogoča tudi gradivo ministrstva za uk in bogočastje. Povezave do tozadevno relevantnega gradiva so prav tako dostopne v vrstici »Viri in literatura«.